BIO1 Povzetki seminarjev 2011

From Wiki FKKT

Jump to: navigation, search

Contents

Alja Zottel: Vloga imunskega sistema pri nastanku ateroskleroze

Glavni vzrok nastanka ateroskleroze je imunski odgovor na lipoproteine majhne gostote oz LDL, ki se kopiči pod endotelom arterijskih žil. Apolipoprotein B100, ki je komponenta LDL, se veže na proteoglikane zunajceličnega matriksa in se pod vplivom različnih radikalov oksidira. OxLDL nato aktivira endotelijske celice, da začnejo proizvajati adhezijske beljakovine, kot sta E-selektin in VCAM-1. Te beljakovine skupaj s kemokini povlečejo monocite, T limfocite in in dendritske celice v endotelijsko plast žile. Monociti se nato pod vplivom M-CSF citokina diferencirajo v makrofage. Makrofagi nato začnejo proizvajati odstranjevalne receptorje. Ti tako lahko prepoznajo oxLDL in ga z endocitozo vsrkajo. Makrofagi se zato napihnejo in spremenijo v »foam cell«. Te celice so najštevilčnejše celice v aterosklerotskih plakih. Dejavniki, ki pospešujejo nastanej ateroskleroze so signalni proteini PRR, T levkociti in proteini CRP. T celice pomagalke izločajo interferon gama, ki privlači monocite. Protein CRP se veže na navadni LDL in tako ga lahko makrofagi, ki imajo receptorje za CRP vsrkajo. Dejavniki, ki preprečujejo nastanek ateroskleroze so B limfociti in protein PPAR. PPAR je receptorski protein oz. transkripcijski faktor, ki preprečuje nastanek »foam cell« celic in vsrkavanje LDL v makrofage. Preprečuje tudi razvoj T celic in povečuje količino HDL v krvi.

Veronika Jarc: Hepatitis C

Hepatitis C(HCV) je nalezljiva bolezen, ki napade ljudi, šimpanze ter nekatere majhne modelne živali. HCV spada med RNA viruse z ovojnico.Razvrščen pa je v rod hepacivirus ter družino flaviviridae. Sestavljen je iz 6 genotipov (1-6), ki se razlikujejo v nukleotidni sekvenci od 30-35%, sedmega pa so odkrili leta 2008 (Gottwein et al., 2008). HCV vsebuje pozitiven trak gena (9,6 kb), ki je sestavljen iz 5´-NCR( non-coding region), 3´- NCR in IRES( internal ribosome entry side). IRES vsebuje odprto bralno ogrodje, ki šifrira strukturne in ne strukturne proteine. Med strukturne proteine spadajo proteinsko jedro, virusna RNA ter dva glikoproteina E1 in E2. Sestavni deli ne strukturnih proteinov pa so hidrofoben protein p7, NS2-3 proteaza, NS3 serin proteaza, NS4A polipeptid, NS4B protein, NS5A protein in NS5B RNA odvisna RNA polimeraza (RdRp). S pomočjo različnih odkritij, kot so HCVpp(sestavljen iz lipidne ovojnice z E1-E2 proteini, na retrovirusni nukleokapsidi), izoliranje kloniranega gena 2a ter s pomočjo tega gena HCVcc( cell-culture produced HCV), so znanstveniki začeli preučevati življenski cikel in celično strukturo hepatitisa C. To so dosegli z preučevanjem različnih eksperimentalnih modelov kot so imunski odzivi, NK celice in dendritske celice. Poznamo tudi proteine, ki jih HCv sreča v hepatocitski celici in ti so in tegrin RGE/RGD, LDL receptor, HDL receptor, klaudin okludin in tetraspanin CD81.

Matja Zalar: Protein p53

Protein p53, včasih imenovan tudi varuh genoma, kodira gen TP53 na sedemnajstem kromosomu. Je eden izmed tako imenovanih tumor-supresorskih proteinov, ki, kot to sporoča že samo ime, zavirajo nastanek in rast tumorjev. Na področju razumevanja delovanja, vloge in strukture proteina p53 in njegovih mutantov se izvaja veliko raziskav. Trenutno je p53 najbolj raziskan tumor-supresorski protein, še zdaleč pa ni edini. Gre za protein, ki se kopiči v jedru in z vezavo na DNA v obliki teramera nadzoruje in regulira procese kot so apoptoza, zaustavitev celičnega cikla in popravljanje poškodovane DNA. Za raziskovalce je še posebno zanimiv zaradi dejstva, da v nemutirani obliki zavira nastanek in rast tumojev, njegove GOF mutirane oblike pa pripomorejo k nenadzorovani delitvi celic in nastanku rakastih tkiv. Veliko raziskav se ukvarjaja z iskanjem snovi, ki bi obnovile osnovno obliko p53, oziroma uničile mutantske oblike p53 v rakastih celicah ter s tem uničile tumor. To pa bi lahko bistveno izboljšalo tehnike zdravljenja rakavih obolenj in odziv človeškega organizma na ta zdravljenja. Odkrili so že kar nekaj takšnih snovi (RITA, PRIMA, nutlin3), ki pa jih še vedno testirajo in še niso v redni uporabi pri zdravljenju rakavih obolenj.

Andrej Vrankar: Androgena alopecija

Na podlagi raziskav, ki so jih znanstveniki izvedli na celičnih vzorcih posameznikov z androgeno alopecijo, so ugotovili, da je bila domneva, da je za nastanek AGA kriv propad matičnih celic v lasnem mešičku oziroma, propad samega lasnega mešička napačna. Raziskave so pokazale ravno nasprotno in sicer, da se matične celice tudi v plešastem lasišču posameznika z AGA ohranjajo in da lasni mešički ne propadejo, vendar se le zelo skrčijo. So pa ugotovili, da se število celic imenovanih predniške celice v plešastem lasišču močno zmanjša, kar je eden od glavnih vzrokov za nastanek AGA, saj so prav predniške celice tiste, ki so zaslužene za rast las. Čeprav se dednost smatra kot glavni vzrok za nastanek AGA, pa tudi hormoni igrajo pomembno vlogo. Pri moških je to moški hormon testosteron, ki se s pomočjo encima 5-α-reduktaze v lasno mešičnih celicah pretvarja v svojo bolj aktivno obliko dihidrotestosteron (DHT). Ta se se nato s posebno vezjo veže na androgene receptorje v lasnih mešičkih, kar sproži posebne procese, ki skrajšajo anageno fazo celičnega cikla. Zaradi skrajšanja te faze las prej prestopi v telogeno fazo in izpade. Kako občutljivi so lasni mešički na androgene pa je seveda gensko pogojeno.

Sandi Botonjić: Tioredoksinu podoben protein (TXNL2) ščiti kancerogene celice pred oksidativnim stresom

Kisikovi radikali, ki povzročajo oksidativni stres lahko v skrajnem primeru poškodujejo DNA in tako povzročijo nenadzorovano delitev celic, kar pomeni nastanek raka v organizmu. Hkrati pa je raven kisikovih radikalov v rakastih celicah višja, kot v zdravih, in sicer zaradi onkogenih stimulacij, povečane presnovne aktivnosti ter okvare mitohondrijev. Toda rakave celice imajo, kot protiutež tudi močan antioksidantni mehanizem s katerim zavirajo programirano celično smrt.

Raziskovalci so tekom analiziranja večih tkiv, ki so obolela z različnimi vrstami raka ugotovili, da je pri vseh povečana raven tioredoksinu podobnega proteina - TXNL2. Zatem so izvajali poskuse na miših tako, da so jim vbrizgali kancerogene eritrocite in ko so se pojavili simptomi tumorja – so jim vbrizgali še protein TXNL2. Ugotovili so, da protein TXNL2 zavira rast rakavih celic. Proučevali so tudi vpliv proteina TXNL2 v mišjih zarodkih. Prišli so do zaključka, da protein TXNL2 regulira raven kisikovih radikalov tako pri živečih organizmih, kot med embriogenezo. Znanstveniki so prepričani, da je protein TXNL2 potencialna tarča bioloških zdravil v prihodnosti.

Ana Dolinar: Prilagojena ali prilagodljiva imunost? Primer naravnih celic ubijalk

Naravne celice ubijalke (NK celice) so vrsta levkocitov. V človeškem telesu so zadolžene za uničevanje patogenih organizmov s pomočjo za celice strupenih snovi. Na površini imajo pet skupin receptorjev: aktivacijske, inhibitorne, kemotaksične in citokine ter adhezijske receptorje.

Njihova aktivacija je odvisna od vezave ligandov na površinske receptorje NK celice. Če je vezanih več inhibitornih ligandov kot aktivacijskih, potem se NK celica ne aktivira, ker inhibitorni ligandi zavrejo delovanje NK celice. V primeru, da se veže več aktivacijskih kot inhibitornih ligandov ali pa se slednji sploh ne vežejo, se NK celica aktivira (aktivirana NK celica-rumeno, tarčna celica-rdeče). Vezava kemotaksičnih ligandov vpliva na gibanje molekule zaradi kemičnih signalov, vezava citokinov spodbuja rast celic ali sintezo snovi, ki jih potrebuje imunski sistem, vezava adhezijskih ligandov pa omogoča pritrjanje NK celice na tarčno celico.

Raziskovalci se trudijo, da bi našli optimalno imunoterapijo, pri kateri bi sodelovale NK celice. Te terapije bi bile uporabne predvsem pri rakavih obolenjih, vendar so možnosti tudi pri obolenjih z virusom HIV ali z virusom hepatitisa C. Ta način imunoterapije je mogoč, ker večina tumorskih celic in virusov ne izraža MHC tipa 1, pomembnega inhibitorskega liganda za NK celice. Zgradba MHC-1 molekule, prikazana z Ribbonovim diagramom in vezanim peptidom (A) ter površinska struktura molekule z vezanim peptidom (C). Slika B prikazuje molekulo MHC-2 z vezanim peptidom.

Urška Rauter: Razvojne vloge Srf, kortikalnega citoskeleta in celične oblike pri orientaciji epidermalnega vretena

Mehanizem nastajanja polariziranega epidermalnega sloja, ki s procesoma stratifikacije in diferenciacije tvori kožo, regulira več različnih med seboj v komplekse povezanih bioloških molekul. Trije najbolj osnovni procesi so delovanje proteinov aktina, orientacija vretena in sistem celične signalizacije. Znanstveniki pa so v obširni raziskavi potrdili tudi pomembno vlogo t. i. Srf proteina (serum response factor protein), transkripcijskega dejavnika, katerega pomembna vloga je regulacija celične diferenciacije.

Srf je transkripcijski dejavnik, ki se veže na določen, njemu ustrezen receptorski element; Sre (serum response element), to so predvsem geni v zgodnjem razvoju, geni za razvoj nevronov in mišična gena (proteina) aktin in miozin. Ker je njegova primarna funkcija regulacija ekspresije naštetih genov, odločilno vpliva na celično rast in diferenciacijo, prenos med nevroni in razvoj mišic.

Namen raziskave je obširen. Rezultati obetajoči. Dokazali so pomembno vlogo Srf proteina pri marsikaterem mehanizmu/procesu v embrionalnem razvoju. Tako recimo Srf odločilno vpliva na diferenciacijo celic, saj izguba le-tega povzroči kaotično deljenje in diferenciacijo celic med več plastmi epidermisa. Nadalje vpliva tudi na pravilno vzpostavitev polarnosti bazalne lamine in še najbolj ključno na tvorbo aktinsko-miozinskega skeleta, ki je nujen za pravilno mitozo, posledično za obliko in trdnost celice. Orientacija vretena in asimetrično dedovanje sta po zadnjih raziskavah osrednja mehanizma, ki omogočata matičnim celicam samostojno obnovi in diferenciacijo v pravilni smeri. Rezultati kažejo, da lahko takšne signale pošiljamo preko Srf proteina in aktinsko-miozinskega skeleta, za pravilno tvorbo in nadzirano regulacijo orientacije vretena, asimetrične celične delitve in nasploh usodo posamezne celice. Rezultati razkrivajo nove pojasnitve bioloških procesov, ki sodelujejo pri tvorbi morfologije epidermisa.

Špela Pohleven: Prioni

Prioni so patogeni proteini, ki se od svojih nepatogenih, normalnih, v zaporedju aminokislin enakih dvojnikov, razlikujejo v 3D strukturi – imajo večji del β ploskev. Poznamo več vrst prionov, toda običajno govorimo le o proteinu PrP, ki je prisoten pri ljudeh in živalih. Ostali so namreč značilni za glive, ki so tako primerne za razne raziskave. Za prione je značilno povezovanje v nitaste polimere, ki jih imenjujemo amiloidi. Znanstveniki domnevajo, da je prav njihova urejena struktura tista, zaradi katere so slabo topni v detergentih in odporni na proteaze. Najbolj nenavadna lastnost prionov pa je njihova zmožnost širjenja brez potrebe po DNA in RNA. V zvezi s tem potekajo številne raziskave, saj prioni povzročajo številne smrtne bolezni, kot so Creutzfeldt-Jakobova bolezen, smrtonosna družinska nespečnost in druge. Z informacijami, ki jih tako pridobivajo, je možnost za odkritje zdravila večja. Pri eni od nedavnih raziskav so tako ugotovili, da obstajata dve prionski obliki proteina PrP – infektivna in toksična. Za raziskave so uporabili miši z različnim izražanjem gena PRNP za PrP protein. Vse so okužili s prioni praskavca (ena od prionskih bolezni). Vse so dosegle enak prag infektivnosti, toda smrt ni nastopila istočasno. Iz meritev so znanstveniki prišli do zaključka, da morata obstajati dve različni obliki. To pa je le izhodišče za nove raziskave.

Maša Mohar: Sladkorna bolezen, kot bolezen imunskega sistema

Diabetes mellitus je kronična motnja metabolizma beljakovin, lipidov in ogljikovih hidratov. Nastane zaradi zmanjšane funkcije proizvajanja insulina v telesu. Njen vzrok pa je lahko studi zmanjšana sposobnost telesnih celic za pravilno izkoriščanje insulina. Tip 2 je od insulina neodvisen diabetes (NIDDM). Ta tip ima 80-90% vseh pacientov in se pojavi v odraslem obdobju življenja, spodbudijo ga lahko različni mehanizmi, in za nekatere se še ne ve točno kako pride do tega, je pa res da k temu veliko pripomore nezdrav način življenja in seveda dednost. Prav tako se diabetes tipa 2 deli v dve skupini in sicer na debeli tip, ki ga ima približno 80% vse populacije in na ne debeli tip. Da je T2D bolezen imunskega sistema pa ugotovimo s tem ko vidimo kako se telo odzovena določene mehanizme, ki sprožijo to bolezen. To so oksidativni stres, stres ER( endoplazemski retikel), lipotoksičnost in glukotoksičnost. Prav tako je potrebno poudariti, da ima diabetes tipa 2 svoje metabolne karakteristike in skupaj s temi patogenimi mehanizmi tvori formulo za nastanek bolezni. Seveda lahko pri T2D pride tudi do dolgoročnih komplikacij, kot so makro in mikro- vaskularne bolezni, problemi z ledvicami, očmi in živci. Te pa so glavni dejavniki za povzročitev hujšega bolezenskega stanja in ne nazadnje tudi smrti zaradi diabetesa.

Mirjam Kmetič: Regulacija celičnega metabolizma železa

Železo je pomemben mikroelement, ki ga vezanega na proteine, vsebujejo skoraj vsa živa bitja. Celice sesalcev potrebujejo zadostno količino železa, da zadovoljijo metabolne potrebe ali dosežejo specializirane funkcije. Vsekakor pa je železo potencialno strupeno, še posebej v obliki Fe2+ ionov, ki katalizirajo pretvorbo vodikovega peroksida v proste radikale, ti pa poškodujejo veliko celičnih struktur (DNA, proteine, lipide...) in posledično celica lahko celo odmre. Vse oblike življenja se temu izognejo tako, da vežejo železove ione na proteine in tako hkrati izkoristijo njegove ugodnosti. Železo se prenaša v tkivo ob pomoči kroženja transferina, prenašalca, ki veže železo v plazmi, katerega predvsem sproščajo črevesne resice in retikuloendotelni makrofagi. Z železom bogat transferin se veže na membranski transferin receptor 1, kar se odraža z endocitozo in sprejemom te kovine. Sprejeto železo se prenese do mitohondrija za sintezo hema ali železo-žveplovih proteinov, ki so bistveni deli mnogih metaloproteinov. Presežno železo se skladišči in detoksificira v feritinu, ki je v citosolu. Metabolizem železa je nadzorovan na različnih nivojih in z raznovrstnimi mehanizmi. Pri uravnavanju je zelo pomemben sistem IRE (iron-responsive element)/IRP (iron-regulatory protein), dobro poznano post-transkripcijsko regulatorno vezje, ki ne le vzdržuje homeostazo v različnih tipih celic, ampak tudi prispeva k sistemskemu ravnovesju železa.

Lea Kepic: Agonisti adrenoreceptorjev β2

Vloga receptorjev v organizmih je zelo pomembna saj prenaša vse potrebne informacije za delovanje. Delimo jih na ionotropne in metabotropne. Največja skupina metabotropnih receptorjev pripada receptorjem, ki so sklopljeni s proteinom G. Mednje spadajo tudi adrenergični receptorji ali adrenoreceptorji. Adrenoreceptorji so tarčni za katekolamine (fight or flight hormoni) med katere spadajo adrenalin, noradrenalin in dopamin. V svojem seminarju sem se posvetila predvsem podskupini β2 (β2-AR) in njihovim agonistom. Agonisti so spojine, ki se selektivno vežejo na specifične receptorje, ki sprožijo nadaljnji odziv. Njegova naloga je posnemanje naravno obstoječih (endogenih) molekul, kot so na primer hormoni. Najbolj pogost in učinkovit agonist za β2-AR je izoprenalin, med hormoni pa je najboljši adrenalin. S pomočjo eksperimentov znanstveniki raziskujejo posebnosti v zgradbi predvsem kristalnih struktur, tvorbo vezi z različnimi spojinami, konformacijske spremembe, vpliv inhibitorjev, ravnotežna stanja ter energijska pretvarjanja. Rezultati teh raziskav so izhodišče za praktično uporabnost agonistov. Zaradi njihovih lastnosti jih vedno več uporabljamo v medicini za zdravnjenje plujčnih bolezni; predvsem astme in bronhitisa. To področje za enkrat še ni do dobra raziskano zato jih navadno uporabljamo le kot dodatke drugim zdravilom. Raziskani pa so že tudi nekateri negativni učinki na telo.

Iza Ogris: Zakaj imajo možgani glikogen?

Glikogen se v možganih nahaja v precej manjših koncentracijah kot v jetrih in mišicah.Pojavi se vprašanje o njegovi vlogi v možganih in kje se nahaja. Glikogen vsebujejo astrocite- glia celice, ki obdajajo nevrone in skbijo za koncentracijo ionov v izvenceličnem prostoru ter dovajanje določenih snovi nevronom. Ko se med aktivnostjo nevronov v izvenceličnem prostoru kopičijo kalijevi ioni, jih astrocite začnejo privzemati z K/Na ATPazo. Posledično se v astrocitah zviša nivo AMP, kar stimulira delovanje encima glikogen fosforilaze (razgradnja glikogena). Astrocite med nevronsko aktivnostjo privzemajo tudi živnčni prenašalec glutamat iz sinaps, ki tudi posredno povzroča padec energije v astrocitah. Ko se nivo glukoze v dejavnih nevronih znižuje, se medtem v astrocitih povečuje. Koncentracija glukoze je nato v astrocitih večja kot v izvencelični tekočini in nevronih, zato se ustvari koncentracijski gradient kar omogoči pot glukoze iz astrocitov v nevrone. Pri vzdrževanju glukoze se tako razgradnja glikogena izkaže za bolj učinkovito kot le privzem glukoze iz krvi. Razkriva se izvor in usoda glukozne rezerve.

Ines Kerin: Kanabinoidi za zdravljenje shizofrenije? Uravnotežena nevrokemična sestava za škodljive in terapevtske učinke uživanja konoplje

Že desetletja velja prepričanje, da je uživanje konoplje eden pomembnih dejavnikov za nastanek in razvoj shizofrenije. Vendar so v novejših raziskavah odkrili, da naj bi kanabinoidi, psihoaktivne substance v konoplji, izboljšali nevropsihološke učinke in negativne simptome, ter imeli antipsihotične lastnosti pri ljudeh s shizofrenijo. Shizofrenija je huda duševna bolezen iz skupine psihoz. Simptome shizofrenije povzroča spremenjena količina določenih snovi v možganih, in sicer živčnih prenašalcev, ki omogočajo medsebojno komunikacijo možganskih celic. Motnje v komunikaciji pa povzročajo spremembo v delovanju možganov. Pomembno vlogo ima pri bolezni dopamin, ki lahko s prevelikim sproščanjem izzove nekatere simptome. Shizofrenijo zdravijo s pomočjo antipsihotikov, ki imajo podobne lastnosti kot kanabinoidi v konoplji. Vendar se učinki konoplje od učinkov antipsihotikov nekoliko razlikujejo. Pri negativnih simptomih konoplja, tako kot antipsihotiki, spodbuja sproščanje in delovanje dopamina. Manj znano pa je, ali zavira ali spodbuja delovanje ostalih petih nevrotransmiterjev (serotonina, acetilholina, noradrenalina, glutamina in GABA). Na pozitivne simptome ima konoplja, kot je vidno v tabeli lahko tako koristne kot nekosristne učinke. Simptome lahko izboljša z zaviranjem sproščanja serotonina, acetilholina in noradrenalina. V primeru dopamina, glutamata in GABA ima konoplja negative učinke, saj v nasprotju z antipsihotiki, poveča sproščanje dopamina in zavira delovanje glutamata in GABA. Obstajajo dokazi, da imajo kanabinoidi zdravilne učinke na pozitivne in negativne simptome pri shizofreniji. Vendar to poglavje še ni zaključeno in se izvajajo še nadalnje raziskave v tej smeri.

Eva Knapič: Kako virusi vodijo delovanje celice.

Virusi so geni obdani z zaščitno proteinsko ovojnico. Za izražanje teh genov, da lahko naredijo proteine in podvojijo kromosome, je potrebno, da vstopijo v celico in uporabijo celične mehanizme, saj sami tega niso zmožni. Poznamo več vrst virusov. Posebnost evkariontskih virusov je sposobnost posnemanja kratkih linearnih motivov proteinov poznanih pod kratico SLiMs. To so deli proteinov, ki so odgovorni za posredovanje med nekaterimi celičnimi funkcijami. So zelo kratki, večinoma nekje od 3 do 10 aminokislin. Motivi sodelujejo pri vezavi proteinih, pri prepoznavanju post-translacijske modifikacije encimov, pri usmerjanju proteinov v celične razdelke in pa so prisotni na cepitvenih mestih proteina. S posnemanjem različnih motivov lahko virusi prevzamejo nadzor nad celico. Najpogostejši mehanizmi prevzema nadzora so uporaba celičnega transporta, manipuliranje signalnega transporta, nadzor proteinov v celici, regulacija prepisovanja, sprememba modifikacije gostiteljevega proteina in usmerjanje modifikacije proteinov. Uporaba proteinskih motivov v celici in lahko posnemanje le teh predstavlja šibkost v celični organiziranosti, saj virusi s pridom izkoriščajo to v svojo korist. Posnemanje motivov virusom omogoča, da sami vodijo delovanje celice in se sami s pomočjo celičnih mehanizmov enostavno razmnožujejo in tako hitro okužijo celoten organizem. V nadalje bodo potekale raziskave za izkoriščanje posnemanja motivov v namene zdravljenja virusnih okužb.

Katra Koman: Pomen dendritskih celic (DCs) in celic ubijalk (NK) v imunskem odzivu na okužbo z virusom HIV-1

Dendritske celice (DCs - dendritic cells) in celice ubijalke (NK – natural killer cells) sta dva tipa celic prirojenega imunskega sistema, ki imata zelo pomembno vlogo pri protivirusni odpornosti. Tako dendritske celice, kot tudi celice ubijalke so sicer pomemben del (nespecifičnega) prirojenega imunskega sistema, a hkrati vplivajo tudi na učinkovit razvoj (specifičnega) prilagojenega imunskega odziva. DC so ključnega pomena za aktiviranje za virus specifičnih T celic, kar pa je močno odvisno od prejšnjega, prirojenega imunskega odziva. NK celice pa ovirajo zgodnje širjenje virusov, tako da proizvajajo citokine in s fagocitozo neposredno uničujejo okužene celice. Razumevanje delovanja in funkcije teh celic pa ima pomemben vpliv na razvijanje nove strategije cepiva proti virusu HIV-1, katere uspeh bo odvisen od primernega razumevanja delovanja teh celic.

Jana Verbančič: Apoptozi podobna smrt v bakterijah, ki jo povzroča HAMLET, lipidno-proteinski kompleks v človeškem mleku

Apoptoza oz. programirana celična smrt je eden najpomembnejših procesov v evkariontskih celicah. Organizem je z apoptozo sposoben sam uravnavati število živih celic. Uniči jih lahko, ker so poškodovane, stare ali ker ne opravljajo več svoje naloge, lahko pa uniči tudi popolnoma zdrave celice, ki jih ne potrebuje več (npr. pri embrionalnem razvoju). Pomemben dejavnik pri apoptozi so encimi kaspaze, ki cepijo in aktivirajo druge proteine, vse skupaj pa lahko poteka po dveh poteh. Prva je notranja in vključuje mitohondrije in citokrom c, ki deluje kot signalna molekula v apoptotskem ciklu ter tako sproži delovanje kaspaz in posledično apoptozo. Druga pot je zunanja in vključuje aktivacijo proteinskih receptorjev (t. i. receptorjev smrti) na zunanji strani membrane. Oblikuje se kompleks iz receptorja, adaptorskega proteina in vezane kaspaze (DISC), ki povzroča cepljenje in aktivacijo nadaljnjih kaspaz; to pa spet vodi v apoptozo. V mehanizme so lahko vključeni mnogi drugi proteini ali neproteinski signali. Programirane celične smrti pa nimajo samo evkarionti, ampak so dokazali, da so tudi prokarionti sposobni procesov, ki so zelo podobni apoptozi. Raziskave so delali na streptokokih in tumorskih celicah, ki so jim dodali kompleks HAMLET (human alpha-lactalbumin made lethal to tumor cells), ki ga lahko najdemo v človeškem mleku. Kompleks je deloval kot signalna molekula za začetek apoptoze v tumorskih celicah oz. za začetek apoptozi podobnega procesa v bakterijah.

Ana Remžgar: Črevesna absorpcija vitamina D ne poteka le s pasivno difuzijo: dokazi za vpletenost enakih transporterjev kot pri holesterolu

Vitamin D je hormon, ki ga telo lahko proizvede samo s pomočjo obsevanja kože z ultravijolično svetlobo, vendar je hipovitaminoza D razširjena v mnogih državah in je pomemben svetovni zdravstveni problem. Vitamin D je nujno potreben za uravnavanje ravnovesja med kalcijem in fosfati v telesu ter za normalno rast kosti.

Dolgo časa je veljalo, da se v črevesju vitamin D absorbira le s pomočjo pasivne difuzije. Znanstveniki so kulturi človeških embrionalnih ledvičnih (HEK) celic dodali vsaj enega od teh membranskih proteinov (SR-BI, CD36, NPC1L1). Ti trije proteini so pomembni pri absorpciji holesterola. Zaradi podobne zgradbe holesterola in vitamina D, so znanstveniki sklepali, da so lahko ti trije proteini pomembni tudi pri absorpciji vitamina D. Ko so HEK celicam dodali te proteine, se je absorpcija vitamina D opazno povečala. Ko pa so HEK celicam dodali poleg proteinov še njihove inhibitorje, se je absorpcija močno zmanjšala. Vpliv SR-BI so opazovali tudi in vivo. Uporabili so wild type miši ter miši z mnogo bolj izraženim Scavenger receptorjem razreda B tipa I (SR-BI). Tudi tu se je pri SR-BI miših povečala absorpcija vitamina D.

Ti rezultati nam prvič pokažejo, da se vitamin D v črevesju ne absorbira le preko pasivne difuzije vendar je v ta proces vključenih kar nekaj transporterjev.

Maja Grdadolnik: Jedrni in nejedrni receptorji za estrogene.

Receptorji za estrogene oz. estrogenski receptorji so proteinske molekule z vlogo specifičnega mesta vezave ustreznega liganda. Nahajajo se v vseh celicah tkiv, ki so tarčne celice estrogena. Lahko se nahajajo v jedru celice, v neposredni bližini DNA, lahko pa so vezani na posebna mesta na membrani celice, t.i. caveole. Estrogeni (estron (E1), estradiol (E2), estriol (E3)) so lipidopolarni in brez večjih težav prehajajo skozi lipidni dvosloj. Nato se vežejo na lipoproteine v krvi, ki jih prenesejo do jedra tarčne celice. Tarčne celice so po navadi celice jajčnikov, testisov, nadledvičnih žlez, jeter in prsi. V jedru se nato vežejo na estrogenski receptor, s katerim tvorijo kompleks. Ta ligand-receptor kompleks se nato s posebnim mestom (domeno E) veže na specifično mesto na DNA, imenovano estrogen response element (ESE). S tem sodeluje pri procesu transkripcije in uravnava sintezo ustreznih proteinov. Nejedrni estrogenski receptorji so vezani na posebna mesta na membrani celice, t.i. caveole. Na ta mesta so vezani z integralnim proteinom, za vezavo pa potrebujejo aminokislinski substrat. Receptorje na membrani lahko povezujemo z interakcijo z različnimi ligandi, imajo pa tudi pomembno vlogo posredne aktivacije endotelijske NO sintaze, ki pozitivno vpliva na srce in ožilje. Nejedrne estrogenske receptorje že povezujejo s procesi, ki blagodejno vplivajo na kardiovaskularne bolezni in tkivo endotelija.

Andreja Bratovš: Vloga GPCR v patologiji Alzheimerjeve bolezni.

Alzheimerjeva bolezen je najpogostejša oblika demence. Zaradi odmiranja nevronov pride do zmanjšanja obsega možganov in pešanja razumskih funkcij. Eden glavnih razlogov za nastanek bolezni so amiloidni plaki. Ti nastajajo s kopičenjem amiloidnih peptidov beta. APP (amyloid precursor protein) je membranski protein, ki ga pri zdravem človeku cepi najprej α-sekretaza (nastane sAPPα), nato pa še γ-sekretaza – nastane topen delec p3. Kadar pa APP cepi β-sekretaza, nastane najprej sAPPβ, po cepitvi z γ-sekretazo pa nastane amiloidni peptid beta. Pri iskanju zdravila za Alzheimerjevo bolezen se trenutno osredotočajo prav na amiloidne plake oz. na preprečevanje njihovega nastajanja ter njihovo razgradnjo. Alternativen pristop imunoterapiji je regulacija receptorjev, sklopljenih z G-proteini, saj so ti udeleženi v več fazah nastajanja plakov. Možnih je več poti, in sicer: zaviranje nastajanja amiloidnih peptidov beta z regulacijo α-, β- ali γ-sekretaze ter sproščanje encimov za razgradnjo plakov. Pri regulaciji α-sekretaze gre za promoviranje njenega delovanja, saj se tako poleg tega, da ne nastajajo amiloidni peptidi beta, tudi sprošča sAPPα, ki ima vlogo pri zaščiti nevronov. Za β-sekretazo je sicer znanih veliko inhibitorjev, vendar jih iz možganov eksportira P-glikoprotein. Problem pri γ-sekretaze je, da ta sekretaza cepi tudi del proteina Notch, zato bi z njeno inhibicijo vplivali tudi na Notch signalno pot.

Kaja Javoršek: Potencial matičnih celic pri Parkinsonovi bolezni in molekularni faktorji za tvorbo dopaminskih nevronov.

Parkinsonova bolezen je nevrodegenerativna bolezen bazalnih ganglijev. ta bolezen prizadane predvsem telesno gibanje, nastane pa ker se zmanjša koncentracija dopamina v striatumu. Kot posledica tega, začnejo propadati dopaminski nevroni v substanti nigri. Prav propadanje dopaminskih nevronov pa je vrzok za Parkinsonovo bolezen. Vzrok za propadanje teh nevronov pa še vedno ni znan. Znano je da dopaminski nevroni s starostjo pospešeno propadajo. To je tudi razlog, zakaj se ta bolezen pojavlja šele pri starejših ljudeh. Danes se v medicini uporablja veliko terapij, ki pa le lajšajo simptome in bolezni ne pozdravijo. Prav to je razlog za tako veliko število raziskav povezanih s Parkinsonovo boleznijo. Čeprav mehanizmi razvoja dopaminskih nevronov še niso povsem znani, so raziskovalci odkrili kar nekaj molekularnih faktorjev, ki vplivajo na njihovo tvorbo, na primer Fox proteini in receptor sirota Nurr1. Fox proteini so transkripcijski faktorji, ki vežejo DNA. Med temi proteini igrata najpomembnejšo vlogo v nastanku dopaminskih nevronov FoxA1 in FoxA2 proteina. Receptor sirota Nurr1 pa je pomemben pri nastanku L-DOPE, ki je vmesen produkt pri nastanku dopamina iz L-tirozina. Za nastanek L-DOPE mora biti prisoten encim tirozin hidroksilaza. Za izražanje tega encima pa je pomemben receptor sirota Nurr1 in mutacije tega receptorja so povezane s Parkinsonovo boleznijo in shizofrenijo. Poleg vseh načinov zdravljenja, pa poskušajo Parkinsonovo bolezen pozdraviti tudi s pomočjo matičnih celic, saj so se zmožne diferencirati v katero koli vrsto celic, vključno z dopaminskimi nevroni.

Tamara Marić: Organizacija jedra.

Organizacija genoma v jedru je zelo kompleksna in dinamična in prav to je znanstvenike privedlo do mišljenja, da ima jedro neko globjo strukturo, kjer mora vladati red. S pomočjo novih tehnoloških metod (3C, FISH, 4C) so odkrili kar nekaj zanimivh stvari o sestavi samega jedra. Jedro si moramo predstavljati kot 3D strukturo, v kateri se neprestano nekaj dogaja. Sestavljen je iz dveh glavnih domen, obrobja in centra. Na obrobju sta še dva pododdelka. Ob jedrnih porah se nahajajo aktivni geni, ki so povezani s številnimi proteini, speči geni pa se nahajajo ob lamini. V centru se pododdelki medseboj razlikujejo po funkcijah. V jedrcu se nahajajo geni za rRNA, v transkripcijskih tovarnah se nahajajo vse »sestavine«, ki jih geni potrebujejo za prepis, polycombska telesca imajo bistveno vlogo pri ohranjevanju represije in perinuklearni prostor je specializiran za replikacijo heterokromatina. Ker pa to ne miruje je logično da kromatinske zanke med seboj interagirajo. Poznamo homologne (kjer gre za podobno zgrajene/iste kromosome) in nehomologne(se med seboj razlikujejo) interkromosomske interakcije. Pri prvi je pomembno, da se podobna kromosoma »zmenita«, kateri bo aktiven, pri drugi pa je diferenciacija celice odvisna od aktivnosti nekega gena.

Mitja Crček: Matične celice in njihova vloga pri zdravljenju bolezni in poškodb.

Regeneracija je proces, pri katerem nadomestimo poškodovane telesne dele. V človeškem telesu imajo to nalogo matične celice (MC), ki skribijo za delno regeneracijo in celjenje poškodb. Matične celice so nediferencirane celice odraslege človeka ali zarodka, ki imajo izjemen potencial, da se defirencirajo v mnogo različnih tipov celic v telesu. V tri do pet dni starih zarodkih iz matičnih celic nastane celotno telo organizma, pri odraslih ljudeh pa nas matične celice ohranjajo pri življenju. Glede na potentnost jih razdelimo v štiri razrede: totipotentne in pluripotentne MC so celice, ki se lahko diferencirajo v praktično vse celice telesa, medtem ko so multipotentne in unipotentne bolj omejene. Drugo delitev lahko opravimo glede na njihov izvor: embrionalne MC izvirajo iz zarodka, medtem ko MC odraslih tkiv in organov najdemo med že diferenciranimi celicami. Zaradi vseh njihovih lastnosti imajo velik potencial pri zdravljenju bolezni, že vrsto let jih uporabljajo za zdravljenje levkemije in limfoma. Z diferenciacijo MC v nevrone bi lahko pozdravili poškodbe hrbtenjače in možganov, ob sproščanju kemičnih signalov iz MC proti lasnim mešičkom bi lahko pozdravili plešavost. V teoriji bi lahko nadomestili tudi izgubljen zob, zdravili slabovidnost in gluhost, pa tudi sladkorno bolezen in neplodnost. Velik potencial imajo tudi pri zdravljenju poškodb kosti in mišic. Pri zlomih ter poškodbah hrustanca in vezi služijo predvsem za hitrejšo regeneracijo, omogočajo pa tudi zdravljenje mišične distrofije ali pa povečanje mišične mase in moči, kar bi lahko s pridom izkoriščali športniki in starejši ljudje.

Sara Lorbek: Sovplivanje maščobnih kislin ter genov na adipokine in debelost.

Belo maščobno tkivo ni namenjeno zgolj shranjevanju zalog maščobe, temveč ima velik vpliv na prisotnost in stopnjo vnetja v telesu, saj na le-to vpliva s sekrecijo adipokinov. Adipokini so proteini, ki se izločajo iz celic maščobnega tkiva, do danes pa je poznanih že več kot 100 različnih. Njihov vpliv je zelo različen, v nalogi pa sem se osredotočila na vpliv aipokinov na vnetje, za katerega velja, da ga sproža debelost. Adipokina, ki odločilno prispevata k vnetnemu stanju sta TNF in interlevkin-6 (IL-6), njuna količina pa je močno odvisna tudi od telesne teže: večja kot je telesna teža posameznika, več je teh dveh adipokinov, ki promovirata vnetje, zato je tudi stopnja vnetja večja pri debelejših osebkih. Maščobne kisline veljajo za snovi, ki so sposobne regulirati proizvodnjo adipokinov in s tem vplivati na stopnjo vnetja, toda natančni molekulski mehanizmi tovrstne aktivnosti maščobnih kislin še niso pojasnjeni. Kljub temu imamo že dovolj dokazov, da lahko z gotovostjo trdimo, da različni tipi maščobnih kislin različno ugodno/neugodno vplivajo na promocijo vnetja v organizmu, tako npr. uživanje večkrat nenasičenih in omega-3 m.k. znižuje količino IL-6 in TNF- torej zavira vnetje, uživanje nasičenih m.k. pa vnetje promovira, saj zvišuje količino IL-6 in TNF v organizmu. Odziv številnih adipokinov na različne m.k. do danes še ni bil raziskan, kar predstavlja nov izziv za področje nutrigenomike.

Maja Remškar: Evolucijska dinamika transponibilnih elementov v majhnem RNA svetu

Genom si pogosto predstavljamo kot nekaj statičnega, a ni tako. V zadnjem času so odkrili transponibilne elemente, samostojne dele DNA, ki se lahko premeščajo po genomu in sprožajo mutacije. Če se vgradijo v v stukturne gene, običajno uničijo njihovo informacijo, če pa se vgradijo v regulacijske regije vplivajo na izražanje genov, navadno jih naredijo neaktivne. Vsebujejo gene za podvajanje in premeščanje. Sestojijo iz obrnjenih ponovitev na vsakem koncu in iz vsaj še gena za transpozazo, ki mu omogoča premeščanje. Vmes imajo lahko poljubno število genov. Transpozoni naj bi bili odvečna in sebična DNA in dolgo je bila naravna selekcija edini poznan pojav, ki je nadzoroval njihovo pretirano razmnoževanje. Dandanes vemo, da je mehanizmov njihovega zaviranja več, in sicer, lahko delujejo samorepresorsko (za vrste, ki se razmnožujejo nespolno), pri zaviranju lahko pomaga represorski alel, ki je navadno s škodljivimi TE v stiku, lahko pa jih nadzorujeta mehanizma siRNA in piRNA, ki vztrajno popravljata napake povzročene s strani transpozonov. Na dinamiko represorskih alelov vpliva genetski zdrs – zaradi zmanjšanja populacije, se poruši naravno ravnovesje in lahko pride do fiksacije škodljivejših alelov – in rekombinacija, ki prekine povezave med represorskimi aleli in njihovim tarčnim mestom vezave ter prepreči njihovo fiksacijo. Transpozone so preučevali na koruzi, v bakterijah, vinski mušici in tudi pri človeku, saj povzročajo dedne bolezni kot sta hemofiliji A in B ter Duchennova mišična distrofija.

Rok Štemberger: virus HIv in povečana ekspresija ter imunogenost HIV-1 proteaze po deaktivacija encimske aktivnosti

Virus HIV spada v skupino retrovirusov in je povzročitelj ene najhujših svetovnih pandemij, ki vsako leto terja skoraj 3 milijone žrtev. Virus HIV potrebuje za svoje razmnoževanje gostiteljsko celico, ker nima svojih lastnih mehanizmov, s katerimi bi se lahko razmnoževal. Njegov razmnoževalni cikel obsega veliko procesov, ki se morajo izvršiti, da se virus HIV lahko ustrezno replicira. V moji raziskavi je bil pod drobnogled vzet eden izmed treh encimov, ki sodelujejo pri razmnoževanju HIV-a, in sicer HIV-1 proteaza. HIV-1 proteaza je encim, ki dolge verige proteinov cepi na manjše dele. Če se HIV-1 proteazo z inhibitorji blokira, bi to pomenilo da virus HIV ne bi imel potrebnih encimov za svoje razmnoževanje, saj je dolga veriga proteinov popolnoma neuporabna, če niso razrezani na manjše dele. V raziskavi so ugotovili, da če uporabimo mutirano HIV-1 proteazo, se ji aktivnost drastično zmanjša po drugi strani pa so opazili veliko ekspresijo. Ta ekspresija se je pokazal v tem, da je inducirala imunski odziv in HIV-1 proteaza je bila trača predvsem CD8+ T celic pomagalk. Kasneje so ugotovili, da lahko prav te T celice popolnoma uničijo mutirano HIV-1 proteazo iz telesa in jo s tem odstranijo iz našega sistema. Poskusi so bili narejeni tudi na transgenih miših, ki dajejo bolj verodostojne rezultate kot ostale miši. Ta raziskava bo osnova vsem nadaljnjim raziskavam, ki se bodo ukvarjali predvsem z HIV-1 proteazo, saj ta do sedaj ni bila deležna velike pozornosti. Različni Inhibitorji HIV-1 proteaze pa bodo v prihodnosti bili še bolj pogosto uporabljeni v mešanici zdravil proti bolezni HIV.

Rok Vene: Spremembe nivoja metilacije DNA so sorazmerne s starostjo človeških možganov

V zaporedju DNA se nahajajo posebna zaporedja nukleotidov, ki so edina, na katerih lahko poteče metilacija. Ta mesta sestavlja dinukleotid CpG – cytosine-phosphat-guanine (Od 5' konca DNA verige proti 3' koncu sta citozin in gvanin zaporedno vezana s fosfodiestersko vezjo – 5'-CG-3'). Metilacija DNA je proces v katerem se na ta posebna t.i. CpG mesta veže metilna skupina (-CH3). Taka mesta so v DNA redkejša, kot bi statistično gledano smela biti. Večina CpG mest je metiliranih. CpG mesta se lokacijsko na DNA lahko nahajajo v skupkih imenovanih CpG otočki (CpG islands), ali posamič. Direktna posledica metiliranih CpG mest je utišanje genov, na katerih se ta metilirana mesta nahajajo. Skupaj z ostalimi epigenetskimi faktorji pa indirektno vplivajo še na diferenciacijo celic. Destabilizacija epigenetskih faktorjev je lahko vzrok za številne bolezni (rak, sindromi Rett, ICF, Prader-Willi,...).

V raziskavi iz članka so znanstveniki primerjali količino in lokacijo metilirane DNA v različnih možganskih tkivih. Precejšen del rezultatov je specifičen glede na vrsto tkiva (preko petsto lokusov), vendar obstajajo določene povezave, ki so značilne za vsa raziskovana tkiva možganov. Odkrili so deset specifičnih lokusov, ki vsi vsebujejo metilirana CpG mesta. Odkrili so tudi, da nivo metilirane DNA s starostjo tkiva narašča. Starost tkiva je bila v kar 32-75% primerov glavni razlog za spremembe v količini metilirane DNA. Nekatere izmed destih lokusov so že pred to raziskavo povezovali z starostnimi spremembami v metilaciji DNA, vendar so šest izmed desetih najpomembnejših lokusov odkrili na novo.

Karmen Hrovat: Ciljanje kemokinih receptorjev v alergijskih boleznih

Kemokini so družina majhnih proteinov, velikosti 8-10 kDa. Sodelujejo v procesu agiogeneze, embriogeneze, za nas pa je bistveno, da spodbujajo premikanje levkocitov, bazofilcev, monocitov, jih usmerjajo in nadzorujejo njihov prehod iz krvi v tkiva. Dandanes jih uvrščamo med mnoge raziskave, povezujemo jih tako z aterosklerozo, prenosljivimi boleznimi kot sta virus HIV in malarija, rakom, luskavico in alergijskimi boleznimi med katere sodijo astma, alergijski rinitis in atopijski dermatitis. Poznamo štiri vrste kemokinov: CC,CCX, C in CX3C. Nekateri kemokini se vežejo na več različnih receptorjev in obratno.V članku je opisanih več poskusov na kemokinih receptorjih v miših obolelih za alergijskimi boleznimi.

Farmacevti si prizadevajo odkriti kemokine receptorje antagoniste, saj se je aktivacija GPCR kompleksa izkazala uporabna za zdravilo. V miših obolelih za alergijskimi boleznimi je bilo do sedaj tako in vitro kot tudi in vivo dokazanih že veliko antagonistov kemokinih receptorjev. Kljub temu številni zaradi vprašanja varnosti in farmacevtskih dogm niso dočakali kliničnega sojenja.Lahko rečemo, da napredek ovira tudi pomanjkljivo razumevanje funkcije kemokinov in njihovih receptorjev v alergijskih boleznih. Kljub temu pa se bodo v prihodnost namenili k iskanju antagonistov potencialnega kandidata kemokinega receptorja CCR3.

Matevž Ambrožič: Termogene snovi in regulacija telesne teže

Eden izmed glavnih problemov modernega človeka je prekomerna teža in z njo povezane zdravstvene težave. Strokovnjaki so si edini, da je ključ do uspeha pozitivno razmerje med porabljeno in vnešeno energijo. Veliko pomoč pri porabi energije nudijo snovi, ki spodbujajo termogenezo, po možnosti prek oksidacije maščob. Katehini in kofein so termogene snovi, ki jih najdemo v mnogih naravnih virih, vsi skupaj pa se pojavljajo v čaju. Najboljša vira sta zeleni in beli čaj, saj sta manj obdelana. Pri izgubi telesne teže je vedno cilj večja poraba energije in uničevanje maščobnih zalog. Maščobe, ki jih zaužijemo, so v obliki triacilglicerolov in se shranjujejo v belem in rjavem maščobnem tkivu. Služijo nam kot rezervna zaloga energije, mehanska zaščita in pomoč pri vzdrževanju temperature. V določenih pogojih simpatični živčni sistem z izločanjem hormona epinefrina sproži pretvarjanje shranjenih triacilglicerolov v maščobne kisline (proces lipolize), te pa se lahko v procesu oksidacije porabijo za sintezo ATP. Da pospešimo porabo maščob, se s termogenimi snovmi skušamo vmešavati v metabolizem maščob na raznih stopnjah. Katehini in kofein katalizirajo lipolizo na različne načine, večinoma z inhibicijo zaviralcev lipolize. Rezultati raziskav sicer rahlo variirajo, vendar v splošnem velja, da katehini in kofein pomagajo pri regulaciji telesne teže.

Marko Radojković: Vpliv rakastih celic in sepse na izraženost krvnega proteina trombina

Nedavne študije so pokazale kako anti-koagulanti pomagajo pri zdravljenju in preprečevanju raka, vendar natančen mehanizem ki opisuje kako sta strjevanje krvi in napredovanje raka povezana, ni bil znan do sedaj. Znastveniki so odkrili kako celice pod stresom povečajo proizvodnjo enega izmed ključnih faktorjev strjevanja krvi – trombina. Količina trombina ki ga naše celice proizvajajo je kontrolirana z dvema vrstami proteinov : proteini ki zavirajo produkcijo (FBP2 in FBP3) , ter proteini ki jo pospešujejo (hnRNPI, U2AF65 in U2AF35). Obe vrsti proteinov delujeta tako da se vežeta na celične stroje na protrombinski mRNA , in v normalnih pogojih, proteini inhibitorji vzdržujejo nizko koncentracijo trombina. Ko naše celice pridejo v stanje stresa, v primeru ko je povzročitelj vnetje, en drugi protein ki se imenuje p38 MAPK, reagira tako da pripne fosfatne skupine ihibitornim proteinom. To povzroči da se le ti težje vežejo na celične stroje za produkcijo trombina, in omogoča stimulatornim proteinom da prevzamejo glavno vlogo v mehanizmu. Torej, vnetje zaradi raka bi lahko pripeljalo do povečane ravni trombina in, kot je trombin glavni agent strjevanja krvi, bi to lahko pojasnilo, zakaj se pri bolnikih z rakom pogosteje pojavljajo krvni strdki. Znastveniki so ugotovili da p38 MAPK protein tudi vpliva na proizvodnjo trombina v sepsi. Znana tudi kot zastrupitev krvi, sepsa se pojavi, ko bakterije ali drugi povzročitelji bolezni pridejo v kri, ki vodi k razširjenosti okužbe in nastanku težav pri strjevanu krvi. Ko so analizirali vzorce jeter odvzetih iz miši s sepso in iz bolnikov z rakom, so znanstveniki odkrili da je povečana produkcija trombina odgovor, tako kot na široko vnetje v primeru sepse, kot na lokalizirano vnetje v invaziji tumorja , kje se rakave celice širijo v bližnje tkivo.

Urška Rode: Vpliv C- reaktivnega proteina na patogenezo simptomov metaboličnega sindroma

C-reaktivni protein je protein, akutne faze, ki nastaja v jetrih, njegova koncentracija v krvi se poviša ob razih vnetjih in okužbah, kot del imunskega odziva. Njegova vloga in pomen še nista povsem jasna. Najbolj znana njegova vloga je pri vezavi na fosfoholin na membrano bakterije ali poškovodovane celice. s tem ko se veže z eno strenjo na fosfoholin se na njegovo drugo stran veže prva komponenta klasične proti imunskega odziva. njegova vloga na cel organizem še ni popolnoma pojasnjena. V zadnjem času poteka veliko raziskav, ki poučujejo njegov vpliv na sindrome metaboličnega sindroma, to so povečan krvni tlak, diabetes,... Dokazali so namreč. de ima CRP vpliv na povišan krvni tlak, saj so to bolezen odkrili tudi pri ljudjeh, ki so imeli povečan CRP in niso imeli povečan LDL-holesterol, ki je glavni povzročitekj te bolezni. V članku so znanstveniki preučevali zvišane koncentracije človeškega C-reaktivnega proteina v transgenih miših, ki so imele ižražen človeški CRP. raziskovali so kako povečan protein CRP vpliva na razvoj simptomov metaboličnega sindroma. pri miših, kiso imele povečan CRP so ugotovili povečan krvni tlak, vendar je pri vplivu CRP na cel organizem še veliko nejasnosti. Zato bo potrebno še veliko raziskav, da bo znano ali ina človeški C-reaktivni protein neposredno vlogo, pri patogenezi simptomov metaboličnega sindroma

Urška Navodnik: Stabilnnost DNA/DNA in RNA/DNA dupleksa vpliva na mRNA transkripcijo

Nukleinske kisline nam s svojo specifično kemijsko in fizikalno zgradbo zagotavljajo shranjevanje genetskih informacij. Zaradi teh lastnosti imata vijačnici DNA in RNA sposobnost tvoriti medmolekulske interakcije in vodikove vezi, kateri sta glavni razlog, da lahko tvorita dvojno vijačnico – dupleks. Pojavi se vprašanje, če lahko nukleinske kisline posedujejo še druge lastnosti, ki prispevajo k biološkim funkcijam. Eno izmed zanimivih vprašanj se pojavi, ko poskušamo razložiti pojav intron – ekson. Nekateri izmed intronov naj bi imeli vlogo uravnavanja izražanja genov, pa vendar se pri zorenju mRNA izrežejo iz zapisa. V tej raziskavi je predstavljeno, kako lahko termodinamična stabilnost DNA/DNA in RNA/DNA dupleksa vpliva na prepis mRNA. Raziskave so izvajali predvsem na vrsti Saccharomyces z metodo najbližjega soseda. Rezultati so pokazali, da so kodirane regije termodinamsko bolj stabilne od nekodiranih zaporedij – intronov, 3´ - neprevedenih regij in medgenskih področij. Povrh, odprti bralni predelni imajo bolj stabilno smerno RNA/DNA dvojno vijačnico, kot potencialno ujemajoč protismeren dupleks. Raziskava temelji na izračunih, koliko proste energije je potrebno, da se dvojna vijačnica razvije. Več energije, kot je potrebno stabilnejša je struktura. Rezultati torej prikazujejo, da so geni stabilnejši od medgenskih področij. Torej lahko povzamemo, da stabilnost DNA/DNA in RNA/DNA dupleksa vpliva na mRNA prepis.

Dominik Kert: Kako osteokalcin vpliva na reprodukcijo organizmov

Nove raziskave kažejo povezave med reprodukcijo in skeletnim sistemom. Kosti so sestavljene iz osteoblastov. Produkt le teh je hormon osteokalcin. Ta hormon pa zelo vpliva na produkcijo testosterona, ampak ne neposredno. Deluje namreč na leydigove celice, ki se nahajajo med tubuli v testisih. Raziskovalci so odkrivali te rezultate tako, da bo samcem miši vbrizgali osteokalcin-takrat se je raven testosterona dvignila. Po drugi strani pa so miškam odstranili gen, ki kodira ta hormon. Prišlo je do osupljivih rezultatov. Mišim se je zmanjšala plodnost, in sicer tako, da se je zmanjšala količina sperme, zmanjšala število zdravih spermijev in veliko jih je tudi pomrlo že v modih. Dokazali so tudi veliko signalnih poti med reproduciranjem in okostjem. In sicer če organizem dobro funkcionira in ima dovolj zalog hrane se je tudi sposoben razmnoževati. In pa tudi povezavo med debelostjo in neplodnostjo. Ampak to še ni vse. Mišim se je tudi spremenilo partnersko vedenje: manjkrat so postavljali gnezda. To je bila posledica nabiranja luteinizirajočega hormona. Poleg slednjega hormona se je začela pojavljati tudi večja količina estrogena. Te dve posledici pa lahko povežemo s staranjem moškega, ko testosteron začne vpadati, estrogen in luteinizirajoči hormon pa narasteta. Zaradi teh ugotovitev bi bilo lahko v prihodnje možno zdravljenje neplodnosti pri ljudeh.

Živa Brglez: Kompleks Mre11

Med podvojevanjem dvojne vijačnice DNA včasih pride do napak, ki jih je nujno potrebno popraviti, oziroma obnoviti v njeno izvirno obliko, če je prišlo do poškodbe zaradi mutagenih dejavnikov iz okolja, da se ne prenesejo naprej v hčerinske celice in prihodnje rodove. Za to skrbijo raznovrstni popravljalni mehanizmi. V primeru dvojnega preloma verige DNA (Double-Strand Breaks – DBS) je kompleks Mre11, sestavljen iz treh različnih proteinov: dimera mejotske rekombinacije 11 (Mre11), dimera Rad50 in Nbs1, ključnega pomena za celični odziv na poškodbe DNA. Mre11 in Nbs1 skupaj z delom Rad50 tvorita glavno domeno kompleksa, iz katere izraščajo obvite vijačnice (coiled-coil) Rad50. Poznana sta dva načina poprave preloma dvojne verige DNA, homologna rekombinacija (HR) in sklepanje nehomolognih koncev verig DNA (NHEJ). Kompleks Mre11 sodeluje pri obeh, strukturno in encimatsko. Strukturno tako, da glavno domeno veže poškodovan del DNA, medtem ko se obviti vijačnici povežeta z obvitima vijačnicama drugega kompleksa Mre11 in držita skupaj prelomljene verige. Encimatsko pa s spodbujanjem odstranitve koncev in posredovanjem informacije ATM (ataxia-telengastia-mutated), katerega del se fosforilira na glavni domeni kompleksa Mre11 in tako vpokliče še ostale molekule odgovorne za popravo. Kompleks Mre11 skrbi tudi za homeostazo telomerov z regulira njihove dolžine, in posredno za razvoj imunskega sistema. V primeru mutacije v katerem izmed genov, ki kodirajo gradbene proteine kompleksa Mre11, pride do različnih dednih bolezni, ki se kažejo fenotipsko podobno – značilni sta hiperobčutljivost na radiacijo in mikrocefalija.


Taja Karner: Alkohol omogoča lažje nalaganje CD1d molekul, s tem aktivira NKT celice in zmanjša pojavljanje sladkorne bolezni pri NOD miškah

V raziskavi, ki sem si jo izbrala raziskujejo pozitivne učinke alkohola. Vse več raziskav kaže, da zmerno uživanje alkoholnih pijač pripomore k boljšemu delovanju našega mehanizma. V tej raziskavi pa jih je zanimalo predvsem kakšen je vpliv alkohola na prirojen imunski sistem. Raziskave so potekale in vitro z uporabo α-GalCer molekul in in vivo na NOD miših. NKT celice, ki jih omenjam v svoji seminarski, pa so heterogene skupine, sestavljene iz NK celic in T celic. Te celice prepoznavajo antigene CD1d, ki se izražajo na površini antigen-predstavitvenih celic. To so celice, ki imajo sposobnost preoblikovanja antigenov, tako da jih T-celice prepoznajo in ustvarijo ustrezen odgovor. Ugotovili so, da alkohol izboljša nalaganje CD1d molekul, s tem aktivacijo NKT celic in tako zmanjša možnost za razvoj diabetesa. Pri NOD miših, ki so jim dajali 5 % alkohola se je pokazalo zmanjšano število diabetesa in manjša koncentracija glukoze ob testiranju. Zanimivo je, da te miši niso kazale nikakršnih znakov alkoholizma. Pri ljudeh bi takšna koncentracija, preračunana glede na maso človeka, povzročila visoko stopnjo opojnost. Kljub temu pa je bila v mišji krvi razmeroma mala količina alkohola, kar kaže na bistveno večjo zmožnost razstrupljanja alkohola pri NOD miših, kot jo imamo ljudje.

Karmen Gec: Učinki vadbe in/ali dodajanja antioksidantov na gene endotelnih celic

Teoretično je raziskano, da so antioksidanti v sadju in zelenjavi pomembni pri zaviraju oksidativnih mehanizmov, ki vodijo do različnih degenerativnih bolezni, tudi srčno-žilnih bolezni. V obravnavani raziskavi avtorji na podganah ugotavljajo različno izražanje genov endotelnih celic glede na dodatek antioksidantov, glede na vadbo ali kombinacijo obojega. Navajajo, da je pri ednoteliju zelo pomembno, da razlikujemo med fiziološkimi in patološkimi t.i. Reaktivnimi kisikovimi zvrstmi (v nadaljevanju RKZ). Izražanje genov endotelnih celic so ugotavljali v področju srčnega endotelija (levi ventrikel) in žilnega endotelija (koronarna arterija). V raziskavi so ugotovili, da je gen RhoA, ki je pomemben pri srčno-žilnih boleznih kazal znižan učinek pri vadbi ter povišan pri dodatku antioksidantov v področju levega ventrikla. Poleg tega pa je še IL-6, pomemben gen pri vnetju, znižal učinek pri vseh treh dodanih tretmajih. Tako izražanje obeh genov z dodajanjem vadbe in/ali antioksidantov poda vpogled v molekulske mehanizme srčnožilne bolezni.

Tjaša Goričan: Molekulske tarče oksidativnega stresa

Aerobni organizmi so življensko odvisni od procesov celičnega dihanja, pri čemer pa vedno nastajajo za biološke makromolekule (lipide, DNA, proteine) škodljivi kisikovi radikali. Organizmi so razvili obrambne mehanizme, ki preprečujejo potencialno škodo. Pri tem se ohranja neko ravnovesje med kisikovimi radikali in antioksidanti, katere mora organizem pridobiti s hrano. Antioksidanti (vitamini C, E, koencim Q10, karotenoidi itd.) so snovi, ki delujejo kot katalizatorji in celice varujejo pred oksidacijo. Porušeno ravnotežje povzroči oksidativni stres, posledice katerega so lahko različne bolezni (Alzheimerjeva bolezen, Parkinsonova bolezen, rak, itd.)in staranje. Zmerna oksidacija sproži apoptozo (programirano celično smrt), hujši in intenzivni oksidativni stres pa lahko povzroči celično smrt in celo nekrozo (odmrtje celic/ tkiva). V mojem članku so poskuse izvajali na bakterijah in kvasovkah ter ugotovili, da so pri obeh prvotne tarče ROS (reaktivne spojine, ki vsebujejo atom kisika) različne. Rezultati: pri prokariontih je DNA prvotna tarča, pri evkariontih pa ne. Vzrok za to je različen prag občutljivosti molekul pri različnih organizmih. Identifikacija primarnih tarč oksidativnega stresa bi odprla nove možnosti za terapije bolezni povezane z njim.

Jernej Mustar: Odpornost srpastih celic na okužbo z plazmodijem

V mojem članku so raziskovali fenomen, ki se pojavlja pri obolelih za anemijo srpastih celic(HbS homozigotni) in HbS heterozigotnih, in sicer toleranca do okužbe z Plasmodijem. V raziskavi so uporabili Plasmodium berghei, ki je modelni organizem za razumevanje človeške malarije. Ta povzroča t.i. možgansko malarijo (experimental cerebral malaria-ECM). Znanstveniki so prišli do zelo zanimivih odkritij. Ugotovili so namreč, da se glavni vzrok imunosti skriva v nalaganju nizkih količin prostega hema v krvi in povečane ekspresije stresno-odgovornega encima HemOxigenaze1(ki razgrajuje prosti hem). Pri katalizi hema nastaja CO, ki se veže na hemoglobin in prepreči odcepitev prostetične skupine (hema), saj je le ta glavni vzrok patogeneze ECM. Ta spoznanja so, po mojem mnenju, človeštvo privedla korak bližje k odkritju zdravila za malarijo.

Ula Štok: Mutacija mitohondrijske DNA v povezavi z rakom debelega črevesa kot posledica abnormalnega delovanja citokroma c oksidaze

Mutaciji Ala501Pro in Gly171Asp pri bakteriji Rhodobacter sphaerodies, ki sovpadata z mutacijama Gly125Asp ter Ser458Pro v človeškem telesu povzročata nastajanje rakavih celic, ki vodi do razvoja raka debelega črevesa. Gre za mutaciji v podenoti I kompleksa IV dihalne verige. Procesi dihalne verige so izrednega pomena za proizvodnjo energije, ki jo celica potrebuje za nemoteno delovanje. Elektroni, ki so višek procesa glikolize, se namreč shranjujejo na t.i kofaktorjih in porabljajo kot gonilna sila dihalne verige v mitohondriju. Kompleks IV je predzadnji v tej verigi in je generalno gledano sestavljen iz 13 podenot. Zgradba in sestava vseh podenot še vedno ni povsem jasna/raziskana (predvsem tistih manjših, do 90 aminokislinskih ostankov). Mutacija na podenoti I totalno onemogoči delovanje celotnega sistema. Gre namreč za oviran in predvsem upočasnjen prenos elektronov iz posameznih regij, kar ima za posledico tudi manjšo aktivnost prenosa protonov v intermembranski prostor mitohondrija. Na bolezenski ravni to povzroči nastajanje rakastih celic iz dveh razlogov. Pride do nastanka ROS (Reactive oxygen species), ki so za celico strupeni (v prekomernih količinah) ter do porušenega Δψ / ΔpH razmerja. Sprememba Δψ / ΔpH razmerja povzroči, da se zmanjša transport Ca^2+ ionov v mitohondrij, kar ovira delovanje le-tega, saj so Ca^2+ ioni namreč odgovorni za regulacijo procesov dihalne verige.

Ivo Bohnec: Alzheimerjev gen poruši možganske povezave 50 let preden bolezen izbruhne

Je neozdravljiva degenerativna in terminalna bolezen. Največkrat prizadene ljudi starejše od 65 let, redkeje pa tudi mlajše. Število ljudi obolelih bi se lahko do leta 2050 podvojilo, četudi so ocene precej različne. To je Alzheimerjeva bolezen. Večina primerov bolezni, je posledica mutacij genov, ki so dedni, in se lahko prenesejo z staršev na otroke. Raziskovalci so odkrili da je bolezen posledica mutacij v enem izmed treh genov: APP, PSEN1, ali PSEN2. Če se kateri od teh genov spremeni, se sprosti velika količina strupenih beljakovinskih delcev imenovanih amiloidni beta peptidi, ki se proizvajajo v možganih. Ta peptid se nabira v možganih, in tvori grudice imenovane amiloidne plake, ki so značilne za Alzheimerjevo bolezen. Kopičenje strupenih beta peptidov in amiloidni plak lahko privede do smrti živčnih celic in nadaljnjih simptomov te bolezni. Leta 2009 so odkrili gen clusterin (CLU) ki poškoduje možgane 50 let preden ljudje normalno dobijo AB. Ta gen tvojim možganom poveča možnost poškodbe ožičenja še preden se razvijejo plake ali beta peptidi in ga ima presenetljivo 88 procentov belcev. Ker poznamo vlogo gena, lahko predvidevamo tveganje osebe za bolezen in tako zaščitimo možgane preden se bolezen sploh razvije.

Personal tools