Cisplatin

From Wiki FKKT

Jump to: navigation, search

Cisplatin spada v skupino alkilirajočih citostatičnih učinkovin. Poleg njega sta v tej skupini tudi karboplatin in oksaliplatin. Cisplatin uporabljamo pri zdravljenju različnih tipov raka, kot so sarkomi, pljučni rak, rak jajčnikov, limfni in tumorjev zarodnih celic. Aplicirajo ga kot intravenske infuzije za zdravljenje malignih obolenj. Cisplatin se je uporablja za kombinirano terapijo, pa tudi za preventivno zdravljenje. [1]

Molekula deluje in vivo tako, da zamreži molekule DNA in na ta način preprečuje delitev celic. V vodnem okolju telesa se kloridni atom v cisplatinu lahko zamenja s hidroksilno skupino
((PtCl)(H2O)(NH3)2+)in kasneje z delom DNA. Vodni ligand v tej molekuli se z lahkoto poveže z bazo v DNA, predvsem z gvaninom. Nastane ((PtCl(gvanin-DNA)NH3)2+). Platina povzroči premreženje dveh baz, pri tem se odstrani še drugi kloridni ligand. Poškodbi DNA sledi celična smrt (apoptoza) (video delovanja cisplatina).

Pri visoki koncentraciji klorida v krvi reakcija zamenjave ne poteče hitro. Če pa je koncentracija kloridov v krvi nizka, cisplatin reagira z drugimi proteini. To pa ni učinkovito pri uničevanju rakavih celic.

Cisplatin povezuje DNA na različne načine in deluje pri celični delitvi mitozi. Poškodovana DNA vzpodbudi mehanizem popravljanja DNA, vseeno pa obnova DNA ni več mogoča.

Na rakavih celicah debelega črevesja so ugotovili, da je apoptoza, ki jo inducira cisplatin, odvisna od mitohondrijske serinske proteaze. Ni pa še jasno, ali je ta mitohondrijska serinska proteaza prav tako učinkovita v drugih tkivih. [3]

Cisplatin je bil prvič opisan leta 1845, njegova natančna struktura pa leta 1893. Raziskave uporabe cisplatina v medicini je med prvimi izvajal Rosenberg leta 1965, prvič pa so ga uporabili za zdravljenje raka leta 1978.[2]

Molekulska formula cisplatina je H6Cl2N2Pt (skica molekule). Njena mol. masa je 300,05 g/mol.

Viri

Zunanje povezave

Personal tools