Fosfolipaze (splošno)

From Wiki FKKT

Jump to: navigation, search

Fosfolipaze so v naravi zelo razširjeni encimi, ki hidrolizirajo estrske vezi na fosfolipidih. Glede na položaj estrske vezi v fosfogliceridu, ki jo cepijo, jih delimo fosfolipaze A1, A2, B, C in D. Fosfolipaze naravnega izvora se uporabljajo za:

  1. ugotavljanje strukturne funkcije fosfolipidov in njihove vlogo
  2. določanje asimetrične organizacije fosfolipidov v bioloških membranah
  3. kot modeli intracelularnih sesalskih fosfolipaz, ki jih ne moremo dobiti v zadostnih količinah za encimatske ali farmakološke študije
  4. kot pontencialni modeli kliničnih motenj.

So komponente različnih kačjih strupov, toksinov in različnih strupenih snovi. Če želimo razumeti njihovo delovanje, moramo poznati tudi delovanje posameznih sestavin v čisti obliki. Fosfolipaza A1 (PLA1) je tako v evkariontskih kot prokariontskih celicah, je topen encim, ki je lizosomih in citoplazmi, ima kisel pH optimum, medtem ko pa je pH-optimuma encima vezanega na membrano bazičen. Fosfolipaza A2 /PLA2) je zelo pomembna pri astmi, saj s svojim delovanjem sprošča arahidonsko kislino, ki je prekurzor za prostaglandine, leukotriene in tromboksane. fosfolipazo C (PLC) producira vrsta bakterij, med katerimi je najpomembnejša bakterija vrste Clostridium perfringens, ki sprošča fosfolipazo C z letalnim učinkom pod imenom α-toksin. α-toksin je bil prvi bakterijski toksin okarakteriziran kot encim; je letalen, citolitičen in nekrotičen. Fosfolipazo D (PLD) so najprej našli v rastlinskih celicah in so rastline še vedno najpogostejši vir tega encima. Nahaja se tudi v bakterijah in sesalskih tkivih.

Slike:


Viri

  • V. Čurin Šerbec: Študij toksičnega mesta na amododitoksinu A s pomočjo monoklinskih teles, stran 4,5 in 6
  • J. Šribar: Izolacija dveh visokomolekularnih receptorjev fosfolipaz A2 iz prašiča in njuna nadaljna karakterizacija, stran 1 in 2
Personal tools