Huntingtonova bolezen

From Wiki FKKT

Jump to: navigation, search

Huntingtonova bolezen (HB, angleško HD) je neozdravljiva nevrodegenerativna genetska okvara, ki vpliva na mišično koordinacijo in na nekatere kognitivne funckije. Ponavadi se znaki pojavijo v srednjih letih (med 35. in 44. letom), a pri redki obliki (Westphalova oblika) se simptomi začnejo kazati že pred 20. letom.

HB je posledica dominantne mutacije na enem od alelov gena za protein huntingin, ki se nahaja na kromosomu 4. Zaradi mutacije se sintetizira drugačna oblika proteina, ki postopoma vedno huje poškoduje specifične dele možganov [slika 1]. Z genetskim testiranjem lahko ugotovimo prisotnost mutacije, še pred pojavom simptomov (tudi prenatalno).

Contents

Simptomi

Značilne so tri vrste simptomov:

  • fizični, predvsem motorični (horea [video 1]-sunkoviti nekontrolirani gibi telesa, trzanje, slabljenje mišic in posledično sključena drža, nestabilna hoja, kasneje težave pri govoru in požiranju)
  • kognitivni (prizadeta zmožnost načrtovanja, organizacije in pomnjenja, ...)
  • psihiatrični (demenca, čustvene motnje, razdražljivost, anksioznost, depresija ...)

Ponavadi so najprej opaženi fizični simptomi, ker ostali v zgodnji fazi še niso dovolj izraziti. Z napredovanjem bolezni simptomi postajajo vedno hujši.

Mehanizem

Genetika

Vsi ljudje imamo gen za protein huntingtin (HTT), ki leži na krajšem kraku četrtega kromosoma in del tega gena je ponavljajoče zaporedje treh nukleotidov - citozina, adenina in gvanina (CAG). Dolžina zaporedja se razlikuje pri vsakem posamezniku, vendar načeloma ne presega 28 - 36 ponovitev. Kadar pa se zgodi, da je število ponovitev preveliko, v celicah nastaja mutirana oblika proteina huntingtina (mHTT), ki vodi do pojava Huntingtonove bolezni. Večje kot je število ponovitev, prej se bodo pojavili simptomi bolezni, težji bodo in prej bo sledila smrt. Bolezen se deduje dominantno, kar pomeni, da imajo otroci z enim prizadetim staršem 50% možnosti, da so podedovali okvarjen gen [slika 2].

Huntingtin

Vloga huntingtina je kljub številnim raziskavam še vedno precej nejasna. Zaradi njegovega genetskega polimorfizma obstaja veliko strukturnih različic proteina, ki se razlikujejo v številu glutaminskih preostankov. Najdemo ga v vseh celicah sesalcev, pomemben naj bi bil pri razvoju zarodka, močno je izražen v nevronih in testisih. S poskusi na živalih so odkrili, da HTT preprečuje programirano celično smrt in kontrolira produkcijo proteina BDNF, ki varuje proteine in regulira njihov nastanek med nevrogenezo. Ena izmed teorij o vzorkih huntingtonove bolezni pravi, da naj bi se med procesom posttranslacijske modifikacije z mHTT cepili krajši odseki glutaminskih preostankov, ki naj bi se nato nepravilno zvijali in združevali v proteinske agregate. Ti agregati naj bi bili toksični za celico, čeprav so bile objavljene tudi nekatere nasprotujoče študije, ki tridijo, da so dejansko koristni.

Zdravljenje

Trenutno je možno samo simptomatsko zdravljenje Huntingtonove bolezni. Horeja se lahko omili z uporabo antipsihotikov, kot so haloperidol, risperidon, olanzapin ali v določenih primerih klozapin, ki se prav tako uporabljajo za zdravljenje psihotičnih motenj pri tej bolezni. Depresivna simptomatika se zdravi z antidepresivi, manija pa z antikonvulzivi kot stabilizatorji razpoloženja, saj je litij manj primeren zaradi potencialne toksičnosti ob nezadostni hidraciji. Za agitacijo in ostale vedenjske motnje se uporabljajo standardni psihiatrični ukrepi. Pri motnjah spanja so priporočljivi nizki odmerki klonazepama kratek čas pred spanjem.

Raziskave

Raziskave so usmerjene v ugotavljanje funkcije huntingtina in mutiranega huntingtina ter kako delujeta na možgane. Raziskujejo možnost zdravljenja z intracelularnimi protitelesi (onemogoči delovanje mHTT), utišanjem mutiranjega gena (mHTT se ne sintetizira), presaditvijo izvornih celic (poškodovane nevrone zamenjajo novi), zaviralci dopaminskih receptorjev, povečanje ekspresije BDNF...

Viri in literatura

Personal tools