Penicilin

From Wiki FKKT

Jump to: navigation, search

Contents

PENICILIN

Penicilin - je prvi odkriti naravni antibiotik in je začetnik razvoja tako imenovanih penicilinskih antibiotikov, to je skupine antibiotikov, katerih kemijska zgradba vsebuje β-laktam. Uporabljajo se za zdravljenje bakterijskih okužb, ki jih povzročajo dovzetne, večinoma grampozitivne bakterije. Sestavlja jih penicilinski skelet z molekulsko formulo R-C9H11N2O4S katerega osnovo tvori molekula β-laktama, cikličnega amida, kot R pa je vezana stranska veriga. Deluje tako, da preprečuje medsebojno povezovanje peptidoglikana, kar je nujno za tvorbo bakterijskih celičnih sten, kar povzroči razpad (lizo) celic.

[Penicilin]

VRSTE PENICILINA

Razločujemo:

    - penicilin G (benzilpenicilin), ki ga dajemo samo parenteralno, ker je občutljiv za želodčno kislino, in 
    - penicilin V (fenoksimetilpenicilin), ki je odporen proti kislini in zato primeren za peroralno uporabo. 

Iz temeljnega obroča (penicilanska kislina) izdelujemo t.i. polsintetične peniciline, ki jih delimo v tri skupine:

     1. skupina: penicilini, ki so odporni proti kislini, podobno kot naravni penicilin V: feneticilin, propicilin in acidocilin. 
     2. skupina: penicilini, ki so odporni proti penicilinazi: meticilin, kloksacilin, diklosacilin in oksacilin. 
     3. skupina: penicilini, ki delujejo na po Gramu pozitivne in tudi na po Gramu negativne bakterije: ampicilin, amoksicilin

ODKRITJE IN ZGODOVINA

Odkril ga je škotski znanstvenik Alexander Fleming, ki je leta 1928 opazil, da v kulturi bakterij, ki se je okužila z glivami, v bližini le-teh bakterije ne uspevajo. Predpostavljal je, da ena od snovi, ki jo izločajo te glive v substrat, inhibira rast in razmnoževanje bakterij.
Ko je vzgojil posamezne glive iz okužene kulture, je ugotovil, da to snov izloča čopičasta plesen (rod Penicillium), natančneje vrsta Penicillium chrysogenum. Filtrat iz kulture gliv je poimenoval »penicilin« in ga poslal v nadaljnje raziskave. Poskusi uporabe penicilina so bili v začetku neuspešni, saj ga niso mogli proizvesti dovolj, da bi bilo zdravljenje učinkovito. Šele več kot deset let kasneje, ( 1939 ), je Howard Walter Florey z ekipo znanstvenikov z Univerze v Oxfordu dokazal in vivo učinkovitost in neškodljivost na poskusnih podganah. V Oxfordu so leta 1942 izvedli tudi prve uspešne klinične preizkuse penicilina. Množična proizvodnja penicilina se je izkazala za težavno, vendar so ob pomoči novih odkritij s področja gojenja gliv in izolacije učinkovine do pričetka invazije v Normandiji v ZDA proizvedli že 2,3 milijona odmerkov. Med 2. svetovno vojno je penicilin tako bistveno zmanjšal število žrtev in amputacij zaradi okuženih ran med zavezniškimi vojaki. Po 2. svetovni vojni je postal penicilin najbolj uporabljan antibiotik sploh, s kemijsko modifikacijo njegove strukture pa so izdelali snovi, ki so učinkovite proti širšemu spektru bakterij kot sam penicilin.

UPORABA DANES

Uporablja se za zdravljenje celulitisa, gonoreje, meningitisa, sifilisa in drugih bakterijskih bolezni. Poleg tega obstaja tudi več polsintetičnih penicilinov za zdravljenje infekcij z določenimi bakterijami, ki so odporne na naravne peniciline.

VIRI

 - [wiki-Penicilin]
- bfro
Personal tools