https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=BIO2_Povzetki_seminarjev_2020&feed=atom&action=historyBIO2 Povzetki seminarjev 2020 - Revision history2024-03-28T09:38:17ZRevision history for this page on the wikiMediaWiki 1.39.3https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=BIO2_Povzetki_seminarjev_2020&diff=17763&oldid=prevIva Matić at 23:06, 15 January 20212021-01-15T23:06:43Z<p></p>
<table style="background-color: #fff; color: #202122;" data-mw="interface">
<col class="diff-marker" />
<col class="diff-content" />
<col class="diff-marker" />
<col class="diff-content" />
<tr class="diff-title" lang="en">
<td colspan="2" style="background-color: #fff; color: #202122; text-align: center;">← Older revision</td>
<td colspan="2" style="background-color: #fff; color: #202122; text-align: center;">Revision as of 23:06, 15 January 2021</td>
</tr><tr><td colspan="2" class="diff-lineno" id="mw-diff-left-l148">Line 148:</td>
<td colspan="2" class="diff-lineno">Line 148:</td></tr>
<tr><td class="diff-marker"></td><td style="background-color: #f8f9fa; color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #eaecf0; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div>== Maruša Sernc - Kreatin, neprecenljiv vir energije in dober prijatelj fitneserjev ==</div></td><td class="diff-marker"></td><td style="background-color: #f8f9fa; color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #eaecf0; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div>== Maruša Sernc - Kreatin, neprecenljiv vir energije in dober prijatelj fitneserjev ==</div></td></tr>
<tr><td class="diff-marker"></td><td style="background-color: #f8f9fa; color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #eaecf0; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div>Pri omembi kreatina se nam najprej pojavi asociacija na prehranski dodatek, ki ga uživajo športniki. Kar pa je v ozadju, kemijska narava, metabolna vloga, razgradnja in podobno, pa večini ostaja neznano. Kaj omogoča kreatinu biti številka 1 na lestvici učinkovitih prehranskih dodatkov pri anaerobnih športih? Zakaj ga veliko zdravnikov predpisuje bolnikom z nevrološkimi težavami? Kreatin (Cr) spada v skupino fosfagenov, njegova glavna metabolna funkcija pa je vzdrževanje koncentracije ATP med anaerobnim mišičnim delom. Deluje torej kot ATP pufer, ki omogoča prenos energije iz mitohondrijev v ostale predele celice brez prisotnosti kisika. To lastnost kreatinu omogoča reverzibilna reakcija encima kreatin kinaze, ki osnovno obliko kreatina spremeni v kreatin fosfatno obliko (PCr). Ob pomanjkanju ATP-ja v celici pa reakcija poteka v obratni smeri, in iz kreatin fosfata nastajata kreatin in anorganski fosfat (Pi). Slednji se združi z ADP in dobimo novo molekulo ATP. To je torej razlog, zakaj se kreatin uvaja v dieto številnih profesionalnih kakor tudi rekreativnih športnikov. Nadaljnje raziskave in študije pa so pokazale pozitiven vpliv kreatina na kognitivne in nevrološke funkcije našega telesa. Dokazano je bilo, da kreatin učinkovito deluje pri lajšanju simptomov številnih nevrodegenerativnih bolezni, kot so Huntingtonova bolezen, Parkinsonova bolezen in cerebralna ishemija. Pomembno je dodati, da za zdaj v povezavi s kreatinskimi dodatki ni bilo odkritih še nobenih resnejših negativnih posledic.</div></td><td class="diff-marker"></td><td style="background-color: #f8f9fa; color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #eaecf0; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div>Pri omembi kreatina se nam najprej pojavi asociacija na prehranski dodatek, ki ga uživajo športniki. Kar pa je v ozadju, kemijska narava, metabolna vloga, razgradnja in podobno, pa večini ostaja neznano. Kaj omogoča kreatinu biti številka 1 na lestvici učinkovitih prehranskih dodatkov pri anaerobnih športih? Zakaj ga veliko zdravnikov predpisuje bolnikom z nevrološkimi težavami? Kreatin (Cr) spada v skupino fosfagenov, njegova glavna metabolna funkcija pa je vzdrževanje koncentracije ATP med anaerobnim mišičnim delom. Deluje torej kot ATP pufer, ki omogoča prenos energije iz mitohondrijev v ostale predele celice brez prisotnosti kisika. To lastnost kreatinu omogoča reverzibilna reakcija encima kreatin kinaze, ki osnovno obliko kreatina spremeni v kreatin fosfatno obliko (PCr). Ob pomanjkanju ATP-ja v celici pa reakcija poteka v obratni smeri, in iz kreatin fosfata nastajata kreatin in anorganski fosfat (Pi). Slednji se združi z ADP in dobimo novo molekulo ATP. To je torej razlog, zakaj se kreatin uvaja v dieto številnih profesionalnih kakor tudi rekreativnih športnikov. Nadaljnje raziskave in študije pa so pokazale pozitiven vpliv kreatina na kognitivne in nevrološke funkcije našega telesa. Dokazano je bilo, da kreatin učinkovito deluje pri lajšanju simptomov številnih nevrodegenerativnih bolezni, kot so Huntingtonova bolezen, Parkinsonova bolezen in cerebralna ishemija. Pomembno je dodati, da za zdaj v povezavi s kreatinskimi dodatki ni bilo odkritih še nobenih resnejših negativnih posledic.</div></td></tr>
<tr><td colspan="2" class="diff-side-deleted"></td><td class="diff-marker" data-marker="+"></td><td style="color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #a3d3ff; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div><ins style="font-weight: bold; text-decoration: none;"></ins></div></td></tr>
<tr><td colspan="2" class="diff-side-deleted"></td><td class="diff-marker" data-marker="+"></td><td style="color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #a3d3ff; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div><ins style="font-weight: bold; text-decoration: none;">== Iva Matić - Glikogen sintaza kinaza 3 (GSK3) ==</ins></div></td></tr>
<tr><td colspan="2" class="diff-side-deleted"></td><td class="diff-marker" data-marker="+"></td><td style="color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #a3d3ff; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div><ins style="font-weight: bold; text-decoration: none;">Glikogen sintaza kinaza 3 (GSK3) je ključni encim, ki sodeluje pri presnovi glikogena, tako da deluje kot proteinska kinaza, ki fosforilira glikogen sintazo. Znani sta dve izoformni obliki - GSK3β in GSK3α, obe sestavljeni iz dveh domen, vezavne in kinazne domene. Največ GSK3 se nahaja v citosolu, vendar je tudi prisoten v jedru (največ v obliki GSK3α) in mitohondrijih. Sodeluje v več signalnih poteh in regulira različne celične funkcije, vključno s signaliziranjem z inzulinom, rastnimi faktorji, različnimi hormoni in aminokislinami. Vpletena je tudi v nadzor diferenciacije, apoptoze in delovanju mikrotubulov. Celice so razvile presenetljive mehanizme za inaktivacijo in aktivacijo GSK3 kot odziv na različne signale, ki so povezani s substratno specifičnostjo tega encima. Aktivnost GSK3 uravnava inhibitorna serinska fosforilacija (Serin9-fosforilacija pri GSK3β in serin21-fosforilacija pri GSK3α), ki s pomočjo fosforilacije zavira GSK3. Mehanizmi, ki regulirajo delovanje GSK3 so post – translacijske modifikacije, začetna fosforilacija substrata, celični transport in lokacija v celici ter proteinski kompleksi. Značilnost GSK3 je njegova vpletenost v številne razširjene motnje, kot so psihiatrične in nevrodegenerativne bolezni, bolezni vnetja, rakava obolenja in druge. Zato je ciljanje na GSK3 in njeno zaviranje z inhibitorji pomembno pri zdravljenju teh motenj.</ins></div></td></tr>
</table>Iva Matićhttps://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=BIO2_Povzetki_seminarjev_2020&diff=17756&oldid=prevMarusasernc: /* POVZETKI SEMINARJEV BIOKEMIJA 2020/21 */2021-01-08T20:44:53Z<p><span dir="auto"><span class="autocomment">POVZETKI SEMINARJEV BIOKEMIJA 2020/21</span></span></p>
<table style="background-color: #fff; color: #202122;" data-mw="interface">
<col class="diff-marker" />
<col class="diff-content" />
<col class="diff-marker" />
<col class="diff-content" />
<tr class="diff-title" lang="en">
<td colspan="2" style="background-color: #fff; color: #202122; text-align: center;">← Older revision</td>
<td colspan="2" style="background-color: #fff; color: #202122; text-align: center;">Revision as of 20:44, 8 January 2021</td>
</tr><tr><td colspan="2" class="diff-lineno" id="mw-diff-left-l146">Line 146:</td>
<td colspan="2" class="diff-lineno">Line 146:</td></tr>
<tr><td class="diff-marker"></td><td style="background-color: #f8f9fa; color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #eaecf0; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div>Terpeni al z drugo besedo terpenoidi so večkrat teme raziskav na področju kemije in biokemije kot tudi biologije. Uporabljamo jih v različnih panogah in imajo pomembno ekološko vlogo za rastline in ekosistem. Vse rastline sintetizirajo raznovrstne in edinstvene terpenoide. Nekatere najdemo v večini rastlinah in so skupni vsem, vendar se mnogi sintetizirajo le v določenih taksonih in se vključujejo v določene ekološke razmere. Osnovne biosintetske poti terpenoidov s pomočjo terpen sintaze (TPS), so pogoste pri vseh rastlinah. Nekatere sintetizirajo terpene po mevalonski poti (MVA) nekatere pa po nemevalonski poti (MEP) kjer s pomočjo izopentenil difosfata (IPP) in njegovega alilnega izomera dimetilalil difosfata (DMAPP) ter terpen sintaze (TPS) sintetizirajo od monoterpenov do tetraterpenov in nekateri celo tudi hemiterpene. Nedavne raziskave dokazujejo, da se pri sintezi terpenov uporablaja mnogo več substratov, ki jih lahko uporabljajo encimi terpen sintaze (TPS). Nekateri encimi lahko katalizirajo tvorbo terpenov, čeprav niso iz družine encimov terpen sintaze (TPS). Novo odkriti substrati v nekaterih rastlinah s pomočjo terpen sintaze (TPS) lahko sintetizirajo terpene po različnih poteh kot tudi nekatere povezane z mikrobno TPS. V nekaterih rastlinah pa se celo pojavlja novo odkrit medorganski način prenosa terpenov v rastlinah in nove mehanizmi sinteze terpenov.</div></td><td class="diff-marker"></td><td style="background-color: #f8f9fa; color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #eaecf0; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div>Terpeni al z drugo besedo terpenoidi so večkrat teme raziskav na področju kemije in biokemije kot tudi biologije. Uporabljamo jih v različnih panogah in imajo pomembno ekološko vlogo za rastline in ekosistem. Vse rastline sintetizirajo raznovrstne in edinstvene terpenoide. Nekatere najdemo v večini rastlinah in so skupni vsem, vendar se mnogi sintetizirajo le v določenih taksonih in se vključujejo v določene ekološke razmere. Osnovne biosintetske poti terpenoidov s pomočjo terpen sintaze (TPS), so pogoste pri vseh rastlinah. Nekatere sintetizirajo terpene po mevalonski poti (MVA) nekatere pa po nemevalonski poti (MEP) kjer s pomočjo izopentenil difosfata (IPP) in njegovega alilnega izomera dimetilalil difosfata (DMAPP) ter terpen sintaze (TPS) sintetizirajo od monoterpenov do tetraterpenov in nekateri celo tudi hemiterpene. Nedavne raziskave dokazujejo, da se pri sintezi terpenov uporablaja mnogo več substratov, ki jih lahko uporabljajo encimi terpen sintaze (TPS). Nekateri encimi lahko katalizirajo tvorbo terpenov, čeprav niso iz družine encimov terpen sintaze (TPS). Novo odkriti substrati v nekaterih rastlinah s pomočjo terpen sintaze (TPS) lahko sintetizirajo terpene po različnih poteh kot tudi nekatere povezane z mikrobno TPS. V nekaterih rastlinah pa se celo pojavlja novo odkrit medorganski način prenosa terpenov v rastlinah in nove mehanizmi sinteze terpenov.</div></td></tr>
<tr><td class="diff-marker"></td><td style="background-color: #f8f9fa; color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #eaecf0; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><br/></td><td class="diff-marker"></td><td style="background-color: #f8f9fa; color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #eaecf0; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><br/></td></tr>
<tr><td class="diff-marker" data-marker="−"></td><td style="color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #ffe49c; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div>== Maruša Sernc - Kreatin, <del style="font-weight: bold; text-decoration: none;">neprecenčjiv </del>vir energije in dober prijatelj fitneserjev ==</div></td><td class="diff-marker" data-marker="+"></td><td style="color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #a3d3ff; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div>== Maruša Sernc - Kreatin, <ins style="font-weight: bold; text-decoration: none;">neprecenljiv </ins>vir energije in dober prijatelj fitneserjev ==</div></td></tr>
<tr><td class="diff-marker"></td><td style="background-color: #f8f9fa; color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #eaecf0; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div>Pri omembi kreatina se nam najprej pojavi asociacija na prehranski dodatek, ki ga uživajo športniki. Kar pa je v ozadju, kemijska narava, metabolna vloga, razgradnja in podobno, pa večini ostaja neznano. Kaj omogoča kreatinu biti številka 1 na lestvici učinkovitih prehranskih dodatkov pri anaerobnih športih? Zakaj ga veliko zdravnikov predpisuje bolnikom z nevrološkimi težavami? Kreatin (Cr) spada v skupino fosfagenov, njegova glavna metabolna funkcija pa je vzdrževanje koncentracije ATP med anaerobnim mišičnim delom. Deluje torej kot ATP pufer, ki omogoča prenos energije iz mitohondrijev v ostale predele celice brez prisotnosti kisika. To lastnost kreatinu omogoča reverzibilna reakcija encima kreatin kinaze, ki osnovno obliko kreatina spremeni v kreatin fosfatno obliko (PCr). Ob pomanjkanju ATP-ja v celici pa reakcija poteka v obratni smeri, in iz kreatin fosfata nastajata kreatin in anorganski fosfat (Pi). Slednji se združi z ADP in dobimo novo molekulo ATP. To je torej razlog, zakaj se kreatin uvaja v dieto številnih profesionalnih kakor tudi rekreativnih športnikov. Nadaljnje raziskave in študije pa so pokazale pozitiven vpliv kreatina na kognitivne in nevrološke funkcije našega telesa. Dokazano je bilo, da kreatin učinkovito deluje pri lajšanju simptomov številnih nevrodegenerativnih bolezni, kot so Huntingtonova bolezen, Parkinsonova bolezen in cerebralna ishemija. Pomembno je dodati, da za zdaj v povezavi s kreatinskimi dodatki ni bilo odkritih še nobenih resnejših negativnih posledic.</div></td><td class="diff-marker"></td><td style="background-color: #f8f9fa; color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #eaecf0; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div>Pri omembi kreatina se nam najprej pojavi asociacija na prehranski dodatek, ki ga uživajo športniki. Kar pa je v ozadju, kemijska narava, metabolna vloga, razgradnja in podobno, pa večini ostaja neznano. Kaj omogoča kreatinu biti številka 1 na lestvici učinkovitih prehranskih dodatkov pri anaerobnih športih? Zakaj ga veliko zdravnikov predpisuje bolnikom z nevrološkimi težavami? Kreatin (Cr) spada v skupino fosfagenov, njegova glavna metabolna funkcija pa je vzdrževanje koncentracije ATP med anaerobnim mišičnim delom. Deluje torej kot ATP pufer, ki omogoča prenos energije iz mitohondrijev v ostale predele celice brez prisotnosti kisika. To lastnost kreatinu omogoča reverzibilna reakcija encima kreatin kinaze, ki osnovno obliko kreatina spremeni v kreatin fosfatno obliko (PCr). Ob pomanjkanju ATP-ja v celici pa reakcija poteka v obratni smeri, in iz kreatin fosfata nastajata kreatin in anorganski fosfat (Pi). Slednji se združi z ADP in dobimo novo molekulo ATP. To je torej razlog, zakaj se kreatin uvaja v dieto številnih profesionalnih kakor tudi rekreativnih športnikov. Nadaljnje raziskave in študije pa so pokazale pozitiven vpliv kreatina na kognitivne in nevrološke funkcije našega telesa. Dokazano je bilo, da kreatin učinkovito deluje pri lajšanju simptomov številnih nevrodegenerativnih bolezni, kot so Huntingtonova bolezen, Parkinsonova bolezen in cerebralna ishemija. Pomembno je dodati, da za zdaj v povezavi s kreatinskimi dodatki ni bilo odkritih še nobenih resnejših negativnih posledic.</div></td></tr>
</table>Marusasernchttps://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=BIO2_Povzetki_seminarjev_2020&diff=17755&oldid=prevMarusasernc: /* POVZETKI SEMINARJEV BIOKEMIJA 2020/21 */2021-01-08T20:42:52Z<p><span dir="auto"><span class="autocomment">POVZETKI SEMINARJEV BIOKEMIJA 2020/21</span></span></p>
<table style="background-color: #fff; color: #202122;" data-mw="interface">
<col class="diff-marker" />
<col class="diff-content" />
<col class="diff-marker" />
<col class="diff-content" />
<tr class="diff-title" lang="en">
<td colspan="2" style="background-color: #fff; color: #202122; text-align: center;">← Older revision</td>
<td colspan="2" style="background-color: #fff; color: #202122; text-align: center;">Revision as of 20:42, 8 January 2021</td>
</tr><tr><td colspan="2" class="diff-lineno" id="mw-diff-left-l145">Line 145:</td>
<td colspan="2" class="diff-lineno">Line 145:</td></tr>
<tr><td class="diff-marker"></td><td style="background-color: #f8f9fa; color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #eaecf0; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div>==David Verdel - Biosinteza in raznolikost presnove terpena v rastlinah ==</div></td><td class="diff-marker"></td><td style="background-color: #f8f9fa; color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #eaecf0; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div>==David Verdel - Biosinteza in raznolikost presnove terpena v rastlinah ==</div></td></tr>
<tr><td class="diff-marker"></td><td style="background-color: #f8f9fa; color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #eaecf0; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div>Terpeni al z drugo besedo terpenoidi so večkrat teme raziskav na področju kemije in biokemije kot tudi biologije. Uporabljamo jih v različnih panogah in imajo pomembno ekološko vlogo za rastline in ekosistem. Vse rastline sintetizirajo raznovrstne in edinstvene terpenoide. Nekatere najdemo v večini rastlinah in so skupni vsem, vendar se mnogi sintetizirajo le v določenih taksonih in se vključujejo v določene ekološke razmere. Osnovne biosintetske poti terpenoidov s pomočjo terpen sintaze (TPS), so pogoste pri vseh rastlinah. Nekatere sintetizirajo terpene po mevalonski poti (MVA) nekatere pa po nemevalonski poti (MEP) kjer s pomočjo izopentenil difosfata (IPP) in njegovega alilnega izomera dimetilalil difosfata (DMAPP) ter terpen sintaze (TPS) sintetizirajo od monoterpenov do tetraterpenov in nekateri celo tudi hemiterpene. Nedavne raziskave dokazujejo, da se pri sintezi terpenov uporablaja mnogo več substratov, ki jih lahko uporabljajo encimi terpen sintaze (TPS). Nekateri encimi lahko katalizirajo tvorbo terpenov, čeprav niso iz družine encimov terpen sintaze (TPS). Novo odkriti substrati v nekaterih rastlinah s pomočjo terpen sintaze (TPS) lahko sintetizirajo terpene po različnih poteh kot tudi nekatere povezane z mikrobno TPS. V nekaterih rastlinah pa se celo pojavlja novo odkrit medorganski način prenosa terpenov v rastlinah in nove mehanizmi sinteze terpenov.</div></td><td class="diff-marker"></td><td style="background-color: #f8f9fa; color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #eaecf0; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div>Terpeni al z drugo besedo terpenoidi so večkrat teme raziskav na področju kemije in biokemije kot tudi biologije. Uporabljamo jih v različnih panogah in imajo pomembno ekološko vlogo za rastline in ekosistem. Vse rastline sintetizirajo raznovrstne in edinstvene terpenoide. Nekatere najdemo v večini rastlinah in so skupni vsem, vendar se mnogi sintetizirajo le v določenih taksonih in se vključujejo v določene ekološke razmere. Osnovne biosintetske poti terpenoidov s pomočjo terpen sintaze (TPS), so pogoste pri vseh rastlinah. Nekatere sintetizirajo terpene po mevalonski poti (MVA) nekatere pa po nemevalonski poti (MEP) kjer s pomočjo izopentenil difosfata (IPP) in njegovega alilnega izomera dimetilalil difosfata (DMAPP) ter terpen sintaze (TPS) sintetizirajo od monoterpenov do tetraterpenov in nekateri celo tudi hemiterpene. Nedavne raziskave dokazujejo, da se pri sintezi terpenov uporablaja mnogo več substratov, ki jih lahko uporabljajo encimi terpen sintaze (TPS). Nekateri encimi lahko katalizirajo tvorbo terpenov, čeprav niso iz družine encimov terpen sintaze (TPS). Novo odkriti substrati v nekaterih rastlinah s pomočjo terpen sintaze (TPS) lahko sintetizirajo terpene po različnih poteh kot tudi nekatere povezane z mikrobno TPS. V nekaterih rastlinah pa se celo pojavlja novo odkrit medorganski način prenosa terpenov v rastlinah in nove mehanizmi sinteze terpenov.</div></td></tr>
<tr><td colspan="2" class="diff-side-deleted"></td><td class="diff-marker" data-marker="+"></td><td style="color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #a3d3ff; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div><ins style="font-weight: bold; text-decoration: none;"></ins></div></td></tr>
<tr><td colspan="2" class="diff-side-deleted"></td><td class="diff-marker" data-marker="+"></td><td style="color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #a3d3ff; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div><ins style="font-weight: bold; text-decoration: none;">== Maruša Sernc - Kreatin, neprecenčjiv vir energije in dober prijatelj fitneserjev ==</ins></div></td></tr>
<tr><td colspan="2" class="diff-side-deleted"></td><td class="diff-marker" data-marker="+"></td><td style="color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #a3d3ff; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div><ins style="font-weight: bold; text-decoration: none;">Pri omembi kreatina se nam najprej pojavi asociacija na prehranski dodatek, ki ga uživajo športniki. Kar pa je v ozadju, kemijska narava, metabolna vloga, razgradnja in podobno, pa večini ostaja neznano. Kaj omogoča kreatinu biti številka 1 na lestvici učinkovitih prehranskih dodatkov pri anaerobnih športih? Zakaj ga veliko zdravnikov predpisuje bolnikom z nevrološkimi težavami? Kreatin (Cr) spada v skupino fosfagenov, njegova glavna metabolna funkcija pa je vzdrževanje koncentracije ATP med anaerobnim mišičnim delom. Deluje torej kot ATP pufer, ki omogoča prenos energije iz mitohondrijev v ostale predele celice brez prisotnosti kisika. To lastnost kreatinu omogoča reverzibilna reakcija encima kreatin kinaze, ki osnovno obliko kreatina spremeni v kreatin fosfatno obliko (PCr). Ob pomanjkanju ATP-ja v celici pa reakcija poteka v obratni smeri, in iz kreatin fosfata nastajata kreatin in anorganski fosfat (Pi). Slednji se združi z ADP in dobimo novo molekulo ATP. To je torej razlog, zakaj se kreatin uvaja v dieto številnih profesionalnih kakor tudi rekreativnih športnikov. Nadaljnje raziskave in študije pa so pokazale pozitiven vpliv kreatina na kognitivne in nevrološke funkcije našega telesa. Dokazano je bilo, da kreatin učinkovito deluje pri lajšanju simptomov številnih nevrodegenerativnih bolezni, kot so Huntingtonova bolezen, Parkinsonova bolezen in cerebralna ishemija. Pomembno je dodati, da za zdaj v povezavi s kreatinskimi dodatki ni bilo odkritih še nobenih resnejših negativnih posledic.</ins></div></td></tr>
</table>Marusasernchttps://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=BIO2_Povzetki_seminarjev_2020&diff=17752&oldid=prevLsegota at 21:54, 6 January 20212021-01-06T21:54:03Z<p></p>
<table style="background-color: #fff; color: #202122;" data-mw="interface">
<col class="diff-marker" />
<col class="diff-content" />
<col class="diff-marker" />
<col class="diff-content" />
<tr class="diff-title" lang="en">
<td colspan="2" style="background-color: #fff; color: #202122; text-align: center;">← Older revision</td>
<td colspan="2" style="background-color: #fff; color: #202122; text-align: center;">Revision as of 21:54, 6 January 2021</td>
</tr><tr><td colspan="2" class="diff-lineno" id="mw-diff-left-l75">Line 75:</td>
<td colspan="2" class="diff-lineno">Line 75:</td></tr>
<tr><td class="diff-marker"></td><td style="background-color: #f8f9fa; color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #eaecf0; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><br/></td><td class="diff-marker"></td><td style="background-color: #f8f9fa; color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #eaecf0; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><br/></td></tr>
<tr><td class="diff-marker"></td><td style="background-color: #f8f9fa; color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #eaecf0; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div>Urea je vodotopna polarna molekula, ki lahko počasi prehaja čez celične membrane z difuzijo, hiter in učinkovit transport pa ji omogočajo urea transporterji UT-A in UT-B. Ti sodelujejo pri izločanju odvečnega dušika iz telesa, koncentriranju urina in s tem pri regulaciji tekočinskega ravnovesja ter ponovni uporabi dušika vezanega v urei s pomočjo črevesnih bakterij. Transporterji so v osnovi sestavljeni iz dveh hidrofobnih transmembranskih domen in velike ekstracelularne povezovalne zanke, razen UT-A1, ki je rezultat podvojene osnovne strukture. So N-glikozilirani in imajo znotrajcelični aminski in karboksilni konec. UT-A transporterji se večinoma nahajajo v ledvicah. UT-A1 najdemo v spodnjem predelu ledvičnega zbiralca, v apikalnih delih celic, kjer omogoča prehod uree iz zbiralca v epitelne celice. UT-A3 se prav tako nahaja v spodnjem predelu ledvičnega zbiralca, le da v bazalnih delih celic in omogoča prehod uree nazaj v telesni obtok. UT-A2 se nahaja v Henlejevi zanki in skrbi za prehod uree iz ledvične sredice nazaj v Henlejevo zanko. UT-A4 je bil najden v ledvicah podgan, UT-A5 so našli v testisih miši in UT-A6 v človeškem črevesju. UT-B transporterji se nahajajo v ledvičnih kapilarah, najdemo jih tudi v različnih tkivih. Transport uree je dobro reguliran z vazopresinom, hiperosmolarnostjo, ubikvinacijo in drugimi načini.</div></td><td class="diff-marker"></td><td style="background-color: #f8f9fa; color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #eaecf0; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div>Urea je vodotopna polarna molekula, ki lahko počasi prehaja čez celične membrane z difuzijo, hiter in učinkovit transport pa ji omogočajo urea transporterji UT-A in UT-B. Ti sodelujejo pri izločanju odvečnega dušika iz telesa, koncentriranju urina in s tem pri regulaciji tekočinskega ravnovesja ter ponovni uporabi dušika vezanega v urei s pomočjo črevesnih bakterij. Transporterji so v osnovi sestavljeni iz dveh hidrofobnih transmembranskih domen in velike ekstracelularne povezovalne zanke, razen UT-A1, ki je rezultat podvojene osnovne strukture. So N-glikozilirani in imajo znotrajcelični aminski in karboksilni konec. UT-A transporterji se večinoma nahajajo v ledvicah. UT-A1 najdemo v spodnjem predelu ledvičnega zbiralca, v apikalnih delih celic, kjer omogoča prehod uree iz zbiralca v epitelne celice. UT-A3 se prav tako nahaja v spodnjem predelu ledvičnega zbiralca, le da v bazalnih delih celic in omogoča prehod uree nazaj v telesni obtok. UT-A2 se nahaja v Henlejevi zanki in skrbi za prehod uree iz ledvične sredice nazaj v Henlejevo zanko. UT-A4 je bil najden v ledvicah podgan, UT-A5 so našli v testisih miši in UT-A6 v človeškem črevesju. UT-B transporterji se nahajajo v ledvičnih kapilarah, najdemo jih tudi v različnih tkivih. Transport uree je dobro reguliran z vazopresinom, hiperosmolarnostjo, ubikvinacijo in drugimi načini.</div></td></tr>
<tr><td colspan="2" class="diff-side-deleted"></td><td class="diff-marker" data-marker="+"></td><td style="color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #a3d3ff; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div><ins style="font-weight: bold; text-decoration: none;"></ins></div></td></tr>
<tr><td colspan="2" class="diff-side-deleted"></td><td class="diff-marker" data-marker="+"></td><td style="color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #a3d3ff; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div><ins style="font-weight: bold; text-decoration: none;">==Luka Šegota - Hiperamoniemija ==</ins></div></td></tr>
<tr><td colspan="2" class="diff-side-deleted"></td><td class="diff-marker" data-marker="+"></td><td style="color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #a3d3ff; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div><ins style="font-weight: bold; text-decoration: none;"></ins></div></td></tr>
<tr><td colspan="2" class="diff-side-deleted"></td><td class="diff-marker" data-marker="+"></td><td style="color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #a3d3ff; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div><ins style="font-weight: bold; text-decoration: none;">Amonijak je pomemben vir dušika v telesu. Ima vlogo skrbnika ravnovesja aminokislin, sodeluje pri sintezi proteinov in zagotavlja pH vrednost okolja. Stanje ko je amonijaka v krvi preveč, imenujemo hiperamoniemija. Telo odstranjuje amonijak v jetrih in v manjšem obsegu tudi v ledvicah preko cikla uree. V možganih pa se amonijak odstrani s pomočjo glutamin sintetaze, ki iz glutamata in amonijaka tvori glutamin, ki je pomemben transporter dušika in s tem amonijaka. Glavni vzrok za hiperamoniemijo so motnje v ciklu uree. Poznamo primarno hiperamoniemijo, ki se razvije zaradi pomankanja encimov ali transporterjev v ciklu uree in pa sekundarno, ki izvira iz inhibicije cikla uree. Amonijak povzroča največje težave v možganih, saj lahko prosto prehaja krvno-možgansko bariero. Tam povzroča pojave kot so otekanje astrocitov, eksitotoksičnost in neravnovesja med aminokislinami, žal pa je večino teh procesov slabo raziskanih, zato je večina mehanizmov opisanih le s hipotezami. Zdravljenje hiperamoniemije poteka preko dveh možnih poti; 1) terapije, ki znižujejo nastanek in absorpcijo amonijaka, tako da zmanjšajo število bakterij, ki proizvajajo ureaze, ali zmanjšajo degradacijo glutamina, 2) terapije, ki izboljšujejo mehanizme izločanja amonijaka, preko aktivacije cikla uree ali sinteze glutamina. </ins></div></td></tr>
<tr><td class="diff-marker"></td><td style="background-color: #f8f9fa; color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #eaecf0; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><br/></td><td class="diff-marker"></td><td style="background-color: #f8f9fa; color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #eaecf0; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><br/></td></tr>
<tr><td class="diff-marker"></td><td style="background-color: #f8f9fa; color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #eaecf0; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div>==Ela Bizjak - Mutacije mitohondrijske DNA, heterogenost in mitohondrijske bolezni==</div></td><td class="diff-marker"></td><td style="background-color: #f8f9fa; color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #eaecf0; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div>==Ela Bizjak - Mutacije mitohondrijske DNA, heterogenost in mitohondrijske bolezni==</div></td></tr>
</table>Lsegotahttps://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=BIO2_Povzetki_seminarjev_2020&diff=17750&oldid=prevPetra sintic at 19:02, 6 January 20212021-01-06T19:02:52Z<p></p>
<table style="background-color: #fff; color: #202122;" data-mw="interface">
<col class="diff-marker" />
<col class="diff-content" />
<col class="diff-marker" />
<col class="diff-content" />
<tr class="diff-title" lang="en">
<td colspan="2" style="background-color: #fff; color: #202122; text-align: center;">← Older revision</td>
<td colspan="2" style="background-color: #fff; color: #202122; text-align: center;">Revision as of 19:02, 6 January 2021</td>
</tr><tr><td colspan="2" class="diff-lineno" id="mw-diff-left-l138">Line 138:</td>
<td colspan="2" class="diff-lineno">Line 138:</td></tr>
<tr><td class="diff-marker"></td><td style="background-color: #f8f9fa; color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #eaecf0; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div>== Špela Kladnik - Leptin in njegova potencialna vloga biomarkerja za debelost ==</div></td><td class="diff-marker"></td><td style="background-color: #f8f9fa; color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #eaecf0; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div>== Špela Kladnik - Leptin in njegova potencialna vloga biomarkerja za debelost ==</div></td></tr>
<tr><td class="diff-marker"></td><td style="background-color: #f8f9fa; color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #eaecf0; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div>Debelost je bolezen modernega časa. Statistični podatki nakazujejo, da je debelih vedno več ljudi, debelost pa se v veliko primerih začne pojavljati že v zgodnjih letih. Prekomerna telesna teža ni vedno posledica napačnega prehranjevanja in nezdravega načina življenja. Pojavi se lahko tudi zaradi morebitnih genskih napak in, kakor je bilo raziskano, tudi zaradi motenj v delovanju hormona leptina, ki je eden od hormonov za regulacijo hranjenja. Leptin nastaja v maščobnih celicah in z delovanjem na hipotalamus uravnava vnos hrane in apetit. Je polipeptid, sestavljen iz štirih antiparalelnih α-vijačnic, ki se veže na receptor preko signalne poti JAK-STAT. V telesu imamo več oblik leptinskih receptorjev, ki se razlikujejo v dolžini znotrajcelične domene. Najbolj sta raziskani obliki Ob-Rb, ki je glavna za prenos signala, in (s)Ob-Re, ki je topni leptinski receptor. Določanje koncentracije prostega, vezanega in celotnega leptina ter koncentracije topnih leptinskih receptorjev ima pomembno vlogo pri razumevanju pojava debelosti. Pri vitkih osebah se leptin večinoma nahaja vezan na receptor, medtem ko se pri debelih ljudeh večinoma nahaja v prosti obliki. Zmanjšanje koncentracije topnega leptinskega receptorja lahko nakazuje na manjše število delujočih receptorjev, zato se lahko leptin že v zgodnjih letih uporablja kot biomarker za napovedovanje in zdravljenje debelosti.</div></td><td class="diff-marker"></td><td style="background-color: #f8f9fa; color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #eaecf0; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div>Debelost je bolezen modernega časa. Statistični podatki nakazujejo, da je debelih vedno več ljudi, debelost pa se v veliko primerih začne pojavljati že v zgodnjih letih. Prekomerna telesna teža ni vedno posledica napačnega prehranjevanja in nezdravega načina življenja. Pojavi se lahko tudi zaradi morebitnih genskih napak in, kakor je bilo raziskano, tudi zaradi motenj v delovanju hormona leptina, ki je eden od hormonov za regulacijo hranjenja. Leptin nastaja v maščobnih celicah in z delovanjem na hipotalamus uravnava vnos hrane in apetit. Je polipeptid, sestavljen iz štirih antiparalelnih α-vijačnic, ki se veže na receptor preko signalne poti JAK-STAT. V telesu imamo več oblik leptinskih receptorjev, ki se razlikujejo v dolžini znotrajcelične domene. Najbolj sta raziskani obliki Ob-Rb, ki je glavna za prenos signala, in (s)Ob-Re, ki je topni leptinski receptor. Določanje koncentracije prostega, vezanega in celotnega leptina ter koncentracije topnih leptinskih receptorjev ima pomembno vlogo pri razumevanju pojava debelosti. Pri vitkih osebah se leptin večinoma nahaja vezan na receptor, medtem ko se pri debelih ljudeh večinoma nahaja v prosti obliki. Zmanjšanje koncentracije topnega leptinskega receptorja lahko nakazuje na manjše število delujočih receptorjev, zato se lahko leptin že v zgodnjih letih uporablja kot biomarker za napovedovanje in zdravljenje debelosti.</div></td></tr>
<tr><td colspan="2" class="diff-side-deleted"></td><td class="diff-marker" data-marker="+"></td><td style="color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #a3d3ff; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div><ins style="font-weight: bold; text-decoration: none;"></ins></div></td></tr>
<tr><td colspan="2" class="diff-side-deleted"></td><td class="diff-marker" data-marker="+"></td><td style="color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #a3d3ff; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div><ins style="font-weight: bold; text-decoration: none;">==David Verdel - Biosinteza in raznolikost presnove terpena v rastlinah ==</ins></div></td></tr>
<tr><td colspan="2" class="diff-side-deleted"></td><td class="diff-marker" data-marker="+"></td><td style="color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #a3d3ff; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div><ins style="font-weight: bold; text-decoration: none;">Terpeni al z drugo besedo terpenoidi so večkrat teme raziskav na področju kemije in biokemije kot tudi biologije. Uporabljamo jih v različnih panogah in imajo pomembno ekološko vlogo za rastline in ekosistem. Vse rastline sintetizirajo raznovrstne in edinstvene terpenoide. Nekatere najdemo v večini rastlinah in so skupni vsem, vendar se mnogi sintetizirajo le v določenih taksonih in se vključujejo v določene ekološke razmere. Osnovne biosintetske poti terpenoidov s pomočjo terpen sintaze (TPS), so pogoste pri vseh rastlinah. Nekatere sintetizirajo terpene po mevalonski poti (MVA) nekatere pa po nemevalonski poti (MEP) kjer s pomočjo izopentenil difosfata (IPP) in njegovega alilnega izomera dimetilalil difosfata (DMAPP) ter terpen sintaze (TPS) sintetizirajo od monoterpenov do tetraterpenov in nekateri celo tudi hemiterpene. Nedavne raziskave dokazujejo, da se pri sintezi terpenov uporablaja mnogo več substratov, ki jih lahko uporabljajo encimi terpen sintaze (TPS). Nekateri encimi lahko katalizirajo tvorbo terpenov, čeprav niso iz družine encimov terpen sintaze (TPS). Novo odkriti substrati v nekaterih rastlinah s pomočjo terpen sintaze (TPS) lahko sintetizirajo terpene po različnih poteh kot tudi nekatere povezane z mikrobno TPS. V nekaterih rastlinah pa se celo pojavlja novo odkrit medorganski način prenosa terpenov v rastlinah in nove mehanizmi sinteze terpenov.</ins></div></td></tr>
</table>Petra sintichttps://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=BIO2_Povzetki_seminarjev_2020&diff=17747&oldid=prevEkozole: /* POVZETKI SEMINARJEV BIOKEMIJA 2020/21 */2021-01-06T16:27:59Z<p><span dir="auto"><span class="autocomment">POVZETKI SEMINARJEV BIOKEMIJA 2020/21</span></span></p>
<table style="background-color: #fff; color: #202122;" data-mw="interface">
<col class="diff-marker" />
<col class="diff-content" />
<col class="diff-marker" />
<col class="diff-content" />
<tr class="diff-title" lang="en">
<td colspan="2" style="background-color: #fff; color: #202122; text-align: center;">← Older revision</td>
<td colspan="2" style="background-color: #fff; color: #202122; text-align: center;">Revision as of 16:27, 6 January 2021</td>
</tr><tr><td colspan="2" class="diff-lineno" id="mw-diff-left-l132">Line 132:</td>
<td colspan="2" class="diff-lineno">Line 132:</td></tr>
<tr><td class="diff-marker"></td><td style="background-color: #f8f9fa; color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #eaecf0; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div>== Petra Sintič - Triptofan in njegova vloga v telesu ==</div></td><td class="diff-marker"></td><td style="background-color: #f8f9fa; color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #eaecf0; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div>== Petra Sintič - Triptofan in njegova vloga v telesu ==</div></td></tr>
<tr><td class="diff-marker"></td><td style="background-color: #f8f9fa; color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #eaecf0; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div>Triptofan (simbol Trp) je ena od osmih esencialnih aminokislin, ki jih v človeškem telesu ni mogoče sintetizirati in jih je treba dovajati s hrano, predvsem iz živalskih ali rastlinskih virov. Čeprav ima nižjo koncentracijo v človeškem telesu glede na ostale primarne aminokisline, je triptofan ključna sestavina številnih presnovnih funkcij. Pomemben je za presnovo proteinov in je predhodnik nekaterih zelo pomembnih snovi v telesu, kot so nevrotransmitor serotonin, hormon melatonin in eden najbolj pomembnih B-kompleksov, niacin. Serotonin, ki ga imenujemo tudi hormon sreče nam daje občutek zadovoljstva in dobrega počutja. Melatonin ima pa glavno vlogo pri uravnavanju dnevno-nočnega cikla. Sposobnost spreminjanja hitrosti sinteze serotonina v možganih z manipulacijo koncentracije triptofana je temelj številnih raziskav, zlasti na temo pomanjkanja ali izčrpavanja L-triptofana in posledic le tega. Poleg tega so klinični testi zagotovili nekaj začetnih dokazov o učinkovitosti triptofana za zdravljenje psihiatričnih motenj, preprečevanje agresije, motenj spanca, sezonsko efektivnih motenj, zlasti kadar se uporablja v kombinaciji z drugimi terapevtskimi sredstvi. Vendar so rezultati teh raziskav za enkrat še vedno preveč neodločni in ne konsistentni in so na to temo potrebne še nadaljne raziskave in preskušnje.</div></td><td class="diff-marker"></td><td style="background-color: #f8f9fa; color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #eaecf0; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div>Triptofan (simbol Trp) je ena od osmih esencialnih aminokislin, ki jih v človeškem telesu ni mogoče sintetizirati in jih je treba dovajati s hrano, predvsem iz živalskih ali rastlinskih virov. Čeprav ima nižjo koncentracijo v človeškem telesu glede na ostale primarne aminokisline, je triptofan ključna sestavina številnih presnovnih funkcij. Pomemben je za presnovo proteinov in je predhodnik nekaterih zelo pomembnih snovi v telesu, kot so nevrotransmitor serotonin, hormon melatonin in eden najbolj pomembnih B-kompleksov, niacin. Serotonin, ki ga imenujemo tudi hormon sreče nam daje občutek zadovoljstva in dobrega počutja. Melatonin ima pa glavno vlogo pri uravnavanju dnevno-nočnega cikla. Sposobnost spreminjanja hitrosti sinteze serotonina v možganih z manipulacijo koncentracije triptofana je temelj številnih raziskav, zlasti na temo pomanjkanja ali izčrpavanja L-triptofana in posledic le tega. Poleg tega so klinični testi zagotovili nekaj začetnih dokazov o učinkovitosti triptofana za zdravljenje psihiatričnih motenj, preprečevanje agresije, motenj spanca, sezonsko efektivnih motenj, zlasti kadar se uporablja v kombinaciji z drugimi terapevtskimi sredstvi. Vendar so rezultati teh raziskav za enkrat še vedno preveč neodločni in ne konsistentni in so na to temo potrebne še nadaljne raziskave in preskušnje.</div></td></tr>
<tr><td colspan="2" class="diff-side-deleted"></td><td class="diff-marker" data-marker="+"></td><td style="color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #a3d3ff; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div><ins style="font-weight: bold; text-decoration: none;"></ins></div></td></tr>
<tr><td colspan="2" class="diff-side-deleted"></td><td class="diff-marker" data-marker="+"></td><td style="color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #a3d3ff; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div><ins style="font-weight: bold; text-decoration: none;">== Eva Kanalec - Oksitocin in njegova vloga v telesu ==</ins></div></td></tr>
<tr><td colspan="2" class="diff-side-deleted"></td><td class="diff-marker" data-marker="+"></td><td style="color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #a3d3ff; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div><ins style="font-weight: bold; text-decoration: none;">Oksitocin je peptidni hormon, sestavljen iz devetih aminokislin. Prvih šest aminokislin ima ciklično strukturo, ki je posledica disulfidne vezi med cisteinoma, zadnje tri aminokisline pa imajo linearno strukturo. Njegova sinteza poteka v hipotalamusu, skladišči se v zadnjem režnju hipofize oziroma v nevrohipofizi, od koder se tudi sprošča v krvni obtok. V telesu se veže na oksitocinske receptorje, ki jih najdemo v maternici, hipofizi, ledvicah in v ventromedialnem nukleusu hipotalamusa. Receptor je sestavljen iz sedmih transmembranskih domen, ki so na notranji strani membrane sklopljeni z G-proteinom, ta poskrbi za prenos signala naprej po celici. Receptor je specifičen za vezavo oksitocina, saj bi se nanj lahko vezali oksitocinu podobni hormoni kot je na primer vazopresin. Oksitocin ima v telesu pomembno vlogo pri porodu, kjer skrbi za krčenje gladkih mišic maternice. Pomembno vlogo pa naj bi imel tudi pri vplivu na apetit in izbor hrane. Vlogo ima tudi pri navezovanju socialnih stikov, kot je stik med materjo in dojenčkom, ter stik med partnerjema. Dokazano je bilo, da imajo socialni stiki vpliv na povečano raven oksitocina v telesu. V zdravstvu se antagoniste oksitocinskih receptorjev uporablja za zaviranje prezgodnjih porodov, oksitocin pa se uporablja za sprožitev poroda. Potencial za razvoj novih terapij, ki bi temeljile na tarčenju oksitocinskega receptorja ali uporabljale oksitocin, je zelo velik. </ins></div></td></tr>
<tr><td colspan="2" class="diff-side-deleted"></td><td class="diff-marker" data-marker="+"></td><td style="color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #a3d3ff; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div><ins style="font-weight: bold; text-decoration: none;"></ins></div></td></tr>
<tr><td colspan="2" class="diff-side-deleted"></td><td class="diff-marker" data-marker="+"></td><td style="color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #a3d3ff; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div><ins style="font-weight: bold; text-decoration: none;">== Špela Kladnik - Leptin in njegova potencialna vloga biomarkerja za debelost ==</ins></div></td></tr>
<tr><td colspan="2" class="diff-side-deleted"></td><td class="diff-marker" data-marker="+"></td><td style="color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #a3d3ff; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div><ins style="font-weight: bold; text-decoration: none;">Debelost je bolezen modernega časa. Statistični podatki nakazujejo, da je debelih vedno več ljudi, debelost pa se v veliko primerih začne pojavljati že v zgodnjih letih. Prekomerna telesna teža ni vedno posledica napačnega prehranjevanja in nezdravega načina življenja. Pojavi se lahko tudi zaradi morebitnih genskih napak in, kakor je bilo raziskano, tudi zaradi motenj v delovanju hormona leptina, ki je eden od hormonov za regulacijo hranjenja. Leptin nastaja v maščobnih celicah in z delovanjem na hipotalamus uravnava vnos hrane in apetit. Je polipeptid, sestavljen iz štirih antiparalelnih α-vijačnic, ki se veže na receptor preko signalne poti JAK-STAT. V telesu imamo več oblik leptinskih receptorjev, ki se razlikujejo v dolžini znotrajcelične domene. Najbolj sta raziskani obliki Ob-Rb, ki je glavna za prenos signala, in (s)Ob-Re, ki je topni leptinski receptor. Določanje koncentracije prostega, vezanega in celotnega leptina ter koncentracije topnih leptinskih receptorjev ima pomembno vlogo pri razumevanju pojava debelosti. Pri vitkih osebah se leptin večinoma nahaja vezan na receptor, medtem ko se pri debelih ljudeh večinoma nahaja v prosti obliki. Zmanjšanje koncentracije topnega leptinskega receptorja lahko nakazuje na manjše število delujočih receptorjev, zato se lahko leptin že v zgodnjih letih uporablja kot biomarker za napovedovanje in zdravljenje debelosti.</ins></div></td></tr>
</table>Ekozolehttps://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=BIO2_Povzetki_seminarjev_2020&diff=17746&oldid=prevPetra sintic at 17:30, 5 January 20212021-01-05T17:30:18Z<p></p>
<table style="background-color: #fff; color: #202122;" data-mw="interface">
<col class="diff-marker" />
<col class="diff-content" />
<col class="diff-marker" />
<col class="diff-content" />
<tr class="diff-title" lang="en">
<td colspan="2" style="background-color: #fff; color: #202122; text-align: center;">← Older revision</td>
<td colspan="2" style="background-color: #fff; color: #202122; text-align: center;">Revision as of 17:30, 5 January 2021</td>
</tr><tr><td colspan="2" class="diff-lineno" id="mw-diff-left-l129">Line 129:</td>
<td colspan="2" class="diff-lineno">Line 129:</td></tr>
<tr><td class="diff-marker"></td><td style="background-color: #f8f9fa; color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #eaecf0; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div>== Evgen Kozole - Sirtuini in njihova vloga v organizmu ==</div></td><td class="diff-marker"></td><td style="background-color: #f8f9fa; color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #eaecf0; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div>== Evgen Kozole - Sirtuini in njihova vloga v organizmu ==</div></td></tr>
<tr><td class="diff-marker"></td><td style="background-color: #f8f9fa; color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #eaecf0; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div>Vsak posameznik bi si v današnjem času želel, da bi dočakal dolgo življenjsko dobo in bil pri tem tudi zdrav. V organizmu obstajajo molekule, ki s svojim delovanjem neposredno vplivajo na proces staranja in druge biološke procese, kot na primer transkripcijo genov, apoptozo, metabolizem in popravljanje DNA. Gre za tako imenovane sirtuine. Sirtuini so družina proteinov, ki imajo encimsko aktivnost, ki je v večini primerov odvisna od NAD+ deacetilaze, preko katere vplivajo na transkripcijo genov, nekateri pa imajo tudi ADP-ribozilazno aktivnost. V človeškem organizmu lahko najdemo sedem različnih sirtuinov (SirT1-7), ki se predvsem razlikujejo po tem, kje v celici se nahajajo in kakšne so njihove vloge. Lastnost, ki je skupna večini sirtuinov je uravnavanje metabolizma in transkripcija genov. Njihovo delovanje v organizmu je skrajno pomembno, saj regulirajo procese, ki so življenjskega pomena, kot na primer izločanje inzulina, glikolizo, uravnavanje reaktivnih kisikovih zvrti in še mnoge druge. Nekateri sirtuini vplivajo tudi na potek kroničnih bolezni in so zadolženi za odziv imunskega sistema. V določenih primerih lahko izboljšajo potek kroničnih bolezni in odziv imunskega sistema, lahko pa tudi poslabšajo situacijo v primeru, da pride do mutacije gena in organizem izloča preveliko količino določenega sirtuina.</div></td><td class="diff-marker"></td><td style="background-color: #f8f9fa; color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #eaecf0; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div>Vsak posameznik bi si v današnjem času želel, da bi dočakal dolgo življenjsko dobo in bil pri tem tudi zdrav. V organizmu obstajajo molekule, ki s svojim delovanjem neposredno vplivajo na proces staranja in druge biološke procese, kot na primer transkripcijo genov, apoptozo, metabolizem in popravljanje DNA. Gre za tako imenovane sirtuine. Sirtuini so družina proteinov, ki imajo encimsko aktivnost, ki je v večini primerov odvisna od NAD+ deacetilaze, preko katere vplivajo na transkripcijo genov, nekateri pa imajo tudi ADP-ribozilazno aktivnost. V človeškem organizmu lahko najdemo sedem različnih sirtuinov (SirT1-7), ki se predvsem razlikujejo po tem, kje v celici se nahajajo in kakšne so njihove vloge. Lastnost, ki je skupna večini sirtuinov je uravnavanje metabolizma in transkripcija genov. Njihovo delovanje v organizmu je skrajno pomembno, saj regulirajo procese, ki so življenjskega pomena, kot na primer izločanje inzulina, glikolizo, uravnavanje reaktivnih kisikovih zvrti in še mnoge druge. Nekateri sirtuini vplivajo tudi na potek kroničnih bolezni in so zadolženi za odziv imunskega sistema. V določenih primerih lahko izboljšajo potek kroničnih bolezni in odziv imunskega sistema, lahko pa tudi poslabšajo situacijo v primeru, da pride do mutacije gena in organizem izloča preveliko količino določenega sirtuina.</div></td></tr>
<tr><td colspan="2" class="diff-side-deleted"></td><td class="diff-marker" data-marker="+"></td><td style="color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #a3d3ff; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div><ins style="font-weight: bold; text-decoration: none;"></ins></div></td></tr>
<tr><td colspan="2" class="diff-side-deleted"></td><td class="diff-marker" data-marker="+"></td><td style="color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #a3d3ff; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div><ins style="font-weight: bold; text-decoration: none;">== Petra Sintič - Triptofan in njegova vloga v telesu ==</ins></div></td></tr>
<tr><td colspan="2" class="diff-side-deleted"></td><td class="diff-marker" data-marker="+"></td><td style="color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #a3d3ff; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div><ins style="font-weight: bold; text-decoration: none;">Triptofan (simbol Trp) je ena od osmih esencialnih aminokislin, ki jih v človeškem telesu ni mogoče sintetizirati in jih je treba dovajati s hrano, predvsem iz živalskih ali rastlinskih virov. Čeprav ima nižjo koncentracijo v človeškem telesu glede na ostale primarne aminokisline, je triptofan ključna sestavina številnih presnovnih funkcij. Pomemben je za presnovo proteinov in je predhodnik nekaterih zelo pomembnih snovi v telesu, kot so nevrotransmitor serotonin, hormon melatonin in eden najbolj pomembnih B-kompleksov, niacin. Serotonin, ki ga imenujemo tudi hormon sreče nam daje občutek zadovoljstva in dobrega počutja. Melatonin ima pa glavno vlogo pri uravnavanju dnevno-nočnega cikla. Sposobnost spreminjanja hitrosti sinteze serotonina v možganih z manipulacijo koncentracije triptofana je temelj številnih raziskav, zlasti na temo pomanjkanja ali izčrpavanja L-triptofana in posledic le tega. Poleg tega so klinični testi zagotovili nekaj začetnih dokazov o učinkovitosti triptofana za zdravljenje psihiatričnih motenj, preprečevanje agresije, motenj spanca, sezonsko efektivnih motenj, zlasti kadar se uporablja v kombinaciji z drugimi terapevtskimi sredstvi. Vendar so rezultati teh raziskav za enkrat še vedno preveč neodločni in ne konsistentni in so na to temo potrebne še nadaljne raziskave in preskušnje.</ins></div></td></tr>
</table>Petra sintichttps://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=BIO2_Povzetki_seminarjev_2020&diff=17744&oldid=prevEkozole: /* POVZETKI SEMINARJEV BIOKEMIJA 2020/21 */2021-01-04T20:01:47Z<p><span dir="auto"><span class="autocomment">POVZETKI SEMINARJEV BIOKEMIJA 2020/21</span></span></p>
<table style="background-color: #fff; color: #202122;" data-mw="interface">
<col class="diff-marker" />
<col class="diff-content" />
<col class="diff-marker" />
<col class="diff-content" />
<tr class="diff-title" lang="en">
<td colspan="2" style="background-color: #fff; color: #202122; text-align: center;">← Older revision</td>
<td colspan="2" style="background-color: #fff; color: #202122; text-align: center;">Revision as of 20:01, 4 January 2021</td>
</tr><tr><td colspan="2" class="diff-lineno" id="mw-diff-left-l126">Line 126:</td>
<td colspan="2" class="diff-lineno">Line 126:</td></tr>
<tr><td class="diff-marker"></td><td style="background-color: #f8f9fa; color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #eaecf0; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div>== Nika Malečkar - Reaktivne kisikove spojine, koencim Q in njuna vloga v glavkomu ==</div></td><td class="diff-marker"></td><td style="background-color: #f8f9fa; color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #eaecf0; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div>== Nika Malečkar - Reaktivne kisikove spojine, koencim Q in njuna vloga v glavkomu ==</div></td></tr>
<tr><td class="diff-marker"></td><td style="background-color: #f8f9fa; color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #eaecf0; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div>Glavkom je nevrodegenerativna bolezen očesnega živca, kjer je poškodovan vidni živec na mestu izhoda iz očesa. V Evropi prizadene približno 2 na 100 ljudi, starejših od 40 let. Zaradi velikega odstotka ljudi, ki zaradi neuspešnega zdravljenja oslepi, so se strokovnjaki obrnili k iskanju vzrokov in preprečevanju razvoja bolezni. Kot rezultat velike porabe kisika mrežnih celic, so le-te ranljive na vpliv oksidativnega stresa, ki nastane kot posledica previsokih koncentracij reaktivnih kisikovih spojin. To so prosti radikali, ki vplivajo na nepravilno delovanje mitohondrijev, oksidacijo encimov, motnje prenosa signalov in posledično povzročajo apoptozo celic. Njihov škodljivi učinek preprečujejo antioksidanti, med njimi tudi koencim Q10, ki ima vitaminu podobne funkcije. Nahaja se v večjih ali manjših koncentracijah povsod po telesu, je ključen dejavnik prenosa elektronov v ATP sintezi ter pomemben zaradi svoje antioksidantske in obnovitvene sposobnosti. Uporabljamo ga lahko kot prehransko dopolnilo, kremo ali zdravilo pri nevrodegenerativnih boleznih, med drugim tudi v glavkomu. Koencim Q inhibira apoptozo, ohranja morfologijo mitohondrija in pravilno izražanje mitohondrijske DNA ter deluje kot pufer pri porušeni homeostazi kalcija. V tej seminarski nalogi bom bolj natančno predstavila delovanje in vpliv reaktivnih kisikovih spojin ter koencima Q in opisala njuno vlogo v glavkomu.</div></td><td class="diff-marker"></td><td style="background-color: #f8f9fa; color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #eaecf0; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div>Glavkom je nevrodegenerativna bolezen očesnega živca, kjer je poškodovan vidni živec na mestu izhoda iz očesa. V Evropi prizadene približno 2 na 100 ljudi, starejših od 40 let. Zaradi velikega odstotka ljudi, ki zaradi neuspešnega zdravljenja oslepi, so se strokovnjaki obrnili k iskanju vzrokov in preprečevanju razvoja bolezni. Kot rezultat velike porabe kisika mrežnih celic, so le-te ranljive na vpliv oksidativnega stresa, ki nastane kot posledica previsokih koncentracij reaktivnih kisikovih spojin. To so prosti radikali, ki vplivajo na nepravilno delovanje mitohondrijev, oksidacijo encimov, motnje prenosa signalov in posledično povzročajo apoptozo celic. Njihov škodljivi učinek preprečujejo antioksidanti, med njimi tudi koencim Q10, ki ima vitaminu podobne funkcije. Nahaja se v večjih ali manjših koncentracijah povsod po telesu, je ključen dejavnik prenosa elektronov v ATP sintezi ter pomemben zaradi svoje antioksidantske in obnovitvene sposobnosti. Uporabljamo ga lahko kot prehransko dopolnilo, kremo ali zdravilo pri nevrodegenerativnih boleznih, med drugim tudi v glavkomu. Koencim Q inhibira apoptozo, ohranja morfologijo mitohondrija in pravilno izražanje mitohondrijske DNA ter deluje kot pufer pri porušeni homeostazi kalcija. V tej seminarski nalogi bom bolj natančno predstavila delovanje in vpliv reaktivnih kisikovih spojin ter koencima Q in opisala njuno vlogo v glavkomu.</div></td></tr>
<tr><td colspan="2" class="diff-side-deleted"></td><td class="diff-marker" data-marker="+"></td><td style="color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #a3d3ff; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div><ins style="font-weight: bold; text-decoration: none;"></ins></div></td></tr>
<tr><td colspan="2" class="diff-side-deleted"></td><td class="diff-marker" data-marker="+"></td><td style="color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #a3d3ff; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div><ins style="font-weight: bold; text-decoration: none;">== Evgen Kozole - Sirtuini in njihova vloga v organizmu ==</ins></div></td></tr>
<tr><td colspan="2" class="diff-side-deleted"></td><td class="diff-marker" data-marker="+"></td><td style="color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #a3d3ff; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div><ins style="font-weight: bold; text-decoration: none;">Vsak posameznik bi si v današnjem času želel, da bi dočakal dolgo življenjsko dobo in bil pri tem tudi zdrav. V organizmu obstajajo molekule, ki s svojim delovanjem neposredno vplivajo na proces staranja in druge biološke procese, kot na primer transkripcijo genov, apoptozo, metabolizem in popravljanje DNA. Gre za tako imenovane sirtuine. Sirtuini so družina proteinov, ki imajo encimsko aktivnost, ki je v večini primerov odvisna od NAD+ deacetilaze, preko katere vplivajo na transkripcijo genov, nekateri pa imajo tudi ADP-ribozilazno aktivnost. V človeškem organizmu lahko najdemo sedem različnih sirtuinov (SirT1-7), ki se predvsem razlikujejo po tem, kje v celici se nahajajo in kakšne so njihove vloge. Lastnost, ki je skupna večini sirtuinov je uravnavanje metabolizma in transkripcija genov. Njihovo delovanje v organizmu je skrajno pomembno, saj regulirajo procese, ki so življenjskega pomena, kot na primer izločanje inzulina, glikolizo, uravnavanje reaktivnih kisikovih zvrti in še mnoge druge. Nekateri sirtuini vplivajo tudi na potek kroničnih bolezni in so zadolženi za odziv imunskega sistema. V določenih primerih lahko izboljšajo potek kroničnih bolezni in odziv imunskega sistema, lahko pa tudi poslabšajo situacijo v primeru, da pride do mutacije gena in organizem izloča preveliko količino določenega sirtuina.</ins></div></td></tr>
</table>Ekozolehttps://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=BIO2_Povzetki_seminarjev_2020&diff=17743&oldid=prevNika Malečkar at 19:12, 4 January 20212021-01-04T19:12:48Z<p></p>
<table style="background-color: #fff; color: #202122;" data-mw="interface">
<col class="diff-marker" />
<col class="diff-content" />
<col class="diff-marker" />
<col class="diff-content" />
<tr class="diff-title" lang="en">
<td colspan="2" style="background-color: #fff; color: #202122; text-align: center;">← Older revision</td>
<td colspan="2" style="background-color: #fff; color: #202122; text-align: center;">Revision as of 19:12, 4 January 2021</td>
</tr><tr><td colspan="2" class="diff-lineno" id="mw-diff-left-l123">Line 123:</td>
<td colspan="2" class="diff-lineno">Line 123:</td></tr>
<tr><td class="diff-marker"></td><td style="background-color: #f8f9fa; color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #eaecf0; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div>== Manca Pirc - Galanin, spexin in kisspeptin ==</div></td><td class="diff-marker"></td><td style="background-color: #f8f9fa; color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #eaecf0; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div>== Manca Pirc - Galanin, spexin in kisspeptin ==</div></td></tr>
<tr><td class="diff-marker"></td><td style="background-color: #f8f9fa; color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #eaecf0; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div>Hormoni in nevrotransmitorji so ene ključnih molekul za vzdrževanje homeostaze v telesu. Med njih uvrščamo tudi tri sorodne biološke aktivne peptide, in sicer galanin, kisspeptin in spexin. Galanin so odkrili leta 1978 v prašičjem prebavnem traktu, kisspeptin so odkrili leta 1996 v rakavih celicah, ki niso bile zmožne metastaze. Obstoj spexina so leta 2007 potrdili s pomočjo bioinformacijskih študij in tako potrdili njegov obstoj še pred samo izolacijo peptida. Galanin in spexin povzročita odziv v celici preko vezave na receptorje tipa 1 – 3 za galanin (GALR1-3), medtem ko se kisspeptin veže na receptor za kisspeptin (KISS1R ali GPR-54). Spexin specifičnega receptorja pa še niso prepoznali. Njihova biološka vloga še ni popolnoma raziskana, vseeno vemo, da so pomembni pri homeostazi glukoze, vzdrževanju telesne teže, izražanju spolnih hormonov. V nadaljevanju seminarja si bomo pogledali, kakšno vlogo imajo pri homeostazi glukoze, izražanju spolnih hormonov in kako vplivajo na razvoj rakavih obolenj. Spexin, galanin in kisspeptin imajo vsi pozitivne učinke na uravnavanje koncentracije glukoze v krvi, kisspeptin je izredno pomemben sporočevalec za izražanje gnRH (gonadotropin sproščujoči hormon), ki spodbudi izločanje ostalih spolnih hormonov; kisspeptin pa je bil sprva prepoznam kot supresor metastaze.</div></td><td class="diff-marker"></td><td style="background-color: #f8f9fa; color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #eaecf0; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div>Hormoni in nevrotransmitorji so ene ključnih molekul za vzdrževanje homeostaze v telesu. Med njih uvrščamo tudi tri sorodne biološke aktivne peptide, in sicer galanin, kisspeptin in spexin. Galanin so odkrili leta 1978 v prašičjem prebavnem traktu, kisspeptin so odkrili leta 1996 v rakavih celicah, ki niso bile zmožne metastaze. Obstoj spexina so leta 2007 potrdili s pomočjo bioinformacijskih študij in tako potrdili njegov obstoj še pred samo izolacijo peptida. Galanin in spexin povzročita odziv v celici preko vezave na receptorje tipa 1 – 3 za galanin (GALR1-3), medtem ko se kisspeptin veže na receptor za kisspeptin (KISS1R ali GPR-54). Spexin specifičnega receptorja pa še niso prepoznali. Njihova biološka vloga še ni popolnoma raziskana, vseeno vemo, da so pomembni pri homeostazi glukoze, vzdrževanju telesne teže, izražanju spolnih hormonov. V nadaljevanju seminarja si bomo pogledali, kakšno vlogo imajo pri homeostazi glukoze, izražanju spolnih hormonov in kako vplivajo na razvoj rakavih obolenj. Spexin, galanin in kisspeptin imajo vsi pozitivne učinke na uravnavanje koncentracije glukoze v krvi, kisspeptin je izredno pomemben sporočevalec za izražanje gnRH (gonadotropin sproščujoči hormon), ki spodbudi izločanje ostalih spolnih hormonov; kisspeptin pa je bil sprva prepoznam kot supresor metastaze.</div></td></tr>
<tr><td colspan="2" class="diff-side-deleted"></td><td class="diff-marker" data-marker="+"></td><td style="color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #a3d3ff; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div><ins style="font-weight: bold; text-decoration: none;"></ins></div></td></tr>
<tr><td colspan="2" class="diff-side-deleted"></td><td class="diff-marker" data-marker="+"></td><td style="color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #a3d3ff; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div><ins style="font-weight: bold; text-decoration: none;">== Nika Malečkar - Reaktivne kisikove spojine, koencim Q in njuna vloga v glavkomu ==</ins></div></td></tr>
<tr><td colspan="2" class="diff-side-deleted"></td><td class="diff-marker" data-marker="+"></td><td style="color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #a3d3ff; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div><ins style="font-weight: bold; text-decoration: none;">Glavkom je nevrodegenerativna bolezen očesnega živca, kjer je poškodovan vidni živec na mestu izhoda iz očesa. V Evropi prizadene približno 2 na 100 ljudi, starejših od 40 let. Zaradi velikega odstotka ljudi, ki zaradi neuspešnega zdravljenja oslepi, so se strokovnjaki obrnili k iskanju vzrokov in preprečevanju razvoja bolezni. Kot rezultat velike porabe kisika mrežnih celic, so le-te ranljive na vpliv oksidativnega stresa, ki nastane kot posledica previsokih koncentracij reaktivnih kisikovih spojin. To so prosti radikali, ki vplivajo na nepravilno delovanje mitohondrijev, oksidacijo encimov, motnje prenosa signalov in posledično povzročajo apoptozo celic. Njihov škodljivi učinek preprečujejo antioksidanti, med njimi tudi koencim Q10, ki ima vitaminu podobne funkcije. Nahaja se v večjih ali manjših koncentracijah povsod po telesu, je ključen dejavnik prenosa elektronov v ATP sintezi ter pomemben zaradi svoje antioksidantske in obnovitvene sposobnosti. Uporabljamo ga lahko kot prehransko dopolnilo, kremo ali zdravilo pri nevrodegenerativnih boleznih, med drugim tudi v glavkomu. Koencim Q inhibira apoptozo, ohranja morfologijo mitohondrija in pravilno izražanje mitohondrijske DNA ter deluje kot pufer pri porušeni homeostazi kalcija. V tej seminarski nalogi bom bolj natančno predstavila delovanje in vpliv reaktivnih kisikovih spojin ter koencima Q in opisala njuno vlogo v glavkomu.</ins></div></td></tr>
</table>Nika Malečkarhttps://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=BIO2_Povzetki_seminarjev_2020&diff=17742&oldid=prevMancapirc: /* POVZETKI SEMINARJEV BIOKEMIJA 2020/21 */2020-12-31T10:29:02Z<p><span dir="auto"><span class="autocomment">POVZETKI SEMINARJEV BIOKEMIJA 2020/21</span></span></p>
<table style="background-color: #fff; color: #202122;" data-mw="interface">
<col class="diff-marker" />
<col class="diff-content" />
<col class="diff-marker" />
<col class="diff-content" />
<tr class="diff-title" lang="en">
<td colspan="2" style="background-color: #fff; color: #202122; text-align: center;">← Older revision</td>
<td colspan="2" style="background-color: #fff; color: #202122; text-align: center;">Revision as of 10:29, 31 December 2020</td>
</tr><tr><td colspan="2" class="diff-lineno" id="mw-diff-left-l120">Line 120:</td>
<td colspan="2" class="diff-lineno">Line 120:</td></tr>
<tr><td class="diff-marker"></td><td style="background-color: #f8f9fa; color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #eaecf0; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div>== Srna Anastasovska - Grelin in njegove funkcije v organizmu ==</div></td><td class="diff-marker"></td><td style="background-color: #f8f9fa; color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #eaecf0; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div>== Srna Anastasovska - Grelin in njegove funkcije v organizmu ==</div></td></tr>
<tr><td class="diff-marker"></td><td style="background-color: #f8f9fa; color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #eaecf0; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div>Grelin je hormon ki je bil odkrit kot endogeni ligand ki se veže na GHS receptor in s tem stimulira sekrecijo GH hormona. Sestavljen je iz 28 aminokislin, kjer je Ser 3 oktaniliran, kar je bistveno za biološko aktivnost hormona. Ta reakcija oktaniliranja katalizira ghrelin O-acil transferaza (GOAT) in je med prvimi peptidni hormoni ki ima takšno modifikacijo. V telesu so prisotni več oblik grelina: acilirane, deacilirane itd. Hormon je identificiran pri mnogih sesalcih in ima podobno funkcijo pri vseh. Grelin ima več funkcij v organizmu: stimulira sproščanje rastnega hormona (GH), signalizira možganom kadar potrebuje vnos hrane tako da aktivira celice v hipotalamusu in hipofizi, vključno z NPY nevroni ki stimulirajo apetit, regulira metabolizem glukoze, poboljša učenje in spomin, regulira metabolizem energije. Ko je želodec prazen, v zgornji regiji sintetizira grelin ki potem po kri ali vagusnem sistemu signalizira in aktivira regije v hipotalamusu (arkuatno jedro) ki nato stimulirajo apetit. Številne funkcije grelina in njegova sposobnost širjenja v številna tkiva omogočajo široko uporabo v medicini pri zdravljenju različnih bolezni ali stanj kot so anemija, bulimija, deficit rastnega hormona, odpoved srca, postoperativnega ileusa, in ima tudi pozitiven učinek na kardiovaskularnem sistemu. Odkritje grelina je omogočilo znanstvenikom vpogled v nove mehanizme regulacije in razumevanje hranjenja.</div></td><td class="diff-marker"></td><td style="background-color: #f8f9fa; color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #eaecf0; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div>Grelin je hormon ki je bil odkrit kot endogeni ligand ki se veže na GHS receptor in s tem stimulira sekrecijo GH hormona. Sestavljen je iz 28 aminokislin, kjer je Ser 3 oktaniliran, kar je bistveno za biološko aktivnost hormona. Ta reakcija oktaniliranja katalizira ghrelin O-acil transferaza (GOAT) in je med prvimi peptidni hormoni ki ima takšno modifikacijo. V telesu so prisotni več oblik grelina: acilirane, deacilirane itd. Hormon je identificiran pri mnogih sesalcih in ima podobno funkcijo pri vseh. Grelin ima več funkcij v organizmu: stimulira sproščanje rastnega hormona (GH), signalizira možganom kadar potrebuje vnos hrane tako da aktivira celice v hipotalamusu in hipofizi, vključno z NPY nevroni ki stimulirajo apetit, regulira metabolizem glukoze, poboljša učenje in spomin, regulira metabolizem energije. Ko je želodec prazen, v zgornji regiji sintetizira grelin ki potem po kri ali vagusnem sistemu signalizira in aktivira regije v hipotalamusu (arkuatno jedro) ki nato stimulirajo apetit. Številne funkcije grelina in njegova sposobnost širjenja v številna tkiva omogočajo široko uporabo v medicini pri zdravljenju različnih bolezni ali stanj kot so anemija, bulimija, deficit rastnega hormona, odpoved srca, postoperativnega ileusa, in ima tudi pozitiven učinek na kardiovaskularnem sistemu. Odkritje grelina je omogočilo znanstvenikom vpogled v nove mehanizme regulacije in razumevanje hranjenja.</div></td></tr>
<tr><td colspan="2" class="diff-side-deleted"></td><td class="diff-marker" data-marker="+"></td><td style="color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #a3d3ff; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div><ins style="font-weight: bold; text-decoration: none;"></ins></div></td></tr>
<tr><td colspan="2" class="diff-side-deleted"></td><td class="diff-marker" data-marker="+"></td><td style="color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #a3d3ff; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div><ins style="font-weight: bold; text-decoration: none;">== Manca Pirc - Galanin, spexin in kisspeptin ==</ins></div></td></tr>
<tr><td colspan="2" class="diff-side-deleted"></td><td class="diff-marker" data-marker="+"></td><td style="color: #202122; font-size: 88%; border-style: solid; border-width: 1px 1px 1px 4px; border-radius: 0.33em; border-color: #a3d3ff; vertical-align: top; white-space: pre-wrap;"><div><ins style="font-weight: bold; text-decoration: none;">Hormoni in nevrotransmitorji so ene ključnih molekul za vzdrževanje homeostaze v telesu. Med njih uvrščamo tudi tri sorodne biološke aktivne peptide, in sicer galanin, kisspeptin in spexin. Galanin so odkrili leta 1978 v prašičjem prebavnem traktu, kisspeptin so odkrili leta 1996 v rakavih celicah, ki niso bile zmožne metastaze. Obstoj spexina so leta 2007 potrdili s pomočjo bioinformacijskih študij in tako potrdili njegov obstoj še pred samo izolacijo peptida. Galanin in spexin povzročita odziv v celici preko vezave na receptorje tipa 1 – 3 za galanin (GALR1-3), medtem ko se kisspeptin veže na receptor za kisspeptin (KISS1R ali GPR-54). Spexin specifičnega receptorja pa še niso prepoznali. Njihova biološka vloga še ni popolnoma raziskana, vseeno vemo, da so pomembni pri homeostazi glukoze, vzdrževanju telesne teže, izražanju spolnih hormonov. V nadaljevanju seminarja si bomo pogledali, kakšno vlogo imajo pri homeostazi glukoze, izražanju spolnih hormonov in kako vplivajo na razvoj rakavih obolenj. Spexin, galanin in kisspeptin imajo vsi pozitivne učinke na uravnavanje koncentracije glukoze v krvi, kisspeptin je izredno pomemben sporočevalec za izražanje gnRH (gonadotropin sproščujoči hormon), ki spodbudi izločanje ostalih spolnih hormonov; kisspeptin pa je bil sprva prepoznam kot supresor metastaze.</ins></div></td></tr>
</table>Mancapirc