Globulini

From Wiki FKKT

Revision as of 19:40, 12 December 2010 by Melita Velikonja (Talk | contribs)
(diff) ←Older revision | Current revision (diff) | Newer revision→ (diff)
Jump to: navigation, search

Globulini

(novolatinsko globulus – okrogel, zaokrožen)

Globulini so beljakovine iz skupine globularnih ali kroglastih beljakovin.

Poznamo jih več vrst:

- serumski globulini(v krvnem serumu)
- celični globulini(v tkivih)
- laktoglobulini(v mleku)
- ovaloglobulini(v jajcih)

Globuline v krvi delimo na štiri vrste glede na njihovo gibanje v električnem polju (glede na elektroforezo):

- alfaglobulini = α1

Proteini v α1 globulinski frakciji so najbolj negativno nabiti in se zato gibljejo najhitreje. V tej frakciji se nahaja tudi lipoprotein HDL.

- alfaglobulini = α2

V α2 globulinski frakciji najdemo med ostalimi proteini tudi haptoglobin, ki veže in prenaša sproščen hemoglobin s krvjo.

- betaglobulini = β

V β globulinski frakciji najdemo poleg ostalih beljakovin tudi transferin, ki veže in prenaša železo v krvi, poleg tega pa tudi fibrinogen in lipoprotein LDL.

- gamaglobulini = γ

V γ globulinski frakciji prevladujejo imunoglobulini. So najmanj negativno nabiti, nekateri celo tako, da se vračajo k negativno nabiti elektrodi.


Večina alfaglobulinov in betaglobulinov se sintetizira v jetrih, gamaglobuline pa proizvajajo limfociti in plazma celice v limfnem tkivu.

Funkcija serumskih globulinov v človeškem telesu zajema specifične transportne naloge, kot je prenašanje bakra, maščob, tiroksina in železa, posebna skupina gamaglobulinov, imunoglobulini, pa delujejo kot protitelesa.

Lastnosti

Lastnosti globulinov:

- so rahlo kisli,
- se ne topijo v vodi, topijo pa se v raztopinah nevtralnih soli (npr. 5% NaCl(aq)) → evglobulini,
- reverzibilno jih lahko oborimo z raztopino amonijevega sulfata (VI),
- so najbolj razširjena skupina proteinov (beljakovin),
- so sestavni del rezervnih beljakovin stročnic in žitaric.


Viri

W. Schröter, K.-H. Lautenschläger, H. Bibrack, A. Schnabel. ([1990] 1993). KEMIJA, Splošni priročnik. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije.

T. Kos, B. Pivk. 2009. Klinična kemija in biokemija II. Celovec: Mohorjeva založba.

Editor: Thomas M. Devlin, Ph. D. 1992. Textbook of biochemistry: With clinical correlations (Third edition). New York.

[1]

[2]

[3]

Personal tools