Imunsko in kemijsko sprožen oksidativni stres spremeni potek translacije: Difference between revisions
(New page: Pravilna [http://en.wikipedia.org/wiki/Translation_%28genetics%29 translacija] je potrebna za sintezo funkcionalnega proteina in posledično normalno celično delovanje. Pri translaciji, m...) |
No edit summary |
||
Line 2: | Line 2: | ||
Običajna napaka vezave je en na 10000 do 100000 parov in vitro, kar in vivo pomeni, da v celicah sesalcev prihaja do napačne aminoacilacije 1% metioninskih ostankov, ki se porabijo za sintezo proteinov. | Običajna napaka vezave je en na 10000 do 100000 parov in vitro, kar in vivo pomeni, da v celicah sesalcev prihaja do napačne aminoacilacije 1% metioninskih ostankov, ki se porabijo za sintezo proteinov. | ||
Ob izpostavljenosti celic virusom, [http://en.wikipedia.org/wiki/Toll-like_receptor#Ligands TLR-ligandom] ali kemijsko induciranemu [http://en.wikipedia.org/wiki/Oxidative_stress oksidativnemu stresu], pride do desetkratnega povečanja aminoacilacije metioninskih ostankov na napačne tRNA. Razlog je v dejstvu, da ima ta odziv celice adaptivno vlogo povečanja deleža metioninskih ostankov v proteinih, ki z oksidacijo močno reaktivnega žvepla v stranski verigi (ta se v prvotno stanje vrne z [http://en.wikipedia.org/wiki/MSRA_%28gene%29 reduktazami]) varujejo celico pred poškodbami oksidativnega stresa. Ker je hitro inducirana, ta mehanizem nudi takojšnjo ekstragenetsko rešitev v novo sintetiziranih proteinih in s tem tudi hitro zaščito. | |||
Diverziteta aminokislinskih zaporedij proteinov, ki jih dobimo na ta način, lahko predstavljajo način (poleg na primer procesiranja pre-RNA in postranslacijskih modifikacij) manipulacije in širjenja kodirane informacije ter s tem enega izmed gonil evolucije. Vprašanje ostaja, če ta sposobnost, ki je trenutno omejena na metionin, vključuje tudi katero izmed drugih netestiranih aminokislin. | |||
Latest revision as of 21:51, 5 January 2010
Pravilna translacija je potrebna za sintezo funkcionalnega proteina in posledično normalno celično delovanje. Pri translaciji, med drugim, prihaja do vezave aminokislin na točno določene tRNA v procesu, ki ga imenujemo aminoacilacija, pravilna vezava pa je odvisna od delovanja encima aminoacil-tRNA-sintetaze.
Običajna napaka vezave je en na 10000 do 100000 parov in vitro, kar in vivo pomeni, da v celicah sesalcev prihaja do napačne aminoacilacije 1% metioninskih ostankov, ki se porabijo za sintezo proteinov. Ob izpostavljenosti celic virusom, TLR-ligandom ali kemijsko induciranemu oksidativnemu stresu, pride do desetkratnega povečanja aminoacilacije metioninskih ostankov na napačne tRNA. Razlog je v dejstvu, da ima ta odziv celice adaptivno vlogo povečanja deleža metioninskih ostankov v proteinih, ki z oksidacijo močno reaktivnega žvepla v stranski verigi (ta se v prvotno stanje vrne z reduktazami) varujejo celico pred poškodbami oksidativnega stresa. Ker je hitro inducirana, ta mehanizem nudi takojšnjo ekstragenetsko rešitev v novo sintetiziranih proteinih in s tem tudi hitro zaščito.
Diverziteta aminokislinskih zaporedij proteinov, ki jih dobimo na ta način, lahko predstavljajo način (poleg na primer procesiranja pre-RNA in postranslacijskih modifikacij) manipulacije in širjenja kodirane informacije ter s tem enega izmed gonil evolucije. Vprašanje ostaja, če ta sposobnost, ki je trenutno omejena na metionin, vključuje tudi katero izmed drugih netestiranih aminokislin.