Lektini

From Wiki FKKT
Revision as of 06:26, 7 January 2010 by Krokarca (talk | contribs)
Jump to navigationJump to search
The printable version is no longer supported and may have rendering errors. Please update your browser bookmarks and please use the default browser print function instead.

Lektini

Lektini so proteini, ki prepoznajo in vežejo ogljikove hidrate. Besedo lektin je skoval Wiliam Boyd leta 1954. Beseda izhaja iz latinske besede legere, ki pomeni »izbirati«.

Opredelitev lektinov: Lektini so beljakovine, ponavadi rastlinskega izvora. Sposobni so specifičnega prepoznavanja in reverzibilne vezave na specifične monosaharide v glikoproteinih. Ta vezava poteka brez spreminjanja kovalentne strukture kateregakoli od prepoznanih glikozilnih ligandov. Na primer lektin konkavalin A iz stročnice Canavalia ensiformis se z veliko afiniteto veže na manoze, ne pa na glukoze, čeprav sta si manoza in glukoza zelo podobni, saj sta oba C2 epimera. Manoza, ki jo prepozna lektin, je lahko končni nereducirajoči monosaharid ali pa je vezana znotraj oligosaharidne verige na protein. Ta skupina vsebuje tudi monovalentne lektine (bakterijske in rastlinske toksine). Ti lektini se vežejo na stranske skupine sladkorjev v celični steni ali membrani in tako spremenijo fiziologijo membrane. Povzročijo aglutinacijo- zlepljanje, mitozo- delitev celic ali druge biokemijske spremembe v celici.

Prvi je lektine opisal Stillmark leta 1888, ko je raziskoval semena kloščevca.

Občutljivost krvnih skupin na lektine: Krvna skupina ustvarja protirelesa proti drugim krvnim skupinam. Dokazali so, da imajo nekatere snovi v živilih podobne lastnosti kot krvna protitelesa, sposobnost, da krvne celice zlepijo v strdke, to pa v organizmu povzroči enako reakcjo kot zavrnitev tujka. Poglavitni krivci za to so lektini, njihova naloga je spajanje z drugimi organizmi – so kot nekakšno superlepilo, katerega delci obrambnega sistema organizma uporabljajo kot sredstvo, da se lahko prilepijo na druge organizme. Nekateri lektini, ki jih v organizem zanesemo s hrano, niso združljivi z našo krvno skupino.

Ko te beljakovine zaidejo v krvni obtok izberejo organ (jetra, ledvice, želodec...) in tam zlepijo krvne celice ter jih tako uničijo, ravnajo tako, kot bi uničevale vsiljivce v telesu ali tujek.

Viri:
-Rodney Boyer: Temelji biokemije