Metalotionein

From Wiki FKKT
Jump to navigationJump to search
The printable version is no longer supported and may have rendering errors. Please update your browser bookmarks and please use the default browser print function instead.

Metalotioneini (MT) so družina, s cisteinom bogatih, beljakovin[1], z nizko molekulsko maso (od 3500 do 14000 Da). Imajo sposobnost vezati prav tako fiziološke (cink, baker, selen) kot tudi ksenobiotične (kadmij, živo srebro, srebro, arzen) težke kovine s tiol-skupino njegovih cisteinskih ostankov, te pa predstavljajo skoraj 30% aminokislinskih[2] ostankov.

MT sta odkrila Vallee in Margoshe leta 1957, s čiščenjem Cd-vezne beljakovine iz ledvične skorje konja. Funkcija metalotioneinov ni jasna, ampak eksperimentalni podatki kažejo, da MT lahko zagotovijo zaščito pred zastrupitvijo s kovinami in pred oksidativnim stresom.

Pri ljudeh obstajajo štiri glavne oblike MT. V človeškem telesu se velika količina sintetizira predvsem v jetrih in ledvicah. Njihova proizvodnja je vsekakor odvisna od razpoložljivosti prehranskih mineralov (kot so cink, baker in selen) in od aminokisline histidin in cistein.


  • Funkcija

MT dokazano vežejo širok spekter kovin, vključno s kadmijem, cinkom, živim srebrom, bakrom, srebrom in lahko sodelujejo pri sprejemu, transportu in ureditvi cinka v bioloških sistemih. MT prenaša cinkove ione iz enega dela celice v drugi del. V nekaterih metalotioneinih, večinoma pri bakterijah, sodeluje pri vezavi cinka histidin. Z vezavo in sprostitvijo cinka MT lahko ureja raven cinka v telesu, cink pa je ključni element za aktiviranje in vezavo nekaterih gensko zapisanih faktorjev. Ko cink vstopi v celico ga lahko pobere tionein (ki lahko postane MT) in ga odnese v drugi del celice, kjer ga preda organelom in beljakovinam. Na ta način tionein – metalotionein postane ključna sestavina cinkovega signalizacijskega sistema v celicah in zlasti v možganih med živčnimi celicami in znotraj njih. Prav tako se zdi, da je pomembna za urejanje beljakovine p53, ki zatira tumorje.


  • Literatura

  • Sigel, A.; Sigel, H.; Sigel, R.K.O., ed (2009). Metallothioneins and Related Chelators. Metal Ions in Life Sciences. 5. Cambridge: RSC Publishing.
  • Margoshes, M. and B.L. Vallee (1957). "A cadmium protein from equine kidney cortex". Journal of American Chemical Society 79: 4813.