Organokovinska kemija: Difference between revisions

From Wiki FKKT
Jump to navigationJump to search
 
(39 intermediate revisions by the same user not shown)
Line 1: Line 1:
[[Image:https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/9/97/N-butyllithium-tetramer-3D-balls.png | thumb | right | 250px | [[Wikipedia:N-Butyllithium|''n''-Butillitij]], organokovinska spojina.  Štirje atomi litija (v vijolični barvi) tvorijo [[Wikipedia:tetrahedron|tetraeder]] s štirimi [[Wikipedia: butyl group|butilnimi]] skupinami pritrjenimi na ploskve (ogljik je črn, vodik je bel).]]
[[Image:https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/9/97/N-butyllithium-tetramer-3D-balls.png | thumb | right | 250px | [[Wikipedia:N-Butyllithium|''n''-Butillitij]], organokovinska spojina.  Štirje atomi litija (v vijolični barvi) tvorijo [[Wikipedia:tetrahedron|tetraeder]] s štirimi [[Wikipedia: butyl group|butilnimi]] skupinami pritrjenimi na ploskve (ogljik je črn, vodik je bel).]]


'''Organokovinska kemija''' se ukvarja s preučevanjem '''organokovinskih spojin'''. To so [[Wikipedia:chemical compounds|kemijske spojine]], ki vsebujejo vsaj eno [[Wikipedia:chemical bond|kemijsko vez]] med [[Wikipedia:Carbon|ogljikovim]] atomom [[Wikipedia:organic molecule|organske spojine]] in [[Wikipedia:metal|kovino]]. Ta kovina je lahko [[Wikipedia:alkali|alkalijska]], [[Wikipedia:alkaline earth|zemljoalkalijska]] ali [[Wikipedia:transition metals|prehodna]], včasih je lahko tudi [[Wikipedia:metalloids|polkovina]] (npr. bor, silicij in selen).<ref>{{sfn|Crabtree|2009|p={{pn|date=October 2021}}}}<ref name=":0">{{GoldBookRef |title=organometallic compounds |file=O04328 }}</ref> Med organokovinske spojine prav tako spadajo vezi z [[Wikipedia:organyl|organskimi]] fragmenti ali molekulami, vezi z "anorganskim" ogljikom, kot je [[Wikipedia:carbon monoxide|ogljikov monoksid]] (kovinski [[Wikipedia:carbonyls|karbonili]]), [[Wikipedia:cyanide|cianid]] ali [[Wikipedia:carbide|karbid]]. Kljub temu, da nekatere sorodne spojine, kot so [[Wikipedia:transition metal hydrides|hidridi prehodnih kovin]] in [[Wikipedia:metal phosphine complexes|kovinsko-fosfinski kompleksi]] strogo gledano niso nujno organokovinski, so le-ti pogosto vključeni v razprave. Soroden, vendar ločen izraz "[[Wikipedia:metalorganic compound|kovinoorganska spojina]]" se nanaša na spojine, ki vsebujejo kovino in nimajo neposrednih vezi kovina-ogljik, vendar vsebujejo organske ligande. Reprezentativni predstavniki tega razreda so kovinski β-diketonati, alkoksidi, dialkilamidi in kovino-fosfinski kompleksi. Področje organokovinske kemije združuje vidike tradicionalne [[Wikipedia:inorganic chemistry|anorganske]] in [[Wikipedia:organic chemistry|organske kemije]].<ref>{{sfn|Elschenbroich|2016|p={{pn|date=October 2021}}}}</ref>
'''Organokovinska kemija''' se ukvarja s preučevanjem '''organokovinskih spojin'''. To so [[Wikipedia:chemical compounds|kemijske spojine]], ki vsebujejo vsaj eno [[Wikipedia:chemical bond|kemijsko vez]] med [[Wikipedia:Carbon|ogljikovim]] atomom [[Wikipedia:organic molecule|organske spojine]] in [[Wikipedia:metal|kovino]]. Ta kovina je lahko [[Wikipedia:alkali|alkalijska]], [[Wikipedia:alkaline earth|zemljoalkalijska]] ali [[Wikipedia:transition metals|prehodna]], včasih je lahko tudi [[Wikipedia:metalloids|polkovina]] (npr. bor, silicij in selen). [1][2] Med organokovinske spojine poleg vezi z [[Wikipedia:organyl|organilnimi]] fragmenti ali molekulami spadajo tudi vezi z "anorganskim" ogljikom, kot je [[Wikipedia:carbon monoxide|ogljikov monoksid]] (kovinski [[Wikipedia:carbonyls|karbonili]]), [[Wikipedia:cyanide|cianid]] ali [[Wikipedia:carbide|karbid]]. Kljub temu, da nekatere sorodne spojine, kot so [[Wikipedia:transition metal hydrides|hidridi prehodnih kovin]] in [[Wikipedia:metal phosphine complexes|kovinsko-fosfinski kompleksi]] strogo gledano niso nujno organokovinski, so le-ti pogosto vključeni v razprave. Soroden, vendar ločen izraz "[[Wikipedia:metalorganic compound|kovinoorganska spojina]]" se nanaša na spojine, ki vsebujejo kovino in nimajo neposrednih vezi kovina-ogljik, vendar vsebujejo organske ligande. Reprezentativni predstavniki tega razreda so kovinski β-diketonati, alkoksidi, dialkilamidi in kovino-fosfinski kompleksi. Področje organokovinske kemije združuje vidike tradicionalne [[Wikipedia:inorganic chemistry|anorganske]] in [[Wikipedia:organic chemistry|organske kemije]]. [3]




Line 10: Line 10:
[[Image:Magnesium_bis-cyclopentadienyl_bottle.jpg|180px|thumb|right|Nerjaveča steklenica, ki vsebuje MgCp<sub>2</sub> [[Wikipedia: magnesium bis-cyclopentadienyl|(magnezijev bis- ciklopentadienil)]], nevarno snov kot večina drugih organokovinskih spojin. Besedilo navaja "Zvezni zakon prepoveduje prevoz, če se ponovno napolni, in pri tem je denarna kazen do 25.000 dolarjev in 5 let zaporne kazni."]]
[[Image:Magnesium_bis-cyclopentadienyl_bottle.jpg|180px|thumb|right|Nerjaveča steklenica, ki vsebuje MgCp<sub>2</sub> [[Wikipedia: magnesium bis-cyclopentadienyl|(magnezijev bis- ciklopentadienil)]], nevarno snov kot večina drugih organokovinskih spojin. Besedilo navaja "Zvezni zakon prepoveduje prevoz, če se ponovno napolni, in pri tem je denarna kazen do 25.000 dolarjev in 5 let zaporne kazni."]]


Organokovinske spojine se razlikujejo po predponi "organo-" (npr. organopaladijeve spojine) in vključujejo vse spojine, ki vsebujejo vez med atomom kovine in atomom ogljika  [[Wikipedia:organyl group|organilne spojine]].<ref name=":0" /> Poleg tradicionalnih kovin ([[Wikipedia:alkali metals|alkalijske kovine]], [[Wikipedia:alkali earth metals|zemljoalkalijske kovine]], [[Wikipedia:transition metals| prehodne kovine]] in [[Wikipedia:post transition metals|po-prehodne kovine]]) velja, da [[Wikipedia:lanthanides|lantanoidi]], [[Wikipedia:actinides|aktinoidi]], polkovine in elementi, kot so [[Wikipedia:boron|bor]], [[Wikipedia:silicon|silicij]], [[Wikipedia:arsenic|arzen]] ter [[Wikipedia:selenium|selen]], tvorijo organokovinske spojine. <ref name=":0" /> Primeri organokovinskih spojin vključujejo [[Wikipedia:Gilman reagents|Gilmanove reagente]], ki vsebujejo [[Wikipedia:lithium|litij]] in [[Wikipedia:copper|baker]], ter [[Wikipedia:Grignard reagents|Grignardove reagente]], ki vsebujejo [[Wikipedia:magnesium|magnezij]]. [[Wikipedia:Tetracarbonyl nickel|Tetrakarbonil nikelj]] in [[Wikipedia:ferrocene|ferocen]] sta primera organokovinskih spojin, ki vsebujeta [[Wikipedia:transition metals|prehodne kovine]]. Drugi primeri organokovinskih spojin vključujejo [[Wikipedia:organolithium|organolitijeve spojine]], kot je [[Wikipedia:n-butyllithium|''n''-butillitij]] (n-BuLi), [[Wikipedia:organozinc|organocinkove]] spojine, kot je [[Wikipedia:diethylzinc|dietilcink]] (Et<sub>2</sub>Zn), [[Wikipedia:organotin|organokositrove]] spojine, kot je [[Wikipedia:tributyltin hydride|tributilkositrov hidrid]] (Bu<sub>3</sub>SnH), [[Wikipedia:organoborane|organoborove]] spojine, kot je [[Wikipedia:triethylborane|trietilboran]] (Et<sub>3</sub>B), in [[Wikipedia:organoaluminium|organoaluminijeve]] spojine kot je [[Wikipedia:trimethylaluminium|trimetilaluminij]] (Me<sub>3</sub>Al).
Organokovinske spojine se razlikujejo po predponi "organo-" (npr. organopaladijeve spojine) in vključujejo vse spojine, ki vsebujejo vez med atomom kovine in atomom ogljika  [[Wikipedia:organyl group|organilne skupine]]. [2] Poleg tradicionalnih kovin ([[Wikipedia:alkali metals|alkalijske kovine]], [[Wikipedia:alkali earth metals|zemljoalkalijske kovine]], [[Wikipedia:transition metals| prehodne kovine]] in [[Wikipedia:post transition metals|po-prehodne kovine]]) velja, da [[Wikipedia:lanthanides|lantanoidi]], [[Wikipedia:actinides|aktinoidi]], polkovine in elementi, kot so [[Wikipedia:boron|bor]], [[Wikipedia:silicon|silicij]], [[Wikipedia:arsenic|arzen]] ter [[Wikipedia:selenium|selen]], tvorijo organokovinske spojine. [2] Primeri organokovinskih spojin vključujejo [[Wikipedia:Gilman reagents|Gilmanove reagente]], ki vsebujejo [[Wikipedia:lithium|litij]] in [[Wikipedia:copper|baker]], ter [[Wikipedia:Grignard reagents|Grignardove reagente]], ki vsebujejo [[Wikipedia:magnesium|magnezij]]. [[Wikipedia:Tetracarbonyl nickel|Tetrakarbonil nikelj]] in [[Wikipedia:ferrocene|ferocen]] sta primera organokovinskih spojin, ki vsebujeta [[Wikipedia:transition metals|prehodne kovine]]. Drugi primeri organokovinskih spojin vključujejo [[Wikipedia:organolithium|organolitijeve spojine]], kot je [[Wikipedia:n-butyllithium|''n''-butillitij]] (n-BuLi), [[Wikipedia:organozinc|organocinkove]] spojine, kot je [[Wikipedia:diethylzinc|dietilcink]] (Et<sub>2</sub>Zn), [[Wikipedia:organotin|organokositrove]] spojine, kot je [[Wikipedia:tributyltin hydride|tributilkositrov hidrid]] (Bu<sub>3</sub>SnH), [[Wikipedia:organoborane|organoborove]] spojine, kot je [[Wikipedia:triethylborane|trietilboran]] (Et<sub>3</sub>B) in [[Wikipedia:organoaluminium|organoaluminijeve]] spojine, kot je [[Wikipedia:trimethylaluminium|trimetilaluminij]] (Me<sub>3</sub>Al).


Naravni organokovinski kompleks je [[Wikipedia:methylcobalamin|metilkobalamin]] (oblika [[Wikipedia:Vitamin B12|Vitamin B<sub>12</sub>]]), ki vsebuje [[Wikipedia:cobalt-methyl|kobalt-metilno]] vez. O tem kompleksu se skupaj z drugimi biološko pomembnimi kompleksi pogosto razpravlja na področju [[Wikipedia:bioorganometallic chemistry|bioorganokovinske kemije]].<ref>{{sfn|Lippard|Berg|1994|p={{pn|date=October 2021}}}}</ref>
Naravni organokovinski kompleks je [[Wikipedia:methylcobalamin|metilkobalamin]] (oblika [[Wikipedia:Vitamin B12|Vitamin B<sub>12</sub>]]), ki vsebuje [[Wikipedia:cobalt-methyl|kobalt-metilno]] vez. O tem kompleksu se skupaj z drugimi biološko pomembnimi kompleksi pogosto razpravlja na področju [[Wikipedia:bioorganometallic chemistry|bioorganokovinske kemije]]. [4]


<gallery widths="140" heights="96" caption="Reprezentativne organokovinske spojine">
<gallery widths="140" heights="96" caption="Reprezentativne organokovinske spojine">
Image:Ferrocene.svg|[[Wikipedia:ferrocene| Ferocen]] je arhetipski kompleks organoželeza. Na zraku je stabilna spojina in lahko sublimira.
Image:Ferrocene.svg|[[Wikipedia:ferrocene| Ferocen]] je arhetipski kompleks organoželeza. Na zraku je stabilna spojina in lahko sublimira.
Image:Cobaltocene.svg|[[Wikipedia:cobaltocene|Kobaltocen]] je strukturni analog ferocena, vendar je zelo reaktiven na zraku.
Image:Cobaltocene.svg|[[Wikipedia:cobaltocene|Kobaltocen]] je strukturni analog ferocena, vendar je zelo reaktiven na zraku.
Image:HRh(CO)P3again.png|[[Wikipedia:Tris(triphenylphosphine)rhodium carbonyl hydride|Tris(trifenilfosfin)rodijev karbonil hidrid]] se uporablja v komercialni proizvodnji številnih|[[Wikipedia:fragrances|dišav]] na osnovi aldehidov.
Image:HRh(CO)P3again.png|[[Wikipedia:Tris(triphenylphosphine)rhodium carbonyl hydride|Tris(trifenilfosfin)rodijev karbonil hidrid]] se uporablja v komercialni proizvodnji številnih [[Wikipedia:fragrances|dišav]] na osnovi aldehidov.
Image:Zeise'sSalt.png|[[Wikipedia:Zeise's salt|Zeisova sol]] je primer [[Wikipedia:transition metal alkene complex|alkenskega kompleksa prehodne kovine]].
Image:Zeise'sSalt.png|[[Wikipedia:Zeise's salt|Zeisova sol]] je primer [[Wikipedia:transition metal alkene complex|alkenskega kompleksa prehodne kovine]].
Image:Trimethylaluminium-from-xtal-3D-bs-17.png|[[Wikipedia:Trimethylaluminium|Trimetilaluminij]] je organokovinska spojina z [[Wikipedia:bridging methyl group|mostovno metilno skupino]]. Uporablja se v industrijski proizvodnji nekaterih alkoholov.
Image:Trimethylaluminium-from-xtal-3D-bs-17.png|[[Wikipedia:Trimethylaluminium|Trimetilaluminij]] je organokovinska spojina z [[Wikipedia:bridging methyl group|mostovno metilno skupino]]. Uporablja se v industrijski proizvodnji nekaterih alkoholov.
Line 28: Line 28:


===Razlika od koordinacijskih spojin z organskimi ligandi===
===Razlika od koordinacijskih spojin z organskimi ligandi===
Veliko [[Wikipedia: Coordination complex|kompleksov]] vsebuje [[Wikipedia: Coordinate covalent bond|koordinacijsko vez]] med kovino in organskimi [[Wikipedia: Ligand|ligandi]]. Komplekse, kjer se organski ligand veže na [[Wikipedia: Heteroatom|heteroatom]] kot sta kisik ali dušik, uvrščamo med koordinacijske spojine (npr. [[Wikipedia: Heme A|heme A]] in [[Wikipedia: Tris(acetylacetonato)iron(III)|Fe(acac)<sub>3</sub>]]). V primeru, da kateri izmed ligandov tvori vez kovina-ogljik (M-C), potem tak kompleks uvrščamo med organokovinske spojine. Čeprav IUPAC uradno še ni definiral terminologije, nekateri kemiki uporabljajo pojem “organokovinski”, da opišejo katerokoli koordinacijsko spojino, ki vsebuje organski ligand, ne glede na odsotnost direktne vezi M-C.<ref>{{cite book |doi=10.1016/B978-0-12-409547-2.13135-X |chapter=Metalorganic Functionalization in Vacuum |title=Encyclopedia of Interfacial Chemistry |year=2018 |last1=Rodríguez-Reyes |first1=J.C.F. |last2=Silva-Quiñones |first2=D. |pages=761–768 |isbn=978-0-12-809894-3 }}</ref>
Veliko [[Wikipedia: Coordination complex|kompleksov]] vsebuje [[Wikipedia: Coordinate covalent bond|koordinacijsko vez]] med kovino in organskimi [[Wikipedia: Ligand|ligandi]]. Komplekse, kjer se organski ligand veže na [[Wikipedia: Heteroatom|heteroatom]] kot sta kisik ali dušik, uvrščamo med koordinacijske spojine (npr. [[Wikipedia: Heme A|heme A]] in [[Wikipedia: Tris(acetylacetonato)iron(III)|Fe(acac)<sub>3</sub>]]). V primeru, da kateri izmed ligandov tvori vez kovina-ogljik (M-C), potem tak kompleks uvrščamo med organokovinske spojine. Čeprav IUPAC uradno še ni definiral terminologije, nekateri kemiki uporabljajo pojem “organokovinski”, da opišejo katerokoli koordinacijsko spojino, ki vsebuje organski ligand, ne glede na odsotnost direktne vezi M-C.[5]


Položaj spojin v katerih ima [[Wikipedia: Resonance (chemistry)|kanonični anion]] negativen naboj, ki se porazdeli med ([[Wikipedia: Delocalized electrons|delokaliziran]]) ogljikov atom in atom, ki je bolj [[Wikipedia: Electronegativity|elektronegativen]] od ogljika (npr. [[Wikipedia: Enolate|enolati]]) ), se lahko razlikuje glede na lastnosti anionskega dela, kovinskega iona ali medija. V primeru, da direktna vez ogljik-kovina v spojini ni dokazana, se te spojine ne uvršča med organokovinske.<ref name=":0" />  Kot primer, litijevi enolati pogosto vsebujejo le Li-O vezi in niso organokovinski, medtem ko cinkovi enolati ([[Wikipedia: Reformatsky reaction|Reformatsky reagenti]]) vsebujejo tako Zn-O vezi kot tudi Zn-C vezi in jih, zato uvrščamo med organokovinske.
Položaj spojin v katerih ima [[Wikipedia: Resonance (chemistry)|kanonični anion]] negativen naboj, ki se porazdeli med ([[Wikipedia: Delocalized electrons|delokaliziran]]) ogljikov atom in atom, ki je bolj [[Wikipedia: Electronegativity|elektronegativen]] od ogljika (npr. [[Wikipedia: Enolate|enolati]]) ), se lahko razlikuje glede na lastnosti anionskega dela, kovinskega iona ali medija. V primeru, da direktna vez ogljik-kovina v spojini ni dokazana, se te spojine ne uvršča med organokovinske.[2] Kot primer, litijevi enolati pogosto vsebujejo le Li-O vezi in niso organokovinski, medtem ko cinkovi enolati ([[Wikipedia: Reformatsky reaction|Reformatsky reagenti]]) vsebujejo tako Zn-O vezi kot tudi Zn-C vezi in jih, zato uvrščamo med organokovinske.


===Struktura in lastnosti===
===Struktura in lastnosti===
Vez kovina-ogljik v organokovinskih spojinah je močno [[Wikipedia: Covalent|kovaletna]].<ref>{{sfn|Crabtree|2009|p={{pn|date=October 2021}}}}</ref> Za močno elektropozitivne elemente, kot sta litij in natrij, ima ogljikov ligand [[Wikipedia: Carbanion|karbanionski značaj]] značaj, vendar so prosti ogljikovi anioni zelo redki, takšen primer je cianid [[Wikipedia: Cyanid|cianid]].
Vez kovina-ogljik v organokovinskih spojinah je močno [[Wikipedia: Covalent|kovaletna]].[1] Za močno elektropozitivne elemente, kot sta litij in natrij, ima ogljikov ligand [[Wikipedia: Carbanion|karbanionski značaj]] značaj, vendar so prosti ogljikovi anioni zelo redki, takšen primer je [[Wikipedia: Cyanid|cianid]].


Večina organokovinskih spojin je trdnih pri sobni temperaturi, vendar so nekateri tekoči (npr.[[Wikipedia: Methylcyclopentadienyl manganese tricarbonyl|metilciklopentadienil mangan trikarbonil]] ali celo [[Wikipedia: Volatility (chemistry)|hlapni]] ali celo hlapni [[Wikipedia: Nickel tetracarbonyl|nikljev tetrakarbonil]].<ref>{{sfn|Crabtree|2009|p={{pn|date=October 2021}}}}</ref> Veliko organokovinskih spojin je [[Wikipedia: Air sensitivity|občutljivih na zrak]] (reagirajo s kisikom in vlago), zato se z njimi dela v [[Wikipedia: Inert Gas|inertni atmosferi]].<ref>{{sfn|Crabtree|2009|p={{pn|date=October 2021}}}}</ref> Nekatere organokovinske spojine, kot je [[Wikipedia: Triethylaluminium| trietilaluminij]] so [[Wikipedia: Pyrophoricity|piroforne]], kar pomeni, da pri njih lahko pride do [[Wikipedia: Combustion|vžiga]] že ob stiku z zrakom.<ref>{{Cite web|last=|first=|date=2016-05-24|title=Triethylaluminium - SDS|url=https://www.chemblink.com/MSDS/MSDSFiles/97-93-8_Sigma-Aldrich.pdf|url-status=live|archive-url=|archive-date=|access-date=2021-01-03|website=chemBlink}}</ref>
Večina organokovinskih spojin je trdnih pri sobni temperaturi, vendar so nekateri tekoči (npr.[[Wikipedia: Methylcyclopentadienyl manganese tricarbonyl|metilciklopentadienil mangan trikarbonil]]) ali celo [[Wikipedia: Volatility (chemistry)|hlapni]] ([[Wikipedia: Nickel tetracarbonyl|nikljev tetrakarbonil]]).[1] Veliko organokovinskih spojin je [[Wikipedia: Air sensitivity|občutljivih na zrak]] (reagirajo s kisikom in vlago), zato se z njimi dela v [[Wikipedia: Inert Gas|inertni atmosferi]]. [1] Nekatere organokovinske spojine, kot je [[Wikipedia: Triethylaluminium| trietilaluminij]] so [[Wikipedia: Pyrophoricity|piroforne]], kar pomeni, da pri njih lahko pride do [[Wikipedia: Combustion|vžiga]] že ob stiku z zrakom.[6]


==Ideje in tehnike==
==Ideje in tehnike==
Tako kot v drugih vejah kemije, je [[Wikipedia: Electron counting|štetje elektronov]] uporabno tudi za predvidevanje struktur organokovinskih spojin. [[Wikipedia: 18-electron rule|18-elektronsko pravilo]] pomaga pri napovedi stabilnosti organokovinskih kompleksov, npr. [[Wikipedia: Metal carbonyl|kovinskih kabonilov]] in [[Wikipedia: Transition metal hydride|kovinskih hidridov]]. Pravilo ima dva reprezentativna modela štetja elektronov, ionski in nevtralni (poznan tudi kot kovalentni) model.<ref> name=":02">{{Cite book |last=Crabtree |first=Robert H. |url=https://www.worldcat.org/oclc/863383849 |title=The organometallic chemistry of the transition metals |date=2014 |isbn=978-1-118-78824-0 |edition=6 |location=Hoboken, New Jersey |pages=43, 44, 205 |oclc=863383849}}</ref> Vezavnost lahko vpliva na štetje elektronov v kompleksu kovina-ligand.<ref name=":02" /> [[Wikipedia: Hapticity|Vezavnost]] (η, mala grška črka eta), pove število zaporedno vezanih ligandov na en centralni kovinski ion. <ref name=":02" /> Kot na primer, [[Wikipedia: Ferrocene|ferocen]], [(η<sup>5</sup>-C<sub>5</sub>H<sub>5</sub>)<sub>2</sub>Fe], ima dva [[Wikipedia: Cyclopentadienyl ligand|ciklopentadienilna liganda]] , ki povzročita vezavnost 5, kjer se pet ogljikovih atomov liganda C<sub>5</sub>H<sub>5</sub>veže enako in vsak prispeva en elektron železovemu jedru. Ligandom, ki pri koordinaciji nimajo zaporedno vezanih atomov, se pripiše grško črko kapa, κ.<ref name=":02" /> Primer je [[Wikipedia: Chelation|kelacija]] κ2-acetata. [[Wikipedia: Covalent bond classification method|Klasifikacija kovalentne vezi]] identificira tri razrede ligandov X, L, in Z; ki so razvrščeni glede na donorske lastnosti liganda. Veliko organokovinskih spojin ne sledi 18-elektronskemu pravilu. Kovinske atome v organokovinskih spojinah pogosto opišemo z njihovim [[Wikipedia: d electron count|d-značajem]] in [[Wikipedia: oxidation state|oksidacijskim stanjem]]. Ti sklepi so lahko v pomoč pri napovedi reaktivnosti in preferenčne [[Wikipedia: Molecular geometry|geometrije]]. Kemijske vezi in reaktivnost v organokovinskih spojinah pogosto opišejo iz perspektive [[Wikipedia: isolobal principle|izolobalnega principa]].  
Tako kot v drugih vejah kemije, je [[Wikipedia: Electron counting|štetje elektronov]] uporabno tudi za predvidevanje struktur organokovinskih spojin. [[Wikipedia: 18-electron rule|18-elektronsko pravilo]] pomaga pri napovedi stabilnosti organokovinskih kompleksov, npr. [[Wikipedia: Metal carbonyl|kovinskih kabonilov]] in [[Wikipedia: Transition metal hydride|kovinskih hidridov]]. Pravilo ima dva reprezentativna modela štetja elektronov, ionski in nevtralni (poznan tudi kot kovalentni) model.[7] Vezavnost lahko vpliva na štetje elektronov v kompleksu kovina-ligand.[7] [[Wikipedia: Hapticity|Vezavnost]] (η, mala grška črka eta), pove število zaporedno vezanih ligandov na en centralni kovinski ion. [7] Kot na primer, [[Wikipedia: Ferrocene|ferocen]], [(η<sup>5</sup>-C<sub>5</sub>H<sub>5</sub>)<sub>2</sub>Fe], ima dva [[Wikipedia: Cyclopentadienyl ligand|ciklopentadienilna liganda]], ki povzročita vezavnost 5, kjer se pet ogljikovih atomov liganda C<sub>5</sub>H<sub>5</sub> veže enako in vsak prispeva en elektron železovemu jedru. Ligandom, ki pri koordinaciji nimajo zaporedno vezanih atomov, se pripiše grško črko kapa, κ.[7] Primer je [[Wikipedia: Chelation|kelacija]] κ2-acetata. [[Wikipedia: Covalent bond classification method|Klasifikacija kovalentne vezi]] identificira tri razrede ligandov X, L, in Z; ki so razvrščeni glede na donorske lastnosti liganda. Veliko organokovinskih spojin ne sledi 18-elektronskemu pravilu. Kovinske atome v organokovinskih spojinah pogosto opišemo z njihovim [[Wikipedia: d electron count|d-značajem]] in [[Wikipedia: oxidation state|oksidacijskim stanjem]]. Ti sklepi so lahko v pomoč pri napovedi reaktivnosti in preferenčne [[Wikipedia: Molecular geometry|geometrije]]. Kemijske vezi in reaktivnost v organokovinskih spojinah pogosto opišejo iz perspektive [[Wikipedia: isolobal principle|izolobalnega principa]].  


Veliko tehnik se uporablja za določitev strukture, zgradbe in lastnosti organokovinskih spojin. [[Wikipedia: X-ray diffraction|Rentgenska praškovna difrakcija]] je predvsem pomembna tehnika, s katero se lahko določi položaj atomov v trdni snovi in dobi podroben opis strukture.<ref> name=":03">{{sfn|Crabtree|2009|p={{pn|date=October 2021}}}}</ref><ref> name=":04">{{sfn|Shriver|Weller|Overton|Armstrong|2014|p={{pn|date=October 2021}}}}</ref> Drugi tehniki, kot sta [[Wikipedia: Infrared spectroscopy|infrardeča spektroskopija]] in [[Wikipedia: Nuclear magnetic resonance spectroscopy|jedrska magnetna resonančna spektroskopija]], se pogosto uporabljata za pridobitev struktur in informacij o vezeh v organokovinski spojinah.<ref name=":03" /><ref name=":04" /> [[Wikipedia: Ultraviolet-visible spectroscopy|UV-Vis spektroskopija]] je splošna tehnika za pridobitev informacij o elektronski zgradbi organokovinskih spojin. Uporablja se tudi za spremljanje napredka organokovinskih reakcij kot tudi določitve [[Wikipedia: Chemical kinetics|kinetike]] reakcije.<ref>{{sfn|Shriver|Weller|Overton|Armstrong|2014|p={{pn|date=October 2021}}}}</ref> Mehanizme organokovinskih reakcij se lahko preučuje z [[Wikipedia: Dynamic NMR spectroscopy|dinamično NMR spektroskopijo]].<ref>{{sfn|Crabtree|2009|p={{pn|date=October 2021}}}}</ref> Ostale uporabne tehnike so še [[Wikipedia:X-ray absorption spectroscopy|rentgenska absorpcijska spektroskopija]],<ref>{{cite journal |last1=Nelson |first1=Ryan C. |last2=Miller |first2=Jeffrey T. |title=An introduction to X-ray absorption spectroscopy and its in situ application to organometallic compounds and homogeneous catalysts |journal=Catal. Sci. Technol. |date=2012 |volume=2 |issue=3 |pages=461–470 |doi=10.1039/C2CY00343K }}</ref> [[Wikipedia: Electron paramagnetic resonance spectroscopy|elektron paramagnetna resonančna spektroskopija]], in [[Wikipedia: Elemental analysis|elementna analiza]].<ref>{{sfn|Crabtree|2009|p={{pn|date=October 2021}}}}</ref><ref>{{sfn|Shriver|Weller|Overton|Armstrong|2014|p={{pn|date=October 2021}}}}</ref>
Veliko tehnik se uporablja za določitev strukture, zgradbe in lastnosti organokovinskih spojin. [[Wikipedia: X-ray diffraction|Rentgenska praškovna difrakcija]] je predvsem pomembna tehnika, s katero se lahko določi položaj atomov v trdni snovi in dobi podroben opis strukture.[1][8] Drugi tehniki, kot sta [[Wikipedia: Infrared spectroscopy|infrardeča spektroskopija]] in [[Wikipedia: Nuclear magnetic resonance spectroscopy|jedrska magnetna resonančna spektroskopija]], se pogosto uporabljata za pridobitev informacij o strukturi in vezeh organokovinskih spojin.[1][8] [[Wikipedia: Ultraviolet-visible spectroscopy|UV-Vis spektroskopija]] je splošna tehnika za pridobitev informacij o elektronski zgradbi organokovinskih spojin. Uporablja se tudi za spremljanje napredka organokovinskih reakcij kot tudi določitve [[Wikipedia: Chemical kinetics|kinetike]] reakcije.[8] Mehanizme organokovinskih reakcij se lahko preučuje z [[Wikipedia: Dynamic NMR spectroscopy|dinamično NMR spektroskopijo]].[1] Ostale uporabne tehnike so še [[Wikipedia:X-ray absorption spectroscopy|rentgenska absorpcijska spektroskopija]],[9] [[Wikipedia: Electron paramagnetic resonance spectroscopy|elektron paramagnetna resonančna spektroskopija]], in [[Wikipedia: Elemental analysis|elementna analiza]].[1][8]


Zaradi visoke reaktivnosti ob prisotnosti kisika in vlage, se delo z organokovinskimi spojinami izvaja s [[Wikipedia: Air-free techniques|tehnikami v inertni atmosferi]] (odsotnost zraka in kisika). To ponavadi vključuje uporabo laboratorijskih aparatur kot sta [[Wikipedia: Glovebox|suha komora]] in [[Wikipedia: Schlenk line|Schlenkova linija]].<ref>{{sfn|Crabtree|2009|p={{pn|date=October 2021}}}}</ref>
Zaradi visoke reaktivnosti ob prisotnosti kisika in vlage, se delo z organokovinskimi spojinami izvaja s [[Wikipedia: Air-free techniques|tehnikami v inertni atmosferi]] (odsotnost zraka in kisika). To ponavadi vključuje uporabo laboratorijskih aparatur kot sta [[Wikipedia: Glovebox|suha komora]] in [[Wikipedia: Schlenk line|Schlenkova linija]].[1]


== Zgodovina ==
== Zgodovina ==
Zgodnji razvoj organokovinske kemije vključuje [[Wikipedia:Louis Claude Cadet de Gassicourt|Louis Claude Cadet]]-ovo sintezo metil arzenovih spojin povezanih s [[Wikipedia: cacodyl|kakodilom]], [[Wikipedia:Zeise's salt|kompleks platine in etilena]]<ref>{{cite journal |last1=Zeise |first1=W. C. |title=Von der Wirkung zwischen Platinchlorid und Alkohol, und von den dabei entstehenden neuen Substanzen |trans-title=About the effect between platinum chloride and alcohol, and about the new substances that are created in the process |language=de |journal=Annalen der Physik und Chemie |date=1831 |volume=97 |issue=4 |pages=497–541 |doi=10.1002/andp.18310970402 |bibcode=1831AnP....97..497Z |url=https://zenodo.org/record/1423546 }}</ref> [[Wikipedia: William Christopher Zeise|Williama Christopherja Zeisa]]<ref>{{cite journal |last1=Hunt |first1=L. B. |title=The First Organometallic Compounds |journal=Platinum Metals Review |date=1 April 1984 |volume=28 |issue=2 |pages=76–83 |citeseerx=10.1.1.693.9965 }}</ref>, odkritje [[Wikipedia:Diethylzinc|dietil-]] in [[Wikipedia:dimethyl zinc|dimetil cinka]] [[Wikipedia:Edward Frankland|Edwarda Franklanda]], odkritje [[Wikipedia:tetracarbonyl nickel|Ni(CO)<sub>4</sub>]] <ref>{{sfn|Crabtree|2009|p={{pn|date=October 2021}}}}</ref> [[Wikipedia:Ludwig Mond|Ludwiga Monda]] in organomagnezijeve spojine [[Wikipedia:Victor Grignard|Victorja Grignarda]]. (Čeprav ni vedno priznana kot organokovinska spojina, je leta 1706 [[Wikipedia:Prussian blue|prusko modro]], kompleks železa in cianida z mešano valenco, prvi pripravil proizvajalec barv [[Wikipedia:Johann Jacob Diesbach|Johann Jacob Diesbach]] kot prvi [[Wikipedia:coordination polymer|koordinacijski polimer]] in sintetični material, ki vsebuje vez kovina-ogljik.<ref>{{sfn|Crabtree|2009|p={{pn|date=October 2021}}}}</ref>) Številni bogati in raznoliki produkti iz premoga in nafte so vodili do [[Wikipedia:Ziegler–Natta|Ziegler–Natta]], [[Wikipedia:Fischer–Tropsch|Fischer–Tropsch]], [[Wikipedia:hydroformylation|hidroformilacijske]] katalize, ki uporablja CO, H<sub>2</sub> in alkene kot surovine in ligande.
Zgodnji razvoj organokovinske kemije vključuje [[Wikipedia:Louis Claude Cadet de Gassicourt|Louis Claude Cadet]]-ovo sintezo metil arzenovih spojin povezanih s [[Wikipedia: cacodyl|kakodilom]], [[Wikipedia:Zeise's salt|kompleks platine in etilena]] [11] [[Wikipedia: William Christopher Zeise|Williama Christopherja Zeisa]] [10], odkritje [[Wikipedia:Diethylzinc|dietil-]] in [[Wikipedia:dimethyl zinc|dimetil cinka]] [[Wikipedia:Edward Frankland|Edwarda Franklanda]], odkritje [[Wikipedia:tetracarbonyl nickel|Ni(CO)<sub>4</sub>]] [[Wikipedia:Ludwig Mond|Ludwiga Monda]] [1] in organomagnezijeve spojine [[Wikipedia:Victor Grignard|Victorja Grignarda]]. (Čeprav ni vedno priznana kot organokovinska spojina, je leta 1706 [[Wikipedia:Prussian blue|prusko modro]], kompleks železa in cianida z mešano valenco, prvi pripravil proizvajalec barv [[Wikipedia:Johann Jacob Diesbach|Johann Jacob Diesbach]] kot prvi [[Wikipedia:coordination polymer|koordinacijski polimer]] in sintetični material, ki vsebuje vez kovina-ogljik. [1]) Številni bogati in raznoliki produkti iz premoga in nafte so vodili do [[Wikipedia:Ziegler–Natta|Ziegler–Natta]], [[Wikipedia:Fischer–Tropsch|Fischer–Tropsch]], [[Wikipedia:hydroformylation|hidroformilacijske]] katalize, ki uporablja CO, H<sub>2</sub> in alkene kot surovine in ligande.


Priznanje organokovinske kemije kot posebno podpodročje je doseglo vrhunec z dodelitvijo Nobelovih nagrad  [[Wikipedia:Ernst Otto Fischer|Ernstu Fischerju]] in [[Wikipedia:Geoffrey Wilkinson|Geoffreyu Wilkinsonu]] za delo na [[Wikipedia:metallocene|metalocenih]]. Leta 2005 so si [[Wikipedia:Yves Chauvin|Yves Chauvin]], [[Wikipedia:Robert H. Grubbs|Robert H. Grubbs]] in [[Wikipedia:Richard R. Schrock|Richard R. Schrock]] razdelili Nobelovo nagrado za kovinsko – katalizirano [[Wikipedia:olefin metathesis|metatezo olefina]].<ref>{{cite journal |last1=Dragutan |first1=V. |last2=Dragutan |first2=I. |last3=Balaban |first3=A. T. |title=2005 Nobel Prize in Chemistry |journal=Platinum Metals Review |date=1 January 2006 |volume=50 |issue=1 |pages=35–37 |doi=10.1595/147106706X94140 |doi-access=free }}</ref>
Priznanje organokovinske kemije kot posebno podpodročje je doseglo vrhunec z dodelitvijo Nobelovih nagrad  [[Wikipedia:Ernst Otto Fischer|Ernstu Fischerju]] in [[Wikipedia:Geoffrey Wilkinson|Geoffreyu Wilkinsonu]] za delo na [[Wikipedia:metallocene|metalocenih]]. Leta 2005 so si [[Wikipedia:Yves Chauvin|Yves Chauvin]], [[Wikipedia:Robert H. Grubbs|Robert H. Grubbs]] in [[Wikipedia:Richard R. Schrock|Richard R. Schrock]] razdelili Nobelovo nagrado za kovinsko – katalizirano [[Wikipedia:olefin metathesis|metatezo olefina]]. [12]


=== Časovnica organokovinske kemije ===
=== Časovnica organokovinske kemije ===
Line 84: Line 84:
==Industrijske aplikacije==
==Industrijske aplikacije==
<!--{{expand section | a well developed, source-based treatment of the various ways organometallics are used industrially, in the production of polymers, pharmaceuticals, and other products that are important societally, or that would be familiar to readers | small = no|date=May 2016}}-->
<!--{{expand section | a well developed, source-based treatment of the various ways organometallics are used industrially, in the production of polymers, pharmaceuticals, and other products that are important societally, or that would be familiar to readers | small = no|date=May 2016}}-->
Organokovinske spojine se široko uporabljajo v komercialnih reakcijah, tako kot [[Wikipedia:homogeneous catalysis|homogeni katalizatorji]] kot tudi [[Wikipedia:Stoichiometry|stehiometrični reagenti]]. Na primer [[Wikipedia:organolithium compound|organolitijeve]], [[Wikipedia:organomagnesium|organomagnezijeve]] in [[Wikipedia:organoaluminium compound|organoaluminijeve spojine]], ki so zelo bazične in močno reducirajo, se uporabljajo stehiometrično, hkrati pa katalizirajo številne reakcije polimerizacije.<ref>{{sfn|Elschenbroich|2016|p={{pn|date=October 2021}}}}</ref>
Organokovinske spojine se široko uporabljajo v komercialnih reakcijah, tako kot [[Wikipedia:homogeneous catalysis|homogeni katalizatorji]] kot tudi [[Wikipedia:Stoichiometry|stehiometrični reagenti]]. Na primer [[Wikipedia:organolithium compound|organolitijeve]], [[Wikipedia:organomagnesium|organomagnezijeve]] in [[Wikipedia:organoaluminium compound|organoaluminijeve spojine]], ki so zelo bazične in močno reducirajo, se uporabljajo stehiometrično, hkrati pa katalizirajo številne reakcije polimerizacije. [3]


Skoraj vsi procesi, ki vključujejo ogljikov monoksid, temeljijo na katalizatorjih - primeri so opisani kot  [[Wikipedia:carbonylation|karbonilacije]].<ref name=Ullmann>{{ Ullmann | author1 = W. Bertleff |author2 = M. Roeper |author3 = X. Sava | title = Carbonylation | doi = 10.1002/14356007.a05_217 }}</ref> Proizvodnja ocetne kisline iz metanola in ogljikovega monoksida je katalizirana preko [[Wikipedia:metal carbonyl complex|kovinskih karbonilnih kompleksov]] v [[Wikipedia:Monsanto process|procesu Monsanto]] in [[Wikipedia:Cativa process|procesu Cativa]].  Večina sintetičnih aldehidov je proizvedenih s [[Wikipedia:hydroformylation|hidroformilacijo]]. Večji del sintetičnih alkoholov, vsaj tistih, ki so večji od etanola, se proizvede s [[Wikipedia:hydrogenation|hidrogeniranjem]] aldehidov, pridobljenih s hidroformilacijo.  Podobno se  [[Wikipedia:Wacker process|Wackerjev postopek]] uporablja pri oksidaciji [[Wikipedia:ethylene|etilena]] v [[Wikipedia:acetaldehyde|acetaldehid]].<ref>{{sfn|Leeuwen|2005|p={{pn|date=October 2021}}}}</ref>
Skoraj vsi procesi, ki vključujejo ogljikov monoksid, temeljijo na katalizatorjih - primeri so opisani kot  [[Wikipedia:carbonylation|karbonilacije]]. [13] Proizvodnja ocetne kisline iz metanola in ogljikovega monoksida je katalizirana preko [[Wikipedia:metal carbonyl complex|kovinskih karbonilnih kompleksov]] v [[Wikipedia:Monsanto process|procesu Monsanto]] in [[Wikipedia:Cativa process|procesu Cativa]].  Večina sintetičnih aldehidov je proizvedenih s [[Wikipedia:hydroformylation|hidroformilacijo]]. Večji del sintetičnih alkoholov, vsaj tistih, ki so večji od etanola, se proizvede s [[Wikipedia:hydrogenation|hidrogeniranjem]] aldehidov, pridobljenih s hidroformilacijo.  Podobno se  [[Wikipedia:Wacker process|Wackerjev postopek]] uporablja pri oksidaciji [[Wikipedia:ethylene|etilena]] v [[Wikipedia:acetaldehyde|acetaldehid]]. [14]


[[Image:ConstrainedGeomCmpx.png | thumb | right | 250px | Organotitanov kompleks z omejeno geometrijo je predkatalizator za polimerizacijo olefinov.]]
[[Image:ConstrainedGeomCmpx.png | thumb | right | 250px | Organotitanov kompleks z omejeno geometrijo je predkatalizator za polimerizacijo olefinov.]]


Večina industrijskih procesov, ki vključujejo polimere pridobljene iz [[Wikipedia:alkene|alkenov]], temelji na organokovinskih katalizatorjih. Polietilen in polipropilen sta pridobljena [[Wikipedia:heterogeneous catalysis|heterogeno]] s katalizo [[Wikipedia:Ziegler–Natta|Ziegler–Natta]] in homogeno, na primer s [[Wikipedia:constrained geometry catalyst|katalizatorji z omejeno geometrijo]].<ref>{{cite journal |last1=Klosin |first1=Jerzy |last2=Fontaine |first2=Philip P. |last3=Figueroa |first3=Ruth |title=Development of Group IV Molecular Catalysts for High Temperature Ethylene-α-Olefin Copolymerization Reactions |journal=Accounts of Chemical Research |date=21 July 2015 |volume=48 |issue=7 |pages=2004–2016 |doi=10.1021/acs.accounts.5b00065 |pmid=26151395 |doi-access=free }}</ref>
Večina industrijskih procesov, ki vključujejo polimere pridobljene iz [[Wikipedia:alkene|alkenov]], temelji na organokovinskih katalizatorjih. Polietilen in polipropilen sta pridobljena [[Wikipedia:heterogeneous catalysis|heterogeno]] s katalizo [[Wikipedia:Ziegler–Natta|Ziegler–Natta]] in homogeno, na primer s [[Wikipedia:constrained geometry catalyst|katalizatorji z omejeno geometrijo]]. [15]


Veliko procesov, ki vključujejo vodik, temelji na katalizatorjih na osnovi kovin. Večji del [[Wikipedia:hydrogenation|hidrogeniranja]] (npr. proizvodnja margarine) je odvisen od heterogenih katalizatorjev, medtem ko se pri proizvodnji finih kemikalij hidrogeniranje zanaša na topne (homogene) organokovinske komplekse ali pa vključuje organokovinske intermediate.<ref name=Rylander>{{Ullmann |last=Rylander |first=Paul N. |title=Hydrogenation and Dehydrogenation |doi=10.1002/14356007.a13_487 }}</ref>  Organokovinski kompleksi omogočajo asimetrično izvedbo teh hidrogenacij.
Veliko procesov, ki vključujejo vodik, temelji na katalizatorjih na osnovi kovin. Večji del [[Wikipedia:hydrogenation|hidrogeniranja]] (npr. proizvodnja margarine) je odvisen od heterogenih katalizatorjev, medtem ko se pri proizvodnji finih kemikalij hidrogeniranje zanaša na topne (homogene) organokovinske komplekse ali pa vključuje organokovinske intermediate. [16] Organokovinski kompleksi omogočajo asimetrično izvedbo teh hidrogenacij.


Številni [[Wikipedia:List_of_semiconductor_materials#Types_of_semiconductor_materials|polprevodniki]] so proizvedeni iz [[Wikipedia:trimethylgallium|trimetil galija]], [[Wikipedia:trimethylindium|trimetil indija]], [[Wikipedia:trimethylaluminium|trimetil aluminija ]] in [[Wikipedia:trimethylantimony|trimetil antimona]].  Te hlapne spojine se razgradijo skupaj z [[Wikipedia:ammonia|amonijakom]], [[Wikipedia:arsine|arzinom]], [[Wikipedia:phosphine|fosfinom]] in sorodnimi hidridi na segretem substratu s postopkom [[Wikipedia:metalorganic vapor phase epitaxy|organokovinske epitaksije v parni fazi]] (MOVPE) pri proizvodnji [[Wikipedia:light-emitting diode|svetlečih diod]] (LED diod).
Številni [[Wikipedia:List_of_semiconductor_materials#Types_of_semiconductor_materials|polprevodniki]] so proizvedeni iz [[Wikipedia:trimethylgallium|trimetil galija]], [[Wikipedia:trimethylindium|trimetil indija]], [[Wikipedia:trimethylaluminium|trimetil aluminija ]] in [[Wikipedia:trimethylantimony|trimetil antimona]].  Te hlapne spojine se razgradijo skupaj z [[Wikipedia:ammonia|amonijakom]], [[Wikipedia:arsine|arzinom]], [[Wikipedia:phosphine|fosfinom]] in sorodnimi hidridi na segretem substratu s postopkom [[Wikipedia:metalorganic vapor phase epitaxy|organokovinske epitaksije v parni fazi]] (MOVPE) pri proizvodnji [[Wikipedia:light-emitting diode|svetlečih diod]] (LED diod).
Line 111: Line 111:




Organokovinski kompleksi olajšajo sintezo mnogih organskih spojin. [[Wikipedia:Sigma-bond metathesis|Metateza sigma vezi]] je način tvorjenja novih ogljik-ogljik [[Wikipedia:sigma bond|sigma vezi]]. Običajno se uporablja pri kompleksih prehodnih kovin leve polovice d-bloka, ki so v svojem najvišjem oksidacijskem stanju.<ref>{{cite journal |last1=Waterman |first1=Rory |title=σ-Bond Metathesis: A 30-Year Retrospective |journal=Organometallics |date=23 December 2013 |volume=32 |issue=24 |pages=7249–7263 |doi=10.1021/om400760k }}</ref> Uporaba prehodnih kovin, ki so v najvišjih možnih oksidacijskih stanjih prepreči, da potečejo druge reakcije, kot je recimo [[Wikipedia:oxidative addition|oksidativna adicija]]. Poleg metateze sigma vezi, se metateza alkenov oz. [[Wikipedia: olefin metathesis|olefinska metateza]] uporablja za tvorbo raznih ogljik-ogljik [[Wikipedia:pi bond|pi vezi]]. Nobena od teh metatez ne spremeni oksidacijskega stanja kovine.<ref>{{cite web |title=Olefin Metathesis |url=http://www.ilpi.com/organomet/olmetathesis.html |website=The Organometallic HyperTextBook }}</ref><ref>{{cite web |title=Sigma Bond Metathesis |url=http://www.ilpi.com/organomet/sigmabond.html |website=Organometallic HyperTextBook }}</ref> Za tvorbo novih ogljik-ogljik vezi se uporabljajo tudi številne druge metode, kot sta [[Wikipedia:Beta-Hydride elimination|beta-hidrid eliminacija]] in [[Wikipedia:insertion reaction|reakcija vstavljanja]] (ang. ''insertion reaction'').
Organokovinski kompleksi olajšajo sintezo mnogih organskih spojin. [[Wikipedia:Sigma-bond metathesis|Metateza sigma vezi]] je način tvorjenja novih ogljik-ogljik [[Wikipedia:sigma bond|sigma vezi]]. Običajno se uporablja pri kompleksih prehodnih kovin leve polovice d-bloka, ki so v svojem najvišjem oksidacijskem stanju.[17] Uporaba prehodnih kovin, ki so v najvišjih možnih oksidacijskih stanjih prepreči, da potečejo druge reakcije, kot je recimo [[Wikipedia:oxidative addition|oksidativna adicija]]. Poleg metateze sigma vezi, se metateza alkenov oz. [[Wikipedia: olefin metathesis|olefinska metateza]] uporablja za tvorbo raznih ogljik-ogljik [[Wikipedia:pi bond|pi vezi]]. Nobena od teh metatez ne spremeni oksidacijskega stanja kovine.[18][19] Za tvorbo novih ogljik-ogljik vezi se uporabljajo tudi številne druge metode, kot sta [[Wikipedia:Beta-Hydride elimination|beta-hidrid eliminacija]] in [[Wikipedia:insertion reaction|reakcija vstavljanja]] (ang. ''insertion reaction'').


== Kataliza ==
== Kataliza ==
Organokovinski kompleksi se običajno uporabljajo za katalize. Glavni industrijski procesi vključujejo[[Wikipedia:hydrogenation|hidrogenacijo]], [[Wikipedia:hydrosilylation|hidrosililacijo]], [[Wikipedia:hydrocyanation|hidrocianacijo]], [[Wikipedia:olefin metathesis|olefinsko metatezo]], [[Wikipedia:alkene polymerization|alkensko polimerizacijo]], [[Wikipedia:Shell higher olefin process|alkensko oligomerizacijo]], [[Wikipedia:hydrocarboxylation|hidrokarboksilacijo]], [[Wikipedia:methanol carbonylation|karbonilacijo metanola]] in [[Wikipedia:hydroformylation|hidroformilacijo]].<ref>{{sfn|Leeuwen|2005|p={{pn|date=October 2021}}}}</ref> Organokovinski intermediati so tudi vključeni v številne [[Wikipedia:heterogeneous catalysis|heterogene katalize]], analogne tem, ki so zgoraj naštete. Prav tako predvidevajo, da so uporabni za [[Wikipedia:Fischer–Tropsch process|Fischer-Tropschev proces]].
Organokovinski kompleksi se običajno uporabljajo za katalize. Glavni industrijski procesi vključujejo [[Wikipedia:hydrogenation|hidrogenacijo]], [[Wikipedia:hydrosilylation|hidrosililacijo]], [[Wikipedia:hydrocyanation|hidrocianacijo]], [[Wikipedia:olefin metathesis|olefinsko metatezo]], [[Wikipedia:alkene polymerization|alkensko polimerizacijo]], [[Wikipedia:Shell higher olefin process|alkensko oligomerizacijo]], [[Wikipedia:hydrocarboxylation|hidrokarboksilacijo]], [[Wikipedia:methanol carbonylation|karbonilacijo metanola]] in [[Wikipedia:hydroformylation|hidroformilacijo]].[14] Organokovinski intermediati so tudi vključeni v številne [[Wikipedia:heterogeneous catalysis|heterogene katalize]], analogne tem, ki so zgoraj naštete. Prav tako predvidevajo, da so uporabni za [[Wikipedia:Fischer–Tropsch process|Fischer-Tropschev proces]].


Organokovinski kompleksi se pogosto uporabljajo pri finih kemijskih sintezah v mikromerilu, posebej v [[Wikipedia:cross-coupling reaction|"cross-coupling" reakcijah]]s<ref>{{cite journal |last1=Jana |first1=Ranjan |last2=Pathak |first2=Tejas P. |last3=Sigman |first3=Matthew S. |title=Advances in Transition Metal (Pd,Ni,Fe)-Catalyzed Cross-Coupling Reactions Using Alkyl-organometallics as Reaction Partners |journal=Chemical Reviews |date=9 March 2011 |volume=111 |issue=3 |pages=1417–1492 |doi=10.1021/cr100327p |pmid=21319862 |pmc=3075866 }}</ref> , ki tvorijo vezi ogljik-ogljik, npr. [[Wikipedia:Suzuki-Miyaura coupling|Suzuki-Miyaura spajanje]],<ref>{{cite journal |last1=Maluenda |first1=Irene |last2=Navarro |first2=Oscar |title=Recent Developments in the Suzuki-Miyaura Reaction: 2010–2014 |journal=Molecules |date=24 April 2015 |volume=20 |issue=5 |pages=7528–7557 |doi=10.3390/molecules20057528 |pmid=25919276 |pmc=6272665 |doi-access=free }}</ref> [[Wikipedia:Buchwald-Hartwig amination|Buchwald-Hartwigova aminacija]] za tvorbo aril aminov iz aril halidov,<ref>{{cite journal |last1=Magano |first1=Javier |last2=Dunetz |first2=Joshua R. |title=Large-Scale Applications of Transition Metal-Catalyzed Couplings for the Synthesis of Pharmaceuticals |journal=Chemical Reviews |date=9 March 2011 |volume=111 |issue=3 |pages=2177–2250 |doi=10.1021/cr100346g |pmid=21391570 }}</ref> and [[Wikipedia:Sonogashira coupling|Sonogashira spajanje]], itd.
Organokovinski kompleksi se pogosto uporabljajo pri finih kemijskih sintezah v mikromerilu, posebej v [[Wikipedia:cross-coupling reaction|"cross-coupling" reakcijah]][20], ki tvorijo vezi ogljik-ogljik, npr. [[Wikipedia:Suzuki-Miyaura coupling|Suzuki-Miyaura spajanje]],[21] [[Wikipedia:Buchwald-Hartwig amination|Buchwald-Hartwigova aminacija]] za tvorbo aril aminov iz aril halidov,[22] in [[Wikipedia:Sonogashira coupling|Sonogashira spajanje]], itd.


== Tveganje za okolje ==
== Tveganje za okolje ==
[[Image:Roxarsone.png | thumb |right | 120px |[[Wikipedia:Roxarsone|Roxarson]] je organoarzenova spojina, ki se uporablja kot krma za živali.]]
[[Image:Roxarsone.png | thumb |right | 120px |[[Wikipedia:Roxarsone|Roxarson]] je organoarzenova spojina, ki se uporablja pri krmi za živali.]]


V okolju najdemo organokovinske spojine, ki so naravne in nevarne za okolje. Nekatere organokovinske spojine v okolju so posledica človeške rabe. To so na primer organosvinčeve in organoživosrebrove spojine, ki so toksične. [[Wikipedia:Tetraethyllead|Tetraetilsvinec]] je bil pripravljen kot dodatek k [[Wikipedia:gasoline|bencinu]], a se zaradi svinčeve toksičnosti ne uporablja več. Njegov nadomestek so druge organokovinske spojine, kot je npr. [[Wikipedia:ferrocene|ferocen]] in [[Wikipedia:methylcyclopentadienyl manganese tricarbonyl|metilciklopentadienil manganov trikarbonil]] (MMT).<ref name="Seyferth">{{cite journal |author= Seyferth, D. |title= The Rise and Fall of Tetraethyllead. 2 |journal= [[Organometallics]] |year= 2003 |volume= 22 |pages= 5154–5178 |doi= 10.1021/om030621b |issue= 25|doi-access= free }}</ref> [[Wikipedia:organoarsenic compound|Organoarzenova spojina]] roxarson je sporen dodatek h krmi za živali. Leta 2006 bi se ga naj samo v ZDA proizvedlo približno milijon kilogramov.<ref>{{cite journal |last1=Hileman |first1=Bette |title=Arsenic In Chicken Production |journal=Chemical & Engineering News |date=9 April 2007 |volume=85 |issue=15 |pages=34–35 |doi=10.1021/cen-v085n015.p034 |url=https://cen.acs.org/articles/85/i15/Arsenic-Chicken-Production.html }}</ref> [[Wikipedia:Organotin compounds|Organokositrove spojine]] so se široko uporabljale v [[Wikipedia:anti-fouling paint|barvah proti obraščanju]], ampak so jih zaradi tveganja za okolje prepovedali.<ref>{{cite journal |last1=Lagerström |first1=Maria |last2=Strand |first2=Jakob |last3=Eklund |first3=Britta |last4=Ytreberg |first4=Erik |title=Total tin and organotin speciation in historic layers of antifouling paint on leisure boat hulls |journal=Environmental Pollution |date=January 2017 |volume=220 |issue=Pt B |pages=1333–1341 |doi=10.1016/j.envpol.2016.11.001 |pmid=27836476 |doi-access=free }}</ref>
V okolju najdemo organokovinske spojine, ki so naravne in nevarne za okolje. Nekatere organokovinske spojine v okolju so posledica človeške rabe. To so na primer organosvinčeve in organoživosrebrove spojine, ki so toksične. [[Wikipedia:Tetraethyllead|Tetraetilsvinec]] je bil pripravljen kot dodatek k [[Wikipedia:gasoline|bencinu]], a se zaradi svinčeve toksičnosti ne uporablja več. Njegov nadomestek so druge organokovinske spojine, kot je npr. [[Wikipedia:ferrocene|ferocen]] in [[Wikipedia:methylcyclopentadienyl manganese tricarbonyl|metilciklopentadienil manganov trikarbonil]] (MMT).[23] [[Wikipedia:organoarsenic compound|Organoarzenova spojina]] roxarson je sporen dodatek h krmi za živali. Leta 2006 bi se ga naj samo v ZDA proizvedlo približno milijon kilogramov.[24] [[Wikipedia:Organotin compounds|Organokositrove spojine]] so se široko uporabljale v [[Wikipedia:anti-fouling paint|barvah proti obraščanju]], ampak so jih zaradi tveganja za okolje prepovedali.[25]


== Poglej tudi ==
== Poglej tudi ==
Line 129: Line 129:
== Reference ==
== Reference ==


1. Crabtree, Robert H. (2009). The Organometallic Chemistry of the Transition Metals. John Wiley & Sons. ISBN 978-0-470-25762-3.
1. Crabtree, Robert H. (2009). The Organometallic Chemistry of the Transition Metals. John Wiley & Sons. ISBN 978-0-470-25762-3.  


2. IUPAC, Compendium of Chemical Terminology, 2nd ed. (the "Gold Book") (1997). Online corrected version: (2006–) "organometallic compounds". doi:10.1351/goldbook.O04328
2. IUPAC, Compendium of Chemical Terminology, 2nd ed. (the "Gold Book") (1997). Online corrected version: (2006–) "organometallic compounds". doi:10.1351/goldbook.O04328
Line 178: Line 178:


25.  Lagerström, Maria; Strand, Jakob; Eklund, Britta; Ytreberg, Erik (January 2017). "Total tin and organotin speciation in historic layers of antifouling paint on leisure boat hulls". Environmental Pollution. 220 (Pt B): 1333–1341. doi:10.1016/j.envpol.2016.11.001. PMID 27836476.
25.  Lagerström, Maria; Strand, Jakob; Eklund, Britta; Ytreberg, Erik (January 2017). "Total tin and organotin speciation in historic layers of antifouling paint on leisure boat hulls". Environmental Pollution. 220 (Pt B): 1333–1341. doi:10.1016/j.envpol.2016.11.001. PMID 27836476.
</ref>


==Viri==
==Viri==
* {{cite book |last1=Clayden |first1=Jonathan |last2=Greeves |first2=Nick |last3=Warren |first3=Stuart |title=Organic Chemistry |date=2012 |publisher=OUP Oxford |isbn=978-0-19-927029-3 }}
* Clayden, Jonathan; Greeves, Nick; Warren, Stuart (2012). Organic Chemistry. OUP Oxford. ISBN 978-0-19-927029-3.
* {{cite book |last1=Crabtree |first1=Robert H. |title=The Organometallic Chemistry of the Transition Metals |date=2009 |publisher=John Wiley & Sons |isbn=978-0-470-25762-3 }}
* Crabtree, Robert H. (2009). The Organometallic Chemistry of the Transition Metals. John Wiley & Sons. ISBN 978-0-470-25762-3.
* {{cite book |last1=Elschenbroich |first1=Christoph |title=Organometallics |date=2016 |publisher=John Wiley & Sons |isbn=978-3-527-80514-3 }}
* Elschenbroich, Christoph (2016). Organometallics. John Wiley & Sons. ISBN 978-3-527-80514-3.
* {{cite book |last1=Gupta |first1=B. D |last2=Elias |first2=A J |title=Basic Organometallic Chemistry: Concepts, Syntheses, and Applications of Transition Metals |date=2013 |publisher=Universities Press |location=Hyderabad |isbn=978-81-7371-709-3 |oclc=903314566 }}
* Gupta, B. D; Elias, A J (2013). Basic Organometallic Chemistry: Concepts, Syntheses, and Applications of Transition Metals. Hyderabad: Universities Press. ISBN 978-81-7371-709-3. OCLC 903314566.
* {{cite book |last1=Jenkins |first1=Paul R. |title=Organometallic Reagents in Synthesis |date=1992 |publisher=Oxford University Press |isbn=978-0-19-855666-4 |url=https://archive.org/details/organometallicre0000jenk }}
* Jenkins, Paul R. (1992). Organometallic Reagents in Synthesis. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-855666-4.  
* {{cite book |last1=Leeuwen |first1=Piet W. N. M. van |title=Homogeneous Catalysis: Understanding the Art |date=2005 |publisher=Springer Science & Business Media |isbn=978-1-4020-3176-2 }}
* Leeuwen, Piet W. N. M. van (2005). Homogeneous Catalysis: Understanding the Art. Springer Science & Business Media. ISBN 978-1-4020-3176-2.
* {{cite book |last1=Lippard |first1=Stephen J. |last2=Berg |first2=Jeremy Mark |title=Principles of Bioinorganic Chemistry |date=1994 |publisher=University Science Books |isbn=978-0-935702-73-6 }}
* Lippard, Stephen J.; Berg, Jeremy Mark (1994). Principles of Bioinorganic Chemistry. University Science Books. ISBN 978-0-935702-73-6.
* {{cite book |last1=Pearson |first1=Anthony J |title=Metallo-organic chemistry |date=1985 |publisher=Wiley |oclc=1200566627 |url=https://archive.org/details/metalloorganicch0000pear }}
* Pearson, Anthony J (1985). Metallo-organic chemistry. Wiley. OCLC 1200566627.  
* {{cite book |last1=Shriver |first1=Duward |last2=Weller |first2=Mark |last3=Overton |first3=Tina |last4=Armstrong |first4=Fraser |last5=Rourke |first5=Jonathan |title=Inorganic Chemistry |date=2014 |publisher=W. H. Freeman |isbn=978-1-4292-9906-0 }}
* Shriver, Duward; Weller, Mark; Overton, Tina; Armstrong, Fraser; Rourke, Jonathan (2014). Inorganic Chemistry. W. H. Freeman. ISBN 978-1-4292-9906-0.


== Zunanje povezave ==
== Zunanje povezave ==


        Wikicitat vsebuje citate, povezane z ''Organokovinsko kemijo''.


* [https://web.archive.org/web/20060625174426/http://ocw.mit.edu/OcwWeb/Chemistry/5-44Fall-2004/CourseHome/index.htm MIT OpenCourseWare: Organometallic Chemistry]
* [https://web.archive.org/web/20060625174426/http://ocw.mit.edu/OcwWeb/Chemistry/5-44Fall-2004/CourseHome/index.htm MIT OpenCourseWare: Organometallic Chemistry]
* [http://www.ilpi.com/organomet/ Rob Toreki's Organometallic HyperTextbook]
* [http://www.ilpi.com/organomet/ Rob Toreki's Organometallic HyperTextbook]
* [http://www.organometallics.net/  web listing of US chemists who specialize in organometallic chemistry]
* [http://www.organometallics.net/  web listing of US chemists who specialize in organometallic chemistry]
                                  [[Organokovinska kemija]]
                                      [[Veje kemije]]
             
                [[Spojine ogljika z drugimi elementi v periodnem sistemu]]
[[Nadzor oblasti: Narodne knjižnice]]
[[Kategorije: Organokovinska kemija]]

Latest revision as of 18:35, 8 January 2023

File:Https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/9/97/N-butyllithium-tetramer-3D-balls.png
n-Butillitij, organokovinska spojina. Štirje atomi litija (v vijolični barvi) tvorijo tetraeder s štirimi butilnimi skupinami pritrjenimi na ploskve (ogljik je črn, vodik je bel).

Organokovinska kemija se ukvarja s preučevanjem organokovinskih spojin. To so kemijske spojine, ki vsebujejo vsaj eno kemijsko vez med ogljikovim atomom organske spojine in kovino. Ta kovina je lahko alkalijska, zemljoalkalijska ali prehodna, včasih je lahko tudi polkovina (npr. bor, silicij in selen). [1][2] Med organokovinske spojine poleg vezi z organilnimi fragmenti ali molekulami spadajo tudi vezi z "anorganskim" ogljikom, kot je ogljikov monoksid (kovinski karbonili), cianid ali karbid. Kljub temu, da nekatere sorodne spojine, kot so hidridi prehodnih kovin in kovinsko-fosfinski kompleksi strogo gledano niso nujno organokovinski, so le-ti pogosto vključeni v razprave. Soroden, vendar ločen izraz "kovinoorganska spojina" se nanaša na spojine, ki vsebujejo kovino in nimajo neposrednih vezi kovina-ogljik, vendar vsebujejo organske ligande. Reprezentativni predstavniki tega razreda so kovinski β-diketonati, alkoksidi, dialkilamidi in kovino-fosfinski kompleksi. Področje organokovinske kemije združuje vidike tradicionalne anorganske in organske kemije. [3]


Organokovinske spojine se široko uporabljajo tako stehiometrično v raziskovalnih in industrijskih kemijskih reakcijah, kot tudi v vlogi katalizatorjev za povečanje hitrosti nekaterih reakcij (npr. pri uporabi homogene katalize), kjer med ciljne molekule spadajo polimeri, farmacevtski izdelki in številne druge vrste praktičnih produktov.

Organokovinske spojine

File:Magnesium bis-cyclopentadienyl bottle.jpg
Nerjaveča steklenica, ki vsebuje MgCp2 (magnezijev bis- ciklopentadienil), nevarno snov kot večina drugih organokovinskih spojin. Besedilo navaja "Zvezni zakon prepoveduje prevoz, če se ponovno napolni, in pri tem je denarna kazen do 25.000 dolarjev in 5 let zaporne kazni."

Organokovinske spojine se razlikujejo po predponi "organo-" (npr. organopaladijeve spojine) in vključujejo vse spojine, ki vsebujejo vez med atomom kovine in atomom ogljika organilne skupine. [2] Poleg tradicionalnih kovin (alkalijske kovine, zemljoalkalijske kovine, prehodne kovine in po-prehodne kovine) velja, da lantanoidi, aktinoidi, polkovine in elementi, kot so bor, silicij, arzen ter selen, tvorijo organokovinske spojine. [2] Primeri organokovinskih spojin vključujejo Gilmanove reagente, ki vsebujejo litij in baker, ter Grignardove reagente, ki vsebujejo magnezij. Tetrakarbonil nikelj in ferocen sta primera organokovinskih spojin, ki vsebujeta prehodne kovine. Drugi primeri organokovinskih spojin vključujejo organolitijeve spojine, kot je n-butillitij (n-BuLi), organocinkove spojine, kot je dietilcink (Et2Zn), organokositrove spojine, kot je tributilkositrov hidrid (Bu3SnH), organoborove spojine, kot je trietilboran (Et3B) in organoaluminijeve spojine, kot je trimetilaluminij (Me3Al).

Naravni organokovinski kompleks je metilkobalamin (oblika Vitamin B12), ki vsebuje kobalt-metilno vez. O tem kompleksu se skupaj z drugimi biološko pomembnimi kompleksi pogosto razpravlja na področju bioorganokovinske kemije. [4]

Razlika od koordinacijskih spojin z organskimi ligandi

Veliko kompleksov vsebuje koordinacijsko vez med kovino in organskimi ligandi. Komplekse, kjer se organski ligand veže na heteroatom kot sta kisik ali dušik, uvrščamo med koordinacijske spojine (npr. heme A in Fe(acac)3). V primeru, da kateri izmed ligandov tvori vez kovina-ogljik (M-C), potem tak kompleks uvrščamo med organokovinske spojine. Čeprav IUPAC uradno še ni definiral terminologije, nekateri kemiki uporabljajo pojem “organokovinski”, da opišejo katerokoli koordinacijsko spojino, ki vsebuje organski ligand, ne glede na odsotnost direktne vezi M-C.[5]

Položaj spojin v katerih ima kanonični anion negativen naboj, ki se porazdeli med (delokaliziran) ogljikov atom in atom, ki je bolj elektronegativen od ogljika (npr. enolati) ), se lahko razlikuje glede na lastnosti anionskega dela, kovinskega iona ali medija. V primeru, da direktna vez ogljik-kovina v spojini ni dokazana, se te spojine ne uvršča med organokovinske.[2] Kot primer, litijevi enolati pogosto vsebujejo le Li-O vezi in niso organokovinski, medtem ko cinkovi enolati (Reformatsky reagenti) vsebujejo tako Zn-O vezi kot tudi Zn-C vezi in jih, zato uvrščamo med organokovinske.

Struktura in lastnosti

Vez kovina-ogljik v organokovinskih spojinah je močno kovaletna.[1] Za močno elektropozitivne elemente, kot sta litij in natrij, ima ogljikov ligand karbanionski značaj značaj, vendar so prosti ogljikovi anioni zelo redki, takšen primer je cianid.

Večina organokovinskih spojin je trdnih pri sobni temperaturi, vendar so nekateri tekoči (npr.metilciklopentadienil mangan trikarbonil) ali celo hlapni (nikljev tetrakarbonil).[1] Veliko organokovinskih spojin je občutljivih na zrak (reagirajo s kisikom in vlago), zato se z njimi dela v inertni atmosferi. [1] Nekatere organokovinske spojine, kot je trietilaluminij so piroforne, kar pomeni, da pri njih lahko pride do vžiga že ob stiku z zrakom.[6]

Ideje in tehnike

Tako kot v drugih vejah kemije, je štetje elektronov uporabno tudi za predvidevanje struktur organokovinskih spojin. 18-elektronsko pravilo pomaga pri napovedi stabilnosti organokovinskih kompleksov, npr. kovinskih kabonilov in kovinskih hidridov. Pravilo ima dva reprezentativna modela štetja elektronov, ionski in nevtralni (poznan tudi kot kovalentni) model.[7] Vezavnost lahko vpliva na štetje elektronov v kompleksu kovina-ligand.[7] Vezavnost (η, mala grška črka eta), pove število zaporedno vezanih ligandov na en centralni kovinski ion. [7] Kot na primer, ferocen, [(η5-C5H5)2Fe], ima dva ciklopentadienilna liganda, ki povzročita vezavnost 5, kjer se pet ogljikovih atomov liganda C5H5 veže enako in vsak prispeva en elektron železovemu jedru. Ligandom, ki pri koordinaciji nimajo zaporedno vezanih atomov, se pripiše grško črko kapa, κ.[7] Primer je kelacija κ2-acetata. Klasifikacija kovalentne vezi identificira tri razrede ligandov X, L, in Z; ki so razvrščeni glede na donorske lastnosti liganda. Veliko organokovinskih spojin ne sledi 18-elektronskemu pravilu. Kovinske atome v organokovinskih spojinah pogosto opišemo z njihovim d-značajem in oksidacijskim stanjem. Ti sklepi so lahko v pomoč pri napovedi reaktivnosti in preferenčne geometrije. Kemijske vezi in reaktivnost v organokovinskih spojinah pogosto opišejo iz perspektive izolobalnega principa.

Veliko tehnik se uporablja za določitev strukture, zgradbe in lastnosti organokovinskih spojin. Rentgenska praškovna difrakcija je predvsem pomembna tehnika, s katero se lahko določi položaj atomov v trdni snovi in dobi podroben opis strukture.[1][8] Drugi tehniki, kot sta infrardeča spektroskopija in jedrska magnetna resonančna spektroskopija, se pogosto uporabljata za pridobitev informacij o strukturi in vezeh organokovinskih spojin.[1][8] UV-Vis spektroskopija je splošna tehnika za pridobitev informacij o elektronski zgradbi organokovinskih spojin. Uporablja se tudi za spremljanje napredka organokovinskih reakcij kot tudi določitve kinetike reakcije.[8] Mehanizme organokovinskih reakcij se lahko preučuje z dinamično NMR spektroskopijo.[1] Ostale uporabne tehnike so še rentgenska absorpcijska spektroskopija,[9] elektron paramagnetna resonančna spektroskopija, in elementna analiza.[1][8]

Zaradi visoke reaktivnosti ob prisotnosti kisika in vlage, se delo z organokovinskimi spojinami izvaja s tehnikami v inertni atmosferi (odsotnost zraka in kisika). To ponavadi vključuje uporabo laboratorijskih aparatur kot sta suha komora in Schlenkova linija.[1]

Zgodovina

Zgodnji razvoj organokovinske kemije vključuje Louis Claude Cadet-ovo sintezo metil arzenovih spojin povezanih s kakodilom, kompleks platine in etilena [11] Williama Christopherja Zeisa [10], odkritje dietil- in dimetil cinka Edwarda Franklanda, odkritje Ni(CO)4 Ludwiga Monda [1] in organomagnezijeve spojine Victorja Grignarda. (Čeprav ni vedno priznana kot organokovinska spojina, je leta 1706 prusko modro, kompleks železa in cianida z mešano valenco, prvi pripravil proizvajalec barv Johann Jacob Diesbach kot prvi koordinacijski polimer in sintetični material, ki vsebuje vez kovina-ogljik. [1]) Številni bogati in raznoliki produkti iz premoga in nafte so vodili do Ziegler–Natta, Fischer–Tropsch, hidroformilacijske katalize, ki uporablja CO, H2 in alkene kot surovine in ligande.

Priznanje organokovinske kemije kot posebno podpodročje je doseglo vrhunec z dodelitvijo Nobelovih nagrad Ernstu Fischerju in Geoffreyu Wilkinsonu za delo na metalocenih. Leta 2005 so si Yves Chauvin, Robert H. Grubbs in Richard R. Schrock razdelili Nobelovo nagrado za kovinsko – katalizirano metatezo olefina. [12]

Časovnica organokovinske kemije

Obseg

Podpodročja organokovinske kemije obsegajo:

Industrijske aplikacije

Organokovinske spojine se široko uporabljajo v komercialnih reakcijah, tako kot homogeni katalizatorji kot tudi stehiometrični reagenti. Na primer organolitijeve, organomagnezijeve in organoaluminijeve spojine, ki so zelo bazične in močno reducirajo, se uporabljajo stehiometrično, hkrati pa katalizirajo številne reakcije polimerizacije. [3]

Skoraj vsi procesi, ki vključujejo ogljikov monoksid, temeljijo na katalizatorjih - primeri so opisani kot karbonilacije. [13] Proizvodnja ocetne kisline iz metanola in ogljikovega monoksida je katalizirana preko kovinskih karbonilnih kompleksov v procesu Monsanto in procesu Cativa. Večina sintetičnih aldehidov je proizvedenih s hidroformilacijo. Večji del sintetičnih alkoholov, vsaj tistih, ki so večji od etanola, se proizvede s hidrogeniranjem aldehidov, pridobljenih s hidroformilacijo. Podobno se Wackerjev postopek uporablja pri oksidaciji etilena v acetaldehid. [14]

File:ConstrainedGeomCmpx.png
Organotitanov kompleks z omejeno geometrijo je predkatalizator za polimerizacijo olefinov.

Večina industrijskih procesov, ki vključujejo polimere pridobljene iz alkenov, temelji na organokovinskih katalizatorjih. Polietilen in polipropilen sta pridobljena heterogeno s katalizo Ziegler–Natta in homogeno, na primer s katalizatorji z omejeno geometrijo. [15]

Veliko procesov, ki vključujejo vodik, temelji na katalizatorjih na osnovi kovin. Večji del hidrogeniranja (npr. proizvodnja margarine) je odvisen od heterogenih katalizatorjev, medtem ko se pri proizvodnji finih kemikalij hidrogeniranje zanaša na topne (homogene) organokovinske komplekse ali pa vključuje organokovinske intermediate. [16] Organokovinski kompleksi omogočajo asimetrično izvedbo teh hidrogenacij.

Številni polprevodniki so proizvedeni iz trimetil galija, trimetil indija, trimetil aluminija in trimetil antimona. Te hlapne spojine se razgradijo skupaj z amonijakom, arzinom, fosfinom in sorodnimi hidridi na segretem substratu s postopkom organokovinske epitaksije v parni fazi (MOVPE) pri proizvodnji svetlečih diod (LED diod).

Organokovinske reakcije

Organokovinske spojine so podvržene številnim pomembnim reakcijam:


Organokovinski kompleksi olajšajo sintezo mnogih organskih spojin. Metateza sigma vezi je način tvorjenja novih ogljik-ogljik sigma vezi. Običajno se uporablja pri kompleksih prehodnih kovin leve polovice d-bloka, ki so v svojem najvišjem oksidacijskem stanju.[17] Uporaba prehodnih kovin, ki so v najvišjih možnih oksidacijskih stanjih prepreči, da potečejo druge reakcije, kot je recimo oksidativna adicija. Poleg metateze sigma vezi, se metateza alkenov oz. olefinska metateza uporablja za tvorbo raznih ogljik-ogljik pi vezi. Nobena od teh metatez ne spremeni oksidacijskega stanja kovine.[18][19] Za tvorbo novih ogljik-ogljik vezi se uporabljajo tudi številne druge metode, kot sta beta-hidrid eliminacija in reakcija vstavljanja (ang. insertion reaction).

Kataliza

Organokovinski kompleksi se običajno uporabljajo za katalize. Glavni industrijski procesi vključujejo hidrogenacijo, hidrosililacijo, hidrocianacijo, olefinsko metatezo, alkensko polimerizacijo, alkensko oligomerizacijo, hidrokarboksilacijo, karbonilacijo metanola in hidroformilacijo.[14] Organokovinski intermediati so tudi vključeni v številne heterogene katalize, analogne tem, ki so zgoraj naštete. Prav tako predvidevajo, da so uporabni za Fischer-Tropschev proces.

Organokovinski kompleksi se pogosto uporabljajo pri finih kemijskih sintezah v mikromerilu, posebej v "cross-coupling" reakcijah[20], ki tvorijo vezi ogljik-ogljik, npr. Suzuki-Miyaura spajanje,[21] Buchwald-Hartwigova aminacija za tvorbo aril aminov iz aril halidov,[22] in Sonogashira spajanje, itd.

Tveganje za okolje

File:Roxarsone.png
Roxarson je organoarzenova spojina, ki se uporablja pri krmi za živali.

V okolju najdemo organokovinske spojine, ki so naravne in nevarne za okolje. Nekatere organokovinske spojine v okolju so posledica človeške rabe. To so na primer organosvinčeve in organoživosrebrove spojine, ki so toksične. Tetraetilsvinec je bil pripravljen kot dodatek k bencinu, a se zaradi svinčeve toksičnosti ne uporablja več. Njegov nadomestek so druge organokovinske spojine, kot je npr. ferocen in metilciklopentadienil manganov trikarbonil (MMT).[23] Organoarzenova spojina roxarson je sporen dodatek h krmi za živali. Leta 2006 bi se ga naj samo v ZDA proizvedlo približno milijon kilogramov.[24] Organokositrove spojine so se široko uporabljale v barvah proti obraščanju, ampak so jih zaradi tveganja za okolje prepovedali.[25]

Poglej tudi

Reference

1. Crabtree, Robert H. (2009). The Organometallic Chemistry of the Transition Metals. John Wiley & Sons. ISBN 978-0-470-25762-3.

2. IUPAC, Compendium of Chemical Terminology, 2nd ed. (the "Gold Book") (1997). Online corrected version: (2006–) "organometallic compounds". doi:10.1351/goldbook.O04328

3. Elschenbroich, Christoph (2016). Organometallics. John Wiley & Sons. ISBN 978-3-527-80514-3.

4. Lippard, Stephen J.; Berg, Jeremy Mark (1994). Principles of Bioinorganic Chemistry. University Science Books. ISBN 978-0-935702-73-6.

5. Rodríguez-Reyes, J.C.F.; Silva-Quiñones, D. (2018). "Metalorganic Functionalization in Vacuum". Encyclopedia of Interfacial Chemistry. pp. 761–768. doi:10.1016/B978-0-12-409547-2.13135-X. ISBN 978-0-12-809894-3.

6. "Triethylaluminium - SDS" (PDF). chemBlink. 24 May 2016. Retrieved 3 January 2021.

7. Crabtree, Robert H. (2014). The organometallic chemistry of the transition metals (6 ed.). Hoboken, New Jersey. pp. 43, 44, 205. ISBN 978-1-118-78824-0. OCLC 863383849.

8. Shriver, Duward; Weller, Mark; Overton, Tina; Armstrong, Fraser; Rourke, Jonathan (2014). Inorganic Chemistry. W. H. Freeman. ISBN 978-1-4292-9906-0.

9. Nelson, Ryan C.; Miller, Jeffrey T. (2012). "An introduction to X-ray absorption spectroscopy and its in situ application to organometallic compounds and homogeneous catalysts". Catal. Sci. Technol. 2 (3): 461–470. doi:10.1039/C2CY00343K.

10. Hunt, L. B. (1 April 1984). "The First Organometallic Compounds". Platinum Metals Review. 28 (2): 76–83. CiteSeerX 10.1.1.693.9965.

11. Zeise, W. C. (1831). "Von der Wirkung zwischen Platinchlorid und Alkohol, und von den dabei entstehenden neuen Substanzen" [About the effect between platinum chloride and alcohol, and about the new substances that are created in the process]. Annalen der Physik und Chemie (in German). 97 (4): 497–541. Bibcode:1831AnP....97..497Z. doi:10.1002/andp.18310970402.

12. Dragutan, V.; Dragutan, I.; Balaban, A. T. (1 January 2006). "2005 Nobel Prize in Chemistry". Platinum Metals Review. 50 (1): 35–37. doi:10.1595/147106706X94140.

13. W. Bertleff; M. Roeper; X. Sava. "Carbonylation". Ullmann's Encyclopedia of Industrial Chemistry. Weinheim: Wiley-VCH. doi:10.1002/14356007.a05_217.

14. Leeuwen, Piet W. N. M. van (2005). Homogeneous Catalysis: Understanding the Art. Springer Science & Business Media. ISBN 978-1-4020-3176-2.

15. Klosin, Jerzy; Fontaine, Philip P.; Figueroa, Ruth (21 July 2015). "Development of Group IV Molecular Catalysts for High Temperature Ethylene-α-Olefin Copolymerization Reactions". Accounts of Chemical Research. 48 (7): 2004–2016. doi:10.1021/acs.accounts.5b00065. PMID 26151395.

16. Rylander, Paul N. "Hydrogenation and Dehydrogenation". Ullmann's Encyclopedia of Industrial Chemistry. Weinheim: Wiley-VCH. doi:10.1002/14356007.a13_487.

17. Waterman, Rory (23 December 2013). "σ-Bond Metathesis: A 30-Year Retrospective". Organometallics. 32 (24): 7249–7263. doi:10.1021/om400760k.

18. "Olefin Metathesis". The Organometallic HyperTextBook.

19. "Sigma Bond Metathesis". Organometallic HyperTextBook.

20. Jana, Ranjan; Pathak, Tejas P.; Sigman, Matthew S. (9 March 2011). "Advances in Transition Metal (Pd,Ni,Fe)-Catalyzed Cross-Coupling Reactions Using Alkyl-organometallics as Reaction Partners". Chemical Reviews. 111 (3): 1417–1492. doi:10.1021/cr100327p. PMC 3075866. PMID 21319862.

21. Maluenda, Irene; Navarro, Oscar (24 April 2015). "Recent Developments in the Suzuki-Miyaura Reaction: 2010–2014". Molecules. 20 (5): 7528–7557. doi:10.3390/molecules20057528. PMC 6272665. PMID 25919276.

22. Magano, Javier; Dunetz, Joshua R. (9 March 2011). "Large-Scale Applications of Transition Metal-Catalyzed Couplings for the Synthesis of Pharmaceuticals". Chemical Reviews. 111 (3): 2177–2250. doi:10.1021/cr100346g. PMID 21391570.

23. Seyferth, D. (2003). "The Rise and Fall of Tetraethyllead. 2". Organometallics. 22 (25): 5154–5178. doi:10.1021/om030621b.

24. Hileman, Bette (9 April 2007). "Arsenic In Chicken Production". Chemical & Engineering News. 85 (15): 34–35. doi:10.1021/cen-v085n015.p034.

25. Lagerström, Maria; Strand, Jakob; Eklund, Britta; Ytreberg, Erik (January 2017). "Total tin and organotin speciation in historic layers of antifouling paint on leisure boat hulls". Environmental Pollution. 220 (Pt B): 1333–1341. doi:10.1016/j.envpol.2016.11.001. PMID 27836476.

Viri

  • Clayden, Jonathan; Greeves, Nick; Warren, Stuart (2012). Organic Chemistry. OUP Oxford. ISBN 978-0-19-927029-3.
  • Crabtree, Robert H. (2009). The Organometallic Chemistry of the Transition Metals. John Wiley & Sons. ISBN 978-0-470-25762-3.
  • Elschenbroich, Christoph (2016). Organometallics. John Wiley & Sons. ISBN 978-3-527-80514-3.
  • Gupta, B. D; Elias, A J (2013). Basic Organometallic Chemistry: Concepts, Syntheses, and Applications of Transition Metals. Hyderabad: Universities Press. ISBN 978-81-7371-709-3. OCLC 903314566.
  • Jenkins, Paul R. (1992). Organometallic Reagents in Synthesis. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-855666-4.
  • Leeuwen, Piet W. N. M. van (2005). Homogeneous Catalysis: Understanding the Art. Springer Science & Business Media. ISBN 978-1-4020-3176-2.
  • Lippard, Stephen J.; Berg, Jeremy Mark (1994). Principles of Bioinorganic Chemistry. University Science Books. ISBN 978-0-935702-73-6.
  • Pearson, Anthony J (1985). Metallo-organic chemistry. Wiley. OCLC 1200566627.
  • Shriver, Duward; Weller, Mark; Overton, Tina; Armstrong, Fraser; Rourke, Jonathan (2014). Inorganic Chemistry. W. H. Freeman. ISBN 978-1-4292-9906-0.

Zunanje povezave