Pektin

From Wiki FKKT
Jump to navigationJump to search
The printable version is no longer supported and may have rendering errors. Please update your browser bookmarks and please use the default browser print function instead.

Pektin[1] je visokomolekularna spojina iz 20-100 molekul galakturonske kisline, ki so deloma ali popolnoma zaestrene z metanolom. V obliki protopektina je zelo razširjen v rastlinskem svetu in je glavna sestavina osrednje lamele. Razkrajajo ga številni mikroorganizmi iz rodov Erwinia, Xanthomonas, askomiceta Byssoclamys fulva. Leta 1825 ga je Henri Braconnot prvič izoliral in opisal. Na tržišču pa se je najprej pojavil kot tekoči ekstrakt, danes pa zaradi lažjega shranjevanja in rokovanja kot suhi protein. Pridobivajo ga večinoma z ekstrakcijo iz jabolk in plodov citrusov.

Uporablja se v terapiji kot emoliens in antidiaroik, v farmacevtski tehnologiji, kozmetični industriji, predvsem pa v prehrambeni industriji, kjer se uporablja kot gelirno sredstvo v marmeladah, slaščicah, kot stabilizator v sadnih sokovih, mlečnih napitkih in kot dietna vlaknina. Zaradi demulcentnega delovanja pa se uporablja tudi v pripravkih za boleče grlo. Pektin in rastlinske smole pomagajo pri vsrkavanju hranilnih snovi v tankem črevesu. Ker je neprebavljiv polisaharid, prehaja v človeško črevo bolj ali manj v nespremenjeni obliki. Pektinolitične mikroorganizme pa najdemo tudi v vampu prežvekovalcev.

Poznamo tri večje pektinske skupine: homogalakturonani, ramnogalakturonani 1 in ramnogalakturonani 2. Pektin lahko tvori gele, ki nastanejo različno hitro in po različnih postopkih. Na sposobnost geliranja vplivajo temperatura, tip pektina, stopnja esterifikacije in amidiranja, pH, sladkorji, ostali topljenci in kalcij.

Optimalna stopnja esterifikacije pektina za tvorbo dobrega gela je 5%.

Pektin deluje emolientno, mucilaginozno, antidiaroično, znižujeje raven krvnega holesterola, zavira razvoj tumorjev, veže težke kovine, v debelem črevesju ga črevesne bakterije razgradijo in pri tem se sprostijo kratko verižne maščobne kisline, ki dobro vplivajo na zdravje. Največ pektina vsebujejo jabolka, slive, kosmulje, pomaranče in drugi citrusi, malo pa ga je v češnjah, grozdju, jagodah,... Glavna vira za pridobivanje pektina sta jabolčni tropin in lupine citrusov.


Viri

Strgar, J (prevod in priredba). Biologija. Tržič: Učila International, 2002. Tematski leksikoni. ISBN 961-233-424-2

Likar, M. Mikrobiologija. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1987. Leksikoni Cankarjeve založbe. ISBN 86-361-0369-X

Pektin.(online).(citirano 29. 12. 2011). Dostopno na URL naslovu: http://sl.wikipedia.org/wiki/Pektin


Zunanje povezave

Prikaz molekule pektina, Food info

Methanol, Wikipedia

Emoliens, CPI

Antidiaroik, CPI

Kemijska zgradba in lastnosti pektinske skupine, Wikipedia

Fotografija citrusov, Kulinarika