Pilokarpin

Pilokarpin je alkaloid, pridobljen iz listov južnoameriških grmičastih dreves iz rodu Pilocarpus iz družine rutičevk. [1]

Je neselektivni agonist muskarinskih receptorjev v parasimpatičnem živčnem sistemu.

Osnovne lastnosti

Njegovo IUPAC-ovo ime je (3S,4R)-3-etil-4-((1-metil-1H-imidazol-5-il)metil)dihidrofuran-2(3H)-on, molekulska formula C₁₁H₁₆N₂O₂, molska masa pa 208,257 g/mol. [2]

Uporaba

V uporabi je že od leta 1875. Uporabljamo ga za zdravljenje glavkoma (očesna bolezen) in kserostomije, ki se lahko pojavi kot stranski učinek zdravljenja z obsevanjem za rakom vratu ali glave, uporabljamo ga tudi za določanje količine natrija in klora v potu (za diagnosticiranje cistične fibroze), redkeje za zdravljenje hudega glavkoma pred operacijo, uporabljajo pa ga tudi za odpravljanje razširjenosti zenice zaradi zdravil, danih med operacijo ali okulističnim pregledom.

Pilokarpin je zdravilo v kapljicah, lahko pa tudi v tabletah, vendar redkeje. Iz telesa ga izločimo z urinom. Vsebujejo ga preparati Pilogel HS, Pilokarpin, Salagen, Diocarpine, Miocarpine...

Delovanje in posledice

Deluje tako, da spodbuja delovanje žlez, izločanje potu, sline. Povzroča tudi zožanje zenic (miotik) - zaradi delovanja pilokarpina voda zapusti oko in s tem se zmanjša očesni tlak.

Posledice delovanja pilokarpina in možni stranski učinki so najpogosteje sprememba vida/zamegljen vid, glavobol, slabši nočni vid, bolečine/draženje v očeh, redkeje trzanje vek, rdeče oči in solzenje. Resni stranski učinki so zelo redki.

Injekcija pilokarpina na živali (preizkušeno na glodavcih) povzroči kronično epilepsijo. S tem preučujejo človeško epilepsijo.