Rapidemic razvoj novega kompleta za hitro diagnostiko na mestu oskrbe

Uvod

Na začetku leta 2020 je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) le nekaj mesecev po odkritju koronarno virusne bolezni 2019 (COVID-19) le-to razglasila za pandemijo. Nadzor nad boleznijo bi lahko ponovno pridobili z zmanjšanim številom interakcij: socialna distanca, zapiranje in sledenje stikom. To ni samo prekinilo vsakdanjega življenja, ampak v nekaterih primerih ljudem onemogočilo pridobivanje zaslužka za preživljanje družine. Izolacija prebivalstva zaradi svoje resnosti ni dolgoročna rešitev Ta pandemija je pokazala pomembnost preskusne zmogljivosti, saj je izolacija okuženih posameznikov ključnega pomena za omejevanje širjenja bolezni med prebivalstvom. Omejena zmogljivost testiranja lahko povzroči premajhno diagnozo okuženih posameznikov, kar ustvari netočno oceno dejanskih okužb med izbruhom. To ogroža nadzor bolezni in lahko poglobi krivuljo. Dokler ni na voljo učinkovito cepivo ali zdravljenje, je edina rešitev testiranje. Krčenje gozdov hitro poveča stik med ljudmi in živalmi, kar ima za posledico lažji prenos zoonotskih patogenov. Globalno segrevanje vpliva na številčnost in razširjenost prenašalcev bolezni, ki so posledica spremenjenih okoljskih razmer.

Projekt RAPIDEMICS

Trenutni testi se niso izkazali za zadostne za obvladovanje izbruha. Obstajajo tri glavne kategorije diagnostičnih testov: testi ojačanja nukleinske kisline (PCR), testi na osnovi antigena in testi na protitelesa. Ti testi imajo svoje prednosti in slabosti. Velika pomanjkljivost preskusa pomnoževanja nukleinske kisline PCR so drage zahteve: termocikli, laboratoriji in usposobljeni operaterji. Po drugi strani se testi na antigenih razvijajo dolgo, medtem ko je hiter diagnostični odziv ključnega pomena. Tretjič, testov na protitelesa ni mogoče uporabiti v zgodnjih fazah okužbe, kar pomeni, da je mogoče doseči negativen rezultat, čeprav bi bila oseba že kužna. Cilj projekta je bil oblikovati test, ki je laboratorijsko neodvisen, hitro zagotavlja rezultate in ga je mogoče enostavno prilagoditi za testiranje na kakršen koli nov patogen. Metoda zaznavanja nukleinske kisline je sestavljena iz treh reakcij: Ojačanje rekombinazne polimeraze (RPA), linearno ojačanje premika verige (LSDA) in katalitična oksidacija z gvanin-kvadrupleksom (GQ). Za večino poskusov RPA je bila kot tarča pomnoževanja uporabljena izolirana genomska DNA Saccharomyces cerevisiae. Prav tako se reakcija izvaja na sintetičnih predlogah, pridobljenih iz: Bacillus subtilis, Plasmodium falciparum, Mycobacterium sp. in gripa A H1N1.