Receptorji

From Wiki FKKT
Jump to navigationJump to search
The printable version is no longer supported and may have rendering errors. Please update your browser bookmarks and please use the default browser print function instead.

Receptorji so proteini na celični membrani ali redkeje v citoplazmi ali celičnem jedru na katero se specifično vežejo telesu lastne snovi (hormoni, živčni prenašalci) ali substance, vnešene v telo (na primer: strupi, zdravila) ter posledično sprožijo nek signalni mehaniznem.

Signalni mehanizmi lahko intergirajo specifično biološko funkcijo, kot je prenos živčnega signala; odgovarjajo na hormone in rastne faktorje; zaznavajo signale za svetlobo, vonj, okus; in kontrolirajo celični cikel. Pogosto je končen rezultat prenesenega signala fosforilacija nekaj specifični tarčnih proteinov, ki spremenijo svojo aktivnost in s tem aktivnost cele celice.

Ko je signal nenehno prisoten, se receptorski sistem lahko adaptira/desenzitivira na signal; ko le-ta pade pod določeno mejo, receptorski sistemi postanejo nazaj aktivni. Pomislite, kaj se zgodi vašemu vidnemu sistemu, ko iz močne svetlobe stopite v temno sobe, ali obratno, iz teme na svetlobo.

Molekularne detajle različnih signalnih poti delimo glede na tip receptorjev. Sprožilec vsakega sistema je drugačen, a vendar imajo vsi iste splošne značilnosti: signal interagira z receptorjem; aktiviran receptor interagira z celično mašinerijo, ki proizvede sekundarni signal, ali spremembo v aktivnosti celičnih proteinov; in nato se signal prekine. Za ilustracijo splošnih značilnosti signalih sistemov, si bomo na hitro pogledali šest osnovnih tipov receptorjev.

1. Z G-proteinom sklopljeni receptorji, ki indirektno aktivirajo (skozi GTP vezavne proteine, ali G proteine) encime, ki generirajo intracelularni sekundarni obveščevalec, najpogosteje cAMP. Ciklični AMP stimulira cAMP odvisno protein kinazo, da ta fosforilira ključne tarčne encime in spremeni aktivnost. Ti tipi receptorjev so najlažje ilustrirani z β-adrenergničim receptorskim sistemom, ki zaznava epinefrin (adrenalin).

[1]

2. Receptor tirozin kinaza, receptorji, ki so v plazemski membrani in so hkrati encimi. Aktivirani so z ekstracelularnim ligandom, ki sproži fosforilacijo cele kaskade citosolnih ali membranskih proteinov. Dobra primera sta inzulinski receptor (INS-R) in receptor za epidermalni rastni faktor (EGF-R).

[2]

3. Receptor gvanilil ciklaza, ki je membranski receptor z encimatsko citosolno domeno. Intracelularni sekundarni obveščevalec teh receptorjev, ciklični gvanozin monofosfat (cGMP), aktivira citosolno protein kinazo (PKG), ki fosforilira citosolne proteine in s tem spremeni njihove aktivnosti.


4. Ionski kanali so v plazmalemi in se odpirajo in zapirajo kot odziv na vezavo kemičnih ligandov, ali sprememb v transmembranskem potencialu. Ključni so pri signaliziranju v nevronih. To so najenostavnejši prenašalci signala. Acetilholin receptorski ionski kanal je primer tega mehanizma.

[3]

5. Adhezijski receptorji, so receptorji, ki interagirajo z makromolekulskimi komponentami v ekstracelularnem matriksu (kot je kolagen) in posredujejo ukaze citoskeletnemu sistemu o migraciji celice, ali adheziji na matriks. Integrini, ki predstavljajo glavni tip in igrajo pomembno vlogo pri imunskem odzvanju, strjevanju krvi, angiogenezi in v tumorski metasazi.

6. Jedrni receptorji (steroidni receptorji), ki vežejo specifične ligande (kot je hormon estrogen) in spremenijo hitrost transkripcije in translacije specifičnih. Steroidni hormoni delujejo po mehanizmih, ki so z roko v roki povezani z regulacijo ekspresije genov.

[4]

Viri

David L. Nelson, Michale M. Cox Lehninger; Principles of biochemistry 5. izdaja, W. H. Freeman and company, 2008.