Ribocimi
Ribocimi so encimi RNA (večinoma le iz molekul RNA, kompleksnejši pa imajo še proteine), ki se vežejo na specifična zaporedja RNA.
Imajo kompleksno sekundarno in terciarno strukturo in lahko katalizirajo različne reakcije (npr. samoizrezovanje, specifično cepljenje fosfodiesterskih vezi drugih molekul RNA ter ligacijo. Domene ribocimov, katerih bazni pari se ujemajo s substratnimi in služijo za vezavo, so funkcionalno ločene od reaktivnih delov, ki vplivajo na cepitev. Tako lahko z modificiranjem teh vezavnih delov izbiramo, kam se bo ribocim vezal. <ref> </ref>
Primera katalitične molekule RNA, ki delujeta kot encim sta ribonukleaza P in samoizrezujoči introni RNA. V zadnjem času pa odkrivajo in preučujejo vedno nove oblike katalitične RNA. Med drugim so odkrili majhne ribocime v rastlinskih RNA virusih pri katerih je katalitično aktivno področje molekul RNA sestavljeno iz 19-30 nukleotidov. Zaradi njihove značilne oblike in učinkovitega delovanja pri cepitvi vezi se je tega ribocima prijelo ime »encim kladivo«.
Trditev, da nekatere oblike RNA lahko delujejo kot biološki katalizatorji, je bila potrjena leta 1989 s podelitvijo Nobelove nagrade za kemijo odkriteljema teh posebnih katalizatorjev, Sidneyu Altmanu in Thomasu Cechu.
Ribocimi so uporabni pri zdravljenju hepatitisa B in C, hiperlipidemije, ateroskleroze in črevesnega raka. Pripravili so tudi že ribocim, ki in vitro cepi RNA človeškega virusa HIV, ki povzroča AIDS. <ref> </ref>
Viri
Boyer, R. Temelji biokemije, str. 172, 173, 174
