TBK 2022 Povzetki seminarjev: Difference between revisions

From Wiki FKKT
Jump to navigationJump to search
 
(70 intermediate revisions by 52 users not shown)
Line 1: Line 1:
=== Magdalena Ilievska:  
=== Korošec, Tinkara: Superbakterije in novi pristopi k razumevanju vzroka rezistence ===
Spomin brez možganov - Kako enocelični sluzni kalup pametno sprejema odločitve brez centralnega živčnega sistema
Nekatere bakterije so za nas esencialne, medtem ko patogeni sevi lahko povzročajo življenjsko ogrožujoča obolenja. Zaradi desetletij nepravilne uporabe antibiotičnih sredstev, so bakterije nanje razvile rezistenco. Imenujemo jih tudi superbakterije, ena najbolj razvpitih je MRSA, ki ima razvito rezistenco na β-laktamske antibiotike in na močnejše antibiotične učinkovine, kot je trimetoprim (TMP). Gre za inhibitor encima dihidrofolat reduktaze (DHFR), ključnega pri procesih celičnega podvojevanja. Redukcijo na encimu katalizira kofaktor NADPH. Zaradi pojava rezistence bakterij na omenjen inhibitor, so v razvoju novi, preko propargila vezani antibiotiki (PLA). Raziskave so bile izvedene preko računalniških orodij, kjer so izdelali visoko resolucijske kristalne strukture kompleksov med PLA enantiomerami, NADPH izomerama in SaDHFR WT ali F98Y, le-ti v različnih kombinacijah. Opazili so, da se NADPH pojavlja v dveh konformacijah, običajni β-NADPH in še nikoli videni anomeri t-NADPH. Ocenjena je bila tudi učinkovitost različnih PLA enantiomer na WT in mutirani SaDHFR. Izkazalo se je, da sta R-27 in S-27 najučinkovitejši PLA enantiomeri, vendar imata ob vezavi na DHFR različni preferenci za NADPH izomeri. Ker imata enantiomeri različni stopnji učinkovitosti proti F98Y SaDHFR, ta fenomen poimenujemo kiralni izogib (angl. chiral evasion). Gre za pojav, ko encim izrablja konfiguracijsko in kiralno razliko svojega kofaktorja za izogib inhibitorju.


Seminarska naloga govori o tem, kako enocelični sluzni kalup Physarum polycephalum pametno sprejema odločitve brez centralnega živčnega sistema. Physarum polycephalum, brezcelični sluzni kalup je protist z različnimi celičnimi oblikami in široko geografsko razširjenostjo. Njegovo telo je ogromna enojna celica, sestavljena iz medsebojno povezanih cevi, ki tvorijo zapletene mreže. V zadnjih letih so raziskave Physarum polycephalum spet postale vrhunske. Leta 2000 je japonski raziskovalec Toshiyuki Nakagaki izvedel osnovni poskus, ki je pokazal, da je sluzni kalup sposoben najti najkrajšo pot skozi labirint. Od takrat se je pametno reševanje problemov Physarum polycephalum vrnilo iz sence in je danes spet v središču, ko se razpravlja o vprašanjih o izvoru inteligence in spoznanja. Raziskovalci na Inštitutu za dinamiko in samoorganizacijo Max-Planck in Tehniški univerzi v Münchnu so ugotovili, kako sluzni kalup Physarum polycephalum ohranja spomine - čeprav nima živčnega sistema. Sposobnost shranjevanja in pridobivanja informacij daje telesu očitno prednost pri iskanju hrane ali pri izogibanju škodljivih okoljih. Tradicionalno se to pripisuje organizmom, ki imajo živčni sistem. Novi študiji avtorjev Mirne Kramar in prof. Karen Alim izzivajo tega stališča z odkrivanjem neverjetnih sposobnosti zelo dinamičnega enoceličnega organizma za shranjevanje in pridobivanje informacij o svojem okolju.
=== Kogoj, Lena: Umetno narejene proteinske mišice zdaj realnost ===
Mišice so zelo kompleksen sistem v živalskih organizmih, ki je ključen za njihov obstoj, saj s pomočjo avtonomnih kontrakcij omogoča bitjem premikanje. Raziskovalna ekipa Univerze v Freiburgu je uspela razviti mišicam podoben material iz naravnih proteinov, ki izvaja kontrakcije avtonomno. Osnova narejenega materiala je elastin, naraven vlaknast zelo elastičen protein, ki se pojavlja v vezivnih tkivih sesalcev in omogoča vrnitev tkiva v prvotno obliko po kontrakciji oziroma raztegovanju. Po zgledu tega proteina so znanstveniki uspeli razviti dva elastinu podobna proteina (ELP) s formulama (DSY)16 in (VRY)16, od katerih se prvi odzove na spremembe pH, drugi pa na spremembe temperature. Znanstveniki so skombinirali ta dva proteina s pomočjo fotokemičnega premreženja, s čemer so oblikovali dvoslojen material. V takem materialu so uspeli vzpostaviti ritmične kontrakcije, ki jih poganja  pH oscilirajoča reakcija, ki v ta namen porablja kemično energijo. Vir goriva je natrijev sulfit (Na2SO3). V pH oscilirajoči reakciji, med katero se pH periodično spreminja, se kemijska energija spremeni v mehansko energijo – pride do upogibanja. Kontrakcije se da zagnati ali zaustavili s pomočjo temperaturnih sprememb. Umetna mišica je za zdaj zgolj prototip, vendar je zaradi velike odpornosti, trajnosti, trpežnosti in potencialne možnosti povezovanja s specifičnimi tkivi zelo primerna za aplikacijo v protetiki, farmaciji, rekonstruktivni medicini in robotiki.


=== Živa Urh: Zmanjšanje transkripcijske aktivnosti povzroči stresno pogojena jedrna kondenzacija NELF ===
=== Krašna, Deni: Odkrit ključ za nadzor celične smrti ===
Proces celične smrti je v človeškem telesu popolnoma običajen proces, večinoma zaželen, saj je pomemben dejavnik  pri ohranjanju zdravega organizma. Je strogo reguliran in ga lahko motnja zlahka zasuka v škodljiv način. Kot ključni regulator celičnega preživetja, inflamacije in celične smrti poznamo RIPK1 , katerega kinazna funkcija je nujna za izražanje apoptoze in nekroptoze. Zato je nujen strog post-translacijski nadzor. Izkaže se, da je dosežen s fosforilacijo aktivnih mest lociranih na serinskih in treoninskih aminokislinskih ostankih. O tem sicer pomembnem procesu, pa je še vedno znanega precej malo. Zato se je ta raziskava lotila ravno tega problema. Z uporabo kopice metod, med drugim tudi CRISPR-celogenomski izključitveni pregled, so znanstveniki prišli do spoznanja, da pomembno vlogo igra PPP1R3G s pripadajočo PP1γ katalitsko podenoto, ki defosforilira inhibitorna mesta kinaze. V eksperimentalnem delu so bili pomembni tudi mutanti. Znanstvenikom je proces uspelo potrditi tudi v živih organizmih, in sicer na miškah. Raziskava svojo pomembnost nosi v terapevtskih vodah, saj se s uperjenjem proti  PP1R3G/PP1γ odpirajo vrata za zdravljenje inflamatornih bolezenskih stanj.


V stresnih razmerah celice preklopijo iz običajnega v bolj omejen način delovanja, da se zaščitijo pred poškodbami. Pri tem si pomagajo na različne načine. Eden od načinov je varnostni program imenovan toplotni šok, ki  je povezan s hitro regulacijo genske aktivnosti (zmanjšanjem transkripcije) v stresnih situacijah. Stres  povzroči nastanek jedrnih kondenzatov NELF, ki nastanejo, ko NELF tvori kapljice. NELF ali negativni podaljševalni dejavnik, je proteinski kompleks iz več podenot, ki se ob jedrnem signalu oblikuje v kondenzate oz. kapljice. Vezava kompleksa NELF na promotorje vzdrževalnih genov je tista, ki povzroči slabšo mobilnost RNA polimeraze II in posledično slabše prepisovanje genov ter tako zmanjša proizvodnjo proteinov, ki niso nujni v stresnih razmerah. Mehanizem nastanka jedrnih kondenzatov je povezan z defosforilacijo NELF in nadaljnjo SUMOilacijo. Ta dva procesa spadata pod posebne post-translacijske modifikacije (PTM), ki so bistvene za kondenzacijo NELF. Pomembno vlogo pri formaciji kondenzatov NELF imajo tudi neurejene regije (IDR), ki jih najdemo pri posameznih podenotah tega proteinskega kompleksa. IDR so deli proteinov brez fiksne strukture in delujejo kot lovke. Povezave med lovkami podenot A in E med so bistvenega pomena za tvorbo kapljic oz. kondenzatov. Celice, ki zaradi  pomanjkanja lovk pri podenotah ne tvorijo kondenzatov NELF tudi ne zmanjšajo transkripcije. Posledično take celice normalno prepisujejo gene in so tako bolj dovzetne za celično smrt.
=== Mezek, Tajda: Multipla skleroza verjetno posledica okužbe z Epstein-Barr virusom ===
Multipla skleroza je kronična avtoimuna bolezen centralnega živčevja. Za bolezen je značilno, da povroča razgradnjo mielinske ovojnice in postopoma poškodbe živčnih vlaken v možganih in hrbetnjači. Hkrati prizadane različna področja možganov in hrbtenjače, zato se kaže s širokim spektrom simptomov, ki so posledica upočasnjenega in/ali prekinjenega prevajanja živčnih impulzov. Točen vzrok bolezni ni znan, raziskave na podlagi večletnih hipotez pa so prvič potrdile povezavo bolezni z preteklo okužbo z Epstein-Barr virusom, izvedeno na serumskih vzorcih ameriških vojakov, ki so bili v času služenja diagnosticirani z multiplo sklerozo. V vzorcih se je vrednost nevrofilamentov (oligoclonal bands), ki so pokazatelji nevrološke degeneracije, značilne za multiplo sklerozo zvišal le v vzorcih po okužbi z Epstein-Barr virusom. Pri patogenezi multiple skleroze so ključni limfociti-B in limfociti-T, medtem ko Epstein-Barr virus napade limfocite-B in epitelne celice sluznic. Rezultate niso povezali z nobenim drugim do zdaj najverjetnejšim rizičnim faktorjem bolezni, kot sta genske predispozicije in nizke ravni vitamina D. To je velik korak v nadaljevanju zdravljenja in preprečevanja bolezni, saj se bo odkrivanje zdravil navezalo na vzročni razlog in ne le na zaviranje celic imunskega sistema. Z razvojem cepiva ali specifičnih protivirusnih zdravil za Epstein-Barr virus bo multipla skleroza lahko postala preprečljiva ali ozdravljiva.


=== Tinkara Butara: Kako rastline zaznajo napad herbivorov ===
=== Fink, Luka: Protitumorsko zdravilo spodbuja hujšanje pri miših ===
Pokazano je bilo, da povišani nivoji rastnega diferenciacijskega faktorja 15 (GDF15) zmanjšajo vnos hrane in posledično znižajo telesno maso, z aktivacijo receptorja glial-derived neurotropic factor (GDNF) v zadnjih  možganih. To je alpha receptor, ki ga kodira gen GFRAL pri glodavcih in nečloveških primatih. Endogena indukcija tega peptida lahko predstavlja rešitev za zdravljenje debelosti. V študiji so s pomočjo drug-screening metod našli majhno molekulo kamptotecin (CPT), ki je bila prej uporabljena kot antitumorna učikovina, ki je lahko potencialen inducer hormona GDF15. Oralno doziranje CPT-ja je povišalo nivoje GDF15 v dietno-induciranih debelih miših, s tem, da je dvignilo nivoje ekspresije GDF15, v največji meri v jetrih, z aktivacijo stresnega odziva. Anorektičen efekt GDF15 je zmanjšal vnos hrane in posledično zmanjšal telesno maso, nivoje krvnega sladkorja in nivoje hepatičnega maščevja v debelih miših. Ravno nasprotno se zgodi, ko je GDF15 inhibiran z AAV8 in CPT izgubi svoje koristne učinke. In pričakovano, CPT ni zmanjšal vnosa hrane v miših brez GFRAL, kljub visokim nivojem GDF15. Te rezultati kažejo na to, da bi bil lahko CPT uporabljen kot učinkovina proti prekomerni telesni masi, z aktivacijo GDF15-GFRAL poti.


Rastline niso nemočni opazovalci dogajanja okoli njih, ampak se na okoliške dražljaje tudi odzivajo. Skozi evolucijo so razvile posebne obrambne mehanizme, ki se sprožijo kot odgovor na elicitorje. Elicitorji so kemijske zvrsti, ki jih lahko izločajo herbivori ali pa rastline same. Te kemijske zvrsti se vežejo na proteinske receptorje na celični membrani in tako sprožijo odziv, na primer na objedanje. Sporočilo o nevarnosti se nato širi do lokalno poškodovanih delov rastline in sistemsko opozarja celotno rastlino na poškodbo. Rastlini lastni elicitorji so najpreprostejši tip, med katerimi je najbolj univerzalen zunajcelični ATP. Primerni elicitorji herbivorov so prebavni encimi v njihovi slini ter konjugati maščobnih kislin in aminokislin. Odziv rastline na napad herbivora pa je lahko povezan tudi s simbiotskimi organizmi herbivora. Ti lahko izločajo snovi s katerimi omogočijo lažji razvoj insekta ali pa s tem pomagajo rastlini. Pomemben sprožilec rastlinskega odziva na herbivore so tudi fizični dražljaji, ki jih ti povzročajo. Pri tem se sproščajo hlapne snovi, ki lahko služijo privabljanju naravnih sovražnikov herbivora ali pa širijo sporočilo o nevarnosti do drugih rastlin. Kot odziv na elicitorje se v večini primerov tvorita rastlinska hormona jasmonska in salicilna kislina, ki sta del obrambnih mehanizmov rastlin. Karakterizacija rastlinskih elicitorjev nam ponuja orodje za razvoj agrokemikalij, ki bodo odganjale herbivore in hkrati ščitile rastline.
=== Rajterič, Lara: Z novim sistemom do hitrejšega nadzora nad nanodelci za dostavo zdravil ===
V zadnjih letih se je RNA terapija uveljavila kot nova kategorija terapevtskega sredstva za preprečevanje in zdravljenje različnih bolezni. Ker pa ima RNA molekula lastnosti, ki ji preprečujejo direkten vstop v celico, so znanstveniki razvili lipidne nanodelce, ki RNA molekulam omogočijo vstop v tarčne celice. Lipidne nanodelce običajno najprej testirajo na miših, nato se premaknejo na primate, ko so bolj sorodni ljudem, šele nato pa pridejo na vrsto klinična testiranja na ljudeh. Ker pa dostava te delcev pri različnih vrstah organizmov zaradi različnih signalnih poti v celicah poteka nekoliko drugače, je tudi celoten proces preizkušanja precej dolgotrajen in drag. Na Inštitutu za tehnologijo v Georgii so znanstveniki zato razvili sistem SANDS, ki jim omogoča simultano primerjavo genov, ki vplivajo na dostavo lipidnih nanodelcev v celice miši, primatov in ljudi, in to vse znotraj posebno zasnovanih poskusnih miši. Ta proces testiranja lipidnih nanodelcev precej skrajša in ekonomizira. S študijo so zanstveniki prišli do podatkov o dostavi LNP-jev do celic, ki lahko naredijo raziskave na prekliničnih vrstah bolj napovedne za testiranja na ljudeh, kar bi lahko omogočilo hitrejši razvoj RNA terapij.


=== Pia Špehar: Mehanizem delovanja proteina omogoča odpornost na zdravila proti raku ===
=== Mikoš, Ula: Unikaten tubulin, ki se v bakteriji igra skrivalnice ===
''Naegleria gruberi'' je enocelični evkariont, ki je lahko v obliki amebe in bičkarja. Ameba ne vsebuje mikrotubulov, razen v obdobju celične delitve, ko tvori mikrotubulske snope, ki sestavljajo delitveno vreteno. Mitoza je zaprta, kar pomeni, da se delitveno vrteno tvori znotraj jedrca, ki se ohranja čez celotno mitozo. Razdeli se šele, ko se delitveno vreteno dovolj podaljša. Same snope sestavlja med 3 in 6 mikrotubulov, med 10 do 30 teh snopov, ki so zavrteni največkrat v desno, pa sestavlja vreteno. S podaljševanjem delitvenega vrtena se zasuk manjša, število snopov pa se poveča. V zgodnji metafazi so prisotni le primerni mikrotubuli, ki segajo čez celotno delitveno vrteno, v pozni metafazi, pa se sintetizirajo še sekundarni mikrotubuli, ki se nahajajo le na sredini vrtena. Diferenciacija amebe v bičkarja traja do 120 minut, vendar je ta oblika le začasna. Bičkar se po maksimalno 300 minutah spremeni nazaj v amebo, mikrotubuli se razstavijo in tubulin se razgradi. Mitotski mikrotubuli se razlikujejo od mikrotubulov, ki se sintetizirajo v bičkarju. Razlika je v tubulinu, ki gradi mikrotubule. Mitotski α in β-tubulin je bolj divergenten, kot α in β-tubulin bičkarjev. Sledi sklep, da je tubulin bičkarjev pod strožjim nadzorom. Divergentnost tubulina nam lahko omogoča razvoj zdravila, ki bo delovalo na divergenten tubulin v sorodni ''fowleri'', ki je človeški zajedavec, človeškega pa ne bo poškodoval.


Leta 1986 je celični biokemik Kazumitsu Ueda odkril, da ima protein ABCB1 zmožnost, da iz rakavih celic transportira mnoge kemoterapevtike in tako telesu omogoči odpornost na kemoterapijo. ABCB1 spada med ABC-prenašalce, in sicer je eden izmed tistih prenašalcev, ki iz celic izločajo toksične hidrofobne komponente. Najdemo ga v membranah celic v jetrih, možganih, testisih in placenti. Skoraj 30 let po odkritju funkcije proteina, je Ueda s svojo ekipo lahko določil še mehanizem njegovega delovanja, in sicer z izvedbo več raziskav. Sprva so protein kristalizirali v stanju pred in po transportu substrata ter primerjali stanji med seboj, izvedli pa so tudi analizo s FRET tehniko. Ugotovili so, da substrat vstopi v osrednjo votlino skozi del proteina v notranjosti celice. Nato se veže na vrh osrednje votline proteina, kjer se nahaja hidrofobno aromatsko omrežje, ki ima pomembno vlogo pri prepoznavanju substratov. Vezava substrata na to omrežje sproži konformacijsko spremembo proteina. Za spremembo je potrebna tudi energija, ki jo priskrbi molekula ATP. Vezava ATP-ja sproži tudi nastanek omrežja, ki povzroči, da se protein začne zvijati in obračati, skrči se tudi osrednja votlina proteina. Ko se osrednja votlina skrči, se substrat izloči v zunajcelični prostor. Pri celotnem procesu je pomembna tudi hidroliza ATP, ki služi temu, da se protein vrne nazaj v prvotno stanje.
=== Mužič, Taja: Smrtonosna kombinacija, ki neposredno sproži celično smrt ===
Apoptoza je vpletena v številne biološke procese in je zato med najbolj aktualnimi področji biomedicinskih raziskav. Notranja pot apoptoze je odvisna od dejavnikov, ki se sprostijo iz mitohondrijev. Proapoptotični protein BAX in protein DRP1 se med apoptozo kolokalizirata na mitohondrijih. Oba imata pri procesu pomebno vlogo. BAX nadzoruje permeabilnost zunanje membrane mitohondrija, DRP1 pa pomaga pri sproščanju citokroma c v citosol. Povezava med proteinoma je bila ugotovljena že pred desetletji, funkcionalni pomen te pa je ostal neznan. Skupini znanstvenikov iz Univerze v Kölnu je uspelo pokazati, da imata BAX in DRP1 fizično interakcijo in da se le-ta poveča med apoptozo. Proteina se namreč lokalizirata do ločljivosti 30nm, približno tolikšna pa je tudi velikost oligomerov, ki jih tvorita. Da proteina tvorita kompleks, so dokazali s fuzijskimi proteini RA in GB, ki oddajajo fluorescenco samo, če so del istega kompleksa. Poleg tega so meritve pokazale tudi, da je za tvorbo kompleksa teh proteinov potreben N-konec proteina BAX, ter da se ti pojavijo samo v membranskem okolju. Z dimerizacijo proteinov jim je uspelo raziskati funkcionalne vloge interakcije med omenjenima proteinoma. Rezultatati so pokazali, da medsebojna interakcija proteinov spodbuja kopičenje na mitohondrijih kot tudi aktivacijo BAX, kar povzroči indukcijo apoptoze.


=== Pia Trošt: Barvna povezava v sposobnosti korale, da preživi višje temperature ===
=== Auer, Špela: Vpliv proteina na vnetja ===
Vnetje je biološki odziv imunskega sistema, ki ga lahko povzročajo patogeni, poškodovane celice in toksini. Vsako vnetje more naše telo tudi zatreti, če pa do tega ne pride, se lahko razvije kronično vnetje, ki lahko povzroči bolezenska stanja, npr. revmatoidni artritis. Prav pri bolnikih z revmatoidnim artritisom so prvič identificirali protein sekretorna fosfolipaza A2-IIA (sPLA2-IIA). Encim sPLA2-IIA hidrolizira predvsem fosfolipide membran bakterijskih celic v maščobne kisline in lizofosfolipide ter sodeluje pri proizvajanju lipidnih mediatorjev, npr. eikozanoidov, ki povzročajo vnetja. V raziskavi ''Dore et al. (2022)'' so opazovali vpliv encima sPLA2-IIA na miših. Pri miših s prekomerno izraženim encimom so opazili spontano otekanje vratu, kar je verjetno posledica razgradnje bakterijskih membran v mikrobioti miši, kjer je nastala arahidonska kislina, ki se pretvori v eikozanoide. Drugi možen razlog za vnetje je različna sestava mikrobiote (prisotnost različnih bakterij) ob prisotnosti oz. odsotnosti sPLA2-IIA. Na podlagi rezultatov so zaključili, da bi lahko lokalna inhibicija sPLA2-IIA ublažila vnetni proces, ki poslabša določene vnetne bolezni. Prav tako bi lahko blokiranje bakterijskih provnetnih lipidov (nastali z delovanjem encima), ki se potem pretvorijo v eikozanoide, zmanjšalo simptome pri ljudeh s sistemskimi vnetnimi boleznimi.


Zaradi naraščajočega vpliva antropogenih dejavnikov koralni grebeni hitro propadajo in korale se morajo prilagoditi vse bolj stresnemu okolju. Acropora tenuis je ena glavnih vrst koral ob obali Okinave na Japonskem in se pojavlja v treh barvnih različicah (N, G in P), med katerimi je bila opažena različna stopnja beljenja pri povišani temperaturi. Korale živijo v sožitju z algami iz družine Symbiodiniaceae. Pri različicah N in P je bila zaznana zmanjšana fotosintetska aktivnost simbiontov, medtem ko je različica G ohranila aktivnost tudi pri povišani temperaturi. Raziskava je pokazala, da vse barvne različice gostijo isti klad simbiontov, torej različne temperaturne odpornosti ni mogoče pripisati razliki v Symbiodiniaceae. Ker je bil genom A. tenuis dekodiran, je bilo mogoče identificirati gene za fluorescenčne proteine (GFP, CFP, RFP in ChrP). Poletna raziskava profilov izražanja posameznih proteinov je pokazala, da je bilo izražanje CFP in RFP pri vseh različicah nizko, različica P je pokazala višje izražanje ChrP, različica G pa višje izražanje GFP, ki se je ohranilo tudi pri višji temperaturi. Rezultati kažejo, da imajo vse različice enak nabor genov za fluorescenco, torej so barvne različice vzrok različnega izražanja genov FP, ki povečajo odpornost koral proti beljenju.
=== Laura, Simonič: Yin in Yang mitohondrijske arhitekture ===
Kriste so uvihanja notranje membrane mitohondrijev, na katerih poteka oksidativna fosforilacija. Sposobnost dinamičnega preoblikovanja mitohondrijskih membran je ključna mehanizma za prilagajanje mitohondrijev na spreminjajoče fiziološke potrebe in metabolne pogoje njihove okolice. Mitohondrijsko stično mesto in organizacijski sistem krist (MICOS) in F1Fo-ATP sintaza sta proteinska mehanizma, ključna za vzdrževanje arhitekture notranje mitohondrijske membrane. MICOS se nahaja na spojih krist, ki so povezava krist z izravnanim preostankom notranje membrane. MICOS spodbuja nastanek spojev krist, F1Fo-ATP sintaza pa ima glavno vlogo pri oblikovanju obodov na notranjem delu krist. Ta proteinska mehanizma imata antagonistično vlogo pri organizaciji arhitekture notranje membrane mitohondrijev. Najnovejše raziskave dinamike oblike mitohondrijev se osredotočajo na delovanje podenote Mic10, ki je ena izmed najpomembnejših enot kompleksa MICOS. Mic10 se selektivno veže z dimerno obliko ATP sintaze in s tem poveča nastajanje oligomerov ATP sintaze. Mic10 ima pri izoblikovanju arhitekture notranje membrane mitohondrijev dvojno vlogo. Zraven osrednje vloge Mic10 pri oblikovanju spojev krist, kot ena izmed glavnih podenot kompleksa MICOS, majhen delež Mic10 vstopa v interakcije s F1Fo-ATP sintazo. Slednja povezava stabilizira dimerno in oligomerno obliko ATP sintaze.


=== Gašper Struna: Kako sistem toksin-antitoksin vpliva na odpornost bakterij na antibiotike ===
=== Lah, Urša: Kolibaktin, bakterijski toksin, ki sproži indukcijo profaga ===
Kolibaktin je kemično nestabilna majhna molekula genotoksina, ki lahko tvori medverižne navzkrižne povezave v DNK in je povezan s pojavom bakterijsko povzročenega kolorektalnega raka pri ljudeh. Proizvajajo ga samo bakterijski sevi, ki vsebujejo genomski otok poliketid sintaze (pks) ali biosintetični genski grozd clb. Natančneje je znano, da poškodbe DNK, ki jih povzroči ultravijolično obsevanje ali kemična obdelava, aktivira litično replikacijo profagov v bakterijah. Zaradi tega so se znanstveniki spraševali ali lahko kolibaktin vpliva na bakterijske populacije z aktivacijo rezidenčnih profagov. Da bi preverili ali proizvodnja kolibaktina spremeni obnašanje profagov v sosednjih lizogenih, ki ne proizvajajo kolibaktina, so okužili divji tip E.Coli BW25113 s fagom lambda in ta lizogen sokulturno združili z pks+ ali pks- E.Coli. Rezultati so pokazali na to, da proizvodnja kolibaktina posebej vpliva na bakterije, ki nosijo profage, tako da povzroča litični razvoj. Pokazali so tudi, da je kolibaktin širok induktor, zaščito pred njem pa predstavlja 170 aminokislinski protein. Čeprav lahko obstajajo druge funkcije kolibaktina, odkritje, da inducira profage zagotovi en mehanizem s katerim bi proizvodnja in imunost na ta naravni produkt lahko zagotovila konkurenčno prednost pred ostalimi mikroorganizmi.


Sistemi toksin-antitoksin (TA) imajo pomembno vlogo v bakterijah. Vplivajo na stabilnost plazmida in imajo pomembno vlogo pri postsegregacijskem propadu. Če plazmida ni, antitoksin ne prepreči delovanja toksina in toksin povzroči propad celice. Poznamo sedem tipov TA sistemov, med katerimi je najpogostejši tip II. Pri tem tipu antitoksin prepreči delovanje toksina tako, da se močno veže nanj in s tem inhibira njegovo delovanje. TA sistem tipa II najdemo tudi v bakteriji Pseudoaltermonas rubra, in sicer je ta TA sistem predstavnik para ParE/PF03693. V raziskavi so ugotovili, da antitoksin (PrpA) iz tega para zmanjša delovanje toksina na več načinov, in sicer tako da se neposredno veže na toksin ali pa se veže na promotor TA operona in deluje kot represor. PrpA ima pomembno vlogo tudi pri replikaciji, saj se lahko veže na podobno mesto kot iniciatorski protein RepB in s tem onemogoči začetek replikacije. PrpA ima na N-koncu vezavno mesto za DNA, s C-koncem pa interagira s toksinom, je tudi labilen, vezava na toksin pa ga stabilizira. Pari ParE/PF03693 so tudi v nekaterih virulentnih bakterijah in njihova nadaljnja študija bi lahko pripomogla k boljšemu razumevanju odpornosti bakterij na antibiotike in njihovem virulentnem delovanju.
=== Kristanc, Pia: pH odgovoren za bakterijsko rezistenco ===
Mnoge patogene bakterije proizvajajo SMR (angl. small multidrug resistance) proteine, ki so vrsta transmembranskih transportnih proteinov in so odgovorni tudi za rezistenco bakterij proti antibiotikom. Delujejo tako, da prenesejo molekulo antibiotika skozi membrano iz bakterije. Eden izmed teh proteinov je homodimer EmrE. To je bakterijski transmembranski protein, ki transportira poliaromatske kationske substrate s pomočjo protonske iztočne črpalke. Mehanizem transporta substrata skozi membrano je odvisen od strukturne spremembe EmrE proteina. Znano je, da je strukturna sprememba posledica različnega pH; v citoplazmi je namreč pH višji, v  periplazmi pa nižji. Znanstveniki so v tej raziskavi s pomočjo substrata 4-fluoro-tetrafenilfosfonijevega iona (F4-TPP+) še enkrat določili že znano strukturo v nižjem pH ter uspešno določili tudi prej neznano strukturo v višjem pH. Za nižji pH so izbrali pH 5,8, za višji pa 8,0. Z uporabo jedrske magnetne resonance v trdnem stanju (angl. solid-state NMR) in merjenjem razdalj med vodiki in fluori v substratu so uspešno določili tudi drugo strukturo in ključne razlike med njima. Glavna razlika je, da je v nižjem pH eden od E14 protoniran, v višjem pa sta obadva deprotonirana. V tej raziskavi so ugotovili, da sta lahko TPP+ substrat in proton na protein vezana hkrati. Njuna vezava in odcepljanje potekata neodvisno od prisotnosti drugega, saj sta E14 ostanka dovolj narazen, da ne pride do elektrostatskih interakcij.


=== Nuša Kos Thaler: Hitra evolucija litičnih genov v enoverižnih RNA bakteriofagih ===
=== Tušek, Marcel: Turbo prepis genov v rokah proteina ===
Protein, ki se mnogokrat uporablja v času polimerizacije, se imenuje NDF (nucleosome-destabilizing factor/nukleosomskodestabilizacijski faktor). NDF ima PWWP motiv, ki ima interakcijo z nukleosomi blizu dvojic. NDF nato destabilizira nukleosome v neodvisnosti ATP-ja in povzroči transkripcijo v polimerizaciji II, v očiščenem in definiranem transkripcijskem sistemu ter hkrati v celičnem jedru. V primeru, da pride do pomanjkanja NDF proteina, pride do vse skupnega zmanjšanja RNK nivojev v mnogih genih. Pri ljudeh najdemo NDF protein v vseh tkivih in zelo velikih količinah. Hkrati je esencialen v matičnih celicah, pri raku na dojkah pa se prikaže v prevelikih količinah. To pomeni, da je NDF protein dodan v genska telesa med aktivacijo transkripcije, ob čemer olajšuje transkripcije polimerizacije II v nukleosomih.  NDF je rekruiran v genska telesa in ta rekrucija je v spremstvu zvišanja transkripcijskih nivojev od mnogih NDF-obogatenih genov. Zaradi tega ima NDF pomembno vlogo pri genski aktivaciji. Še eden faktor vreden omembe je, da je protein bolj prisoten pri daljših genih kot pri krajših, saj mora v daljših destabilizirati več nukleosomov. Pomembno je, da ločujemo NDF protein od FACT proteina. FACT vzpodbuja razstavljanje in hkrati sestavljanje nukleosomov med gensko transkripcijo, DNK replikacijo in popravljanjem DNK. Mehanizem, ki ga FACT uporablja za vzdrževanje integritete kromatina med polimerizacijo, je lajšanje odstranitve H2A-H2B dimera.


Levivirusi so bakteriofagi z majhnim enoverižnim RNA genomom, ki ga sestavljajo 3–4 geni. Eden od njih je gen ''sgl'' (ang. single gene lysis), ki kodira protein za sprožitev avtolize gostiteljske celice in sprostitev virionov. Za razliko od dvoverižnih DNA bakteriofagov, ki encimsko razgradijo peptidoglikan (glavno enoto celične stene bakterijskih celic), protein Sgl pri lizi po navadi deluje kot nekompetitivni inhibitor in preprečuje njegov nastanek. Geni ''sgl'' so zelo majhni, raznoliki in pogosto vstavljeni v druge gene, zaradi česar jih težko odkrijemo. V nedavnih raziskavah so našli več deset tisoč genomov levivirusov, ki jih pred kratkim še nismo poznali. V določenih so odkrili gene ''sgl'' in preizkušali njihovo aktivnost na ''E. coli'' ter ugotovili, da lahko hitro ustvarijo gen ''sgl''. Bazna zaporedja najdenih genov ''sgl'' imajo zelo malo ali celo nobene podobnosti z baznimi zaporedji že preučevanih genov ''sgl''. V genomu posameznega bakteriofaga se lahko pojavlja več genov ''sgl'', kar pomeni, da bi lahko levivirusi hkrati okužili in lizirali celice evolucijsko oddaljenih bakterijskih vrst. Zaradi svoje raznolikosti, hitre evolucije in zmožnosti spreminjanja so potencialni vir za razvoj proteinskih antibiotikov in fagne terapije.
=== Mohar, Teja: (Bio) zaznavanje proteinskih interakcij ===
WDR proteini so vsestranski pri posredovanju številnih protein-protein interakcijah (PPI) in igrajo ključno vlogo pri vzpostavljanju encimskih kompleksov. Pogosto so vpleteni v procesiranje celičnih signalov in služijo kot opora velikim molekulam. Velike motnje v njihovem fizičnem povezovanju z drugimi proteini pa lahko privedejo do patoloških stanj. Kljub njihovi pomembnosti so številne selektivne in dinamične interakcije WDR-jev s številnimi proteinskimi substrati neznane. Biološke in sintetične nanopore služijo kot močno orodje za vzorčenje  reverzibilnih protein-peptid in protein-protein interakcij v raztopini. Cilj znanstvenikov je bilo ustvariti zelo občutljivo napravo sposobno zaznavanja in merjenja WDR5 - s kromatinom povezanega WD40 ponavljajočega proteina 5. Glavna ovira pri zaznavanju WDR-jev z uporabo nanopore je v velikosti. WDR-ji so preveliki, da bi vstopili skozi nanoporo, zato morajo biti te interakcije preučene zunaj lumna nanopore. Težavi so odpravili z inženirsko izdelano proteinsko nanoporo na katero so vezali ligand WDR5 proteina - MLL4Win. Nanopora pa vključuje tudi peptidni adapter na svojem N-koncu. Ligand WDR5 proteina, vezan na poro, mora vstopiti v votlino WDR5 proteina. Znanstveniki so dokazali, da je ta proteinska nanopora sposobna vzorčiti kompleksne vezne vmesnike. Lahko se uporablja tudi za proučevanje drugih WDR-jev in sistemov vezave, ki vsebujejo brazde. Dokazali so tudi, da lahko ta proteinska nanopora zazna tudi zelo šibke interakcije, kar razširi spekter uporabe nanopore in poudari njeno pomembno občutljivost.


=== Nataša Vujović: How HER2 positive breast cancer cells evade treatments that utilize T cells ===
=== Petrovič, Filip: Reprogramiranje možganskih tumorjev ===
Gliome so podvrsta možganskih tumorjev. So rakava obolenja GLIA celic, ki obdajajo nevrone v možganih. Glioblastome so zelo agresivna oblike »naprednih« gliom (Stage 3, Stage 4 Cancer). Eden izmed glavnih razlogov za nastanek tumorjev je hipometilacija DNA. Metilacija DNA je vezava CH3 skupin na adenin in timin, s čemer se regulira izražanje genov: geni, ki so hipermetilirani na promotorskih regijah, se ne bodo izražali. Predhodno je znano, da določene mutacije na genih IDH1 in IDH2 povečajo metilacijo CpG regij v promotorskih regijah DNA tumorskih celic, kar vodi do boljše prognoze (lažji potek bolezni, več možnosti za ozdravljenje,…). Raziskovalce je zanimalo, ali je mogoče metilacijo DNA povečati tudi pri posameznikih, pri katerih IDH1/2 mutaciji nista prisotni.  To so poskušali doseči s kombinacijo 3 zdravil: Temozolomide, Bevacizumat in L-Metilfolat, še posebej jih je zanimal slednji. V raziskavi je sodelovalo 14 pacientov različnih starosti, spolov in brez mutacij IDH1/2, ki so prejemali različne doze že prej omenjenih zdravil. 13 pacientov je umrlo (ob času izida članka), vendar je bila njihova povprečna življenjska doba daljša od pacientov s podobno diagnozo, ki takega zdravja ne prejemajo(9,6 mesecev proti 8,5 mesecev). Raziskovalci so s primerjanjem metilacije DNA pred začetkom zdravljenja in po smrti ugotovili, da se je metilacija CpG regij povečala.


Immunotherapy continues to show exciting promise in more effectively treating cancer especially hematologic malignancies but they have not proven effective in treating solid tumors. The T lymphocyte is of key importance to the immune system and is at the core of adaptive immunity. Their roles include directly killing infected host cells, activating other immune cells, producing cytokines and regulating the immune response. Global research efforts centering on T cell-engaging therapies like T-cell bispecific antibodies (TCBs) and chimeric antigen receptors (CARs), are conducted in hope of finding a more effective treatment for cancer. TCBs are typically designed to bind to a selected tumor-associated antigen and to a T cell receptor (TCR). CAR T cells are T cells that have been genetically engineered to produce an artificial T cell receptor for use in immunotherapy. Researchers have now found a novel mechanism of resistance to T cell therapies used by HER2 positive breast cancer cells. The resistance is obtained by disruption of interferon-gamma signaling. IFN-γ has a critical role in recognizing and eliminating pathogens. The disruption of its pathways happens by JAK2 down-modulation. The kinase JAK2 transduces the signal initiated by interferon-gamma. JAK2 was shown to be repeatedly disrupted in several resistant models.
=== Kastelic, Gal: Avtofagija vskoči na pomoč pri celjenju ran ===
Avtofagija, mehanizem stresnih odzivov v celicah, je v celici največkrat prisotna pri razgradnji virusov in bakterij, ali pa pri recikliranju celici lastnih snovi, a pojavlja se tudi pri celjenju ran. Ko se rana celi, proces avtofagije sproži in uravnava proteinski kompleks TORC1. Znanstveniki so z izvajanjem poskusov na sadnih mušicah ugotovili, da celice okoli rane z avtofagijo selektivno razgradijo lastno celično membrano, pri čemer apikalna in bazalna stran ostaneta nedotaknjeni. S tem se meje med celicami porušijo in nastane velika večjedrna celica oz. sincicij, ki služi kot zaščita pred tujki in nudi mehansko stabilnost, avtofagija pa je potrebna tudi za čiščenje ostankov v celicah, ki obkrožajo rano. Da res pride do razgradnje celičnih sten, so znanstveniki dokazali z iskanjem GFP-pozitivnih celic. Za aktivacijo avtofagije so potrebni geni Atg1, Atg5, Atg6, Atg7 in Atg12, znanstveniki pa so z onemogočanjem avtofagije z zatiranjem vsakega od teh genov ugotovili, da so edini nujno potrebni geni Atg1, Atg5 in Atg6. Pravilno delovanje TORC1 potrebno za preprečevanje uničenja povrhnjice ličinke z avtofagijo, saj je lateralna plazemska membrana potencialni vir avtofagosomskih membran, TORC1 pa ima osrednjo regulacijsko funkcijo v celični presnovi. Disfunkcija avtofagije pa poveča tveganje za nevrodegenerativne bolezni, kot sta Alzheimerjeva in Parkinsonova bolezen, pa tudi za raka in okužbe.


=== Urša Zevnik: FOXO3, gen, povezan z dolgoživostjo, ščiti možganske matične celice pred stresom  ===
=== Brajer, Mirta: Sodelovanje virusov in bakterij pri nastanku raka ===
Glavni povzročitelj raka materničnega vratu je HPV virus, ki se prenaša s tesnimi stiki s kožo ali sluznico okužene osebe. K nastanku raka pripomore okužba z bolj kancerogenimi oblikami virusa, saj 70% primerov povzročata HPV16 in HPV18, zraven pa lahko sodelujejo še drugi dejavniki, naprimer imunološko stanje posameznika, hormoni, ter sočasne okužbe z drugimi patogeni, v raziskavi so se osredotočili na sodelovanje s patogeno bakterijo Chlamydia trachomatis je najbolj pogosta spolno prenosljiva bakterija. Za raziskovanje vplivov obeh okužb, so znanstveniki uporabili organoide iz večslojnega epitelja materničnega vratu žensk  ter iz miši pridobljenih epiteljnih celic materničnega vratu, ki dajejo ostalim celicam oporo. Organoid se samoorganizira v tkivo podobno slojevitem skvamoznem epitelju materničnega vratu. V človeške celice so integrirali HPV16 E6E7 onkogene. Celice z E6E7 onkogeni so bile podobne normalnim celicam, vendar so opazili manjše razlike. Fiziološke celice na različne načine želijo popraviti poškodbe, naprimer kot popravljanje z izrezom baze (BER), popravljanje neujemanja (MMR), popravljanje z izrezom nukleotidov (NER), homologna rekombinacija (HR) in kot signalna pot p53, nasprotno te procese uravnavata oba patogeni. Ekspresija HPV E6E7 aktivira te poti, medtem ko jih C. trachomatis zavira. Razumevanje kako delujejo mehanizmi nastanka raka, sploh pri pogostih patogenih, je pomembno za njihovo čimboljše razumevanje in posledično zmožnost preprečevanja raka, ki ga povzročajo patogeni organizmi.


Forkhead box O3 (FOXO3) je protein, ki sodeluje pri številnih procesih, ki podaljšujejo življenjsko dobo in zavirajo s starostjo povezane bolezni. Ugotovili so, da imajo posamezniki z določeno različico tega gena kar trikrat večjo možnost, da dočakajo sto let.  
=== Malik, Lara: Dvostranska molekula lahko utiša problematične gene ===
Ena izmed njegovih funkcij je tudi obramba nevralnih matičnih celic pred oksidativnim stresom. V oksidirajočih pogojih v celici pride do oksidacije cisteina na FOXO3, kar prepreči njegovo fosforilacijo. Tak protein se transportira v jedro, kjer deluje kot transkripcijski faktor. Med drugim poveča prepisovanje encima glicin-N-metiltransferaze (GNMT), ki katalizira reakcijo, pri kateri se porablja S-adenozil metionin (SAM). SAM kot metilni donor omogoča dozoritev jedrnih laminov, ker pa je zaradi več GNMT njegova razpoložljivost manjša, lamini ne dozorijo pravilno in se združujejo v skupke. To privede do prepustnosti jedrne membrane, iz jedra uhajajo fragmenti DNA, celica jih zamenja za virusne nukleotide in sproži interferonski odziv tipa I. Ta povzroči, da nevralne matične celice preidejo v dormantno stanje in se prenehajo deliti. To je ugodno, saj nevroni, nastali v stresnih razmerah, nebi preživeli, celice pa bi se pri delitvah izčrpavale. Tkivo bi torej prej izgubilo sposobnost obnavljanja in se prej postaralo.
Zdravljenje avtoimunskih bolezni in rakavih obolenj predstavlja velik izziv za raziskovalce, saj gre v večini za zdravljenje simptomov. V samem korenu teh bolezni je pretirano izražanje genov, zaradi česar pride do nekontrolirane celične aktivnosti. ASO (ang. antisense oligonucleotide) zdravljenje je predmet veliko raziskav v zadnjem desetletju, a šele pred kratkim se je skupini raziskovalcem z univerze v Tokiju uspelo dokopati do učinkovitejše oblike zdravljenja, imenovane Toc-HDO. Gre za heterodupleks oligonukleotidno molekulo, na katero je vezan α-tokoferol, vrsta E vitamina. Je dvodelna molekula zgrajena iz DNA in komplementarne RNA. Toc-HDO cilja na določene problematične gene, zaradi katerih pride do previsokega nivoja belih krvničk in s tem pretiranega imunskega odziva, ki pa vodi v vnetja in obolenja. Poskus na miših, ki so jim vnesli Toc-HDO, je pri ciljanju genov Itga4, Malat1 in Dmpk prinesel spodbudne rezultate, ki odpirajo možnosti za nadaljnje raziskave tega mehanizma. Poleg tega so z različnimi metodami iskali vezavne proteine za Toc-HDO.


=== Sara Borišek: Dieta z visoko vsebnostjo maščob lahko prekomerno aktivira destruktivni protein NOX-2 ===
=== Novel, Matija: Umetni proteini kot osnovni gradniki bioplastike ===
Raziskovalci so z bioinženiringom ustvarili protein, s katerim se lahko proizvede material, ki ima podobne lastnosti kakor plastika. Takim materialom, ki so izdelani z namenom, da bi plastiko zamenjali, jim pravimo bioplastika. Iščejo se materiali z enakimi lastnosti, a s sposobnostjo, da bi se lahko material zlahka recikliral oziroma, da bi se lahko celo sam razgradil s pomočjo bakterij in gliv. Takemu materialu pravimo, da je biorazgradljiv. Pri bioplastiki narejeni iz umetnih ELP proteinov se je izkazalo, da procesi za njeno proizvodnjo, obdelavo ter razgradnjo so poceni in niso energijsko zahtevni, kar dejansko vpliva na odločitve tovarn in industrij ali bodo material proizvedli in uporabljali ali ne. Ubistvu s podrobnimi raziskavami se je ugotovilo, da ta umetno narejen protein ima veliko več uporabnih lastnosti kot se je sprva mislilo.  Poleg teh, omenjenih zgoraj, ima še zelo dobro biokompatibilnost, biorazgradljivost, po želji prilagodljive strukturne in mehanske lastnosti, je netopen v organskih topilih, peptidna sekvenca proteina ima zelo dobro sposobnost shranjevanja informacij ter ima sposobnost hemostaze za preprečevanje in zaustavitev krvavitev. Vse to nudi možnost materialu, da bila ustrezna zamenjava za nekatere plastične materiale, ki se uporabljajo za vsakdanjo rabo in vemo, da so planetu in ljudem škodljive.


Debelost je prisotna pri ljudeh že od nekdaj, v zadnjih letih pa je odstotek debelosti pri ljudeh kar precej narasel, predvsem pri mladih, s tem pa so narasle tudi zdravstvene težave ljudi s prekomerno težo. Predvsem je z debelostjo asociirana prehrana, ki vsebuje velik delež maščob ta pa s srčnimi obolenji. V ospredju je hipertrofija levega srčnega prekata, ki je eno izmed glavnih srčnih obolenj in povečuje tveganje za smrt. Hipertrofija levega prekata je zgostitev in povečanje sten levega prekata. Vse več pozornosti zato dobiva NADPH oksidaza 2 ali NOX-2, ki ima zaradi svojega vpliva na oksidativno škodo, povzročeno s prehrano, glavno vlogo pri ustvarjanju bioaktivnega superoksida. Znanstveniki so v raziskavi, ki je potekala na Šoli za biološko znanost Univerze v Readingu preverili ali obstaja povezava med proteinom NOX-2 in prehrano, ki vsebuje visok odstotek maščob pri hipertrofiji levega prekata. Trenutne ugotovitve so, da prehrana z visoko vsebnostjo maščob povzroči oksidativni stres, ki ga nadzira protein  NOX-2, kar podpira hipertrofijo levega srčnega prekata. Zanimanje za selektivno ciljanje na protein NOX-2 kot terapevtsko strategijo je naraslo, zato so v raziskavi predlagali specifično ciljanje aktivacije srčnega proteina NOX-2, ki bi lahko bil izvedljiv pristop k ohranjanju funkcije miokarda v presnovnih pogojih.
=== Kolenc, Klara: Odkrito kako virusi povzročijo avtoimune bolezni ===
Avtoimune bolezni nastanejo kot posledica avtoimunosti. Le ta je imunski odziv organizma na lastne nepoškodovane celice in organe. Imunski sistem je definiran kot obramba pred okužbo s tujki iz okolja in morebitnimi poškodbami celic, torej deluje kot obrambni mehanizem za zaščito pred razvojem bolezni. Imunski sistem lahko delimo na prirojen in pridobljen, cilj katerih je uničenje patogenov, ki so prišli v naše telo. Pri imunskem odzivu so najpomembnejše celice, limfocite T in B ter antigen predstavitvene celice, ki antigen predstavijo. Avtoimunost bi lahko torej predstavili kot nepravilno delovanje imunskega sistema, kar lahko povzročijo različni faktorji, en izmed katerih so tudi virusi. V tej raziskavi je bilo raziskano, kako okužba z mišjim Roseolovirusom (MVR) v otroštvu lahko povzroči razvoj avtoimunega gastritisa (AIG) pri odrasli miši. Okužba z Roseolovirusom pa so lahko primerjali z okužbo z ''Thymic viruse'' (MTV), saj povzročita podoben imunski odziv telesa. Oba napadeta CD4+T celice, ki so izredno pomembne komponente imunskega sistema. AIG je povezan z aktivacijo avtoreaktivnih CD4+T celic in autoprotiteles. Regulator avtoimunosti(AIRE) (The autoimmune regulator transcription factor) vzbudi izražanje antigenov. Genetsko pomanjkanje le tega pa lahko povzroči razvoj avtoimunih bolezni.


=== Nika Ferk: Formulacije na osnovi biomaterijalov za boj proti virusnim nalezljivim boleznim ===
=== Koren, Žiga: Toksin v buldoških mravljah lahko pomaga odkriti nov način lajšanja dolgoročnih bolečin pri ljudeh ===
Mravlje, iz družine Formicidae, so zares raznolika in zanimiva bitja, prav tako pa je njihova sposobnost pika marsikomu znana. Kljub temu so njihovi strupi in mehanizmi le-teh še vedno zelo neraziskani. Ekipa raziskovalcev je v strupu avstralske buldoške mravlje Myrmecia gulosa odkrila toksin Mg1a, ki deluje drugače od kateregakoli strupa odkritega do sedaj. Toksin oponaša sekvenco sesalčjih peptidnih hormonov, podobnih EGF (epidermalni rastni faktor) in s tem cilja ErbB1 receptor, da tarči sproži preobčutljivost. To, da Mg1a predstavlja ravno sesalčji EGF nakazuje na zanimiv primer konvergentne evolucije na molekularni ravni.  Doslej je bilo mišljeno, da sta EGF in ErbB1 povezana le z rastjo in diferenciacijo celic (med drugim tudi rakastih, zato je inhibicija EGF pogost način zdravljenja bolezni), a dana raziskava prikaže novo, nenavadno vlogo pri signalizaciji bolečine, saj po poškodbi senzorični nevroni postanejo močno občutljivi zaradi aktivacije ErbB1 receptorjev na živčnih končičih. Preobčutljivost je neodvisna od kakršnegakoli vnetja in ekipa je predpostavila hipotezo, da do tega pride zaradi boljše zaščite rane. Vzpostavitev te povezave nakazuje, da je aktivacija ErbB1 pomemben posrednik pri preobčutljivosti ran in da bi njegova inhibicija lahko vodila do velikih odkritij na področju lajšanja predvsem dolgotrajnih bolečin, kjer so nova odkritja nujno potrebovana.


V seminarski nalogi si bomo podrobneje pogledali kako se človeštvo in današnja znanost spopadata z izzivi patogenih delcev in boleznimi, ki jih le te povzročajo. Z nalezljivo kužnimi boleznimi se človeštvo soča že od nekdaj. Skozi razvijanje tehnologij smo ustvarili cepiva. Običajno se klasična cepiva, pridobljena iz živih oslabljenih patogenov in inaktiviranih virusov, rekombinantnih proteinov in sintetičnih peptidov. S cepivi v telesu povzročimo imunski odziv in nastanek protiteles. Skozi napredovanje tehnologije, natančneje biotehnologije in nanotehnologije so na trg prišli biomateriali. Biomateriali imajo dober potencial za boj proti kužnim boleznim, predvsem zaradi njihovih lasnosti kot so: oblike in značilnosti površine, ki skupaj močno vplivajo na učinkovit način prenosa delcev. Še pomembneje pa je, da biomateriali omogočajo dostavo antigenov in imunsko stimulirajočih snovi, ki predstavljajo močan pristop cepljenja pri aktivaciji imunskih odzivov. Same pa lahko tudi vplivajo na zaščito materiala, ki ga nosijo in s tem lahko podaljšajo sproščanje. Raziskani in najbolj potencialni biomaterijali so sintetični in naravni polimerni delci, lipidi, samosestavljeni proteini, virusom podobni delci (VPD) in anorganski delci. Eden izmed najbolj uspešnejših biološko razgradljivih biomaterijalov je PLGA ali poli(mlečno-ko-glikolna kislina). Poleg kisline so bili tudi zelo uspešni anorganski nano delci, formulirani so bili kot sistem za dajenje cepiv zaradi njihovih ustreznih fiziokemijskih lastnosti.
=== Trost, Teo: Sonogenetika in aktivacija živalskih celic z ultrazvokom ===
Sonogenetika je približno desetletje star izraz za vedo, ki se ukvarja z aktivacijo različnih skupin celic s pomočjo ultrazvoka. Ultrazvok je dokazano varen in učinkovit način za globoko-možgansko stimulacijo in potencialno zdravljenje različnih bolezni (npr. Parkinsonova bolezen). Gre za minimalno invazivno metodo, pri kateri s pomočjo ultrazvočnih valov aktivirajo določene proteine. Iskanje proteinov, ki so občutljivi na ultrazvok so začeli pri valjastih črvih in odkrili protein TRP4, a ko so ga želeli prenesti v živalske celice, le-ta ni bil odziven. Po večih raziskavah so v človeškem sistemu našli protein hsTRPA1, ki je, poleg tega, da deluje kot senzor za bolečino, mraz in srbenje pri ljudeh, občutljiv tudi na ultrazvok. Ker pa je to relativno nova veda, se še ne ve točno, kakšni so lahko stranski učinki. Vemo sicer, da je ultrazvok varen, vemo pa tudi, da ga ne aktivira le ultrazvok ampak tudi druge snovi. Prav tako ima veliko elektrofilov sposobnost, da razširijo selektivni filter proteina ali pa kanala sploh ne odprejo. Kljub temu pa sonogenetika kaže očitne prednosti pred drugimi, novimi načini globoko-možganske stimulacije kot sta magnetogenetika in optogenetika. O takem načinu zdravljenja še ne vemo veliko, a gre za veliko manj invazivne posege, kar bi znatno zmanjšalo nepredvidene komplikacije pri invazivnejših operacijah.


=== Špela Rapuš: Kako mikobakterije tvorijo membranske vezikle ===
=== Matek, Nik: Analogi somatostatina v strupu stožčastih polžev: z evolucijo do zdravil ===
Somatostatin je univerzalen inhibitor. Proizvajajo ga delta celice v pankreasu in nevroendokrine celice v hipotalamusu. Ker imamo v telesu več receptorjev za Somatostatin, ima zelo široko območje delovanja. Odvisno od tega, kje je proizveden, inhibira različne procese.Družina Conidae zajema približno 750 vrst stožčastih polžev. Od teh se vsaj 100 prehranjuje z ribami (rod Conus). Vsem je skupno, da proizvajajo strupe. Strupi se imenujejo konotoksini in so relativno majhni polipeptidi (med 20 in 30 aminokislinskih ostankov). V tej raziskavi so izolirali nov konotoksin imenovan Consomatin Ro1 in testirali njegove učinke na miših. Glede na tip delovanja in zaporedje aminokislinskih ostankov so določili, da gre za analog somatostatina. En tak analog se že uporablja v zdravstvene namene in sicer za zdravljene kronične bolečine in bolečine rakavih bolnikov. Znanstveniki strmijo k tem, da bi nova odkritja konotoksinov lahko privedla do novih zdravil, ki bi nadomestila opioide kot je morfij.


Mikobakterije sicer uvrščamo med Grampozitivne bakterije, vendar imajo precej bolj zapleteno celično ovojnico. Ta sestoji iz notranje membrane, sloja peptidoglikana in dodatne mikomembrane, v kateri so značilne mikolične kisline. Odkrili so, da te bakterije tvorijo membranske vezikle na dva različna načina, odvisno od zunanjih pogojev, katerim so podvržene. Če mikobakterijo izpostavimo poškodovanju DNA se bo sprožil proces, angl. bubbling cell death, pri katerem se bodo tvorili membranski vezikli iz notranje membrane. Če pa bakterijo izpostavimo stresu na celično ovojnico, se ta odzove s procesom imenovanim angl. mycomembrane blebbing, pri katerem se iz mikomembrane odcepljajo vezikli. Kot modelni organizem so pri raziskavi uporabili Corynebacterium glutamicum in jo izpostavili mitomicinu C, ki je induciral stres na DNA in penicilinu G oz. deficitu biotina, ki sta zavirala biosintezo celične stene. Pri tem so se tvorili membranski vezikli na različne načine. Preučili so tudi lipidno sestavo membranskih veziklov in z rezultati skušali dokazati njihov izvor. Do podobnih ugotovitev pa so prišli tudi pri nekaterih drugih mikobakterijah. Membranski vezikli so izrednega pomena v proizvodnji cepiv in antibiotikov, zato so njihova dognanja velikega pomena.


=== Leila Bohorč: Dokaz o obstoju različnih mehanizmov delovanja majhnih molekul, ki inhibirajo vstop filovirusov v celico ===


Virusa ebola in Marburg spadata v družino filovirusov, ki veljajo za ene najnevarnejših patogenov na svetu. Za vstop v celice uporabljajo mehanizem, ki je posredovan z enim samim glikoproteinom na površini virusa. Odkritih je bilo že mnogo potencialnih inhibitorjev, a je ravno visoka smrtnost eden izmed razlogov za slabo poznavanje mehanizmov. Majhne molekule, ki lahko inhibirajo vstop filovirusov v celico, so lahko že odobrena zdravila, ki se sicer uporabljajo pri zdravljenju drugih bolezni. Na glikoproteinu virusa ebola je primarno vezavno mesto hidrofoben žep na območju notranje fuzijske zanke. Dve izmed številnih molekul, ki se lahko vežejo tja, sta ospemifen in toremifen, ki se razlikujeta le v stranski verigi. Toremifen se lahko zaradi bazične aminske funkcionalne skupine akumulira tudi v lizosomih, kar poveča njegovo učinkovitost. Dimetilaminska stranska veriga na tej molekuli pa nima posebne vloge pri direktni vezavi molekule na hidrofoben žep. Na glikoproteinu ebole obstaja še sekundarno vezavno mesto na območju domene HR2. Na bazični žep v tej regiji se vežejo le specifične molekule kot sta fluoksetin in toremifen. Ti molekuli proti eboli delujeta sinergično, proti Marburgu pa antagonistično. Na glikoproteinu virusa Marburg je domena HR2 primarno vezavno mesto.
=== Justin, Klemen: Protein SARS-CoV-2 krivec za okužbe, a tudi pot do rešitve ===
V letu 2020 je prišlo do izbruha koronavirusa, ki ga povzroča SARS-CoV-19 virus. Virus se je domnevno prenesel iz netopirjev, njavečja ugotovljena asimiliteta je v podobni vezavi proteina na isti aceptor ACE2. Genom virusa kodira številne strukturne proteine ki olajšajo virionom vstop v celico. Eden takih je tudi SARS-CoV-2, ki se v človeškem in tudi živalskem telesu poveže z že prej omenjenim receptorjem ACE2, od tu tudi asimiliteta med virusi pri ljudeh in živalih. Virus je zaradi možne preaktivacije izjemno nalezljiv in se prenaša tudi skozi aerosol. Znanstveniki največ delajo na mRNA cepivih, ki spodbujajo imunski odziv, ter želijo nekako spremeniti proteinski fragment, natančneje področje S815-827, ki je tudi najbolj stabilna regija proteina.Limfociti CD4 + T celice so celice, ki so odgovorne za imunski odziv, poleg celic B, ki jih delimo na plazemske celice, ki razvijajo protitelesa in na spominske celice, ki si zapomnejo biokemijsko strukutro in tako v prihodnosti pride do zelo hitre prepoznave virusa. Biokemiki in klinični kemiki razvijajo tudi specifične T celice, ki naj bi prepoznavale točno določen epitop S proteina na delu S 815-827 ne pa več različnih epitopov vseh homologov. Za najbolj učinkovito cepivo je potrebna dokončna segmentacija in orisana struktura S proteina.


=== Ivana Vukšinić: Sekvestracija žvepla v času pomanjkanja hranil pospeši nastanek mnogoceličnega organizma  ===


Ko je v okolju na voljo dovolj hranil, gliva sluzavka vrste Dictyostelium discoideum obstaja v obliki enoceličnega organizma, ob morebitnem nastopu stradanja pa se posamezne celice začnejo združevati in tvorijo agregat, ki se obnaša kot mnogoceličen organizem. Med kulminacijo se iz njega razvije sorokarp s sporangijem, v katerem se tvorijo spore, ki populaciji omogočijo preživetje neugodnih razmer. To sposobnost uravnava novo odkrit mehanizem, s katerim od žvepla odvisno metabolično stikalo narekuje celično diferenciacijo. V času pomanjkanja hranil pride do porasta reaktivnih kisikovih spojin (ROS), ki so v velikih količinah celici škodljive, kar privede do velike potrebe po sintezi antioksidanta glutationa (GSH). To povzroči sekvestracijo cisteina, enega izmed prekurzorjev GSH, kar omeji razpoložljivost te aminokisline za potrebe drugih procesov v celici. Cistein je namreč ena od le dveh aminokislin, ki vsebujeta žveplo, to pa ima med drugim pomembno vlogo pri sintezi večine proteinov in železo-žveplovih klastrov, ki so ključne funkcionalne skupine v metaboličnih encimih. Izkazalo se je, da sekvestracija žvepla upočasni sintezo proteinov, inhibira proliferacijo celic in tako utira pot mnogoceličnemu razvoju. Izsledke raziskave bi lahko uporabili pri preučevanju drugih proliferacijskih celic, kot so rakave celice, pri katerih bi ciljanje procesov žveplovega metabolizma lahko izboljšalo protitumorno imunost.


=== Primož Šenica Pavletič: Nov način preprečevanja širjenja malarije z gensko spremenjenimi komarji  ===
=== Varlamov, Mark: Strukturna ureditev procesa iniciacije transkripcije pri virusu črnih koz ===
Medtem ko se številni virusi pri razmnoževanju v veliki meri opirajo na biokemične vire gostiteljske celice, virusi vakcinije v ta namen v svojem genomu kodirajo lastne molekularne mehanizme. Pomembni sestavini tega mehanizma sta dva encima: DNA polimeraza za razmnoževanje virusnih genov in RNA polimeraza za prepisovanje virusnih genov v mRNA. Evkarionti za prepis različnih podskupin genov uporabljajo tri strukturno sorodne jedrne večenotne RNAP (Pol I, Pol II in Pol III), ki sodelujejo z različnimi sklopi transkripcijskih dejavnikov. Večina virusov DNK za izražanje svojega genoma uporablja transkripcijski mehanizem Pol II gostitelja. Poksvirusi, ki povzročajo norice pri ljudeh in različne zoonoze, so izjema. Razmnožujejo se izključno v citoplazmi okuženih celic in so zato odvisni od lastnega sklopa dejavnikov, ki zagotavlja izražanje genov in razmnoževanje.S pomočjo dokončane vRNAP so rekonstruirali vrste kompleksov, ki predstavljajo začetna stanja transkripcije vakcinije od faze pred začetkom do pobega promotorja.


Malarija je bolezen, ki vsako leto prizadene na milijone ljudi v najrevnejših državah sveta. Bolezen povzroči parazit plazmodij, glavni prenašalci pa so komarji. Za zdravljenje in preprečevanje bolezni obstaja kar nekaj zdravil, vendar so ta za večino ljudi, ki živijo v državah v razvoju nedostopna. Ena najboljših rešitev za zajezitev bolezni je genska modifikacija malaričnih komarjev. Številne študije nakazujejo na veliko učinkovitost nadzorovanja populacije z genskim inženiringom. V raziskavah so komarjem vstavili gen za rezistenco na parazit ali pa so z vstavljenimi geni povzročili zmanjšanje celotne populacije. To pomeni širjenje genov, ki povzročajo pristransko razmerje med spoloma (več moških osebkov), oziroma širjenje genov, ki bi naredili samice neplodne. Glavni cilj je preprečiti ženskim osebkom prenašati parazit plazmodij na gostitelja in s tem širiti bolezen. Za spremembo DNA se uporablja tehnika CRISPR-Cas9S. S CRISPR-Cas9S lahko spremenimo genom na kateremkoli mestu. Znanstveniki so povečali možnost, da se želena lastnost prenese na naslednje generacije tako, da so uporabili gene drive. Gene drive spodbudi celico, da prepiše želeni del gena na homologni kromosom. Gene drive je zelo učinkovit, saj se je v 5 – 7 generacijah (odvisno od števila osebkov, ki so imeli gene drive že od začetka) razširil na več kot 95% populacije.
=== Kresal, Martin: Encim TPADO za prihodnost brez plastičnih odpadkov ===
Vsako leto človeška rasa proizvede več kot 400 milijonov ton plastike. Večina odpadne plastike konča v velikih smetiščih, kjer počasi razpada. Počasni razpad plastike je eden od velikih problemov, katerega se človeštvo želi v prihodnosti čimprej znebiti. Ena od strategij kako rešiti ta problem je preko biološke pretvorbe in vzpostavitve krožnega sistema v naravi. Biološka predelava plastike z mikrobnimi encimi temelji na razumevanju in izboljšanju lastnosti teh encimov. Estrske vezi zmožne hidrolize so vseprisotne v  našem ekosistemu in aromatične spojine s polarnimi substitueni so pogoste v metabolnih poteh raznolikih organizmov. Eden od encimov, ki bi lahko pospešil biološko predelavo plastike je encim TPADO skupaj z njegovo sorodno reduktazo. Encim TPADO iz družine Rieskejevih oksigenaz je pri raziskavah pokazal obetavne rezultate. TPADO je encim, ki katalizira dihidroksilacijo TPA (aromatska podenota PET) ob prisotnosti NADPH molekule. Dihidroksilacija je pomembna za to, da TPA izgubi aromatični obroč, pri tem nastaneza 2 nova kiralna centra v produktu DCD. DCD je spojina, ki je dobra za nadaljno predelavo v protokatehinsko kislino, ki je ena od naravnih kislin. Ta metabolna povezava nam predlaga, da kljub kompleksni sestavi TPADO encima ponuja začetno točko za tvorbo učinkovite poti za predelavo TPA v protokatehinsko kislino (PCA).


=== Lana Bajec: Inhibicija encima 15-PGDH pomlajuje mišice in povečuje mišično moč ===
=== Trček, Laura : Komunikacija med kraljestvi mogoča z novorazvitimi 'nanoprevajalniki' ===
Preživetje vsake vrste temelji na komunikaciji med organizmi. Znotraj istega kraljestva je komunikacija zaradi evolucijske sorodnosti dokaj podobna (npr. feromoni pri živalih), dlje kot pa je skupni prednik dveh organizmov, manj verjetno je, da se bosta znala ali sploh želela sporazumeti. Kljub temu pa znanstveniki razvijajo mehanizem, ki bi to omogočil. V izbrani raziskavi so iz silica nanodelcev sestavili tako imenovan 'nanoprevajalnik' (ang. nanotranslator), ki služi kot posrednik med celicami. Eksperiment so izvedli med bakterijami E. coli in kvasovkami S. ceravisiae. V nanoprevajalnik so vnesli molekulski sporočevalec fleomicin, na katerega so vezali protein ti. 'gatekeeper', ki je deloval kot glukoza oksidaza. Za sprožitev komunikacije so uporabili laktozo, ki so jo bakterije hidrolizirale, 'gatekeeper' je nastalo glukozo vezal in hkrati sprostil fleomicin iz nanoprevajalnika, ta pa je v stiku s kvasovkami sprožil izraz zelene fluorescence. To je izraz uspešne komunikacije. Ker je raziskava prva v tem področju, so preverili uspeh interakcije glede na zunanje faktorje, to je oddaljenost posameznih komponent in časovno učinkovitost. Rezultati kažejo, da je odstotek zaznane fluorescence v daljši inkubaciji večji, kot je tudi, ko so nanoprevajalnik in kvasovke bližje. Najdbe so ključne za nadaljnji razvoj podobnih nanomehanizmov, ki bi omogočili velik napredek na področju zdravljenja vseh vrst bolezni in boljše razumevanje ter nadzor nad biološkimi procesi.


Med staranjem so skeletne mišice podvržene strukturnim in funkcijskim spremembam. Po 50. letu starosti ljudje povprečno začnejo izgubljati 15 – 30 %  mišične mase na desetletje, kar se kaže kot drastična izguba mišične moči. Ta mišična distrofija in izguba moči je znana kot sarkopenija. Sarkopenija je posledica krčenja mišičnih vlaken in upadanja števila in zmogljivosti mitohondrijev v celicah mišičnih vlaken, ki mišici zagotavljajo energijo. Raziskovalci na Stanford University Shool of Medicine so s pomočjo inhibicije proteina 15-PGDH v starejših miših dosegli obnovo mišične mase in moči v mišicah živali ter njihovo vzdržljivost, kar bi lahko igralo veliko vlogo pri potencialni strategiji zdravljenja sarkopenije pri ljudeh. V mišicah starejših miših inhibicija encima 15-PGDH s tako imenovanim genetskim knockdownom ali pa z inhibitorjem SW preprečuje atrofijo mišic in znatno poveča mišično maso, moč in vzdržljivost. Dokazali so, da ima molekukla 15-PGDH velik vpliv na mišično funkcijo. Miši z inhibiranim encimom 15-PGDH so bile zmožne dalj časa teči na tekalni stezi in bile nasplošno bolj vzdržljive. Velik vpliv na to naj bi imelo znatno povečanje števila mitohondrijev in njihovih funkcij ter izboljšanje celične avtofagije pri inhibiciji encima 15-PGDH.
=== Pečovnik Wutt, Naja: Vpliv proteina Npas4 na odvisnost ===
Kokain je poživitvena droga, ki povzroča močno odvisnost. Za boljše razumevanje te problematike so se znanstveniki lotili raziskave bioloških faktorjev, ki vplivajo na to vedenje. Tako molekularno stikalo vpliva na takšno vedenje in determinira kako močno se bo organizem odzval na kokain. Protein Npas4 se je tako izkazal za pomemben regulator strukture in funkcije nevronskih celic, ki skrbijo za zasvojenost. Ob zmanjšanju tega proteina se je odzivnost na drogo močno zmanjšala. Tarčne molekule nevrotransmitorja Npas4 regulirajo predvsem strukturo nevronskih celic in število povezav med njimi. ko pa je prišlo do zmanjšanja proteina Npas4 so povezave izginile in zmanjšala se je gostota trnov na dendritih, ki oslabijo povezanost med nevroni. Miši so posledično šibkeje reagirale na dozo kokaina, ki jim je bila dana. Prav tako so rezultati pokazali, da je Npas4 reguliran preko posebnega molekularnega mehanizma. Protein se inducira preko dražljaja, ki povzroči povišano koncentracijo kalcija v nukleosu nevronskih celic. Ta dognanja bodo pripomogla tako pri biološkem razumevanju vpliva drog na organizem kot tudi pri novih terapevtskih pristopih.


=== Pia Sotlar: Zdravljenje s sistemom za urejanje genoma, ki temelji na metodi CRISPR, uničuje rakave celice ===
===Pojbič, Taja: Potencialni antibiotik, ki uspešno uničuje trdožive patogene ===
MDR (multidrug resistant) Gram-negativne bakterije so krivec za več smrti naše populacije. S prekomerno uporabo antibiotikov v zdravstvenem sistemu in živilski industriji so bakterije preko evolucijskega razvoja postale na te antibiotike rezistenčne - predvsem na kolistn, ki te patogene uspešno uničuje. Skupina znanstvenikov je želela najti rešitev in je s prečesavanjem bakterijskih genomov odkrila novo molekulo, ki so jo poimenovali makolaktin. Sami so jo v laboratoriju sintetizirali in nato izvedli vrsto eksperimentov. Preverjali so učinkovitost makolaktina v primerjavi s kolistinom na različnih kolistinu rezistenčnih bakterijah, kjer se je makolaktin izkazal za učinkovitega. Izvedli so tudi eksperiment na miših, katere so okužili z bakterijo in jim nato injicirali makolaktin, kolistin in fiziološko raztopino kot placebo. Pristopi študije in sam makolaktin z njegovimi analogi bi tako lahko v prihodnosti pripomogli v boju proti nevarnejšim rezistenčnim patogenom.


CRISPR-Cas9 je metoda, ki lahko z uporabo encima Cas9 in sgRNA permanentno uniči točno določene gene, kar predstavlja potencialen način za zdravljenje raka. V rakavi celici bi tako izbris oziroma motnja v genu PLK1, ki nosi zapis za kinazo PLK1, ki je ključna pri procesu mitoze, povzročila celično smrt v delečih se celicah. V raziskavi so se lotili problema dostave velikega encima Cas9 in sgRNA. Nov način dostave, ki ga ne omejujeta toksičnost in majhna nosilnost so klinično odobreni nanodelci, ki zaradi svoje kationske narave omogočajo učinkovito zajemanje nukleinske kisline. Dokazali so da z uporabo le-teh lahko dosežejo učinkovito urejanje genoma tako in vitro kot in vivo. Pri tem so se osredotočili na urejanje genoma pri celicah GBM 005, izoliranih iz gliomov, in celični liniji adenokarcinoma jajčnikov (OV8). In vitro inkubacija je pri teh celičnih linijah povzročila 84 oziroma 91% genomskega urejanja. Pri sistemu in vivo, so bili te procenti malce nižji (68%), zato so za  potrebe sistemskega doziranja razvili tudi sistemsko injicirane lipidne nanodelce, ki so bili premazani s protitelesi in so zagotavljali še bolj učinkovit privzem kinaze Cas9 in sgRNA. Taki tarčni lipidni nanodelci so omogočali 82% urejanje genoma in povečali preživetje miši za 80%. S tem so dokazali učinkovitost lipidnih nanodelcev za prenos in predstavili novo metoda zdravljenja raka.
===Bernik, Miha: BOLJŠI NAČIN ZDRAVLJENJA TEŽKO OZDRAVLJIVIH BOLEZNI, S POMOČJO PROTITELES IN KOVINSKO-ORGANSKIH POROZNIH MATERIALOV ===
Monoklonalana protitelesa, se že dolgo časa raziskujejo v biomedicini, kot natačnen , učinkovit in specifičen način dostave zdravil do tarčnih celic. Njihovih uporab je mnogo, kot markerji za identifikacijo bolezni, kot dostavljalci zdravil in kot sredstva za analizo celičnih analitov, vendar imajo en velik problem. Protitelesa imajo dve regiji, Fc in Fab. Regija, ki ima nalogo prepoznave antigenov, je samo Fab regija. Ko so poskušali konjugirati protitelesa z raznimi substancami, kot so QDs (quantum dots) ali pa zdravili, pogoto nimajo vpliva na katero mesto protiteles se bodo te substance vezale, zato se pogosto orientacija protiteles izgubi in posledično tudi njihova tarčnost upade. Poleg tega pride do večjih možnosti nezaželenih in nespecifičnh interakcij s tkivi. Da bi ohranili zaželeno orientacijo protiteles so znanstveniki začeli uporabljati okorne tehnike, ki pa tudi niso zelo hitre in učinkovite. Tukaj pride ideja, da bi uporabili Kovinsko-organske porozne materiale (MOF-je), ki se sepcifično kristalizirajo okoli Fc regije protitelesa in bi lahko posledično selektivno ohranili zaželeno orientacijo protiteles, brez da bi izgubili njihovo tarčno sposobnost.


=== Zarja Weingerl: Odkritje novih malih proteinov v Salmonelli in njihov vpliv na bakterijsko virulenco ===
=== Poljanšek, Aleš: Nov koncept za boj proti odpornosti bakterij na antibiotike ===
Odpornost bakterij na antibiotike je eden izmed največjih izzivov moderne medicine. Pri bakterijah se pojavi, ko te razvijejo različne mehanizme za obrambo proti antibiotikom. Gram negativne bakterije se denimo proti β-laktam antibiotikom borijo tako, da tvorijo β-laktamaze, t.j. encime, ki hidrolizirajo β-laktamatski obroč v β-laktamih in s tem onemogočijo njihovo delovanje. Znanstveniki so se v boju proti tem bakterijam osredotočili na protein DsbA. To je encim, ki ga vsebujejo gram negativne bakterije in ki tvori disulfidne vezi v proteinih, ki vstopajo v periplazmo, kar vključuje tudi β-laktamaze. V E. coli in v nekaterih drugih enterobakterijah so inhibirali DsbB, ki je zadolžen za obnavljanje DsbA, in jim izmerili minimalne inhibicijske koncentracije za različne β-laktam antibiotike. To so ponovili tudi pri P. aeruginosi, ki izhaja iz rodu Pseudomas. Rezultati so pokazali, da se je minimalna inhibicijska koncentracija β-laktam antibiotikov pri vseh bakterijah močno zmanjšala. Da bi dokazali, da bi s tem pristopom lahko zdravili okužbe z multirezistentnimi gram negativnimi bakterijami, so ličinke molja okužili s P. aeruginoso in jih zdravili s cefazidimom. Stopnja preživetja se je ličinkam, ki so bile okužene z bakterijami z inhibiranim DSB sistemom, močno povečala, kar pomeni, da je ta pristop primeren za zdravljenje tovrstnih okužb.


Mali proteini so proteini sestavljeni iz manj kot 100 amonokislin. So skupina še zelo neraziskanih struktur z zelo raznolikimi vlogami v fiziologiji bakterij. Znanstveniki so se odločili podrobneje raziskati njihovo funkcijo znotraj Sallmonele Typhimurium. Želeli so odkriti ORFje (odprte bralne okvirje) sedaj še nepoznanih in nedoločenih malih proteinov. Pri tem so uporabili mnogo različnih orodji in znanstvenih metod, kot so: sPepFinder, Ribo-seq, TraDIS, Grad-seq, prenos western itd. Pridobili so 139 različnih sORF kandidatov, ki so jih poimenovali kot STsORF, čemur sledi še zaporedno število. Vseh 139 novo odkritih STsORFjev so dodali v zapis Salmonelle in tako število malih proteinov znotraj tega dvignili na 609 vnosov. Dodatno so raziskali 16 na novo odkritih STsORFjev, ki sta jih predvidela tako sPepFinder kot tudi Ribo-seq. Raziskali so tudi vpliv malih proteinov na virulentnost Salmonelle. Opazovali so izražanje sORFjev med infekcijo in ga primerjali z njihovo izraženostjo v vcepku. Ker se je v teh raziskavah mnogokrat pojavil protein MgrB so želeli dodatno proučiti njegov vpliv na virulentnost in prišli do njegove povezave z bičkom in geni povezani z gibljivostjo. Njegovo pomankanje namreč povzroči defekt v gibljivosti, ki je posledica motnje uravnavanja bička.
=== Vranjes, Tin: Razkriti mehanizmi asimilacije dušika v rastlinah ===
Dušik je sestavni del proteinov in nukleinskih kislin, zato je pomemben za vse žive organizme. Eden izmed delov dušikovega cikla je asimilacija, ki poteka v rastlinah. To je uvajanje dušika iz amonijevih in nitratnih ionov v organske molekule. Vnos amonijevih in nitratnih ionov je reguliran. V enocelični rdeči algi Cyanidioschyzon merolae je centralni regulator asimilacije dušika transkripcijski faktor CmMYB1. Ta pri nizki koncentraciji dušika v okolju aktivira transkripcijo drugih asimilatornih genov za dušik. V okolju bogatim z dušikom pa na CmMYB1 deluje post-transkripcijski mehanizem, ki ga lokalizira v citoplazmo. Pri tem sodeluje negativna domena in protein CmNDB1, ki preprečita delovanje transkripcijskega faktorja.


=== Teja Spruk: Bakterije, odporne na antibiotike: Fluorid kot rešitev ===
=== Agrež, Tim David: Odkrita struktura encima, pomembnega za sintezo trigliceridov ===
Zaradi vedno večje uporabe antibiotikov v medicinske in znanstvene namene, je odpornost nanje vedno večji problem. V naravnem okolju je vedno večja prisotnost antibiotikov in mikrobov, ki so nanje odporni, kar je posledica njihove uporabe pri selekciji v laboratorijih. Ta poteka tako, da celicam, za katere hočejo, da preživijo, vstavijo gen za odpornost na določen antibiotik. Nato jih dajo na gojišče s tem antibiotikom in tako preživijo le zaželene celice, ostale odmrejo. A vendar je veliko organizmov razvilo sistem, kako obiti naše antibiotike in tako je problem vedno večji. V raziskavi so razvili preprosto in učinkovito metodo za odpravo prekomerne uporabe le teh ter za omejevanje gensko spremenjenih organizmov. Ta zahteva zamenjavo antibiotikov v laboratoriju s fluoridom, ki je strupen za mikroorganizme. Ti so razvili gen FEX (angl. fluoride exporter) za zaščito celic z odstranjevanjem fluorida, ki ga najdemo v naravnem okolju. Raziskovalci so zato odstranili gen FEX in tako povzročili neodpornost na fluorid. GSO bi seveda v laboratoriju še vedno uspeval, saj tam uporabljajo destilirano vodo. Če pa bi ušel v naravo, bi umrl takoj, ko bi naletel na fluorid in s tem bi se preprečilo nadaljnje razmnoževanje.
Triacilgliceridi v organizmu predstavljajo najpomembnejši vir energije v evkariontskih organizmih. Pri biosintezi TGA je pomemben korak hidroliza fosfatidne kisline do diacilglicerola. Ta proces katalizirajo encimi imenovani fosfataze fosfatidne kisline. V raziskavi so znanstveniki odkrili strukturo in potek procesa katalize encima iz Tetrahymena thermophilile. Ugotovili so tudi, da se pri katalizi združita N-Lip in C-Lip regiji, da nastaneta dve prostorki domeni: prva podobna protitelesu, druga pa katalitičnim encimom iz superdružine haloalkanoičnih dehalogenaz. S pomočjo novih ugotovitev so tako pojasnili, kako delujejo nekateri človeški lipini in do česa pride pri nekaterih njihovih mutacijah.


=== Metka Rus: Zdravljenje motenj metabolizma lipidov in previsokega holesterola z genskim spreminjanjem na osnovi lipidnih nanodelcev ===
=== Jeromelj, Tonja: Atossa: Poveljnica celične migracije ===
Cilj članka je optimizacija in testiranje lipidnega nanodelca, uporabljenega kot vektor za prenos sistema CRISPR-Cas9 v hematocite v jetrih. Sistem CRISPR-Cas9 je orodje za gensko spreminjanje v živih organizmih. V tem primeru je tarča genskega inženiringa gen Angptl3, ki kodira encim Angptl3. Ta encim vpliva na količino trigliceridov in holesterola v celicah, saj inhibira encim protein lipazo, ki le te razgrajuje. Z genskim inženiringom torej želimo doseči mutacijo na genu, ki bi zmanjšala koncentracijo encima Angptl3 in posledično zmanjšala koncentracijo holesterola in trigliceridov. Seveda pa ima sistem CRISPR-Cas9 svoja tveganja, na katera pa lahko delno vplivamo z vektorjem ki sistem prenaša do ciljne točke. Pojavlja se tveganje za mutacije v napačnih celicah in na napačnih lokusih, velik izziv pa je tudi doseči dovoljšno učinkovitost sistema oziroma doseči, da sistem res pride do cilja (v tem primeru do DNKja v hepatocitah). Vektorji za to nalogo že obstajajo a imajo veliko pomanjkljivosti. Primer je vektor MC-3, ki je že odobren s strani FDA. Dana raziskava skuša optimizirati in testirati lipidni nanodelec z osnovnim lipidoidom v ovojnici 306-O12B. Delovanje tega delca primerjajo z delovanjem delca MC-3 in izkaže se, da je tako specifičnost kot učinkovitost nanodelca z lipidoidom 306-O12B večja.
Glavna funkcija imunskega sistema je obramba organizma, ki je konstantno izpostavljen različnim grožnjam. Imunske celice morajo vzdrževati različne procese, ki zahtevajo veliko energije. Eden izmed takih je migracija celic v tkiva, v času imunskega odziva. Kako je energija v celicah zagotovljena in kakšni so procesi, ki sprožijo povišano metabolično aktivnost, pa je bilo doslej neznano. Skupina raziskovalcev iz inštituta za znanost in tehnologijo v Avstriji je preučevala in poimenovala nuklearni protein Atossa, ki uravnava in izboljšuje sposobnost mitohondrijev za proizvodnjo energije, tako da inducira usklajeno mitohondrijsko reprogramiranje. Najprej Atossa aktivira dva metabolična encima, ki ustvarita več 'goriva' za mitohondrije, nato poviša še raven proteina Porthos, ki s svojim delovanjem pospeši in spodbudi proces celičnega dihanja. Celica s pomočjo teh sprememb doseže višji energetski nivo, ki je potreben za migracijo makrofagov pri vinskih mušicah (''Drosophila''). Znanstveniki so protein poimenovali po perzijski kraljici, saj s pomočjo treh drugih proteinov, ki jih nadzira, omogoča celicam, da osvojijo nove teritorije.


=== Pia Mencin: Povečana afiniteta hemoglobina do kisika ter okrepljen Bohrov učinek sta posledica prilagoditve pingvinov na vodno okolje===
=== Vogrič, Vanja: Aholetin, hitinu podoben polisaharid, ki bo lahko nadomestil plastiko na nekaterih področjih ===
Pingvini so razvili številne prilagoditve na vodno okolje, saj je to okolje v katerem si lovijo hrano. Daljši čas potopa pingvinom, poleg številnih drugih prilagoditev, omogočata povišana afiniteta hemoglobina (Hb) do kisika (O2) in okrepljen Bohrov učinek (tj. zmanjšana afiniteta Hb do O2 pri nizkem pH). Natančneje funkcionalno spremenjen Hb pingvinov omogoča da povečajo ekstrakcijo O2 iz pljuč in razkladanje O2 iz krvi, to jim zagotavlja da učinkoviteje izkoristijo svoje zaloge O2 vdihnjenega zraka in povečajo čas podvodnega iskanja hrane. Do tega odkritja so znanstveniki prišli s primerjavo Hb pingvinov in Hb najbližjih sorodnih organizmov pingvinov, ki se ne potapljajo. Rekonstruirali so Hb pingvinom najbližjega skupnega prednika (AncSphen) ter Hb starejšega prednika (AncPro), ki so si ga delili pingvini z njihovimi najbližjimi sorodniki, ki se ne potabljajo. S primerjavo prej omenjenih Hb so dokazali, da je prišlo do povečanja afinitete Hb do O2 in okrepljenega Bohrovega učinka pri pingvinih in ne do zmanjšanja afinitete ter poslabšanja Bohrovega učinka pri pingvinom sorodnim organizmom, ki se ne potapljajo. To dokazuje da se je spremenjena funkcija Hb pingvinov razvila kot posledica prilagoditve na vodno okolje. Raziskave so tudi pokazale da so funkcionalne spremembe v Hb pingvinov posledica večkratnih substitucij aminokislin, ki ustvarjajo interakcije med podenotami in stabilizirajo R-stanje Hb.
Aholetin je polisaharid, ki so ga znanstveniki odkrili pred kratkim med izvajanjem širše raziskave. Ta je, namreč, hitinu zelo podoben polimer, ki ga proizvaja bakterija Acholeplasma laidlawii s pomočjo encima, ki so ga znanstveniki imenovali aholetin fosforilaza. Glikozidne fosforilaze, med katere spada tudi aholetin fosforilaza, so encimi, ki cepijo glikozidne vezi z reakcijo, ki ji pravimo fosforoliza. Pri polisaharidih, kakršna sta hitin in aholetin, so encimi sposobni izvajati tudi fosforolizi obratno reakcijo, kar bakterija Acholeplasma laidlawii izkorišča pri sintezi aholetina. Znanstveniki so po istem principu v laboratoriju sintetizirali aholetin. Ko bo mogoče cenejše pridobivanje primarnih materialov, bo lahko aholetin nov biopolimer, ki bo nadomestil vlogo plastika na nekaterih področjih, kot je npr. biomedicina.


=== Ana Maučec: Retrovirusne integracije v genom zarodnih celic prispevajo k povišani verjetnosti za razvoj raka pri gostitelju ===
=== Bunc, Zara: Prvi korak k odkritju vrelca mladosti ===
Endogeni retrovirusni elementi so prisotni v genomu večine sesalcev in predstavljajo ostanke okužb zarodnih celic z eksogenimi virusi pred več milijoni let. Številne raziskave so retroviruse povezale z razvojem različnih rakavih obolenj pri sesalcih. Z evolucijskih razvojem gostitelja so se spreminjali tudi endogeni virusi, zato je neposredne škodljive učinke na gostiteljev genom, kot so moteno in prekomerno izražanje genov, težko zaznati. Retrovirus koal (KoRV) je trenutno edini znani virus, ki prehaja med eksogeno in endogeno obliko. Gre za zapleten proces, ki vključuje kopičenje mutacij v virusnem nukleotidnem zaporedju in rekombinacijo. Skozi veliko generacij postanejo endogeni retrovirusi fiksirani in neaktivni. Zaradi nadpovprečne pojavnosti raka v populaciji koal iz severne Avstralije, so znanstveniki predpostavili povezavo med malignimi obolenji in KoRV. V vzorcih desetih koal so v zdravem in tumorskem tkivu določili lokacijo in število integracijskih mest (IM) endogenih retrovirusov. V izbranih genih blizu IM so zaznali moteno izražanje genov in njihovo večjo ekspresijo. Največjo gostoto IM so zaznali v bližini onkogenov in predvidevajo, da večja transkripcijska aktivnost teh genov olajša integracije virusov na teh mestih. Retrovirusne »invazije« genomov sesalcev imajo na začetku številne škodljive posledice za gostitelje, a so skozi zgodovino pomembno prispevale k oblikovanju njihovih genomov, tudi človekovega.
Ker se nam življenjska doba podaljšuje, v ospredje prihajajo predvsem bolezni, povezane s starostjo. Vse več raziskav nakazuje, da je preprečevanje nalaganja senescentnih oz. starostnih celic ključno za preprečitev s starostjo povezanih bolezni in staranja samega. Pri tem pa naj bi imel ključno vlogo protein MondoA, transkripcijski faktor, ki s svojim delovanjem regulira proces senescence oz. celičnega staranja. Povzroči povečano izražanje gena Prdx3 v mitohondriju, kar pozitivno vpliva na homeostazo mihondrijev. Hkrati pa onemogoča aktivnost proteina Rubikon, katerega funkcija je, da zavira avtofagijo. Slednja pa je ključna pri ohranjanju celične funkcije. Prek teh dveh med sabo neodvisnih poti MondoA preprečuje, da bi celica, izpostavljena stresu, prešla v proces senescence. Senescentne celice izgubijo sposobnost celične delitve, so odporne na apoptozo, pride do sprememb v izražanju genov, ki vodi v drugače reguliran metabolizem (SASP). Njihova tvorba preprečuje razvoj celic v rakave, vendar če jih imunski sistem ne odstrani, je njihovo delovanje škodljivo za organizem. S starostjo se količina MondoA v jedru zmanjša, kar poveča tveganje za senescenco. Če bi uspeli ohraniti enake nivoje MondoA tudi pozneje v življenju, bi s tem preprečili nastanek senescentnih celic in njihovo nalaganje v organizmu, prek tega pa bi preprečili razvoj s starostjo povezanih bolezni in tudi samo staranje.


=== Neža Peternel: Prehrana lahko spremeni proces trimetilacije H3K4 v semenčicah in posledično vpliva na izražanje fenotipa pri potomcih ===
=== Pucihar, Samo: Spoznavanje pogovora med črevesnimi mikroorganizmi in možgani ===
Znano je, kako se različne bolezni in deformacije lahko dedujejo preko genskega zapisa, v zadnjih desetletjih pa se veliko raziskav ukvarja s tematiko prenosa epigenetskih informacij na potomce. Epigenetske spremembe so za razliko od genskih reverzibilne in ne posegajo v zapis DNA, temveč z različnimi označevalci vplivajo na specifično izražanje genov. Trimetilacija lizina 4 na histonski podenoti 3 (H3K4me3) je bila v semenčicah identificirana kot pomemben člen pri prenosu informacij na potomce, saj naj bi se izognila epigenetskemu reprogramiranju pred vgnezditvijo zarodka. V nedavnih raziskavah so ugotovili, da lahko pomanjkanje folata v prehrani privede do motenj v folatnem ciklu, kar posredno vpliva na procese metilacije in demetilacije. Abnormalnosti v vzorcih metilacije so bile prisotne predvsem blizu področij, kjer se nahajajo geni za pravilno izgradnjo kosti, tako pri očetu kot tudi pri potomcih, posledice pa so se kazale pri izražanju fenotipa potomcev. Pomanjkanje folata v kombinaciji s povečano ekspresijo gena za KDM1A je privedlo do še hujših deformacij. Kot možno razlago izognitve reprogramiranja H3K4me3 so navedli pogosto sovpadanje trimetiliziranih območij H3K4 z regijami za vezavo proteinov Smc1 in CTCF. S študijo so odgovorili na mnoga vprašanja v zvezi z mehanizmi epigenetskega dedovanja, hkrati pa odprli možnosti za nadaljnjo raziskovanje, predvsem glede popravljalnih mehanizmov, ki bi lahko preprečili prenos določenih epigenetskih vzorcev na potomce.
Mikroorganizmi so prisotni povsod, tudi v našem črevesju. A povezava med mikroorganizmi in gostiteljem je bistveno globja, kot se sprva zdi. Mikroorganizmi namreč vplivajo na možgansko delovanje in metabolizem. Znanstveni članek obravnava, če se ta vpliv lahko prenaša preko nevronov, ki neposredno prepoznavanjo komponente bakterijskih celičnih sten (peptidoglikanov oz. bolj natančno muropeptida MDP). Odkrili so, da v miših igra bakterijski peptidoglikan ključno vlogo kot medij črevesno-možganske komunikacije preko Nod2 receptorja. Muropeptidi se preko krvnega obtoka iz črevesja prenesejo v kri do možganov, kjer vplivajo na nevrone z izraženim Nod2 receptorjem. Delovanje tovrstnih nevronov je ključno za normalno regulacijo apetita (in posledično telsene teže) in metabolizma (in posledično telesne temperature), predvsem v samicah. Študija torej odkriva mehanizem bakterijske regulacije gostiteljevega metabolizma in prehranjevanja.


=== Zoran Džon Ivanić: Reprogramiranje za povrnitev mladostne epigenetske informacije in vida ===
=== Stojić, Ivana: Biološke nevrone kmalu nadomestili umetni ===
Epigenom med drugim tvorijo tudi vzorci metilacije DNA, ki opredeljujejo identiteto celice in njeno funkcijo. Informacijska teorija staranja razlaga staranje kot izgubo epigenetske informacije kamor spada sprememba vzorcev metilacije. Raziskovalce zanima, ali je s povrnitvijo mladostnega vzorca metilacije v organizmu mogoče doseči regeneracijo. Z uporabo transkripcijskih faktorjev Yamanake OCT4, SOX2 in KLF4 (OSK) so uspešno pomladili genetsko aktivnost v fibroblastu stare miši. Na modelu poškodbe vidnega živca v miši pa je izraženje OSK omogočilo regeneracijo in proliferacijo aksonov. Poškodba živca spremeni metilacijo DNA na podoben način kot staranje. To spremembo OSK prepreči s povečanjem količine TET1 in TET2, encimov, ki katalizirata demetilacijo DNA. Preizkus OSK pri zdravljenju modela glavkoma pri miših je pokazal spodbudne rezultate. Glavkom je obolenje oči, za katero je značilno povečanje tlaka v očesu, izguba ganglijskih celic mrežnice (RGC) in aksonov v vidnem živcu. Izražanje OSK je povrnilo gostoto aksonov nazaj na zdrav nivo, kar je bilo zaznati v izboljšanju ostrine vida osebkov. Med vzroki za slabši vid je tudi staranje. Zdravljenje starih miši z OSK je slab vid popravilo. Pri tem je bilo odkrito, da se nivoji mRNA 464 genov s staranjem spremenijo, 90% teh pa se s pomočjo izražanja OSK povrne v mladostno stanje. Tako je z OSK mogoče pomladiti kompleksno tkivo in povrniti njegovo funkcijo.
V prihodnosti bodo možgansko-strojni vmesniki, protetika in inteligentna robotika zahtevali povezovanje umetnih nevromorfnih naprav z biološkimi sistemi. Raziskovalci so prvič predstavili umetni organski nevron (OECN), živčno celico, ki jo je mogoče povezati z živo rastlino in umetno organsko sinapso. Tako nevron kot sinapsa sta izdelana iz natisnjenih organskih elektrokemičnih tranzistorjev. Organski polprevodniki so biokompatibilni, biološko-gradljivi, mehki in strukturno prilagodljivi. Delujejo pod 0,6 V in se odzivajo na več dražljajev, kar odpira nove možnosti za lokalizirane umetne nevronske sisteme, ki jih je mogoče povezati z bio-signalnimi sistemi rastlin, nevretenčarjev in vretenčarjev. Poleg tega jih je mogoče zlahka funkcionalizirati, tako da nudijo posebne zmožnosti vzbujanja, zaznavanja in aktiviranja ter podpirajo prenos elektronskih in ionskih signalov. Mehanizem delovanja OECN je podoben mehanizmu delovanja biološke živčne celice. Njegova edinstvena sposobnost, da zaznava več bioloških, fizikalnih in kemičnih signalov, omogoča zaznavanje več čutil, njihovo morebitno združevanje v samem nevronu pa omogoča razvoj novih biološko integriranih dogodkovnih senzorjev s senzoričnim združevanjem. Kot dokaz sposobnosti biointegracije OECN so znanstveniki ta nevron povezali z nevronom venerine mušnice. Kljub vsemu pa bo glavna prednost OECN, pred drugimi tehnikami modulacije, možnost nadzorovanega in nenadzorovanega učenja na ravni senzorja. Za to je integracija OECN z organskimi umetnimi sinapsami neizogibna.


=== Nik Vidmar: Molekularne superstrukture zmožne vstopati v nevrone in aktivirati nevronske receptorje ===
=== Petrov, Mario: Allele deletion in gene encoding Zbtb38 leads to early embryonic death ===
Z hitrim staranjem prebivalstva po svetu se pojavlja vedno večje število degenerativnih obolenj, ki pa predstavljajo tako ekonomsko kot druženo obremenitev. Zato je veliko poudarka v znanstvenem svetu na alternativnih metodah regenerativne medicine, ki bodo lahko v prihodnosti pomagale pri zdravljenju in preprečevanju degenerativnih obolenj. Veliko pozornosti je bilo v zadnjih letih posvečene raziskovanju proteinskih molekularnih superstruktur predvsem takih, kjer prevladujejo gostitelj-gost interakcije. V raziskavi so raziskovali potencialne aplikacije gostitelj-gost kompleksa med β-ciklodekstrinom in adamantanom na peptidnih amfifilih in ugotavljali kako je ta hidrogel vplival na aktivnost možganskih nevronov. Izkazalo se je, da je raziskovan biomaterial ugodno vplival na aktivacijo nevronov in da so se ti dobro razraščali skozi porozni gel. Raziskovali so tudi možnosti 3D tiskanja gela in uspeli najti ugodno metodo, ki ni imela negativnega vpliva na sam gel ali njegove interakcije z nevroni. Rezultati so pokazali, da bo verjetno mogoče v prihodnosti z različnimi biomaterijali zdraviti poškodbe živčnega sistema in degenerativne bolezni, saj bodo ti pomagali pri obnavljanju nevronov in spodbudili njihovo aktivnost.
Mammalian DNA methyltransferases are essential to re-establish global DNA methylation patterns during implantation, which is critical for transmitting epigenetic information to the next generation. In contrast, the significance of methylCpG binding proteins (MBPs) that bind methylated CpG remains almost unknown at this stage. Zbtb38 (also known as CIBZ)—a zinc finger type of MBP—is required for mouse embryonic stem (ES) cell proliferation by positively regulating Nanog expression, nanog being a transcriptional factor used when determening embryonic stem cell identity. Germline loss of the Zbtb38 single allele resulted in decreased epiblast cell proliferation and increased apoptosis shortly after implantation, leading to early embryonic lethality.Later it was concluded that heterozygous loss,meaning loss of one of the parental alleles, of Zbtb38 reduced the expression of Nanog,Sox2(Another transcriptional used in a similar function as Nanog), and the genes responsible for epiblast proliferation, differentiation, and cell viability. These findings indicate that Zbtb38 is essential for early embryonic development via the suppression of Nanog and Sox2 expression.


=== Marko Kovačić: Neselektivna avtofagija pospeši prilagajanje kvasovk Saccharomyces cerevisiae na aerobno dihanje v nefermentacijskem mediju ===
=== Trajković, Miljan: New genes that affect replication of HIV are discovered – an important step in the treatment and potential cure ===
Raziskovalci s Tokijskega tehnološkega inštituta (Tokyo Tech) na Japonskem in univerze Monash v Avstraliji so se ukvarjali z vprašanjem, kako se uporabljajo metaboliti, pridobljeni v procesu avtofagije. Preučevali so rast kvasovk Saccharomyces Cerevisiae v glukoznem in etanolskem mediju. Po prenosu iz glukoznega v etanolski medij so kvasovke za pridobivanje energije namesto vrenja začele opravljati aerobno mitohondrijsko dihanje. Znanstveniki so ugotovili, da se mutirane kvasovke, ki niso sposobne opravljati neselektivne avtofagije, dlje prilagajajo na aerobno dihanje kot kvasovke, ki so zmožne opravljati avtofagijo. Z dodajanjem različnih hranil so ugotovili, da je aminokislina serin pomembna pri začetnem prilagajanju kvasovk na aerobno rast. Ob pomanjkanju aminokisline serin je bila poraba kisika v mitohondrijih nizka, ob dodatku serina pa se je le-ta povečala. Serin je pomemben za enoogljični metabolizem v mitohondrijih, ker zagotavlja enoogljično enoto, ki jo sprejme tetrahidrofolat (THF). Po sprejemu enoogljične enote se THF vključi v enoogljični metabolizem. Vezavo formilne skupine, pridobljene iz reakcij v enoogljičnem metabolizmu, na Met-tRNAfMet(iniciacijska tRNA) katalizira encim Fmt1. Formilacija iniciacijske tRNA poveča njeno afiniteto do mitohondrijskega iniciacijskega faktorja 2 (mIF2), ki je ključen pri povezovanju mitohondrijskih ribosomov, mRNA in fMet-tRNAfMet, torej pri procesu sinteze proteinov v mitohondrijih. Le-ti so ključni za pridobivanje energije z aerobnim dihanjem in za rast kvasovk.
Despite extraordinary progress in the development of antiretroviral drugs, HIV remains a worldwide health threat, infecting millions of people worldwide each year. Even with strict adherence to the prescribed therapy, patients remain infected with the virus and therefore require lifelong treatment. To this day, a cure has been achieved in only a single person, the “Berlin patient.” In this case, the virus was eradicated by stem cell transplantation from a donor with a natural genetic variant in the CCR5 gene that prevented HIV entry into these cells. This success has motivated a lot of scientists to make human immune cells that lack host factors required for HIV replication to achieve a permanent cure. Modifying the genomes of human cells has been a major challenge for biomedical researchers. Scientists can now overcome this challenge through electroporation of Cas9 ribonucleoproteins (RNPs) directly into primary human CD4+ T cells that were isolated from the peripheral blood. Multiplex Cas9 RNP-mediated editing of primary CD4+ T cells is a powerful method for the study of T cell processes and the identification and analysis of next-generation drug-based therapies for HIV. It may be possible in the future to utilize Cas9 RNP T cell editing as an efficient mean to generate HIV-resistant primary human T cells for scientific and potentially therapeutic use.


=== Katja Resnik: Molekularna povezava med tveganjem za razvoj kolorektalnega raka in Neu5Gc ter njegovimi serumskimi protitelesi ===
=== Kovaček, Lucija: Odkritje funkcije proteina ohranjene skozi evolucijo in možne izboljšave zdravil v prihodnosti===
Splošno znano je, da naj bi prehrana, še posebej pa uživanje rdečega in procesiranega mesa, vplivalo na povečano tveganje za nastanek raka danke in debelega črevesja pri človeku. Prav tako je s povečanim tveganjem povezana tudi povišana raven anti-Neu5Gc protiteles, ki imajo nalogo vezave Neu5Gc sialične kisline, ki vstopa v naše telo le s prehrano. Pred kratkim sta bila tako v raziskavi Univerze v Tel Avivu združena oba pogleda, in sicer so raziskovali vpliv prehrane na povišano raven anti-Neu5Gc protiteles in s tem na povečano tveganje za razvoj kolorektalnega raka. S pomočjo prostovoljcev, ki so oddali najmanj šest 24-urnih evidenc zaužite hrane in pijače, so naredili podrobno analizo vzorcev njihovih serumov in s tem izračunali ravni prisotnih anti-Neu5Gc protiteles, prav tako pa tudi podrobno analizo vzorcev zaužite hrane, s čimer so ugotovili prisotnost Neu5Gc v le-teh. Bila je ugotovljena povezava, da uživanje predvsem govejega in svinjskega mesa ter mlečnih izdelkov povzroča povišanje ravni anti-Neu5Gc protiteles, kar je omogočilo izračun indeksa za izračun vsebnosti Neu5Gc v določeni hrani, a na žalost raziskava še ni privedla do nobenih točnejših povezav s povečanim tveganjem za kolorektalni rak.


=== Klara Razboršek: Kako molekularni šaperoni Hsp70 razgrajujejo proteinske agregate, povezane s Parkinsonovo boleznijo ===
Signalna transdukcija oz. sposobnost celice, da zunanji dražljaj sprejme in se nanj odzove, je univerzalna značilnost vseh živih celic. Pri tem imajo ključno vlogo receptorji, ki zaznajo zunaj ali znotrajcelične signale in informacije posredujejo naprej. Pomembne signalne molekule so aminokisline, ki jih kot ligande vežejo najrazličnejši receptorji v bakterijah, arhejah in evkariontih. Čeprav imajo vse aminokisline podobno osnovno strukturo, vsebujejo aminsko (-NH2) in karboksilno (-COOH) skupino, do sedaj ni bil poznan noben univerzalen mehanizem prepoznavanja aminokislin. Znanstveniki so odkrili motiv, t. j. regija tridimenzionalne oblike proteina, ki je vezal aminokisline v receptorske proteine pri vseh živih organizmih in se je skozi evolucijo ohranil več kot tri milijarde let. Pri ljudeh je ta motiv prisoten v podenotah α2δ kalcijevih kanalčkov, kamor se vežejo zdravila gabapentinoidi, ki se uporabljajo za zdravljenje nevropatske bolečine in nevrorazvojnih motenj. Kombinacija analiz zaporedij in struktur senzorskih proteinov omogoča natančne napovedi funkcije in delovanja receptorjev. S poznavanjem mehanizma vezave in natančnega predela na tarčnem proteinu bi lahko pripomogli k izboljšavi pomembnih zdravil za nevrobiološke motnje (ADHD, avtizem, bipolarna motnja, shizofrenija idr.), kot na primer zdravil derivatov inhibitornega nevrotransmiterja γ-aminomaslene kisline (GABA).
Nastanek proteinskih agregatov in njihovo odlaganje v Lewyjeva telesca je značilno za različne nevrodegenerativne bolezni, kot je Parkinsonova bolezen. V tem primeru, se v celicah tvorijo amiloidna vlakna alfa-sinukleina, ki sama po sebi niso toksična, vendar so lahko vir toksičnih produktov. Mehanizem, ki je odgovoren za njihovo razčlembo je sestavljen iz šaperona Hsp70 in košaperonov DNAJB1 in Hsp110. Hsp70 (70-kDa heat shock protein) deluje v vseh življenjskih fazah proteinov od sinteze do razgradnje in je zaradi tega ključen za vzdrževanje homeostaze proteinov. Odgovoren je za razčlembno nepravilno zvitih proteinov, translokacijo polipeptidov v mitohondrije, kloroplaste in endoplazemski retikulum, razgradnjo proteinskih kompleksov in regulacijo proteinske aktivnosti. Košaperon DNAJB1 deluje kot usmerjevalni faktor, saj prepozna substrat preko lastnih šaperonskih reakcij in spodbudi hidrolizo ATP na Hsp70, kar omogoči vezavo Hsp70 na substrat. Poleg ključne vloge pri selekciji substrata, pa ima DNAJB1 še pomembno vlogo pri zaustavitvi mehanizma, saj zazna oligomerno stanje substrata. Da se ustvarijo dovolj močne entropične sile, ki omogočijo odcepljanje monomerov, se morajo šaperoni Hsp70 na substratu organizirati v skupke. To omogoča košaperon Hsp110, ki se veže na molekule Hsp70, ki niso povezane v skupke, in jih prenese v bližino drugih. Premeščanje ustvari močne vlečne sile, ki destabilizirajo amiloidna vlakna, kar privede do fragmentacije.


=== Karidia Kolbl: Mutacija na genu RORB pri zajčji vrsti ''sauteur d'alfort'' povzroča okvaro v gibanju ===
=== Zupanc, Lara: A2A receptor – nova potencialna tarča zdravila v imunoonkologiji in pri nevrodegenerativnih boleznih===
Študija se osredotoča na francosko vrsto zajca ''sauteur d'alfort'', ki zaradi pojava mutacije ne more izvajati normalnih poskokov, ki so zanj značilni. Dinamično izmenjevanje ritmičnega premikanja sprednjih udov in bilateralnega sinhroničnega odskoka iz zadnjih udov zamenja dvig na sprednje in hoja po teh. Zanj je značilna tudi slepost, ki jo razvijejo v prvem letu starosti. Odkriti so želeli, kje se vzročna mutacija nahaja in kakšne so posledice v prisotnosti oz. številčnosti nekaterih pomembnih motoričnih nevronov. S tem namenom so križali homozigotna osebka z recesivnima in dominantnima aleloma. Za lociranje prisotnosti polimorfizmov so uporabili tehniko genskega kartiranja in ''sliding-window approach''. Odkrili so, da se 95% mutacij nahaja na 1% deležu sekvenciranega genoma. Temu je sledila še podrobnejša analiza kromosoma 1, kjer je prišlo do zamenjave baz na intronu 9 in nastanka izoformov. Opazili so tudi zmanjšano koncentracijo nekaterih nevronov receptorske cone LTMR; RORB-pozitivnega nevrona ter nevronov SATB1/2, za katera so ob dodatnih raziskavah opazili upad in posledično okvaro gibanja pri miših. Nekaj besed so namenili tudi nevronu DMRT3, ki ima pomembno motorično vlogo in koordinira sinhronost zadnjih udov pri različnih živalskih vrstah.


=== Simona Kočeva: Kako bakterije se upirajo antibiotikem ===
Receptorji vezani na G protein oziroma GPCR so pomembna tarča večine zdravil. Njihovo poddružino adeninskih receptorjev lahko najdemo v celotnem osrednjem živčnem sistemu in perifernih tkivih ali celicah. Podtip adenozinskih receptorjev A2A AR predstavlja pomembno tarčo zdravila v boju proti raku in pri nevrodegenerativnih boleznih. Namen raziskave je bil rešiti kokristalno strukturo receptorja A2A AR z antagonistom imenovanim preladenant, ki do tedaj še ni bila določena. V ta namen so razvili nov termostabilen mutant receptorja (A2A-PSB1-brIL) pri katerem je za razliko od prejšnjih prisotna le ena točkovna mutacija. Vzporedno so sintetizirali še nove derivate preladenanta. V ta namen so preladenant PEGilirali in dobili derivat PSB-2113. Nato so PEGiliranemu derivatu dodali še borov-dipirometen fluoroform in nastal je derivat imenovan PSB-2115. Mutant A2A-PSB1-brIL so sokristalizirali z obema derivatoma preladenanta in dobili so kristalne strukture visoke ločljivosti. Preladenant predstavlja enega močnejših in selektivnih anatgonistov A2A AR. Njegovi novo razviti derivati imajo velik pomen za prihodnost, saj bodo vodili do izboljšanih antagonistov A2A AR receptorja. Ti antagonisti pa imajo velik potencial kot nova zdravila za zdravljenje raka in nevrodegenerativnih bolezni.
Prilagoditev je temeljni biološki proces ki vodi organizme, da spremenijo svoje lastnosti in vedenje, da se bolje prilagodijo svojemu okolju pa naj gre za znamenito raznolikost ščinkavcev ali številne sorte bakterij s katerimi ljudje sobivajo. Medtem ko antibiotiki ljudem že dolgo pomagajo pri preprečevanju in zdravljenju bakterijskih okužb, pa se številne vrste bakterij vse bolj prilagajajo, da se uprejo antibiotičnemu zdravljenju. Ko so bili v več generacijah izpostavljeni manj smrtnim odmerkom antibiotika so raziskovalci ugotovili da so bakterije močno spremenile svojo obliko, tako da so postale širše in bolj ukrivljene. Druga stran te enačbe je da se bakterije lahko znajdejo tudi brez celične stene, ko pa jih imunski sistem težko zazna, ker človeške celice nimajo nobene svoje. Te spremembe oblike omogočajo bakterijam da premagajo stres zaradi antibiotikov in nadaljujejo s hitro rastjo. Te fizične spremembe omogočajo bakterijam, da dosežejo večjo ukrivljenost in nižje razmerje med površino in prostornino, kar bi omogočilo, da manj delcev antibiotikov prehaja skozi njihove celične površine ko rastejo. Ta vpogled ima velike posledice za zdravje ljudi in bo verjetno spodbudil številne nadaljnje molekularne študije o vlogi celične oblike na rast bakterij in odpornost na antibiotike.


=== Janja Bohte: Visokoločjivostno kvantitativno profiliranje številčnosti in modificiranosti tRNA z mim-tRNAseq ===
=== Zerovnik, Klara: S svilo v boj z boleznijo ===
Prenašalne RNA (tRNA) so kratke molekule potrebne za prevajanje genskih informacij v proteinska zaporedja. Sestava združb teh molekul je ključnega pomena za učinkovito dekodiranje mRNA in integriteto proteoma. Številčnost tRNA lahko močno vpliva na celično fiziologijo, toda merjenje količine tRNA v celicah je omejeno s številnimi tehničnimi izzivi. Uspešne meritve številčnosti ovira velika podobnost med molekulami tRNA ter blokade pri sintezi cDNA, predvsem prezgodnja zaustavitev encima reverzna transkriptaza. Raziskovalci so premagali te omejitve s pomočjo mim-tRNAseq, ki temelji na metodi, ki se jo lahko uporabi za kvantificiranje tRNA v katerem koli organizmu z znanim genomom in bo pomagala izboljšati razumevanje prenašalne RNA. Skupaj so združili metodo za izdelavo knjižnice cDNA iz endogeno spremenjenih tRNA z novim računskim okvirom za poravnavo odčitkov, analizo podatkov in vizualizacijo. Razvili so tudi celovit in uporabniku prijazen računalniški nabor orodij, ki zagotavljajo meritve številčnosti tRNA, frakcij polnjenja in profilov sprememb z izjemno natančnostjo in ločljivostjo. Ker je njihov potek potek dela kritičen, preudaren in uporaben za katerikoli organizem z znanim genomom, predvidevajo, da bo pomagal pojasniti prej nerešljive vidike biologije tRNA.


=== Miha Razdevšek: Epigenetske spremembe povezane z Alzheimerjevo boleznijo ===
Tumorski supresor p53 spada med intrinzično neurejene proteine (IDP). IDP) so proteini, ki nimajo fiksnih sekundarnih ali terciarnih struktur, imajo pa ključno vlogo pri celični signalizaciji in regulaciji. Mednje prištevamo tako popolnoma neurejene proteine, kot tudi dobro strukturirane proteine, ki vsebujejo intrinzično neurejene regije (IDR). Aktivnost je močno povezana z konformacijo proteinov, ki jo urejajo specifične interakcije z drugimi proteini ali nukleinskimi kislinami. Številni IDP so povezani z številnimi boleznimi, vključno z rakom, boleznimi srca in ožilja, sladkorno boleznijo, amiloidozami in nevrodegenerativnimi boleznimi. Tumorski supresor p53  je protein z nizko stopnjo ekspresije, ki kaže visoko nagnjenost k agregaciji in ima pomembno vlogo pri celični poliferaciji. Proteinsko IDR je iz N-terminalne regije, ki jo sestavljata transaktivni domeni 1 (TAD1) in 2 (TAD) ter s prolinom bogata domena (PRD). Raziskava je temeljila na hipotezi, da bi ob spojitvi p53 in proteina, ki kaže visoko ekspresijo in stabilnost, dosegli stabilnost p53. Ta protein naj bi bil največji ampulatni svilni spideoin, ki ima zelo neurejene in k agregaciji nagnjene segmente, vendar zelo visoko stopnjo ekspresije. Fuzijski protein ima učinkovitejšo translacijo, kakor sam protein p53. Fuzija tvori naravni tetramer, v katerem se tvorijo mnoge hidrofobne povezave med TAD1 in NT*, poleg tega pa tako stabiliziran protein ohrani svojo aktivnost v rakavih celicah.
Nevrodegenerativne bolezni predstavlajo v današnji družbi velik socialni in ekonomski problem zaradi primanjkovanja zdravil, ki je posledica slabega poznavanja bolezni. Za Alzheimerjevo bolezen (Alzheimer's disease, AD) je značilna agregacija proteinov Aβ in proteina tau. Moj seminar govori o epigenetskih spremembah povezanih z AD. Z natančno transkriptomsko, proteomsko in epigenomsko anazlizo možgan so raziskovalci analizirali specifične epigenetske modifikacije ljudi z AD v primerjavi z zdravimi starimi in mladimi. Analiza transkriptoma je pri ljudeh z AD prikazala večjo ekspresivnost genov povezanih s transkripcijo in strukturo kromatina, vključujoč gene za histon acetil transferaze, ki acetilirajo histon 3 na liznu 9 in 27 (H3K9ac in H3K27ac). Po analizi proteoma so prav tako ugotovili močno povečanje H3K9ac in H3K27ac. Podroben pregled dinamičnosti epigenetskih sprememb je prikazal povečanje H3K9ac in H3K27ac, kar nakazuje na njuno značilno vlogo pri AD. Prav tako je bilo ugotovljeno, da deacetilacijam sledijo demetilacije, acetilacije pa ne vplivajo na metilacijsko dinamiko, kar nakazuje potencial specifičnih acetilacij pri epigenetskem zdravljenju. Svoje in vitro ugotovitve so na koncu raziskovalci potrdili na vinski mušici, kjer so z vzpostavitvijo H3K9ac in H3K27ac inducirali agregacijo proteina Aβ42, kar je vodilo v degeneracijo notranjega in zunanjega očesa. S svojo študijo so predvsem prikazali pomembno negativno vlogo epigenetskih sprememb H3K9ac in H3K27ac pri mehanizmu in razvoju AD.


=== Tea Amidović: Mosaicism and extensive mutation of human placentas ===
=== Trobiš, Veronika: Kako določiti, kateri virus je nalezljiv ===  
The natural form of the placenta is distinct from any other human organ and resembles that of a tumor, with much of the same genetic variations present in childhood cancers. Placentas can have chromosomal abnormalities that the fetus1 may not have. Confined placental mosaicism (CPM) is the cause of this genetic segregation. CPM is characterized as the occurrence of chromosomal anomalies in extra-embryonic tissue that are not present in fetal tissue. Using whole-genome sequencing of 86 bulk placental samples and 106 microdissections of placental tissue, this research studied the phylogeny of human placental cells as reconstructed from somatic mutations. In this research, the total number of substitutions used in bulk placental samples was 145. Clinical karyotyping may have observed a trisomy of chromosome 10 in all bulk samples with copy number shift.  In a case of mosaic trisomic rescue, direct support for this has been found. Results of this research discover large-scale mutagenesis in placental tissues and propose that mosaicism is a common characteristic of placental growth in embryogenesis.


=== Patricija Kolander: Jedrni kompleks DICER - circRNA povzroči deregulacijo mikro-RNA v celicah glioblastoma ===
Virusne okužbe so velik globalni zdravstveni problem, vendar pa nobena dosedanja metoda ni omogočala hitre, neposredne in natanče kvantifikacije virusov, ki bi tudi dokazala infektivnost, kar je povzročalo napačne diagnoze in širjenje virusov. Pod pritiskom epidemije so zato poskušali najti boljši način za prepoznavo infekcijskih virusov od neinfekcijskih virusov, kar pa so dosegli z visoko selektivnimi DNA aptameri integriranimi v polprevodniške nanopore. Ker metoda izbire ni odvisna od znanih biomarkerjev za razlikovanje med nalezljivimi in nenalezljivimi virusi, jo je mogoče zlahka uporabiti za novo nastajajoče viruse, ki se vse pogosteje pojavljajo po vsem svetu, ne da bi imeli kakršne koli informacije o mehanizmu inaktivacije. Novo metodo so testirali na adenovirusu in SARS-CoV-2, ter s tem dokazali, da je ta metoda primerna za viruse z ovojnico ter prav tako za viruse brez ovojnice, zaradi česar je senzor splošno uporaben za zaznavanje teh in drugih novih virusov, ki so pomembni za okolje in javno zdravje.
Glioblastom je eden izmed najagresivnejših možganskih tumorjev pri človeku. Tumorske celice imajo v primerjavi z zdravimi bistveno manj izraženih mikro-RNA. Mikro-RNA so izredno pomembni regulatorji izražanja genov in lahko povzročijo njihovo utišanje, tako da se vežejo na komplementarno obveščevalno RNA in inhibirajo translacijo. Mikro-RNA lahko delujejo kot onkogeni – promovirajo nastanek raka ali pa delujejo kot zaviralci tumorjev. Z reguliranjem izražanja mikro-RNA rakave celice ohranijo sposobnost samoobnavljanja in proliferacije. V celicah glioblastoma je bilo odkritih bistveno več onkogeničnih mikro-RNA in precej manj tistih, ki zavirajo rast tumorjev. V raziskavi so dokazali, da v tumorskih celicah pride do spremembe v post-transkripcijskem zorenju mikro-RNA. Pri njem igra pomembno encim DICER, ki citoplazmi odreže zanko iz prekurzorske mikro-RNA, da nastane dvovijačni dupleks, ki se nato dokončno pretvori v zrelo mikro-RNA. V celicah glioblastoma pride do povečanega izražanja onkogena MALAT1 in njenega transkripta krožne RNA – circ2082. Ta v jedru tvori kompleks z RBM3 (RNA binding protein 3) in encimom DICER, ta pa posledično ne more potovati v citoplazmo, kjer v zdravi celici opravlja svojo nalogo. Znižanje izražanja circ2082 je vodilo do ponovne vzpostavitve ravnovesja mikro-RNA, kakršno je bilo v predrakavi celici, kar nakazuje na potencialne protirakave učinke targetiranja circ2082.
 
=== Lev Jošt: Znanstveniki si predstavljajo strukturo ključnega encima, ki tvori trigliceride ===
Drugi do zadnji korak biosinteze trigliceridov katalizirajo na magneziju bazirane lipin/fosfatidne kisline fosfataze oz. lipin/PAP, ki hidrolizirajo fosfatidno kislino v diacilglicerol. K definiciji lipinov so pripomogle tudi raziskave na mutiranih miših, ki nosijo mutacije gena, ki kodira nov jedrski protein, poimenovan lipin. Lipin/PAP so v splošnem presnovni encimi, ki uravnavajo tudi shranjevanje in mobilizacijo energije, avtofagijo in sintezo maščobnih kislin. Arhitektura lipin/PAP se razlikuje, vendar pa vsi encimi ohranjajo dve bistveni regiji, in sicer N-Lip in C-Lip. Znano je, da območji N-Lip in C-Lip, povezani z linkerjem, tvorita razcepljeno imunoglobinu podobno domeno, ki skupaj s katalitično domeno (in njenim aktivnim mestom), tvori kristalno strukturo lipina. Pri tvorjenju strukture, N-Lip ne ustvari lastne domene, temveč se rajši skupaj s prvimi 45 ostanki C-Lip zloži v Ig-podobno domeno, preostali del C-Lip pa tvori katalitično domeneno, pri kateri je vredno omeniti še še položaja C1 in C2, v katera so vstavljeni kratki peptidi. Ig-podobna domena pa se pakira in hkrati stabilizira katalitično domeno. Z oznakami od A–G označimo β-verige, ki jo gradijo in v človeških lipinih je to "razcepljena" domena, ki se mora rekombinirati, da tvori funkcionalni encim. V enem od poskusov dokazovanja te domenske arhitekture so ustavrili konstrukte mišjega lipina 1 in mišjega lipina 2, ki sta neposredno stopili N-lip in C-lip območje. Analiza pokaže tudi, da regija C-konca vsebuje prej neprepoznano domeno ki je ohranjena pri kvasu, miših in ljudeh
 
=== Boštjan Kramberger: Načrtovanje poti zvitja modularnih proteinov na osnovi ovitih vijačnic ===
Zvijanje proteinov se začne z nastankom lokalnih sekundarnih struktur, ki predstavljajo jedro zvitja. Zvitje proteina je torej proces pri katerem iz razvite oblike nastane zvita oblika, ki je funkcionalna. Raziskovalci so ugotovili, da modularen način zvitja proteinov preko ovitih vijačnic omogoča vpogled v ta proces in posledično uporabo razumevanja tega procesa. S pomočjo avtorsko razvitega matematičnega modela so ugotovili, da lahko ta proces izkoristijo, in to na način, da par modulov v isti verigi uporabijo večkrat, ker lahko s primerno razporeditvijo modulov kontrolirajo sestavljanje pravilnih parov. Z analizo sestavljanja modulov proteinskega tetraedra so namreč ugotovili, da se najprej sestavijo pari modulov, ki so si bliže v prostoru. Tako so pripravili proteinski tetraeder iz dvanajstih povezanih modulov v katerem so lahko namesto šestih uporabili le tri različne pare, ki so se pojavili dvakrat in dosegli, da se je protein zvil v pravilno strukturo s primernimi lastnostmi. Poleg uporabe za pripravo modularnih proteinov bo ta princip pomemben tudi za načrtovanje proteinskih vozlov ter za razumevanje procesa zvitja naravnih proteinov iz ponavljajočih segmentov. Gre predvsem za kinetiko, torej vrstni red povezovanja, zaradi česar lahko uporabimo iste segmente večkrat. Pričakujemo lahko, da bo nadaljnje raziskovanje usmerjeno predvsem v večkratno uporabnost istih segmentov pri tvorbi molekulskih vozlov.
 
=== Tina Urh: Depolimerizacija kompostabilne plastike z nano-disperziranimi encimi ===
Večino biorazgradljive plastike je danes izdelane iz poli-mlečne kisline ( ang. PLA) ali poliestra poli-kaprolaktona ( ang. PCL) in potrebuje več mesecev, da se razgradi, po razgradnji pa tvori mikroplastiko. Znanstveniki iz laboratorija Lawrence Berkeley so se odločili za nov pristop proizvodnje biorazgradljive plastike z nanokonfiniranjem encimov. Ko so encimski nanoklastri razpršeni v sledeh (< 0,02 masna odstotka PCL), se polkristalni poliestri razgradijo s procesivno depolimerizacijo, ki je posredovana s konca verige. V seriji poskusov so v PLA in PCL vgradili sledove komercialnih encimov, rezultate omenjam na podlagi BC-lipaze. Dosegli so skoraj popolno razgradnjo v nekaj dneh, z majhnimi repolimerizabilnimi stranskimi produkti, hkrati pa zagotovili neprekinjeno depolimerizacijo tudi po nastanku mikroplastike. Rezultati so tudi pokazali, da se debelejše kristalne lamele zanemarljivo razgradijo v primerjavi s tanjšimi ter da se poliester bolje razgradi v raztopini. Encim ima večjo aktivnost nad temperaturo začetka taljenja plastike; s tem so ugotovili, da je konformacija polimera tista, ki vpliva na termodinamično ravnovesje vezave konca verige na encim. Entropijsko je tudi ugodnejše, da se na encim veže kristaliziran konec verige; to ima večji učinek, kot povečana mobilnost verig. Opaženi rezultati nasprotujejo trditvam, da kristaliničnost upočasnjuje encimsko razgradnjo polimerov. Za doseganje nanoskopske disperzije ter povečanje stabilizacije encima, so okoli površine encima morali dodati RHP ( ang. random hetero polymers); na hitrost depolimerizacije je vplivala tudi njegova sestava.
 
=== Nuša Brdnik: Prostorsko omrežje ogrodnih proteinov v kamniti korali ===
Koralni grebeni nastanejo iz polipov, ki imajo trdno zunanje ogrodje, ki jih varuje. Ogrodja so sestavljena iz anorganskih aragonitskih vlaken in organskih molekul, kot so sladkorji, lipidi in proteini, ki se izločajo v procesu biomineralizacije. Identificirali so že več kot 100 proteinov v skeletnem ogrodju, v tej raziskavi pa so prvič določili, kako so ti proteini prostorsko organizirani in kakšne interakcije so med njimi v ogrodju kamnite korale Stylophora pistillata.  Z metodo kovalentnega povezovanja proteinov so določili protein-protein interakcije in z masno spektrometrijo identificirali proteine. Omrežje teh interakcij so vizualizirali v obliki topološkega modela. Natančneje so analizirali proteine, ključne v procesu biomineralizacije, to so kislinsko bogati (CARP) proteini, karboanhidraze, vWFA in vWFD proteini, α-kolagen itd. Z modeliranjem interakcij intramolekulskih kovalentnih povezav na strukture karboanhidraz in z molekulsko umestitvijo so potrdili kovalentne povezave z nekaterimi proteini. Izdelali so model ponazoritve prostorske organizacije proteinov na podlagi izsledkov starejših raziskav in tekoče, ki ga najverjetneje lahko posplošimo na vse korale. Še zmeraj je relativno malo raziskano o procesu kalcifikacije v koralah, raziskovanje na tedfghgfdfgewm področju pa je pomembno, saj koralnim grebenom vedno bolj grozijo podnebne spremembe, zakisanje oceanov. Ta raziskava pa kaže, da bi kamnite korale lahko vzdržale podnebne spremembe.
 
=== Žan Žnidar: Prisotnost sekvenc genoma mišjih virusov v ksenotransplantatih, pridobljenih iz pacienta ===
Iz pacienta pridobljeni ksenotransplantati (''PDX'', Patient-Derived Xenografts) imajo pomembno vlogo pri razvoju zdravil za zdravljenje raka. Pred vnosom učinkovine v človeško telo je namreč treba preveriti, kako učinkuje na rakaste celice. PDX je presadek človeškega rakastega tkiva v telo miši z imunsko pomanjkljivostjo (tipa ''NSG''). Gre torej za sistem ''in vivo'', ki naj bi bil boljši model dejanskega stanja kot npr. celične linije, saj ustvari obsežnejše mikrookolje. Kljub temu pa se zelo pogosto dogaja, da zdravilo, ki je uspešno uničilo tumor v PDX, pacienta ne pozdravi. Raziskava se je osredotočila na enega od možnih razlogov za to, in sicer na prisotnost mišjih virusov v PDX, ki spremenijo delovanje rakastih celic.
Izkazalo se je, da so mišji virusi prisotni znotraj rakastih celic PDX in se uspešno podvajajo, ob tem pa spremenijo raven izražanja nekaterih genov, ki vplivajo tudi na aktivnost limfocitov&nbsp;T. Posledično neka zdravilna učinkovina lahko deluje v PDX, ko pa je vnesena v telo pacienta, pa ga ne pozdravi. Raziskava izpostavi problematiko nepozornosti na te viruse v preteklem razvoju zdravil in možne rešitve za povečanje učinkovitosti pri razvoju učinkovin za zdravljenje raka.
 
=== Tina Zajec: Epigenetski regulator HP1a usmerja ''de novo'' prostorsko reorganizacijo genoma v zgodnjem embriju ''Drosophile'' ===
Raziskovalci so v obravnavani študiji preučevali vlogo heterokromatinskega proteina 1a ''Drosophile'' pri de novo organizaciji kromatina tekom zgodnjega embrionalnega razvoja v značilno konfiguracijo Rabl. Raziskovalne tehnike kot so kromatinska imunopercipitacija (ChIP), visoko zmogljiva metoda zajema kromosomskih konformacij (Hi-C), 3-D DNA fluorescenčna in situ hibridizacija (3-D DNA FISH), razne polimerne simulacije in sekvenciranje so znanstvenike v raziskavi napeljale do sledečih dognanj: heterokromatinski protein 1a vpliva na moč interakcij v konstitutivnem kromatinu, s tem vpliva na vzpostavitev B regij (transkripcijska neaktivnost) in kondenzacijo kromatina v le-teh. Heterokromatinski protein 1a prav tako vpliva na kopičenje pericentromernih regij tekom konfiguracije Rabl, s čemer pa tudi posredno vpliva na samo organizacijo kromosomalnih ročic. Na tovrstno organizacijo genoma v že diferenciranih celicah nima vpliva, morda pa bi imel lahko podobno vlogo kakšen od njegovih paralogov. Heterokromatinski proteini 1 predstavljajo družino proteinov, ki je evolucijsko prisotna pri veliki večini evkariontov. Razumevanje zgradbe kromatina, različnih mehanizmov, ki vplivajo na njegovo strukturiranost, predstavlja gradbeni temelj na katerem nato genetske in epigenetske raziskave lahko morda nekoliko enostavneje in bolj načrtno razširjajo svoja obzorja.
 
=== Klara Ažbe: Kako bakterije Streptococcus pyogenes s pomočjo razgradnje arginina preživijo na koži ===
Streptococcus pyogenes je vrsta grampozitivnih bakterij, ki spada med pomembnejše patogene na človeški koži. Njihov glavni vir energije je glukoza, ki pa je na koži ni dovolj za preživetje in razmnoževanje. S. pyogenes pa lahko kljub temu na koži preživijo tako, da razgrajujejo arginin, saj pri tem nastaja energija. Poleg energije nastaja tudi amonijak, ki zvišuje kisel pH kože in s tem bakterijam omogoča še bolj uspešno preživetje in povečuje virulenco. Arginin se razgradi na presnovni poti ADI, ki jo katalizira več encimov. Eden izmed njih je tudi argininska deiminaza (arcA). Znanstveniki so z izbrisom gena za arcA ustvarili mutanta divjega tipa S. pyogenes, za katerega so ugotovili, da arginina ne more razgrajevati in ima posledično v okolju brez glukoze zelo slabe možnosti za preživetje v primerjavi z divjim tipom. V okolju z dovolj glukoze pa je stopnja preživetja obeh bakterij enaka, torej se presnovna pot ADI ne aktivira. Gen za razgradnjo arginina ne more pomagati S. pyogenes pri preživetju, če na površini kože ni dovolj filagrina, ki je glavni vir arginina, kar so dokazali s poskusom na miši Flg -/-, mutantom divjega tipa miši brez filagrina.
 
=== Ema Kavčič: Sinteza hondroitin sulfata v E. coli ===
Hondroitin sulfat je glikozaminoglikan, ki se uporablja pri zdravljenju osteoartritisa. Izolirajo ga iz živalskih tkiv, vendar tak produkt ni čist. Za sintezo hondroitin sulfata v E. coli potrebujmo prekurzor hondroitin, donor sulfatne skupine PAPS in hondroitin 4-sulfotransferazo. Sev E. coli K4 sintetizira kapsulo iz hondroitina, ki je fruktoziliran. PAPS nastane pri biosintezi cisteina ali metionina, hondroitin sulfotransferaza pa je živalski encim, ki so ga prilagodili E. coli (skrajšali so aminokislinsko zaporedje). Z genskim inženiringom so odstranili gen za fruktozilacijo in gen za PAPS reduktazo, dodali pa so gen za sulfotransferazo. Začetna stopnja sulfatacije je bila 19 %. Višjo stopnjo sulfatacije (58 %) so dosegli s sevom, ki kopiči PAPS. Z računalniškim programom so predvideli 3 mutirane verzije encima hondroitin sulfotransferaza, največjo aktivnost je imel SM2. Na stopnjo sulfatacije vpliva tudi vektor, s katerim izrazimo encim. Optimalni indukcijski pogoji so pri OD600 0,6 pri 16 °C pri koncentraciji 1,0 mM IPTG in pri OD600 1,0 pri 20 °C pri koncentraciji IPTG 1,0 mM ali 0,5 mM. Bakterija naravno izloča hondroitin, zato so represirali gene za transportne proteine; sulfatacija se je dvignila na 55 %, s čimer so se približali stopnje sulfatacije živalsko pridobljenega hondroitina (70 %).
 
=== Maj Priveršek: Delovanje antidepresivov omogoča njihova neposredna vezava na nevrotropični receptor TRKB ===
Kljub temu, da je depresija ena izmed najbolj razširjenih duševnih motenj, za njen pojav in mehanizem še vedno ni enotne teorije. Ena izmed predlagani hipotez je t. i. hipoteza nevronske plastičnosti, ki pravi, da se depresija pojavi zaradi zmanjšane sposobnosti nevrogeneze. V nedavni raziskavi so dokazali, da se tako antidepresivi kot hitro delujoči antidepresivi vežejo na receptor tropomiozin kinaza B (TRKB) in s tem alosterično povečajo njegovo afiniteto do možganskega nevrotropičnefga faktorja (BDNF), vezava BDNF na TRKB pa sproži proces nevrogeneze. Prav tako so pokazali, da je TRKB edini protein iz družine tropomiozin kinaz, ki je občutljiv na koncentracijo holesterola v celični membrani. S pomočjo različnih metod so dokazali, da višje koncentracije holesterola spremenijo konformacijo TRKB in s tem onemogočijo vezavo BDNF na protein in pa da antidepresivi s svojo neposredno vezavo na TRKB le-tega stabilizirajo in s tem ohranijo njegovo občutljivost na BDNF tudi ob povišanih koncentracijah holesterola.  Kljub temu, da je vezava antidepresivov na TRKB manjša kot na njihove tarčne proteine, so koncentracije potrebne za vezavo na TRKB primerljive s koncentracijami doseženimi pri zdravljenju posameznikov z antidepresivi. Z ugotovitvami so odgovorili na mnoga vprašanja, ki so do nedavnega pestila področje psihiatrije.
 
=== Gaja Starc: Uporaba genetsko-epigenetskega tkivnega kartiranja plazemske dna pri prenatalnih testiranjih, presaditvah in v onkologiji ===
Plazemska DNA je agregat DNA molekul, ki jih krvni obtok sprejema od celic, tkiv in organov v telesu. Analiza tkivne sestave plazemske DNA je uporabna pri diagnostiki raka, prenatalnih testiranjih in spremljanju zavrnitve organa po presaditvi. Plazemsko DNA, ki nosi tkivno ali organsko specifične različice, lahko v primeru razlik med genetsko sestavo tarčnega tkiva in genotipom gostitelja uporabimo za prepoznavanje molekul DNA, sproščenih iz posameznega organa ali tkiva. Raziskovalna skupina s Kitajske univerze v Hong Kongu je razvila metodo GETMap (genetsko-epigenetsko tkivno kartiranje), ki temelji na odkrivanju genetskih razlik in epigenetskih sprememb (specifično metilacije) DNA. GETMap analiza omogoča določitev tkivne sestave in izvora plazemske DNA, ki vsebuje različne genetske različice. Tovrstna usmerjena analiza posameznih komponent plazemske DNA poveča razmerje signala in šuma ter odpravi odstopanja zaradi razlike v koncentraciji tarčne DNA, ki so bila prisotna pri dosedanjih metodah analize plazemske DNA. Za utemeljitev GETMap analize so simulirali tri scenarije klinične uporabe – nosečnost, presaditev pljuč in detekcijo raka. Najprej so dokazali ustreznost metode GETMap z analizo plazemske DNA pri nosečnicah, nato pa so analizirali plazemsko DNA prejemnikov presajenih pljuč in spremljali spreminjanje tkivne sestave v odvisnosti od časa. Nazadnje so pri pacientih s hepatocelularnim karcinomom in nosečnici z limfomom skušali ugotoviti, če GETMap analiza omogoča lokalizacijo tumorjev pri diagnostiki raka. Kljub zelo spodbudnim dosedanjim rezultatom so za dokončno potrditev uporabnosti GETMap analize potrebne nadaljnje študije na večjem vzorcu.
 
=== Urša Štefan: Utišanje retrotranspozonov LINE-1 kot karakteristika akutne mieloične levkemije ===
Somatske retrotranspozicije retrotranspozonov L1 so v polovici primerov spremljevalec rakavih obolenj. Izjemoma najdemo bistveno nižjo stopnjo retrotranspozicij pri akutni mieloični levkemiji. S presejalnim testom CRISPR-KO so raziskovalci določili za AML visoko specifičen gen, ki kodira podenoto MPP8 kompleksa HUSH. Ugotovili so, da je kompleks HUSH z delujočo podenoto MPP8 nujen za razvoj AML, hkrati pa hematopoeza z izbitim genom za MPP8 poteka normalno. Kompleks HUSH z vezavo metiltransferaze SETDB1 posredno vpliva na utišanje retrotranspozonov L1 s tvorbo heterokromatina. V primeru izbitega gena za MPP8 je količina izraženih L1 bistveno višja v primerjavi z divjim tipom celice. Povezavo med MPP8 in retrotranspozoni so potrdili s kromatinsko imunoprecipitacijo s sekvenciranjem. Dokazali so, da aktivno izražanje onkogenov AML zniža stopnjo izražanja retrotranspozonov in da reaktivacija retrotranspozicij zavira razvoj AML. Pri retrotranspozicijah nastajajo prekinitve obeh verig, ki jih celica označi s fosforilacijo histona (γH2A.X). V naslednjem koraku se aktivira od ciklina odvisni kinazni inhibitor p21, ki zaustavi celični cikel v kontrolni točki in posledično onemogoči nadaljnje razmnoževanje celice. S HUSH-povzročeno utišanje retrotranspozonov L1 je torej ključno pri ohranjanju zadostne genomske stabilnosti, da se lahko levkemične celice uspešno razmnožujejo.
 
=== Mark Loborec: Dolgotrajna analgezija z usmerjeno ''in situ'' represijo NaV1.7 v miših ===
Kronične bolečine so precej pogost in težko obvljadljiv problem v današnjem svetu. Pomembno vlogo pri občutku bolečine igrajo tudi NaV1.7 natrijevi kanalčki. Če je gen zanje nedelujoč, to vede v bolezen nezmožnosti čutenja bolečine, njegovo preveliko izražanje pa v preobčutljivost nanjo. NaV1.7 natrijevi kanalčki so namreč udeleženi pri prenosu signala od bolečinskega receptorja do možganov. Raziskovalci so z uporabo KRAB-dCas9 in ZFP-KRAB, dostavljenega prek AAV (adeno-associated virus), v miših zmanjšali izražanje gena, ki kodira te kanalčke. Nato so so mišim umetno inducirali stanja preobčutljivosti na bolečino, ter merili občutljivost miši z represiranim genom za NaV1.7 in miši brez represiranega gena. Izkazalo se je, da normalna občutljivost na bolečino ostane enaka, miši, ki so imele represiran gen za NaV1.7 pa so imele zelo zmanjšano preobčutljivost na bolečino. Ta učinek je trajal tudi do 105 dni po vnosu KRAB-dCas9 ali ZFP-KRAB v miš. Miši so nato testirali še za stranske učinke, a jih razen milejšega vnetja pri nekaterih miših niso našli. To odkritje bi lahko pomenilo, da bi kronične bolečine lahko zdravili z metodo, ki je dolgotrajna, nima neprijetnih stranskih učinkov in ni zasvajujoča, za razliko od mnogih protibolečinskih zdravil, ki so v uporabi danes.

Latest revision as of 22:19, 6 May 2022

Korošec, Tinkara: Superbakterije in novi pristopi k razumevanju vzroka rezistence

Nekatere bakterije so za nas esencialne, medtem ko patogeni sevi lahko povzročajo življenjsko ogrožujoča obolenja. Zaradi desetletij nepravilne uporabe antibiotičnih sredstev, so bakterije nanje razvile rezistenco. Imenujemo jih tudi superbakterije, ena najbolj razvpitih je MRSA, ki ima razvito rezistenco na β-laktamske antibiotike in na močnejše antibiotične učinkovine, kot je trimetoprim (TMP). Gre za inhibitor encima dihidrofolat reduktaze (DHFR), ključnega pri procesih celičnega podvojevanja. Redukcijo na encimu katalizira kofaktor NADPH. Zaradi pojava rezistence bakterij na omenjen inhibitor, so v razvoju novi, preko propargila vezani antibiotiki (PLA). Raziskave so bile izvedene preko računalniških orodij, kjer so izdelali visoko resolucijske kristalne strukture kompleksov med PLA enantiomerami, NADPH izomerama in SaDHFR WT ali F98Y, le-ti v različnih kombinacijah. Opazili so, da se NADPH pojavlja v dveh konformacijah, običajni β-NADPH in še nikoli videni anomeri t-NADPH. Ocenjena je bila tudi učinkovitost različnih PLA enantiomer na WT in mutirani SaDHFR. Izkazalo se je, da sta R-27 in S-27 najučinkovitejši PLA enantiomeri, vendar imata ob vezavi na DHFR različni preferenci za NADPH izomeri. Ker imata enantiomeri različni stopnji učinkovitosti proti F98Y SaDHFR, ta fenomen poimenujemo kiralni izogib (angl. chiral evasion). Gre za pojav, ko encim izrablja konfiguracijsko in kiralno razliko svojega kofaktorja za izogib inhibitorju.

Kogoj, Lena: Umetno narejene proteinske mišice zdaj realnost

Mišice so zelo kompleksen sistem v živalskih organizmih, ki je ključen za njihov obstoj, saj s pomočjo avtonomnih kontrakcij omogoča bitjem premikanje. Raziskovalna ekipa Univerze v Freiburgu je uspela razviti mišicam podoben material iz naravnih proteinov, ki izvaja kontrakcije avtonomno. Osnova narejenega materiala je elastin, naraven vlaknast zelo elastičen protein, ki se pojavlja v vezivnih tkivih sesalcev in omogoča vrnitev tkiva v prvotno obliko po kontrakciji oziroma raztegovanju. Po zgledu tega proteina so znanstveniki uspeli razviti dva elastinu podobna proteina (ELP) s formulama (DSY)16 in (VRY)16, od katerih se prvi odzove na spremembe pH, drugi pa na spremembe temperature. Znanstveniki so skombinirali ta dva proteina s pomočjo fotokemičnega premreženja, s čemer so oblikovali dvoslojen material. V takem materialu so uspeli vzpostaviti ritmične kontrakcije, ki jih poganja pH oscilirajoča reakcija, ki v ta namen porablja kemično energijo. Vir goriva je natrijev sulfit (Na2SO3). V pH oscilirajoči reakciji, med katero se pH periodično spreminja, se kemijska energija spremeni v mehansko energijo – pride do upogibanja. Kontrakcije se da zagnati ali zaustavili s pomočjo temperaturnih sprememb. Umetna mišica je za zdaj zgolj prototip, vendar je zaradi velike odpornosti, trajnosti, trpežnosti in potencialne možnosti povezovanja s specifičnimi tkivi zelo primerna za aplikacijo v protetiki, farmaciji, rekonstruktivni medicini in robotiki.

Krašna, Deni: Odkrit ključ za nadzor celične smrti

Proces celične smrti je v človeškem telesu popolnoma običajen proces, večinoma zaželen, saj je pomemben dejavnik pri ohranjanju zdravega organizma. Je strogo reguliran in ga lahko motnja zlahka zasuka v škodljiv način. Kot ključni regulator celičnega preživetja, inflamacije in celične smrti poznamo RIPK1 , katerega kinazna funkcija je nujna za izražanje apoptoze in nekroptoze. Zato je nujen strog post-translacijski nadzor. Izkaže se, da je dosežen s fosforilacijo aktivnih mest lociranih na serinskih in treoninskih aminokislinskih ostankih. O tem sicer pomembnem procesu, pa je še vedno znanega precej malo. Zato se je ta raziskava lotila ravno tega problema. Z uporabo kopice metod, med drugim tudi CRISPR-celogenomski izključitveni pregled, so znanstveniki prišli do spoznanja, da pomembno vlogo igra PPP1R3G s pripadajočo PP1γ katalitsko podenoto, ki defosforilira inhibitorna mesta kinaze. V eksperimentalnem delu so bili pomembni tudi mutanti. Znanstvenikom je proces uspelo potrditi tudi v živih organizmih, in sicer na miškah. Raziskava svojo pomembnost nosi v terapevtskih vodah, saj se s uperjenjem proti PP1R3G/PP1γ odpirajo vrata za zdravljenje inflamatornih bolezenskih stanj.

Mezek, Tajda: Multipla skleroza verjetno posledica okužbe z Epstein-Barr virusom

Multipla skleroza je kronična avtoimuna bolezen centralnega živčevja. Za bolezen je značilno, da povroča razgradnjo mielinske ovojnice in postopoma poškodbe živčnih vlaken v možganih in hrbetnjači. Hkrati prizadane različna področja možganov in hrbtenjače, zato se kaže s širokim spektrom simptomov, ki so posledica upočasnjenega in/ali prekinjenega prevajanja živčnih impulzov. Točen vzrok bolezni ni znan, raziskave na podlagi večletnih hipotez pa so prvič potrdile povezavo bolezni z preteklo okužbo z Epstein-Barr virusom, izvedeno na serumskih vzorcih ameriških vojakov, ki so bili v času služenja diagnosticirani z multiplo sklerozo. V vzorcih se je vrednost nevrofilamentov (oligoclonal bands), ki so pokazatelji nevrološke degeneracije, značilne za multiplo sklerozo zvišal le v vzorcih po okužbi z Epstein-Barr virusom. Pri patogenezi multiple skleroze so ključni limfociti-B in limfociti-T, medtem ko Epstein-Barr virus napade limfocite-B in epitelne celice sluznic. Rezultate niso povezali z nobenim drugim do zdaj najverjetnejšim rizičnim faktorjem bolezni, kot sta genske predispozicije in nizke ravni vitamina D. To je velik korak v nadaljevanju zdravljenja in preprečevanja bolezni, saj se bo odkrivanje zdravil navezalo na vzročni razlog in ne le na zaviranje celic imunskega sistema. Z razvojem cepiva ali specifičnih protivirusnih zdravil za Epstein-Barr virus bo multipla skleroza lahko postala preprečljiva ali ozdravljiva.

Fink, Luka: Protitumorsko zdravilo spodbuja hujšanje pri miših

Pokazano je bilo, da povišani nivoji rastnega diferenciacijskega faktorja 15 (GDF15) zmanjšajo vnos hrane in posledično znižajo telesno maso, z aktivacijo receptorja glial-derived neurotropic factor (GDNF) v zadnjih možganih. To je alpha receptor, ki ga kodira gen GFRAL pri glodavcih in nečloveških primatih. Endogena indukcija tega peptida lahko predstavlja rešitev za zdravljenje debelosti. V študiji so s pomočjo drug-screening metod našli majhno molekulo kamptotecin (CPT), ki je bila prej uporabljena kot antitumorna učikovina, ki je lahko potencialen inducer hormona GDF15. Oralno doziranje CPT-ja je povišalo nivoje GDF15 v dietno-induciranih debelih miših, s tem, da je dvignilo nivoje ekspresije GDF15, v največji meri v jetrih, z aktivacijo stresnega odziva. Anorektičen efekt GDF15 je zmanjšal vnos hrane in posledično zmanjšal telesno maso, nivoje krvnega sladkorja in nivoje hepatičnega maščevja v debelih miših. Ravno nasprotno se zgodi, ko je GDF15 inhibiran z AAV8 in CPT izgubi svoje koristne učinke. In pričakovano, CPT ni zmanjšal vnosa hrane v miših brez GFRAL, kljub visokim nivojem GDF15. Te rezultati kažejo na to, da bi bil lahko CPT uporabljen kot učinkovina proti prekomerni telesni masi, z aktivacijo GDF15-GFRAL poti.

Rajterič, Lara: Z novim sistemom do hitrejšega nadzora nad nanodelci za dostavo zdravil

V zadnjih letih se je RNA terapija uveljavila kot nova kategorija terapevtskega sredstva za preprečevanje in zdravljenje različnih bolezni. Ker pa ima RNA molekula lastnosti, ki ji preprečujejo direkten vstop v celico, so znanstveniki razvili lipidne nanodelce, ki RNA molekulam omogočijo vstop v tarčne celice. Lipidne nanodelce običajno najprej testirajo na miših, nato se premaknejo na primate, ko so bolj sorodni ljudem, šele nato pa pridejo na vrsto klinična testiranja na ljudeh. Ker pa dostava te delcev pri različnih vrstah organizmov zaradi različnih signalnih poti v celicah poteka nekoliko drugače, je tudi celoten proces preizkušanja precej dolgotrajen in drag. Na Inštitutu za tehnologijo v Georgii so znanstveniki zato razvili sistem SANDS, ki jim omogoča simultano primerjavo genov, ki vplivajo na dostavo lipidnih nanodelcev v celice miši, primatov in ljudi, in to vse znotraj posebno zasnovanih poskusnih miši. Ta proces testiranja lipidnih nanodelcev precej skrajša in ekonomizira. S študijo so zanstveniki prišli do podatkov o dostavi LNP-jev do celic, ki lahko naredijo raziskave na prekliničnih vrstah bolj napovedne za testiranja na ljudeh, kar bi lahko omogočilo hitrejši razvoj RNA terapij.

Mikoš, Ula: Unikaten tubulin, ki se v bakteriji igra skrivalnice

Naegleria gruberi je enocelični evkariont, ki je lahko v obliki amebe in bičkarja. Ameba ne vsebuje mikrotubulov, razen v obdobju celične delitve, ko tvori mikrotubulske snope, ki sestavljajo delitveno vreteno. Mitoza je zaprta, kar pomeni, da se delitveno vrteno tvori znotraj jedrca, ki se ohranja čez celotno mitozo. Razdeli se šele, ko se delitveno vreteno dovolj podaljša. Same snope sestavlja med 3 in 6 mikrotubulov, med 10 do 30 teh snopov, ki so zavrteni največkrat v desno, pa sestavlja vreteno. S podaljševanjem delitvenega vrtena se zasuk manjša, število snopov pa se poveča. V zgodnji metafazi so prisotni le primerni mikrotubuli, ki segajo čez celotno delitveno vrteno, v pozni metafazi, pa se sintetizirajo še sekundarni mikrotubuli, ki se nahajajo le na sredini vrtena. Diferenciacija amebe v bičkarja traja do 120 minut, vendar je ta oblika le začasna. Bičkar se po maksimalno 300 minutah spremeni nazaj v amebo, mikrotubuli se razstavijo in tubulin se razgradi. Mitotski mikrotubuli se razlikujejo od mikrotubulov, ki se sintetizirajo v bičkarju. Razlika je v tubulinu, ki gradi mikrotubule. Mitotski α in β-tubulin je bolj divergenten, kot α in β-tubulin bičkarjev. Sledi sklep, da je tubulin bičkarjev pod strožjim nadzorom. Divergentnost tubulina nam lahko omogoča razvoj zdravila, ki bo delovalo na divergenten tubulin v sorodni fowleri, ki je človeški zajedavec, človeškega pa ne bo poškodoval.

Mužič, Taja: Smrtonosna kombinacija, ki neposredno sproži celično smrt

Apoptoza je vpletena v številne biološke procese in je zato med najbolj aktualnimi področji biomedicinskih raziskav. Notranja pot apoptoze je odvisna od dejavnikov, ki se sprostijo iz mitohondrijev. Proapoptotični protein BAX in protein DRP1 se med apoptozo kolokalizirata na mitohondrijih. Oba imata pri procesu pomebno vlogo. BAX nadzoruje permeabilnost zunanje membrane mitohondrija, DRP1 pa pomaga pri sproščanju citokroma c v citosol. Povezava med proteinoma je bila ugotovljena že pred desetletji, funkcionalni pomen te pa je ostal neznan. Skupini znanstvenikov iz Univerze v Kölnu je uspelo pokazati, da imata BAX in DRP1 fizično interakcijo in da se le-ta poveča med apoptozo. Proteina se namreč lokalizirata do ločljivosti 30nm, približno tolikšna pa je tudi velikost oligomerov, ki jih tvorita. Da proteina tvorita kompleks, so dokazali s fuzijskimi proteini RA in GB, ki oddajajo fluorescenco samo, če so del istega kompleksa. Poleg tega so meritve pokazale tudi, da je za tvorbo kompleksa teh proteinov potreben N-konec proteina BAX, ter da se ti pojavijo samo v membranskem okolju. Z dimerizacijo proteinov jim je uspelo raziskati funkcionalne vloge interakcije med omenjenima proteinoma. Rezultatati so pokazali, da medsebojna interakcija proteinov spodbuja kopičenje na mitohondrijih kot tudi aktivacijo BAX, kar povzroči indukcijo apoptoze.

Auer, Špela: Vpliv proteina na vnetja

Vnetje je biološki odziv imunskega sistema, ki ga lahko povzročajo patogeni, poškodovane celice in toksini. Vsako vnetje more naše telo tudi zatreti, če pa do tega ne pride, se lahko razvije kronično vnetje, ki lahko povzroči bolezenska stanja, npr. revmatoidni artritis. Prav pri bolnikih z revmatoidnim artritisom so prvič identificirali protein sekretorna fosfolipaza A2-IIA (sPLA2-IIA). Encim sPLA2-IIA hidrolizira predvsem fosfolipide membran bakterijskih celic v maščobne kisline in lizofosfolipide ter sodeluje pri proizvajanju lipidnih mediatorjev, npr. eikozanoidov, ki povzročajo vnetja. V raziskavi Dore et al. (2022) so opazovali vpliv encima sPLA2-IIA na miših. Pri miših s prekomerno izraženim encimom so opazili spontano otekanje vratu, kar je verjetno posledica razgradnje bakterijskih membran v mikrobioti miši, kjer je nastala arahidonska kislina, ki se pretvori v eikozanoide. Drugi možen razlog za vnetje je različna sestava mikrobiote (prisotnost različnih bakterij) ob prisotnosti oz. odsotnosti sPLA2-IIA. Na podlagi rezultatov so zaključili, da bi lahko lokalna inhibicija sPLA2-IIA ublažila vnetni proces, ki poslabša določene vnetne bolezni. Prav tako bi lahko blokiranje bakterijskih provnetnih lipidov (nastali z delovanjem encima), ki se potem pretvorijo v eikozanoide, zmanjšalo simptome pri ljudeh s sistemskimi vnetnimi boleznimi.

Laura, Simonič: Yin in Yang mitohondrijske arhitekture

Kriste so uvihanja notranje membrane mitohondrijev, na katerih poteka oksidativna fosforilacija. Sposobnost dinamičnega preoblikovanja mitohondrijskih membran je ključna mehanizma za prilagajanje mitohondrijev na spreminjajoče fiziološke potrebe in metabolne pogoje njihove okolice. Mitohondrijsko stično mesto in organizacijski sistem krist (MICOS) in F1Fo-ATP sintaza sta proteinska mehanizma, ključna za vzdrževanje arhitekture notranje mitohondrijske membrane. MICOS se nahaja na spojih krist, ki so povezava krist z izravnanim preostankom notranje membrane. MICOS spodbuja nastanek spojev krist, F1Fo-ATP sintaza pa ima glavno vlogo pri oblikovanju obodov na notranjem delu krist. Ta proteinska mehanizma imata antagonistično vlogo pri organizaciji arhitekture notranje membrane mitohondrijev. Najnovejše raziskave dinamike oblike mitohondrijev se osredotočajo na delovanje podenote Mic10, ki je ena izmed najpomembnejših enot kompleksa MICOS. Mic10 se selektivno veže z dimerno obliko ATP sintaze in s tem poveča nastajanje oligomerov ATP sintaze. Mic10 ima pri izoblikovanju arhitekture notranje membrane mitohondrijev dvojno vlogo. Zraven osrednje vloge Mic10 pri oblikovanju spojev krist, kot ena izmed glavnih podenot kompleksa MICOS, majhen delež Mic10 vstopa v interakcije s F1Fo-ATP sintazo. Slednja povezava stabilizira dimerno in oligomerno obliko ATP sintaze.

Lah, Urša: Kolibaktin, bakterijski toksin, ki sproži indukcijo profaga

Kolibaktin je kemično nestabilna majhna molekula genotoksina, ki lahko tvori medverižne navzkrižne povezave v DNK in je povezan s pojavom bakterijsko povzročenega kolorektalnega raka pri ljudeh. Proizvajajo ga samo bakterijski sevi, ki vsebujejo genomski otok poliketid sintaze (pks) ali biosintetični genski grozd clb. Natančneje je znano, da poškodbe DNK, ki jih povzroči ultravijolično obsevanje ali kemična obdelava, aktivira litično replikacijo profagov v bakterijah. Zaradi tega so se znanstveniki spraševali ali lahko kolibaktin vpliva na bakterijske populacije z aktivacijo rezidenčnih profagov. Da bi preverili ali proizvodnja kolibaktina spremeni obnašanje profagov v sosednjih lizogenih, ki ne proizvajajo kolibaktina, so okužili divji tip E.Coli BW25113 s fagom lambda in ta lizogen sokulturno združili z pks+ ali pks- E.Coli. Rezultati so pokazali na to, da proizvodnja kolibaktina posebej vpliva na bakterije, ki nosijo profage, tako da povzroča litični razvoj. Pokazali so tudi, da je kolibaktin širok induktor, zaščito pred njem pa predstavlja 170 aminokislinski protein. Čeprav lahko obstajajo druge funkcije kolibaktina, odkritje, da inducira profage zagotovi en mehanizem s katerim bi proizvodnja in imunost na ta naravni produkt lahko zagotovila konkurenčno prednost pred ostalimi mikroorganizmi.

Kristanc, Pia: pH odgovoren za bakterijsko rezistenco

Mnoge patogene bakterije proizvajajo SMR (angl. small multidrug resistance) proteine, ki so vrsta transmembranskih transportnih proteinov in so odgovorni tudi za rezistenco bakterij proti antibiotikom. Delujejo tako, da prenesejo molekulo antibiotika skozi membrano iz bakterije. Eden izmed teh proteinov je homodimer EmrE. To je bakterijski transmembranski protein, ki transportira poliaromatske kationske substrate s pomočjo protonske iztočne črpalke. Mehanizem transporta substrata skozi membrano je odvisen od strukturne spremembe EmrE proteina. Znano je, da je strukturna sprememba posledica različnega pH; v citoplazmi je namreč pH višji, v periplazmi pa nižji. Znanstveniki so v tej raziskavi s pomočjo substrata 4-fluoro-tetrafenilfosfonijevega iona (F4-TPP+) še enkrat določili že znano strukturo v nižjem pH ter uspešno določili tudi prej neznano strukturo v višjem pH. Za nižji pH so izbrali pH 5,8, za višji pa 8,0. Z uporabo jedrske magnetne resonance v trdnem stanju (angl. solid-state NMR) in merjenjem razdalj med vodiki in fluori v substratu so uspešno določili tudi drugo strukturo in ključne razlike med njima. Glavna razlika je, da je v nižjem pH eden od E14 protoniran, v višjem pa sta obadva deprotonirana. V tej raziskavi so ugotovili, da sta lahko TPP+ substrat in proton na protein vezana hkrati. Njuna vezava in odcepljanje potekata neodvisno od prisotnosti drugega, saj sta E14 ostanka dovolj narazen, da ne pride do elektrostatskih interakcij.

Tušek, Marcel: Turbo prepis genov v rokah proteina

Protein, ki se mnogokrat uporablja v času polimerizacije, se imenuje NDF (nucleosome-destabilizing factor/nukleosomskodestabilizacijski faktor). NDF ima PWWP motiv, ki ima interakcijo z nukleosomi blizu dvojic. NDF nato destabilizira nukleosome v neodvisnosti ATP-ja in povzroči transkripcijo v polimerizaciji II, v očiščenem in definiranem transkripcijskem sistemu ter hkrati v celičnem jedru. V primeru, da pride do pomanjkanja NDF proteina, pride do vse skupnega zmanjšanja RNK nivojev v mnogih genih. Pri ljudeh najdemo NDF protein v vseh tkivih in zelo velikih količinah. Hkrati je esencialen v matičnih celicah, pri raku na dojkah pa se prikaže v prevelikih količinah. To pomeni, da je NDF protein dodan v genska telesa med aktivacijo transkripcije, ob čemer olajšuje transkripcije polimerizacije II v nukleosomih. NDF je rekruiran v genska telesa in ta rekrucija je v spremstvu zvišanja transkripcijskih nivojev od mnogih NDF-obogatenih genov. Zaradi tega ima NDF pomembno vlogo pri genski aktivaciji. Še eden faktor vreden omembe je, da je protein bolj prisoten pri daljših genih kot pri krajših, saj mora v daljših destabilizirati več nukleosomov. Pomembno je, da ločujemo NDF protein od FACT proteina. FACT vzpodbuja razstavljanje in hkrati sestavljanje nukleosomov med gensko transkripcijo, DNK replikacijo in popravljanjem DNK. Mehanizem, ki ga FACT uporablja za vzdrževanje integritete kromatina med polimerizacijo, je lajšanje odstranitve H2A-H2B dimera.

Mohar, Teja: (Bio) zaznavanje proteinskih interakcij

WDR proteini so vsestranski pri posredovanju številnih protein-protein interakcijah (PPI) in igrajo ključno vlogo pri vzpostavljanju encimskih kompleksov. Pogosto so vpleteni v procesiranje celičnih signalov in služijo kot opora velikim molekulam. Velike motnje v njihovem fizičnem povezovanju z drugimi proteini pa lahko privedejo do patoloških stanj. Kljub njihovi pomembnosti so številne selektivne in dinamične interakcije WDR-jev s številnimi proteinskimi substrati neznane. Biološke in sintetične nanopore služijo kot močno orodje za vzorčenje reverzibilnih protein-peptid in protein-protein interakcij v raztopini. Cilj znanstvenikov je bilo ustvariti zelo občutljivo napravo sposobno zaznavanja in merjenja WDR5 - s kromatinom povezanega WD40 ponavljajočega proteina 5. Glavna ovira pri zaznavanju WDR-jev z uporabo nanopore je v velikosti. WDR-ji so preveliki, da bi vstopili skozi nanoporo, zato morajo biti te interakcije preučene zunaj lumna nanopore. Težavi so odpravili z inženirsko izdelano proteinsko nanoporo na katero so vezali ligand WDR5 proteina - MLL4Win. Nanopora pa vključuje tudi peptidni adapter na svojem N-koncu. Ligand WDR5 proteina, vezan na poro, mora vstopiti v votlino WDR5 proteina. Znanstveniki so dokazali, da je ta proteinska nanopora sposobna vzorčiti kompleksne vezne vmesnike. Lahko se uporablja tudi za proučevanje drugih WDR-jev in sistemov vezave, ki vsebujejo brazde. Dokazali so tudi, da lahko ta proteinska nanopora zazna tudi zelo šibke interakcije, kar razširi spekter uporabe nanopore in poudari njeno pomembno občutljivost.

Petrovič, Filip: Reprogramiranje možganskih tumorjev

Gliome so podvrsta možganskih tumorjev. So rakava obolenja GLIA celic, ki obdajajo nevrone v možganih. Glioblastome so zelo agresivna oblike »naprednih« gliom (Stage 3, Stage 4 Cancer). Eden izmed glavnih razlogov za nastanek tumorjev je hipometilacija DNA. Metilacija DNA je vezava CH3 skupin na adenin in timin, s čemer se regulira izražanje genov: geni, ki so hipermetilirani na promotorskih regijah, se ne bodo izražali. Predhodno je znano, da določene mutacije na genih IDH1 in IDH2 povečajo metilacijo CpG regij v promotorskih regijah DNA tumorskih celic, kar vodi do boljše prognoze (lažji potek bolezni, več možnosti za ozdravljenje,…). Raziskovalce je zanimalo, ali je mogoče metilacijo DNA povečati tudi pri posameznikih, pri katerih IDH1/2 mutaciji nista prisotni. To so poskušali doseči s kombinacijo 3 zdravil: Temozolomide, Bevacizumat in L-Metilfolat, še posebej jih je zanimal slednji. V raziskavi je sodelovalo 14 pacientov različnih starosti, spolov in brez mutacij IDH1/2, ki so prejemali različne doze že prej omenjenih zdravil. 13 pacientov je umrlo (ob času izida članka), vendar je bila njihova povprečna življenjska doba daljša od pacientov s podobno diagnozo, ki takega zdravja ne prejemajo(9,6 mesecev proti 8,5 mesecev). Raziskovalci so s primerjanjem metilacije DNA pred začetkom zdravljenja in po smrti ugotovili, da se je metilacija CpG regij povečala.

Kastelic, Gal: Avtofagija vskoči na pomoč pri celjenju ran

Avtofagija, mehanizem stresnih odzivov v celicah, je v celici največkrat prisotna pri razgradnji virusov in bakterij, ali pa pri recikliranju celici lastnih snovi, a pojavlja se tudi pri celjenju ran. Ko se rana celi, proces avtofagije sproži in uravnava proteinski kompleks TORC1. Znanstveniki so z izvajanjem poskusov na sadnih mušicah ugotovili, da celice okoli rane z avtofagijo selektivno razgradijo lastno celično membrano, pri čemer apikalna in bazalna stran ostaneta nedotaknjeni. S tem se meje med celicami porušijo in nastane velika večjedrna celica oz. sincicij, ki služi kot zaščita pred tujki in nudi mehansko stabilnost, avtofagija pa je potrebna tudi za čiščenje ostankov v celicah, ki obkrožajo rano. Da res pride do razgradnje celičnih sten, so znanstveniki dokazali z iskanjem GFP-pozitivnih celic. Za aktivacijo avtofagije so potrebni geni Atg1, Atg5, Atg6, Atg7 in Atg12, znanstveniki pa so z onemogočanjem avtofagije z zatiranjem vsakega od teh genov ugotovili, da so edini nujno potrebni geni Atg1, Atg5 in Atg6. Pravilno delovanje TORC1 potrebno za preprečevanje uničenja povrhnjice ličinke z avtofagijo, saj je lateralna plazemska membrana potencialni vir avtofagosomskih membran, TORC1 pa ima osrednjo regulacijsko funkcijo v celični presnovi. Disfunkcija avtofagije pa poveča tveganje za nevrodegenerativne bolezni, kot sta Alzheimerjeva in Parkinsonova bolezen, pa tudi za raka in okužbe.

Brajer, Mirta: Sodelovanje virusov in bakterij pri nastanku raka

Glavni povzročitelj raka materničnega vratu je HPV virus, ki se prenaša s tesnimi stiki s kožo ali sluznico okužene osebe. K nastanku raka pripomore okužba z bolj kancerogenimi oblikami virusa, saj 70% primerov povzročata HPV16 in HPV18, zraven pa lahko sodelujejo še drugi dejavniki, naprimer imunološko stanje posameznika, hormoni, ter sočasne okužbe z drugimi patogeni, v raziskavi so se osredotočili na sodelovanje s patogeno bakterijo Chlamydia trachomatis je najbolj pogosta spolno prenosljiva bakterija. Za raziskovanje vplivov obeh okužb, so znanstveniki uporabili organoide iz večslojnega epitelja materničnega vratu žensk ter iz miši pridobljenih epiteljnih celic materničnega vratu, ki dajejo ostalim celicam oporo. Organoid se samoorganizira v tkivo podobno slojevitem skvamoznem epitelju materničnega vratu. V človeške celice so integrirali HPV16 E6E7 onkogene. Celice z E6E7 onkogeni so bile podobne normalnim celicam, vendar so opazili manjše razlike. Fiziološke celice na različne načine želijo popraviti poškodbe, naprimer kot popravljanje z izrezom baze (BER), popravljanje neujemanja (MMR), popravljanje z izrezom nukleotidov (NER), homologna rekombinacija (HR) in kot signalna pot p53, nasprotno te procese uravnavata oba patogeni. Ekspresija HPV E6E7 aktivira te poti, medtem ko jih C. trachomatis zavira. Razumevanje kako delujejo mehanizmi nastanka raka, sploh pri pogostih patogenih, je pomembno za njihovo čimboljše razumevanje in posledično zmožnost preprečevanja raka, ki ga povzročajo patogeni organizmi.

Malik, Lara: Dvostranska molekula lahko utiša problematične gene

Zdravljenje avtoimunskih bolezni in rakavih obolenj predstavlja velik izziv za raziskovalce, saj gre v večini za zdravljenje simptomov. V samem korenu teh bolezni je pretirano izražanje genov, zaradi česar pride do nekontrolirane celične aktivnosti. ASO (ang. antisense oligonucleotide) zdravljenje je predmet veliko raziskav v zadnjem desetletju, a šele pred kratkim se je skupini raziskovalcem z univerze v Tokiju uspelo dokopati do učinkovitejše oblike zdravljenja, imenovane Toc-HDO. Gre za heterodupleks oligonukleotidno molekulo, na katero je vezan α-tokoferol, vrsta E vitamina. Je dvodelna molekula zgrajena iz DNA in komplementarne RNA. Toc-HDO cilja na določene problematične gene, zaradi katerih pride do previsokega nivoja belih krvničk in s tem pretiranega imunskega odziva, ki pa vodi v vnetja in obolenja. Poskus na miših, ki so jim vnesli Toc-HDO, je pri ciljanju genov Itga4, Malat1 in Dmpk prinesel spodbudne rezultate, ki odpirajo možnosti za nadaljnje raziskave tega mehanizma. Poleg tega so z različnimi metodami iskali vezavne proteine za Toc-HDO.

Novel, Matija: Umetni proteini kot osnovni gradniki bioplastike

Raziskovalci so z bioinženiringom ustvarili protein, s katerim se lahko proizvede material, ki ima podobne lastnosti kakor plastika. Takim materialom, ki so izdelani z namenom, da bi plastiko zamenjali, jim pravimo bioplastika. Iščejo se materiali z enakimi lastnosti, a s sposobnostjo, da bi se lahko material zlahka recikliral oziroma, da bi se lahko celo sam razgradil s pomočjo bakterij in gliv. Takemu materialu pravimo, da je biorazgradljiv. Pri bioplastiki narejeni iz umetnih ELP proteinov se je izkazalo, da procesi za njeno proizvodnjo, obdelavo ter razgradnjo so poceni in niso energijsko zahtevni, kar dejansko vpliva na odločitve tovarn in industrij ali bodo material proizvedli in uporabljali ali ne. Ubistvu s podrobnimi raziskavami se je ugotovilo, da ta umetno narejen protein ima veliko več uporabnih lastnosti kot se je sprva mislilo. Poleg teh, omenjenih zgoraj, ima še zelo dobro biokompatibilnost, biorazgradljivost, po želji prilagodljive strukturne in mehanske lastnosti, je netopen v organskih topilih, peptidna sekvenca proteina ima zelo dobro sposobnost shranjevanja informacij ter ima sposobnost hemostaze za preprečevanje in zaustavitev krvavitev. Vse to nudi možnost materialu, da bila ustrezna zamenjava za nekatere plastične materiale, ki se uporabljajo za vsakdanjo rabo in vemo, da so planetu in ljudem škodljive.

Kolenc, Klara: Odkrito kako virusi povzročijo avtoimune bolezni

Avtoimune bolezni nastanejo kot posledica avtoimunosti. Le ta je imunski odziv organizma na lastne nepoškodovane celice in organe. Imunski sistem je definiran kot obramba pred okužbo s tujki iz okolja in morebitnimi poškodbami celic, torej deluje kot obrambni mehanizem za zaščito pred razvojem bolezni. Imunski sistem lahko delimo na prirojen in pridobljen, cilj katerih je uničenje patogenov, ki so prišli v naše telo. Pri imunskem odzivu so najpomembnejše celice, limfocite T in B ter antigen predstavitvene celice, ki antigen predstavijo. Avtoimunost bi lahko torej predstavili kot nepravilno delovanje imunskega sistema, kar lahko povzročijo različni faktorji, en izmed katerih so tudi virusi. V tej raziskavi je bilo raziskano, kako okužba z mišjim Roseolovirusom (MVR) v otroštvu lahko povzroči razvoj avtoimunega gastritisa (AIG) pri odrasli miši. Okužba z Roseolovirusom pa so lahko primerjali z okužbo z Thymic viruse (MTV), saj povzročita podoben imunski odziv telesa. Oba napadeta CD4+T celice, ki so izredno pomembne komponente imunskega sistema. AIG je povezan z aktivacijo avtoreaktivnih CD4+T celic in autoprotiteles. Regulator avtoimunosti(AIRE) (The autoimmune regulator transcription factor) vzbudi izražanje antigenov. Genetsko pomanjkanje le tega pa lahko povzroči razvoj avtoimunih bolezni.

Koren, Žiga: Toksin v buldoških mravljah lahko pomaga odkriti nov način lajšanja dolgoročnih bolečin pri ljudeh

Mravlje, iz družine Formicidae, so zares raznolika in zanimiva bitja, prav tako pa je njihova sposobnost pika marsikomu znana. Kljub temu so njihovi strupi in mehanizmi le-teh še vedno zelo neraziskani. Ekipa raziskovalcev je v strupu avstralske buldoške mravlje Myrmecia gulosa odkrila toksin Mg1a, ki deluje drugače od kateregakoli strupa odkritega do sedaj. Toksin oponaša sekvenco sesalčjih peptidnih hormonov, podobnih EGF (epidermalni rastni faktor) in s tem cilja ErbB1 receptor, da tarči sproži preobčutljivost. To, da Mg1a predstavlja ravno sesalčji EGF nakazuje na zanimiv primer konvergentne evolucije na molekularni ravni. Doslej je bilo mišljeno, da sta EGF in ErbB1 povezana le z rastjo in diferenciacijo celic (med drugim tudi rakastih, zato je inhibicija EGF pogost način zdravljenja bolezni), a dana raziskava prikaže novo, nenavadno vlogo pri signalizaciji bolečine, saj po poškodbi senzorični nevroni postanejo močno občutljivi zaradi aktivacije ErbB1 receptorjev na živčnih končičih. Preobčutljivost je neodvisna od kakršnegakoli vnetja in ekipa je predpostavila hipotezo, da do tega pride zaradi boljše zaščite rane. Vzpostavitev te povezave nakazuje, da je aktivacija ErbB1 pomemben posrednik pri preobčutljivosti ran in da bi njegova inhibicija lahko vodila do velikih odkritij na področju lajšanja predvsem dolgotrajnih bolečin, kjer so nova odkritja nujno potrebovana.

Trost, Teo: Sonogenetika in aktivacija živalskih celic z ultrazvokom

Sonogenetika je približno desetletje star izraz za vedo, ki se ukvarja z aktivacijo različnih skupin celic s pomočjo ultrazvoka. Ultrazvok je dokazano varen in učinkovit način za globoko-možgansko stimulacijo in potencialno zdravljenje različnih bolezni (npr. Parkinsonova bolezen). Gre za minimalno invazivno metodo, pri kateri s pomočjo ultrazvočnih valov aktivirajo določene proteine. Iskanje proteinov, ki so občutljivi na ultrazvok so začeli pri valjastih črvih in odkrili protein TRP4, a ko so ga želeli prenesti v živalske celice, le-ta ni bil odziven. Po večih raziskavah so v človeškem sistemu našli protein hsTRPA1, ki je, poleg tega, da deluje kot senzor za bolečino, mraz in srbenje pri ljudeh, občutljiv tudi na ultrazvok. Ker pa je to relativno nova veda, se še ne ve točno, kakšni so lahko stranski učinki. Vemo sicer, da je ultrazvok varen, vemo pa tudi, da ga ne aktivira le ultrazvok ampak tudi druge snovi. Prav tako ima veliko elektrofilov sposobnost, da razširijo selektivni filter proteina ali pa kanala sploh ne odprejo. Kljub temu pa sonogenetika kaže očitne prednosti pred drugimi, novimi načini globoko-možganske stimulacije kot sta magnetogenetika in optogenetika. O takem načinu zdravljenja še ne vemo veliko, a gre za veliko manj invazivne posege, kar bi znatno zmanjšalo nepredvidene komplikacije pri invazivnejših operacijah.

Matek, Nik: Analogi somatostatina v strupu stožčastih polžev: z evolucijo do zdravil

Somatostatin je univerzalen inhibitor. Proizvajajo ga delta celice v pankreasu in nevroendokrine celice v hipotalamusu. Ker imamo v telesu več receptorjev za Somatostatin, ima zelo široko območje delovanja. Odvisno od tega, kje je proizveden, inhibira različne procese.Družina Conidae zajema približno 750 vrst stožčastih polžev. Od teh se vsaj 100 prehranjuje z ribami (rod Conus). Vsem je skupno, da proizvajajo strupe. Strupi se imenujejo konotoksini in so relativno majhni polipeptidi (med 20 in 30 aminokislinskih ostankov). V tej raziskavi so izolirali nov konotoksin imenovan Consomatin Ro1 in testirali njegove učinke na miših. Glede na tip delovanja in zaporedje aminokislinskih ostankov so določili, da gre za analog somatostatina. En tak analog se že uporablja v zdravstvene namene in sicer za zdravljene kronične bolečine in bolečine rakavih bolnikov. Znanstveniki strmijo k tem, da bi nova odkritja konotoksinov lahko privedla do novih zdravil, ki bi nadomestila opioide kot je morfij.


Justin, Klemen: Protein SARS-CoV-2 krivec za okužbe, a tudi pot do rešitve

V letu 2020 je prišlo do izbruha koronavirusa, ki ga povzroča SARS-CoV-19 virus. Virus se je domnevno prenesel iz netopirjev, njavečja ugotovljena asimiliteta je v podobni vezavi proteina na isti aceptor ACE2. Genom virusa kodira številne strukturne proteine ki olajšajo virionom vstop v celico. Eden takih je tudi SARS-CoV-2, ki se v človeškem in tudi živalskem telesu poveže z že prej omenjenim receptorjem ACE2, od tu tudi asimiliteta med virusi pri ljudeh in živalih. Virus je zaradi možne preaktivacije izjemno nalezljiv in se prenaša tudi skozi aerosol. Znanstveniki največ delajo na mRNA cepivih, ki spodbujajo imunski odziv, ter želijo nekako spremeniti proteinski fragment, natančneje področje S815-827, ki je tudi najbolj stabilna regija proteina.Limfociti CD4 + T celice so celice, ki so odgovorne za imunski odziv, poleg celic B, ki jih delimo na plazemske celice, ki razvijajo protitelesa in na spominske celice, ki si zapomnejo biokemijsko strukutro in tako v prihodnosti pride do zelo hitre prepoznave virusa. Biokemiki in klinični kemiki razvijajo tudi specifične T celice, ki naj bi prepoznavale točno določen epitop S proteina na delu S 815-827 ne pa več različnih epitopov vseh homologov. Za najbolj učinkovito cepivo je potrebna dokončna segmentacija in orisana struktura S proteina.


Varlamov, Mark: Strukturna ureditev procesa iniciacije transkripcije pri virusu črnih koz

Medtem ko se številni virusi pri razmnoževanju v veliki meri opirajo na biokemične vire gostiteljske celice, virusi vakcinije v ta namen v svojem genomu kodirajo lastne molekularne mehanizme. Pomembni sestavini tega mehanizma sta dva encima: DNA polimeraza za razmnoževanje virusnih genov in RNA polimeraza za prepisovanje virusnih genov v mRNA. Evkarionti za prepis različnih podskupin genov uporabljajo tri strukturno sorodne jedrne večenotne RNAP (Pol I, Pol II in Pol III), ki sodelujejo z različnimi sklopi transkripcijskih dejavnikov. Večina virusov DNK za izražanje svojega genoma uporablja transkripcijski mehanizem Pol II gostitelja. Poksvirusi, ki povzročajo norice pri ljudeh in različne zoonoze, so izjema. Razmnožujejo se izključno v citoplazmi okuženih celic in so zato odvisni od lastnega sklopa dejavnikov, ki zagotavlja izražanje genov in razmnoževanje.S pomočjo dokončane vRNAP so rekonstruirali vrste kompleksov, ki predstavljajo začetna stanja transkripcije vakcinije od faze pred začetkom do pobega promotorja.

Kresal, Martin: Encim TPADO za prihodnost brez plastičnih odpadkov

Vsako leto človeška rasa proizvede več kot 400 milijonov ton plastike. Večina odpadne plastike konča v velikih smetiščih, kjer počasi razpada. Počasni razpad plastike je eden od velikih problemov, katerega se človeštvo želi v prihodnosti čimprej znebiti. Ena od strategij kako rešiti ta problem je preko biološke pretvorbe in vzpostavitve krožnega sistema v naravi. Biološka predelava plastike z mikrobnimi encimi temelji na razumevanju in izboljšanju lastnosti teh encimov. Estrske vezi zmožne hidrolize so vseprisotne v našem ekosistemu in aromatične spojine s polarnimi substitueni so pogoste v metabolnih poteh raznolikih organizmov. Eden od encimov, ki bi lahko pospešil biološko predelavo plastike je encim TPADO skupaj z njegovo sorodno reduktazo. Encim TPADO iz družine Rieskejevih oksigenaz je pri raziskavah pokazal obetavne rezultate. TPADO je encim, ki katalizira dihidroksilacijo TPA (aromatska podenota PET) ob prisotnosti NADPH molekule. Dihidroksilacija je pomembna za to, da TPA izgubi aromatični obroč, pri tem nastaneza 2 nova kiralna centra v produktu DCD. DCD je spojina, ki je dobra za nadaljno predelavo v protokatehinsko kislino, ki je ena od naravnih kislin. Ta metabolna povezava nam predlaga, da kljub kompleksni sestavi TPADO encima ponuja začetno točko za tvorbo učinkovite poti za predelavo TPA v protokatehinsko kislino (PCA).

Trček, Laura : Komunikacija med kraljestvi mogoča z novorazvitimi 'nanoprevajalniki'

Preživetje vsake vrste temelji na komunikaciji med organizmi. Znotraj istega kraljestva je komunikacija zaradi evolucijske sorodnosti dokaj podobna (npr. feromoni pri živalih), dlje kot pa je skupni prednik dveh organizmov, manj verjetno je, da se bosta znala ali sploh želela sporazumeti. Kljub temu pa znanstveniki razvijajo mehanizem, ki bi to omogočil. V izbrani raziskavi so iz silica nanodelcev sestavili tako imenovan 'nanoprevajalnik' (ang. nanotranslator), ki služi kot posrednik med celicami. Eksperiment so izvedli med bakterijami E. coli in kvasovkami S. ceravisiae. V nanoprevajalnik so vnesli molekulski sporočevalec fleomicin, na katerega so vezali protein ti. 'gatekeeper', ki je deloval kot glukoza oksidaza. Za sprožitev komunikacije so uporabili laktozo, ki so jo bakterije hidrolizirale, 'gatekeeper' je nastalo glukozo vezal in hkrati sprostil fleomicin iz nanoprevajalnika, ta pa je v stiku s kvasovkami sprožil izraz zelene fluorescence. To je izraz uspešne komunikacije. Ker je raziskava prva v tem področju, so preverili uspeh interakcije glede na zunanje faktorje, to je oddaljenost posameznih komponent in časovno učinkovitost. Rezultati kažejo, da je odstotek zaznane fluorescence v daljši inkubaciji večji, kot je tudi, ko so nanoprevajalnik in kvasovke bližje. Najdbe so ključne za nadaljnji razvoj podobnih nanomehanizmov, ki bi omogočili velik napredek na področju zdravljenja vseh vrst bolezni in boljše razumevanje ter nadzor nad biološkimi procesi.

Pečovnik Wutt, Naja: Vpliv proteina Npas4 na odvisnost

Kokain je poživitvena droga, ki povzroča močno odvisnost. Za boljše razumevanje te problematike so se znanstveniki lotili raziskave bioloških faktorjev, ki vplivajo na to vedenje. Tako molekularno stikalo vpliva na takšno vedenje in determinira kako močno se bo organizem odzval na kokain. Protein Npas4 se je tako izkazal za pomemben regulator strukture in funkcije nevronskih celic, ki skrbijo za zasvojenost. Ob zmanjšanju tega proteina se je odzivnost na drogo močno zmanjšala. Tarčne molekule nevrotransmitorja Npas4 regulirajo predvsem strukturo nevronskih celic in število povezav med njimi. ko pa je prišlo do zmanjšanja proteina Npas4 so povezave izginile in zmanjšala se je gostota trnov na dendritih, ki oslabijo povezanost med nevroni. Miši so posledično šibkeje reagirale na dozo kokaina, ki jim je bila dana. Prav tako so rezultati pokazali, da je Npas4 reguliran preko posebnega molekularnega mehanizma. Protein se inducira preko dražljaja, ki povzroči povišano koncentracijo kalcija v nukleosu nevronskih celic. Ta dognanja bodo pripomogla tako pri biološkem razumevanju vpliva drog na organizem kot tudi pri novih terapevtskih pristopih.

Pojbič, Taja: Potencialni antibiotik, ki uspešno uničuje trdožive patogene

MDR (multidrug resistant) Gram-negativne bakterije so krivec za več smrti naše populacije. S prekomerno uporabo antibiotikov v zdravstvenem sistemu in živilski industriji so bakterije preko evolucijskega razvoja postale na te antibiotike rezistenčne - predvsem na kolistn, ki te patogene uspešno uničuje. Skupina znanstvenikov je želela najti rešitev in je s prečesavanjem bakterijskih genomov odkrila novo molekulo, ki so jo poimenovali makolaktin. Sami so jo v laboratoriju sintetizirali in nato izvedli vrsto eksperimentov. Preverjali so učinkovitost makolaktina v primerjavi s kolistinom na različnih kolistinu rezistenčnih bakterijah, kjer se je makolaktin izkazal za učinkovitega. Izvedli so tudi eksperiment na miših, katere so okužili z bakterijo in jim nato injicirali makolaktin, kolistin in fiziološko raztopino kot placebo. Pristopi študije in sam makolaktin z njegovimi analogi bi tako lahko v prihodnosti pripomogli v boju proti nevarnejšim rezistenčnim patogenom.

Bernik, Miha: BOLJŠI NAČIN ZDRAVLJENJA TEŽKO OZDRAVLJIVIH BOLEZNI, S POMOČJO PROTITELES IN KOVINSKO-ORGANSKIH POROZNIH MATERIALOV

Monoklonalana protitelesa, se že dolgo časa raziskujejo v biomedicini, kot natačnen , učinkovit in specifičen način dostave zdravil do tarčnih celic. Njihovih uporab je mnogo, kot markerji za identifikacijo bolezni, kot dostavljalci zdravil in kot sredstva za analizo celičnih analitov, vendar imajo en velik problem. Protitelesa imajo dve regiji, Fc in Fab. Regija, ki ima nalogo prepoznave antigenov, je samo Fab regija. Ko so poskušali konjugirati protitelesa z raznimi substancami, kot so QDs (quantum dots) ali pa zdravili, pogoto nimajo vpliva na katero mesto protiteles se bodo te substance vezale, zato se pogosto orientacija protiteles izgubi in posledično tudi njihova tarčnost upade. Poleg tega pride do večjih možnosti nezaželenih in nespecifičnh interakcij s tkivi. Da bi ohranili zaželeno orientacijo protiteles so znanstveniki začeli uporabljati okorne tehnike, ki pa tudi niso zelo hitre in učinkovite. Tukaj pride ideja, da bi uporabili Kovinsko-organske porozne materiale (MOF-je), ki se sepcifično kristalizirajo okoli Fc regije protitelesa in bi lahko posledično selektivno ohranili zaželeno orientacijo protiteles, brez da bi izgubili njihovo tarčno sposobnost.

Poljanšek, Aleš: Nov koncept za boj proti odpornosti bakterij na antibiotike

Odpornost bakterij na antibiotike je eden izmed največjih izzivov moderne medicine. Pri bakterijah se pojavi, ko te razvijejo različne mehanizme za obrambo proti antibiotikom. Gram negativne bakterije se denimo proti β-laktam antibiotikom borijo tako, da tvorijo β-laktamaze, t.j. encime, ki hidrolizirajo β-laktamatski obroč v β-laktamih in s tem onemogočijo njihovo delovanje. Znanstveniki so se v boju proti tem bakterijam osredotočili na protein DsbA. To je encim, ki ga vsebujejo gram negativne bakterije in ki tvori disulfidne vezi v proteinih, ki vstopajo v periplazmo, kar vključuje tudi β-laktamaze. V E. coli in v nekaterih drugih enterobakterijah so inhibirali DsbB, ki je zadolžen za obnavljanje DsbA, in jim izmerili minimalne inhibicijske koncentracije za različne β-laktam antibiotike. To so ponovili tudi pri P. aeruginosi, ki izhaja iz rodu Pseudomas. Rezultati so pokazali, da se je minimalna inhibicijska koncentracija β-laktam antibiotikov pri vseh bakterijah močno zmanjšala. Da bi dokazali, da bi s tem pristopom lahko zdravili okužbe z multirezistentnimi gram negativnimi bakterijami, so ličinke molja okužili s P. aeruginoso in jih zdravili s cefazidimom. Stopnja preživetja se je ličinkam, ki so bile okužene z bakterijami z inhibiranim DSB sistemom, močno povečala, kar pomeni, da je ta pristop primeren za zdravljenje tovrstnih okužb.

Vranjes, Tin: Razkriti mehanizmi asimilacije dušika v rastlinah

Dušik je sestavni del proteinov in nukleinskih kislin, zato je pomemben za vse žive organizme. Eden izmed delov dušikovega cikla je asimilacija, ki poteka v rastlinah. To je uvajanje dušika iz amonijevih in nitratnih ionov v organske molekule. Vnos amonijevih in nitratnih ionov je reguliran. V enocelični rdeči algi Cyanidioschyzon merolae je centralni regulator asimilacije dušika transkripcijski faktor CmMYB1. Ta pri nizki koncentraciji dušika v okolju aktivira transkripcijo drugih asimilatornih genov za dušik. V okolju bogatim z dušikom pa na CmMYB1 deluje post-transkripcijski mehanizem, ki ga lokalizira v citoplazmo. Pri tem sodeluje negativna domena in protein CmNDB1, ki preprečita delovanje transkripcijskega faktorja.

Agrež, Tim David: Odkrita struktura encima, pomembnega za sintezo trigliceridov

Triacilgliceridi v organizmu predstavljajo najpomembnejši vir energije v evkariontskih organizmih. Pri biosintezi TGA je pomemben korak hidroliza fosfatidne kisline do diacilglicerola. Ta proces katalizirajo encimi imenovani fosfataze fosfatidne kisline. V raziskavi so znanstveniki odkrili strukturo in potek procesa katalize encima iz Tetrahymena thermophilile. Ugotovili so tudi, da se pri katalizi združita N-Lip in C-Lip regiji, da nastaneta dve prostorki domeni: prva podobna protitelesu, druga pa katalitičnim encimom iz superdružine haloalkanoičnih dehalogenaz. S pomočjo novih ugotovitev so tako pojasnili, kako delujejo nekateri človeški lipini in do česa pride pri nekaterih njihovih mutacijah.

Jeromelj, Tonja: Atossa: Poveljnica celične migracije

Glavna funkcija imunskega sistema je obramba organizma, ki je konstantno izpostavljen različnim grožnjam. Imunske celice morajo vzdrževati različne procese, ki zahtevajo veliko energije. Eden izmed takih je migracija celic v tkiva, v času imunskega odziva. Kako je energija v celicah zagotovljena in kakšni so procesi, ki sprožijo povišano metabolično aktivnost, pa je bilo doslej neznano. Skupina raziskovalcev iz inštituta za znanost in tehnologijo v Avstriji je preučevala in poimenovala nuklearni protein Atossa, ki uravnava in izboljšuje sposobnost mitohondrijev za proizvodnjo energije, tako da inducira usklajeno mitohondrijsko reprogramiranje. Najprej Atossa aktivira dva metabolična encima, ki ustvarita več 'goriva' za mitohondrije, nato poviša še raven proteina Porthos, ki s svojim delovanjem pospeši in spodbudi proces celičnega dihanja. Celica s pomočjo teh sprememb doseže višji energetski nivo, ki je potreben za migracijo makrofagov pri vinskih mušicah (Drosophila). Znanstveniki so protein poimenovali po perzijski kraljici, saj s pomočjo treh drugih proteinov, ki jih nadzira, omogoča celicam, da osvojijo nove teritorije.

Vogrič, Vanja: Aholetin, hitinu podoben polisaharid, ki bo lahko nadomestil plastiko na nekaterih področjih

Aholetin je polisaharid, ki so ga znanstveniki odkrili pred kratkim med izvajanjem širše raziskave. Ta je, namreč, hitinu zelo podoben polimer, ki ga proizvaja bakterija Acholeplasma laidlawii s pomočjo encima, ki so ga znanstveniki imenovali aholetin fosforilaza. Glikozidne fosforilaze, med katere spada tudi aholetin fosforilaza, so encimi, ki cepijo glikozidne vezi z reakcijo, ki ji pravimo fosforoliza. Pri polisaharidih, kakršna sta hitin in aholetin, so encimi sposobni izvajati tudi fosforolizi obratno reakcijo, kar bakterija Acholeplasma laidlawii izkorišča pri sintezi aholetina. Znanstveniki so po istem principu v laboratoriju sintetizirali aholetin. Ko bo mogoče cenejše pridobivanje primarnih materialov, bo lahko aholetin nov biopolimer, ki bo nadomestil vlogo plastika na nekaterih področjih, kot je npr. biomedicina.

Bunc, Zara: Prvi korak k odkritju vrelca mladosti

Ker se nam življenjska doba podaljšuje, v ospredje prihajajo predvsem bolezni, povezane s starostjo. Vse več raziskav nakazuje, da je preprečevanje nalaganja senescentnih oz. starostnih celic ključno za preprečitev s starostjo povezanih bolezni in staranja samega. Pri tem pa naj bi imel ključno vlogo protein MondoA, transkripcijski faktor, ki s svojim delovanjem regulira proces senescence oz. celičnega staranja. Povzroči povečano izražanje gena Prdx3 v mitohondriju, kar pozitivno vpliva na homeostazo mihondrijev. Hkrati pa onemogoča aktivnost proteina Rubikon, katerega funkcija je, da zavira avtofagijo. Slednja pa je ključna pri ohranjanju celične funkcije. Prek teh dveh med sabo neodvisnih poti MondoA preprečuje, da bi celica, izpostavljena stresu, prešla v proces senescence. Senescentne celice izgubijo sposobnost celične delitve, so odporne na apoptozo, pride do sprememb v izražanju genov, ki vodi v drugače reguliran metabolizem (SASP). Njihova tvorba preprečuje razvoj celic v rakave, vendar če jih imunski sistem ne odstrani, je njihovo delovanje škodljivo za organizem. S starostjo se količina MondoA v jedru zmanjša, kar poveča tveganje za senescenco. Če bi uspeli ohraniti enake nivoje MondoA tudi pozneje v življenju, bi s tem preprečili nastanek senescentnih celic in njihovo nalaganje v organizmu, prek tega pa bi preprečili razvoj s starostjo povezanih bolezni in tudi samo staranje.

Pucihar, Samo: Spoznavanje pogovora med črevesnimi mikroorganizmi in možgani

Mikroorganizmi so prisotni povsod, tudi v našem črevesju. A povezava med mikroorganizmi in gostiteljem je bistveno globja, kot se sprva zdi. Mikroorganizmi namreč vplivajo na možgansko delovanje in metabolizem. Znanstveni članek obravnava, če se ta vpliv lahko prenaša preko nevronov, ki neposredno prepoznavanjo komponente bakterijskih celičnih sten (peptidoglikanov oz. bolj natančno muropeptida MDP). Odkrili so, da v miših igra bakterijski peptidoglikan ključno vlogo kot medij črevesno-možganske komunikacije preko Nod2 receptorja. Muropeptidi se preko krvnega obtoka iz črevesja prenesejo v kri do možganov, kjer vplivajo na nevrone z izraženim Nod2 receptorjem. Delovanje tovrstnih nevronov je ključno za normalno regulacijo apetita (in posledično telsene teže) in metabolizma (in posledično telesne temperature), predvsem v samicah. Študija torej odkriva mehanizem bakterijske regulacije gostiteljevega metabolizma in prehranjevanja.

Stojić, Ivana: Biološke nevrone kmalu nadomestili umetni

V prihodnosti bodo možgansko-strojni vmesniki, protetika in inteligentna robotika zahtevali povezovanje umetnih nevromorfnih naprav z biološkimi sistemi. Raziskovalci so prvič predstavili umetni organski nevron (OECN), živčno celico, ki jo je mogoče povezati z živo rastlino in umetno organsko sinapso. Tako nevron kot sinapsa sta izdelana iz natisnjenih organskih elektrokemičnih tranzistorjev. Organski polprevodniki so biokompatibilni, biološko-gradljivi, mehki in strukturno prilagodljivi. Delujejo pod 0,6 V in se odzivajo na več dražljajev, kar odpira nove možnosti za lokalizirane umetne nevronske sisteme, ki jih je mogoče povezati z bio-signalnimi sistemi rastlin, nevretenčarjev in vretenčarjev. Poleg tega jih je mogoče zlahka funkcionalizirati, tako da nudijo posebne zmožnosti vzbujanja, zaznavanja in aktiviranja ter podpirajo prenos elektronskih in ionskih signalov. Mehanizem delovanja OECN je podoben mehanizmu delovanja biološke živčne celice. Njegova edinstvena sposobnost, da zaznava več bioloških, fizikalnih in kemičnih signalov, omogoča zaznavanje več čutil, njihovo morebitno združevanje v samem nevronu pa omogoča razvoj novih biološko integriranih dogodkovnih senzorjev s senzoričnim združevanjem. Kot dokaz sposobnosti biointegracije OECN so znanstveniki ta nevron povezali z nevronom venerine mušnice. Kljub vsemu pa bo glavna prednost OECN, pred drugimi tehnikami modulacije, možnost nadzorovanega in nenadzorovanega učenja na ravni senzorja. Za to je integracija OECN z organskimi umetnimi sinapsami neizogibna.

Petrov, Mario: Allele deletion in gene encoding Zbtb38 leads to early embryonic death

Mammalian DNA methyltransferases are essential to re-establish global DNA methylation patterns during implantation, which is critical for transmitting epigenetic information to the next generation. In contrast, the significance of methylCpG binding proteins (MBPs) that bind methylated CpG remains almost unknown at this stage. Zbtb38 (also known as CIBZ)—a zinc finger type of MBP—is required for mouse embryonic stem (ES) cell proliferation by positively regulating Nanog expression, nanog being a transcriptional factor used when determening embryonic stem cell identity. Germline loss of the Zbtb38 single allele resulted in decreased epiblast cell proliferation and increased apoptosis shortly after implantation, leading to early embryonic lethality.Later it was concluded that heterozygous loss,meaning loss of one of the parental alleles, of Zbtb38 reduced the expression of Nanog,Sox2(Another transcriptional used in a similar function as Nanog), and the genes responsible for epiblast proliferation, differentiation, and cell viability. These findings indicate that Zbtb38 is essential for early embryonic development via the suppression of Nanog and Sox2 expression.

Trajković, Miljan: New genes that affect replication of HIV are discovered – an important step in the treatment and potential cure

Despite extraordinary progress in the development of antiretroviral drugs, HIV remains a worldwide health threat, infecting millions of people worldwide each year. Even with strict adherence to the prescribed therapy, patients remain infected with the virus and therefore require lifelong treatment. To this day, a cure has been achieved in only a single person, the “Berlin patient.” In this case, the virus was eradicated by stem cell transplantation from a donor with a natural genetic variant in the CCR5 gene that prevented HIV entry into these cells. This success has motivated a lot of scientists to make human immune cells that lack host factors required for HIV replication to achieve a permanent cure. Modifying the genomes of human cells has been a major challenge for biomedical researchers. Scientists can now overcome this challenge through electroporation of Cas9 ribonucleoproteins (RNPs) directly into primary human CD4+ T cells that were isolated from the peripheral blood. Multiplex Cas9 RNP-mediated editing of primary CD4+ T cells is a powerful method for the study of T cell processes and the identification and analysis of next-generation drug-based therapies for HIV. It may be possible in the future to utilize Cas9 RNP T cell editing as an efficient mean to generate HIV-resistant primary human T cells for scientific and potentially therapeutic use.

Kovaček, Lucija: Odkritje funkcije proteina ohranjene skozi evolucijo in možne izboljšave zdravil v prihodnosti

Signalna transdukcija oz. sposobnost celice, da zunanji dražljaj sprejme in se nanj odzove, je univerzalna značilnost vseh živih celic. Pri tem imajo ključno vlogo receptorji, ki zaznajo zunaj ali znotrajcelične signale in informacije posredujejo naprej. Pomembne signalne molekule so aminokisline, ki jih kot ligande vežejo najrazličnejši receptorji v bakterijah, arhejah in evkariontih. Čeprav imajo vse aminokisline podobno osnovno strukturo, vsebujejo aminsko (-NH2) in karboksilno (-COOH) skupino, do sedaj ni bil poznan noben univerzalen mehanizem prepoznavanja aminokislin. Znanstveniki so odkrili motiv, t. j. regija tridimenzionalne oblike proteina, ki je vezal aminokisline v receptorske proteine pri vseh živih organizmih in se je skozi evolucijo ohranil več kot tri milijarde let. Pri ljudeh je ta motiv prisoten v podenotah α2δ kalcijevih kanalčkov, kamor se vežejo zdravila gabapentinoidi, ki se uporabljajo za zdravljenje nevropatske bolečine in nevrorazvojnih motenj. Kombinacija analiz zaporedij in struktur senzorskih proteinov omogoča natančne napovedi funkcije in delovanja receptorjev. S poznavanjem mehanizma vezave in natančnega predela na tarčnem proteinu bi lahko pripomogli k izboljšavi pomembnih zdravil za nevrobiološke motnje (ADHD, avtizem, bipolarna motnja, shizofrenija idr.), kot na primer zdravil derivatov inhibitornega nevrotransmiterja γ-aminomaslene kisline (GABA).

Zupanc, Lara: A2A receptor – nova potencialna tarča zdravila v imunoonkologiji in pri nevrodegenerativnih boleznih

Receptorji vezani na G protein oziroma GPCR so pomembna tarča večine zdravil. Njihovo poddružino adeninskih receptorjev lahko najdemo v celotnem osrednjem živčnem sistemu in perifernih tkivih ali celicah. Podtip adenozinskih receptorjev A2A AR predstavlja pomembno tarčo zdravila v boju proti raku in pri nevrodegenerativnih boleznih. Namen raziskave je bil rešiti kokristalno strukturo receptorja A2A AR z antagonistom imenovanim preladenant, ki do tedaj še ni bila določena. V ta namen so razvili nov termostabilen mutant receptorja (A2A-PSB1-brIL) pri katerem je za razliko od prejšnjih prisotna le ena točkovna mutacija. Vzporedno so sintetizirali še nove derivate preladenanta. V ta namen so preladenant PEGilirali in dobili derivat PSB-2113. Nato so PEGiliranemu derivatu dodali še borov-dipirometen fluoroform in nastal je derivat imenovan PSB-2115. Mutant A2A-PSB1-brIL so sokristalizirali z obema derivatoma preladenanta in dobili so kristalne strukture visoke ločljivosti. Preladenant predstavlja enega močnejših in selektivnih anatgonistov A2A AR. Njegovi novo razviti derivati imajo velik pomen za prihodnost, saj bodo vodili do izboljšanih antagonistov A2A AR receptorja. Ti antagonisti pa imajo velik potencial kot nova zdravila za zdravljenje raka in nevrodegenerativnih bolezni.

Zerovnik, Klara: S svilo v boj z boleznijo

Tumorski supresor p53 spada med intrinzično neurejene proteine (IDP). IDP) so proteini, ki nimajo fiksnih sekundarnih ali terciarnih struktur, imajo pa ključno vlogo pri celični signalizaciji in regulaciji. Mednje prištevamo tako popolnoma neurejene proteine, kot tudi dobro strukturirane proteine, ki vsebujejo intrinzično neurejene regije (IDR). Aktivnost je močno povezana z konformacijo proteinov, ki jo urejajo specifične interakcije z drugimi proteini ali nukleinskimi kislinami. Številni IDP so povezani z številnimi boleznimi, vključno z rakom, boleznimi srca in ožilja, sladkorno boleznijo, amiloidozami in nevrodegenerativnimi boleznimi. Tumorski supresor p53 je protein z nizko stopnjo ekspresije, ki kaže visoko nagnjenost k agregaciji in ima pomembno vlogo pri celični poliferaciji. Proteinsko IDR je iz N-terminalne regije, ki jo sestavljata transaktivni domeni 1 (TAD1) in 2 (TAD) ter s prolinom bogata domena (PRD). Raziskava je temeljila na hipotezi, da bi ob spojitvi p53 in proteina, ki kaže visoko ekspresijo in stabilnost, dosegli stabilnost p53. Ta protein naj bi bil največji ampulatni svilni spideoin, ki ima zelo neurejene in k agregaciji nagnjene segmente, vendar zelo visoko stopnjo ekspresije. Fuzijski protein ima učinkovitejšo translacijo, kakor sam protein p53. Fuzija tvori naravni tetramer, v katerem se tvorijo mnoge hidrofobne povezave med TAD1 in NT*, poleg tega pa tako stabiliziran protein ohrani svojo aktivnost v rakavih celicah.

Trobiš, Veronika: Kako določiti, kateri virus je nalezljiv

Virusne okužbe so velik globalni zdravstveni problem, vendar pa nobena dosedanja metoda ni omogočala hitre, neposredne in natanče kvantifikacije virusov, ki bi tudi dokazala infektivnost, kar je povzročalo napačne diagnoze in širjenje virusov. Pod pritiskom epidemije so zato poskušali najti boljši način za prepoznavo infekcijskih virusov od neinfekcijskih virusov, kar pa so dosegli z visoko selektivnimi DNA aptameri integriranimi v polprevodniške nanopore. Ker metoda izbire ni odvisna od znanih biomarkerjev za razlikovanje med nalezljivimi in nenalezljivimi virusi, jo je mogoče zlahka uporabiti za novo nastajajoče viruse, ki se vse pogosteje pojavljajo po vsem svetu, ne da bi imeli kakršne koli informacije o mehanizmu inaktivacije. Novo metodo so testirali na adenovirusu in SARS-CoV-2, ter s tem dokazali, da je ta metoda primerna za viruse z ovojnico ter prav tako za viruse brez ovojnice, zaradi česar je senzor splošno uporaben za zaznavanje teh in drugih novih virusov, ki so pomembni za okolje in javno zdravje.