Terapevtska protitelesa proti indolamin 2,3-dioksigenazi zavirajo avtoimuni artritis

From Wiki FKKT

(Difference between revisions)
Jump to: navigation, search
Line 1: Line 1:
-
[http://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S1521661616306052 Therapeutic antibody targeting of indoleamine-2,3-dioxygenase (IDO2) inhibits autoimmune arthritis]
+
[http://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S1521661616306052 Therapeutic antibody targeting of indoleamine-2,3-dioxygenase (IDO2) inhibits autoimmune arthritis]  
-
Revmatoidni artritis je avtoimuna bolezen sklepov, za katero še zmeraj ne poznamo povsem učinkovitega zdravljenja. Zdravijo se namreč samo simptomi bolezni, torej predvsem vnetje. Tako revmatoidni artritis kljub skokovitemu razvoju biološkega zdravljenja mnogih bolezni v zadnjih letih ostaja neozdravljiva bolezen.
+
Revmatoidni artritis je avtoimuna bolezen sklepov, za katero še zmeraj ne poznamo povsem učinkovitega zdravljenja. Zdravijo se namreč samo simptomi bolezni, torej predvsem vnetje. Tako revmatoidni artritis kljub skokovitemu razvoju biološkega zdravljenja mnogih bolezni v zadnjih letih ostaja neozdravljiva bolezen.  
-
==Indolamin 2,3-dioksigenaza==
+
==Indolamin 2,3-dioksigenaza==  
-
Nedavno je bila kot potencialna tarča za razvoj zdravila proti avtoimunemu artritisu predlagana indolamin 2,3-dioksigenaza (IDO). Gre za enega od dveh encimov, ki katalizirata prvo izmed reakcij, potrebnih za pretvorbo triptofana v kinurenin; to je  hkrati tudi stopnja, ki omejuje hitrost te metabolne poti. IDO je bila v preteklosti že povezana z rakom, in sicer naj bi imela osrednjo vlogo pri sposobnosti rakavih celic, da se izognejo imunskemu odzivu. Njena vloga pri avtoimunskem odzivu pa je manj jasna. Rezultati nekaterih študij na miškah namreč nakazujejo, da IDO zavira imunski odziv, medtem ko drugi nasprotno kažejo, da ga aktivira in s tem prispeva k razvoju bolezni. Kasneje so odkrili, da obstajata dve obliki tega encima, IDO1 in IDO2, ki se v funkciji nekoliko razlikujeta. To je najverjetneje tudi razlog za omenjene nasprotujoče si rezultate.
+
Nedavno je bila kot potencialna tarča za razvoj zdravila proti avtoimunemu artritisu predlagana indolamin 2,3-dioksigenaza (IDO). Gre za enega od dveh encimov, ki katalizirata prvo izmed reakcij, potrebnih za pretvorbo triptofana v kinurenin; to je  hkrati tudi stopnja, ki omejuje hitrost te metabolne poti. IDO je bila v preteklosti že povezana z rakom, in sicer naj bi imela osrednjo vlogo pri sposobnosti rakavih celic, da se izognejo imunskemu odzivu. Njena vloga pri avtoimunskem odzivu pa je manj jasna. Rezultati nekaterih študij na miškah namreč nakazujejo, da IDO zavira imunski odziv, medtem ko drugi nasprotno kažejo, da ga aktivira in s tem prispeva k razvoju bolezni. Kasneje so odkrili, da obstajata dve obliki tega encima, IDO1 in IDO2, ki se v funkciji nekoliko razlikujeta. To je najverjetneje tudi razlog za omenjene nasprotujoče si rezultate.  
-
  ====
+
  ==Vloga indolamin 2,3-dioksigenaze 2 pri avtoimunskem artritisu==  
 +
IDO2 naj bi bila potrebna za aktivacijo celic ubijalk (CD4-pozitivni limfociti T), tvorbo patogenih protiteles in posledičen razvoj revmatoidnega artritisa. Njeno izražanje v antigen-specifičnih limfocitih B mišk brez gena za ta encim je namreč potrebno in hkrati zadostno za razvoj bolezni, kar IDO2 ločuje od IDO1, katere vloga pri avtoimunskem odzivu ostaja nejasna. Terapevtski pristop, usmerjen specifično proti IDO2 tako predstavlja potencialno možnost za obvladovanje oziroma morda tudi zdravljenje avtoimunega artritisa.
 +
 
 +
==
 +
To so Lauren M. F. Merlo in njeni sodelavci potrdili s preklinično študijo na miškah, s katero so pokazali učinkovitost monoklonskih protiteles proti IDO2 v boju proti revmatoidnem artritisu.
 +
 
 +
==Zaključek==
 +
Raziskava Lauren M. F. Merlo in njenih sodelavcev kaže, da na dveh dobro okarakteriziranih mišjih modelih za študije artritisa monoklonska protitelesa proti indolamin 2,3-dioksigenazi 2 zavirajo aktivacijo limfocitov B in T in tako lajšajo vnetje v prizadetih sklepih. Poleg tega so pokazali, da male molekule, ki prehajajo celično membrano, niso edina terapevtska možnost za znotrajcelične tarče, kar odpira nove možnosti za ciljanje znotrajceličnih posrednikov avtoimunskega odziva.
Nazaj na [[MBT seminarji 2017]].
Nazaj na [[MBT seminarji 2017]].

Revision as of 21:46, 4 April 2017

Therapeutic antibody targeting of indoleamine-2,3-dioxygenase (IDO2) inhibits autoimmune arthritis

Revmatoidni artritis je avtoimuna bolezen sklepov, za katero še zmeraj ne poznamo povsem učinkovitega zdravljenja. Zdravijo se namreč samo simptomi bolezni, torej predvsem vnetje. Tako revmatoidni artritis kljub skokovitemu razvoju biološkega zdravljenja mnogih bolezni v zadnjih letih ostaja neozdravljiva bolezen.

Indolamin 2,3-dioksigenaza

Nedavno je bila kot potencialna tarča za razvoj zdravila proti avtoimunemu artritisu predlagana indolamin 2,3-dioksigenaza (IDO). Gre za enega od dveh encimov, ki katalizirata prvo izmed reakcij, potrebnih za pretvorbo triptofana v kinurenin; to je hkrati tudi stopnja, ki omejuje hitrost te metabolne poti. IDO je bila v preteklosti že povezana z rakom, in sicer naj bi imela osrednjo vlogo pri sposobnosti rakavih celic, da se izognejo imunskemu odzivu. Njena vloga pri avtoimunskem odzivu pa je manj jasna. Rezultati nekaterih študij na miškah namreč nakazujejo, da IDO zavira imunski odziv, medtem ko drugi nasprotno kažejo, da ga aktivira in s tem prispeva k razvoju bolezni. Kasneje so odkrili, da obstajata dve obliki tega encima, IDO1 in IDO2, ki se v funkciji nekoliko razlikujeta. To je najverjetneje tudi razlog za omenjene nasprotujoče si rezultate.

==Vloga indolamin 2,3-dioksigenaze 2 pri avtoimunskem artritisu== 

IDO2 naj bi bila potrebna za aktivacijo celic ubijalk (CD4-pozitivni limfociti T), tvorbo patogenih protiteles in posledičen razvoj revmatoidnega artritisa. Njeno izražanje v antigen-specifičnih limfocitih B mišk brez gena za ta encim je namreč potrebno in hkrati zadostno za razvoj bolezni, kar IDO2 ločuje od IDO1, katere vloga pri avtoimunskem odzivu ostaja nejasna. Terapevtski pristop, usmerjen specifično proti IDO2 tako predstavlja potencialno možnost za obvladovanje oziroma morda tudi zdravljenje avtoimunega artritisa.

== To so Lauren M. F. Merlo in njeni sodelavci potrdili s preklinično študijo na miškah, s katero so pokazali učinkovitost monoklonskih protiteles proti IDO2 v boju proti revmatoidnem artritisu.

Zaključek

Raziskava Lauren M. F. Merlo in njenih sodelavcev kaže, da na dveh dobro okarakteriziranih mišjih modelih za študije artritisa monoklonska protitelesa proti indolamin 2,3-dioksigenazi 2 zavirajo aktivacijo limfocitov B in T in tako lajšajo vnetje v prizadetih sklepih. Poleg tega so pokazali, da male molekule, ki prehajajo celično membrano, niso edina terapevtska možnost za znotrajcelične tarče, kar odpira nove možnosti za ciljanje znotrajceličnih posrednikov avtoimunskega odziva.

Nazaj na MBT seminarji 2017.

Personal tools