Zmožnost aminokislin za opravljanje več vlog hkrati je morda šibka točka virusa hepatitisa C

From Wiki FKKT
Revision as of 15:03, 1 April 2010 by Urska90 (talk | contribs)
(diff) ← Older revision | Latest revision (diff) | Newer revision → (diff)
Jump to navigationJump to search

Kljub majhnemu genomu, je virus HCV nevaren. Vsaka virusna aminokislina igra več vlog v njegovem preživetju in razmnoževanju. Nove raziskave namigujejo, da so prav ta večfunkcionalnost in prefinjena zgradba lahko ključ do uničenja virusa.

Prevajalni produkt virusnega genoma je velik poliprotein, ki vsebuje strukturne proteine (E1, E2, jedrni proteini), ki pakirajo genom v infekcijske dele in posredujejo virusni vstop v gostiteljsko celico in nestrukturne proteine (NS2, NS3, NS4A, NS4B, NS5A in NS5B), ki pa ne sodelujejo pri infekciji, a so kljub temu esencialni za virusni skupek. HCV vsebuje dve proteazi, ki cepi 10 virusnih proteinov na manjše dele - NS2 cisteinsko avtoproteazo in NS3-4A serinsko proteazo. NS2/3 proteaza [1] je sestavljena iz dveh nestrukturnih proteinov - NS2 in NS3. NS2 je nestrukturni hidrofoben protein s pomembno vlogo, ki je nujna za obstoj in razmnoževanje virusa. Z opazovanjem te površinske proteinske domene, so ugotovili, da druga polovica NS2 deluje kot molekularne škarje, ki izrezujejo protein NS2 od sosednjega NS3.

V študiji [2] so Charles Rice in sodelavci iz Rockefeller University z mutacijsko analizo pokazali, da se zaradi sprememb na skrajnem C-koncu verige, kjer je aminokislina levcin, infektivna produkcija virusa ustavi, saj je levcin 217 zaklenjen v aktivnem mestu in lahko mutacija ali izbris tega dela spremeni konformacijo proteina NS2 in zmoti potencialne protein-protein interakcije, ki so pomembne za virusno infektivno produkcijo. Zato se različne nove študije osredotočajo na seciranje delov NS2 proteina in le-tega predlagajo za tarčo za HCV specifične inhibitorje, kar bi lahko postala osnova za HCV terapije.