Wiki FKKT - User contributions [en]

SB students resources

2015-01-18T13:55:49Z

AljaZottel: /* List of articles for presentation */

===Introduction to our students resources in Synthetic Biology===
(Marko Dolinar)

Synthetic biology made a vast progress in good 10 years since it established itself as an interdisciplinary field of research on the interface of molecular biology and engineering. University of Ljubljana Faculty of Chemistry and Chemical Technology has introduced a Synthetic Biology course as a part od Biochemistry MSc programme only in 2013/14. This is relatively late, considering a great success of Slovenian students at iGEM competitions since their first attendance in 2006. On the other hand, the field is still in its first stages if development and a complete textbook for a MSc level course is still missing. This is the reason why our students collaborated on the preparation of a Synthetic Biology textbook with the working title Synthetic Biology - A Students Textbook. It exists as a draft that is not publicly available and is actually part 1 of a (to be) 2-volumes title. Part I is subtitled Engineering Biology, while Part II (that currently doesn't exisist yet) will be subtitled Synthetic Biology Applications.

As in all highly competitive fields of science and technology, students should be following recent progress by reading articles in high quality journals. However, this is often a very difficult task, especially at the BSc level. Specificities of the scientific and technical language, push of publishers towards very short methodological chapters and limited knowledge studens might have about advanced techniques make understanding papers a very challenging task. Therefore, I decided to face MSc students with the challenge to explain selected SB articles in a manner that would make the content of these articles understandable to BSc level students and non-experts.

In 2014/15, seminars in Synthetic Biology include explanations and presentations of some of the top-cited articles from the field of Synthetic Biology. I compiled a list of 95 articles published between 2000 and 2014 having the highest number of citations according to the Web of Science database. The list ended with the paper just exceeding the 100 citations limit. Not included in the list were reviews. With 20 students enrolled in the course, the list has been further reduced to top 40 papers in the field. Students have been asked to check for content (they further eliminated 3 papers which proved to be reviews) and availabitly (they all seemed to be available as full texts with our university subscriptions). My suggestion was to avoid selecting for presentation papers with very similar content. Especially in the field of genome editing there has been a very rapid progress in the past few years resulting in a number of highly-cited articles which could appear very similar in content for a non-specialist. From the shortlist of 37 articles, students selected a topic they believed would be most interesting or easiest to explain. Presentations will be both written (in English, which is not the mother tongue of my students) and oral (in Slovenian, to establish and maintain Slovenian terminology in the field).

===List of articles for presentation===

This is the list of top-cited papers from the broader field of Synthetic Biology that students chose for explanation in 2014/15 (sorted by year of publication):

#[[A synthetic oscillatory network of transcriptional regulators]], Michael B. Elowitz & Stanislas Leibler, Letters to Nature, 2000 - Valter Bergant
#[[Construction of a genetic toggle switch in Escherichia coli]]. Gardner ''et al''., Nature, 2000 - Urban Bezeljak
#Positive feedback in eukaryotic gene networks: cell differentiation by graded to binary response conversion (2001) - Andreja Bratovš
#Chemical synthesis of poliovirus cDNA: Generation of infectious virus in the absence of natural template (2002) - Veronika Jarc
#[[Combinatorial synthesis of genetic networks]]. Guet C.C. ''et al'', Science, 2002 - Maja Remškar
#Engineering a mevalonate pathway in Escherichia coli for production of terpenoids (2003) - Ana Kapraljević
#Programmed population control by cell-cell communication and regulated killing. You et al, Nature (2004)[http://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php/7.Programmed_population_control_by_cell-cell_communication_and_regulated_killing] - Alja Zottel
#Gene regulation at the single-cell level (2005) - Katarina Uršič
#[[A synthetic multicellular system for programmed pattern formation]]. (2005) - Mitja Crček
#[[Long-term monitoring of bacteria undergoing programmed population control in a microchemostat]]. Balagadde ''et al.'', ''Science'', 2005 - Jana Verbančič
#[[Tuning genetic control through promoter engineering]], Hal Alper ''et al''., PNAS, 2005 - Špela Pohleven
#Production of the antimalarial drug precursor artemisinic acid in engineered yeast (2006) - Živa Marsetič
#[[An improved zinc-finger nuclease architecture for highly specific genome editing]], Miller ''et al''., ''Nature Biotechnol''., 2007 - Eva Knapič
#Establishment of HIV-1 resistance in CD4(+) T cells by genome editing using zinc-finger nucleases (2008) - Tamara Marić
#[[Synthetic protein scaffolds provide modular control over metabolic flux]]. Dueber ''et al''., Nature Biotechnology, 2009. - Ana Dolinar
#[[Creation of a bacterial cell controlled by a chemically synthesized genome]]. Gibson, D. G. ''et al.'', Science, 2010 - Eva Lucija Kozak
#[[A TALE nuclease architecture for efficient genome editing]], Miller ''et al'', ''Nature Biotechnol''., 2011 - Jernej Mustar
#Multiplex genome engineering using CRISPR/Cas systems (2013) - Uroš Stupar
#[[RNA-guided human genome engineering via Cas9]]. Mali ''et al''., Science, 2013 - Luka Smole
#[[One-step generation of mice carrying mutations in multiple genes by CRISPR/Cas-mediated genome engineering (2013)]] - Andrej Vrankar

''Please link the title of each paper with your written seminar wiki page. Expand the citation according to the following example:
''
#Emergent bistability by a growth-modulating positive feedback circuit. Tan et al., Nature Chem. Biol., 2009

SB students resources

2015-01-18T13:53:34Z

AljaZottel: /* List of articles for presentation */

===Introduction to our students resources in Synthetic Biology===
(Marko Dolinar)

Synthetic biology made a vast progress in good 10 years since it established itself as an interdisciplinary field of research on the interface of molecular biology and engineering. University of Ljubljana Faculty of Chemistry and Chemical Technology has introduced a Synthetic Biology course as a part od Biochemistry MSc programme only in 2013/14. This is relatively late, considering a great success of Slovenian students at iGEM competitions since their first attendance in 2006. On the other hand, the field is still in its first stages if development and a complete textbook for a MSc level course is still missing. This is the reason why our students collaborated on the preparation of a Synthetic Biology textbook with the working title Synthetic Biology - A Students Textbook. It exists as a draft that is not publicly available and is actually part 1 of a (to be) 2-volumes title. Part I is subtitled Engineering Biology, while Part II (that currently doesn't exisist yet) will be subtitled Synthetic Biology Applications.

As in all highly competitive fields of science and technology, students should be following recent progress by reading articles in high quality journals. However, this is often a very difficult task, especially at the BSc level. Specificities of the scientific and technical language, push of publishers towards very short methodological chapters and limited knowledge studens might have about advanced techniques make understanding papers a very challenging task. Therefore, I decided to face MSc students with the challenge to explain selected SB articles in a manner that would make the content of these articles understandable to BSc level students and non-experts.

In 2014/15, seminars in Synthetic Biology include explanations and presentations of some of the top-cited articles from the field of Synthetic Biology. I compiled a list of 95 articles published between 2000 and 2014 having the highest number of citations according to the Web of Science database. The list ended with the paper just exceeding the 100 citations limit. Not included in the list were reviews. With 20 students enrolled in the course, the list has been further reduced to top 40 papers in the field. Students have been asked to check for content (they further eliminated 3 papers which proved to be reviews) and availabitly (they all seemed to be available as full texts with our university subscriptions). My suggestion was to avoid selecting for presentation papers with very similar content. Especially in the field of genome editing there has been a very rapid progress in the past few years resulting in a number of highly-cited articles which could appear very similar in content for a non-specialist. From the shortlist of 37 articles, students selected a topic they believed would be most interesting or easiest to explain. Presentations will be both written (in English, which is not the mother tongue of my students) and oral (in Slovenian, to establish and maintain Slovenian terminology in the field).

===List of articles for presentation===

This is the list of top-cited papers from the broader field of Synthetic Biology that students chose for explanation in 2014/15 (sorted by year of publication):

#[[A synthetic oscillatory network of transcriptional regulators]], Michael B. Elowitz & Stanislas Leibler, Letters to Nature, 2000 - Valter Bergant
#[[Construction of a genetic toggle switch in Escherichia coli]]. Gardner ''et al''., Nature, 2000 - Urban Bezeljak
#Positive feedback in eukaryotic gene networks: cell differentiation by graded to binary response conversion (2001) - Andreja Bratovš
#Chemical synthesis of poliovirus cDNA: Generation of infectious virus in the absence of natural template (2002) - Veronika Jarc
#[[Combinatorial synthesis of genetic networks]]. Guet C.C. ''et al'', Science, 2002 - Maja Remškar
#Engineering a mevalonate pathway in Escherichia coli for production of terpenoids (2003) - Ana Kapraljević
#Programmed population control by cell-cell communication and regulated killing (2004)[http://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php/7.Programmed_population_control_by_cell-cell_communication_and_regulated_killing] - Alja Zottel
#Gene regulation at the single-cell level (2005) - Katarina Uršič
#[[A synthetic multicellular system for programmed pattern formation]]. (2005) - Mitja Crček
#[[Long-term monitoring of bacteria undergoing programmed population control in a microchemostat]]. Balagadde ''et al.'', ''Science'', 2005 - Jana Verbančič
#[[Tuning genetic control through promoter engineering]], Hal Alper ''et al''., PNAS, 2005 - Špela Pohleven
#Production of the antimalarial drug precursor artemisinic acid in engineered yeast (2006) - Živa Marsetič
#[[An improved zinc-finger nuclease architecture for highly specific genome editing]], Miller ''et al''., ''Nature Biotechnol''., 2007 - Eva Knapič
#Establishment of HIV-1 resistance in CD4(+) T cells by genome editing using zinc-finger nucleases (2008) - Tamara Marić
#[[Synthetic protein scaffolds provide modular control over metabolic flux]]. Dueber ''et al''., Nature Biotechnology, 2009. - Ana Dolinar
#[[Creation of a bacterial cell controlled by a chemically synthesized genome]]. Gibson, D. G. ''et al.'', Science, 2010 - Eva Lucija Kozak
#[[A TALE nuclease architecture for efficient genome editing]], Miller ''et al'', ''Nature Biotechnol''., 2011 - Jernej Mustar
#Multiplex genome engineering using CRISPR/Cas systems (2013) - Uroš Stupar
#[[RNA-guided human genome engineering via Cas9]]. Mali ''et al''., Science, 2013 - Luka Smole
#[[One-step generation of mice carrying mutations in multiple genes by CRISPR/Cas-mediated genome engineering (2013)]] - Andrej Vrankar

''Please link the title of each paper with your written seminar wiki page. Expand the citation according to the following example:
''
#Emergent bistability by a growth-modulating positive feedback circuit. Tan et al., Nature Chem. Biol., 2009

SB students resources

2015-01-18T13:45:38Z

AljaZottel: /* List of articles for presentation */

===Introduction to our students resources in Synthetic Biology===
(Marko Dolinar)

Synthetic biology made a vast progress in good 10 years since it established itself as an interdisciplinary field of research on the interface of molecular biology and engineering. University of Ljubljana Faculty of Chemistry and Chemical Technology has introduced a Synthetic Biology course as a part od Biochemistry MSc programme only in 2013/14. This is relatively late, considering a great success of Slovenian students at iGEM competitions since their first attendance in 2006. On the other hand, the field is still in its first stages if development and a complete textbook for a MSc level course is still missing. This is the reason why our students collaborated on the preparation of a Synthetic Biology textbook with the working title Synthetic Biology - A Students Textbook. It exists as a draft that is not publicly available and is actually part 1 of a (to be) 2-volumes title. Part I is subtitled Engineering Biology, while Part II (that currently doesn't exisist yet) will be subtitled Synthetic Biology Applications.

As in all highly competitive fields of science and technology, students should be following recent progress by reading articles in high quality journals. However, this is often a very difficult task, especially at the BSc level. Specificities of the scientific and technical language, push of publishers towards very short methodological chapters and limited knowledge studens might have about advanced techniques make understanding papers a very challenging task. Therefore, I decided to face MSc students with the challenge to explain selected SB articles in a manner that would make the content of these articles understandable to BSc level students and non-experts.

In 2014/15, seminars in Synthetic Biology include explanations and presentations of some of the top-cited articles from the field of Synthetic Biology. I compiled a list of 95 articles published between 2000 and 2014 having the highest number of citations according to the Web of Science database. The list ended with the paper just exceeding the 100 citations limit. Not included in the list were reviews. With 20 students enrolled in the course, the list has been further reduced to top 40 papers in the field. Students have been asked to check for content (they further eliminated 3 papers which proved to be reviews) and availabitly (they all seemed to be available as full texts with our university subscriptions). My suggestion was to avoid selecting for presentation papers with very similar content. Especially in the field of genome editing there has been a very rapid progress in the past few years resulting in a number of highly-cited articles which could appear very similar in content for a non-specialist. From the shortlist of 37 articles, students selected a topic they believed would be most interesting or easiest to explain. Presentations will be both written (in English, which is not the mother tongue of my students) and oral (in Slovenian, to establish and maintain Slovenian terminology in the field).

===List of articles for presentation===

This is the list of top-cited papers from the broader field of Synthetic Biology that students chose for explanation in 2014/15 (sorted by year of publication):

#[[A synthetic oscillatory network of transcriptional regulators]], Michael B. Elowitz & Stanislas Leibler, Letters to Nature, 2000 - Valter Bergant
#[[Construction of a genetic toggle switch in Escherichia coli]]. Gardner ''et al''., Nature, 2000 - Urban Bezeljak
#Positive feedback in eukaryotic gene networks: cell differentiation by graded to binary response conversion (2001) - Andreja Bratovš
#Chemical synthesis of poliovirus cDNA: Generation of infectious virus in the absence of natural template (2002) - Veronika Jarc
#[[Combinatorial synthesis of genetic networks]]. Guet C.C. ''et al'', Science, 2002 - Maja Remškar
#Engineering a mevalonate pathway in Escherichia coli for production of terpenoids (2003) - Ana Kapraljević
#[[Programmed population control by cell-cell communication and regulated killing]] (2004) - Alja Zottel
#Gene regulation at the single-cell level (2005) - Katarina Uršič
#[[A synthetic multicellular system for programmed pattern formation]]. (2005) - Mitja Crček
#[[Long-term monitoring of bacteria undergoing programmed population control in a microchemostat]]. Balagadde ''et al.'', ''Science'', 2005 - Jana Verbančič
#[[Tuning genetic control through promoter engineering]], Hal Alper ''et al''., PNAS, 2005 - Špela Pohleven
#Production of the antimalarial drug precursor artemisinic acid in engineered yeast (2006) - Živa Marsetič
#[[An improved zinc-finger nuclease architecture for highly specific genome editing]], Miller ''et al''., ''Nature Biotechnol''., 2007 - Eva Knapič
#Establishment of HIV-1 resistance in CD4(+) T cells by genome editing using zinc-finger nucleases (2008) - Tamara Marić
#[[Synthetic protein scaffolds provide modular control over metabolic flux]]. Dueber ''et al''., Nature Biotechnology, 2009. - Ana Dolinar
#[[Creation of a bacterial cell controlled by a chemically synthesized genome]]. Gibson, D. G. ''et al.'', Science, 2010 - Eva Lucija Kozak
#[[A TALE nuclease architecture for efficient genome editing]], Miller ''et al'', ''Nature Biotechnol''., 2011 - Jernej Mustar
#Multiplex genome engineering using CRISPR/Cas systems (2013) - Uroš Stupar
#[[RNA-guided human genome engineering via Cas9]]. Mali ''et al''., Science, 2013 - Luka Smole
#[[One-step generation of mice carrying mutations in multiple genes by CRISPR/Cas-mediated genome engineering (2013)]] - Andrej Vrankar

''Please link the title of each paper with your written seminar wiki page. Expand the citation according to the following example:
''
#Emergent bistability by a growth-modulating positive feedback circuit. Tan et al., Nature Chem. Biol., 2009

7.Programmed population control by cell-cell communication and regulated killing

2015-01-18T13:40:21Z

AljaZottel: New page: You, L; Cox lll, RS; Weiss, R; Arnold, FH. Programmed population control by cell-cell communication and regulated killing. Nature, 2004, 428, 868-871 URL: http://www.nature.com/nature/jour...

You, L; Cox lll, RS; Weiss, R; Arnold, FH. Programmed population control by cell-cell communication and regulated killing. Nature, 2004, 428, 868-871 URL: http://www.nature.com/nature/journal/v428/n6985/full/nature02491.html

== OVERVIEW ==

Bacteria cells have very complex intrinsic machinery of function, therefore it is very difficult to introduce new, artificial gene circuits. Due to many obstacles such as noise in gene expression and differences between cells, it is even more challenging to predict the results we would get. You et al. managed to develop a gene circuit in bacteria based on cell survival and death which it operates through cell-cell communication. They coupled cell density regulation system from Vibrio fischeri (LuxI/LuxR) and killer protein ccdb, so they achieved autonomous regulation of population density that depends on death rate.

In the first part I will describe the principle of communication between cells, the circuit You et al constructed in experiment, the two plasmids used and the mathematical model, that explains the behaviour of cells. In the second part I will focus the results of the experiment, how can the circuit be manipulated and problem of escaping the circuit. In the third part I will give some other examples of quroum sensing in synthetic biology, biotechnology and therapy.

== QUORUM SENSING ==

Quorum sensing is type of communication in bacteria that is naturally exploited for different purposes, for instance biofilm formation, virulence, antibiotic resistance and interaction with habitat. The signalling molecules associated with communication are called autoinducers and the concentration of autoinducers depends on production, secretion and uptake. The bacteria control their behaviour by reaching threshold (quorum) density. Mechanism of quorum sensing are various. Basically quorum sensing is common in intra- and inter- species communication. For intraspecies, Gram positive bacteria use autoinducing peptides (AIP) while Gram positive bactera use acylated homoserine lactones (AHL) as a signal. AHL have the same lactone group but they differ on the length of acyl side chain. Interspecies communication uses universal mediator. Only one of such mediator is known till now, that is AI-2 (autoinducer 2). AI2 is chemically furanosyl borate ester and is recognized by many Gram positive and Gram negative bacteria. Type of quorum sensing applied by You et al. is based on LuxI/LuxR from Vibrio fischeri.

Qurom sensing was first described in bioluminiscent marine bacterium Vibrio fischeri. It relies on small signalling molecule, that can penetrate through bacterial membrane, named AHL (acyl- homoserine lacton). It is synthesised by LuxI protein and its concetration increases with the increasing cell density. When cell population is low, AHL concentration is also low, the cells do not luminiscence and LuxR regulator degrades since AHL cannot bind it due to too low concentration. When the cell density increases and the AHL concentration reaches threshold, it binds LuxR transcriptional regulator. LuxR regulator then induces transcription of the operon encoding luciferase (luxICDABE operon). The complex induces transcription of luxC, D, A, B, E genes which are responsible for bioluminiscence and transcription of luxI, encoded on same operon. LuxR at same time inhibits transcription of luxR gene and therefore provides negative feedback loop. The positive feedback loop is formed and the bacteria produce light. By this mechanism, bacteria couple cell density and gene expression.
In contrary to Gram negative bacteria, Gram positive bactera use modified oligopeptides (AIP- autoinducing peptides) as signaling molecule in quorum sensing. The peptides cannot diffuse through membrane so they require exporters and receptor on signal receiver cell. The receptor is usually histidine kinase that is bound to membrane. On the cytoplasmic side there is regulator protein that mediates the signal. When activated, it phosphorylates and regulates gene transcription.

== THE CIRCUIT ==

In the circuit that was developed by You et al, instead of luciferase operon, the gene encoded CcdB3 toxin protein. The proteins of quorum sensing are encoded on 2 plasmids. Plasmid pLuxR12 expresses LuxI, protein that synthesizes AHL, and LuxR, transcription regulator. The transcripition of both genes is induced by isopropyl-ß-D-thiogalactopyranoside IPTG and both genes are under control of the same synthetic promotor (plac/ara-1). pluxCcdB3 encodes killer protein lacZα-CcdB. The protein is fusion of two seperate proteins: lacZα and CcdB3. LacZα has the ability to complement LacZΔM15 in certain cell strains such as Top10F’. Measuring LacZα activity tells us what is the concentration of killer protein in cell, since the two proteins are fused. To determine level of LacZα, flourogenic substrate CUG (3-carboxyumbelliferyl-ß-D-galactopyranoside) is added to bacteria lysate and then the fluorescence is measured. CcdB binds gyrA subunit of DNA gyrase and thus inhibits partitioning of chromosomal DNA. The fusion killer protein is under control of pluxl. Therefore, when enough AHL is present, it then binds luxR protein. The luxR protein is so able to bind pluxl promotor and induces transcription of killer gene that causes death of the cell. The other feature of plasmids is that pLuxRI2 is resistant to chloramphenicol and pluxCcdB3 to kanamycin. The circuit and plasmids are shown in figure 1. (1)

== MATHEMATICAL MODELLING ==

Mathematical modelling predicts the rate of cell growth and death, production and degradation of the killer protein and AHL molecule.
The equations that explain behaviour of bacteria are:

dN/dT=kN(1-N/Nm)-dE N

dE/dt=kE A-dE E

dA/dt=vA N- dA A

Where:

N- viable cell density (ml^-1)

Nm- carrying capacity (ml^-1)

E- concentration of killer protein (nM)

k- growth rate (h^-1)

d- rate constant of death (nM^-1 h^-1)

A-concentration of AHL (nM)

kE- constant of production rate of E (h^-1)

vA-constant of rate production of AHL (nM ml h^-1)

dE- constant of degradation rate of E (h^-1)

dA- constant of degradation rate of AHL (h^-1)

The first equations describes the rate of growth and death of bacteria, the second describes the rate of production of killer protein and the third the production of AHL molecule.
You et al. assume that without circuit, changes in cell density depend on intrinsic per capita growth rate of k (h^-1) and carrying capacity of Nm (ml^-1) (first equation). For cell with circuit the death rate is proportional to concentration of killer protein (E) inside the cell and the cell grow with a rate constant of d (nM^-1h^-1) (first equation). The production of killer protein is proportional to concentration of AHL (A, nM), supposing that concentrations of AHL are same inside and outside the cell (second equation). The rate constant of killer protein production is kE (h^-1). AHL production is proportional to N and has the rate constant of va (nM ml h^-1) (third equation). The killer protein degrades with rate consant of dE (h^-1) and AHL degrades with rate constant dA (h^-1).
N and Nm are measured as CFU ml^-1. It is supposed that formation of LuxR-AHL complex relies on AHL concentration. Even though is LuxR dimer, they suggest that the cooperativity of AHL action is 1, as observed in related quorum sensing system. If cooperativity was different, it would not change much the results. The third equation suggests that production rate of AHL is the same on avarage for each cell.
If N<<Nm , then dN/dT=(k-dE)N. The model has two steady state solutions. The first is Ns=0, ES=0 and As=0. The second solution is Ns=(dA dE k)/(va kE d), Es=k/d and As=(dE k)/(kE d). s in the equations stands for steady state. Trivial steady state shows that it is unstable for all positive parameters and non trivial is stable if dA+dE>k. We can conclude that the second steady state is stable for all possible parameters in range of biological systems.

== RESULTS ==

The system with circuit reaches steady state for all parameter values as mathematical equations show. Before the cell density comes to steady state, it might experience oscillation. When the cells were uninduced (OFF), they grew exponentially and reached the steady state when they exploited all the nutrients. The induced cells grew the same as uninduced until they reached a threshold at 7 h and the difference in cell density between ON and OFF cell becomes quite distinct. Between 7h and 24 h the ON cell oscillate before they reachy steady state that is around 10 times lower than OFF culture (Figure 2, a)(1). The reached peak density at 7h, when it was twice the density at the measured floor (12, 5 h). The steady state kept up for 30 h. The level of killer protein was very low in OFF culture and in ON culture the concentration reached steady state soon after the onset of measuring (Figure 2, b)(1).
The concentration of killer protein affects the cell density. If the concentration of killer protein is lower than that at steady state, then the bacteria grow and if the concentration is higher then the steady state, the cell density reduces. After some time, lower cell density results in AHL concentration decrease and so decreases concentration of killer protein. Consequently, the the cell population grows. Constant production and degradation of circuit proteins is neccessary for homeostasis. For example if circuit lacked luxI, it could not work properly and so the cells did not grow. Similarly, if 200 nM AHL was introduced to media, the ON cell could not grow. AHL binds and activates LuxR protein and if concentration of AHL is high, then the concentration of killer protein is also high and the system is not in equilibrium.

== CIRCUIT MANIPULATION ==

Mathematical model shows that if AHL degradation rate constant is higher then almost propotionally the steady state cell density increases. AHL is the molecule, that controls the circuit and the cell density. If AHL breaks down too fast, the circuit will not work properly. AHL can be degraded by specific enzymes or pH increase. If pH is encreased from 6,2 to 7,8, the steady state density is four times higher. The density rises only at ON cells, while it remains almost unchengeable at OFF cells (Figure 3, a-e and table 1)(1). For each pH steady state is reached at 28 h. The curves of cell densities are the same as those at pH=7. Until ON cells reach threshold, the curves superpose and later, at hight density when they reachy threshold, they divert.
Mathematical model also predisposes, that the concentration of killer protein stays the same at various pH. Supposing that pH does not affect cell density substantially, the killer protein reaches steady state concentration of k/d (Es=k/d(1-Ns/Nm)= k/d) that is independent of pH. The model suggests that the ration between growth and death rate constant is far below carrying capacity (Ns/Nm<< 1). This was confirmed with results they got. (Figure 3f-i, table 1)(1). For various pH values the concentrations of the killer protein reach the same level after 28 h. pH on contrary affects k, Nm and Ns (Table 1)(1). The biggest differences were in cell densities at steady state (Ns). Due to the differences the LacZ activity has to be normalized to k(1-Ns/Nm). (Figure 3j) (1) The normalized LacZ activities should be constant as by mathematical model, pH does not affect the killing rate constant. (Es/(k(1-Ns/Nm))=1/d). The activities of LacZ were almost identical for different pH, except for pH=8,05. (Figure 3j)(1) At pH=8,05 was the LacZ activity notably higher probably due to less toxic protein.

== CIRCUIT AND HETEROGENOUS POPULATION ==

The circuit can operate in heterogenous population. Bacteria in the population can differ on size, age, plasmid copy number, gene expression and response to killer protein. These various bacteria lack the population density control circuit, but are neccessary for circuit to work. For every cell, the result of circuit could be any of two: the cell either lives or dies. If the population was homogenous, the circuit would not be able to make the population density steady. The reason is that when the killer protein reaches threshold, the population as whole would die. The circuit can operate only at population. The experiment supports this prediction.The ON population deviates from OFF population only when the density is high. If the circuit was not dependent on cell-cell communication, the two culture densities would differ from beginning.
Bacteria have their own suicide mechanisms when they activate in presence of stress, starvation or addiction modules during post-segregational killing. When the cell density of bacteria is high, the signalling causes bacteria to die. For example Streptococcus pneumonia bacteria die at high density using similar quorum sensing mechanism as You et al developed. Due to the selection, some mutant bacteria escape circuit mechanism and they appear usually 3 to 6 days after circuit activation. In the contrary to evasion the artificial circuit, evasion the natural mechanisms happens quite seldom. Natural systems probably have more elaborate system of regulation and therefore the genetic stability is higher. Cell lysis is crucial for for natural transformation in Streptococcus pneumoniae and the cells that survive uptake the DNAfrom lysed cells. Therefore there might be selection pressure that favours signalling of lysis-regulation responsible for developmental process. The concept could be tested by adding regulatory elements.

== ROLE OF QUORUM SENSING IN SYNTHETIC BIOLOGY ==

In synthetic biology there are two main ways of reasearch related to quorum sensing. The first class of reasearch is based on developing qurom sensing circuit without using native quorum sensing elements.(2) Butler et al. for instance constructed nitrogen regulation system and acetate pathway in E. coli. The principle of the this system is that the metabolite (acetate) accumulates outside the cell during growth of bacteria and acts as a intracellular signalling molecule as it triggers gene expression. (3) The concentration of acetate gets higher as the density of bacteria population increases. The artificial genetic circuit is therefore regulated by cell density.
The second class of qurom sensing reasearch is based on exploiting native quorum sensing elements. (2) Quorum sensing mechanisms are quite various in bacteria, so they can be disassembled into seperate elements and reassembled in different way. For example Danino et al. constructed synchronized oscillator combining element from Vibrio fischeri and Bacillus thuringiensis. The artificial circuit formed genetic clock that coordinated rythmic behaviour in community. (4) The second example of the second class is construction of synchronised oscillator by Prindle et al. The purpose of the circuit is to form biosensor that can detect heavy metals and pathogens. The biosensor they constructed could sense arsenic. (5)
We can use quorum sensing to develop synthetic biology tool that can be applied in biotechnology. The most important aim is to produce biomaterials, recombinant proteins and functional small molecules.(2) Neddermann et al. and Weber et al. constructed expression system based on quorum sensing in eukaryots.(6, 7) Tsao et al. for example coupled E. coli quorum sensing lsr regulon and T7- expression system so they could produce recombinant protein. (8) The advantage of quorum sensing at production of protein is that the whole system is self-induced and it does not require extensive monitoring and controlling.
Quorum sensing system can be exploited for therapeutic application. Quorum sensing mechanism is the main cause of virulence factor production, biofilm production and pathogenicity.The interruption in quorum sensing would probably result in disease outcome. Saeidi et al. ingeneered E. coli so that it produced pyocin S5 and E7 laysis protein, when the AHL molecule from Pseudomonas aeruginosa was present. (9) After AHL stimulation, E. coli produced E7 protein, that killed itself and pyocin S5, that killed Pseudomonas aeruginosa. Andersen et al. for instance developed quroum sensing as tool for cancer therapy. (10) They put invasin, protein that enables internatlisation of bacteria into host cell, under control of Vibrio fischeri luc QS operon in E. coli. Due to invasin protein, E. coli can be internalized into tumour cell. The internalization is dependent on E. coli population density.

== CONCLUSION ==

Quorum sensing is a type of cell-cell communication in bacteria and the mechanisms deployed are various. For synthetic biology intentions it can serve us as a platform for different purposes. You et al coupled cell density regulation system from Vibrio fischeri (LuxI/LuxR) and killer protein ccdb, so they achieved autonomous regulation of population density that depends on death rate. They managed to construcit circuit that operated successfully. They also predicted the results using mathematical models. The circuit can be manipulate; You et al. observed relation of population and pH. The experiment results confirmed mathematical calculations as pH did not affect cell density. The main features of the experiment is that the circuit operates only in population and that population can be various in terms of size, age, plasmid copy number, gene expression and response to killer protein. If the population was homogenous it would die when the killer protein concentration would reach threshold. Even though that the circuit in general worked properly, there were some exceptions. Some mutant bacteria escaped the circuit and appeared few days after circuit activation. Quorum sensing can be used as a tool for other purposes in synthetic biology or/and biotechnology, for example genetic oscillator as a genetic clock, biosensors, material production, cancer therapy...

== REFERENCES ==

1. You, L; Cox lll, RS; Weiss, R; Arnold, FH. Programmed population control by cell-cell communication and regulated killing. Nature, 2004, 428: 868-871 URL: http://www.nature.com/nature/journal/v428/n6985/full/nature02491.html

2. Tsao, CY; Quan, DN; Bentley, WE. Development of the quorum sensing biotechnological toolbox. Current opinion in chemical engineering, 2012, 1, 396-402

3. Bulter, T; Lee, SG; Woirl, WWC; Fung, E; Connor, MR; Liao, JC. Design of artificial cell–cell communication using gene and metabolic networks. Proc Natl Acad Sci USA, 2004, 101:2299-2304

4. Danino, T; Mondragon-Palomino, O; Tsimring, L; Hasty, J. A synchronized quorum of genetic clocks. Nature, 2010, 463:326-330

5. Prindle, A; Samayoa, P; Razinkov, I; Danino, T; Tsimring, LS; Hasty, J. A sensing array of radically coupled genetic ‘biopixels’. Nature, 2012, 481: 39-44.

6. Neddermann, P; Gargioli, C; Muraglia, E; Sambucini, S; Bonelli, F; De Francesco, R; Cortese, R. A novel, inducible, eukaryotic gene expression system based on the quorum-sensing transcription factor TraR. EMBO Rep, 2003, 4: 159-165.

7. Weber, W; Schoenmakers, R; Spielmann, M; El-Baba, MD; Folcher, M; Keller, B; Weber, CC; Link, N; van de Wetering, P; Heinzen, C; et al.: Streptomyces-derived quorum-sensing systems engineered for adjustable transgene expression in mammalian cells and mice. Nucleic Acids Res 2003, 31:e71

8. Tsao, CY; Hooshangi, S; Wu, HC; Valdes, JJ; Bentley, WE. Autonomous induction of recombinant proteins by minimally rewiring native quorum sensing regulon of E. coli. Metab Eng, 2010, 12 :291-29

9. Saeidi, N; Wong, CK; Lo, TM; Nguyen, HX; Ling, H; Leong, SS; Poh, CL; Chang, MW. Engineering microbes to sense and eradicate Pseudomonas aeruginosa, a human pathogen. Mol Syst Biol, 2011, 7:521.

10. Anderson, JC; Clarke, EJ; Arkin, AP; Voigt, CA. Environmentally controlled invasion of cancer cells by engineered bacteria. J Mol Biol, 2006, 355:619-627

ZVIŠEVANJE OCENE

2013-12-21T18:44:06Z

AljaZottel:

30017949

30017952

30017941

30017940

30015138

30016257

Hematopoietic stem/progenitor cells (HSPC) modification

2013-12-02T19:25:26Z

AljaZottel:

== '''Gensko spreminjanje HIV-1 koreceptorja CCR5 v hematopoetskih in progenitorskh celicah odraslih z uporabo ZFN''' ==

Povzeto po: Genomic Editing of the HIV-1 Coreceptor CCR5 in Adult Hematipoietic Stem and Progenitor Cells Using Zinc Finger Nucleases, L Li, L Krymskaya, J Wang, J Henley et al; Molecular Therapy v 21/6, 1259–1269; junij 2013

'''UVOD'''

HIV virus predstavlja enega izmed največjih zdravstvenih problemov po svetu. Leta 2010 je bilo po svetu okuženih okrog 34 milijonov ljudi Kljub velikemu napredku, kako izboljšati kvaliteto življenja obolelih z antiretrovirusno terapijo pa trenutno ne moremo AIDS-a popolnoma pozdraviti oz. uničiti virus HIV-1 v telesu. Leta 2009 so Huetter s sodelavci opisali prvi primer pacienta, ki je obolel za AIDS-om in akutno mieloidno levkemijo in. Iz nekega donorja so v okviru zdravljenja prenesli v omenjenega pacienta prenesli kostni mozek. Lastnost tega donorja pa je bila, da je imel 32-bp dolgo delecijo na CCR5 genu, kar se odraža v nefunkcionalnem proteinu. 2 leti po transplantaciji v pacientu niso zaznali HIV-1 virusa. Ker je bil to primer ozdravitve za AIDS-om, so se znanstveniki želeli opredeliti potencialno zdravljenje, ki cilja CCR5. V omenjenem članku so želeli z virusnim vektorjem mutirati gen za CCR5 v HSPC (hematopoetske matične in progenitorske celice) preveriti kakšnem učinek ima to na AIDS.

'''EKSPERIMENTALNI DEL'''

V poskusu je bil uporabljen vadenovirusni vektor Ad5/F35, ki kodira zapis za ZFN (zinc-finger nuclease). Za delovanje sta potrebna 2 ZFN proteina, vsak vsebuje 4 motive cinkovega prsta. Vsak cinkov prst prepozna 6 bp, zato ZFN prepozna 24-bp dolgo zapordje, ki ga tudi cepi. ZFN proteina uporabljena v tem poskusu sta povezana preko 2A peptidne sekvence. Cepi ga domena, ki izhaja iz FokI endonukleaze. Ko je dvojna vijačnica popravljena pride do NHEJ, ki pa je v določenih primerih nenatančno zato pride do izgube funkcije gena. V našem primeru ZFN cepi gen na tisti lokaciji, kjer kodira prvi transmembransko vijačnico in do transkripcije ne pride.
HSPC uporabljene v tem poskusu so bile izolirali iz periferne krvi s pomočjo granulocitnega-CSF, ki sproži izločanje HSPC iz kostnega mozga v kri. HSPC so nato transfecirali z adenovirusim, ki izraža CCR5-ZFN. S surveyor nukleaznim testom so določili, v kolikšni meri so bili geni za CCR5 mutirani in sicer je test pokazal, da mutiranih genov ni bilo več kot 5%. Ko so celice izpostavljene PMA (forbol 12-miristat 13-acetat) ali briostatinu-1 se poveča učinkovitost transdukcije, delež mutiranih genov, se pa zato zmanjša preživetje celic. Obe molekuli delujeta kot aktivatorja PKC. Ugotovili so tudi, da aktivacija PKC deluje tako, da ojača ERK/MAPK signalno pot. Preverili so tudi, kako se mutacija ohranja v posameznih linijah celic. 7 dni po transduciranju je bilo mutiranih 12-24% celic, po 28. dnevu pa je delež mutiranih celic upadel na 7-18%. Hkrati so s pretočno citometrijo celice po diferenciaciji ločili na monocite, granulocite, ne-mieloidne celice in multipotentne progenitorje ter s surveyor nukleaznim testom ugotovili, da pride do mutacij pri vseh celic, delež mutiranih celic pa ni enak med tipi celic. Do precej velikega deleža mutacij pride pri monocitih (več kot 10%), ki so pomembna tarča HIV-1. V naslednjem poskusu so miši transplantirali s HSPC, ki so bile tranducirane s CCR5-ZFN vektorjem in ki so jih tretirali s PMA ali briostatinom in z netransduciranimi HSPC. Pri transduciranih in s PMA tretiranih celicah je prišlo do sprejetja pri 80-91% miših pri MOI=5 in 50-68% pri MOI=10. Pri istem poskusu, le da so bile celic tretirane z briostatinom, pa je prišlo do približno 2X zmanjšanja sprejetja celic pri MOI=5 in MOI=10. 1 od miši s človeškimi HSPC, ki so bile transfecirane s CCR5-ZFN in tretirane s PMA, je razvila okužbo s podobno kinetiko kot kot kontrolne miši, a se je nivo HIV-1 po 8. tednu močno zmanjšal. Ta miš je imela velik nivo CD45+ in CD4+ celic. Kaj se je ostalo z drugimi miši pa ni omenjeno. Po nekropsiji miši so preverili delež mutiranih CCR5 v celicah kostnega mozga in vranice z surveyor nukleaznim testom. 3% CCR5/ZFN transduciranih in s PMA tretiranih celic v miši je imelo mutiran gen za CCR5 pred infekcijo s HIV-1. 11 tednov po infekciji, je imelo mutiran gen 5% celic v kostnem mozgu in 7% celic v vranici. Se je pa delež mutiranih CD8+ in CD4+ celic povečalo za 20%.

'''ZAKLJUČEK'''

Pred to raziskavo so znanstevniki dokazali, da uporaba ZFN uspešno mutira CCR5 gen in da nukleofekcija s plazmidno DNA, ki kodira ZFN tudi uspešno mutira CCR5. V tem poskusu so pokazali, da transdukcija z adenovirusom, ki kodira CCR5-ZFN, povzroči le manjši delež mutiranih genov in je za boljšo učinkovitost potrebe aktivator PKC. Ugotovili so, da je aktivacija PKC povezana z delovanjem ERK/MAPK poti. Če so miši trnasplantiranim s HSPC izpostavili HIV-1, se je delež CCR5 mutiranih CD4+ in CD8+ povečal. Rezultati celotnega eksperimenta nakazujejo na to, da gensko spremenjene HSPC povzročijo rezistentnost teh celic na HIV-1 in vivo. Omenjen mehanizem mutiranja CCR5 bi lahko služil kliničnim poskusom zdravljenja HIV.

'''VIR'''
Genomic Editing of the HIV-1 Coreceptor CCR5 in Adult Hematopoietic Stem and Progenitor Cells Using Zinc Finger Nucleases
Molecular Therapy vol. 21 no. 6, 1259–1269 june 2013

Hematopoietic stem/progenitor cells (HSPC) modification

2013-11-30T08:31:07Z

AljaZottel:

== '''Gensko spreminjanje HIV-1 koreceptorja CCR5 v hematopoetskih in progenitorskh celicah odraslih s uporabo ZFN''' ==

Povzeto po: Genomic Editing of the HIV-1 Coreceptor CCR5 in Adult Hematipoietic Stem and Progenitor Cells Using Zinc Finger Nucleases, L Li, L Krymskaya, J Wang, J Henley et al; Molecular Therapy v 21/6, 1259–1269; junij 2013

'''UVOD'''

HIV virus predstavlja enega izmed največjih zdravstvenih problemov po svetu. Leta 2010 je bilo po svetu okuženih okrog 34 milijonov ljudi Kljub velikemu napredku, kako izboljšati kvaliteto življenja obolelih z antiretrovirusno terapijo pa trenutno ne moremo AIDS-a popolnoma pozdraviti oz. uničiti virus HIV-1 v telesu. Leta 2009 so Huetter s sodelavci opisali prvi primer pacienta, ki je obolel za AIDS-om in akutno mieloidno levkemijo in. Iz nekega donorja so v okviru zdravljenja prenesli v omenjenega pacienta prenesli kostni mozek. Lastnost tega donorja pa je bila, da je imel 32-bp dolgo delecijo na CCR5 genu, kar se odraža v nefunkcionalnem proteinu. 2 leti po transplantaciji v pacientu niso zaznali HIV-1 virusa. Ker je bil to primer ozdravitve za AIDS-om, so se znanstveniki želeli opredeliti potencialno zdravljenje, ki cilja CCR5. V omenjenem članku so želeli z virusnim vektorjem mutirati gen za CCR5 v HSPC (hematopoetske matične in progenitorske celice) preveriti kakšnem učinek ima to na AIDS.

'''EKSPERIMENTALNI DEL'''

V poskusu je bil uporabljen vadenovirusni vektor Ad5/F35, ki kodira zapis za ZFN (zinc-finger nuclease). Za delovanje sta potrebna 2 ZFN proteina, vsak vsebuje 4 motive cinkovega prsta. Vsak cinkov prst prepozna 6 bp, zato ZFN prepozna 24-bp dolgo zapordje, ki ga tudi cepi. ZFN proteina uporabljena v tem poskusu sta povezana preko 2A peptidne sekvence. Cepi ga domena, ki izhaja iz FokI endonukleaze. Ko je dvojna vijačnica popravljena pride do NHEJ, ki pa je v določenih primerih nenatančno zato pride do izgube funkcije gena. V našem primeru ZFN cepi gen na tisti lokaciji, kjer kodira prvi transmembransko vijačnico in do transkripcije ne pride.
HSPC uporabljene v tem poskusu so bile izolirali iz periferne krvi s pomočjo granulocitnega-CSF, ki sproži izločanje HSPC iz kostnega mozga v kri. HSPC so nato transfecirali z adenovirusim, ki izraža CCR5-ZFN. S surveyor nukleaznim testom so določili, v kolikšni meri so bili geni za CCR5 mutirani in sicer je test pokazal, da mutiranih genov ni bilo več kot 5%. Ko so celice izpostavljene PMA (forbol 12-miristat 13-acetat) ali briostatinu-1 se poveča učinkovitost transdukcije, delež mutiranih genov, se pa zato zmanjša preživetje celic. Obe molekuli delujeta kot aktivatorja PKC. Ugotovili so tudi, da aktivacija PKC deluje tako, da ojača ERK/MAPK signalno pot. Preverili so tudi, kako se mutacija ohranja v posameznih linijah celic. 7 dni po transduciranju je bilo mutiranih 12-24% celic, po 28. dnevu pa je delež mutiranih celic upadel na 7-18%. Hkrati so s pretočno citometrijo celice po diferenciaciji ločili na monocite, granulocite, ne-mieloidne celice in multipotentne progenitorje ter s surveyor nukleaznim testom ugotovili, da pride do mutacij pri vseh celic, delež mutiranih celic pa ni enak med tipi celic. Do precej velikega deleža mutacij pride pri monocitih (več kot 10%), ki so pomembna tarča HIV-1. V naslednjem poskusu so miši transplantirali s HSPC, ki so bile tranducirane s CCR5-ZFN vektorjem in ki so jih tretirali s PMA ali briostatinom in z netransduciranimi HSPC. Pri transduciranih in s PMA tretiranih celicah je prišlo do sprejetja pri 80-91% miših pri MOI=5 in 50-68% pri MOI=10. Pri istem poskusu, le da so bile celic tretirane z briostatinom, pa je prišlo do približno 2X zmanjšanja sprejetja celic pri MOI=5 in MOI=10. 1 od miši s človeškimi HSPC, ki so bile transfecirane s CCR5-ZFN in tretirane s PMA, je razvila okužbo s podobno kinetiko kot kot kontrolne miši, a se je nivo HIV-1 po 8. tednu močno zmanjšal. Ta miš je imela velik nivo CD45+ in CD4+ celic. Kaj se je ostalo z drugimi miši pa ni omenjeno. Po nekropsiji miši so preverili delež mutiranih CCR5 v celicah kostnega mozga in vranice z surveyor nukleaznim testom. 3% CCR5/ZFN transduciranih in s PMA tretiranih celic v miši je imelo mutiran gen za CCR5 pred infekcijo s HIV-1. 11 tednov po infekciji, je imelo mutiran gen 5% celic v kostnem mozgu in 7% celic v vranici. Se je pa delež mutiranih CD8+ in CD4+ celic povečalo za 20%.

'''ZAKLJUČEK'''

Pred to raziskavo so znanstevniki dokazali, da uporaba ZFN uspešno mutira CCR5 gen in da nukleofekcija s plazmidno DNA, ki kodira ZFN tudi uspešno mutira CCR5. V tem poskusu so pokazali, da transdukcija z adenovirusom, ki kodira CCR5-ZFN, povzroči le manjši delež mutiranih genov in je za boljšo učinkovitost potrebe aktivator PKC. Ugotovili so, da je aktivacija PKC povezana z delovanjem ERK/MAPK poti. Če so miši trnasplantiranim s HSPC izpostavili HIV-1, se je delež CCR5 mutiranih CD4+ in CD8+ povečal. Rezultati celotnega eksperimenta nakazujejo na to, da gensko spremenjene HSPC povzročijo rezistentnost teh celic na HIV-1 in vivo. Omenjen mehanizem mutiranja CCR5 bi lahko služil kliničnim poskusom zdravljenja HIV.

'''VIR'''
Genomic Editing of the HIV-1 Coreceptor CCR5 in Adult Hematopoietic Stem and Progenitor Cells Using Zinc Finger Nucleases
Molecular Therapy vol. 21 no. 6, 1259–1269 june 2013

Hematopoietic stem/progenitor cells (HSPC) modification

2013-11-29T19:25:10Z

AljaZottel: New page: '''UVOD''' HIV virus predstavlja enega izmed največjih zdravstvenih problemov po svetu. Leta 2010 je bilo po svetu okuženih okrog 34 milijonov ljudi Kljub velikemu napredku, kako izbolj...

'''UVOD'''

HIV virus predstavlja enega izmed največjih zdravstvenih problemov po svetu. Leta 2010 je bilo po svetu okuženih okrog 34 milijonov ljudi Kljub velikemu napredku, kako izboljšati kvaliteto življenja obolelih z antiretrovirusno terapijo pa trenutno ne moremo AIDS-a popolnoma pozdraviti oz. uničiti virus HIV-1 v telesu. Leta 2009 so Huetter s sodelavci opisali prvi primer pacienta, ki je obolel za AIDS-om in akutno mieloidno levkemijo in. Iz nekega donorja so v okviru zdravljenja prenesli v omenjenega pacienta prenesli kostni mozek. Lastnost tega donorja pa je bila, da je imel 32-bp dolgo delecijo na CCR5 genu, kar se odraža v nefunkcionalnem proteinu. 2 leti po transplantaciji v pacientu niso zaznali HIV-1 virusa. Ker je bil to primer ozdravitve za AIDS-om, so se znanstveniki želeli opredeliti potencialno zdravljenje, ki cilja CCR5. V omenjenem članku so želeli z virusnim vektorjem mutirati gen za CCR5 v HSPC (hematopoetske matične in progenitorske celice) preveriti kakšnem učinek ima to na AIDS.

'''EKSPERIMENTALNI DEL'''

V poskusu je bil uporabljen vadenovirusni vektor Ad5/F35, ki kodira zapis za ZFN (zinc-finger nuclease). Za delovanje sta potrebna 2 ZFN proteina, vsak vsebuje 4 motive cinkovega prsta. Vsak cinkov prst prepozna 6 bp, zato ZFN prepozna 24-bp dolgo zapordje, ki ga tudi cepi. ZFN proteina uporabljena v tem poskusu sta povezana preko 2A peptidne sekvence. Cepi ga domena, ki izhaja iz FokI endonukleaze. Ko je dvojna vijačnica popravljena pride do NHEJ, ki pa je v določenih primerih nenatančno zato pride do izgube funkcije gena. V našem primeru ZFN cepi gen na tisti lokaciji, kjer kodira prvi transmembransko vijačnico in do transkripcije ne pride.
HSPC uporabljene v tem poskusu so bile izolirali iz periferne krvi s pomočjo granulocitnega-CSF, ki sproži izločanje HSPC iz kostnega mozga v kri. HSPC so nato transfecirali z adenovirusim, ki izraža CCR5-ZFN. S surveyor nukleaznim testom so določili, v kolikšni meri so bili geni za CCR5 mutirani in sicer je test pokazal, da mutiranih genov ni bilo več kot 5%. Ko so celice izpostavljene PMA (forbol 12-miristat 13-acetat) ali briostatinu-1 se poveča učinkovitost transdukcije, delež mutiranih genov, se pa zato zmanjša preživetje celic. Obe molekuli delujeta kot aktivatorja PKC. Ugotovili so tudi, da aktivacija PKC deluje tako, da ojača ERK/MAPK signalno pot. Preverili so tudi, kako se mutacija ohranja v posameznih linijah celic. 7 dni po transduciranju je bilo mutiranih 12-24% celic, po 28. dnevu pa je delež mutiranih celic upadel na 7-18%. Hkrati so s pretočno citometrijo celice po diferenciaciji ločili na monocite, granulocite, ne-mieloidne celice in multipotentne progenitorje ter s surveyor nukleaznim testom ugotovili, da pride do mutacij pri vseh celic, delež mutiranih celic pa ni enak med tipi celic. Do precej velikega deleža mutacij pride pri monocitih (več kot 10%), ki so pomembna tarča HIV-1. V naslednjem poskusu so miši transplantirali s HSPC, ki so bile tranducirane s CCR5-ZFN vektorjem in ki so jih tretirali s PMA ali briostatinom in z netransduciranimi HSPC. Pri transduciranih in s PMA tretiranih celicah je prišlo do sprejetja pri 80-91% miših pri MOI=5 in 50-68% pri MOI=10. Pri istem poskusu, le da so bile celic tretirane z briostatinom, pa je prišlo do približno 2X zmanjšanja sprejetja celic pri MOI=5 in MOI=10. 1 od miši s človeškimi HSPC, ki so bile transfecirane s CCR5-ZFN in tretirane s PMA, je razvila okužbo s podobno kinetiko kot kot kontrolne miši, a se je nivo HIV-1 po 8. tednu močno zmanjšal. Ta miš je imela velik nivo CD45+ in CD4+ celic. Kaj se je ostalo z drugimi miši pa ni omenjeno. Po nekropsiji miši so preverili delež mutiranih CCR5 v celicah kostnega mozga in vranice z surveyor nukleaznim testom. 3% CCR5/ZFN transduciranih in s PMA tretiranih celic v miši je imelo mutiran gen za CCR5 pred infekcijo s HIV-1. 11 tednov po infekciji, je imelo mutiran gen 5% celic v kostnem mozgu in 7% celic v vranici. Se je pa delež mutiranih CD8+ in CD4+ celic povečalo za 20%.

'''ZAKLJUČEK'''

Pred to raziskavo so znanstevniki dokazali, da uporaba ZFN uspešno mutira CCR5 gen in da nukleofekcija s plazmidno DNA, ki kodira ZFN tudi uspešno mutira CCR5. V tem poskusu so pokazali, da transdukcija z adenovirusom, ki kodira CCR5-ZFN, povzroči le manjši delež mutiranih genov in je za boljšo učinkovitost potrebe aktivator PKC. Ugotovili so, da je aktivacija PKC povezana z delovanjem ERK/MAPK poti. Če so miši trnasplantiranim s HSPC izpostavili HIV-1, se je delež CCR5 mutiranih CD4+ in CD8+ povečal. Rezultati celotnega eksperimenta nakazujejo na to, da gensko spremenjene HSPC povzročijo rezistentnost teh celic na HIV-1 in vivo. Omenjen mehanizem mutiranja CCR5 bi lahko služil kliničnim poskusom zdravljenja HIV.

Seminarji TehDNA

2013-10-08T13:40:17Z

AljaZottel:

Seminarje iz Tehnologije DNA bo v študijskem letu 2013/14 vodila asist. dr. Helena Čelešnik.

Seznam tem za seminarje:

# Mutageneza (16.10.)
# Izražanje na površini (23.10.)
# Dvohibridni sistemi (30.10.)
# Mikromrežne tehnologije (6.11.)
# GSO v agronomiji (13.11.)
# Transgenske živali (27.11.) Andrea Grof
# Izvorne celice (4.12.) Sara Primec, Alja Zottel
# DNA-diagnostika (11.12.) Tina Gregorič , Eva Knapič
# Forenzika, arheologija, sistematika (18.12.)
# Mikromreže, genomike (8.1.)
# Gensko zdravljenje s. lat. (15.1.)

Odkritje kratke lasnične RNA (shRNA)

2012-04-05T14:10:17Z

AljaZottel: /* Zgodovina pred poskusi z uporabo shRNA */

== Zgodovina pred poskusi z uporabo shRNA ==

Lin-4 in let-7 sta molekuli miRNA v C elegans. Lin-4 so odkrili že davnega 1993. Ugotovili so, da je dolg okoli 20 nukleotidov in da nastane iz prekurzorske molekule, ki vsebuje lasnično zanko. Z različnimi poskusi so dokazali, da je lin-4 ključen za postembrionalni razvoj in da negativno regulira gene za določene proteine (gen lin-14 in lin-28). Mehanizem takrat še ni bil znan. Nekaj let kasneje so odkrili let-7 RNA, ki je približno iste velikosti kot lin-4 in prekurzor prav tako vsebuje lasnično zanko. Let-7 prav tako negativno regulira nekatere gene (lin-14...). Podobno kot lin-4, tudi let-7 sodeluje pri postembrionalnem razvoju (Lee et al. 1993, Pasquinelli et al. 2000, Relahart et al. 2000). Mehanizem je takrat prav tako bil neznan.

Čez par let so odkrili RNAi, njen mehanizem preko delovanja proteinov Dicer in RISC, tarčnega ciljanja mRNA in pojasnili, da sta lin-4 in let-7 miRNA. Kmalu zatem so znanstveniki želeli z uporabo umetne RNA inducirati inhibicijo določenih genov. Sprva so to poskušali z dsRNA. Prvi eksperimenti so potekali na C. Elegans. (Grishok et al. 2001, Hutvanger et al. 2001, Ketting et al. 2001). Pri poskusu so v gliste injecirali dsRNA in opazovali odgovor. Opazili so, da se dsRNA spremeni v siRNA dolg približno 22nt. Si RNA nato sproži uničenje mRNA. Ključni pri omenjenem poskusu sta bila lin-4 in let-7. Znanstveniki so sklepali, da je prekurzor lin-4 in let-7 analogen dsRNA in miRNA istih prekurzorejv analogen siRNA. Za to obstaja več dokazov. Na kratko, za oba precesa so potrebni isti proteini (DCER-1, alg 1 in 2, red-1). Kmalu so podoben poskus izvedli na sesalcih, a je bil zaradi antivirusnega poskusa negativen. Pri sesalcih se zaradi dsRNA, posledično interferona, aktivira protein kinaza PKR. PKR nato sproži protivirusni odgovor in vodi celico v apoptozo (Gil in Esteban 2000). Tudi če v somatskih celicah zavremo PKR odziv, dsRNA sproži nespecifični odziv genske represije (Abraham et al., 1999; Paddison et al. 2001). Znanstveniki so zato skušali najti drugo pot, ki bi temeljila na istem principu. Ena izmed teh je bila konstrukcija shRNA z značilno lasnično zanko. Ta naj bi mimificirala prekurzorje miRNA, ki tudi vsebujejo lasnično zanko. Sh RNA tako v celici sproži RNAi odgovor. Do prvih uporab shRNA pri znanstvenih poskusih je prišlo leta 2002. Paddison et al., Brummelkamp et al., Paul et al., Sui et al.,Yu et al., Zeng et al., so ločeno injicirali spremenjeno dsRNA, ki je spominjala na endogeno shRNA in ni sprožila antivirusnega odgovora.

== Raziskave, ki so privedle do ustvarjanja trajnih celičnih linij sesalcev s pomočjo shRNA ==

Raziskovalci so želeli testirati možnost, da bi s posnemanjem lasnične RNA uspeli zmanipulirati gene tako, da bi določeni ostali utišani pri podvojevanju celic in pri dedovanju.

=== shRNA sproži utišanje genov v celicah ''Drosophila'' ===

Učinkovitost različnih kratkih lasničnih RNA, tako tistih s popolnim in nepopolnim ujemanjem s ciljnim substratom, so testirali na celicah ''Drosophila'' v S2 fazi.
Za najbolj učinkovite so se izkazale tiste z enostavno lasnično strukturo ter s popolno homologijo do substrata. Na učinkovitost ni vplivala velikost zanke ali sekvenca na zanki.
Rezultati so pokazali, da Dicer prepozna in predela shRNA, ki posnema njegov naravni substrat(let-7) in tudi tiste s preprosto lasnično strukturo.
Zaključili so, da je lahko rekombinantna shRNA preko Dicer-ja procesirana v siRNA in s tem potrdili prvotno idejo, da kratka lasnična zanka sproži utišanje genov preko mehanizma RNAi.

=== Utišanje genov v sesalskih celicah ===

Celice sesalcev vsebujejo endogene sisteme kot na primer PKR-preko dsRNA aktivirana protein kinaza, ki ovirajo delovanje RNAi. Da se kinaza aktivira, je potreben dupleks daljši od 30 baznih parov. Kratka RNA, ki posnema produkte Dicer-ja lahko obide sistem varovanja in utiša izražanje genov.
Učinkovitost shRNA pri utišanju so spremljali pri embrionalnih celicah človeških ledvic in jih primerjali z učinkovitostjo utišanja s siRNA. Rezultati so pokazali, da je bila v povprečju učinkovitost siRNA večja(90-95%) kot pri shRNA(80-90%). Pokazalo se je tudi, da so enostavnejše lasnične RNA pri utišanju uspešnejše od tistih, ki posnemajo naravni substrat encima Dicer.
Primerjali so tudi uspešnost različno dolgih shRNA. Največja učinkovitost se je pokazala pri shRNA dolgih od 25-29bp, znatno zmanjšanje pa se je pokazalo pri dupleksih krajših od 22bp.
Delovanje shRNA so potrdili še na rakavih celicah človeka, epitelnih celicah opic in fibroblastih glodalcev.

=== Sinteza shRNA ===

==== Sinteza shRNA ''in vitro'' – uporaba T7 RNA polimeraze ====

Transkripcijske templete za sintezo shRNA in siRNA so pripravili s pomočjo DNA sinteze. Tako sintetizirane shRNA in siRNA so preizkušali tako na celicah ''Drosophila'' in embrionalnih celicah človeških ledvic. Obe RNA sta pokazali enako učinkovitost kot njuni kemijsko sintetizirani različici. Problem se je pojavil pri sprožitvi sinteze, saj T7 polimeraza za začetek potrebuje dva gvanozinska ostanka, ki ju je potrebno dodati, da se sinteza lahko začne, ta pa lahko vplivata na delovanje siRNA. Zato je bolj uporabna sinteza shRNA, ki jo potem Dicer preoblikuje v aktivno obliko siRNA.

==== Sinteza shRNA ''in vivo'' – uporaba RNA polimeraze III ====

Preizkusili so želeli možnost sinteze na bolj naraven način z uporabo RNA polimeraze III. Promotorji RNA imajo dobro definirana začetna in končna mesta sinteze ter naravno sintetizirajo različne majhne in stabilne RNA. Dobro preučena promotorja U6 snRNA in H1 RNA sta omogočila manipuliranje promotorja do sinteze shRNA.
Sinteze so se lotili tako, da so v zaporedje tik za U6 snRNA promotorjem vstavili mesto kloniranja in s tem pridobili vektor, ki izkorišča lasnično zanko za utišanje genov. V vektor so klonirali shRNA zaporedje (pridobljeno iz luciferaze). S transfekcijo so vektor skupaj s plazmidom za izražanje luciferaze kresničke in ''Renilla'' vstavili v embrionalne celice človeških ledvic. Utišanje genov je bilo v obeh primerih shRNA učinkovito.
Preizkus zmožnosti vektorsko kodirane shRNA , da trajno utiša izražanje gena, so ustvarili lasnico, ki je ciljala na miškin p53 gen. Transfekcija z ras je v kontrolni kulturi celic povzročila prenehanje rasti, medtem ko so se v celični kulturi z vstavljenim shRNA vektorjem celice razmnoževale naprej še nekaj tednov. Analiza kultur pokaže, da je shRNA vektor utišal izražanje gena za p53 tako v prvotnih celicah kot tudi v njihovih potomkah.

Rezultati nakazujejo na to, da se lahko s pomočjo shRNA ustvari trajne celične linije sesalcev pri katerih je želeni gen trajno utišan.

== Bi-funkcionalna shRNA ==

Gre za najnovejšo tehnologijo, ki so jo opisali šele leta 2009 in je še vedno v razvoju. Bi-funkcionalna shRNA je sintetična majhna RNA, s pomočjo katere bi lahko manipulirali in vplivali na delovanje shRNA v celici. Razvili so jo, da bi z njeno pomočjo pospeši in povečali učinkovitost utišanja genov. Njena glavna prednost je ta, da je sestavljena iz dveh shRNA molekul, ki se lahko posamič vežeta ena na t.i. cepitveno-odvisen in druga na cepitveno-neodvisen RISC. Celotna bi-funkcionalna shRNA sestoji iz dveh stebličastih shRNA, ki se zaključita z lasnično zanko. V celico vstavijo ustrezen plazmidni vektor iz katerega se nato prepiše. Ena shRNA ima v celoti ujemajoči se verigi, deluje kot navadna shRNA in se na enak način pripne na cepitveno-odvisen del RISC-a. Druga ima na sredini dva neujemajoča se dela, locirana na 9.-12. bazni par, ki omogočata vezavo na cepitveno-neodvisen RICS. Ko se končna produkta obeh shRNA vežeta na mRNA, tako hkrati inducirata transkripcijo in poskrbita za degradacijo mRNA. S takšnim, dopolnjujočim se delovanjem, poteka utišanje genov hitreje in bistveno učinkovitejše.

[http://ars.sciencedirect.com/content/image/1-s2.0-S0169409X09000969-gr5.jpg Bi-funkcionalna shRNA]

== Primerjava siRNA in miRNA s shRNA ==

siRNA je krajša in ima to posebnost, da se lahko nalaga na RICS brez, da bi šla preko vmesnega Dicer encimskega kompleksa. Komplementarno mRNA lahko cepi tako v citoplazmi kot v jedru. Ker so se pojavljali problemi ob uporabi siRNA pri poskusih ''in vivo'', so razvili novo, shRNA, ki je večja in lahko zato utiša večje dele genov. Nastane lahko s pomočjo transkripcije iz dsDNA z lasničnim zavojem, ki jo v celico dodamo preko ekspresorskega vektorja. Ko se shRNA enkrat veže na RISC, se utišanje genov nadaljuje po enakem mehanizmu kot pri siRNA. ShRNA v celici lahko nastane s transkripcijo iz ekspresorskega vektorja, ki ga v celico moramo dodati, medtem ko lahko siRNA nastane samo iz prekurzorja, ki je lahko bodisi shRNA ali pa dsRNA. Na splošno naj bi bilo delovanje shRNA učinkovitejše, ker jo celica sama sintetizira v jedru, medtem ko so za siRNA ugotovili, da se je v dveh dneh po vbrizgavanju, manj kot 1 % vseh siRNA vključil v mehanizem celice. Vendar pa vsem tem trditvam ne moremo povsem zaupati, saj so pri različnih raziskavah dobili precej različne rezultate. Prednost siRNA je v tem, da že majhna koncentracija teh molekul lahko zavre zapis nekega gena, medtem ko pri shRNA za isti efekt potrebujemo več molekul. Sklepamo lahko, da imata obe svoje prednosti in slabost. Za razliko od teh dveh majhnih RNA, je miRNA endogena in sodeluje še pri številnih drugih celičnih procesih. Njena posebnost je tudi ta, da v nasprotju z drugima dvema ni potrebno popolno ujemanje z mRNA. Utiša lahko že gen, s katerim imata le delno komplementarno verigo, zato lahko vpliva na bistveno večje število genov. Lahko pa celo vpliva na samo DNA in tako regulira izražanje genov že pred nastankom mRNA.

== Viri ==

1. Grishok ''et al.'': Genes and Mechanisms Related to RNA InterferenceRegulate Expression of the Small Temporal RNAs that Control C. elegans Developmental Timing, ''Cell'' 2001, št. 106, str. 23-24

2. Rosalind C. Lee ''et al.'': An Extensive Class of Small RNAs in Caenorhabditis elegans. ''Science'' 2001, št. 294

3. Hutvagner ''et al.'': A Cellular Function for the RNA-Interference Enzyme Dicer in the Maturation of the let-7 Small Temporal RNA. ''Science'' 2001, št. 293

4. Paddison ''et al.'': RNA interference: the new somatic cell genetics?. Cancer cell, 2002,št. 2

5. Paddison P.J. ''et al.'': Short hairpin RNAs (shRNAs) induce sequence-specific silencing in mammalian cells. ''Genes and Development'', 2002, letn. 16, str. 948-58.

6. Donald D. Ron ''et al.'': siRNA vs. shRNA: similarities and differences, ''Advanced Drug Delivery Reviews'', 2009, št. 61, str. 746-759

7. Wang Z. ''et al.'': RNA Interference and Cancer Therapy, ''Expert reviews'', 2011, št. 28, str. 2983-2995

[[Category:SEM]] [[Category:BMB]]

BIO2 Seminar 2011

2011-12-07T16:22:08Z

AljaZottel:

= Biokemijski seminar =

Seminarje vodi doc. dr. Gregor Gunčar in so na urniku vsako sredo in petek po eni uri predavanj iz Biokemije.

Ocena seminarjev predstavlja 30% končne ocene in vsebuje vse točke, ki jih študent/ka lahko zbere pri seminarju in ostalih dejavnostih, ki niso del pisnega izpita.

== Seznam seminarjev- datumi in seznam recenzentov še niso dokončni! ==
Vpišite svoj izbrani naslov!!!
{| {{table}}
| align="center" style="background:#f0f0f0;"|'''Ime in priimek'''
| align="center" style="background:#f0f0f0;"|'''Naslov seminarja'''
| align="center" style="background:#f0f0f0;"|'''Rok za oddajo'''
| align="center" style="background:#f0f0f0;"|'''Rok za recenzijo'''
| align="center" style="background:#f0f0f0;"|'''Datum predstavitve'''
| align="center" style="background:#f0f0f0;"|'''Recenzent1'''
| align="center" style="background:#f0f0f0;"|'''Recenzent2'''
|-
| Ula Štok||[http://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php/BIO2_Povzetki_seminarjev_2011 Tipping the mind]||17.10.11||19.10.11||21.10.11||Maja Remškar||Mirjam Kmetič
|-
| Maša Mirković||[http://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php/BIO2_Povzetki_seminarjev_2011 The twisted way of things]||17.10.11||19.10.11||21.10.11||Eva Knapič||Marko Radojković
|-
| Sara Draščič||[http://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php/BIO2_Povzetki_seminarjev_2011 On the spur of a whim ]||17.10.11||19.10.11||21.10.11||Matevž Merljak||Monika Škrjanc
|-
| Katra Koman||[http://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php/BIO2_Povzetki_seminarjev_2011#Katra_Koman:_INZULIN Protein of the 20th century]||18.10.11||23.10.11||26.10.11||Ines Kerin||Veronika Jarc
|-
| Ana Dolinar||[http://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php/BIO2_Povzetki_seminarjev_2011#Ana_Dolinar:_Univerzalna_kri_.E2.80.93_prihodnost_transfuzijske_medicine.3F The juice of life]||21.10.11||25.10.11||28.10.11||Tjaša Goričan||Andreja Bratovš
|-
| Urška Rauter||[http://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php/BIO2_Povzetki_seminarjev_2011#Ur.C5.A1ka_Rauter:_A_Green_Glow:_zgradba_in_funkcija_encima_luciferaze A green glow]||21.10.11||25.10.11||28.10.11||Maša Mohar||Sandi Botonjić
|-
| Taja Karner||[http://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php/BIO2_Povzetki_seminarjev_2011#Taja_Karner:_Glavoboli_in_migrene Throb]||21.10.11||26.10.11||02.11.11||Karmen Hrovat||Tamara Marić
|-
| Rok Štemberger||[http://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php/BIO2_Povzetki_seminarjev_2011#Rok_.C5.A0temberger:_Protein_GABAA_.28gama_aminomaslena_kislina_A.29_-_zgradba.2C_vloga_in_zanimivosti Forbidden fruit]||21.10.11||28.10.11||04.11.11||Špela Pohleven||Maja Grdadolnik
|-
| Maša Mohar||[http://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php/BIO2_Povzetki_seminarjev_2011#Ma.C5.A1a_Mohar:_Mo.C5.A1ki_ali_.C5.BEenska_to_je_sedaj_vpra.C5.A1anje.3F.28SRY_-_faktor_za_dolo.C4.8Ditev_spola.29 The tenuous nature of sex]||21.10.11||28.10.11||04.11.11||Andreja Bratovš||Ines Kerin
|-
| Veronika Jarc||[http://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php/BIO2_Povzetki_seminarjev_2011#Veronika_Jarc:_Perforin Our hollow architecture]||21.10.11||28.10.11||04.11.11||Sabina Mavretič||Matevž Ambrožič
|-
| Mirjam Kmetič||[http://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php/BIO2_Povzetki_seminarjev_2011#Mirjam_Kmeti.C4.8D:_Mint_condition_.28limonen-3-hidroksilaza_in_limonen-6-hidroksilaza.29 Mint condition]||26.10.11||02.11.11||09.11.11||Sandi Botonjić||Tina Gregorič
|-
| Janez Meden||The Japanese Horseshoe Crab and Deafness||28.10.11||01.12.11||20.1.12||Veronika Jarc||Ana Dolinar
|-
| Tjaša Flis||[http://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php/BIO2_Povzetki_seminarjev_2011#Sandi_Botonji.C4.87:_Kokain_esteraza Life's tremors]||28.10.11||04.11.11||11.11.11||Ana Dolinar||Špela Pohleven
|-
| Sandi Botonjić||[http://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php/BIO2_Povzetki_seminarjev_2011#Sandi_Botonji.C4.87:_Kokain_esteraza Nature's junkie]||28.10.11||04.11.11||11.11.11||Maša Mirković||Alenka Mikuž
|-
| Kaja Javoršek||[http://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php/BIO2_Povzetki_seminarjev_2011#Kaja_Javor.C5.A1ek:_A_grey_matter A grey matter]||02.11.11||09.11.11||16.11.11||Dominik Kert||Tjaša Flis
|-
| Rok Vene||[http://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php/BIO2_Povzetki_seminarjev_2011#Rok_Vene:_A_mind_astray A mind astray]||04.11.11||11.11.11||18.11.11||Tamara Marić||Maja Remškar
|-
| Ines Šterbal||[http://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php/BIO2_Povzetki_seminarjev_2011 LTP1]||04.11.11||11.11.11||18.11.11||Ula Štok||Rok Vene
|-
| Matja Zalar||[http://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php/BIO2_Povzetki_seminarjev_2011#Matja_Zalar:_Vloga_SRK_in_SCR_proteinov_pri_prepre.C4.8Devanju_incestnega_razmno.C5.BEevanja_c Do it yourself]||04.11.11||11.11.11||18.11.11||Monika Škrjanc||Matevž Merljak
|-
| Matevž Ambrožič||[http://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php/BIO2_Povzetki_seminarjev_2011#Matev.C5.BE_Ambro.C5.BEi.C4.8D:_BSX_protein_in_debelost Of fidgets and food]||09.11.11||16.11.11||23.11.11||Kaja Javoršek||Petra Malavašič
|-
| Matevž Merljak||[http://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php/BIO2_Povzetki_seminarjev_2011#Matev.C5.BE_Merljak:_CEM15.2C_VIF_in_infektivnost_retrovirusov Protein wars]||12.12.11||19.12.11||20.1.12||Teja Banič||Urška Navodnik
|-
| Mitja Crček||[http://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php/BIO2_Povzetki_seminarjev_2011#Mijta_Cr.C4.8Dek:_DSIP_in_spanje When your day draws to an end]||11.11.11||18.11.11||25.11.11||Marko Radojković||Andrej Vrankar
|-
| Dominik Kert||[http://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php/BIO2_Povzetki_seminarjev_2011#Dominik_Kert:_FOXP2.2C_govore.C4.8Di_protein FOXP2, govoreči protein]||11.11.11||18.11.11||25.11.11||Alja Zottel||Kaja Javoršek
|-
| Petra Malavašič||[http://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php/BIO2_Povzetki_seminarjev_2011#Petra_Malava.C5.A1i.C4.8D:_Ureaza_bakterije_Helicobacter_pylori Going unnoticed]||16.11.11||23.11.11||30.11.11||Maja Grdadolnik||Mitja Crček
|-
| Eva Knapič||[http://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php/BIO2_Povzetki_seminarjev_2011#Eva_Knapi.C4.8D:_TSH3_-_Kaj_novorojen.C4.8Dkom_omogo.C4.8Da_zadihati? Life's first breath]||18.11.11||25.11.11||02.12.11||Mirjam Kmetič||Andrej Vrankar
|-
| Marko Radojković||[http://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php/BIO2_Povzetki_seminarjev_2011#Marko_Radojkovi.C4.87:_Fluoroscentni_proteini_in_njihova_uporaba_v_.C5.BEiv.C4.8Dnem_sistemu Paint my thoughts]||18.11.11||25.11.11||02.12.11||Sara Draščič||Urška Rode
|-
| Tjaša Goričan||Nerve regrowth: nipped by a no-go||18.11.11||25.11.11||02.12.11||Ana Remžgar||Ines Šterbal
|-
| Tina Gregorič||[http://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php/BIO2_Povzetki_seminarjev_2011 Grelin - hormon lakote]||23.11.11||30.11.11||07.12.11||Janez Meden||Urška Rauter
|-
| Tamara Marić||The dark side of RNA||25.11.11||02.12.11||09.12.11||Dominik Kert||Rok Štemberger
|-
| Ana Remžgar||I'll have you for supper||25.11.11||02.12.11||09.12.11||Jana Verbančič||Eva Knapič
|-
| Maja Remškar||[http://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php/BIO2_Povzetki_seminarjev_2011#Maja_Rem.C5.A1kar:_Okulokutani_albinizem_tipa_II_in_P_protein Questioning Colour]||25.11.11||02.12.11||09.12.11||Katra Koman||Karmen Belšak
|-
| Andreja Bratovš||[http://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php/BIO2_Povzetki_seminarjev_2011#Andreja_Bratov.C5.A1:_Bole.C4.8Dina_in_njen_receptor_-_TRPA1 The power behind pain]||30.11.11||07.12.11||14.12.11||Matevž Ambrožič||Teja Banič
|-
| Urška Navodnik||Darwin\'s dessert||02.12.11||09.12.11||16.12.11||Taja Karner||Karmen Hrovat
|-
| Jernej Mustar||[http://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php/BIO2_Povzetki_seminarjev_2011#Jernej_Mustar:_Na.2B_kanal.C4.8Dek_Nav1.7_in_bole.C4.8Dina Silent pain]||02.12.11||09.12.11||16.12.11||Petra Malavašič||Jana Verbančič
|-
| Ines Kerin||[http://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php/BIO2_Povzetki_seminarjev_2011 A queen's dinner]||02.12.11||09.12.11||16.12.11||Tjaša Flis||Iza Ogris
|-
| Alja Zottel||[http://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php/BIO2_Povzetki_seminarjev_2011 Sleepless nights]||07.12.11||14.12.11||21.12.11||Ines Šterbal||Katra Koman
|-
| Alenka Mikuž||Molecular chastity||09.12.11||16.12.11||23.12.11||Urška Rode||Janez Meden
|-
| Maja Grdadolnik||Ear of Stone||09.12.11||16.12.11||23.12.11||Tina Gregorič||Ana Potočnik
|-
| Jana Verbančič||A balanced mind||09.12.11||16.12.11||23.12.11||Alenka Mikuž||Ana Remžgar
|-
| Karmen Hrovat||The thread of life||14.12.11||21.12.11||04.01.12||Iza Ogris||Taja Karner
|-
| Andrej Vrankar||The things we forget||16.12.11||23.12.11||06.01.12||Jernej Mustar||Maša Mohar
|-
| Teja Banič||Cool news||16.12.11||23.12.11||06.01.12||Karmen Belšak||Jernej Mustar
|-
| Špela Pohleven||The making of crooked||16.12.11||23.12.11||06.01.12||Mitja Crček||Maša Mirković
|-
| Sabina Mavretič||A short story||21.12.11||04.01.12||11.01.12||Rok Vene||Sabina Mavretič
|-
| Karmen Belšak||Another dark horse||23.12.11||06.01.12||13.01.12||Urška Rauter||Sara Draščič
|-
| Iza Ogris||Love,love, love...||23.12.11||06.01.12||13.01.12||Ana Potočnik||Matja Zalar
|-
| Monika Škrjanc||The greenest of us all||23.12.11||06.01.12||13.01.12||Rok Štemberger||Tjaša Goričan
|-
| Ana Potočnik||Skin-deep||04.01.12||11.01.12||18.01.12||Matja Zalar||Ula Štok
|-
| Urška Rode||Smart sweat||06.01.12||13.01.12||20.01.12||Urška Navodnik||Alja Zottel
|-
| Ime in priimek||Naslov seminarja||06.01.12||13.01.12||20.01.12||||
|}

== Gradivo za seminarje ==
NOVO Gradivo za predavanja in seminarje najdete na http://bio.ijs.si/~zajec/bio2/
username: bio2
password: samozame

==Naloga==
'''Vaša naloga za seminar je: '''
Samostojno pripraviti seminar o enem od proteinov opisanih v [http://web.expasy.org/spotlight/back_issues/2011/ ProteinSpotlight] Poiskati morate vsaj še tri znanstvene članke, ki se nanašajo na opisano temo in jih uporabiti kot podlago za seminarsko nalogo!

V okviru seminarske naloge morate opraviti še naslednje naloge, katerih rešitve predložite na dodatni strani seminarske naloge, ki se ne šteje v kvoto obsega seminarja:

* sekvenca proteina in [http://www.uniprot.org/ UniProt] oznaka proteina
* slika strukture proteina (če je le-ta znana), ki jo naredite sami s programom Pymol. Če struktura še ni znana, vključite sliko proteina, ki je vašemu najbolj podoben po sekvenci in katerega struktura je znana
* poiskati morate, na katerem kromosomu se v človeškem genu nahaja ta protein in narisati shematsko sliko gena (eksonov in intronov) tega proteina. Če protein ni človeškega izvora, poiščite protein, ki je vašemu najbolj podoben in vse navedeno opišite za ta protein.

Za pripravo seminarja velja naslednje: 
* [[BIO2 Povzetki seminarjev 2011|Povzetek seminarja]] opišete na wikiju v približno 200 besedah - najkasneje do dne ko morate oddati seminar recenzentom.
* Povezavo do povzetka vnesete v tabelo seminarjev tekočega letnika.
* Seminar pripravite v obliki seminarske naloge na ~5-9 straneh A4 (pisava 12, enojni razmak, 2,5 cm robovi; važno je, da je obseg od 2700 do 3000 besed), vsebovati mora najmanj tri slike. Slika mora imeti legendo in v besedilu mora biti na ustreznem mestu sklic na sliko.
* Seminar oddajte do datuma oddaje, ki je naveden v tabeli vsakemu od recenzentov in docentu (docentu ga pošljite po e-pošti).
* Recenzenti do dneva določenega v tabeli določijo popravke in podajo oceno pisnega dela.
* Ustna predstavitev sledi na dan, ki je vpisan v tabeli. Za predstavitev je na voljo 20-30 minut. Recenzenti morajo biti na predstavitvi prisotni.
* Predstavitvi sledi razprava. Recenzenti podajo oceno predstavitve in postavijo najmanj dve vprašanji.
* Na dan predstavitve morate docentu oddati končno (popravljeno) in natisnjeno verzijo seminarja v enem izvodu.
* Seminarska naloga in povzetek morajo biti v slovenskem jeziku!

==Ocenjevanje seminarjev==
Recenzenti ocenijo seminar tako, da izpolnijo [https://docs.google.com/spreadsheet/viewform?formkey=dG1Pa3p2NXE2Vm1zX3FpVTZCT2dHVnc6MA recenzentsko poročilo] na spletu.

== Mnenje o predstavitvi ==
Vsak posameznik '''mora''' oceniti seminar, tako da odda svoje [https://docs.google.com/spreadsheet/viewform?formkey=dFNXUDBCRVBaVExvOFVxakpJUHRnOEE6MA mnenje] najkasneje v šestih dneh po predstavitvi. Kdor na seminarju ni bil prisoten, mnenja '''ne sme''' oddati.

==Urejanje spletnih strani na wikiju==
Wiki so razvili zato, da lahko spletne vsebine ureja vsakdo. Ukazi so preprosti, dokler si ne zamislite česa prav posebnega. Vseeno pa je Word v primerjavi z wikijem pravo čudežno orodje... Če imate težave z oblikovanjem besedila, si preberite poglavje o urejanju wiki-strani na Wikipediji ([http://en.wikipedia.org/wiki/Help:Editing tule] v angleščini in [http://sl.wikipedia.org/wiki/Wikipedija:Urejanje_strani tu] v slovenščini). Pomaga tudi, če pogledate, kako je zapisana kakšna stran, ki se vam zdi v redu: kliknite na zavihek 'Uredite stran' in si poglejte, kako so vpisane povezave, kako nov odstavek in podobno. ''Na koncu seveda pod oknom za urejanje kliknite na 'Prekliči'.''

==Citiranje virov==
Citiranje je možno po več shemah, važno je, da se v seminarju držite ene same.
Temeljno načelo je, da je treba vir navesti na tak način, da ga je mogoče nedvoumno poiskati.
Za citate v naravoslovju je najpogostejše citiranje po pravilniku ISO 690. [http://www.zveza-zotks.si/gzm/dokumenti/literatura.html Pravila], ki upoštevajo omenjeni standard, so pripravili pri ZTKS. Sicer pa ima vsaka revija lahko svoj način citiranja, ki ga je treba pri pisanju članka upoštevati. 
'''Citiranje knjig:''' 
Priimek, I. ''Naslov''. Kraj: Založba, letnica. 
Priimek, I. ''Naslov: podnaslov''. Izdaja. Kraj: Založba, letnica. Zbirka, številka. ISBN. 

Boyer, R. ''Temelji biokemije''. Ljubljana: Študentska založba, 2005. 
Glick BR in Pasternak JJ. ''Molecular biotechnology: principles and applications of recombinant DNA''. 3. izdaja. Washington: ASM Press, 2003. ISBN 1-55581-269-4. 
Če so avtorji trije, je beseda in med drugim in tretjim avtorjem. Če so avtorji več kot trije, napišemo samo prvega in dopišemo ''et al''. (in drugi, po latinsko). Vse, kar je latinsko, pišemo poševno (npr. tudi imena rastlin in živali, pojme ''in vivo'', ''in vitro'' ipd.).

'''Citiranje člankov:''' 
Priimek, I. Naslov. ''Naslov revije'', letnica, letnik, številka, strani. 
Lartigue C. ''et al''. Genome transplantation in bacteria: changing one species to another. ''Science'', 2007, letn. 317, str. 632-638.

Alternativni način citiranja (predvsem v družboslovju) je po pravilih APA, kjer članke citirajo takole: 
Priimek, I. (letnica, številka). Naslov. Naslov revije, strani. 
Lartigue C. ''et al.'' (2007, 317) Genome transplantation in bacteria: changing one species to another. ''Science'', 632-638.

Revija Science uporablja skrajšani zapis: 
C. Lartigue ''et al''. Science 317, 632 (2007) 

V diplomah na FKKT je treba navesti vire tako, da izpišete tudi naslov citiranega dela in strani od-do (ne samo začetne).

'''Citiranje spletnih virov:''' 
Priimek, I. ''Naslov dokumenta''. Izdaja. Kraj: Založnik, letnica. Datum zadnjega popravljanja. [Datum citiranja.] spletni naslov 
strangeguitars. ''On the brink of artificial life''. 6. 10. 2007. [citirano 13. 11. 2007] http://www.metafilter.com/65331/On-the-brink-of-artificial-life 
Navedemo čim več podatkov; pogosto vseh iz pravila ne boste našli.

BIO2 Povzetki seminarjev 2011

2011-12-07T16:10:19Z

AljaZottel:

== Ula Štok: Neuregulin 1 ==

Neuregulin-1 je član proteinov iz družine neuregulinov in je kodiran s strani gena NRG1. Obstaja veliko tipov Neuregulina-1, ki se razlikujejo po funkcionalnosti ter mestu v telesu na katerem delujejo. Najpogosteje delujejo v živčnem sistemu, kjer lahko z nepravilnim delovanjem med drugimi povzročajo tudi zelo razširjeno bolezen - shizofrenijo. Delujejo pa tudi na ostalih tkivih in organih (na primer: srce, pljuča, oprsje in želodec). Generalno obstajata dve poti signaliziranja Neuregulina-1, in sicer: Običajna ter neobičajna pot. Pri običajni poti je ErbB receptor aktiviran direktno, v enem koraku z vezavo Neuregulina-1. To najpogosteje povzroči dimerizacijo ali heterodimerizacijo ErbB receptorja. Dimerizacija ali heterodimerizacija sicer nista nujno potrebni, a vendar do njiju pride na skoraj vseh receptorjih ErbB. Ta združitev povzroči avto- in trans-fosforilacijo intracelularnih domen tega receptorja, kar aktivira vse nadaljnje poti signaliziranja. V končni fazi pa NRG1/ErbB signaliziranje vpliva direktno na transkripcijo. Pri neobičajni poti je postopek podoben, a vendar poteka začetna stopnja malo drugače. Na začetku namreč sodeluje JMa oblika receptorja ErbB4, ki se pod vplivom TACE cepi. Del receptorja (ErbB4-CTF) se odcepi v notranjost celice. Ta peptid je velik približno 80 kD in ima specifično izoblikovano vezavno mesto za Neuregulin-1. Nadaljnji procesi pa potekajo zelo podobno kot pri običajni signalni poti. Neuregulin-1 lahko povzroča shizofrenijo na različne načine, saj sodeluje pri zelo pomembnih procesih, kot so: tvorba sinaps, mielinizacija aksonov, razvoj oligodendrocit itd. Shizofrenija je zelo razširjena bolezen in nihče še ni odkril direktnega postopka k popolni odpravi te bolezni. A vendar, v letu 2009 se je zgodila neke vrste prelomnica v študiju shizofrenije. Odkrili so namreč, da posamezniki, ki so imeli gen za shizofrenijo niso zboleli. Še več! Napaka se jim je odrazila kot zvišanje kreativnih sposobnosti na znanstvenem ali umetniškem področju, odvisno od posameznika. Ob tem se je pojavilo mnogo vprašanj, saj bi na ta način mogoče lahko poiskali pot, da bi shizofrenija postala popolnoma ozdravljiva. A vendar, je to področje še raziskano, saj znanstveniki ne vedo po kakšnih poteh pride do tega, da te mutacije na NRG1 genu ne izrazijo v bolezenskem stanju.

== Maša Mirković: Proteinski produkti genov za disleksijo in z disleksijo povezane motnje ==

Disleksija je motnja, ki se kaže v nesposobnosti branja oziroma razumevanja prebranega, ter napakah in težavah pri izgovarjanju besed. Disleksiki,kot imenujemo posameznike, ki trpijo za disleksijo, imajo kljub normalnim intelektualnim sposobnostim, znanjem in izobrazbo, moteni veščini pisanja in branja s tendenco, da pomešajo med seboj črke ali besede med branjem ali pisanjem. V zadnjih letih, so uspeli ugotoviti mesta na kromosomih, povezana z dovzetnostjo za disleksijo. DYX1C1,KIAA0319,DCDC2 in ROBO1, so bili označeni kot kandidati, z dovzetnostjo za disleksijo. Najbolj obetaven je protein KIAA0319. Je transmembranski protein iz desetih transmembranskih vijačnic, najden v plazemski membrani nevronov. Njegov C-terminalni konec gleda v ekstracelularni matriks, manjši N-terminalni konec pa prehaja v citoplazmo nevrona. C-terminalni konec je visoko glikoziliran in nosi 5 PKD(polycystyc kidney desease) domene in eno MANEC(motif at the N terminus with eight cysteines) domeno. KIAA0319 igra vlogo pri rasti možganov in njihovi migraciji med razvojem možganov-iz tega je razvidno, da je disleksija problem v razvoju nevronov že v zgodnjih letih. Posamezniki z disleksijo nosijo izoobliko tega proteina, ki povzroči nižjo izraženost le tega. Spremembe so v 5'-regiji, ki kodira izoobliko proteina. Najopaznejše povezave z disleksijo se kažejo v 2,3 kb regiji, ki zavzema promotor, prvi nepreveden ekson in del prvega introna – odprti kromatin. Te ugotovitve vodijo, da je 5'-regija KIAA0319 gena tista lokacija alelov, ki največ prispeva k motnji branja.

== Katra Koman: INZULIN ==

Inzulin je peptidni hormon, ki sodeluje v uravnavanju ravni glukoze v krvi. Sintetizira in skladišči se v β-celicah Langerhansovih otočkov trebušne slinavke. Sinteza poteka od prekurzorske molekule preproinzulina preko proinzulina do dokončne zrele molekule inzulina, ki se shrani v skladiščnih veziklih. Ob povišanju ravni glukoze v krvi, na primer po obroku, glukoza, ki je tudi glavni stimulator sekrecije inzulina, iz krvi preide v β-celice skozi GLUT2 transporter. Tam se fosforilira v glukozo-6-fosfat, saj tako fosforilirana ne more več iz celice, lahko pa vstopi v proces glikolize, ki mu sledita še Krebsov cikel in oksidativna fosforilacija, ki povzroči pretvorbo ADP v ATP molekule. ATP molekula stimulira zaprtje kalijevih kanalčkov, kar privede do depolarizacije celične membrane, to pa sproži na odprtje kalcijevih kanalčkov in vdor Ca2+ ionov. Povišana koncentracija kalcijevih Ca2+ ionov v celici stimulira prenos in zlitje skladiščnih veziklov z inzulinom z membrano. Inzulin se tako sprosti v krvni obtok in potuje do tarčnih celic, ki imajo na površini izražene inzulinske receptorje. Ko se veže nanj, prenese signal o povišanju ravni glukoze v krvi v celico. To povzroči kaskado reakcij znotraj celice, ki pa na koncu privedejo do translokacije veziklov z GLUT4 transporterjev na površino celice. Število teh transporterjev za glukozo se na površini celične membrane poveča in glukoza lahko prehaja v celico, posledično pa pade raven glukoze v krvi. Razgradnja inzulina poteka v jetrih in ledvicah. Okvare na katerikoli stopnji poti inzulina se odražajo v diabetesu ali drugih boleznih.

== Rok Štemberger: Protein GABAA (gama aminomaslena kislina A) - zgradba, vloga in zanimivosti ==

V svoji seminarski nalogi sem raziskoval vlogo, pomen in zanimivosti proteina GABAA (gama-aminomaslena kislina A). To je receptor, ki se nahaja predvsem v centralnem živčnem sistemu in je zadolžen zato, da opravlja funkcijo inhibitorja. Lociran je na površini nevrotičnih sinaps in prekinja elektrokemični signal, tako da omogoči prehod kloridnih ionov znotraj celice. To se zgodi takrat ko se ustrezen ligand Gama veže na aktivno mesto tega receptorja. Konformacija podenot se spremeni in to omogoči aktivacijo receptorja. Znanstveniki so ugotovili, da obstaja več vrst GABAA receptorjev, kar pa je odvisno od sestave podenot. Najbolj pogoste podenote so alfa beta in gama v razmerju 2:2:1. V primeru da do prekinitve ne pride se lahko pojavijo epileptični napadi, psihiatrične motnje itd. Stres lahko v dobi odraščanja močno vpliva na GABAA receptorje in jih tudi permanentno strukturno spremeni, kar pa lahko kasneje v našem življenju vpliva predvsem na naš spanec in njegovo kvaliteto. Absint je bila v preteklosti prepovedana pijača, saj je povzročala razna obolenja zaradi substance imenovane tujon. Le ta se je vezala na GABAA receptorje in tako onemogočila njegovo delovanje, zato ker je preprečevala prehod kloridnih ionov v membrano. Sedaj potekajo raziskave teh receptorjev, saj je ključnega pomena čim boljša ozdravitev bolezni, ki nastanejo zaradi nepravilnega delovanja GABAA receptorja.

== Veronika Jarc: Perforin ==

Perforin je protein, ki nastane iz citotoksičnih limfocitov T. S pomočjo grancimov napade tarčno celico in jo uniči. Rečemo lahko, da je pomemben člen pri imunskem odzivu in sodeluje s NK celicami. Sestavljen je iz 555 aminokislin, njegova molekulska masa pa je 62-67 kD. Sestavljen je iz dveh pomembnih domen, domene MACPF in domene C2. Za domeno C2 je značilno, da ima afiniteto do Ca2+ ionov. Saj se na lipidni dvosloj veže le ob prisotnosti kalcija. Drugače obstajata dva različna tipa C2 domene, ki sta bila izolirana iz različnih organizmov. Lahko rečemo, da sta oba tipa zelo podobna v tem, da sta pri tipu 1 N-konec in C-konec obrnjena na vrh domene, kar je nasprotno kot pri tipu 2. Poznamo tri MACPF domene: Plu-MACPF, C8a MACPF in lipokalin C8g. Vse te domene primerjamo z skupino proteinov citolizinov in ugotovimo nekaj podobnosti in nekaj razlik. Na splošno, pa lahko rečemo, da je evolucija poskrbela tako, da so sta si domena MACPF in citolizini raszlični le v nekaj aminokislinah. Poznamo tri mehanizme kako perforin preide v tarčno celico in pri tem pomaga gramcimom B uničit to celico. Prvi mehanizem je prehajanje preko perforinske pore in sicer s pomočjo veziklov preide v celico. Naslednji mehanizem je endosomolitični model, pri katerem je pomemben kompleks s pomočjo katerega prehaja v celico. Kot zadnji mehanizem pa je model prehodne perforinske pore, ki pove, da perforin tvori kanalčke s pomočjo katerih grancimi B preidejo direktno v celico. Grancimi B so serinske proteaze, ki se sintetizirajo v citotoksičnih limfocitih T in NK celicah.

== Taja Karner: Glavoboli in migrene ==

Zaradi stresnega in hitrega tempa življenja, vse več ljudi trpi za občasnimi glavoboli, ki so najpogosteje posledica utrujenosti. Prav tako je vedno več ljudi, ki trpijo za močnejšimi oblikami glavobolov imenovanih migrene. V hujših oblikah migrene lahko glavobol traja do dva dni, močno migreno lahko spremljajo še drugi simptomi kot so slabost, bruhanje, občutljivost na svetlobo in močan zvok, depresija ter nespečnost. Mutacija, ki je največji krivec za nastanek bolezni se pojavlja na kromosomu 10 na genu KCNK18. Ta zapisuje protein TRESK, ki se nahaja v hrbtenjači in deluje kot kalijev kanalček. Mutacija povzroči, da ne pride do izmenjavanja ionov, kar povzroči hude glavobole. V raziskavah so odkrili zanimivo povezavo z anestetikom. Ta namreč ne glede na mutacijo ponovno aktivira kanal. To bi lahko učinkovito pozdravilo migrene, če bi ga le uspeli spraviti v primerno obliko. Ugotovili so tudi, da zdravila, ki vsebujejo citosporin in takrolimus v večini primerov povzročajo migrene v zdravstvu pa jih še vseeno pogosto uporabljajo. Odkritje te mutacije predstavlja revolucijo v zdravstvu in verjamem, da bo kmalu vodilo do odkritja učinkovitega zdravila proti migrenam.

== Ana Dolinar: Univerzalna kri – prihodnost transfuzijske medicine? ==

α-galaktozidaza (AGAL_HUMAN) je glikozil-hidrolazni encim. Spada v GH27-D (klan D, 27. družina) in ima aktivno mesto v obliki (β/α)8 sodčka. Encim zapisuje gen GLA, ki se nahaja na kromosomu X.

Ideja o univerzalni krvi, ki bi bila primerna za transfuzijo, ne glede na krvno skupino pacienta, je med znanstveniki prisotna že približno trideset let.
Razvili so tri metode za pretvorbo različnih antigenov v antigen 0 (po sistemu AB0), ki je primeren za transfuzijo v vse krvne skupine.
:#Encimska razgradnja antigenov A in B do antigena 0. Za antigene A so uporabili α-N-acetilgalaktozaminidazo, vendar so antigeni preveč kompleksni in metoda ni bila uspešna. Pri antigenih B so dosegli popolno pretvorbo v antigen 0 z uporabo α-galaktozidaze iz bakterije ''Streptomyces griseoplanus''.
:#Prekrivanje površine eritrocitov z maleimidofenil-polietilen-glikolom (Mal-Phe-PEG). Prekrije vse antigene, ne samo A ali B, vendar metoda ni uspešna, ker polietilen-glikol povzroča imunski odziv.
:#Pridobivanje univerzalnih rdečih krvnih celic iz pluripotentnih matičnih celic. Uspeli so pridobiti zrele eritrocite, ki so popolnoma funkcionalni.
Uporaba univerzalne krvi bi zmanjšala ali celo izničila imunski odziv ob transfuziji, prav tako ne bi bilo možnosti za transfuzijo napačne krvne skupne zaradi človeške napake. Metode trenutno niso dovolj izpopolnjene, da bi bilo možno pričakovati njeno uporabo v bližnji prihodnosti.

== Maša Mohar: Moški ali ženska to je sedaj vprašanje?(SRY - faktor za določitev spola) ==

SRY gen kodira Sry protein ki je član družine Sox (Sry related HMG box) transkripcijskih faktorjev. Poznamo jih okoli 20 pri človeku in miškah ter še mnogo drugih. Sox proteini imajo zelo različne vloge v embriogenezi in pri razvoju mnogih drugih organov. Tipično delujejo tako kot nekakšna stikala v diferenciaciji celic- sprožijo razvoj določenih celic. Sry je prav tako kot ostali člani te družine karakteriziran po HMG( high mobility group). HMG je drugače skupina specifičnih transkripcijskih faktorjev, ki imajo ~ 80 AK dolge strukturalno podobne domene za vezavo na DNA. Te domene oz. domena če je samo ena se veže na zaporedje (A/T)ACAA(T/A) v majhni žleb DNA. S tem ustvari zvitje DNA za približno 60- 85 stopinj. S tem ko se DNA zvije se razkrijejo mesta za izražanje drugih genov, recimo Sox9, ki kodira Sox9 protein ki pomaga pri diferenciaciji Sertoli celic in tako pri oblikovanju testisov, s tem pa determinira moški spol. Ugotovili smo tudi da obstaja veliko genskih bolezni povezanih s Sry genom in da lahko obstaja tudi ženska z XY spolnima kromosomoma, ker se pri njej zaradi mutacij Sry protein ne izrazi, prav tako pa obstajajo tudi moški z XX spolnima koromosomoma, kjer se enem od X kromosomov lahko izrazi SRY gen ob nepravilnostih pri očetovem delu zapisa. V bistvu sem prišla do zaključka da je zelo tanka meja med moškim in ženskim oblikovanjem spola, ena majhna mutacija oz. ena majhna razlika lahko privede do nastanka ženske ali moškega.

== Urška Rauter: A Green Glow: zgradba in funkcija encima luciferaze ==
Luciferaza je encim odvisen od ATP in magnezijevih ionov. Proces bioluminiscence se začne z vezavo na substrat luciferin, tvori se adenilatni intermediat in ob prisotnosti molekularnega kisika izhaja svetloba. Luciferaza je zgrajena iz dveh ločenih domen, večja se nahaja na N-koncu in manjša na C-koncu molekule, večja domena pa ima tudi svoje poddomene. Domeni sta med seboj ločeni z razpoko, kjer naj bi se po domnevanjih nahajalo tudi aktivno mesto encima. Luciferaza predstavlja tudi nov način mehanizma tvorbe adenilatnega intermediata med encimi in ponuja razlago za marsikatero metabolično pot.
Velika dilema, ki me med znanstveniki ostaja pa je razlika v barvi svetlobe, ki jo proces oksidacije luciferina emitira. Najverjetneje je za to odločilna keto tavtomerna oblika oksiluciferina in tudi resnonančna stabilizacija njegovega fenolatnega aniona, čeprav so znanstveniki odkrili tudi veliko drugih možnih vzrokov za različne barve (različne aminokisline, polarnost okolja, pH, ...).
Luciferaza se veliko uporablja v medicini, kjer služi kot marker molekul v telesu in tako pripomore k boljšem razumevanju različnih bolezni in infekcij, kot tudi sami strukturi celic in njenih organelov.

== Mirjam Kmetič: Mint condition (limonen-3-hidroksilaza in limonen-6-hidroksilaza) ==

Klasasta meta vsebuje encim limonen-6-hidroksilazo, ki sodeluje pri pridobivanju karvona. Poprova meta pa vsebuje limonen-3-hidroksilazo, ki je udeležena pri proizvodnji mentola. Obe hidroksilazi pripadata družini citokromov P450, njeni predstavniki pomembno sodelujejo pri proizvajanju različnih oksidiranih monoterpenov, ki so vir arom eteričnih olj. Karvon in mentol sta končna produkta hidroksilacije limonena. Ta encima sta si zelo podobna in njuni vezavni mesti za substrat sta zelo omejeni. Velja pravilo, da za spremembo aktivnosti v družini citokromov P450 potrebujemo določeno število mutacij, vendar je za modifikacijo vezavne aktivnosti limonenovih hidroksilaz potrebna samo ena. Ta fenilalanin v izolevcin mutacija povzroči, da se limonen-6-hidroksilaza spremeni v limonen-3-hidroksilazo! Mutiran encim je tako sposoben sinteze mentola tako kot encim v poprovi meti! Taka mutacija kaže, da sta prav ti dve aminokislini ne le nujni, temveč tudi prav zagotovo vpleteni pri orientaciji limonena v aktivnem mestu tako, da se ta hidroksilizira na ali C3 ali C6 poziciji. Posamične mutacije, ki lahko drastično spremenijo funkcijo proteina, so znanstveno zanimive. Nakazujejo ne le na zelo specifične manjše regije v sekvenici proteina, temveč so tudi ključne za razumevanje področij, kot so vezava in orientacija substrata, funkcija encima, metabolična pot in struktura vezavnega mesta.

== Sandi Botonjić: Kokain esteraza ==

Znanstveniki so v rizosferi kokinih plantaž (Erythroxylum coca) našli sev MB1, gram pozitivne bakterije Rhodococcus sp.. Tej bakteriji kokain predstavlja glavni vir ogljika in dušika in zato so znanstveniki izolirali osrednji encim njenega metabolizma tj. kokain esterazo (v nadaljevanju cocE). Encim je sestavljen iz treh domen: DOM1, ki vsebuje nabor kanoničnih α-vijačnic in β-ploskev; DOM2 - domena le z α-vijačnicami; in DOM3 je roladi podobna struktura z β-ploskvami. CocE je serinska esteraza, katere aktivno mesto se nahaja na stičišču vseh treh domen. Ta hidrolizira kokain na ekgonil metil ester in benzojsko kislino, ki nimata psihoaktivnih učinkov. CocE je pravi Ferrari v primerjavi z drugimi esterazami, saj lahko razgradi enako količino kokaina 1000 krat hitreje. Tako lahko postane neprecenljiva pri nujnih intervencijah v primeru prevelikega odmerka, saj bi intravenozni vbrizg cocE močno zmanjšal razpolovni čas kokaina. CocE je predmet številnih raziskav, v katerih znanstveniki proučujejo njeno termostabilnost in njenih mutiranih oblik, saj njen razpolovni čas pri fiziološki temperaturi traja le nekaj minut. Znanstveniki pa na podlagi ugotovitev iz raziskav cocE razvijajo tudi učinkovita protitelesa z vsaj podobnimi katalitičnimi parametri, ki bi brez imunskega odziva odlično delovala v bioloških sistemih.

==Tjaša Flis: Parkinsonizem in Parkin protein==

Parkinsonova bolezen je vse pogostejša bolezen pri starostnikih, njeni simptomi pa so tresavica, mišična otrdelost in upočasnjena motorika. Vzrok se skriva v propadu dopamnergičnih nevronskih celic. Bolezen je lahko avtosomno dominantno dedovana, kar pomeni, da pacienti podedujejo eno normalno in eno mutirano kopijo gena. Slednja prevladuje in se deduje naprej. Pri Parkinsonovi bolezni se mutacija zgodi v Park2 genu, ki kodira Parkin protein ali E3 ubikvitin ligazo. Parkin na poškodovane ali na preveč izražene proteine pripne ubikvitin (označevalni protein), ki jih nato usmeri v proteasom, to je velik razgradni kompleks v celicah.
Če mutacija poškoduje Parkin, je pot razgradnje onemogočena, to pa pomeni, da se v celici akumulirajo odvečni proteini. Tvorijo se Lewy-eva telesca polna teh proteinov, ki nadomestijo celične organele v nevronskih celicah, kar vodi do prenehanja njihovega delovanja. Ker pa ima Parkin več kot samo en substrat ki ga ubikvitinira, je točen mehanizem bolezni še dandanes uganka.
Eden izmed najbolj poznanih substratov je transmembranski protein Pael-R. Zvitje tega proteina poteka ob prisotnosti šaperonov. Prevelika koncentracija tega receptorja lahko izzove stres v endoplazmatskem retikulumu situiranem v nevronskih celicah. V primeru da je Parkin neaktiven, Pael-R povzroči celično smrt. Vendar to je le ena izmed možnih rešitev, substratov je namreč vsaj še dvajset, raziskave pa se nadaljujejo.

== Matja Zalar: Vloga SRK in SCR proteinov pri preprečevanju incestnega razmnoževanja cvetočih rastlin ==

Rastline so za zaščito pred samooplojevanjem razvile več vrst mehanizmov prepoznavanja lastnega peloda na molekularni ravni. Pri cvetočih rastlinah je najpogostejši mehanizem tipa SSI ali sporofitične lastne inkompatibilnosti. Pri družini ''Brassicaceae'' je za aktivacijo SSI ključna interakcija med transmembranskim proteinom SRK, ki predstavlja žensko determinanto odziva, in njenim ligandom - proteinom SCR, drugače imenovanim tudi moška determinanta odziva na lastno inkompatibilnost. Specifičnost vezave je zagotovljena s polimorfizmom alel obeh determinant. V posameznih vrstah je možno najti tudi do 100 različnih S-haplotipov genov za determinanti.
Vezava liganda na receptor bo uspešna le, če oba izhajata iz istega S-haplotipa. Vezava SCR na zunajcelično, N-glikolizirano domeno SRK povzroči nastanek kompleksa treh proteinov, ki s svojo aktivnostjo sproži kaksado reakcij, kar v končni fazi pripelje do preprečitve samooploditve.
Na neugodne življenske pogoje, ki so onemogočali medsebojno opraševanje, so se nekatere rastline prilagodile s favorizacijo samooplojevanja. Pri njih so mutacije S-lokusa, ki nosi zapis za SRK in SCR, povzročile nepravilno delovanje SI ali njegovo popolno odpoved. To pa seveda vodi v neprepoznavanje lastnega peloda in rastlina se samooprašuje. Najbolj znan primer take rastline je ''Arabidopsis thaliana'', ki se zaradi svojih specifičnih lastnosti uporablja kot modelni organizem v številnih študijah lastne inkompatibilnosti.

== Matevž Ambrožič: BSX protein in debelost ==

Za primeren občutek sitosti ali lakote glede na stanje energetskih zalog v telesu in odgovarjajoč vnos hrane ter porabo energije je odgovorna zapletena pot sporočanja. Začne se s tremi hormoni: inzulin, leptin in grelin. Leptin in inzulin se sprostita, ko so maščobne in hidratne zaloge v telesu polne in morata do možganov prenesti signal za prenehanje hranjenja, grelin pa ravno nasprotno. Vsi po krvi potujejo do hipotalamusa, predela možganov, ki je odgovoren za energijsko ravnovesje. V hipotalamusu sta dva tipa živčnih celic: oreksigene in anoreksigene. Prve sproščajo NPY in AgRP, nevropeptida, ki spodbujata hranjenje in zmanjšata porabo energije, druge pa α-MSH in CART, katerih učinek je nasproten. Našteti nevropeptidi se iz nevronov sprostijo po vezavi ustreznega izmed treh hormonov in prenesejo signal naprej, do končne spremembe v vnosu ali porabi energije. Glavni protein seminarja, BSX (brain specific homeobox) protein je transkripcijski faktor, ki spodbudi ekspresijo genov za AgRP in NPY, hkrati pa je odgovoren za premik organizma v iskanju hrane. Če v opisanem sistemu pride do napake, so pojavi nepotreben občutek lakote, kar je vzrok mnogih primerov debelosti. V boju z bolezensko debelostjo so ključne raziskave na BSX proteinu, saj je osrednji člen poti, ki v možgane prenese (včasih lažen) občutek lakote.

== Kaja Javoršek: A grey matter ==

Mikrocefalin je protein, ki ga kodira enakoimenski gen. Mikrocefalin naj bi kontroliral poliferacijo in diferenciacijo nevroblastov med nevrogenezo. Odkritje, da je mikrocefalin odločilen regulator velikosti možganov, je sprožilo hipotezo, da je igral vlogo v evoluciji možganov.
Razen v možganih najdemo mikrocefalin tudi v ledvicah, srcu, pljučih, vranici in skeletnih mišicah. Vendar pomen mikrocefalina v teh organih še ni znan.
Mutacije na genu mikrocefalina vodijo do nastanka mikrocefalije. To je bolezen razvoja živčnega sistema in je definirana kot resno zmanjšana velikost možganov. Pri odraslih je normalen volumen možganov od 1200 cm3 do 1600 cm3, pri odraslih s primarno mikocefalijo pa okoli 400 cm3 . Poleg mirocefalina pa povzročajo mikrocefalijo še mutacije petih genih (ASPM, MCPH2, CDK5RAP2, MCPH4, CENPJ)
Mikrocefalin ima tri BRCT domene na C – koncu. BRCT domene so prisotne v veliko ključnih proteinih, ki kontrolirajo delitev celice. Zato predvidevajo da mikrocefalija nastane, ker je ovirana normalna regulacija delitve celic v možganih.
Ugotovili so, da je protein mikrocefalin dol 835 aminokislin. Zaradi mutacije na genu mikrocefalina se ta protein skrajša na 25 aminokislin.
Znanstveniki so izvedli raziskavo ali gena mikrocefalin in ASPM vplivata na inteligenco. Na podlagi treh raziskav so zaključili, da inteligenca ni povezana z dominantnimi aleli ASPM – ja ali mikrocefalina.

== Rok Vene: A mind astray ==

Alzheimerjeva bolezen postaja vedno bolj aktualna tematika. Trenutno je na svetu več kot 26 milijonov ljudi s to obliko demence. Zaradi daljše življenjske dobe pa pričakujemo, da bo število obolelih samo še naraščalo. Alzheimerjeva bolezen prizadene centralni živčni sistem, v možganih se nalagajo snovi, ki povzročijo propad živčnih celic. Ena izmed snovi, ki se nalagajo v možganih so nefunkcionalni Tau proteini. Tau proteini sodijo v družino proteinov imenovanih microtubule-associated proteins (MAP), njihova naloga pa je je stabilizacija mikrotubulov. To dosežejo tako, da se na mikrotubule vežejo. Poleg tega predvidevajo, da imajo Tau proteini še eno nalogo. Sodelovali naj bi v kompleksu za uravnavanje vzdražnosti živčnih celic. Nefunkcionalnost Tau proteinov povezujejo z različnimi boleznimi, ki jih poznamo pod skupnim imenom tauopatije. V primeru Alzheimerjeve bolezni je Tau protein nefunkcionalen, zato ker je hiperfosforiliran, kar mu onemogoča vezavo na mikrotubule. Tau proteini zato tvorijo netopne agregate – nevrofibrilarne pentlje, ki najbrž povzročijo odmiranje živčnih celic. Pri iskanju učinkovin proti hiperfosforilaciji in agregaciji Tau proteina, so znanstveniki raziskali protein FKBP52. Ta protein ima več funkcij. Osredotočili so se predvsem na njegove šaperonske lastnosti. Ugotovili so, da se FKBP52 veže na hiperfosforiliran Tau protein, in tako prepreči agregacijo Tau proteina, ki je odgovorna za odmiranje nevronov.

== Ines Šterbal: LTP1 ==

Protein LTP1, izoliran iz ječmenovega zrna, spada v družino lipidnih prenašalnih proteinov (lipid transfer protein –LTP). Je dobro topen protein, ki se nahaja v alevronski plasti ječmenovega semena. Sestavljen je iz štirih heliksov, ki so povezani z disulfidnimi mostički. Ima dobro definiran C-terminalni konec. V razmerah in vivo je globularni protein, s stožčastim hidrofobnim jedrom, ki se razteza od enega konca molekule do drugega. Sposoben je vezati različne lipide, kot so maščobne kisline ali acetil-koencim A. LTP1 proteini so na površini aktivni proteini, so stabilni, denaturirajo šele okrog 100 °C. Vloga LTP1 proteina in vivo še ni znana. In vitro je glavni protein pri penjenju piva. Opravlja pa še številne druge funkcije, odvisno od tega, kateri ligand ima vezan. LTP1 proteini so verjetno vključeni v prenos lipidov preko membrane in celo v nastanek membrane, lahko bi imeli vlogo v transportu monomera Cutin, vlogo naj bi igrali tudi v obrambnem mehanizmu rastlin. Lipidi, ki so vezani na LTP1 bi naj imeli antibakterijsko aktivnost za bakterije in glive.
Vsi podatki kažejo, da so povezave med sladkorji in proteini, ki nastanejo kot produkt Milardove reakcije, prvi korak do nastanka pivovske pene. Kaže, da je kontrola glikacije LTP1 proteinov med slajenjem in varjenjem piva, nujna za optimalno penjenje piva.

== Mitja Crček: DSIP in spanje ==

Pred 2000 leti so ljudje verjeli, da postanemo zaspani zaradi nekakšnih želodčnih hlapov, ki gredo v možgane, se tam kondenzirajo, zamašijo pore in posledično povzročajo zaspanost. Kasneje so seveda ugotovili da temu ni tako, leta 1977 pa so odkrili majhne peptide, ki naj bi nas uspavali in jih poimenovali Delta Sleep-Inducing peptide (DSIP). DSIP je majhen peptid, sestavljen iz devetih aminokislinskih ostankov in maso 850 daltonov, prvič pa so ga odkrili pri zajcih. Sodeloval naj bi tako pri endokrini regulaciji kot pri fizioloških procesih (poveča učinkovitost oksidativne fosforilacije), pomembno vlogo pa naj bi imel tudi v medicini in pri zdravljenju bolezni. Ker naj bi podaljševal REM fazo, bi ga lahko uporabljali tudi kot dodatek pri zdravljenju alkoholizma ali ga dodajali antidepresivom in pomirjevalom, ki skrajšujejo REM fazo. Raziskave so spremljale tudi vpliv DSIP-ja na nespečnost. Ugotovili so, da DSIP rahlo povečuje kvaliteto spanja in skrajšuje latenco uspavanja, na trajanje budnosti in druge parametre pa ne vpliva, zato so si strokovnjaki enotni, da ima DSIP le rahle terapevtske učinke na nespečnost. Delovanje peptida pa še vedno ni povsem razjasnjeno in le želimo si lahko, da bodo novejše raziskave prinesle nove informacije, saj ima DSIP vsekakor velik potencial v medicini.

== Dominik Kert: FOXP2, govoreči protein ==

Ljudje in živali se razlikujejo. Za znanstvenike 19. stoletja je bilo zelo fascinantno to, da mi lahko govorimo, se sporazumevamo in pomnimo besede, medtem ko živali ne morejo. Ko se je pojavila družina KE na koncu 90. let prejšnjega stoletja, so znanstveniki ugotovili, da obstaja gen, ki kodira FOXP2. Družina KE je slovi po tem, da ima polovica njenih članov težave z govorom. Tako so ugotovili, da se mutacija prenaša avtosomno in dominantno. In verjetno na to vpliva mutacija FOXP2, FOXP2 protein pa je po vsej verjetnosti odločilen faktor pri govoru.
FOXP2 protein je sestavljen iz 715 aminokislin in spada med družino transkripcijskih faktorjev, ki se imenuje FOX (zaradi 'forkhead box' domene). Zanimivo je, da se ta gen razlikuje od gena opic (šimpanz, gorila, makaki) le za dve in od miši le za tri aminokisline. To se znanstvenikom zdi zelo zanimivo, ker je verjetno zaradi teh dve sprememb v aminokislinskem zaporedju prišlo do sprememb pri sporazumevanju. Zaradi teh dejstev so se naprej usmerili na to, ali je bil gen res pod vplivom naravne selekcije in ugotovili so, da je bil res.
FOXP2 na te spremembe vpliva v možganih, je pa prisoten tudi v pljučih, drobovju in srcu. Vendar njegova funkcija tam še ni znana.

== Petra Malavašič: Ureaza bakterije Helicobacter pylori ==

Bakterija Helicobacter pylori spada med patogene mikrobe. Znanstvenika Warren in Marshall sta leta 1987 odkrila to bakterijo ter ugotovila, da je s to bakterijo povezana razjeda na želodcu. Leta 2005 sta prejela Nobelovo nagrado. Že vsak drugi človek je okužen s to bakterijo. Naseljena je na želodčni sluznici in povzroča kronično vnetje želodčne sluznice. Bakterija se lahko naseli in se razmnožuje v prisotnosti želodčne kisline, kjer je pH okoli 2. Posebni obrambni mehanizmi omogočajo bakteriji, da lahko preživi v kislem okolju. Encim ureaza je pri tem najpomembnejši. Ureaza je encim, ki katalizira hidrolizo uree, pri čemer nastane amoniak, ki se v končni fazi veže z molekulami vode v amonijev hidroksid, ki poveča pH v neposredni okolici bakterije. Encim ureaza se nahaja v citoplazmi bakterijske celice in na njeni površini. Sam encim je zgrajen zelo kompleksno in omogoča bakteriji preživetje. Posebna kompleksna zgradba encima onemogoči, da bi kislina želodčnega soka denaturirala encim. Encim sestavljata dva kompleksa (αβ) štirih prostorsko razporejenih (αβ)3 enot.

== Matevž Merljak: CEM15, VIF in infektivnost retrovirusov ==

Ena izmed komponent obrambnega mehanizma pred retrovirusi v nekaterih človeških celicah je citidinska deaminaza CEM15 (APOBEC3G). V celicah, ki jo izražajo, se retrovirusi brez posebnega proteina (VIF, “viral infectivity factor”) ne morejo uspešno množiti, zato takim celicam pravimo “nepermisivne” celice.

CEM15 deluje tako, da med procesom reverzne transkripcije v novonastali “minus” DNA verigi številne citidinske baze pretvori v uridinske, ter s tem povzroči tako zmanjšano obstojnost z uracilom bogate DNA verige, kot tudi zamenjave gvanozinskih baz z adenozinskimi v kodirajoči (“plus”) verigi DNA. Čeprav takšna hipermutacija za nadaljno infektivnost virusa ni vedno usodna (torej lahko tako mutirana DNA v nekaterih primerih še vedno tvori funkcionalne viruse), je običajno dovolj obsežna, da onemogoči uspešno reprodukcijo virusa.

Raziskave kažejo, da CEM15 ne napade nastajajoče DNA kot lasten celični odgovor na infekcijo, pač pa se med izgradnjo novih virusov vgradi v le-te ter po infekciji nove celice povzroči omenjene spremembe v nastajajoči DNA verigi.

Že omenjen faktor VIF izhaja iz virusa HIV-1, ki primarno napada sicer nepermisivne limfocite T. Naloga VIF je preprečitev vgradnje CEM15 v nastajajoče viruse, to pa doseže tako z oteževanjem njene translacije, kot tudi z indukcijo razgradnje CEM15 v proteasomu.

== Eva Knapič: TSH3 - Kaj novorojenčkom omogoča zadihati? ==

Kaj novorojenčkom omogoča zadihati? Raziskave so pokazale, da ima eno izmed vodilnih vlog pri začetku dihanja protein teashirt homolog 3 (TSH3). To je protein, ki ga uvrščamo med transkripcijske faktorje. Po strukturi spada v družino cinkovih prstov, kjer so sekundarne strukture koordinirane s cinkovim ionom. TSH3 ima pet tako urejenih struktur in vse spadajo v Cys2His2 skupino – cinkov ion koordinira dva cisteinska in dva histidinska ostanka ßßα podenote.
Organizem brez zapisa za teashirt 3 protein se v času embrionalnega razvoja navidezno ne razlikuje od organizmov, ki ta zapis imajo. Vendar so podrobnejše raziskave pokazale, da se brez prisotnosti proteina teashirt 3 dokončno ne oblikujejo pljučni mešički, ki so funkcionalna enota pljuč, saj tam poteka izmenjava plinov. Odsotnost proteina povzroča povečano apoptozo nevronov motoričnega jedra v možganskem deblu, s tem so proteinu pripisali zmožnost inhibicije apoptoze nevronov. Prav tako so nezmožnost odziva organizma na pH spremembe okolja pripisali pomanjkanju proteina TSH3.
Iz vseh teh pomanjkljivostih, ki jih povzroča TSH3 so raziskovalci prišli do zaključka, da novorojenček brez zapisa za protein ni zmožen zadihati, ker ni sposoben odziva na spremembo okolja, predvsem pH in tako ne more vzdrževati homeostaze, ki je potreba na preživetje.

== Tjaša Goričan: Vpliv Nogo proteina na regeneracijo živčnega sistema ==

Nevroni vsebujejo mielin, ki je sestavni del mielinske ovojnice aksona in ima nalogo zagotavljanja stalnega prenosa električnih signalov. Poleg tega pa mu je dodeljena tudi nenavadna lastnost. Vsebuje namreč proteine Nogo-A, ki delujejo kot inhibirotji za rast poškodovanih aksonov. Posledično se diferencirani nevroni niso sposobni deliti. Problem se pojavi pri poškodbi živčnega sistema, saj se ni sposoben regenerirati. Bolezni, ki so povezane s poškodbami živčevja so: Poškodbe hrbtenjače, Alzheimerjeva bolezen, možganska kap, shizofrenija itd.

Nogo-A protein spada v družino proteinov retikulonov in je ena od oblik Nogo proteinov. Je transmembranski protein, ki se z domeno Nogo-66 uspešno veže na receptor in povzroči razgradnjo mikrotubulov v aksonu, kar privede do preureditve citoskeleta in posledično zaustavitve rasti aksona. Največ Nogo-A se nahaja na oligodendrocitih. Oligodendrociti so celice, ki spadajo med nevroglio in tvorijo mielinski ovoj nevronov v centralnem živčnem sistemu. Veliko več ga najdemo v centralnem živčnem sistemu v primerjavi s perifernim.

Čeprav je še veliko neznanega na področju živčnega sistema, je znanost že dosegla uspehe glede boja proti boleznimi, povezanimi z regeneracijo živčnega sistema. S protitelesi se da inhibirati protein Nogo-A in s tem preprečiti inhibicijo rasti poškodovanih nevronov.

== Marko Radojković: Fluorescentni proteini in njihova uporaba v živčnem sistemu ==

Fluorescentni proteini so členi družine homologih proteinov, ki se delijo skupno lastnost da svetlijo zaradi formiranja kromoforma znotraj lastnega polipeptidnega zaporedja. Prvi odkrit takšen protein je bil zeleni fluorescentni protein ali GFP. Od tedaj do danes so kreirani različni mutanti, ki žarijo skoraj vse barve človeškega vidnega spektra. Izkazalo se je da so zelo uporabni v mnogih bioloških disciplinah, predvsem pa so popularni v spremljanju dinamike proteinov, genske ekspresije, in tudi posledično na viši ravni, dinamike organelov ter gibanja celic znotraj tkiva.

Ne tako dolgo nazaj, je tim znanstvenikov uspel skombinirati različne barvne variante GFP-ja s sofisticiranim Cre/Lox sistemom genske rekombinacije in tako omogočil njihovo izražanje v samih možganih. Tale tehnika omogoča da se vsaki posamezni nevron obarva drugače in tako loči od sosednjih, kar omogoča detajlno analizo živčnega vezja. Brainbow strategija, kakor so jo poimenovali, daje upanje znanstvenikom da z ustvarjanem celotnega ''zemljevida'' možganov, lahko izpeljejo pomembne informacije o nevronskih povezavah in njihov nadaljni vpliv na vedenje in delovanje organizma.

== Tamara Marić: MikroRNA ==
MikroRNA je mala molekula, ki je prepisana z DNA na tak način kot mRNA. Zapis za miRNA se lahko nahaja v intronskih regijah, kodirajočih ali nekodirajočih genov. Osnovna funkcija je utišanje genov na nivoju sinteze proteinov. Da pa lahko opravi svojo nalogo mora dozoreti. Biogeneza miRNA se začne v samem jedru, kjer se 1000 nukleotidov dolg transkript s pomočjo encimskega kompleksa (Drosha-DGCR8)skrajša na 60-70 nukleotidov dolg pre-miRNA.Z eksportinom-5 se prenese iz jedra v citoplazmo do naslednjega kompleksa. Dicer veže pre-miRNA in jo skrajša na 22 nukleotidov. Nastane miRNA dupleks. Ena izmed verig prevzame vodilno funkcijo in se vmesti v kompleks istega encima v povezavi z drugimi proteini. Kompleks pripelje do komplamentarne verige mRNA in povzroči translacijsko represijo. Znanstveniki se ukvarjajo predvsem z vprašanjem,kako se miRNA izraža v številnih boleznih. Natančneje sem si pogledala proces resorpcije in obnove kosti in kako miRNA vpliva na regulacijo teh dveh procesov.

== Maja Remškar: Okulokutani albinizem tipa II in P protein ==

Melanin je pigment, ki je nujno potreben za zaščito kože pred pripekajočim soncem ter za normalno delovanje oči. Glavna sestavina za njegovo sintezo je aminokislina tirozin, ki je osnova evmelanina (črni pigment), ob dodatku cisteina pa dobimo še feomelanin (rdeče-rumen). Za običajno delovanje biosinteze melanina je potrebno kislo okolje v melanosomih, kjer se sinteza izvaja. Za vzdrževanje kislosti sta potrebna dva proteina – anionski kanalček in ATP črpalka. Anioni tu delujejo kot vaba za protone, kjučne za kisel pH. P protein naj bi deloval kot anionski transporter. Torej v njegovi odsotnosti v melanosom ne morejo dostopati anioni in posledično se v celico ne prečrpavajo protoni, kar pomeni da ni kislega pH ugodnega za sintezo melanina.
Okulokutani albinizem tipa II ali OCA2 nastane zaradi pomanjkanja količine melanina v očeh, koži in laseh. Za kožo to pomeni večjo občutljivost na UV žarke in povečano možnost za kožnega raka. Zaradi nepigmentiranih optičnih vlaken pa se pojavijo še težave z očmi, kot so škiljenje, fotofobija, nistagmus, degeneracija rumene pege, pride pa tudi do izgube biokularnega vida. OCA2 je dedna bolezen, ki se deduje recesivno. Človek le z enim okvarjenim alelom je torej prenašalec gena. Ugotovili so, da OCA2 povzroča mutacija gena P, in sicer najpogostejša je delecija 7 eksona.

== Ana Remžgar: Bacillus subtilis ==

Bacillus subtilis je grampozitivna paličasta bakterija. Ko ima v okolju dovolj hranil, se simetrično deli in vegetativno raste. Ko pa v okolju začne hranil primanjkovati, B. subtilis uvede različne mehanizme, da lahko preživi. Del populacije postane kompetenten in sprejme tujo DNA. Del populacije pa s pomočjo zapletenega sistema aktivacije proteina Spo0A vstopi v proces sporulacije. Sporulacija je počasen in energijsko potraten postopek, ki traja v idelanih razmerah vsaj 7 ur. Na koncu nastane spora, ki lahko preživi tudi več desetletji v neugodnih življenjskih razmerah. Ko celica vstopi v cikel sporulacije, začne v okolje izločati razne toksične snovi, med njimi sta najbolj učinkovita Skf in Sdp. Ko celica izloči ti dva proteina v okolje, ubije sosednje bakterijske celice Bacillis subtilisa. Zaradi njunih lasnosti, ta dva proteina pogosto zato imenujemo kanibalistična faktorja. Vendar mora celica paziti, da pri tem ne ubije še sebe. Pri tem ji pomaga medmembranski protein SdpI.
Bakterija Bacillus subtilis si tako s kanibalizmom pomaga, da celice ki vstopajo v sporulacijo dobijo dovolj hranil za dokončanje spore.

== Tina Gregorič: Grelin - hormon lakote ==

Občutek lakote je odvisen od številnih dejavnikov, med katere spadajo telesna sestava in teža, vrsta hrane, ki jo vsak dan uživamo, količina spanja in psihološki dejavniki. Večina ljudi postane lačnih, ko je čas za obrok: zajtrk, kosilo, malica, večerja. Znanstveniki so leta 1999 odkrili hormon, ki sodeluje pri nastanku lakote in poveča apetit. Imenuje se grelin, ki je poznan tudi pod imenom hormon lakote. Gen, ki kodira transkripcijo grelina, je sestavljen iz 117 aminokislin in se ob aktivaciji razcepi na 5 manjših podenot, med katerimi sta najpomembnejša grelin in obestatin. Grelin je sprva neaktiven hormon, sestavljen iz 28 aminokislin. Po esterifikaciji na serinu (Ser3) postane aktiven. Sprosti se v kri in po krvi potuje do hipofize v možganih, kjer se nahajajo grelinski receptorji, imenovani GHRS-1a receptorji. Natančna vezava grelina na receptor zaenkrat še ni znana. Grelin ni edini hormon, ki vpliva na to, kdaj nas bo zajela želja po hranjenju in kdaj nas bo minila. V telesu imamo več kot 40 snovi, ki spodbujajo in zavirajo občutek lakote. Odkritje grelina in raziskovanje njegove vloge v človeškem metabolizmu je odprlo vrata številnim raziskavam in študijam na področju debelosti in motenj, ki so povezane s prehranjevanjem. Hormon grelin je povezan z različnimi obolenji kot so anoreksija, kahesija, SW sindrom in na koncu tudi prekomerna telesna teža, vendar se njegova funkcija od bolezni do bolezni spreminja.

== Andreja Bratovš: Bolečina in njen receptor - TRPA1 ==

Ko začutimo bolečino, je to ponavadi znak, da lahko pride ali pa je že prišlo do poškodbe na ali v našem telesu – opozorilo za nas, naj ukrepamo. V zaznavanje bolečine je vpletenih veliko zapletenih mehanizmov, eno zanimivejših odkritij pa je gotovo receptor TRPA1. TRPA1 je receptorski ionski kanalček, prepusten za različne katione. Aktivirajo ga različni dražljaji: nizka temperatura, oksidativni stres in različne dražilne snovi. Med kemijskimi aktivatorji so zanimivi predvsem: alil izotiocianat (snov, ki daje pekoč okus gorčici, hrenu in wasabiju), alicin (spojina iz česna) ter akrolein (sestavina solzivca). Zanimivo je, da aktivacija TRPA1 poteka preko kovalentne vezave liganda na receptor.
TRPA1 se nahaja v nociceptorjih – to so prosti živčni končiči, ki zaznavajo bolečino – njegova funkcija pa je zaznavanje bolečine, ki jo povzročijo prej navedeni dražljaji. Udeležen je tudi pri občutenju bolečine pri vnetju tkiva, kjer deluje v povezavi z bradikininom – mediatorjem vnetja.
TRPA1 in tudi drugi TRP kanalčki so zanimive tarče za nove vrste analgetikov. Cilj novih zdravil je delovanje le na začetek poti prenosa bolečine in ne centralno na ves živčni sistem, kot je značilno za dosedanja zdravila proti bolečinam. Tako delovanje bi namreč zmanjšalo stranske učinke pri jemanju analgetikov, kot so na primer omotičnost in zaspanost.

== Jernej Mustar: Na+ kanalček Nav1.7 in bolečina ==

Prva asociacija ob besedi bolečina pri nobenem ob nas ni pozitivna. Toda če malo bolj razmislimo, kaj bi bilo brez nje, kmalu pridemo do spoznanj, ki so v nasprotju z prvo asociacijo. Bolečina ima več prednosti kot slabosti v našem življenju, je namreč izjemnega pomena za naše preživetje. Obstajajo ljudje, ki jim je pred tem globalno negativnim občutkom prizanešeno. Bolj konkretno, gre za točkovno "nonsense" mutacijo na genu SCN9A, ki povzroči nepravilno izražanje alfa podenote tipa 9 Nav1.7 proteina. Ta podenota je ključna komponenta, ki skupaj z beta podenotami sestavlja natrijev kanalček Nav1.7. Slednji je v večji količini izražen v perifernem živčevju in igra pomembno vlogo pri čutenju bolečine.
Za boljše poznavanje Nav1.7 so raziskovanje začeli na miših. Uporabili so tako imenovano "knock-out" metodo, s katero izbijejo določen gen in opazujejo posledice. Če so izbili gena SCN9A na obeh alelih (homozigoti), je to rezultiralo v poginu mišk takoj po skotitvi. Pri heterozigotih, kjer je bil odstranjen samo gen na enem alelu, do pogina ni prišlo, a je bilo opaženo zmanjšeno dojemanje bolečine. Zanimivo je dejstvo, da miške ob globalnem pomanjkanju Nav1.7 takoj poginejo, ljudje pa so popolnoma normalni, če odmislimo nesposobnost čutenja bolečine. Razlago za to najdete v moji seminarski, poleg tega pa so predstavljena tudi še druge mutacije Nav1.7 pri ljudjeh, ki rezultirajo v povečani aktivnosti le tega in posledično ojačenem čutenju bolečine.

== Ines Kerin: Royalactin ==

Čebele so znane po svoji pridnosti in usklajenemu delovanju v skupnosti. Da je to delovanje res usklajeno, si morajo med seboj razdeliti naloge. To jim omogoča protein, ki ga imenujemo royalactin.
Čebele se delijo v dve skupini, na matice, katerih naloga je razmnoževanje, in čebele delavke, ki nabirajo pelod, stražijo in skrbijo za razvoj ličink. Takemu pojavu pravimo dimorfizem, ki pa ni odvisen od genetske raznolikosti, temveč od načina prehrane. Čebele delavke namreč izločajo matični mleček, ki vsebuje royalactin, odgovoren za diferenciacijo ličinke v matico. Je monomerni protein iz družine MRJP's (major royal jelly proteins), in sicer MRJP1. Odkril ga je japonski biotehnološki raziskovalec Masaki Kamakura, ko je proučeval vsebnost proteinov v matičnem mlečku. Izvedel je preproste eksperimente, ki so temeljili predvsem na obstojnosti različnih proteinov v matičnem mlečku, hranjenem pri 40°C 7, 14, 21 in 30 dni. Z njimi je dokazal, da je royalactin tisti protein, ki vpliva na pospešeno rast in razvoj matic.
Royalactin ima delovanje podobno rastnim faktorjem. Veže se direktno ali nedirektno (preko liganda) na EGFR (epidermal growth factor receptor) in tako vpliva na potek 3 različnih poti. Ena pot poteka preko PI3K/TOR/S6K poti, kjer se sprošča sekundarni prenašalec (zaenkrat še neznan), ki vpliva na pospešeno rast. Druga pot poteka preko Ras/Raf/MAPK poti, vpliva na endokrini žlezi, da sproščata ekdisone, ki vplivajo na krajši razvojni čas. Tretja pot še ni povsem raziskana. Kaskada reakcij, ki zaenkrat še ni znana, vpliva na žlezo na dnu možganov (Corpus allata), da izloča juvenilne hormone. Ti spodbudijo yolk protein, da vpliva na razvoj spolnih žlez.
Podatkov o royalactinu danes še ni veliko, saj je tema novejša in potekajo še nadaljnje raziskave.

== Urška Navodnik: Laktaza ==

Laktozno intoleranco so diagnosticirali in poznali že mnogo let nazaj. Je bolezensko stanje, kjer osebek ne more presnavljati laktaze. Laktaza je encim, nujno potreben za razgradnjo disaharida laktoze. Razgradnje se zgodi v tankem črevesju. Obsežnost laktozne intolerance se razlikuje po populacijah, predvsem iz razloga, da večina ljudstev ne pozna tradicionalnega kmetijstva oz. ga pozna v zelo majhni meri. Taka ljudstva so Afričani, J Američani itd. Razvila se je genska raznolikost – kar nam pove da se genski set Afričana razlikuje od S Američana ali Evropejca. Le – ti lahko v večini presnavljajo laktozo. Obstaja tudi oblika, ki ni pogojena gensko ampak z bolezenskim stanjem na tankem črevesju. Bolezen je smrtno nevarna samo, če ima dojenček prirojeno laktozno intoleranco (dogaja se predvsem na Finskem). Pri zaužitju laktoze lahko bolnik s to boleznijo občuti bolečine v trebuhu, slabost, drisko …. Dandanes obstajajo nadomestki oz. hrana z odvzeto laktozo(od mleka, jogurtov, sira …). Obstaja tudi laktaza v kapsulah. Le – ta je lahko odličen nadomestek naše laktaze. Ob dodatku laktaze (ki je proizvedena s pomočjo kvasovk) lahko človek z laktozno intoleranco zaužije katerokoli živilo, ki vsebuje laktozo. Gene za presnavljanje laktozne intolerance dobimo od svojih staršev. Vendar pa se v raziskavah kažejo ugotovitve, da na aktivnost laktaze vplivajo tudi drugi dejavniki.

== Alja Zottel: Sleepless protein in regulacija spanja ==

Spanje predstavlja pomemben del našega življenja in je za naš organizem nujno potreben. Znanstveniki sicer ne vedo natančno čemu, ve pa se, da spanje pozitivno vpliva na imunski sistem, spomin.... Med spanjem se poveča plastičnost možganov- ohranijo se tiste sinapse, ki so pomembne, odvečne pa se eliminirajo. Posledic pomanjkanja spanja je kar nekaj: duševne motnje, nastanek sladkorne in kardiovaskularnih bolezni, zmanjšana sposobnost spomina itd. Celotno spanje je regulirano homeostatsko in cirkadijsko. Cirkadijko se regulira čas spanja in bedenja glede na svetlobo, medtem ko se homeostatsko regulirajo vsebina spanja, dolžina in potreba po spanju, ko spimo premalo. Eden izmed mehanizmov homeostatske regulacije je tudi shaker-sleepless interakcija. Shaker protein je ionski kanalček za kalijeve ione in zmanjša vzdražljivost določenih nevronov. Protein za svoje delovanje potrebuje še sleepless protein s katerim verjetno tvori kompleks. Sleepless protein pospeši aktivnost shaker proteina in ga ustrezno lokalizira. Ti mehanizmi še niso natančno pojasnjeni. Moteno delovanje shaker proteina povzroči ekstremno zmanjšano dolžino spanca brez večjih fizioloških in psiholoških posledic. Do nepravilnega delovanja lahko pride zaradi mutacije shaker ali sleepless gena. Če bi nam uspelo te mutacije izvesti na ljudeh, bi to pomenilo, da bi lahko spali zelo malo, ampak bi se vseeno počutili spočiti. Dejstvo je, da bi s tem trajno ozdravili nespečnost in povečali našo učinkovitost. Vseeno obstajajo etični pomisleki, zakaj natančno bi želeli to storiti in kakšen vpliv bi to imelo na naše življenje in življenje drugih.

BIO2 Povzetki seminarjev 2011

2011-12-07T16:09:20Z

AljaZottel:

== Ula Štok: Neuregulin 1 ==

Neuregulin-1 je član proteinov iz družine neuregulinov in je kodiran s strani gena NRG1. Obstaja veliko tipov Neuregulina-1, ki se razlikujejo po funkcionalnosti ter mestu v telesu na katerem delujejo. Najpogosteje delujejo v živčnem sistemu, kjer lahko z nepravilnim delovanjem med drugimi povzročajo tudi zelo razširjeno bolezen - shizofrenijo. Delujejo pa tudi na ostalih tkivih in organih (na primer: srce, pljuča, oprsje in želodec). Generalno obstajata dve poti signaliziranja Neuregulina-1, in sicer: Običajna ter neobičajna pot. Pri običajni poti je ErbB receptor aktiviran direktno, v enem koraku z vezavo Neuregulina-1. To najpogosteje povzroči dimerizacijo ali heterodimerizacijo ErbB receptorja. Dimerizacija ali heterodimerizacija sicer nista nujno potrebni, a vendar do njiju pride na skoraj vseh receptorjih ErbB. Ta združitev povzroči avto- in trans-fosforilacijo intracelularnih domen tega receptorja, kar aktivira vse nadaljnje poti signaliziranja. V končni fazi pa NRG1/ErbB signaliziranje vpliva direktno na transkripcijo. Pri neobičajni poti je postopek podoben, a vendar poteka začetna stopnja malo drugače. Na začetku namreč sodeluje JMa oblika receptorja ErbB4, ki se pod vplivom TACE cepi. Del receptorja (ErbB4-CTF) se odcepi v notranjost celice. Ta peptid je velik približno 80 kD in ima specifično izoblikovano vezavno mesto za Neuregulin-1. Nadaljnji procesi pa potekajo zelo podobno kot pri običajni signalni poti. Neuregulin-1 lahko povzroča shizofrenijo na različne načine, saj sodeluje pri zelo pomembnih procesih, kot so: tvorba sinaps, mielinizacija aksonov, razvoj oligodendrocit itd. Shizofrenija je zelo razširjena bolezen in nihče še ni odkril direktnega postopka k popolni odpravi te bolezni. A vendar, v letu 2009 se je zgodila neke vrste prelomnica v študiju shizofrenije. Odkrili so namreč, da posamezniki, ki so imeli gen za shizofrenijo niso zboleli. Še več! Napaka se jim je odrazila kot zvišanje kreativnih sposobnosti na znanstvenem ali umetniškem področju, odvisno od posameznika. Ob tem se je pojavilo mnogo vprašanj, saj bi na ta način mogoče lahko poiskali pot, da bi shizofrenija postala popolnoma ozdravljiva. A vendar, je to področje še raziskano, saj znanstveniki ne vedo po kakšnih poteh pride do tega, da te mutacije na NRG1 genu ne izrazijo v bolezenskem stanju.

== Maša Mirković: Proteinski produkti genov za disleksijo in z disleksijo povezane motnje ==

Disleksija je motnja, ki se kaže v nesposobnosti branja oziroma razumevanja prebranega, ter napakah in težavah pri izgovarjanju besed. Disleksiki,kot imenujemo posameznike, ki trpijo za disleksijo, imajo kljub normalnim intelektualnim sposobnostim, znanjem in izobrazbo, moteni veščini pisanja in branja s tendenco, da pomešajo med seboj črke ali besede med branjem ali pisanjem. V zadnjih letih, so uspeli ugotoviti mesta na kromosomih, povezana z dovzetnostjo za disleksijo. DYX1C1,KIAA0319,DCDC2 in ROBO1, so bili označeni kot kandidati, z dovzetnostjo za disleksijo. Najbolj obetaven je protein KIAA0319. Je transmembranski protein iz desetih transmembranskih vijačnic, najden v plazemski membrani nevronov. Njegov C-terminalni konec gleda v ekstracelularni matriks, manjši N-terminalni konec pa prehaja v citoplazmo nevrona. C-terminalni konec je visoko glikoziliran in nosi 5 PKD(polycystyc kidney desease) domene in eno MANEC(motif at the N terminus with eight cysteines) domeno. KIAA0319 igra vlogo pri rasti možganov in njihovi migraciji med razvojem možganov-iz tega je razvidno, da je disleksija problem v razvoju nevronov že v zgodnjih letih. Posamezniki z disleksijo nosijo izoobliko tega proteina, ki povzroči nižjo izraženost le tega. Spremembe so v 5'-regiji, ki kodira izoobliko proteina. Najopaznejše povezave z disleksijo se kažejo v 2,3 kb regiji, ki zavzema promotor, prvi nepreveden ekson in del prvega introna – odprti kromatin. Te ugotovitve vodijo, da je 5'-regija KIAA0319 gena tista lokacija alelov, ki največ prispeva k motnji branja.

== Katra Koman: INZULIN ==

Inzulin je peptidni hormon, ki sodeluje v uravnavanju ravni glukoze v krvi. Sintetizira in skladišči se v β-celicah Langerhansovih otočkov trebušne slinavke. Sinteza poteka od prekurzorske molekule preproinzulina preko proinzulina do dokončne zrele molekule inzulina, ki se shrani v skladiščnih veziklih. Ob povišanju ravni glukoze v krvi, na primer po obroku, glukoza, ki je tudi glavni stimulator sekrecije inzulina, iz krvi preide v β-celice skozi GLUT2 transporter. Tam se fosforilira v glukozo-6-fosfat, saj tako fosforilirana ne more več iz celice, lahko pa vstopi v proces glikolize, ki mu sledita še Krebsov cikel in oksidativna fosforilacija, ki povzroči pretvorbo ADP v ATP molekule. ATP molekula stimulira zaprtje kalijevih kanalčkov, kar privede do depolarizacije celične membrane, to pa sproži na odprtje kalcijevih kanalčkov in vdor Ca2+ ionov. Povišana koncentracija kalcijevih Ca2+ ionov v celici stimulira prenos in zlitje skladiščnih veziklov z inzulinom z membrano. Inzulin se tako sprosti v krvni obtok in potuje do tarčnih celic, ki imajo na površini izražene inzulinske receptorje. Ko se veže nanj, prenese signal o povišanju ravni glukoze v krvi v celico. To povzroči kaskado reakcij znotraj celice, ki pa na koncu privedejo do translokacije veziklov z GLUT4 transporterjev na površino celice. Število teh transporterjev za glukozo se na površini celične membrane poveča in glukoza lahko prehaja v celico, posledično pa pade raven glukoze v krvi. Razgradnja inzulina poteka v jetrih in ledvicah. Okvare na katerikoli stopnji poti inzulina se odražajo v diabetesu ali drugih boleznih.

== Rok Štemberger: Protein GABAA (gama aminomaslena kislina A) - zgradba, vloga in zanimivosti ==

V svoji seminarski nalogi sem raziskoval vlogo, pomen in zanimivosti proteina GABAA (gama-aminomaslena kislina A). To je receptor, ki se nahaja predvsem v centralnem živčnem sistemu in je zadolžen zato, da opravlja funkcijo inhibitorja. Lociran je na površini nevrotičnih sinaps in prekinja elektrokemični signal, tako da omogoči prehod kloridnih ionov znotraj celice. To se zgodi takrat ko se ustrezen ligand Gama veže na aktivno mesto tega receptorja. Konformacija podenot se spremeni in to omogoči aktivacijo receptorja. Znanstveniki so ugotovili, da obstaja več vrst GABAA receptorjev, kar pa je odvisno od sestave podenot. Najbolj pogoste podenote so alfa beta in gama v razmerju 2:2:1. V primeru da do prekinitve ne pride se lahko pojavijo epileptični napadi, psihiatrične motnje itd. Stres lahko v dobi odraščanja močno vpliva na GABAA receptorje in jih tudi permanentno strukturno spremeni, kar pa lahko kasneje v našem življenju vpliva predvsem na naš spanec in njegovo kvaliteto. Absint je bila v preteklosti prepovedana pijača, saj je povzročala razna obolenja zaradi substance imenovane tujon. Le ta se je vezala na GABAA receptorje in tako onemogočila njegovo delovanje, zato ker je preprečevala prehod kloridnih ionov v membrano. Sedaj potekajo raziskave teh receptorjev, saj je ključnega pomena čim boljša ozdravitev bolezni, ki nastanejo zaradi nepravilnega delovanja GABAA receptorja.

== Veronika Jarc: Perforin ==

Perforin je protein, ki nastane iz citotoksičnih limfocitov T. S pomočjo grancimov napade tarčno celico in jo uniči. Rečemo lahko, da je pomemben člen pri imunskem odzivu in sodeluje s NK celicami. Sestavljen je iz 555 aminokislin, njegova molekulska masa pa je 62-67 kD. Sestavljen je iz dveh pomembnih domen, domene MACPF in domene C2. Za domeno C2 je značilno, da ima afiniteto do Ca2+ ionov. Saj se na lipidni dvosloj veže le ob prisotnosti kalcija. Drugače obstajata dva različna tipa C2 domene, ki sta bila izolirana iz različnih organizmov. Lahko rečemo, da sta oba tipa zelo podobna v tem, da sta pri tipu 1 N-konec in C-konec obrnjena na vrh domene, kar je nasprotno kot pri tipu 2. Poznamo tri MACPF domene: Plu-MACPF, C8a MACPF in lipokalin C8g. Vse te domene primerjamo z skupino proteinov citolizinov in ugotovimo nekaj podobnosti in nekaj razlik. Na splošno, pa lahko rečemo, da je evolucija poskrbela tako, da so sta si domena MACPF in citolizini raszlični le v nekaj aminokislinah. Poznamo tri mehanizme kako perforin preide v tarčno celico in pri tem pomaga gramcimom B uničit to celico. Prvi mehanizem je prehajanje preko perforinske pore in sicer s pomočjo veziklov preide v celico. Naslednji mehanizem je endosomolitični model, pri katerem je pomemben kompleks s pomočjo katerega prehaja v celico. Kot zadnji mehanizem pa je model prehodne perforinske pore, ki pove, da perforin tvori kanalčke s pomočjo katerih grancimi B preidejo direktno v celico. Grancimi B so serinske proteaze, ki se sintetizirajo v citotoksičnih limfocitih T in NK celicah.

== Taja Karner: Glavoboli in migrene ==

Zaradi stresnega in hitrega tempa življenja, vse več ljudi trpi za občasnimi glavoboli, ki so najpogosteje posledica utrujenosti. Prav tako je vedno več ljudi, ki trpijo za močnejšimi oblikami glavobolov imenovanih migrene. V hujših oblikah migrene lahko glavobol traja do dva dni, močno migreno lahko spremljajo še drugi simptomi kot so slabost, bruhanje, občutljivost na svetlobo in močan zvok, depresija ter nespečnost. Mutacija, ki je največji krivec za nastanek bolezni se pojavlja na kromosomu 10 na genu KCNK18. Ta zapisuje protein TRESK, ki se nahaja v hrbtenjači in deluje kot kalijev kanalček. Mutacija povzroči, da ne pride do izmenjavanja ionov, kar povzroči hude glavobole. V raziskavah so odkrili zanimivo povezavo z anestetikom. Ta namreč ne glede na mutacijo ponovno aktivira kanal. To bi lahko učinkovito pozdravilo migrene, če bi ga le uspeli spraviti v primerno obliko. Ugotovili so tudi, da zdravila, ki vsebujejo citosporin in takrolimus v večini primerov povzročajo migrene v zdravstvu pa jih še vseeno pogosto uporabljajo. Odkritje te mutacije predstavlja revolucijo v zdravstvu in verjamem, da bo kmalu vodilo do odkritja učinkovitega zdravila proti migrenam.

== Ana Dolinar: Univerzalna kri – prihodnost transfuzijske medicine? ==

α-galaktozidaza (AGAL_HUMAN) je glikozil-hidrolazni encim. Spada v GH27-D (klan D, 27. družina) in ima aktivno mesto v obliki (β/α)8 sodčka. Encim zapisuje gen GLA, ki se nahaja na kromosomu X.

Ideja o univerzalni krvi, ki bi bila primerna za transfuzijo, ne glede na krvno skupino pacienta, je med znanstveniki prisotna že približno trideset let.
Razvili so tri metode za pretvorbo različnih antigenov v antigen 0 (po sistemu AB0), ki je primeren za transfuzijo v vse krvne skupine.
:#Encimska razgradnja antigenov A in B do antigena 0. Za antigene A so uporabili α-N-acetilgalaktozaminidazo, vendar so antigeni preveč kompleksni in metoda ni bila uspešna. Pri antigenih B so dosegli popolno pretvorbo v antigen 0 z uporabo α-galaktozidaze iz bakterije ''Streptomyces griseoplanus''.
:#Prekrivanje površine eritrocitov z maleimidofenil-polietilen-glikolom (Mal-Phe-PEG). Prekrije vse antigene, ne samo A ali B, vendar metoda ni uspešna, ker polietilen-glikol povzroča imunski odziv.
:#Pridobivanje univerzalnih rdečih krvnih celic iz pluripotentnih matičnih celic. Uspeli so pridobiti zrele eritrocite, ki so popolnoma funkcionalni.
Uporaba univerzalne krvi bi zmanjšala ali celo izničila imunski odziv ob transfuziji, prav tako ne bi bilo možnosti za transfuzijo napačne krvne skupne zaradi človeške napake. Metode trenutno niso dovolj izpopolnjene, da bi bilo možno pričakovati njeno uporabo v bližnji prihodnosti.

== Maša Mohar: Moški ali ženska to je sedaj vprašanje?(SRY - faktor za določitev spola) ==

SRY gen kodira Sry protein ki je član družine Sox (Sry related HMG box) transkripcijskih faktorjev. Poznamo jih okoli 20 pri človeku in miškah ter še mnogo drugih. Sox proteini imajo zelo različne vloge v embriogenezi in pri razvoju mnogih drugih organov. Tipično delujejo tako kot nekakšna stikala v diferenciaciji celic- sprožijo razvoj določenih celic. Sry je prav tako kot ostali člani te družine karakteriziran po HMG( high mobility group). HMG je drugače skupina specifičnih transkripcijskih faktorjev, ki imajo ~ 80 AK dolge strukturalno podobne domene za vezavo na DNA. Te domene oz. domena če je samo ena se veže na zaporedje (A/T)ACAA(T/A) v majhni žleb DNA. S tem ustvari zvitje DNA za približno 60- 85 stopinj. S tem ko se DNA zvije se razkrijejo mesta za izražanje drugih genov, recimo Sox9, ki kodira Sox9 protein ki pomaga pri diferenciaciji Sertoli celic in tako pri oblikovanju testisov, s tem pa determinira moški spol. Ugotovili smo tudi da obstaja veliko genskih bolezni povezanih s Sry genom in da lahko obstaja tudi ženska z XY spolnima kromosomoma, ker se pri njej zaradi mutacij Sry protein ne izrazi, prav tako pa obstajajo tudi moški z XX spolnima koromosomoma, kjer se enem od X kromosomov lahko izrazi SRY gen ob nepravilnostih pri očetovem delu zapisa. V bistvu sem prišla do zaključka da je zelo tanka meja med moškim in ženskim oblikovanjem spola, ena majhna mutacija oz. ena majhna razlika lahko privede do nastanka ženske ali moškega.

== Urška Rauter: A Green Glow: zgradba in funkcija encima luciferaze ==
Luciferaza je encim odvisen od ATP in magnezijevih ionov. Proces bioluminiscence se začne z vezavo na substrat luciferin, tvori se adenilatni intermediat in ob prisotnosti molekularnega kisika izhaja svetloba. Luciferaza je zgrajena iz dveh ločenih domen, večja se nahaja na N-koncu in manjša na C-koncu molekule, večja domena pa ima tudi svoje poddomene. Domeni sta med seboj ločeni z razpoko, kjer naj bi se po domnevanjih nahajalo tudi aktivno mesto encima. Luciferaza predstavlja tudi nov način mehanizma tvorbe adenilatnega intermediata med encimi in ponuja razlago za marsikatero metabolično pot.
Velika dilema, ki me med znanstveniki ostaja pa je razlika v barvi svetlobe, ki jo proces oksidacije luciferina emitira. Najverjetneje je za to odločilna keto tavtomerna oblika oksiluciferina in tudi resnonančna stabilizacija njegovega fenolatnega aniona, čeprav so znanstveniki odkrili tudi veliko drugih možnih vzrokov za različne barve (različne aminokisline, polarnost okolja, pH, ...).
Luciferaza se veliko uporablja v medicini, kjer služi kot marker molekul v telesu in tako pripomore k boljšem razumevanju različnih bolezni in infekcij, kot tudi sami strukturi celic in njenih organelov.

== Mirjam Kmetič: Mint condition (limonen-3-hidroksilaza in limonen-6-hidroksilaza) ==

Klasasta meta vsebuje encim limonen-6-hidroksilazo, ki sodeluje pri pridobivanju karvona. Poprova meta pa vsebuje limonen-3-hidroksilazo, ki je udeležena pri proizvodnji mentola. Obe hidroksilazi pripadata družini citokromov P450, njeni predstavniki pomembno sodelujejo pri proizvajanju različnih oksidiranih monoterpenov, ki so vir arom eteričnih olj. Karvon in mentol sta končna produkta hidroksilacije limonena. Ta encima sta si zelo podobna in njuni vezavni mesti za substrat sta zelo omejeni. Velja pravilo, da za spremembo aktivnosti v družini citokromov P450 potrebujemo določeno število mutacij, vendar je za modifikacijo vezavne aktivnosti limonenovih hidroksilaz potrebna samo ena. Ta fenilalanin v izolevcin mutacija povzroči, da se limonen-6-hidroksilaza spremeni v limonen-3-hidroksilazo! Mutiran encim je tako sposoben sinteze mentola tako kot encim v poprovi meti! Taka mutacija kaže, da sta prav ti dve aminokislini ne le nujni, temveč tudi prav zagotovo vpleteni pri orientaciji limonena v aktivnem mestu tako, da se ta hidroksilizira na ali C3 ali C6 poziciji. Posamične mutacije, ki lahko drastično spremenijo funkcijo proteina, so znanstveno zanimive. Nakazujejo ne le na zelo specifične manjše regije v sekvenici proteina, temveč so tudi ključne za razumevanje področij, kot so vezava in orientacija substrata, funkcija encima, metabolična pot in struktura vezavnega mesta.

== Sandi Botonjić: Kokain esteraza ==

Znanstveniki so v rizosferi kokinih plantaž (Erythroxylum coca) našli sev MB1, gram pozitivne bakterije Rhodococcus sp.. Tej bakteriji kokain predstavlja glavni vir ogljika in dušika in zato so znanstveniki izolirali osrednji encim njenega metabolizma tj. kokain esterazo (v nadaljevanju cocE). Encim je sestavljen iz treh domen: DOM1, ki vsebuje nabor kanoničnih α-vijačnic in β-ploskev; DOM2 - domena le z α-vijačnicami; in DOM3 je roladi podobna struktura z β-ploskvami. CocE je serinska esteraza, katere aktivno mesto se nahaja na stičišču vseh treh domen. Ta hidrolizira kokain na ekgonil metil ester in benzojsko kislino, ki nimata psihoaktivnih učinkov. CocE je pravi Ferrari v primerjavi z drugimi esterazami, saj lahko razgradi enako količino kokaina 1000 krat hitreje. Tako lahko postane neprecenljiva pri nujnih intervencijah v primeru prevelikega odmerka, saj bi intravenozni vbrizg cocE močno zmanjšal razpolovni čas kokaina. CocE je predmet številnih raziskav, v katerih znanstveniki proučujejo njeno termostabilnost in njenih mutiranih oblik, saj njen razpolovni čas pri fiziološki temperaturi traja le nekaj minut. Znanstveniki pa na podlagi ugotovitev iz raziskav cocE razvijajo tudi učinkovita protitelesa z vsaj podobnimi katalitičnimi parametri, ki bi brez imunskega odziva odlično delovala v bioloških sistemih.

==Tjaša Flis: Parkinsonizem in Parkin protein==

Parkinsonova bolezen je vse pogostejša bolezen pri starostnikih, njeni simptomi pa so tresavica, mišična otrdelost in upočasnjena motorika. Vzrok se skriva v propadu dopamnergičnih nevronskih celic. Bolezen je lahko avtosomno dominantno dedovana, kar pomeni, da pacienti podedujejo eno normalno in eno mutirano kopijo gena. Slednja prevladuje in se deduje naprej. Pri Parkinsonovi bolezni se mutacija zgodi v Park2 genu, ki kodira Parkin protein ali E3 ubikvitin ligazo. Parkin na poškodovane ali na preveč izražene proteine pripne ubikvitin (označevalni protein), ki jih nato usmeri v proteasom, to je velik razgradni kompleks v celicah.
Če mutacija poškoduje Parkin, je pot razgradnje onemogočena, to pa pomeni, da se v celici akumulirajo odvečni proteini. Tvorijo se Lewy-eva telesca polna teh proteinov, ki nadomestijo celične organele v nevronskih celicah, kar vodi do prenehanja njihovega delovanja. Ker pa ima Parkin več kot samo en substrat ki ga ubikvitinira, je točen mehanizem bolezni še dandanes uganka.
Eden izmed najbolj poznanih substratov je transmembranski protein Pael-R. Zvitje tega proteina poteka ob prisotnosti šaperonov. Prevelika koncentracija tega receptorja lahko izzove stres v endoplazmatskem retikulumu situiranem v nevronskih celicah. V primeru da je Parkin neaktiven, Pael-R povzroči celično smrt. Vendar to je le ena izmed možnih rešitev, substratov je namreč vsaj še dvajset, raziskave pa se nadaljujejo.

== Matja Zalar: Vloga SRK in SCR proteinov pri preprečevanju incestnega razmnoževanja cvetočih rastlin ==

Rastline so za zaščito pred samooplojevanjem razvile več vrst mehanizmov prepoznavanja lastnega peloda na molekularni ravni. Pri cvetočih rastlinah je najpogostejši mehanizem tipa SSI ali sporofitične lastne inkompatibilnosti. Pri družini ''Brassicaceae'' je za aktivacijo SSI ključna interakcija med transmembranskim proteinom SRK, ki predstavlja žensko determinanto odziva, in njenim ligandom - proteinom SCR, drugače imenovanim tudi moška determinanta odziva na lastno inkompatibilnost. Specifičnost vezave je zagotovljena s polimorfizmom alel obeh determinant. V posameznih vrstah je možno najti tudi do 100 različnih S-haplotipov genov za determinanti.
Vezava liganda na receptor bo uspešna le, če oba izhajata iz istega S-haplotipa. Vezava SCR na zunajcelično, N-glikolizirano domeno SRK povzroči nastanek kompleksa treh proteinov, ki s svojo aktivnostjo sproži kaksado reakcij, kar v končni fazi pripelje do preprečitve samooploditve.
Na neugodne življenske pogoje, ki so onemogočali medsebojno opraševanje, so se nekatere rastline prilagodile s favorizacijo samooplojevanja. Pri njih so mutacije S-lokusa, ki nosi zapis za SRK in SCR, povzročile nepravilno delovanje SI ali njegovo popolno odpoved. To pa seveda vodi v neprepoznavanje lastnega peloda in rastlina se samooprašuje. Najbolj znan primer take rastline je ''Arabidopsis thaliana'', ki se zaradi svojih specifičnih lastnosti uporablja kot modelni organizem v številnih študijah lastne inkompatibilnosti.

== Matevž Ambrožič: BSX protein in debelost ==

Za primeren občutek sitosti ali lakote glede na stanje energetskih zalog v telesu in odgovarjajoč vnos hrane ter porabo energije je odgovorna zapletena pot sporočanja. Začne se s tremi hormoni: inzulin, leptin in grelin. Leptin in inzulin se sprostita, ko so maščobne in hidratne zaloge v telesu polne in morata do možganov prenesti signal za prenehanje hranjenja, grelin pa ravno nasprotno. Vsi po krvi potujejo do hipotalamusa, predela možganov, ki je odgovoren za energijsko ravnovesje. V hipotalamusu sta dva tipa živčnih celic: oreksigene in anoreksigene. Prve sproščajo NPY in AgRP, nevropeptida, ki spodbujata hranjenje in zmanjšata porabo energije, druge pa α-MSH in CART, katerih učinek je nasproten. Našteti nevropeptidi se iz nevronov sprostijo po vezavi ustreznega izmed treh hormonov in prenesejo signal naprej, do končne spremembe v vnosu ali porabi energije. Glavni protein seminarja, BSX (brain specific homeobox) protein je transkripcijski faktor, ki spodbudi ekspresijo genov za AgRP in NPY, hkrati pa je odgovoren za premik organizma v iskanju hrane. Če v opisanem sistemu pride do napake, so pojavi nepotreben občutek lakote, kar je vzrok mnogih primerov debelosti. V boju z bolezensko debelostjo so ključne raziskave na BSX proteinu, saj je osrednji člen poti, ki v možgane prenese (včasih lažen) občutek lakote.

== Kaja Javoršek: A grey matter ==

Mikrocefalin je protein, ki ga kodira enakoimenski gen. Mikrocefalin naj bi kontroliral poliferacijo in diferenciacijo nevroblastov med nevrogenezo. Odkritje, da je mikrocefalin odločilen regulator velikosti možganov, je sprožilo hipotezo, da je igral vlogo v evoluciji možganov.
Razen v možganih najdemo mikrocefalin tudi v ledvicah, srcu, pljučih, vranici in skeletnih mišicah. Vendar pomen mikrocefalina v teh organih še ni znan.
Mutacije na genu mikrocefalina vodijo do nastanka mikrocefalije. To je bolezen razvoja živčnega sistema in je definirana kot resno zmanjšana velikost možganov. Pri odraslih je normalen volumen možganov od 1200 cm3 do 1600 cm3, pri odraslih s primarno mikocefalijo pa okoli 400 cm3 . Poleg mirocefalina pa povzročajo mikrocefalijo še mutacije petih genih (ASPM, MCPH2, CDK5RAP2, MCPH4, CENPJ)
Mikrocefalin ima tri BRCT domene na C – koncu. BRCT domene so prisotne v veliko ključnih proteinih, ki kontrolirajo delitev celice. Zato predvidevajo da mikrocefalija nastane, ker je ovirana normalna regulacija delitve celic v možganih.
Ugotovili so, da je protein mikrocefalin dol 835 aminokislin. Zaradi mutacije na genu mikrocefalina se ta protein skrajša na 25 aminokislin.
Znanstveniki so izvedli raziskavo ali gena mikrocefalin in ASPM vplivata na inteligenco. Na podlagi treh raziskav so zaključili, da inteligenca ni povezana z dominantnimi aleli ASPM – ja ali mikrocefalina.

== Rok Vene: A mind astray ==

Alzheimerjeva bolezen postaja vedno bolj aktualna tematika. Trenutno je na svetu več kot 26 milijonov ljudi s to obliko demence. Zaradi daljše življenjske dobe pa pričakujemo, da bo število obolelih samo še naraščalo. Alzheimerjeva bolezen prizadene centralni živčni sistem, v možganih se nalagajo snovi, ki povzročijo propad živčnih celic. Ena izmed snovi, ki se nalagajo v možganih so nefunkcionalni Tau proteini. Tau proteini sodijo v družino proteinov imenovanih microtubule-associated proteins (MAP), njihova naloga pa je je stabilizacija mikrotubulov. To dosežejo tako, da se na mikrotubule vežejo. Poleg tega predvidevajo, da imajo Tau proteini še eno nalogo. Sodelovali naj bi v kompleksu za uravnavanje vzdražnosti živčnih celic. Nefunkcionalnost Tau proteinov povezujejo z različnimi boleznimi, ki jih poznamo pod skupnim imenom tauopatije. V primeru Alzheimerjeve bolezni je Tau protein nefunkcionalen, zato ker je hiperfosforiliran, kar mu onemogoča vezavo na mikrotubule. Tau proteini zato tvorijo netopne agregate – nevrofibrilarne pentlje, ki najbrž povzročijo odmiranje živčnih celic. Pri iskanju učinkovin proti hiperfosforilaciji in agregaciji Tau proteina, so znanstveniki raziskali protein FKBP52. Ta protein ima več funkcij. Osredotočili so se predvsem na njegove šaperonske lastnosti. Ugotovili so, da se FKBP52 veže na hiperfosforiliran Tau protein, in tako prepreči agregacijo Tau proteina, ki je odgovorna za odmiranje nevronov.

== Ines Šterbal: LTP1 ==

Protein LTP1, izoliran iz ječmenovega zrna, spada v družino lipidnih prenašalnih proteinov (lipid transfer protein –LTP). Je dobro topen protein, ki se nahaja v alevronski plasti ječmenovega semena. Sestavljen je iz štirih heliksov, ki so povezani z disulfidnimi mostički. Ima dobro definiran C-terminalni konec. V razmerah in vivo je globularni protein, s stožčastim hidrofobnim jedrom, ki se razteza od enega konca molekule do drugega. Sposoben je vezati različne lipide, kot so maščobne kisline ali acetil-koencim A. LTP1 proteini so na površini aktivni proteini, so stabilni, denaturirajo šele okrog 100 °C. Vloga LTP1 proteina in vivo še ni znana. In vitro je glavni protein pri penjenju piva. Opravlja pa še številne druge funkcije, odvisno od tega, kateri ligand ima vezan. LTP1 proteini so verjetno vključeni v prenos lipidov preko membrane in celo v nastanek membrane, lahko bi imeli vlogo v transportu monomera Cutin, vlogo naj bi igrali tudi v obrambnem mehanizmu rastlin. Lipidi, ki so vezani na LTP1 bi naj imeli antibakterijsko aktivnost za bakterije in glive.
Vsi podatki kažejo, da so povezave med sladkorji in proteini, ki nastanejo kot produkt Milardove reakcije, prvi korak do nastanka pivovske pene. Kaže, da je kontrola glikacije LTP1 proteinov med slajenjem in varjenjem piva, nujna za optimalno penjenje piva.

== Mitja Crček: DSIP in spanje ==

Pred 2000 leti so ljudje verjeli, da postanemo zaspani zaradi nekakšnih želodčnih hlapov, ki gredo v možgane, se tam kondenzirajo, zamašijo pore in posledično povzročajo zaspanost. Kasneje so seveda ugotovili da temu ni tako, leta 1977 pa so odkrili majhne peptide, ki naj bi nas uspavali in jih poimenovali Delta Sleep-Inducing peptide (DSIP). DSIP je majhen peptid, sestavljen iz devetih aminokislinskih ostankov in maso 850 daltonov, prvič pa so ga odkrili pri zajcih. Sodeloval naj bi tako pri endokrini regulaciji kot pri fizioloških procesih (poveča učinkovitost oksidativne fosforilacije), pomembno vlogo pa naj bi imel tudi v medicini in pri zdravljenju bolezni. Ker naj bi podaljševal REM fazo, bi ga lahko uporabljali tudi kot dodatek pri zdravljenju alkoholizma ali ga dodajali antidepresivom in pomirjevalom, ki skrajšujejo REM fazo. Raziskave so spremljale tudi vpliv DSIP-ja na nespečnost. Ugotovili so, da DSIP rahlo povečuje kvaliteto spanja in skrajšuje latenco uspavanja, na trajanje budnosti in druge parametre pa ne vpliva, zato so si strokovnjaki enotni, da ima DSIP le rahle terapevtske učinke na nespečnost. Delovanje peptida pa še vedno ni povsem razjasnjeno in le želimo si lahko, da bodo novejše raziskave prinesle nove informacije, saj ima DSIP vsekakor velik potencial v medicini.

== Dominik Kert: FOXP2, govoreči protein ==

Ljudje in živali se razlikujejo. Za znanstvenike 19. stoletja je bilo zelo fascinantno to, da mi lahko govorimo, se sporazumevamo in pomnimo besede, medtem ko živali ne morejo. Ko se je pojavila družina KE na koncu 90. let prejšnjega stoletja, so znanstveniki ugotovili, da obstaja gen, ki kodira FOXP2. Družina KE je slovi po tem, da ima polovica njenih članov težave z govorom. Tako so ugotovili, da se mutacija prenaša avtosomno in dominantno. In verjetno na to vpliva mutacija FOXP2, FOXP2 protein pa je po vsej verjetnosti odločilen faktor pri govoru.
FOXP2 protein je sestavljen iz 715 aminokislin in spada med družino transkripcijskih faktorjev, ki se imenuje FOX (zaradi 'forkhead box' domene). Zanimivo je, da se ta gen razlikuje od gena opic (šimpanz, gorila, makaki) le za dve in od miši le za tri aminokisline. To se znanstvenikom zdi zelo zanimivo, ker je verjetno zaradi teh dve sprememb v aminokislinskem zaporedju prišlo do sprememb pri sporazumevanju. Zaradi teh dejstev so se naprej usmerili na to, ali je bil gen res pod vplivom naravne selekcije in ugotovili so, da je bil res.
FOXP2 na te spremembe vpliva v možganih, je pa prisoten tudi v pljučih, drobovju in srcu. Vendar njegova funkcija tam še ni znana.

== Petra Malavašič: Ureaza bakterije Helicobacter pylori ==

Bakterija Helicobacter pylori spada med patogene mikrobe. Znanstvenika Warren in Marshall sta leta 1987 odkrila to bakterijo ter ugotovila, da je s to bakterijo povezana razjeda na želodcu. Leta 2005 sta prejela Nobelovo nagrado. Že vsak drugi človek je okužen s to bakterijo. Naseljena je na želodčni sluznici in povzroča kronično vnetje želodčne sluznice. Bakterija se lahko naseli in se razmnožuje v prisotnosti želodčne kisline, kjer je pH okoli 2. Posebni obrambni mehanizmi omogočajo bakteriji, da lahko preživi v kislem okolju. Encim ureaza je pri tem najpomembnejši. Ureaza je encim, ki katalizira hidrolizo uree, pri čemer nastane amoniak, ki se v končni fazi veže z molekulami vode v amonijev hidroksid, ki poveča pH v neposredni okolici bakterije. Encim ureaza se nahaja v citoplazmi bakterijske celice in na njeni površini. Sam encim je zgrajen zelo kompleksno in omogoča bakteriji preživetje. Posebna kompleksna zgradba encima onemogoči, da bi kislina želodčnega soka denaturirala encim. Encim sestavljata dva kompleksa (αβ) štirih prostorsko razporejenih (αβ)3 enot.

== Matevž Merljak: CEM15, VIF in infektivnost retrovirusov ==

Ena izmed komponent obrambnega mehanizma pred retrovirusi v nekaterih človeških celicah je citidinska deaminaza CEM15 (APOBEC3G). V celicah, ki jo izražajo, se retrovirusi brez posebnega proteina (VIF, “viral infectivity factor”) ne morejo uspešno množiti, zato takim celicam pravimo “nepermisivne” celice.

CEM15 deluje tako, da med procesom reverzne transkripcije v novonastali “minus” DNA verigi številne citidinske baze pretvori v uridinske, ter s tem povzroči tako zmanjšano obstojnost z uracilom bogate DNA verige, kot tudi zamenjave gvanozinskih baz z adenozinskimi v kodirajoči (“plus”) verigi DNA. Čeprav takšna hipermutacija za nadaljno infektivnost virusa ni vedno usodna (torej lahko tako mutirana DNA v nekaterih primerih še vedno tvori funkcionalne viruse), je običajno dovolj obsežna, da onemogoči uspešno reprodukcijo virusa.

Raziskave kažejo, da CEM15 ne napade nastajajoče DNA kot lasten celični odgovor na infekcijo, pač pa se med izgradnjo novih virusov vgradi v le-te ter po infekciji nove celice povzroči omenjene spremembe v nastajajoči DNA verigi.

Že omenjen faktor VIF izhaja iz virusa HIV-1, ki primarno napada sicer nepermisivne limfocite T. Naloga VIF je preprečitev vgradnje CEM15 v nastajajoče viruse, to pa doseže tako z oteževanjem njene translacije, kot tudi z indukcijo razgradnje CEM15 v proteasomu.

== Eva Knapič: TSH3 - Kaj novorojenčkom omogoča zadihati? ==

Kaj novorojenčkom omogoča zadihati? Raziskave so pokazale, da ima eno izmed vodilnih vlog pri začetku dihanja protein teashirt homolog 3 (TSH3). To je protein, ki ga uvrščamo med transkripcijske faktorje. Po strukturi spada v družino cinkovih prstov, kjer so sekundarne strukture koordinirane s cinkovim ionom. TSH3 ima pet tako urejenih struktur in vse spadajo v Cys2His2 skupino – cinkov ion koordinira dva cisteinska in dva histidinska ostanka ßßα podenote.
Organizem brez zapisa za teashirt 3 protein se v času embrionalnega razvoja navidezno ne razlikuje od organizmov, ki ta zapis imajo. Vendar so podrobnejše raziskave pokazale, da se brez prisotnosti proteina teashirt 3 dokončno ne oblikujejo pljučni mešički, ki so funkcionalna enota pljuč, saj tam poteka izmenjava plinov. Odsotnost proteina povzroča povečano apoptozo nevronov motoričnega jedra v možganskem deblu, s tem so proteinu pripisali zmožnost inhibicije apoptoze nevronov. Prav tako so nezmožnost odziva organizma na pH spremembe okolja pripisali pomanjkanju proteina TSH3.
Iz vseh teh pomanjkljivostih, ki jih povzroča TSH3 so raziskovalci prišli do zaključka, da novorojenček brez zapisa za protein ni zmožen zadihati, ker ni sposoben odziva na spremembo okolja, predvsem pH in tako ne more vzdrževati homeostaze, ki je potreba na preživetje.

== Tjaša Goričan: Vpliv Nogo proteina na regeneracijo živčnega sistema ==

Nevroni vsebujejo mielin, ki je sestavni del mielinske ovojnice aksona in ima nalogo zagotavljanja stalnega prenosa električnih signalov. Poleg tega pa mu je dodeljena tudi nenavadna lastnost. Vsebuje namreč proteine Nogo-A, ki delujejo kot inhibirotji za rast poškodovanih aksonov. Posledično se diferencirani nevroni niso sposobni deliti. Problem se pojavi pri poškodbi živčnega sistema, saj se ni sposoben regenerirati. Bolezni, ki so povezane s poškodbami živčevja so: Poškodbe hrbtenjače, Alzheimerjeva bolezen, možganska kap, shizofrenija itd.

Nogo-A protein spada v družino proteinov retikulonov in je ena od oblik Nogo proteinov. Je transmembranski protein, ki se z domeno Nogo-66 uspešno veže na receptor in povzroči razgradnjo mikrotubulov v aksonu, kar privede do preureditve citoskeleta in posledično zaustavitve rasti aksona. Največ Nogo-A se nahaja na oligodendrocitih. Oligodendrociti so celice, ki spadajo med nevroglio in tvorijo mielinski ovoj nevronov v centralnem živčnem sistemu. Veliko več ga najdemo v centralnem živčnem sistemu v primerjavi s perifernim.

Čeprav je še veliko neznanega na področju živčnega sistema, je znanost že dosegla uspehe glede boja proti boleznimi, povezanimi z regeneracijo živčnega sistema. S protitelesi se da inhibirati protein Nogo-A in s tem preprečiti inhibicijo rasti poškodovanih nevronov.

== Marko Radojković: Fluorescentni proteini in njihova uporaba v živčnem sistemu ==

Fluorescentni proteini so členi družine homologih proteinov, ki se delijo skupno lastnost da svetlijo zaradi formiranja kromoforma znotraj lastnega polipeptidnega zaporedja. Prvi odkrit takšen protein je bil zeleni fluorescentni protein ali GFP. Od tedaj do danes so kreirani različni mutanti, ki žarijo skoraj vse barve človeškega vidnega spektra. Izkazalo se je da so zelo uporabni v mnogih bioloških disciplinah, predvsem pa so popularni v spremljanju dinamike proteinov, genske ekspresije, in tudi posledično na viši ravni, dinamike organelov ter gibanja celic znotraj tkiva.

Ne tako dolgo nazaj, je tim znanstvenikov uspel skombinirati različne barvne variante GFP-ja s sofisticiranim Cre/Lox sistemom genske rekombinacije in tako omogočil njihovo izražanje v samih možganih. Tale tehnika omogoča da se vsaki posamezni nevron obarva drugače in tako loči od sosednjih, kar omogoča detajlno analizo živčnega vezja. Brainbow strategija, kakor so jo poimenovali, daje upanje znanstvenikom da z ustvarjanem celotnega ''zemljevida'' možganov, lahko izpeljejo pomembne informacije o nevronskih povezavah in njihov nadaljni vpliv na vedenje in delovanje organizma.

== Tamara Marić: MikroRNA ==
MikroRNA je mala molekula, ki je prepisana z DNA na tak način kot mRNA. Zapis za miRNA se lahko nahaja v intronskih regijah, kodirajočih ali nekodirajočih genov. Osnovna funkcija je utišanje genov na nivoju sinteze proteinov. Da pa lahko opravi svojo nalogo mora dozoreti. Biogeneza miRNA se začne v samem jedru, kjer se 1000 nukleotidov dolg transkript s pomočjo encimskega kompleksa (Drosha-DGCR8)skrajša na 60-70 nukleotidov dolg pre-miRNA.Z eksportinom-5 se prenese iz jedra v citoplazmo do naslednjega kompleksa. Dicer veže pre-miRNA in jo skrajša na 22 nukleotidov. Nastane miRNA dupleks. Ena izmed verig prevzame vodilno funkcijo in se vmesti v kompleks istega encima v povezavi z drugimi proteini. Kompleks pripelje do komplamentarne verige mRNA in povzroči translacijsko represijo. Znanstveniki se ukvarjajo predvsem z vprašanjem,kako se miRNA izraža v številnih boleznih. Natančneje sem si pogledala proces resorpcije in obnove kosti in kako miRNA vpliva na regulacijo teh dveh procesov.

== Maja Remškar: Okulokutani albinizem tipa II in P protein ==

Melanin je pigment, ki je nujno potreben za zaščito kože pred pripekajočim soncem ter za normalno delovanje oči. Glavna sestavina za njegovo sintezo je aminokislina tirozin, ki je osnova evmelanina (črni pigment), ob dodatku cisteina pa dobimo še feomelanin (rdeče-rumen). Za običajno delovanje biosinteze melanina je potrebno kislo okolje v melanosomih, kjer se sinteza izvaja. Za vzdrževanje kislosti sta potrebna dva proteina – anionski kanalček in ATP črpalka. Anioni tu delujejo kot vaba za protone, kjučne za kisel pH. P protein naj bi deloval kot anionski transporter. Torej v njegovi odsotnosti v melanosom ne morejo dostopati anioni in posledično se v celico ne prečrpavajo protoni, kar pomeni da ni kislega pH ugodnega za sintezo melanina.
Okulokutani albinizem tipa II ali OCA2 nastane zaradi pomanjkanja količine melanina v očeh, koži in laseh. Za kožo to pomeni večjo občutljivost na UV žarke in povečano možnost za kožnega raka. Zaradi nepigmentiranih optičnih vlaken pa se pojavijo še težave z očmi, kot so škiljenje, fotofobija, nistagmus, degeneracija rumene pege, pride pa tudi do izgube biokularnega vida. OCA2 je dedna bolezen, ki se deduje recesivno. Človek le z enim okvarjenim alelom je torej prenašalec gena. Ugotovili so, da OCA2 povzroča mutacija gena P, in sicer najpogostejša je delecija 7 eksona.

== Ana Remžgar: Bacillus subtilis ==

Bacillus subtilis je grampozitivna paličasta bakterija. Ko ima v okolju dovolj hranil, se simetrično deli in vegetativno raste. Ko pa v okolju začne hranil primanjkovati, B. subtilis uvede različne mehanizme, da lahko preživi. Del populacije postane kompetenten in sprejme tujo DNA. Del populacije pa s pomočjo zapletenega sistema aktivacije proteina Spo0A vstopi v proces sporulacije. Sporulacija je počasen in energijsko potraten postopek, ki traja v idelanih razmerah vsaj 7 ur. Na koncu nastane spora, ki lahko preživi tudi več desetletji v neugodnih življenjskih razmerah. Ko celica vstopi v cikel sporulacije, začne v okolje izločati razne toksične snovi, med njimi sta najbolj učinkovita Skf in Sdp. Ko celica izloči ti dva proteina v okolje, ubije sosednje bakterijske celice Bacillis subtilisa. Zaradi njunih lasnosti, ta dva proteina pogosto zato imenujemo kanibalistična faktorja. Vendar mora celica paziti, da pri tem ne ubije še sebe. Pri tem ji pomaga medmembranski protein SdpI.
Bakterija Bacillus subtilis si tako s kanibalizmom pomaga, da celice ki vstopajo v sporulacijo dobijo dovolj hranil za dokončanje spore.

== Tina Gregorič: Grelin - hormon lakote ==

Občutek lakote je odvisen od številnih dejavnikov, med katere spadajo telesna sestava in teža, vrsta hrane, ki jo vsak dan uživamo, količina spanja in psihološki dejavniki. Večina ljudi postane lačnih, ko je čas za obrok: zajtrk, kosilo, malica, večerja. Znanstveniki so leta 1999 odkrili hormon, ki sodeluje pri nastanku lakote in poveča apetit. Imenuje se grelin, ki je poznan tudi pod imenom hormon lakote. Gen, ki kodira transkripcijo grelina, je sestavljen iz 117 aminokislin in se ob aktivaciji razcepi na 5 manjših podenot, med katerimi sta najpomembnejša grelin in obestatin. Grelin je sprva neaktiven hormon, sestavljen iz 28 aminokislin. Po esterifikaciji na serinu (Ser3) postane aktiven. Sprosti se v kri in po krvi potuje do hipofize v možganih, kjer se nahajajo grelinski receptorji, imenovani GHRS-1a receptorji. Natančna vezava grelina na receptor zaenkrat še ni znana. Grelin ni edini hormon, ki vpliva na to, kdaj nas bo zajela želja po hranjenju in kdaj nas bo minila. V telesu imamo več kot 40 snovi, ki spodbujajo in zavirajo občutek lakote. Odkritje grelina in raziskovanje njegove vloge v človeškem metabolizmu je odprlo vrata številnim raziskavam in študijam na področju debelosti in motenj, ki so povezane s prehranjevanjem. Hormon grelin je povezan z različnimi obolenji kot so anoreksija, kahesija, SW sindrom in na koncu tudi prekomerna telesna teža, vendar se njegova funkcija od bolezni do bolezni spreminja.

== Andreja Bratovš: Bolečina in njen receptor - TRPA1 ==

Ko začutimo bolečino, je to ponavadi znak, da lahko pride ali pa je že prišlo do poškodbe na ali v našem telesu – opozorilo za nas, naj ukrepamo. V zaznavanje bolečine je vpletenih veliko zapletenih mehanizmov, eno zanimivejših odkritij pa je gotovo receptor TRPA1. TRPA1 je receptorski ionski kanalček, prepusten za različne katione. Aktivirajo ga različni dražljaji: nizka temperatura, oksidativni stres in različne dražilne snovi. Med kemijskimi aktivatorji so zanimivi predvsem: alil izotiocianat (snov, ki daje pekoč okus gorčici, hrenu in wasabiju), alicin (spojina iz česna) ter akrolein (sestavina solzivca). Zanimivo je, da aktivacija TRPA1 poteka preko kovalentne vezave liganda na receptor.
TRPA1 se nahaja v nociceptorjih – to so prosti živčni končiči, ki zaznavajo bolečino – njegova funkcija pa je zaznavanje bolečine, ki jo povzročijo prej navedeni dražljaji. Udeležen je tudi pri občutenju bolečine pri vnetju tkiva, kjer deluje v povezavi z bradikininom – mediatorjem vnetja.
TRPA1 in tudi drugi TRP kanalčki so zanimive tarče za nove vrste analgetikov. Cilj novih zdravil je delovanje le na začetek poti prenosa bolečine in ne centralno na ves živčni sistem, kot je značilno za dosedanja zdravila proti bolečinam. Tako delovanje bi namreč zmanjšalo stranske učinke pri jemanju analgetikov, kot so na primer omotičnost in zaspanost.

== Jernej Mustar: Na+ kanalček Nav1.7 in bolečina ==

Prva asociacija ob besedi bolečina pri nobenem ob nas ni pozitivna. Toda če malo bolj razmislimo, kaj bi bilo brez nje, kmalu pridemo do spoznanj, ki so v nasprotju z prvo asociacijo. Bolečina ima več prednosti kot slabosti v našem življenju, je namreč izjemnega pomena za naše preživetje. Obstajajo ljudje, ki jim je pred tem globalno negativnim občutkom prizanešeno. Bolj konkretno, gre za točkovno "nonsense" mutacijo na genu SCN9A, ki povzroči nepravilno izražanje alfa podenote tipa 9 Nav1.7 proteina. Ta podenota je ključna komponenta, ki skupaj z beta podenotami sestavlja natrijev kanalček Nav1.7. Slednji je v večji količini izražen v perifernem živčevju in igra pomembno vlogo pri čutenju bolečine.
Za boljše poznavanje Nav1.7 so raziskovanje začeli na miših. Uporabili so tako imenovano "knock-out" metodo, s katero izbijejo določen gen in opazujejo posledice. Če so izbili gena SCN9A na obeh alelih (homozigoti), je to rezultiralo v poginu mišk takoj po skotitvi. Pri heterozigotih, kjer je bil odstranjen samo gen na enem alelu, do pogina ni prišlo, a je bilo opaženo zmanjšeno dojemanje bolečine. Zanimivo je dejstvo, da miške ob globalnem pomanjkanju Nav1.7 takoj poginejo, ljudje pa so popolnoma normalni, če odmislimo nesposobnost čutenja bolečine. Razlago za to najdete v moji seminarski, poleg tega pa so predstavljena tudi še druge mutacije Nav1.7 pri ljudjeh, ki rezultirajo v povečani aktivnosti le tega in posledično ojačenem čutenju bolečine.

== Ines Kerin: Royalactin ==

Čebele so znane po svoji pridnosti in usklajenemu delovanju v skupnosti. Da je to delovanje res usklajeno, si morajo med seboj razdeliti naloge. To jim omogoča protein, ki ga imenujemo royalactin.
Čebele se delijo v dve skupini, na matice, katerih naloga je razmnoževanje, in čebele delavke, ki nabirajo pelod, stražijo in skrbijo za razvoj ličink. Takemu pojavu pravimo dimorfizem, ki pa ni odvisen od genetske raznolikosti, temveč od načina prehrane. Čebele delavke namreč izločajo matični mleček, ki vsebuje royalactin, odgovoren za diferenciacijo ličinke v matico. Je monomerni protein iz družine MRJP's (major royal jelly proteins), in sicer MRJP1. Odkril ga je japonski biotehnološki raziskovalec Masaki Kamakura, ko je proučeval vsebnost proteinov v matičnem mlečku. Izvedel je preproste eksperimente, ki so temeljili predvsem na obstojnosti različnih proteinov v matičnem mlečku, hranjenem pri 40°C 7, 14, 21 in 30 dni. Z njimi je dokazal, da je royalactin tisti protein, ki vpliva na pospešeno rast in razvoj matic.
Royalactin ima delovanje podobno rastnim faktorjem. Veže se direktno ali nedirektno (preko liganda) na EGFR (epidermal growth factor receptor) in tako vpliva na potek 3 različnih poti. Ena pot poteka preko PI3K/TOR/S6K poti, kjer se sprošča sekundarni prenašalec (zaenkrat še neznan), ki vpliva na pospešeno rast. Druga pot poteka preko Ras/Raf/MAPK poti, vpliva na endokrini žlezi, da sproščata ekdisone, ki vplivajo na krajši razvojni čas. Tretja pot še ni povsem raziskana. Kaskada reakcij, ki zaenkrat še ni znana, vpliva na žlezo na dnu možganov (Corpus allata), da izloča juvenilne hormone. Ti spodbudijo yolk protein, da vpliva na razvoj spolnih žlez.
Podatkov o royalactinu danes še ni veliko, saj je tema novejša in potekajo še nadaljnje raziskave.

== Urška Navodnik: Laktaza ==

Laktozno intoleranco so diagnosticirali in poznali že mnogo let nazaj. Je bolezensko stanje, kjer osebek ne more presnavljati laktaze. Laktaza je encim, nujno potreben za razgradnjo disaharida laktoze. Razgradnje se zgodi v tankem črevesju. Obsežnost laktozne intolerance se razlikuje po populacijah, predvsem iz razloga, da večina ljudstev ne pozna tradicionalnega kmetijstva oz. ga pozna v zelo majhni meri. Taka ljudstva so Afričani, J Američani itd. Razvila se je genska raznolikost – kar nam pove da se genski set Afričana razlikuje od S Američana ali Evropejca. Le – ti lahko v večini presnavljajo laktozo. Obstaja tudi oblika, ki ni pogojena gensko ampak z bolezenskim stanjem na tankem črevesju. Bolezen je smrtno nevarna samo, če ima dojenček prirojeno laktozno intoleranco (dogaja se predvsem na Finskem). Pri zaužitju laktoze lahko bolnik s to boleznijo občuti bolečine v trebuhu, slabost, drisko …. Dandanes obstajajo nadomestki oz. hrana z odvzeto laktozo(od mleka, jogurtov, sira …). Obstaja tudi laktaza v kapsulah. Le – ta je lahko odličen nadomestek naše laktaze. Ob dodatku laktaze (ki je proizvedena s pomočjo kvasovk) lahko človek z laktozno intoleranco zaužije katerokoli živilo, ki vsebuje laktozo. Gene za presnavljanje laktozne intolerance dobimo od svojih staršev. Vendar pa se v raziskavah kažejo ugotovitve, da na aktivnost laktaze vplivajo tudi drugi dejavniki.

== Alja Zottel: Sleepless protein in regulacija spanja

Spanje predstavlja pomemben del našega življenja in je za naš organizem nujno potreben. Znanstveniki sicer ne vedo natančno čemu, ve pa se, da spanje pozitivno vpliva na imunski sistem, spomin.... Med spanjem se poveča plastičnost možganov- ohranijo se tiste sinapse, ki so pomembne, odvečne pa se eliminirajo. Posledic pomanjkanja spanja je kar nekaj: duševne motnje, nastanek sladkorne in kardiovaskularnih bolezni, zmanjšana sposobnost spomina itd. Celotno spanje je regulirano homeostatsko in cirkadijsko. Cirkadijko se regulira čas spanja in bedenja glede na svetlobo, medtem ko se homeostatsko regulirajo vsebina spanja, dolžina in potreba po spanju, ko spimo premalo. Eden izmed mehanizmov homeostatske regulacije je tudi shaker-sleepless interakcija. Shaker protein je ionski kanalček za kalijeve ione in zmanjša vzdražljivost določenih nevronov. Protein za svoje delovanje potrebuje še sleepless protein s katerim verjetno tvori kompleks. Sleepless protein pospeši aktivnost shaker proteina in ga ustrezno lokalizira. Ti mehanizmi še niso natančno pojasnjeni. Moteno delovanje shaker proteina povzroči ekstremno zmanjšano dolžino spanca brez večjih fizioloških in psiholoških posledic. Do nepravilnega delovanja lahko pride zaradi mutacije shaker ali sleepless gena. Če bi nam uspelo te mutacije izvesti na ljudeh, bi to pomenilo, da bi lahko spali zelo malo, ampak bi se vseeno počutili spočiti. Dejstvo je, da bi s tem trajno ozdravili nespečnost in povečali našo učinkovitost. Vseeno obstajajo etični pomisleki, zakaj natančno bi želeli to storiti in kakšen vpliv bi to imelo na naše življenje in življenje drugih.

BIO2 Seminar 2011

2011-10-09T11:16:42Z

AljaZottel:

BIO1 Povzetki seminarjev 2011

2011-03-13T21:32:29Z

AljaZottel:

== Alja Zottel: Vloga imunskega sistema pri nastanku ateroskleroze ==
Glavni vzrok nastanka ateroskleroze je imunski odgovor na lipoproteine majhne gostote oz LDL, ki se kopiči pod endotelom arterijskih žil. Apolipoprotein B100, ki je komponenta LDL, se veže na proteoglikane zunajceličnega matriksa in se pod vplivom različnih radikalov oksidira. OxLDL nato aktivira endotelijske celice, da začnejo proizvajati adhezijske beljakovine, kot sta E-selektin in VCAM-1. Te beljakovine skupaj s kemokini povlečejo monocite, T limfocite in in dendritske celice v endotelijsko plast žile. Monociti se nato pod vplivom M-CSF citokina diferencirajo v makrofage. Makrofagi nato začnejo proizvajati odstranjevalne receptorje. Ti tako lahko prepoznajo oxLDL in ga z endocitozo vsrkajo. Makrofagi se zato napihnejo in spremenijo v »foam cell«. Te celice so najštevilčnejše celice v aterosklerotskih plakih. Dejavniki, ki pospešujejo nastanej ateroskleroze so signalni proteini PRR, T levkociti in proteini CRP. T celice pomagalke izločajo interferon gama, ki privlači monocite. Protein CRP se veže na navadni LDL in tako ga lahko makrofagi, ki imajo receptorje za CRP vsrkajo. Dejavniki, ki preprečujejo nastanek ateroskleroze so B limfociti in protein PPAR. PPAR je receptorski protein oz. transkripcijski faktor, ki preprečuje nastanek »foam cell« celic in vsrkavanje LDL v makrofage. Preprečuje tudi razvoj T celic in povečuje količino HDL v krvi.

== Veronika Jarc: Hepatitis C ==
Hepatitis C(HCV) je nalezljiva bolezen, ki napade ljudi, šimpanze ter nekatere majhne modelne živali. HCV spada med RNA viruse z ovojnico.Razvrščen pa je v rod hepacivirus ter družino flaviviridae. Sestavljen je iz 6 genotipov (1-6), ki se razlikujejo v nukleotidni sekvenci od 30-35%, sedmega pa so odkrili leta 2008 (Gottwein et al., 2008). HCV vsebuje pozitiven trak gena (9,6 kb), ki je sestavljen iz 5´-NCR( non-coding region), 3´- NCR in IRES( internal ribosome entry side). IRES vsebuje odprto bralno ogrodje, ki šifrira strukturne in ne strukturne proteine. Med strukturne proteine spadajo proteinsko jedro, virusna RNA ter dva glikoproteina E1 in E2. Sestavni deli ne strukturnih proteinov pa so hidrofoben protein p7, NS2-3 proteaza, NS3 serin proteaza, NS4A polipeptid, NS4B protein, NS5A protein in NS5B RNA odvisna RNA polimeraza (RdRp).
S pomočjo različnih odkritij, kot so HCVpp(sestavljen iz lipidne ovojnice z E1-E2 proteini, na retrovirusni nukleokapsidi), izoliranje kloniranega gena 2a ter s pomočjo tega gena HCVcc( cell-culture produced HCV), so znanstveniki začeli preučevati življenski cikel in celično strukturo hepatitisa C. To so dosegli z preučevanjem različnih eksperimentalnih modelov kot so imunski odzivi, NK celice in dendritske celice.
Poznamo tudi proteine, ki jih HCv sreča v hepatocitski celici in ti so in tegrin RGE/RGD, LDL receptor, HDL receptor, klaudin okludin in tetraspanin CD81.

== Matja Zalar: Protein p53 ==
Protein p53, včasih imenovan tudi varuh genoma, kodira gen TP53 na sedemnajstem kromosomu. Je eden izmed tako imenovanih tumor-supresorskih proteinov, ki, kot to sporoča že samo ime, zavirajo nastanek in rast tumorjev. Na področju razumevanja delovanja, vloge in strukture proteina p53 in njegovih mutantov se izvaja veliko raziskav. Trenutno je p53 najbolj raziskan tumor-supresorski protein, še zdaleč pa ni edini. Gre za protein, ki se kopiči v jedru in z vezavo na DNA v obliki teramera nadzoruje in regulira procese kot so apoptoza, zaustavitev celičnega cikla in popravljanje poškodovane DNA. Za raziskovalce je še posebno zanimiv zaradi dejstva, da v nemutirani obliki zavira nastanek in rast tumojev, njegove GOF mutirane oblike pa pripomorejo k nenadzorovani delitvi celic in nastanku rakastih tkiv. Veliko raziskav se ukvarjaja z iskanjem snovi, ki bi obnovile osnovno obliko p53, oziroma uničile mutantske oblike p53 v rakastih celicah ter s tem uničile tumor. To pa bi lahko bistveno izboljšalo tehnike zdravljenja rakavih obolenj in odziv človeškega organizma na ta zdravljenja. Odkrili so že kar nekaj takšnih snovi (RITA, PRIMA, nutlin3), ki pa jih še vedno testirajo in še niso v redni uporabi pri zdravljenju rakavih obolenj.

== Andrej Vrankar: Androgena alopecija ==
Na podlagi raziskav, ki so jih znanstveniki izvedli na celičnih vzorcih posameznikov z androgeno alopecijo, so ugotovili, da je bila domneva, da je za nastanek AGA kriv propad matičnih celic v lasnem mešičku oziroma, propad samega lasnega mešička napačna. Raziskave so pokazale ravno nasprotno in sicer, da se matične celice tudi v plešastem lasišču posameznika z AGA ohranjajo in da lasni mešički ne propadejo, vendar se le zelo skrčijo. So pa ugotovili, da se število celic imenovanih predniške celice v plešastem lasišču močno zmanjša, kar je eden od glavnih vzrokov za nastanek AGA, saj so prav predniške celice tiste, ki so zaslužene za rast las. Čeprav se dednost smatra kot glavni vzrok za nastanek AGA, pa tudi hormoni igrajo pomembno vlogo. Pri moških je to moški hormon testosteron, ki se s pomočjo encima 5-α-reduktaze v lasno mešičnih celicah pretvarja v svojo bolj aktivno obliko dihidrotestosteron (DHT). Ta se se nato s posebno vezjo veže na androgene receptorje v lasnih mešičkih, kar sproži posebne procese, ki skrajšajo anageno fazo celičnega cikla. Zaradi skrajšanja te faze las prej prestopi v telogeno fazo in izpade. Kako občutljivi so lasni mešički na androgene pa je seveda gensko pogojeno.

== Sandi Botonjić: Tioredoksinu podoben protein (TXNL2) ščiti kancerogene celice pred oksidativnim stresom ==
Kisikovi radikali, ki povzročajo oksidativni stres lahko v skrajnem primeru poškodujejo DNA in tako povzročijo nenadzorovano delitev celic, kar pomeni nastanek raka v organizmu. Hkrati pa je raven kisikovih radikalov v rakastih celicah višja, kot v zdravih, in sicer zaradi onkogenih stimulacij, povečane presnovne aktivnosti ter okvare mitohondrijev. Toda rakave celice imajo, kot protiutež tudi močan antioksidantni mehanizem s katerim zavirajo programirano celično smrt.

Raziskovalci so tekom analiziranja večih tkiv, ki so obolela z različnimi vrstami raka ugotovili, da je pri vseh povečana raven [http://www.thesgc.org/structures/structure_images/2WZ9_400x400.png tioredoksinu podobnega proteina - TXNL2]. Zatem so izvajali poskuse na miših tako, da so jim vbrizgali kancerogene eritrocite in ko so se pojavili simptomi tumorja – so jim vbrizgali še protein TXNL2. Ugotovili so, da protein TXNL2 zavira rast rakavih celic. Proučevali so tudi vpliv proteina TXNL2 v mišjih zarodkih. Prišli so do zaključka, da protein TXNL2 regulira raven kisikovih radikalov tako pri živečih organizmih, kot med embriogenezo.

Znanstveniki so prepričani, da je protein TXNL2 potencialna tarča bioloških zdravil v prihodnosti. Namreč monoklonska protitelesa (med katere spade tudi TXNL2) za zdravljenje raka z vezavo na receptorje za rastne dejavnike blokirajo celično rast in diferenciacijo ter tako zaustavijo rast tumorja. Zaustavijo lahko tudi rast tumorskega ožilja in s tem posredno onemogočajo rast tumorjev in metastaziranje. Med mehanizme delovanja monoklonskih protiteles, spada tudi ciljanje drugih efektorskih molekul na mesta delovanja - kot so npr. kisikovi radikali. Raziskave so potrdile, da to velja tudi za protein TXNL2.

== Ana Dolinar: Prilagojena ali prilagodljiva imunost? Primer naravnih celic ubijalk ==
Naravne celice ubijalke (NK celice) so vrsta levkocitov. V človeškem telesu so zadolžene za uničevanje patogenih organizmov s pomočjo za celice strupenih snovi. Na površini imajo pet skupin receptorjev: aktivacijske, inhibitorne, kemotaksične in citokine ter adhezijske receptorje.

Njihova aktivacija je odvisna od vezave ligandov na površinske receptorje NK celice. Če je vezanih več inhibitornih ligandov kot aktivacijskih, potem se NK celica ne aktivira, ker inhibitorni ligandi zavrejo delovanje NK celice. V primeru, da se veže več aktivacijskih kot inhibitornih ligandov ali pa se slednji sploh ne vežejo, se NK celica aktivira ([http://www.georg-speyer-haus.de/agkoch/research/subframe_en.htm aktivirana NK celica-rumeno, tarčna celica-rdeče]). Vezava kemotaksičnih ligandov vpliva na gibanje molekule zaradi kemičnih signalov, vezava citokinov spodbuja rast celic ali sintezo snovi, ki jih potrebuje imunski sistem, vezava adhezijskih ligandov pa omogoča pritrjanje NK celice na tarčno celico.

Raziskovalci se trudijo, da bi našli optimalno imunoterapijo, pri kateri bi sodelovale NK celice. Te terapije bi bile uporabne predvsem pri rakavih obolenjih, vendar so možnosti tudi pri obolenjih z virusom HIV ali z virusom hepatitisa C. Ta način imunoterapije je mogoč, ker večina tumorskih celic in virusov ne izraža MHC tipa 1, pomembnega inhibitorskega liganda za NK celice. [http://media.wiley.com/CurrentProtocols/IM/ima01n/ima01n-fig-0004-1-full.gif Zgradba MHC-1 molekule, prikazana z Ribbonovim diagramom in vezanim peptidom (A) ter površinska struktura molekule z vezanim peptidom (C). Slika B prikazuje molekulo MHC-2 z vezanim peptidom.]

== Urška Rauter: Razvojne vloge Srf, kortikalnega citoskeleta in celične oblike pri orientaciji epidermalnega vretena ==
Mehanizem nastajanja polariziranega epidermalnega sloja, ki s procesoma stratifikacije in diferenciacije tvori kožo, regulira več različnih med seboj v komplekse povezanih bioloških molekul. Trije najbolj osnovni procesi so delovanje proteinov aktina, orientacija vretena in sistem celične signalizacije. Znanstveniki pa so v obširni raziskavi potrdili tudi pomembno vlogo t. i. Srf proteina (serum response factor protein), transkripcijskega dejavnika, katerega pomembna vloga je regulacija celične diferenciacije.

Srf je transkripcijski dejavnik, ki se veže na določen, njemu ustrezen receptorski element; Sre (serum response element), to so predvsem geni v zgodnjem razvoju, geni za razvoj nevronov in mišična gena (proteina) aktin in miozin. Ker je njegova primarna funkcija regulacija ekspresije naštetih genov, odločilno vpliva na celično rast in diferenciacijo, prenos med nevroni in razvoj mišic.

Namen raziskave je obširen. Rezultati obetajoči. Dokazali so pomembno vlogo Srf proteina pri marsikaterem mehanizmu/procesu v embrionalnem razvoju. Tako recimo Srf odločilno vpliva na diferenciacijo celic, saj izguba le-tega povzroči kaotično deljenje in diferenciacijo celic med več plastmi epidermisa. Nadalje vpliva tudi na pravilno vzpostavitev polarnosti bazalne lamine in še najbolj ključno na tvorbo aktinsko-miozinskega skeleta, ki je nujen za pravilno mitozo, posledično za obliko in trdnost celice. Orientacija vretena in asimetrično dedovanje sta po zadnjih raziskavah osrednja mehanizma, ki omogočata matičnim celicam samostojno obnovi in diferenciacijo v pravilni smeri. Rezultati kažejo, da lahko takšne signale pošiljamo preko Srf proteina in aktinsko-miozinskega skeleta, za pravilno tvorbo in nadzirano regulacijo orientacije vretena, asimetrične celične delitve in nasploh usodo posamezne celice. Rezultati razkrivajo nove pojasnitve bioloških procesov, ki sodelujejo pri tvorbi morfologije epidermisa.

== Špela Pohleven: Prioni ==

Prioni so patogeni proteini, ki se od svojih nepatogenih, normalnih, v zaporedju aminokislin enakih dvojnikov, razlikujejo v 3D strukturi – imajo večji del β ploskev. Poznamo več vrst prionov, toda običajno govorimo le o proteinu PrP, ki je prisoten pri ljudeh in živalih. Ostali so namreč značilni za glive, ki so tako primerne za razne raziskave.
Za prione je značilno povezovanje v nitaste polimere, ki jih imenjujemo amiloidi. Znanstveniki domnevajo, da je prav njihova urejena struktura tista, zaradi katere so slabo topni v detergentih in odporni na proteaze.
Najbolj nenavadna lastnost prionov pa je njihova zmožnost širjenja brez potrebe po DNA in RNA. V zvezi s tem potekajo številne raziskave, saj prioni povzročajo številne smrtne bolezni, kot so Creutzfeldt-Jakobova bolezen, smrtonosna družinska nespečnost in druge. Z informacijami, ki jih tako pridobivajo, je možnost za odkritje zdravila večja.
Pri eni od nedavnih raziskav so tako ugotovili, da obstajata dve prionski obliki proteina PrP – infektivna in toksična. Za raziskave so uporabili miši z različnim izražanjem gena PRNP za PrP protein. Vse so okužili s prioni praskavca (ena od prionskih bolezni). Vse so dosegle enak prag infektivnosti, toda smrt ni nastopila istočasno. Iz meritev so znanstveniki prišli do zaključka, da morata obstajati dve različni obliki. To pa je le izhodišče za nove raziskave.

== Maša Mohar: Sladkorna bolezen, kot bolezen imunskega sistema ==

Diabetes mellitus je kronična motnja metabolizma beljakovin, lipidov in ogljikovih hidratov. Nastane zaradi zmanjšane funkcije proizvajanja insulina v telesu. Njen vzrok pa je lahko studi zmanjšana sposobnost telesnih celic za pravilno izkoriščanje insulina. Tip 2 je od insulina neodvisen diabetes (NIDDM). Ta tip ima 80-90% vseh pacientov in se pojavi v odraslem obdobju življenja, spodbudijo ga lahko različni mehanizmi, in za nekatere se še ne ve točno kako pride do tega, je pa res da k temu veliko pripomore nezdrav način življenja in seveda dednost. Prav tako se diabetes tipa 2 deli v dve skupini in sicer na debeli tip, ki ga ima približno 80% vse populacije in na ne debeli tip.
Da je T2D bolezen imunskega sistema pa ugotovimo s tem ko vidimo kako se telo odzovena določene mehanizme, ki sprožijo to bolezen. To so oksidativni stres, stres ER( endoplazemski retikel), lipotoksičnost in glukotoksičnost. Prav tako je potrebno poudariti, da ima diabetes tipa 2 svoje metabolne karakteristike in skupaj s temi patogenimi mehanizmi tvori formulo za nastanek bolezni. Seveda lahko pri T2D pride tudi do dolgoročnih komplikacij, kot so makro in mikro- vaskularne bolezni, problemi z ledvicami, očmi in živci. Te pa so glavni dejavniki za povzročitev hujšega bolezenskega stanja in ne nazadnje tudi smrti zaradi diabetesa.

BIO1-seminar 2011

2011-03-01T20:21:10Z

AljaZottel: /* Seznam seminarjev */

= Temelji biokemije- seminar =

Seminarje vodi doc. dr. Gregor Gunčar in so na urniku vsak ponedeljek od 10:00 do 11:30.

Ocena seminarjev predstavlja ??% končne ocene in vsebuje vse točke, ki jih študent/ka lahko zbere pri seminarju in ostalih dejavnostih, ki niso del pisnega izpita.

== Seznam seminarjev ==
{| border="1" cellpadding="4" cellspacing="0" style="border:#c9c9c9 1px solid; margin: 1em 1em 1em 0; border-collapse: collapse;"
| align="center" style="background:#f0f0f0;"|'''Ime in priimek'''
| align="center" style="background:#f0f0f0;"|'''Slovenski naslov članka'''
| align="center" style="background:#f0f0f0;"|'''Faktor vpliva revije'''
| align="center" style="background:#f0f0f0;"|'''Rok za oddajo'''
| align="center" style="background:#f0f0f0;"|'''Rok za recenzijo'''
| align="center" style="background:#f0f0f0;"|'''Datum predstavitve'''
| align="center" style="background:#f0f0f0;"|'''Recenzent 1'''
| align="center" style="background:#f0f0f0;"|'''Recenzent 2'''
| align="center" style="background:#f0f0f0;"|'''Recenzent 3'''
|-
| BOTONJIĆ SANDI||Tioredoksinu podoben protein (TXNL2) ščiti kancerogene celice pred oksidativnim stresom.||||28.02.||03.03.||07.03.||RODE URŠKA||KERIN INES||OGRIS IZA
|-
| VRANKAR ANDREJ||Število lasno-mešičnih matičnih celic se v plešastem lasišču moških z androgeno alopecijo ohranja za razliko od števila CD200-rich in CD34-positive lasno-mešičnih predniških celic||||28.02.||03.03.||07.03.||HROVAT KARMEN||BOHNEC IVO||JAVORŠEK KAJA
|-
| ZALAR MATJA||Protein p53||||28.02.||03.03.||07.03.||OGRIS IZA||CRČEK MITJA||ZOTTEL ALJA
|-
| ZOTTEL ALJA||Vloga imunskega sistema pri aterosklerozi||31.434||07.03.||10.03.||14.03.||RADOJKOVIĆ MARKO||KERT DOMINIK||HROVAT KARMEN
|-
| DOLINAR ANA||Prirojena ali prilagodljiva imunost? Primer naravnih celic ubijalk||28||07.03.||10.03.||14.03.||RAUTER URŠKA||MOHAR MAŠA||VERBANČIČ JANA
|-
| RAUTER URŠKA||Razvojna vloga Srf, kortikalnega citoskeleta in celične oblike v orientaciji epidermalnega vretena||19.527||07.03.||10.03.||14.03.||MUSTAR JERNEJ||JAVORŠEK KAJA||MOHAR MAŠA
|-
| MOHAR MAŠA||naslov||||14.03.||17.03.||21.03.||VENE ROK||RAUTER URŠKA||GORIČAN TJAŠA
|-
| POHLEVEN ŠPELA||jhfjsdf sdh fjhds v||12||14.03.||17.03.||21.03.||KEPIC LEA||RADOJKOVIĆ MARKO||DOLINAR ANA
|-
| KEPIC LEA||naslov||||14.03.||17.03.||21.03.||VRANKAR ANDREJ||BRATOVŠ ANDREJA||MUSTAR JERNEJ
|-
| KMETIČ MIRJAM||naslov||||14.03.||17.03.||21.03.||MARIĆ TAMARA||REMŠKAR MAJA||KOMAN KATRA
|-
| JARC VERONIKA||Hepatitis C||||14.03.||21.03.||28.03.||REMŠKAR MAJA||MUSTAR JERNEJ||KEPIC LEA
|-
| KOMAN KATRA||naslov||||14.03.||21.03.||28.03.||ČUPOVIĆ VANA||KARNER TAJA||KMETIČ MIRJAM
|-
| OGRIS IZA||Mišice in miokineze||||14.03.||21.03.||28.03.||KNAPIČ EVA||BRGLEZ ŽIVA||VRANKAR ANDREJ
|-
| KERIN INES||naslov||||14.03.||21.03.||28.03.||KARNER TAJA||ŠTEMBERGER ROK||KERT DOMINIK
|-
| VERBANČIČ JANA||naslov||||21.03.||28.03.||04.04.||ŠTOK ULA||ZOTTEL ALJA||KNAPIČ EVA
|-
| KNAPIČ EVA||naslov||||21.03.||28.03.||04.04.||ZALAR MATJA||POHLEVEN ŠPELA||LORBEK SARA
|-
| REMŽGAR ANA||naslov||||21.03.||28.03.||04.04.||BOTONJIĆ SANDI||LORBEK SARA||ČUPOVIĆ VANA
|-
| GRDADOLNIK MAJA||naslov||||21.03.||28.03.||04.04.||MOHAR MAŠA||REMŽGAR ANA||FRANKO NIK
|-
| JAVORŠEK KAJA||naslov||||28.03.||04.04.||11.04.||GEC KARMEN||MARIĆ TAMARA||RADOJKOVIĆ MARKO
|-
| BRATOVŠ ANDREJA||naslov||||28.03.||04.04.||11.04.||ZOTTEL ALJA||ČUPOVIĆ VANA||GRDADOLNIK MAJA
|-
| CRČEK MITJA||naslov||||28.03.||04.04.||11.04.||BOHNEC IVO||KMETIČ MIRJAM||BRATOVŠ ANDREJA
|-
| MARIĆ TAMARA||naslov||||28.03.||04.04.||11.04.||NAVODNIK URŠKA||GEC KARMEN||REMŠKAR MAJA
|-
| ŠTEMBERGER ROK||naslov||||04.04.||11.04.||18.04.||JAVORŠEK KAJA||VRANKAR ANDREJ||BOTONJIĆ SANDI
|-
| LORBEK SARA||naslov||||04.04.||11.04.||18.04.||POHLEVEN ŠPELA||KNAPIČ EVA||VENE ROK
|-
| REMŠKAR MAJA||naslov||||04.04.||11.04.||18.04.||KERIN INES||POVŠE KATJA||CRČEK MITJA
|-
| KARNER TAJA||naslov||||04.04.||11.04.||18.04.||REMŽGAR ANA||VERBANČIČ JANA||RODE URŠKA
|-
| RODE URŠKA||naslov||||24.04.||03.05.||09.05.||GRDADOLNIK MAJA||FRANKO NIK||MARIĆ TAMARA
|-
| RADOJKOVIĆ MARKO||naslov||||24.04.||03.05.||09.05.||FRANKO NIK||VENE ROK||POVŠE KATJA
|-
| VENE ROK||naslov||||24.04.||03.05.||09.05.||VERBANČIČ JANA||NAVODNIK URŠKA||ZALAR MATJA
|-
| AMBROŽIČ MATEVŽ||naslov||||24.04.||03.05.||09.05.||ŠTEMBERGER ROK||HROVAT KARMEN||BOHNEC IVO
|-
| HROVAT KARMEN||naslov||||04.05.||09.05.||16.05.||KERT DOMINIK||JARC VERONIKA||KARNER TAJA
|-
| FRANKO NIK||naslov||||04.05.||09.05.||16.05.||LORBEK SARA||KEPIC LEA||REMŽGAR ANA
|-
| NAVODNIK URŠKA||naslov||||04.05.||09.05.||16.05.||AMBROŽIČ MATEVŽ||ŠTOK ULA||ŠTEMBERGER ROK
|-
| BRGLEZ ŽIVA||naslov||||09.05.||16.05.||23.05.||DOLINAR ANA||BOTONJIĆ SANDI||JARC VERONIKA
|-
| ČUPOVIĆ VANA||naslov||||09.05.||16.05.||23.05.||KOMAN KATRA||OGRIS IZA||NAVODNIK URŠKA
|-
| KERT DOMINIK||naslov||||09.05.||16.05.||23.05.||GORIČAN TJAŠA||GRDADOLNIK MAJA||RAUTER URŠKA
|-
| POVŠE KATJA||naslov||||16.05.||23.05.||30.05.||JARC VERONIKA||AMBROŽIČ MATEVŽ||BRGLEZ ŽIVA
|-
| GEC KARMEN||naslov||||16.05.||23.05.||30.05.||POVŠE KATJA||ZALAR MATJA||AMBROŽIČ MATEVŽ
|-
| GORIČAN TJAŠA||naslov||||16.05.||23.05.||30.05.||KMETIČ MIRJAM||RODE URŠKA||POHLEVEN ŠPELA
|-
| BOHNEC IVO||naslov||||23.05.||30.05.||06.06.||CRČEK MITJA||GORIČAN TJAŠA||ŠTOK ULA
|-
| ŠTOK ULA||naslov||||23.05.||30.05.||06.06.||BRGLEZ ŽIVA||DOLINAR ANA||KERIN INES
|-
| MUSTAR JERNEJ||naslov||||23.05.||30.05.||06.06.||BRATOVŠ ANDREJA||KOMAN KATRA||GEC KARMEN
|}

==Naloga==
* samostojno pripraviti seminar, katerega osnova je znanstveni članek s področja biokemije, ki ga po želji izberete v reviji s področja biokemije, ki ima faktor vpliva večji kot 3 in je bil objavljen v letu 2011. Poleg tega članka morate za seminar uporabiti še najmanj pet drugih virov! http://www.cobiss.si/scripts/cobiss?command=CONNECT&base=JCR
* osnovni članek in naslov pošljete meni, najkasneje pet dni pred rokom za oddajo (rok-5), da ocenim, če je primeren za predstavitev. Naslov vpišete v tabelo, takoj ko ste si ga izbrali!
* [[BIO1 Povzetki seminarjev|Povzetek seminarja]] opišete na wikiju v približno 200 besedah - najkasneje do dne ko morate oddati seminar recenzentom. Povezave do slik so dobrodošle, niso pa nujne.
* Povezavo do povzetka vnesete v tabelo seminarjev tekočega letnika.
* Seminar pripravite v obliki seminarske naloge (pisava 12, enojni razmak, 2,5 cm robovi; važno je, da je obseg od 1800 do 2000 besed), vsebovati mora najmanj eno sliko. Slika mora imeti legendo in v besedilu mora biti na ustreznem mestu sklic na sliko.
* Natisnjen seminar oddajte do roka vsakemu od recenzentov (docentu ga pošljite po e-pošti v formatu .doc ali .docx).
* Recenzenti do dneva določenega v tabeli določijo popravke in podajo oceno pisnega dela, v predpisanem formatu elektronskega obrazca na internetu.
* Ustna predstavitev sledi na dan, ki je vpisan v tabeli. Za predstavitev je na voljo 15 minut. Recenzenti morajo biti na predstavitvi prisotni.
* Predstavitvi sledi razprava- 5 minut. Recenzenti podajo oceno predstavitve in postavijo vsak vsaj dve vprašanji.
* Na dan predstavitve morate docentu oddati končno (popravljeno) in natisnjeno verzijo seminarja v enem izvodu.
* Seminarska naloga in povzetek na wikiju morajo biti v slovenskem jeziku!

==Ocenjevanje seminarjev==
Recenzenti ocenijo seminar tako, da izpolnijo [[https://spreadsheets.google.com/viewform?formkey=dFM2SktfM3Q4VU1wNUQzdU45OTlWVXc6MA recenzentsko poročilo]] na spletu.

== Mnenje o predstavitvi ==
Vsak posameznik '''mora''' oceniti seminar, tako da odda svoje [https://spreadsheets.google.com/viewform?formkey=dFd3TGhLV3ZSa2xsLVlmMVVUaEFURWc6MA mnenje] najkasneje v treh dneh po predstavitvi. Kdor na seminarju ni bil prisoten, mnenja '''ne sme''' oddati.

==Urejanje spletnih strani na wikiju==
Wiki so razvili zato, da lahko spletne vsebine ureja vsakdo. Ukazi so preprosti, dokler si ne zamislite česa prav posebnega. Vseeno pa je Word v primerjavi z wikijem pravo čudežno orodje... Če imate težave z oblikovanjem besedila, si preberite poglavje o urejanju wiki-strani na Wikipediji ([http://en.wikipedia.org/wiki/Help:Editing tule] v angleščini in [http://sl.wikipedia.org/wiki/Wikipedija:Urejanje_strani tu] v slovenščini). Pomaga tudi, če pogledate, kako je zapisana kakšna stran, ki se vam zdi v redu: kliknite na zavihek 'Uredite stran' in si poglejte, kako so vpisane povezave, kako nov odstavek in podobno. ''Na koncu seveda pod oknom za urejanje kliknite na 'Prekliči'.''

==Faktor vpliva==
Faktor vpliva (angl. impact factor) neke revije pove, kolikokrat so bili v poprečju citirani članki v tej reviji v dveh letih skupaj pred objavo tega faktorja. Faktorje vpliva za posamezno revijo lahko najdete v [http://www.cobiss.si/scripts/cobiss?command=CONNECT&base=JCR COBISS-u]. V polje "Naslov revije" vnesite ime revije za katero želite izvedeti faktor vpliva in pritisnite na gumb POIŠČI. V skrajnem desnem stolpcu se bodo izpisali faktorji vpliva za revije, ki ustrezajo vašim iskalnim kriterijem. Zadetkov za posamezno revijo je več zato, ker so navedeni faktorji vpliva za posamezno leto. Za leto 2011 faktorji vpliva še niso objavljeni, zato se orientirajte po faktorjih vpliva zadnjih par let. Če faktorja vpliva za vašo izbrano revijo ne najdete v bazi COBISS, potem izberite članek iz kakšne druge revije.

==Citiranje virov==
Citiranje je možno po več shemah, važno je, da se v seminarju držite ene same.
Temeljno načelo je, da je treba vir navesti na tak način, da ga je mogoče nedvoumno poiskati.
Za citate v naravoslovju je najpogostejše citiranje po pravilniku ISO 690. [http://www.google.com/url?sa=t&source=web&cd=6&sqi=2&ved=0CEUQFjAF&url=http%3A%2F%2Fwww.tre.sik.si%2Fmain%2Fpomoc%2Ffiles%2Fcitiranje_in_navajanje_virov.pdf&rct=j&q=citiranje%20po%20pravilniku%20ISO%20690&ei=jPBqTe6FC9DKswaWk-TmDA&usg=AFQjCNF8r6X9Y781sanDObaXNdCew4suUg&sig2=cTqKObSJsTicekWGRGa72g&cad=rja Pravila], ki upoštevajo omenjeni standard, so pripravili pri ZTKS. Sicer pa ima vsaka revija lahko svoj način citiranja, ki ga je treba pri pisanju članka upoštevati. 
'''Citiranje knjig:''' 
Priimek, I. ''Naslov''. Kraj: Založba, letnica. 
Priimek, I. ''Naslov: podnaslov''. Izdaja. Kraj: Založba, letnica. Zbirka, številka. ISBN. 

Boyer, R. ''Temelji biokemije''. Ljubljana: Študentska založba, 2005. 
Glick BR in Pasternak JJ. ''Molecular biotechnology: principles and applications of recombinant DNA''. 3. izdaja. Washington: ASM Press, 2003. ISBN 1-55581-269-4. 
Če so avtorji trije, je beseda in med drugim in tretjim avtorjem. Če so avtorji več kot trije, napišemo samo prvega in dopišemo ''et al''. (in drugi, po latinsko). Vse, kar je latinsko, pišemo poševno (npr. tudi imena rastlin in živali, pojme ''in vivo'', ''in vitro'' ipd.).

'''Citiranje člankov:''' 
Priimek, I. Naslov. ''Naslov revije'', letnica, letnik, številka, strani. 
Lartigue C. ''et al''. Genome transplantation in bacteria: changing one species to another. ''Science'', 2007, letn. 317, str. 632-638.

Alternativni način citiranja (predvsem v družboslovju) je po pravilih APA, kjer članke citirajo takole: 
Priimek, I. (letnica, številka). Naslov. Naslov revije, strani. 
Lartigue C. ''et al.'' (2007, 317) Genome transplantation in bacteria: changing one species to another. ''Science'', 632-638.

Revija Science uporablja skrajšani zapis: 
C. Lartigue ''et al''. Science 317, 632 (2007) 

V diplomah na FKKT je treba navesti vire tako, da izpišete tudi naslov citiranega dela in strani od-do (ne samo začetne).

'''Citiranje spletnih virov:''' 
Priimek, I. ''Naslov dokumenta''. Izdaja. Kraj: Založnik, letnica. Datum zadnjega popravljanja. [Datum citiranja.] spletni naslov 
strangeguitars. ''On the brink of artificial life''. 6. 10. 2007. [citirano 13. 11. 2007] http://www.metafilter.com/65331/On-the-brink-of-artificial-life 
Navedemo čim več podatkov; pogosto vseh iz pravila ne boste našli.

BIO1 Povzetki seminarjev 2011

2011-03-01T17:53:58Z

AljaZottel:

== Alja Zottel: Vloga imunskega sistema pri aterosklerozi ==
Glavni vzrok nastanka ateroskleroze je imunski odgovor na lipoproteine majhne gostote oz. LDL, ki se kopiči pod endotelom arterijskih žil. Apolipoprotein B100, ki je komponenta LDL, se veže na proteoglikane zunajceličnega matriksa in se pod vplivom različnih radikalov in spojin oksidira. OxLDL nato aktivira endotelijske celice, da začnejo proizvajati adhezijske beljakovine, kot sta E-selektin in VCAM-1. Te beljakovine skupaj s kemokini povlečejo monocite, T limfocite in dendritske celice v endotelijsko plast žile. Monociti se nato pod vplivom M-CSF citokina diferencirajo v makrofage. Makrofagi nato začnejo proizvajati odstranjevalne receptorje. Ti tako lahko prepoznajo oxLDL in ga z endocitozo vsrkajo. Makrofagi se zato napihnejo in spremenijo v »foam cell«. Te celice so najštevilčnejše celice v aterosklerotskih plakih. Dejavniki, ki pospešujejo nastanek ateroskleroze so signalni proteini PRR, T levkociti in proteini CRP. T celice pomagalke izločajo interferon gama, ki privlači monocite. Protein CRP se veže na navadni LDL in tako ga lahko makrofagi, ki imajo receptorje za CRP, vsrkajo. Dejavniki, ki preprečujejo nastanek ateroskleroze so B limfociti in protein PPAR. PPAR je receptorski protein oz. transkripcijski faktor, ki preprečuje nastanek »foam cell« celic in vsrkavanje LDL v makrofage. Preprečuje tudi razvoj T celic in povečuje količino HDL v krvi.

== Matja Zalar: Protein p53 ==
Protein p53, včasih imenovan tudi varuh genoma, kodira gen TP53 na sedemnajstem kromosomu. Je eden izmed tako imenovanih tumor-supresorskih proteinov, ki, kot to sporoča že samo ime, zavirajo nastanek in rast tumorjev. Na področju razumevanja delovanja, vloge in strukture proteina p53 in njegovih mutantov se izvaja veliko raziskav. Trenutno je p53 najbolj raziskan tumor-supresorski protein, še zdaleč pa ni edini. Gre za protein, ki se kopiči v jedru in z vezavo na DNA v obliki teramera nadzoruje in regulira procese kot so apoptoza, zaustavitev celičnega cikla in popravljanje poškodovane DNA. Za raziskovalce je še posebno zanimiv zaradi dejstva, da v nemutirani obliki zavira nastanek in rast tumojev, njegove GOF mutirane oblike pa pripomorejo k nenadzorovani delitvi celic in nastanku rakastih tkiv. Veliko raziskav se ukvarjaja z iskanjem snovi, ki bi obnovile osnovno obliko p53, oziroma uničile mutantske oblike p53 v rakastih celicah ter s tem uničile tumor. To pa bi lahko bistveno izboljšalo tehnike zdravljenja rakavih obolenj in odziv človeškega organizma na ta zdravljenja. Odkrili so že kar nekaj takšnih snovi (RITA, PRIMA, nutlin3), ki pa jih še vedno testirajo in še niso v redni uporabi pri zdravljenju rakavih obolenj.

== Ime in priimek: Naslov mojega seminarja ==
Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipiscing elit. Aliquam vel gravida urna. Nunc dignissim, augue eu pharetra volutpat, nisi neque mattis leo, sed rhoncus sem purus eget est. Etiam bibendum mi sit amet augue volutpat viverra. Sed ac nibh eu risus pellentesque commodo eget non odio. Vivamus nec odio vel felis tristique ultricies. Morbi sed mauris non est congue adipiscing. Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipiscing elit. Aenean at ante ut arcu pretium mollis. Ut quis quam ut lacus auctor auctor. Pellentesque lobortis sagittis dolor ac gravida. Nulla in tellus dolor, a malesuada risus. Suspendisse ornare, mi in molestie gravida, velit sapien dapibus mauris, id ultrices velit libero id sapien. Sed pharetra dictum lectus in egestas.
Phasellus tempor, arcu a venenatis faucibus, orci arcu imperdiet mauris, quis adipiscing quam lectus vel dolor. Vestibulum sagittis ante quis ligula ullamcorper eget convallis justo fringilla. Mauris eget tellus at ante vulputate fermentum. Mauris placerat, arcu eu lobortis facilisis, neque dui pellentesque sapien, sit amet rutrum neque nisl vitae turpis. Donec urna elit, imperdiet nec tempus in, lacinia vitae ligula. Integer commodo, dolor non semper egestas, magna ipsum imperdiet quam, a lobortis purus elit bibendum mi. Cras in tortor non mauris pulvinar egestas.

== Ime in priimek: Naslov mojega seminarja ==
Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipiscing elit. Aliquam vel gravida urna. Nunc dignissim, augue eu pharetra volutpat, nisi neque mattis leo, sed rhoncus sem purus eget est. Etiam bibendum mi sit amet augue volutpat viverra. Sed ac nibh eu risus pellentesque commodo eget non odio. Vivamus nec odio vel felis tristique ultricies. Morbi sed mauris non est congue adipiscing. Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipiscing elit. Aenean at ante ut arcu pretium mollis. Ut quis quam ut lacus auctor auctor. Pellentesque lobortis sagittis dolor ac gravida. Nulla in tellus dolor, a malesuada risus. Suspendisse ornare, mi in molestie gravida, velit sapien dapibus mauris, id ultrices velit libero id sapien. Sed pharetra dictum lectus in egestas.
Phasellus tempor, arcu a venenatis faucibus, orci arcu imperdiet mauris, quis adipiscing quam lectus vel dolor. Vestibulum sagittis ante quis ligula ullamcorper eget convallis justo fringilla. Mauris eget tellus at ante vulputate fermentum. Mauris placerat, arcu eu lobortis facilisis, neque dui pellentesque sapien, sit amet rutrum neque nisl vitae turpis. Donec urna elit, imperdiet nec tempus in, lacinia vitae ligula. Integer commodo, dolor non semper egestas, magna ipsum imperdiet quam, a lobortis purus elit bibendum mi. Cras in tortor non mauris pulvinar egestas.

BIO1 Povzetki seminarjev 2011

2011-03-01T17:52:18Z

AljaZottel:

== Alja Zottel: Vloga imunskea sistema pri aterosklerozi ==
Glavni vzrok nastanka ateroskleroze je imunski odgovor na lipoproteine majhne gostote oz LDL, ki se kopiči pod endotelom arterijskih žil. Apolipoprotein B100, ki je komponenta LDL, se veže na proteoglikane zunajceličnega matriksa in se pod vplivom različnih radikalov in spojin oksidira. OxLDL nato aktivira endotelijske celice, da začnejo proizvajati adhezijske beljakovine, kot sta E-selektin in VCAM-1. Te beljakovine skupaj s kemokini povlečejo monocite, T limfocite in dendritske celice v endotelijsko plast žile. Monociti se nato pod vplivom M-CSF citokina diferencirajo v makrofage. Makrofagi nato začnejo proizvajati odstranjevalne receptorje. Ti tako lahko prepoznajo oxLDL in ga z endocitozo vsrkajo. Makrofagi se zato napihnejo in spremenijo v »foam cell«. Te celice so najštevilčnejše celice v aterosklerotskih plakih. Dejavniki, ki pospešujejo nastanej ateroskleroze so signalni proteini PRR, T levkociti in proteini CRP. T celice pomagalke izločajo interferon gama, ki privlači monocite. Protein CRP se veže na navadni LDL in tako ga lahko makrofagi, ki imajo receptorje za CRP, vsrkajo. Dejavniki, ki preprečujejo nastanek ateroskleroze so B limfociti in protein PPAR. PPAR je receptorski protein oz. transkripcijski faktor, ki preprečuje nastanek »foam cell« celic in vsrkavanje LDL v makrofage. Preprečuje tudi razvoj T celic in povečuje količino HDL v krvi.

== Matja Zalar: Protein p53 ==
Protein p53, včasih imenovan tudi varuh genoma, kodira gen TP53 na sedemnajstem kromosomu. Je eden izmed tako imenovanih tumor-supresorskih proteinov, ki, kot to sporoča že samo ime, zavirajo nastanek in rast tumorjev. Na področju razumevanja delovanja, vloge in strukture proteina p53 in njegovih mutantov se izvaja veliko raziskav. Trenutno je p53 najbolj raziskan tumor-supresorski protein, še zdaleč pa ni edini. Gre za protein, ki se kopiči v jedru in z vezavo na DNA v obliki teramera nadzoruje in regulira procese kot so apoptoza, zaustavitev celičnega cikla in popravljanje poškodovane DNA. Za raziskovalce je še posebno zanimiv zaradi dejstva, da v nemutirani obliki zavira nastanek in rast tumojev, njegove GOF mutirane oblike pa pripomorejo k nenadzorovani delitvi celic in nastanku rakastih tkiv. Veliko raziskav se ukvarjaja z iskanjem snovi, ki bi obnovile osnovno obliko p53, oziroma uničile mutantske oblike p53 v rakastih celicah ter s tem uničile tumor. To pa bi lahko bistveno izboljšalo tehnike zdravljenja rakavih obolenj in odziv človeškega organizma na ta zdravljenja. Odkrili so že kar nekaj takšnih snovi (RITA, PRIMA, nutlin3), ki pa jih še vedno testirajo in še niso v redni uporabi pri zdravljenju rakavih obolenj.

== Ime in priimek: Naslov mojega seminarja ==
Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipiscing elit. Aliquam vel gravida urna. Nunc dignissim, augue eu pharetra volutpat, nisi neque mattis leo, sed rhoncus sem purus eget est. Etiam bibendum mi sit amet augue volutpat viverra. Sed ac nibh eu risus pellentesque commodo eget non odio. Vivamus nec odio vel felis tristique ultricies. Morbi sed mauris non est congue adipiscing. Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipiscing elit. Aenean at ante ut arcu pretium mollis. Ut quis quam ut lacus auctor auctor. Pellentesque lobortis sagittis dolor ac gravida. Nulla in tellus dolor, a malesuada risus. Suspendisse ornare, mi in molestie gravida, velit sapien dapibus mauris, id ultrices velit libero id sapien. Sed pharetra dictum lectus in egestas.
Phasellus tempor, arcu a venenatis faucibus, orci arcu imperdiet mauris, quis adipiscing quam lectus vel dolor. Vestibulum sagittis ante quis ligula ullamcorper eget convallis justo fringilla. Mauris eget tellus at ante vulputate fermentum. Mauris placerat, arcu eu lobortis facilisis, neque dui pellentesque sapien, sit amet rutrum neque nisl vitae turpis. Donec urna elit, imperdiet nec tempus in, lacinia vitae ligula. Integer commodo, dolor non semper egestas, magna ipsum imperdiet quam, a lobortis purus elit bibendum mi. Cras in tortor non mauris pulvinar egestas.

== Ime in priimek: Naslov mojega seminarja ==
Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipiscing elit. Aliquam vel gravida urna. Nunc dignissim, augue eu pharetra volutpat, nisi neque mattis leo, sed rhoncus sem purus eget est. Etiam bibendum mi sit amet augue volutpat viverra. Sed ac nibh eu risus pellentesque commodo eget non odio. Vivamus nec odio vel felis tristique ultricies. Morbi sed mauris non est congue adipiscing. Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipiscing elit. Aenean at ante ut arcu pretium mollis. Ut quis quam ut lacus auctor auctor. Pellentesque lobortis sagittis dolor ac gravida. Nulla in tellus dolor, a malesuada risus. Suspendisse ornare, mi in molestie gravida, velit sapien dapibus mauris, id ultrices velit libero id sapien. Sed pharetra dictum lectus in egestas.
Phasellus tempor, arcu a venenatis faucibus, orci arcu imperdiet mauris, quis adipiscing quam lectus vel dolor. Vestibulum sagittis ante quis ligula ullamcorper eget convallis justo fringilla. Mauris eget tellus at ante vulputate fermentum. Mauris placerat, arcu eu lobortis facilisis, neque dui pellentesque sapien, sit amet rutrum neque nisl vitae turpis. Donec urna elit, imperdiet nec tempus in, lacinia vitae ligula. Integer commodo, dolor non semper egestas, magna ipsum imperdiet quam, a lobortis purus elit bibendum mi. Cras in tortor non mauris pulvinar egestas.

BIO1-seminar 2011

2011-02-27T00:35:21Z

AljaZottel:

= Temelji biokemije- seminar =

Seminarje vodi doc. dr. Gregor Gunčar in so na urniku vsak ponedeljek od 10:00 do 11:30.

Ocena seminarjev predstavlja ??% končne ocene in vsebuje vse točke, ki jih študent/ka lahko zbere pri seminarju in ostalih dejavnostih, ki niso del pisnega izpita.

== Seznam seminarjev==
{| {{table}}
| align="center" style="background:#f0f0f0;"|'''Ime in priimek'''
| align="center" style="background:#f0f0f0;"|''' Slovenski naslov članka '''
| align="right" style="background:#f0f0f0;"|'''Rok za oddajo'''
| align="center" style="background:#f0f0f0;"|'''Rok za recenzijo'''
| align="center" style="background:#f0f0f0;"|'''Datum predstavitve'''
| align="center" style="background:#f0f0f0;"|'''Recenzent1'''
| align="center" style="background:#f0f0f0;"|'''Recenzent2'''
| align="center" style="background:#f0f0f0;"|'''Recenzent3'''
|-
| Sandi Botonjić||Protein thioredoxin-like 2 (TXNL2) ščiti kancerogene celice pred oksidativnim stresom || 28.02.||03.03.||07.03.||prvi||drugi||tretji
|-
| Ime in priimek||Vpiši slovenski naslov članka|| 28.02.||03.03.||07.03.||prvi||drugi||tretji
|-
| Ime in priimek||Vpiši slovenski naslov članka|| 28.02.||03.03.||07.03.||prvi||drugi||tretji
|-
| Alja Zottel||Vloga imunskega sistema pri aterosklerozi|| 28.02.||03.03.||07.03.||prvi||drugi||tretji
|-
| Ana Dolinar||celice ubijalke (NK cells)|| 07.03.||10.03.||14.03.||prvi||drugi||tretji
|-
| Urška Rauter||Vpiši slovenski naslov članka|| 07.03.||10.03.||14.03.||prvi||drugi||tretji
|-
| Maša Mohar||Vpiši slovenski naslov članka|| 07.03.||10.03.||14.03.||prvi||drugi||tretji
|-
| Špela Pohleven ||Vpiši slovenski naslov članka|| 07.03.||10.03.||14.03.||prvi||drugi||tretji
|-
| Lea Kepic||Vpiši slovenski naslov članka||14.03.||17.03.||21.03.||prvi||drugi||tretji
|-
| Mirjam Kmetič||Vpiši slovenski naslov članka||14.03.||17.03.||21.03.||prvi||drugi||tretji
|-
| Veronika Jarc||Vpiši slovenski naslov članka||14.03.||17.03.||21.03.||prvi||drugi||tretji
|-
| Katra Koman||Vpiši slovenski naslov članka||14.03.||17.03.||21.03.||prvi||drugi||tretji
|-
| Iza Ogris||Vpiši slovenski naslov članka||||||||||||
|-
| Ines Kerin||Vpiši slovenski naslov članka||||||||||||
|-
| Jana Verbančič||Vpiši slovenski naslov članka||||||||||||
|-
| Eva Knapič||Vpiši slovenski naslov članka||||||||||||
|-
| Ana Remžgar||Vpiši slovenski naslov članka||||||||||||
|-
| Maja Grdadolnik||Vpiši slovenski naslov članka||||||||||||
|-
| Kaja Javoršek||Vpiši slovenski naslov članka||||||||||||
|-
| Andreja Bratovš||Vpiši slovenski naslov članka||||||||||||
|-
| Mitja Crček||Vpiši slovenski naslov članka||||||||||||
|-
| Tamara Marič||Vpiši slovenski naslov članka||||||||||||
|-
| Rok Štemberger||Vpiši slovenski naslov članka||21.03||24.03||28.03||prvi||drugi||tretji
|-
| Sara Lorbek||Vpiši slovenski naslov članka||||||||||||
|-
| Maja Remškar||Vpiši slovenski naslov članka||||||||||||
|-
| Taja Karner||Vpiši slovenski naslov članka||21.03.||24.03.||28.03||prvi||drugi||tretji
|-
| Urška Rode||Vpiši slovenski naslov članka||||||||||||
|}

==Naloga==
* samostojno pripraviti seminar, katerega osnova je znanstveni članek s področja biokemije, ki ga po želji izberete v reviji s področja biokemije, ki ima faktor vpliva večji kot 4 in je bil objavljen v letu 2011. Poleg tega članka morate za seminar uporabiti še najmanj pet drugih virov! http://www.cobiss.si/scripts/cobiss?command=CONNECT&base=JCR
* osnovni članek in naslov pošljete meni, najkasneje pet dni pred rokom za oddajo (rok-5), da ocenim, če je primeren za predstavitev. Naslov tudi vpišete v tabelo.
* [[BIO1 Povzetki seminarjev|Povzetek seminarja]] opišete na wikiju v približno 200 besedah - najkasneje do dne ko morate oddati seminar recenzentom. Povezave do slik so dobrodošle, niso pa nujne.
* Povezavo do povzetka vnesete v tabelo seminarjev tekočega letnika.
* Seminar pripravite v obliki seminarske naloge (pisava 12, enojni razmak, 2,5 cm robovi; važno je, da je obseg od 1800 do 2000 besed), vsebovati mora najmanj eno sliko. Slika mora imeti legendo in v besedilu mora biti na ustreznem mestu sklic na sliko.
* Natisnjen seminar oddajte do roka vsakemu od recenzentov (docentu ga pošljite po e-pošti v formatu .doc ali .docx).
* Recenzenti do dneva določenega v tabeli določijo popravke in podajo oceno pisnega dela, v predpisanem formatu elektronskega obrazca na internetu.
* Ustna predstavitev sledi na dan, ki je vpisan v tabeli. Za predstavitev je na voljo 20 minut. Recenzenti morajo biti na predstavitvi prisotni.
* Predstavitvi sledi razprava. Recenzenti podajo oceno predstavitve in postavijo vsak vsaj dve vprašanji.
* Na dan predstavitve morate docentu oddati končno (popravljeno) in natisnjeno verzijo seminarja v enem izvodu.
* Seminarska naloga in povzetek na wikiju morajo biti v slovenskem jeziku!

==Ocenjevanje seminarjev==
Recenzenti ocenijo seminar tako, da izpolnijo [[https://spreadsheets.google.com/viewform?hl=en&formkey=dE1aOFU1aE1iMlBrNEJzLTRGeTdWZXc6MQ#gid=0 recenzentsko poročilo]] na spletu.

== Mnenje o predstavitvi ==
Vsak posameznik '''mora''' oceniti seminar, tako da odda svoje [https://spreadsheets.google.com/viewform?hl=en&formkey=dDlsbDlnclNrc3dIS2otRFdxUEFTNnc6MQ#gid=0 mnenje] najkasneje v treh dneh po predstavitvi. Kdor na seminarju ni bil prisoten, mnenja '''ne sme''' oddati.

==Urejanje spletnih strani na wikiju==
Wiki so razvili zato, da lahko spletne vsebine ureja vsakdo. Ukazi so preprosti, dokler si ne zamislite česa prav posebnega. Vseeno pa je Word v primerjavi z wikijem pravo čudežno orodje... Če imate težave z oblikovanjem besedila, si preberite poglavje o urejanju wiki-strani na Wikipediji ([http://en.wikipedia.org/wiki/Help:Editing tule] v angleščini in [http://sl.wikipedia.org/wiki/Wikipedija:Urejanje_strani tu] v slovenščini). Pomaga tudi, če pogledate, kako je zapisana kakšna stran, ki se vam zdi v redu: kliknite na zavihek 'Uredite stran' in si poglejte, kako so vpisane povezave, kako nov odstavek in podobno. ''Na koncu seveda pod oknom za urejanje kliknite na 'Prekliči'.''

==Citiranje virov==
Citiranje je možno po več shemah, važno je, da se v seminarju držite ene same.
Temeljno načelo je, da je treba vir navesti na tak način, da ga je mogoče nedvoumno poiskati.
Za citate v naravoslovju je najpogostejše citiranje po pravilniku ISO 690. [http://www.zveza-zotks.si/gzm/dokumenti/literatura.html Pravila], ki upoštevajo omenjeni standard, so pripravili pri ZTKS. Sicer pa ima vsaka revija lahko svoj način citiranja, ki ga je treba pri pisanju članka upoštevati. 
'''Citiranje knjig:''' 
Priimek, I. ''Naslov''. Kraj: Založba, letnica. 
Priimek, I. ''Naslov: podnaslov''. Izdaja. Kraj: Založba, letnica. Zbirka, številka. ISBN. 

Boyer, R. ''Temelji biokemije''. Ljubljana: Študentska založba, 2005. 
Glick BR in Pasternak JJ. ''Molecular biotechnology: principles and applications of recombinant DNA''. 3. izdaja. Washington: ASM Press, 2003. ISBN 1-55581-269-4. 
Če so avtorji trije, je beseda in med drugim in tretjim avtorjem. Če so avtorji več kot trije, napišemo samo prvega in dopišemo ''et al''. (in drugi, po latinsko). Vse, kar je latinsko, pišemo poševno (npr. tudi imena rastlin in živali, pojme ''in vivo'', ''in vitro'' ipd.).

'''Citiranje člankov:''' 
Priimek, I. Naslov. ''Naslov revije'', letnica, letnik, številka, strani. 
Lartigue C. ''et al''. Genome transplantation in bacteria: changing one species to another. ''Science'', 2007, letn. 317, str. 632-638.

Alternativni način citiranja (predvsem v družboslovju) je po pravilih APA, kjer članke citirajo takole: 
Priimek, I. (letnica, številka). Naslov. Naslov revije, strani. 
Lartigue C. ''et al.'' (2007, 317) Genome transplantation in bacteria: changing one species to another. ''Science'', 632-638.

Revija Science uporablja skrajšani zapis: 
C. Lartigue ''et al''. Science 317, 632 (2007) 

V diplomah na FKKT je treba navesti vire tako, da izpišete tudi naslov citiranega dela in strani od-do (ne samo začetne).

'''Citiranje spletnih virov:''' 
Priimek, I. ''Naslov dokumenta''. Izdaja. Kraj: Založnik, letnica. Datum zadnjega popravljanja. [Datum citiranja.] spletni naslov 
strangeguitars. ''On the brink of artificial life''. 6. 10. 2007. [citirano 13. 11. 2007] http://www.metafilter.com/65331/On-the-brink-of-artificial-life 
Navedemo čim več podatkov; pogosto vseh iz pravila ne boste našli.