Wiki FKKT - User contributions [en]

Proteinsko inženirstvo pospešuje raziskovanje Alzheimerjeve bolezni

2009-12-29T23:01:44Z

Katyka4u:

Število bolnikov z [http://sl.wikipedia.org/wiki/Alzheimerjeva_bolezen ''alzheimerjevo boleznijo(AB)''] hitro narašča, predvsem zaradi staranja prebivalstva, večinoma prizadene starejše od 65 let, pred 50. letom se bolezen zelo redko pokaže, prav tako narašča tudi število raziskav o tej bolezni. Znanstvenike zanima, kako bi lahko preprečili nastanek AB.

[http://www.zdravstvena.info/vsznj/wp-content/uploads/2008/03/alzheimer.thumbnail.jpg'''Alzheimerjeva bolezen'''] je pogosta nevrodegenerativna bolezen, ki privede do hitrega upada višjih kognitivnih funkcij [http://sl.wikipedia.org/wiki/Demenca''(demence)''] ter drugih nevroloških motenj zaradi odmiranja [http://sl.wikipedia.org/wiki/Nevron''nevronov''] v centralnem živčevju, predvsem v nekaterih delih možganov.

Raziskovalna ekipa Švedske Univerze je preučevala, kako deluje umetna molekula, tako imenovan [http://en.wikipedia.org/wiki/Affibody''Affibody'']. Ta telesca so majhne in robustne molekule proteinov z visoko afiniteto, ki so lahko organizirane tako, da se specifično vežejo na veliko število tarčnih proteinov.

Kompleks med Aβ (1-40) in disulfidno povezanim dimerom ZAβ3 je sestavljen iz štiriverižnih antiparalelnih [http://cnx.org/content/m11614/latest/beta_sheet_cartoon.JPG'''β-ploskev'''] in štirih [http://www.princeton.edu/~freshman/science/protein/ss_final_AFrame_52.gif'''α-vijačnic'''].
V raziskavi raziskujejo interakcijo Aβ(1-40) z affibody proteinom ZAβ3 in podajajo rešitev strukture kompleksa. ZAβ3 se veže na osrednji C-terminalni del Aβ(1-40), ki sprejme obliko [http://en.wikipedia.org/wiki/Beta_hairpin''β-lasnice''], kar spominja na fibrilarno strukturo Aβ. Affibody ZAβ3 protein obda celoten Aβ peptid in tako prepreči tvorbo toksične oblike Aβ (1-40).

Za zdravljenje je obetajoča '''antiamiloidna imunoterapija''', ki je pokazala učinkovitost pri živalih in povzročila zmanjšanje bremena senilnih plakov v kliničnih preizkušanjih.

Proteinsko inženirstvo pospešuje raziskovanje Alzheimerjeve bolezni

2009-12-29T23:01:25Z

Katyka4u:

Število bolnikov z [http://sl.wikipedia.org/wiki/Alzheimerjeva_bolezen ''alzheimerjevo boleznijo(AB)''] hitro narašča, predvsem zaradi staranja prebivalstva, večinoma prizadene starejše od 65 let, pred 50. letom se bolezen zelo redko pokaže, prav tako narašča tudi število raziskav o tej bolezni. Znanstvenike zanima, kako bi lahko preprečili nastanek AB.

[http://www.zdravstvena.info/vsznj/wp-content/uploads/2008/03/alzheimer.thumbnail.jpg'''Alzheimerjeva bolezen'''] je pogosta nevrodegenerativna bolezen, ki privede do hitrega upada višjih kognitivnih funkcij [http://sl.wikipedia.org/wiki/Demenca''(demence)''] ter drugih nevroloških motenj zaradi odmiranja [http://sl.wikipedia.org/wiki/Nevron''nevronov''] v centralnem živčevju, predvsem v nekaterih delih možganov.

Raziskovalna ekipa Švedske Univerze je preučevala, kako deluje umetna molekula, tako imenovan [http://en.wikipedia.org/wiki/Affibody''Affibody'']. Ta telesca so majhne in robustne molekule proteinov z visoko afiniteto, ki so lahko organizirane tako, da se specifično vežejo na veliko število tarčnih proteinov.

Kompleks med Aβ (1-40) in disulfidno povezanim dimerom ZAβ3 je sestavljen iz štiriverižnih antiparalelnih [http://cnx.org/content/m11614/latest/beta_sheet_cartoon.JPG'''β-ploskev'''] in štirih [http://www.princeton.edu/~freshman/science/protein/ss_final_AFrame_52.gif'''α-vijačnic'''].
V raziskavi raziskujejo interakcijo Aβ(1-40) z affibody proteinom ZAβ3 in podajajo rešitev strukture kompleksa. ZAβ3 se veže na osrednji C-terminalni del Aβ(1-40), ki sprejme obliko [http://en.wikipedia.org/wiki/Beta_hairpin''β-lasnice''], kar spominja na fibrilarno strukturo Aβ. Affibody ZAβ3 protein obda celoten Aβ peptid in tako prepreči tvorbo toksične oblike Aβ (1-40).

Za zdravljenje je obetajoča ''antiamiloidna imunoterapija'', ki je pokazala učinkovitost pri živalih in povzročila zmanjšanje bremena senilnih plakov v kliničnih preizkušanjih.

Proteinsko inženirstvo pospešuje raziskovanje Alzheimerjeve bolezni

2009-12-29T23:01:07Z

Katyka4u:

Število bolnikov z [http://sl.wikipedia.org/wiki/Alzheimerjeva_bolezen ''alzheimerjevo boleznijo(AB)''] hitro narašča, predvsem zaradi staranja prebivalstva, večinoma prizadene starejše od 65 let, pred 50. letom se bolezen zelo redko pokaže, prav tako narašča tudi število raziskav o tej bolezni. Znanstvenike zanima, kako bi lahko preprečili nastanek AB.

[http://www.zdravstvena.info/vsznj/wp-content/uploads/2008/03/alzheimer.thumbnail.jpg'''Alzheimerjeva bolezen'''] je pogosta nevrodegenerativna bolezen, ki privede do hitrega upada višjih kognitivnih funkcij [http://sl.wikipedia.org/wiki/Demenca''(demence)''] ter drugih nevroloških motenj zaradi odmiranja [http://sl.wikipedia.org/wiki/Nevron''nevronov''] v centralnem živčevju, predvsem v nekaterih delih možganov.

Raziskovalna ekipa Švedske Univerze je preučevala, kako deluje umetna molekula, tako imenovan [http://en.wikipedia.org/wiki/Affibody''Affibody'']. Ta telesca so majhne in robustne molekule proteinov z visoko afiniteto, ki so lahko organizirane tako, da se specifično vežejo na veliko število tarčnih proteinov.

Kompleks med Aβ (1-40) in disulfidno povezanim dimerom ZAβ3 je sestavljen iz štiriverižnih antiparalelnih [http://cnx.org/content/m11614/latest/beta_sheet_cartoon.JPG'''β-ploskev'''] in štirih [http://www.princeton.edu/~freshman/science/protein/ss_final_AFrame_52.gif'''α-vijačnic'''].
V raziskavi raziskujejo interakcijo Aβ(1-40) z affibody proteinom ZAβ3 in podajajo rešitev strukture kompleksa. ZAβ3 se veže na osrednji C-terminalni del Aβ(1-40), ki sprejme obliko [http://en.wikipedia.org/wiki/Beta_hairpin''β-lasnice''], kar spominja na fibrilarno strukturo Aβ. Affibody ZAβ3 protein obda celoten Aβ peptid in tako prepreči tvorbo toksične oblike Aβ (1-40).

Za zdravljenje je obetajoča antiamiloidna imunoterapija, ki je pokazala učinkovitost pri živalih in povzročila zmanjšanje bremena senilnih plakov v kliničnih preizkušanjih.

Proteinsko inženirstvo pospešuje raziskovanje Alzheimerjeve bolezni

2009-12-29T22:59:49Z

Katyka4u: New page: Število bolnikov z [http://sl.wikipedia.org/wiki/Alzheimerjeva_bolezen ''alzheimerjevo boleznijo(AB)''] hitro narašča, predvsem zaradi staranja prebivalstva, večinoma prizadene starej...

Število bolnikov z [http://sl.wikipedia.org/wiki/Alzheimerjeva_bolezen ''alzheimerjevo boleznijo(AB)''] hitro narašča, predvsem zaradi staranja prebivalstva, večinoma prizadene starejše od 65 let, pred 50. letom se bolezen zelo redko pokaže, prav tako narašča tudi število raziskav o tej bolezni. Znanstvenike zanima, kako bi lahko preprečili nastanek AB.

[http://www.zdravstvena.info/vsznj/wp-content/uploads/2008/03/alzheimer.thumbnail.jpg'''Alzheimerjeva bolezen'''] je pogosta nevrodegenerativna bolezen, ki privede do hitrega upada višjih kognitivnih funkcij [http://sl.wikipedia.org/wiki/Demenca''(demence)''] ter drugih nevroloških motenj zaradi odmiranja [http://sl.wikipedia.org/wiki/Nevron''nevronov''] v centralnem živčevju, predvsem v nekaterih delih možganov.

Raziskovalna ekipa Švedske Univerze je preučevala, kako deluje umetna molekula, tako imenovan [http://en.wikipedia.org/wiki/Affibody''Affibody'']. Ta telesca so majhne in robustne molekule proteinov z visoko afiniteto, ki so lahko organizirane tako, da se specifično vežejo na veliko število tarčnih proteinov.

Kompleks med Aβ (1-40) in disulfidno povezanim dimerom ZAβ3 je sestavljen iz štiriverižnih antiparalelnih [http://cnx.org/content/m11614/latest/beta_sheet_cartoon.JPG'''β-ploskev'''] in štirih [http://www.princeton.edu/~freshman/science/protein/ss_final_AFrame_52.gif'''α-vijačnic'''].
V raziskavi raziskujejo interakcijo Aβ(1-40) z affibody proteinom ZAβ3 in podajajo rešitev strukture kompleksa. ZAβ3 se veže na osrednji C-terminalni del Aβ(1-40), ki sprejme obliko [http://en.wikipedia.org/wiki/Beta_hairpin''β-lasnice''], kar spominja na fibrilarno strukturo Aβ. Affibody ZAβ3 protein obda celoten Aβ peptid in tako prepreči tvorbo toksične oblike Aβ (1-40).

Za zdravljenje je obetajoča antiamiloidna imunoterapija, ki je pokazala učinkovitost pri živalih in povzročila zmanjšanje bremena senilnih plakov v kliničnih preizkušanjih.

[http://en.wikipedia.org/wiki/Beta_hairpin'''β-lasnice''']

BiokemSeminar-SkupineNovica-B09

2009-12-06T18:42:10Z

Katyka4u: /* Seminarski roki: */

Temo za seminar pošljite na naslov docenta [mailto:marko.dolinar@fkkt.uni-lj.si] najkasneje 1 mesec pred datumom predstavitve, novica, ki jo boste obdelali, pa na dan predstavitve ne sme biti starejša kot 2 meseca. Na zgornji naslov pošljite tudi ~ dvostranski seminar (1000-1200 besed) do roka, ki je vpisan kot 'rok za oddajo 1. verzije' in to najkasneje do polnoči dneva, ki je naveden. Seminar morata do tega roka dobiti tudi oba recenzenta. 
Če si ne predstavljate, kako naj bi ta seznam bil oblikovan, si oglejte [http://novebiologije.wikia.com/wiki/Skupine_za_seminar_-_B08 lansko verzijo]. 
Slovenski naslov povežite z novo stranjo, na kateri nato opišite novico (200 besed). Hkrati vpišite slovenski naslov, svoje ime in datum predstavitve v [[BiokemSeminar-SeznamNovic-B09|seznam novic]] v kategorijo, ki se vam zdi najustreznejša. 
Če imate težave z oblikovanjem besedila, si preberite poglavje o urejanju wiki-strani na Wikipediji ([http://en.wikipedia.org/wiki/Help:Editing tule] v angleščini in [http://sl.wikipedia.org/wiki/Wikipedija:Urejanje_strani tu] v slovenščini). Pomaga tudi, če pogledate, kako je zapisana kakšna stran, ki se vam zdi v redu: kliknite na zavihek 'Uredite stran' in si poglejte, kako so vpisane povezave, kako nov odstavek in podobno. ''Na koncu seveda pod oknom za urejanje kliknite na 'Prekliči'.'' Recenzente bom vpisal, ko bo seznam končan. Na posamezni uri so lahko na vrsti največ tri predstavitve. 
<hr> 

== Seminarski roki: ==

'''Predstavitev 1.12.''' {rok za oddajo 1. verzije 17.11., recenzenti popravijo do 24.11.} 
1 Špela Alič - [[Drsenje SSB proteinov po enoverižni molekuli DNA]] [http://www.eurekalert.org/pub_releases/2009-10/uoia-sdp102109.php] 
''Recenzenta: Alexandra B., Primož B. ''

'''Predstavitev 2.12.''' {rok za oddajo 1. verzije 18.11., recenzenti popravijo do 25.11.} 

'''Predstavitev 8.12.''' {rok za oddajo 1. verzije 24.11., recenzenti popravijo do 1.12.} 
1 Tjaša Lukan: [[Transkripcijska faktorja, specifična za hčerinske celice, uravnavata celično velikost pri brstenju kvasovk]] [http://newswire.rockefeller.edu/?page=engine&id=986] 
''Recenzenta: Tine T., Alenka B. ''

'''Predstavitev 9.12.''' {rok za oddajo 1. verzije 25.11., recenzenti popravijo do 2.12.} 
1 Aljaž Gaber: [[Termostabilizirana hondroitinaza ABC pospeši razrast aksonov in okrevanje po poškodbi hrbtenjače]] 
''Recenzenta: Vid P., Špela P. ''
2 Špela Baus: [[Protein kritičen za sekrecijo inzulina lahko prispeva k pojavu diabetesa ]] [http://www.medicalnewstoday.com/articles/168877.php] 
''Recenzenta: Andraž Š., Alenka M. ''
3 Špela Medic: [[Encim, ki je mogoče ključnega pomena za odmiranje celic pri Alzheimerjevi bolezni]] [http://www.sciencedaily.com/releases/2009/10/091007103032.htm] 
''Recenzenta: Gregor K., Daša J. ''

'''Predstavitev 15.12.''' {rok za oddajo 1. verzije 1.12., recenzenti popravijo do 8.12.} 
1 Janez Meden 
''Recenzenta: Branislav L., Alenka B. ''
2 Tea Lenarčič: [[Termostabilizirana hondroitinaza ABC pospeši razrast aksonov in okrevanje po poškodbi hrbtenjače (2)]] 
''Recenzenta: Karmen K., Matej C. ''
3 Ana Bajc: [[Kemoreceptorja SRBC-64 in SRBC-66 sta povod za razvojne učinke dormantnega feromona v C. elegans]] 
''Recenzenta: Jasna B., Davor Š.M. ''

'''Predstavitev 16.12.''' {rok za oddajo 1. verzije 2.12., recenzenti popravijo do 9.12.} 
1 Maruša Rajh - [[X-vezana adrenolevkodistrofija: Hematopoetična genska terapija z lentivirusno spremenjenimi matičnimi celicami]] [http://www.sciencedaily.com/releases/2009/11/091105143706.htm] 
''Recenzenta: Pia P.D., Sara P. ''
2 Tanja Guček - [[Izboljšane forenzične analize za lažje zasledovanje kriminalcev]] [http://www.sciencedaily.com/releases/2009/10/091029155956.htm] 
''Recenzenta: Katja P., Blaž S. ''
3 Primož Bembič [[Jederni Poli-(ADP-Riboza)-odvisni signalosom potrjuje IκB kinazno aktivacijo ob poškodbe DNA ]] 
''Recenzenta: Urška S., Maja K. ''

'''Predstavitev 22.12.''' {rok za oddajo 1. verzije 8.12., recenzenti popravijo do 15.12.} 
1 Alexandra Bogožalec: [[Odkrit način za določanje nizkih koncentracij C-reaktivnega proteina (CRP) v krvnem serumu]] [http://www.sciencedaily.com/releases/2009/11/091104101625.htm] 
''Recenzenta: Saška P., Zorica L. ''
2 Andraž Šmon 
''Recenzenta: Sabina M., Špela A. ''
3 Tine Tesovnik: [[Odkritje, ki bo morda pripomoglo pojasniti, zakaj hepatitis B bolj prizadene moške kot ženske]]
[http://www.sciencedaily.com/releases/2009/11/091118112425.htm] 
''Recenzenta: Tjaša L., Davor Š.M. ''

'''Predstavitev 23.12.''' {rok za oddajo 1. verzije 9.12., recenzenti popravijo do 16.12.} 
1 Alenka Bombač - [[Nova tehnika določevanja lokacije sladkorjev vezanih na proteine utira pot odkritjem v medicini]] [http://www.sciencedaily.com/releases/2009/10/091019122840.htm] 
''Recenzenta: Špela B., Branislav L. ''
2 Gregor Kurinčič - [[Uporaba herbicidov in fibratov, ki blokirajo T1R3 receptorje v črevesju in trebušni slinavki]] [http://www.sciencedaily.com/releases/2009/10/091009120846.htm] 
''Recenzenta: Aljaž G., Špela M. ''
3 Alenka Mikuž - [[Histonska demetilaza JHDM2A vpliva na neplodnost in debelost pri moških]] 
''Recenzenta: Urška S., Blaž S. ''

'''Predstavitev 5.1.09''' {rok za oddajo 1. verzije 15.12., recenzenti popravijo do 22.12.} 
1 Vid Puž 
''Recenzenta: Janez M., Ana B. ''
2 Daša Janeš 
''Recenzenta: Tea L., Maja K. ''
3 Špela Petelin 
''Recenzenta: Saška P., Zorica L. ''

'''Predstavitev 6.1.09''' {rok za oddajo 1. verzije 16.12., recenzenti popravijo do 23.12.} 
1 Alenka Buh 
''Recenzenta: Maruša R., Tanja G. ''
2 karmen kmet- [[komplementarno delovanje nanocevk in protiteles pri odkrivanju in uničevanju rakastih celic na dojkah]] [http://www.sciencedaily.com/releases/2009/12/091202091030.htm] 
''Recenzenta: Sabina M., Špela A. ''
3 jasna brčić 
''Recenzenta: Tjaša L., Špela M. ''

'''Predstavitev 12.1.09''' {rok za oddajo 1. verzije 22.12., recenzenti popravijo do 5.1.} 
1 Pia Pužar Dominkuš 
''Recenzenta: Aljaž G., Špela B. ''
2 Sara Pintar 
''Recenzenta: Alexandra B., Alenka B. ''
3 Katja Pernek - [[Proteinsko inženirstvo pospešuje raziskovanje Alzheimerjeve bolezni]] [http://www.sciencedaily.com/releases/2009/10/091029151318.htm] 
''Recenzenta: Janez M., Matej C. ''

'''Predstavitev 13.1.09''' {rok za oddajo 1. verzije 23.12., recenzenti popravijo do 6.1.} 
1 Blaž Svetic 
''Recenzenta: Tea L., Ana B. ''
2 Matej Cibic 
''Recenzenta: Alenka M., Primož B. ''
3 Branislav Lukić 
''Recenzenta: Andraž Š., Daša J. ''

'''Predstavitev 19.1.09''' {rok za oddajo 1. verzije 5.1., recenzenti popravijo do 12.1.} 
1 Davor Škofič Maurer - [[Celice ščitijo proteine pred virusi in bakterijami z vgraditvijo napačne aminokisline v njihovo zaporedje.]] [http://www.sciencedaily.com/releases/2009/11/091125134701.htm] 
''Recenzenta: Tine T., Špela P. ''
2 Urška Slapšak 
''Recenzenta: Maruša R., Vid P. ''
3 Saška Polanc 
''Recenzenta: Sara P., Katja P. ''

'''Predstavitev 20.1.09''' {rok za oddajo 1. verzije 6.1., recenzenti popravijo do 13.1.} 
1 Maja Kozlevčar 
''Recenzenta: Alenka B., Karmen K. ''
2 Sabina Mavretič 
''Recenzenta: Jasna B., Pia P.D. ''
3 Zorica Latinović 
''Recenzenta: Gregor K., Tanja G. ''

BiokemSeminar-SkupineNovica-B09

2009-12-06T18:41:07Z

Katyka4u: /* Seminarski roki: */

Temo za seminar pošljite na naslov docenta [mailto:marko.dolinar@fkkt.uni-lj.si] najkasneje 1 mesec pred datumom predstavitve, novica, ki jo boste obdelali, pa na dan predstavitve ne sme biti starejša kot 2 meseca. Na zgornji naslov pošljite tudi ~ dvostranski seminar (1000-1200 besed) do roka, ki je vpisan kot 'rok za oddajo 1. verzije' in to najkasneje do polnoči dneva, ki je naveden. Seminar morata do tega roka dobiti tudi oba recenzenta. 
Če si ne predstavljate, kako naj bi ta seznam bil oblikovan, si oglejte [http://novebiologije.wikia.com/wiki/Skupine_za_seminar_-_B08 lansko verzijo]. 
Slovenski naslov povežite z novo stranjo, na kateri nato opišite novico (200 besed). Hkrati vpišite slovenski naslov, svoje ime in datum predstavitve v [[BiokemSeminar-SeznamNovic-B09|seznam novic]] v kategorijo, ki se vam zdi najustreznejša. 
Če imate težave z oblikovanjem besedila, si preberite poglavje o urejanju wiki-strani na Wikipediji ([http://en.wikipedia.org/wiki/Help:Editing tule] v angleščini in [http://sl.wikipedia.org/wiki/Wikipedija:Urejanje_strani tu] v slovenščini). Pomaga tudi, če pogledate, kako je zapisana kakšna stran, ki se vam zdi v redu: kliknite na zavihek 'Uredite stran' in si poglejte, kako so vpisane povezave, kako nov odstavek in podobno. ''Na koncu seveda pod oknom za urejanje kliknite na 'Prekliči'.'' Recenzente bom vpisal, ko bo seznam končan. Na posamezni uri so lahko na vrsti največ tri predstavitve. 
<hr> 

== Seminarski roki: ==

'''Predstavitev 1.12.''' {rok za oddajo 1. verzije 17.11., recenzenti popravijo do 24.11.} 
1 Špela Alič - [[Drsenje SSB proteinov po enoverižni molekuli DNA]] [http://www.eurekalert.org/pub_releases/2009-10/uoia-sdp102109.php] 
''Recenzenta: Alexandra B., Primož B. ''

'''Predstavitev 2.12.''' {rok za oddajo 1. verzije 18.11., recenzenti popravijo do 25.11.} 

'''Predstavitev 8.12.''' {rok za oddajo 1. verzije 24.11., recenzenti popravijo do 1.12.} 
1 Tjaša Lukan: [[Transkripcijska faktorja, specifična za hčerinske celice, uravnavata celično velikost pri brstenju kvasovk]] [http://newswire.rockefeller.edu/?page=engine&id=986] 
''Recenzenta: Tine T., Alenka B. ''

'''Predstavitev 9.12.''' {rok za oddajo 1. verzije 25.11., recenzenti popravijo do 2.12.} 
1 Aljaž Gaber: [[Termostabilizirana hondroitinaza ABC pospeši razrast aksonov in okrevanje po poškodbi hrbtenjače]] 
''Recenzenta: Vid P., Špela P. ''
2 Špela Baus: [[Protein kritičen za sekrecijo inzulina lahko prispeva k pojavu diabetesa ]] [http://www.medicalnewstoday.com/articles/168877.php] 
''Recenzenta: Andraž Š., Alenka M. ''
3 Špela Medic: [[Encim, ki je mogoče ključnega pomena za odmiranje celic pri Alzheimerjevi bolezni]] [http://www.sciencedaily.com/releases/2009/10/091007103032.htm] 
''Recenzenta: Gregor K., Daša J. ''

'''Predstavitev 15.12.''' {rok za oddajo 1. verzije 1.12., recenzenti popravijo do 8.12.} 
1 Janez Meden 
''Recenzenta: Branislav L., Alenka B. ''
2 Tea Lenarčič: [[Termostabilizirana hondroitinaza ABC pospeši razrast aksonov in okrevanje po poškodbi hrbtenjače (2)]] 
''Recenzenta: Karmen K., Matej C. ''
3 Ana Bajc: [[Kemoreceptorja SRBC-64 in SRBC-66 sta povod za razvojne učinke dormantnega feromona v C. elegans]] 
''Recenzenta: Jasna B., Davor Š.M. ''

'''Predstavitev 16.12.''' {rok za oddajo 1. verzije 2.12., recenzenti popravijo do 9.12.} 
1 Maruša Rajh - [[X-vezana adrenolevkodistrofija: Hematopoetična genska terapija z lentivirusno spremenjenimi matičnimi celicami]] [http://www.sciencedaily.com/releases/2009/11/091105143706.htm] 
''Recenzenta: Pia P.D., Sara P. ''
2 Tanja Guček - [[Izboljšane forenzične analize za lažje zasledovanje kriminalcev]] [http://www.sciencedaily.com/releases/2009/10/091029155956.htm] 
''Recenzenta: Katja P., Blaž S. ''
3 Primož Bembič [[Jederni Poli-(ADP-Riboza)-odvisni signalosom potrjuje IκB kinazno aktivacijo ob poškodbe DNA ]] 
''Recenzenta: Urška S., Maja K. ''

'''Predstavitev 22.12.''' {rok za oddajo 1. verzije 8.12., recenzenti popravijo do 15.12.} 
1 Alexandra Bogožalec: [[Odkrit način za določanje nizkih koncentracij C-reaktivnega proteina (CRP) v krvnem serumu]] [http://www.sciencedaily.com/releases/2009/11/091104101625.htm] 
''Recenzenta: Saška P., Zorica L. ''
2 Andraž Šmon 
''Recenzenta: Sabina M., Špela A. ''
3 Tine Tesovnik: [[Odkritje, ki bo morda pripomoglo pojasniti, zakaj hepatitis B bolj prizadene moške kot ženske]]
[http://www.sciencedaily.com/releases/2009/11/091118112425.htm] 
''Recenzenta: Tjaša L., Davor Š.M. ''

'''Predstavitev 23.12.''' {rok za oddajo 1. verzije 9.12., recenzenti popravijo do 16.12.} 
1 Alenka Bombač - [[Nova tehnika določevanja lokacije sladkorjev vezanih na proteine utira pot odkritjem v medicini]] [http://www.sciencedaily.com/releases/2009/10/091019122840.htm] 
''Recenzenta: Špela B., Branislav L. ''
2 Gregor Kurinčič - [[Uporaba herbicidov in fibratov, ki blokirajo T1R3 receptorje v črevesju in trebušni slinavki]] [http://www.sciencedaily.com/releases/2009/10/091009120846.htm] 
''Recenzenta: Aljaž G., Špela M. ''
3 Alenka Mikuž - [[Histonska demetilaza JHDM2A vpliva na neplodnost in debelost pri moških]] 
''Recenzenta: Urška S., Blaž S. ''

'''Predstavitev 5.1.09''' {rok za oddajo 1. verzije 15.12., recenzenti popravijo do 22.12.} 
1 Vid Puž 
''Recenzenta: Janez M., Ana B. ''
2 Daša Janeš 
''Recenzenta: Tea L., Maja K. ''
3 Špela Petelin 
''Recenzenta: Saška P., Zorica L. ''

'''Predstavitev 6.1.09''' {rok za oddajo 1. verzije 16.12., recenzenti popravijo do 23.12.} 
1 Alenka Buh 
''Recenzenta: Maruša R., Tanja G. ''
2 karmen kmet- [[komplementarno delovanje nanocevk in protiteles pri odkrivanju in uničevanju rakastih celic na dojkah]] [http://www.sciencedaily.com/releases/2009/12/091202091030.htm] 
''Recenzenta: Sabina M., Špela A. ''
3 jasna brčić 
''Recenzenta: Tjaša L., Špela M. ''

'''Predstavitev 12.1.09''' {rok za oddajo 1. verzije 22.12., recenzenti popravijo do 5.1.} 
1 Pia Pužar Dominkuš 
''Recenzenta: Aljaž G., Špela B. ''
2 Sara Pintar 
''Recenzenta: Alexandra B., Alenka B. ''
3 Katja Pernek- [[Proteinsko inženirstvo pospešuje raziskovanje Alzheimerjeve bolezni]]
[http://www.sciencedaily.com/releases/2009/10/091029151318.htm] 
''Recenzenta: Janez M., Matej C. ''

'''Predstavitev 13.1.09''' {rok za oddajo 1. verzije 23.12., recenzenti popravijo do 6.1.} 
1 Blaž Svetic 
''Recenzenta: Tea L., Ana B. ''
2 Matej Cibic 
''Recenzenta: Alenka M., Primož B. ''
3 Branislav Lukić 
''Recenzenta: Andraž Š., Daša J. ''

'''Predstavitev 19.1.09''' {rok za oddajo 1. verzije 5.1., recenzenti popravijo do 12.1.} 
1 Davor Škofič Maurer - [[Celice ščitijo proteine pred virusi in bakterijami z vgraditvijo napačne aminokisline v njihovo zaporedje.]] [http://www.sciencedaily.com/releases/2009/11/091125134701.htm] 
''Recenzenta: Tine T., Špela P. ''
2 Urška Slapšak 
''Recenzenta: Maruša R., Vid P. ''
3 Saška Polanc 
''Recenzenta: Sara P., Katja P. ''

'''Predstavitev 20.1.09''' {rok za oddajo 1. verzije 6.1., recenzenti popravijo do 13.1.} 
1 Maja Kozlevčar 
''Recenzenta: Alenka B., Karmen K. ''
2 Sabina Mavretič 
''Recenzenta: Jasna B., Pia P.D. ''
3 Zorica Latinović 
''Recenzenta: Gregor K., Tanja G. ''

Bički in migetalke

2009-11-30T20:10:17Z

Katyka4u: /* Spremembe v zgradbi aksoneme */

Bički in migetalke so izrastki iz celične površine, ki so obdani s [http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dna_membrana plazmalemo]. Zgrajeni so iz [http://en.wikipedia.org/wiki/Microtubule ''mikrotubulov''].

==Naloga==
[http://www.vedicsciences.net/intelligent/cilia-and-flagella.jpg '''Bički oziroma migetalke'''] (cilije) so zelo pogosta diferenciacija, ki omogoča gibanje živalskih in tudi nekaterih rastlinskih celic. Pri enoceličarjih migetalke služijo gibanju ter s svojim valovanjm organizmu prinašajo hrano. Pri mnogoceličarjih migetalke najdemo v različnih epitelijih, v katerih služijo za premikanje določene tekočine oziroma sluzi. Bički služijo predvsem gibanju (spermiji).

==Zgradba in gibanje==
Premer bička je enak premeru migetalke = 25µm. Migetalke so dolge do 10µm, bički do 200µm. V osrednjem delu bička je [http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/b/bb/Axoneme_cross-section.svg/600px-Axoneme_cross-section.svg.png'''aksonema'''], to je mikrotubularna struktura iz 9 parov mikrotubulov, ki so razvrščeni v krogu (periferni mikrotubuli), v sredini bička pa je še en par mikrotubulov. Govorimo o značilni ureditvi mikrotubulov, to je o '''vzorcu 9×2+2'''. Na bazi bička je [http://en.wikipedia.org/wiki/Basal_body ''bazalno telesce''], ki se povezuje z elementi citoskeleta. Periferni pari mikrotubulov v aksonemi se nadaljujejo iz mikrotubulov A in B bazalnega telesca in jih tudi v bičku označimo kot '''mikrotubula A in B'''. Iz mikrotubula A sega proti centru aksoneme proteinska struktura imenovana [http://en.wikipedia.org/wiki/Radial_spoke ''radialna špica''], ki prihaja v stik s centralno nožnico, ki obdaja centralna mikrotubula. Vsi periferni mikrotubulski dvojčki so medsebojno povezani s proteinom [http://en.wikipedia.org/wiki/Nexin ''neksinom''], ki ima zelo pomembno vlogo pri utripanju bička oziroma migetalke. Pri utripanju poleg neksina sodelujejo tudi motorni proteini in sicer aksonemni dineini, ki so z dineinskimi ročicami vezani na mikrotubule. Njihove glave so proste oziroma se občasno povežejo s tubulinom mikrotubula B naslednjega mikrotubulskega para.
[http://en.wikipedia.org/wiki/Dynein''Dinein''] ima ATP-azno funkcijo in omogoča gibanje. Gibanje temelji na medsebojnem vzdolžnem drsenju parov mikrotubulov v aksonemi. Mikrotubul A iz enega para mikrotubulov se preko dineinskih ročic poveže z mikrotubulom B sosednjega para. V prosotnosti [http://sl.wikipedia.org/wiki/Adenozin_trifosfat ''ATP''] se ta povezava prekine. Ob sprostitvi energije pri hidrolizi ATP, ki jo omogoča dinein kot ATP-aza, se ročica konformacijsko spremeni in se poveže z mikrotubulom B na drugem mestu in pod drugačnim kotom. S tem se para mikrotubulov medsebojno premakneta.

==Spremembe v zgradbi aksoneme==
V bičkah oziroma migetalkah mikrotubuli niso prosti, ampak jih povezuje neksin. To pa pomeni da ne morejo drseti, kot pri mrtvih celicah. Zato se mikrotubuli upognejo, to upognjenost pa zaznamo kot valovanje. Če ni dineina, potem ni gonilne sile za valovanje mikrotubulov. Bički oziroma migetalke postanejo neaktivni in zaradi tega pride do okvar, ki jih pod skupnim imenom poznamo kot [http://en.wikipedia.org/wiki/Kartagener%27s_syndrome ''Kartagenerjev sindrom''].

Kartagenerjev sindrom lahko pojmujemo kot '''sindrom negibljivih migetalk''' in spada v skupino heterogenih obolenj, imenovanih '''primarna ciliarna diskinezija'''. Najpogostejše spremembe migetalk pri bolnikih s kartagenerjevim sindromom so:
* Spremenjeno število perifernih parov mikrotubulov
* Enojni mikrotubuli
* Spremenjeno število središčnih mikrotubulov
* Spremenjen položaj parov mikrotubulov
* Povečano število aksonem
Zaradi motenj v zgradbi migetalčnega aparata in s tem motenega gibanja migetalk imajo osebe s Kartagenerjevim sindromom zmanjšano zmožnost transporta sluzi v dihalnih epitelijih in zato pogostejše respiratorne okužbe in kronične pljučne bolezni. Že embrionalno se jim razvijejo organi na nasprotni strani telesa, kot je normalno. Temu stanju pravimo [http://en.wikipedia.org/wiki/Situs_inversus ''situs inversus''] (srce in želodec sta na desni strani, jetra pa na levi strani telesa). Ker se pojavljajo napake tudi v zgradbi aksoneme bičkov pri spermijih, se pri moških osebah s Kartagenerjevim sindromom pojavlja neplodnost.

==Intraflagelarni transport==
Da migetalke pravilno delujejo, se morajo oskrbovati s potrebnim materialom, ki se sintetizira v notranjosti celice. Transport iz telesa v migetalko imenujemo [http://wormbook.sanger.ac.uk/chapters/www_ciliumbiogenesis.2/ciliafig2_s.jpg '''intraflagelarni transport''']. Pri intraflagelarnem transportu se vezikli s pomočjo dineina prenesejo do plazmaleme. Pod plazmalemo se na te vezikle povežejo IFT partikli. Vezikli se izločijo, IFT partikli pa se povežejo s kinezinom in z mikrotubuli ter tako z njimi potujejo do vrha migetalke. Pozitivni konec IFT partiklov potuje s [http://en.wikipedia.org/wiki/Kinesin ''kinezinom II''], negativni konec pa s citoplazmatskim dineinom. V IFT veziklu so tudi sestavine izločenega vezikla. IFT partikli se potem s pomočjo dineina vračajo nazaj pod plazmalemo.

==Viri in literatura==
*http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dni_skelet
*http://sl.wikipedia.org/wiki/Migetalka
*http://sl.wikipedia.org/wiki/Bi%C4%8Dek
*http://en.wikipedia.org/wiki/Flagellum
*http://en.wikipedia.org/wiki/Cilium
*http://www.medrazgl.si/e107_files/public/datoteke/mr01_1_05.pdf
*Bruce Alberts: Essential Cell Biology, Second Edition

Bički in migetalke

2009-11-30T20:08:46Z

Katyka4u: /* Zgradba in gibanje */

Bički in migetalke so izrastki iz celične površine, ki so obdani s [http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dna_membrana plazmalemo]. Zgrajeni so iz [http://en.wikipedia.org/wiki/Microtubule ''mikrotubulov''].

==Naloga==
[http://www.vedicsciences.net/intelligent/cilia-and-flagella.jpg '''Bički oziroma migetalke'''] (cilije) so zelo pogosta diferenciacija, ki omogoča gibanje živalskih in tudi nekaterih rastlinskih celic. Pri enoceličarjih migetalke služijo gibanju ter s svojim valovanjm organizmu prinašajo hrano. Pri mnogoceličarjih migetalke najdemo v različnih epitelijih, v katerih služijo za premikanje določene tekočine oziroma sluzi. Bički služijo predvsem gibanju (spermiji).

==Zgradba in gibanje==
Premer bička je enak premeru migetalke = 25µm. Migetalke so dolge do 10µm, bički do 200µm. V osrednjem delu bička je [http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/b/bb/Axoneme_cross-section.svg/600px-Axoneme_cross-section.svg.png'''aksonema'''], to je mikrotubularna struktura iz 9 parov mikrotubulov, ki so razvrščeni v krogu (periferni mikrotubuli), v sredini bička pa je še en par mikrotubulov. Govorimo o značilni ureditvi mikrotubulov, to je o '''vzorcu 9×2+2'''. Na bazi bička je [http://en.wikipedia.org/wiki/Basal_body ''bazalno telesce''], ki se povezuje z elementi citoskeleta. Periferni pari mikrotubulov v aksonemi se nadaljujejo iz mikrotubulov A in B bazalnega telesca in jih tudi v bičku označimo kot '''mikrotubula A in B'''. Iz mikrotubula A sega proti centru aksoneme proteinska struktura imenovana [http://en.wikipedia.org/wiki/Radial_spoke ''radialna špica''], ki prihaja v stik s centralno nožnico, ki obdaja centralna mikrotubula. Vsi periferni mikrotubulski dvojčki so medsebojno povezani s proteinom [http://en.wikipedia.org/wiki/Nexin ''neksinom''], ki ima zelo pomembno vlogo pri utripanju bička oziroma migetalke. Pri utripanju poleg neksina sodelujejo tudi motorni proteini in sicer aksonemni dineini, ki so z dineinskimi ročicami vezani na mikrotubule. Njihove glave so proste oziroma se občasno povežejo s tubulinom mikrotubula B naslednjega mikrotubulskega para.
[http://en.wikipedia.org/wiki/Dynein''Dinein''] ima ATP-azno funkcijo in omogoča gibanje. Gibanje temelji na medsebojnem vzdolžnem drsenju parov mikrotubulov v aksonemi. Mikrotubul A iz enega para mikrotubulov se preko dineinskih ročic poveže z mikrotubulom B sosednjega para. V prosotnosti [http://sl.wikipedia.org/wiki/Adenozin_trifosfat ''ATP''] se ta povezava prekine. Ob sprostitvi energije pri hidrolizi ATP, ki jo omogoča dinein kot ATP-aza, se ročica konformacijsko spremeni in se poveže z mikrotubulom B na drugem mestu in pod drugačnim kotom. S tem se para mikrotubulov medsebojno premakneta.

==Spremembe v zgradbi aksoneme==
V bičkah oziroma migetalkah mikrotubuli niso prosti, ampak jih povezuje neksin. To pa pomeni da ne morejo drseti, kot pri mrtvih celicah. Zato se mikrotubuli upognejo, to upognjenost pa zaznamo kot valovanje. Če ni dineina, potem ni gonilne sile za valovanje mikrotubulov. Bički oziroma migetalke postanejo neaktivni in zaradi tega pride do okvar, ki jih pod skupnim imenom poznamo kot [http://en.wikipedia.org/wiki/Kartagener%27s_syndrome ''Kartagenerjev sindrom''].

Kartagenerjev sindrom lahko pojmujemo kot '''sindrom negibljivih migetalk''' in spada v skupino heterogenih obolenj, imenovanih '''primarna ciliarna diskinezija'''. Najpogostejše spremembe migetalk pri bolnikih s kartagenerjevim sindromom so:
* Spremenjeno število perifernih parov mikrotubulov
* Enojni mikrotubuli
* Spremenjeno število središčnih mikrotubulov
* Spremenjen položaj parov mikrotubulov
* Povečano število aksonem
Zaradi motenj v zgradbi migetalčnega aparata in s tem motenega gibanja migetalk imajo osebe s Kartagenerjevim sindromom zmanjšano zmožnost transporta sluzi v dihalnih epitelijih in zato pogostejše respiratorne okužbe in kronične pljučne bolezni. Že embrionalno se jim razvijejo organi na nasprotni strani telesa, kot je normalno. Temu pravimo [http://en.wikipedia.org/wiki/Situs_inversus ''situs inversus''] (srce in želodec sta na desni strani, jetra pa na levi strani telesa). Ker se pojavljajo napake tudi v zgradbi aksoneme bičkov pri spermijih, se pri moških osebah s Kartagenerjevim sindromom pojavlja neplodnost.

==Intraflagelarni transport==
Da migetalke pravilno delujejo, se morajo oskrbovati s potrebnim materialom, ki se sintetizira v notranjosti celice. Transport iz telesa v migetalko imenujemo [http://wormbook.sanger.ac.uk/chapters/www_ciliumbiogenesis.2/ciliafig2_s.jpg '''intraflagelarni transport''']. Pri intraflagelarnem transportu se vezikli s pomočjo dineina prenesejo do plazmaleme. Pod plazmalemo se na te vezikle povežejo IFT partikli. Vezikli se izločijo, IFT partikli pa se povežejo s kinezinom in z mikrotubuli ter tako z njimi potujejo do vrha migetalke. Pozitivni konec IFT partiklov potuje s [http://en.wikipedia.org/wiki/Kinesin ''kinezinom II''], negativni konec pa s citoplazmatskim dineinom. V IFT veziklu so tudi sestavine izločenega vezikla. IFT partikli se potem s pomočjo dineina vračajo nazaj pod plazmalemo.

==Viri in literatura==
*http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dni_skelet
*http://sl.wikipedia.org/wiki/Migetalka
*http://sl.wikipedia.org/wiki/Bi%C4%8Dek
*http://en.wikipedia.org/wiki/Flagellum
*http://en.wikipedia.org/wiki/Cilium
*http://www.medrazgl.si/e107_files/public/datoteke/mr01_1_05.pdf
*Bruce Alberts: Essential Cell Biology, Second Edition

Bički in migetalke

2009-11-30T19:53:09Z

Katyka4u: /* Naloga */

Bički in migetalke so izrastki iz celične površine, ki so obdani s [http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dna_membrana plazmalemo]. Zgrajeni so iz [http://en.wikipedia.org/wiki/Microtubule ''mikrotubulov''].

==Naloga==
[http://www.vedicsciences.net/intelligent/cilia-and-flagella.jpg '''Bički oziroma migetalke'''] (cilije) so zelo pogosta diferenciacija, ki omogoča gibanje živalskih in tudi nekaterih rastlinskih celic. Pri enoceličarjih migetalke služijo gibanju ter s svojim valovanjm organizmu prinašajo hrano. Pri mnogoceličarjih migetalke najdemo v različnih epitelijih, v katerih služijo za premikanje določene tekočine oziroma sluzi. Bički služijo predvsem gibanju (spermiji).

==Zgradba in gibanje==
Premer bička je enak premeru migetalke = 25µm. Migetalke so dolge do 10µm, bički do 200µm. V osrednjem delu bička je [http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/b/bb/Axoneme_cross-section.svg/600px-Axoneme_cross-section.svg.png'''aksonema'''], to je mikrotubularna struktura iz 9 parov mikrotubulov, ki so razvrščeni v krogu (periferni mikrotubuli), v sredini bička pa je še en par mikrotubulov. Govorimo o značilni ureditvi mikrotubulov, to je o '''vzorcu 9×2+2'''. Na bazi bička je [http://en.wikipedia.org/wiki/Basal_body ''bazalno telesce''], ki se povezuje z elementi citoskeleta. Periferni pari mikrotubulov v aksonemi se nadaljujejo iz mikrotubulov A in B bazalnega telesca in jih tudi v bičku označimo kot '''mikrotubula A in B'''. Iz mikrotubula A sega proti centru aksoneme proteinska struktura imenovana [http://en.wikipedia.org/wiki/Radial_spoke ''radialna špica''], ki prihaja v stik s centralno nožnico, ki obdaja centralna mikrotubula. Vsi periferni mikrotubulski dvojčki so medsebojno povezani s proteinom [http://en.wikipedia.org/wiki/Nexin ''neksinom''], ki ima zelo pomembno vlogo pri utripanju bička oziroma migetalke. Pri utripanju poleg neksina sodelujejo tudi motorni proteini in sicer aksonemni dineini, ki so z dineinskimi ročicami vezani na mikrotubule, njihove glave pa so proste oziroma se občasno povežejo s tubulinom mikrotubula B naslednjega mikrotubulskega para.
[http://en.wikipedia.org/wiki/Dynein''Dinein''] ima ATP-azno funkcijo in omogoča gibanje. Gibanje temelji na medsebojnem vzdolžnem drsenju parov mikrotubulov v aksonemi. Mikrotubul A iz enega para mikrotubulov se preko dineinskih ročic poveže z mikrotubulom B sosednjega para. V prosotnosti [http://sl.wikipedia.org/wiki/Adenozin_trifosfat ''ATP''] se ta povezava prekine. Ob sprostitvi energije pri hidrolizi ATP, ki jo omogoča dinein kot ATP-aza, se ročica konformacijsko spremeni in se poveže z mikrotubulom B na drugem mestu in pod drugačnim kotom. S tem se para mikrotubulov medsebojno premakneta.

==Spremembe v zgradbi aksoneme==
V bičkah oziroma migetalkah mikrotubuli niso prosti, ampak jih povezuje neksin. To pa pomeni da ne morejo drseti, kot pri mrtvih celicah. Zato se mikrotubuli upognejo, to upognjenost pa zaznamo kot valovanje. Če ni dineina, potem ni gonilne sile za valovanje mikrotubulov. Bički oziroma migetalke postanejo neaktivni in zaradi tega pride do okvar, ki jih pod skupnim imenom poznamo kot [http://en.wikipedia.org/wiki/Kartagener%27s_syndrome ''Kartagenerjev sindrom''].

Kartagenerjev sindrom lahko pojmujemo kot '''sindrom negibljivih migetalk''' in spada v skupino heterogenih obolenj, imenovanih '''primarna ciliarna diskinezija'''. Najpogostejše spremembe migetalk pri bolnikih s kartagenerjevim sindromom so:
* Spremenjeno število perifernih parov mikrotubulov
* Enojni mikrotubuli
* Spremenjeno število središčnih mikrotubulov
* Spremenjen položaj parov mikrotubulov
* Povečano število aksonem
Zaradi motenj v zgradbi migetalčnega aparata in s tem motenega gibanja migetalk imajo osebe s Kartagenerjevim sindromom zmanjšano zmožnost transporta sluzi v dihalnih epitelijih in zato pogostejše respiratorne okužbe in kronične pljučne bolezni. Že embrionalno se jim razvijejo organi na nasprotni strani telesa, kot je normalno. Temu pravimo [http://en.wikipedia.org/wiki/Situs_inversus ''situs inversus''] (srce in želodec sta na desni strani, jetra pa na levi strani telesa). Ker se pojavljajo napake tudi v zgradbi aksoneme bičkov pri spermijih, se pri moških osebah s Kartagenerjevim sindromom pojavlja neplodnost.

==Intraflagelarni transport==
Da migetalke pravilno delujejo, se morajo oskrbovati s potrebnim materialom, ki se sintetizira v notranjosti celice. Transport iz telesa v migetalko imenujemo [http://wormbook.sanger.ac.uk/chapters/www_ciliumbiogenesis.2/ciliafig2_s.jpg '''intraflagelarni transport''']. Pri intraflagelarnem transportu se vezikli s pomočjo dineina prenesejo do plazmaleme. Pod plazmalemo se na te vezikle povežejo IFT partikli. Vezikli se izločijo, IFT partikli pa se povežejo s kinezinom in z mikrotubuli ter tako z njimi potujejo do vrha migetalke. Pozitivni konec IFT partiklov potuje s [http://en.wikipedia.org/wiki/Kinesin ''kinezinom II''], negativni konec pa s citoplazmatskim dineinom. V IFT veziklu so tudi sestavine izločenega vezikla. IFT partikli se potem s pomočjo dineina vračajo nazaj pod plazmalemo.

==Viri in literatura==
*http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dni_skelet
*http://sl.wikipedia.org/wiki/Migetalka
*http://sl.wikipedia.org/wiki/Bi%C4%8Dek
*http://en.wikipedia.org/wiki/Flagellum
*http://en.wikipedia.org/wiki/Cilium
*http://www.medrazgl.si/e107_files/public/datoteke/mr01_1_05.pdf
*Bruce Alberts: Essential Cell Biology, Second Edition

Bički in migetalke

2009-11-30T19:52:56Z

Katyka4u: /* Naloga */

Bički in migetalke so izrastki iz celične površine, ki so obdani s [http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dna_membrana plazmalemo]. Zgrajeni so iz [http://en.wikipedia.org/wiki/Microtubule ''mikrotubulov''].

==Naloga==

[http://www.vedicsciences.net/intelligent/cilia-and-flagella.jpg '''Bički oziroma migetalke'''] (cilije) so zelo pogosta diferenciacija, ki omogoča gibanje živalskih in tudi nekaterih rastlinskih celic. Pri enoceličarjih migetalke služijo gibanju ter s svojim valovanjm organizmu prinašajo hrano. Pri mnogoceličarjih migetalke najdemo v različnih epitelijih, v katerih služijo za premikanje določene tekočine oziroma sluzi. Bički služijo predvsem gibanju (spermiji).

==Zgradba in gibanje==
Premer bička je enak premeru migetalke = 25µm. Migetalke so dolge do 10µm, bički do 200µm. V osrednjem delu bička je [http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/b/bb/Axoneme_cross-section.svg/600px-Axoneme_cross-section.svg.png'''aksonema'''], to je mikrotubularna struktura iz 9 parov mikrotubulov, ki so razvrščeni v krogu (periferni mikrotubuli), v sredini bička pa je še en par mikrotubulov. Govorimo o značilni ureditvi mikrotubulov, to je o '''vzorcu 9×2+2'''. Na bazi bička je [http://en.wikipedia.org/wiki/Basal_body ''bazalno telesce''], ki se povezuje z elementi citoskeleta. Periferni pari mikrotubulov v aksonemi se nadaljujejo iz mikrotubulov A in B bazalnega telesca in jih tudi v bičku označimo kot '''mikrotubula A in B'''. Iz mikrotubula A sega proti centru aksoneme proteinska struktura imenovana [http://en.wikipedia.org/wiki/Radial_spoke ''radialna špica''], ki prihaja v stik s centralno nožnico, ki obdaja centralna mikrotubula. Vsi periferni mikrotubulski dvojčki so medsebojno povezani s proteinom [http://en.wikipedia.org/wiki/Nexin ''neksinom''], ki ima zelo pomembno vlogo pri utripanju bička oziroma migetalke. Pri utripanju poleg neksina sodelujejo tudi motorni proteini in sicer aksonemni dineini, ki so z dineinskimi ročicami vezani na mikrotubule, njihove glave pa so proste oziroma se občasno povežejo s tubulinom mikrotubula B naslednjega mikrotubulskega para.
[http://en.wikipedia.org/wiki/Dynein''Dinein''] ima ATP-azno funkcijo in omogoča gibanje. Gibanje temelji na medsebojnem vzdolžnem drsenju parov mikrotubulov v aksonemi. Mikrotubul A iz enega para mikrotubulov se preko dineinskih ročic poveže z mikrotubulom B sosednjega para. V prosotnosti [http://sl.wikipedia.org/wiki/Adenozin_trifosfat ''ATP''] se ta povezava prekine. Ob sprostitvi energije pri hidrolizi ATP, ki jo omogoča dinein kot ATP-aza, se ročica konformacijsko spremeni in se poveže z mikrotubulom B na drugem mestu in pod drugačnim kotom. S tem se para mikrotubulov medsebojno premakneta.

==Spremembe v zgradbi aksoneme==
V bičkah oziroma migetalkah mikrotubuli niso prosti, ampak jih povezuje neksin. To pa pomeni da ne morejo drseti, kot pri mrtvih celicah. Zato se mikrotubuli upognejo, to upognjenost pa zaznamo kot valovanje. Če ni dineina, potem ni gonilne sile za valovanje mikrotubulov. Bički oziroma migetalke postanejo neaktivni in zaradi tega pride do okvar, ki jih pod skupnim imenom poznamo kot [http://en.wikipedia.org/wiki/Kartagener%27s_syndrome ''Kartagenerjev sindrom''].

Kartagenerjev sindrom lahko pojmujemo kot '''sindrom negibljivih migetalk''' in spada v skupino heterogenih obolenj, imenovanih '''primarna ciliarna diskinezija'''. Najpogostejše spremembe migetalk pri bolnikih s kartagenerjevim sindromom so:
* Spremenjeno število perifernih parov mikrotubulov
* Enojni mikrotubuli
* Spremenjeno število središčnih mikrotubulov
* Spremenjen položaj parov mikrotubulov
* Povečano število aksonem
Zaradi motenj v zgradbi migetalčnega aparata in s tem motenega gibanja migetalk imajo osebe s Kartagenerjevim sindromom zmanjšano zmožnost transporta sluzi v dihalnih epitelijih in zato pogostejše respiratorne okužbe in kronične pljučne bolezni. Že embrionalno se jim razvijejo organi na nasprotni strani telesa, kot je normalno. Temu pravimo [http://en.wikipedia.org/wiki/Situs_inversus ''situs inversus''] (srce in želodec sta na desni strani, jetra pa na levi strani telesa). Ker se pojavljajo napake tudi v zgradbi aksoneme bičkov pri spermijih, se pri moških osebah s Kartagenerjevim sindromom pojavlja neplodnost.

==Intraflagelarni transport==
Da migetalke pravilno delujejo, se morajo oskrbovati s potrebnim materialom, ki se sintetizira v notranjosti celice. Transport iz telesa v migetalko imenujemo [http://wormbook.sanger.ac.uk/chapters/www_ciliumbiogenesis.2/ciliafig2_s.jpg '''intraflagelarni transport''']. Pri intraflagelarnem transportu se vezikli s pomočjo dineina prenesejo do plazmaleme. Pod plazmalemo se na te vezikle povežejo IFT partikli. Vezikli se izločijo, IFT partikli pa se povežejo s kinezinom in z mikrotubuli ter tako z njimi potujejo do vrha migetalke. Pozitivni konec IFT partiklov potuje s [http://en.wikipedia.org/wiki/Kinesin ''kinezinom II''], negativni konec pa s citoplazmatskim dineinom. V IFT veziklu so tudi sestavine izločenega vezikla. IFT partikli se potem s pomočjo dineina vračajo nazaj pod plazmalemo.

==Viri in literatura==
*http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dni_skelet
*http://sl.wikipedia.org/wiki/Migetalka
*http://sl.wikipedia.org/wiki/Bi%C4%8Dek
*http://en.wikipedia.org/wiki/Flagellum
*http://en.wikipedia.org/wiki/Cilium
*http://www.medrazgl.si/e107_files/public/datoteke/mr01_1_05.pdf
*Bruce Alberts: Essential Cell Biology, Second Edition

Bički in migetalke

2009-11-30T19:50:07Z

Katyka4u: /* Intraflagelarni transport */

Bički in migetalke so izrastki iz celične površine, ki so obdani s [http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dna_membrana plazmalemo]. Zgrajeni so iz [http://en.wikipedia.org/wiki/Microtubule ''mikrotubulov''].

==Naloga==
*[http://www.vedicsciences.net/intelligent/cilia-and-flagella.jpg '''Bički oziroma migetalke'''] (cilije) so zelo pogosta diferenciacija, ki omogoča gibanje živalskih in tudi nekaterih rastlinskih celic. Pri enoceličarjih migetalke služijo gibanju ter s svojim valovanjm organizmu prinašajo hrano. Pri mnogoceličarjih migetalke najdemo v različnih epitelijih, v katerih služijo za premikanje določene tekočine oziroma sluzi. Bički služijo predvsem gibanju (spermiji).

==Zgradba in gibanje==
Premer bička je enak premeru migetalke = 25µm. Migetalke so dolge do 10µm, bički do 200µm. V osrednjem delu bička je [http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/b/bb/Axoneme_cross-section.svg/600px-Axoneme_cross-section.svg.png'''aksonema'''], to je mikrotubularna struktura iz 9 parov mikrotubulov, ki so razvrščeni v krogu (periferni mikrotubuli), v sredini bička pa je še en par mikrotubulov. Govorimo o značilni ureditvi mikrotubulov, to je o '''vzorcu 9×2+2'''. Na bazi bička je [http://en.wikipedia.org/wiki/Basal_body ''bazalno telesce''], ki se povezuje z elementi citoskeleta. Periferni pari mikrotubulov v aksonemi se nadaljujejo iz mikrotubulov A in B bazalnega telesca in jih tudi v bičku označimo kot '''mikrotubula A in B'''. Iz mikrotubula A sega proti centru aksoneme proteinska struktura imenovana [http://en.wikipedia.org/wiki/Radial_spoke ''radialna špica''], ki prihaja v stik s centralno nožnico, ki obdaja centralna mikrotubula. Vsi periferni mikrotubulski dvojčki so medsebojno povezani s proteinom [http://en.wikipedia.org/wiki/Nexin ''neksinom''], ki ima zelo pomembno vlogo pri utripanju bička oziroma migetalke. Pri utripanju poleg neksina sodelujejo tudi motorni proteini in sicer aksonemni dineini, ki so z dineinskimi ročicami vezani na mikrotubule, njihove glave pa so proste oziroma se občasno povežejo s tubulinom mikrotubula B naslednjega mikrotubulskega para.
[http://en.wikipedia.org/wiki/Dynein''Dinein''] ima ATP-azno funkcijo in omogoča gibanje. Gibanje temelji na medsebojnem vzdolžnem drsenju parov mikrotubulov v aksonemi. Mikrotubul A iz enega para mikrotubulov se preko dineinskih ročic poveže z mikrotubulom B sosednjega para. V prosotnosti [http://sl.wikipedia.org/wiki/Adenozin_trifosfat ''ATP''] se ta povezava prekine. Ob sprostitvi energije pri hidrolizi ATP, ki jo omogoča dinein kot ATP-aza, se ročica konformacijsko spremeni in se poveže z mikrotubulom B na drugem mestu in pod drugačnim kotom. S tem se para mikrotubulov medsebojno premakneta.

==Spremembe v zgradbi aksoneme==
V bičkah oziroma migetalkah mikrotubuli niso prosti, ampak jih povezuje neksin. To pa pomeni da ne morejo drseti, kot pri mrtvih celicah. Zato se mikrotubuli upognejo, to upognjenost pa zaznamo kot valovanje. Če ni dineina, potem ni gonilne sile za valovanje mikrotubulov. Bički oziroma migetalke postanejo neaktivni in zaradi tega pride do okvar, ki jih pod skupnim imenom poznamo kot [http://en.wikipedia.org/wiki/Kartagener%27s_syndrome ''Kartagenerjev sindrom''].

Kartagenerjev sindrom lahko pojmujemo kot '''sindrom negibljivih migetalk''' in spada v skupino heterogenih obolenj, imenovanih '''primarna ciliarna diskinezija'''. Najpogostejše spremembe migetalk pri bolnikih s kartagenerjevim sindromom so:
* Spremenjeno število perifernih parov mikrotubulov
* Enojni mikrotubuli
* Spremenjeno število središčnih mikrotubulov
* Spremenjen položaj parov mikrotubulov
* Povečano število aksonem
Zaradi motenj v zgradbi migetalčnega aparata in s tem motenega gibanja migetalk imajo osebe s Kartagenerjevim sindromom zmanjšano zmožnost transporta sluzi v dihalnih epitelijih in zato pogostejše respiratorne okužbe in kronične pljučne bolezni. Že embrionalno se jim razvijejo organi na nasprotni strani telesa, kot je normalno. Temu pravimo [http://en.wikipedia.org/wiki/Situs_inversus ''situs inversus''] (srce in želodec sta na desni strani, jetra pa na levi strani telesa). Ker se pojavljajo napake tudi v zgradbi aksoneme bičkov pri spermijih, se pri moških osebah s Kartagenerjevim sindromom pojavlja neplodnost.

==Intraflagelarni transport==
Da migetalke pravilno delujejo, se morajo oskrbovati s potrebnim materialom, ki se sintetizira v notranjosti celice. Transport iz telesa v migetalko imenujemo [http://wormbook.sanger.ac.uk/chapters/www_ciliumbiogenesis.2/ciliafig2_s.jpg '''intraflagelarni transport''']. Pri intraflagelarnem transportu se vezikli s pomočjo dineina prenesejo do plazmaleme. Pod plazmalemo se na te vezikle povežejo IFT partikli. Vezikli se izločijo, IFT partikli pa se povežejo s kinezinom in z mikrotubuli ter tako z njimi potujejo do vrha migetalke. Pozitivni konec IFT partiklov potuje s [http://en.wikipedia.org/wiki/Kinesin ''kinezinom II''], negativni konec pa s citoplazmatskim dineinom. V IFT veziklu so tudi sestavine izločenega vezikla. IFT partikli se potem s pomočjo dineina vračajo nazaj pod plazmalemo.

==Viri in literatura==
*http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dni_skelet
*http://sl.wikipedia.org/wiki/Migetalka
*http://sl.wikipedia.org/wiki/Bi%C4%8Dek
*http://en.wikipedia.org/wiki/Flagellum
*http://en.wikipedia.org/wiki/Cilium
*http://www.medrazgl.si/e107_files/public/datoteke/mr01_1_05.pdf
*Bruce Alberts: Essential Cell Biology, Second Edition

Bički in migetalke

2009-11-30T19:49:02Z

Katyka4u: /* Intraflagelarni transport */

Bički in migetalke so izrastki iz celične površine, ki so obdani s [http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dna_membrana plazmalemo]. Zgrajeni so iz [http://en.wikipedia.org/wiki/Microtubule ''mikrotubulov''].

==Naloga==
*[http://www.vedicsciences.net/intelligent/cilia-and-flagella.jpg '''Bički oziroma migetalke'''] (cilije) so zelo pogosta diferenciacija, ki omogoča gibanje živalskih in tudi nekaterih rastlinskih celic. Pri enoceličarjih migetalke služijo gibanju ter s svojim valovanjm organizmu prinašajo hrano. Pri mnogoceličarjih migetalke najdemo v različnih epitelijih, v katerih služijo za premikanje določene tekočine oziroma sluzi. Bički služijo predvsem gibanju (spermiji).

==Zgradba in gibanje==
Premer bička je enak premeru migetalke = 25µm. Migetalke so dolge do 10µm, bički do 200µm. V osrednjem delu bička je [http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/b/bb/Axoneme_cross-section.svg/600px-Axoneme_cross-section.svg.png'''aksonema'''], to je mikrotubularna struktura iz 9 parov mikrotubulov, ki so razvrščeni v krogu (periferni mikrotubuli), v sredini bička pa je še en par mikrotubulov. Govorimo o značilni ureditvi mikrotubulov, to je o '''vzorcu 9×2+2'''. Na bazi bička je [http://en.wikipedia.org/wiki/Basal_body ''bazalno telesce''], ki se povezuje z elementi citoskeleta. Periferni pari mikrotubulov v aksonemi se nadaljujejo iz mikrotubulov A in B bazalnega telesca in jih tudi v bičku označimo kot '''mikrotubula A in B'''. Iz mikrotubula A sega proti centru aksoneme proteinska struktura imenovana [http://en.wikipedia.org/wiki/Radial_spoke ''radialna špica''], ki prihaja v stik s centralno nožnico, ki obdaja centralna mikrotubula. Vsi periferni mikrotubulski dvojčki so medsebojno povezani s proteinom [http://en.wikipedia.org/wiki/Nexin ''neksinom''], ki ima zelo pomembno vlogo pri utripanju bička oziroma migetalke. Pri utripanju poleg neksina sodelujejo tudi motorni proteini in sicer aksonemni dineini, ki so z dineinskimi ročicami vezani na mikrotubule, njihove glave pa so proste oziroma se občasno povežejo s tubulinom mikrotubula B naslednjega mikrotubulskega para.
[http://en.wikipedia.org/wiki/Dynein''Dinein''] ima ATP-azno funkcijo in omogoča gibanje. Gibanje temelji na medsebojnem vzdolžnem drsenju parov mikrotubulov v aksonemi. Mikrotubul A iz enega para mikrotubulov se preko dineinskih ročic poveže z mikrotubulom B sosednjega para. V prosotnosti [http://sl.wikipedia.org/wiki/Adenozin_trifosfat ''ATP''] se ta povezava prekine. Ob sprostitvi energije pri hidrolizi ATP, ki jo omogoča dinein kot ATP-aza, se ročica konformacijsko spremeni in se poveže z mikrotubulom B na drugem mestu in pod drugačnim kotom. S tem se para mikrotubulov medsebojno premakneta.

==Spremembe v zgradbi aksoneme==
V bičkah oziroma migetalkah mikrotubuli niso prosti, ampak jih povezuje neksin. To pa pomeni da ne morejo drseti, kot pri mrtvih celicah. Zato se mikrotubuli upognejo, to upognjenost pa zaznamo kot valovanje. Če ni dineina, potem ni gonilne sile za valovanje mikrotubulov. Bički oziroma migetalke postanejo neaktivni in zaradi tega pride do okvar, ki jih pod skupnim imenom poznamo kot [http://en.wikipedia.org/wiki/Kartagener%27s_syndrome ''Kartagenerjev sindrom''].

Kartagenerjev sindrom lahko pojmujemo kot '''sindrom negibljivih migetalk''' in spada v skupino heterogenih obolenj, imenovanih '''primarna ciliarna diskinezija'''. Najpogostejše spremembe migetalk pri bolnikih s kartagenerjevim sindromom so:
* Spremenjeno število perifernih parov mikrotubulov
* Enojni mikrotubuli
* Spremenjeno število središčnih mikrotubulov
* Spremenjen položaj parov mikrotubulov
* Povečano število aksonem
Zaradi motenj v zgradbi migetalčnega aparata in s tem motenega gibanja migetalk imajo osebe s Kartagenerjevim sindromom zmanjšano zmožnost transporta sluzi v dihalnih epitelijih in zato pogostejše respiratorne okužbe in kronične pljučne bolezni. Že embrionalno se jim razvijejo organi na nasprotni strani telesa, kot je normalno. Temu pravimo [http://en.wikipedia.org/wiki/Situs_inversus ''situs inversus''] (srce in želodec sta na desni strani, jetra pa na levi strani telesa). Ker se pojavljajo napake tudi v zgradbi aksoneme bičkov pri spermijih, se pri moških osebah s Kartagenerjevim sindromom pojavlja neplodnost.

==Intraflagelarni transport==
Da migetalke pravilno delujejo, se morajo oskrbovati s potrebnim materialom, ki se sintetizira v notranjosti celice. Transport iz telesa v migetalko imenujemo [http://wormbook.sanger.ac.uk/chapters/www_ciliumbiogenesis.2/ciliafig2_s.jpg '''intraflagelarni transport''']. Pri intraflagelarnem transportu se vezikli s pomočjo dineina prenesejo do plazmaleme. Pod plazmalemo se na te vezikle povežejo IFT partikli. Vezikli se izločijo, IFT partikli pa se povežejo s kinezinom in z mikrotubuli ter tako z njimi potujejo do vrha migetalke. +konec IFT partiklov potuje s kinezinom II, negativni konec pa s citoplazmatskim dineinom. V IFT veziklu so tudi sestavine izločenega vezikla. IFT partikli se potem s pomočjo dineina vračajo nazaj pod plazmalemo.

==Viri in literatura==
*http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dni_skelet
*http://sl.wikipedia.org/wiki/Migetalka
*http://sl.wikipedia.org/wiki/Bi%C4%8Dek
*http://en.wikipedia.org/wiki/Flagellum
*http://en.wikipedia.org/wiki/Cilium
*http://www.medrazgl.si/e107_files/public/datoteke/mr01_1_05.pdf
*Bruce Alberts: Essential Cell Biology, Second Edition

Bički in migetalke

2009-11-30T19:48:49Z

Katyka4u:

Bički in migetalke so izrastki iz celične površine, ki so obdani s [http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dna_membrana plazmalemo]. Zgrajeni so iz [http://en.wikipedia.org/wiki/Microtubule ''mikrotubulov''].

==Naloga==
*[http://www.vedicsciences.net/intelligent/cilia-and-flagella.jpg '''Bički oziroma migetalke'''] (cilije) so zelo pogosta diferenciacija, ki omogoča gibanje živalskih in tudi nekaterih rastlinskih celic. Pri enoceličarjih migetalke služijo gibanju ter s svojim valovanjm organizmu prinašajo hrano. Pri mnogoceličarjih migetalke najdemo v različnih epitelijih, v katerih služijo za premikanje določene tekočine oziroma sluzi. Bički služijo predvsem gibanju (spermiji).

==Zgradba in gibanje==
Premer bička je enak premeru migetalke = 25µm. Migetalke so dolge do 10µm, bički do 200µm. V osrednjem delu bička je [http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/b/bb/Axoneme_cross-section.svg/600px-Axoneme_cross-section.svg.png'''aksonema'''], to je mikrotubularna struktura iz 9 parov mikrotubulov, ki so razvrščeni v krogu (periferni mikrotubuli), v sredini bička pa je še en par mikrotubulov. Govorimo o značilni ureditvi mikrotubulov, to je o '''vzorcu 9×2+2'''. Na bazi bička je [http://en.wikipedia.org/wiki/Basal_body ''bazalno telesce''], ki se povezuje z elementi citoskeleta. Periferni pari mikrotubulov v aksonemi se nadaljujejo iz mikrotubulov A in B bazalnega telesca in jih tudi v bičku označimo kot '''mikrotubula A in B'''. Iz mikrotubula A sega proti centru aksoneme proteinska struktura imenovana [http://en.wikipedia.org/wiki/Radial_spoke ''radialna špica''], ki prihaja v stik s centralno nožnico, ki obdaja centralna mikrotubula. Vsi periferni mikrotubulski dvojčki so medsebojno povezani s proteinom [http://en.wikipedia.org/wiki/Nexin ''neksinom''], ki ima zelo pomembno vlogo pri utripanju bička oziroma migetalke. Pri utripanju poleg neksina sodelujejo tudi motorni proteini in sicer aksonemni dineini, ki so z dineinskimi ročicami vezani na mikrotubule, njihove glave pa so proste oziroma se občasno povežejo s tubulinom mikrotubula B naslednjega mikrotubulskega para.
[http://en.wikipedia.org/wiki/Dynein''Dinein''] ima ATP-azno funkcijo in omogoča gibanje. Gibanje temelji na medsebojnem vzdolžnem drsenju parov mikrotubulov v aksonemi. Mikrotubul A iz enega para mikrotubulov se preko dineinskih ročic poveže z mikrotubulom B sosednjega para. V prosotnosti [http://sl.wikipedia.org/wiki/Adenozin_trifosfat ''ATP''] se ta povezava prekine. Ob sprostitvi energije pri hidrolizi ATP, ki jo omogoča dinein kot ATP-aza, se ročica konformacijsko spremeni in se poveže z mikrotubulom B na drugem mestu in pod drugačnim kotom. S tem se para mikrotubulov medsebojno premakneta.

==Spremembe v zgradbi aksoneme==
V bičkah oziroma migetalkah mikrotubuli niso prosti, ampak jih povezuje neksin. To pa pomeni da ne morejo drseti, kot pri mrtvih celicah. Zato se mikrotubuli upognejo, to upognjenost pa zaznamo kot valovanje. Če ni dineina, potem ni gonilne sile za valovanje mikrotubulov. Bički oziroma migetalke postanejo neaktivni in zaradi tega pride do okvar, ki jih pod skupnim imenom poznamo kot [http://en.wikipedia.org/wiki/Kartagener%27s_syndrome ''Kartagenerjev sindrom''].

Kartagenerjev sindrom lahko pojmujemo kot '''sindrom negibljivih migetalk''' in spada v skupino heterogenih obolenj, imenovanih '''primarna ciliarna diskinezija'''. Najpogostejše spremembe migetalk pri bolnikih s kartagenerjevim sindromom so:
* Spremenjeno število perifernih parov mikrotubulov
* Enojni mikrotubuli
* Spremenjeno število središčnih mikrotubulov
* Spremenjen položaj parov mikrotubulov
* Povečano število aksonem
Zaradi motenj v zgradbi migetalčnega aparata in s tem motenega gibanja migetalk imajo osebe s Kartagenerjevim sindromom zmanjšano zmožnost transporta sluzi v dihalnih epitelijih in zato pogostejše respiratorne okužbe in kronične pljučne bolezni. Že embrionalno se jim razvijejo organi na nasprotni strani telesa, kot je normalno. Temu pravimo [http://en.wikipedia.org/wiki/Situs_inversus ''situs inversus''] (srce in želodec sta na desni strani, jetra pa na levi strani telesa). Ker se pojavljajo napake tudi v zgradbi aksoneme bičkov pri spermijih, se pri moških osebah s Kartagenerjevim sindromom pojavlja neplodnost.

==Intraflagelarni transport==
Da migetalke pravilno delujejo, se morajo oskrbovati s potrebnim materialom, ki se sintetizira v notranjosti celice. Transport iz telesa v migetalko imenujemo *[http://wormbook.sanger.ac.uk/chapters/www_ciliumbiogenesis.2/ciliafig2_s.jpg '''intraflagelarni transport''']. Pri intraflagelarnem transportu se vezikli s pomočjo dineina prenesejo do plazmaleme. Pod plazmalemo se na te vezikle povežejo IFT partikli. Vezikli se izločijo, IFT partikli pa se povežejo s kinezinom in z mikrotubuli ter tako z njimi potujejo do vrha migetalke. +konec IFT partiklov potuje s kinezinom II, negativni konec pa s citoplazmatskim dineinom. V IFT veziklu so tudi sestavine izločenega vezikla. IFT partikli se potem s pomočjo dineina vračajo nazaj pod plazmalemo.

==Viri in literatura==
*http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dni_skelet
*http://sl.wikipedia.org/wiki/Migetalka
*http://sl.wikipedia.org/wiki/Bi%C4%8Dek
*http://en.wikipedia.org/wiki/Flagellum
*http://en.wikipedia.org/wiki/Cilium
*http://www.medrazgl.si/e107_files/public/datoteke/mr01_1_05.pdf
*Bruce Alberts: Essential Cell Biology, Second Edition

Bički in migetalke

2009-11-30T19:40:47Z

Katyka4u: /* Zgradba in gibanje */

Bički in migetalke so izrastki iz celične površine, ki so obdani s [http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dna_membrana plazmalemo]. Zgrajeni so iz [http://en.wikipedia.org/wiki/Microtubule ''mikrotubulov''].

==Naloga==
*[http://www.vedicsciences.net/intelligent/cilia-and-flagella.jpg '''Bički oziroma migetalke'''] (cilije) so zelo pogosta diferenciacija, ki omogoča gibanje živalskih in tudi nekaterih rastlinskih celic. Pri enoceličarjih migetalke služijo gibanju ter s svojim valovanjm organizmu prinašajo hrano. Pri mnogoceličarjih migetalke najdemo v različnih epitelijih, v katerih služijo za premikanje določene tekočine oziroma sluzi. Bički služijo predvsem gibanju (spermiji).

==Zgradba in gibanje==
Premer bička je enak premeru migetalke = 25µm. Migetalke so dolge do 10µm, bički do 200µm. V osrednjem delu bička je [http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/b/bb/Axoneme_cross-section.svg/600px-Axoneme_cross-section.svg.png'''aksonema'''], to je mikrotubularna struktura iz 9 parov mikrotubulov, ki so razvrščeni v krogu (periferni mikrotubuli), v sredini bička pa je še en par mikrotubulov. Govorimo o značilni ureditvi mikrotubulov, to je o '''vzorcu 9×2+2'''. Na bazi bička je [http://en.wikipedia.org/wiki/Basal_body ''bazalno telesce''], ki se povezuje z elementi citoskeleta. Periferni pari mikrotubulov v aksonemi se nadaljujejo iz mikrotubulov A in B bazalnega telesca in jih tudi v bičku označimo kot '''mikrotubula A in B'''. Iz mikrotubula A sega proti centru aksoneme proteinska struktura imenovana [http://en.wikipedia.org/wiki/Radial_spoke ''radialna špica''], ki prihaja v stik s centralno nožnico, ki obdaja centralna mikrotubula. Vsi periferni mikrotubulski dvojčki so medsebojno povezani s proteinom [http://en.wikipedia.org/wiki/Nexin ''neksinom''], ki ima zelo pomembno vlogo pri utripanju bička oziroma migetalke. Pri utripanju poleg neksina sodelujejo tudi motorni proteini in sicer aksonemni dineini, ki so z dineinskimi ročicami vezani na mikrotubule, njihove glave pa so proste oziroma se občasno povežejo s tubulinom mikrotubula B naslednjega mikrotubulskega para.
[http://en.wikipedia.org/wiki/Dynein''Dinein''] ima ATP-azno funkcijo in omogoča gibanje. Gibanje temelji na medsebojnem vzdolžnem drsenju parov mikrotubulov v aksonemi. Mikrotubul A iz enega para mikrotubulov se preko dineinskih ročic poveže z mikrotubulom B sosednjega para. V prosotnosti [http://sl.wikipedia.org/wiki/Adenozin_trifosfat ''ATP''] se ta povezava prekine. Ob sprostitvi energije pri hidrolizi ATP, ki jo omogoča dinein kot ATP-aza, se ročica konformacijsko spremeni in se poveže z mikrotubulom B na drugem mestu in pod drugačnim kotom. S tem se para mikrotubulov medsebojno premakneta.

==Spremembe v zgradbi aksoneme==
V bičkah oziroma migetalkah mikrotubuli niso prosti, ampak jih povezuje neksin. To pa pomeni da ne morejo drseti, kot pri mrtvih celicah. Zato se mikrotubuli upognejo, to upognjenost pa zaznamo kot valovanje. Če ni dineina, potem ni gonilne sile za valovanje mikrotubulov. Bički oziroma migetalke postanejo neaktivni in zaradi tega pride do okvar, ki jih pod skupnim imenom poznamo kot [http://en.wikipedia.org/wiki/Kartagener%27s_syndrome ''Kartagenerjev sindrom''].

Kartagenerjev sindrom lahko pojmujemo kot '''sindrom negibljivih migetalk''' in spada v skupino heterogenih obolenj, imenovanih '''primarna ciliarna diskinezija'''. Najpogostejše spremembe migetalk pri bolnikih s kartagenerjevim sindromom so:
* Spremenjeno število perifernih parov mikrotubulov
* Enojni mikrotubuli
* Spremenjeno število središčnih mikrotubulov
* Spremenjen položaj parov mikrotubulov
* Povečano število aksonem
Zaradi motenj v zgradbi migetalčnega aparata in s tem motenega gibanja migetalk imajo osebe s Kartagenerjevim sindromom zmanjšano zmožnost transporta sluzi v dihalnih epitelijih in zato pogostejše respiratorne okužbe in kronične pljučne bolezni. Že embrionalno se jim razvijejo organi na nasprotni strani telesa, kot je normalno. Temu pravimo [http://en.wikipedia.org/wiki/Situs_inversus ''situs inversus''] (srce in želodec sta na desni strani, jetra pa na levi strani telesa). Ker se pojavljajo napake tudi v zgradbi aksoneme bičkov pri spermijih, se pri moških osebah s Kartagenerjevim sindromom pojavlja neplodnost.

==Viri in literatura==
*http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dni_skelet
*http://sl.wikipedia.org/wiki/Migetalka
*http://sl.wikipedia.org/wiki/Bi%C4%8Dek
*http://en.wikipedia.org/wiki/Flagellum
*http://en.wikipedia.org/wiki/Cilium
*http://www.medrazgl.si/e107_files/public/datoteke/mr01_1_05.pdf
*Bruce Alberts: Essential Cell Biology, Second Edition

Bički in migetalke

2009-11-30T19:39:00Z

Katyka4u: /* Spremembe v zgradbi aksoneme */

Bički in migetalke so izrastki iz celične površine, ki so obdani s [http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dna_membrana plazmalemo]. Zgrajeni so iz [http://en.wikipedia.org/wiki/Microtubule ''mikrotubulov''].

==Naloga==
*[http://www.vedicsciences.net/intelligent/cilia-and-flagella.jpg '''Bički oziroma migetalke'''] (cilije) so zelo pogosta diferenciacija, ki omogoča gibanje živalskih in tudi nekaterih rastlinskih celic. Pri enoceličarjih migetalke služijo gibanju ter s svojim valovanjm organizmu prinašajo hrano. Pri mnogoceličarjih migetalke najdemo v različnih epitelijih, v katerih služijo za premikanje določene tekočine oziroma sluzi. Bički služijo predvsem gibanju (spermiji).

==Zgradba in gibanje==
Premer bička je enak premeru migetalke = 25µm. Migetalke so dolge do 10µm, bički do 200µm. V osrednjem delu bička je [http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/b/bb/Axoneme_cross-section.svg/600px-Axoneme_cross-section.svg.png'''aksonema'''], to je mikrotubularna struktura iz 9 parov mikrotubulov, ki so razvrščeni v krogu (periferni mikrotubuli), v sredini bička pa je še en par mikrotubulov. Govorimo o značilni ureditvi mikrotubulov, to je o '''vzorcu 9×2+2'''. Na bazi bička je bazalno telesce, ki se povezuje z elementi citoskeleta. Periferni pari mikrotubulov v aksonemi se nadaljujejo iz mikrotubulov A in B bazalnega telesca in jih tudi v bičku označimo kot '''mikrotubula A in B'''. Iz mikrotubula A sega proti centru aksoneme proteinska struktura imenovana [http://en.wikipedia.org/wiki/Radial_spoke ''radialna špica''], ki prihaja v stik s centralno nožnico, ki obdaja centralna mikrotubula. Vsi periferni mikrotubulski dvojčki so medsebojno povezani s proteinom [http://en.wikipedia.org/wiki/Nexin ''neksinom''], ki ima zelo pomembno vlogo pri utripanju bička oziroma migetalke. Pri utripanju poleg neksina sodelujejo tudi motorni proteini in sicer aksonemni dineini, ki so z dineinskimi ročicami vezani na mikrotubule, njihove glave pa so proste oziroma se občasno povežejo s tubulinom mikrotubula B naslednjega mikrotubulskega para.
[http://en.wikipedia.org/wiki/Dynein''Dinein''] ima ATP-azno funkcijo in omogoča gibanje. Gibanje temelji na medsebojnem vzdolžnem drsenju parov mikrotubulov v aksonemi. Mikrotubul A iz enega para mikrotubulov se preko dineinskih ročic poveže z mikrotubulom B sosednjega para. V prosotnosti [http://sl.wikipedia.org/wiki/Adenozin_trifosfat ''ATP''] se ta povezava prekine. Ob sprostitvi energije pri hidrolizi ATP, ki jo omogoča dinein kot ATP-aza, se ročica konformacijsko spremeni in se poveže z mikrotubulom B na drugem mestu in pod drugačnim kotom. S tem se para mikrotubulov medsebojno premakneta.

==Spremembe v zgradbi aksoneme==
V bičkah oziroma migetalkah mikrotubuli niso prosti, ampak jih povezuje neksin. To pa pomeni da ne morejo drseti, kot pri mrtvih celicah. Zato se mikrotubuli upognejo, to upognjenost pa zaznamo kot valovanje. Če ni dineina, potem ni gonilne sile za valovanje mikrotubulov. Bički oziroma migetalke postanejo neaktivni in zaradi tega pride do okvar, ki jih pod skupnim imenom poznamo kot [http://en.wikipedia.org/wiki/Kartagener%27s_syndrome ''Kartagenerjev sindrom''].

Kartagenerjev sindrom lahko pojmujemo kot '''sindrom negibljivih migetalk''' in spada v skupino heterogenih obolenj, imenovanih '''primarna ciliarna diskinezija'''. Najpogostejše spremembe migetalk pri bolnikih s kartagenerjevim sindromom so:
* Spremenjeno število perifernih parov mikrotubulov
* Enojni mikrotubuli
* Spremenjeno število središčnih mikrotubulov
* Spremenjen položaj parov mikrotubulov
* Povečano število aksonem
Zaradi motenj v zgradbi migetalčnega aparata in s tem motenega gibanja migetalk imajo osebe s Kartagenerjevim sindromom zmanjšano zmožnost transporta sluzi v dihalnih epitelijih in zato pogostejše respiratorne okužbe in kronične pljučne bolezni. Že embrionalno se jim razvijejo organi na nasprotni strani telesa, kot je normalno. Temu pravimo [http://en.wikipedia.org/wiki/Situs_inversus ''situs inversus''] (srce in želodec sta na desni strani, jetra pa na levi strani telesa). Ker se pojavljajo napake tudi v zgradbi aksoneme bičkov pri spermijih, se pri moških osebah s Kartagenerjevim sindromom pojavlja neplodnost.

==Viri in literatura==
*http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dni_skelet
*http://sl.wikipedia.org/wiki/Migetalka
*http://sl.wikipedia.org/wiki/Bi%C4%8Dek
*http://en.wikipedia.org/wiki/Flagellum
*http://en.wikipedia.org/wiki/Cilium
*http://www.medrazgl.si/e107_files/public/datoteke/mr01_1_05.pdf
*Bruce Alberts: Essential Cell Biology, Second Edition

Bički in migetalke

2009-11-30T19:38:42Z

Katyka4u: /* Spremembe v zgradbi aksoneme */

Bički in migetalke so izrastki iz celične površine, ki so obdani s [http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dna_membrana plazmalemo]. Zgrajeni so iz [http://en.wikipedia.org/wiki/Microtubule ''mikrotubulov''].

==Naloga==
*[http://www.vedicsciences.net/intelligent/cilia-and-flagella.jpg '''Bički oziroma migetalke'''] (cilije) so zelo pogosta diferenciacija, ki omogoča gibanje živalskih in tudi nekaterih rastlinskih celic. Pri enoceličarjih migetalke služijo gibanju ter s svojim valovanjm organizmu prinašajo hrano. Pri mnogoceličarjih migetalke najdemo v različnih epitelijih, v katerih služijo za premikanje določene tekočine oziroma sluzi. Bički služijo predvsem gibanju (spermiji).

==Zgradba in gibanje==
Premer bička je enak premeru migetalke = 25µm. Migetalke so dolge do 10µm, bički do 200µm. V osrednjem delu bička je [http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/b/bb/Axoneme_cross-section.svg/600px-Axoneme_cross-section.svg.png'''aksonema'''], to je mikrotubularna struktura iz 9 parov mikrotubulov, ki so razvrščeni v krogu (periferni mikrotubuli), v sredini bička pa je še en par mikrotubulov. Govorimo o značilni ureditvi mikrotubulov, to je o '''vzorcu 9×2+2'''. Na bazi bička je bazalno telesce, ki se povezuje z elementi citoskeleta. Periferni pari mikrotubulov v aksonemi se nadaljujejo iz mikrotubulov A in B bazalnega telesca in jih tudi v bičku označimo kot '''mikrotubula A in B'''. Iz mikrotubula A sega proti centru aksoneme proteinska struktura imenovana [http://en.wikipedia.org/wiki/Radial_spoke ''radialna špica''], ki prihaja v stik s centralno nožnico, ki obdaja centralna mikrotubula. Vsi periferni mikrotubulski dvojčki so medsebojno povezani s proteinom [http://en.wikipedia.org/wiki/Nexin ''neksinom''], ki ima zelo pomembno vlogo pri utripanju bička oziroma migetalke. Pri utripanju poleg neksina sodelujejo tudi motorni proteini in sicer aksonemni dineini, ki so z dineinskimi ročicami vezani na mikrotubule, njihove glave pa so proste oziroma se občasno povežejo s tubulinom mikrotubula B naslednjega mikrotubulskega para.
[http://en.wikipedia.org/wiki/Dynein''Dinein''] ima ATP-azno funkcijo in omogoča gibanje. Gibanje temelji na medsebojnem vzdolžnem drsenju parov mikrotubulov v aksonemi. Mikrotubul A iz enega para mikrotubulov se preko dineinskih ročic poveže z mikrotubulom B sosednjega para. V prosotnosti [http://sl.wikipedia.org/wiki/Adenozin_trifosfat ''ATP''] se ta povezava prekine. Ob sprostitvi energije pri hidrolizi ATP, ki jo omogoča dinein kot ATP-aza, se ročica konformacijsko spremeni in se poveže z mikrotubulom B na drugem mestu in pod drugačnim kotom. S tem se para mikrotubulov medsebojno premakneta.

==Spremembe v zgradbi aksoneme==
V bičkah oziroma migetalkah mikrotubuli niso prosti, ampak jih povezuje neksin. To pa pomeni da ne morejo drseti, kot pri mrtvih celicah. Zato se mikrotubuli upognejo, to upognjenost pa zaznamo kot valovanje. Če ni dineina, potem ni gonilne sile za valovanje mikrotubulov. Bički oziroma migetalke postanejo neaktivni in zaradi tega pride do okvar, ki jih pod skupnim imenom poznamo kot [http://en.wikipedia.org/wiki/Kartagener%27s_syndrome ''Kartagenerjev sindrom''].

Kartagenerjev sindrom lahko pojmujemo kot '''sindrom negibljivih migetalk''' in spada v skupino heterogenih obolenj, imenovanih '''primarna ciliarna diskinezija'''. Najpogostejše spremembe migetalk pri bolnikih s kartagenerjevim sindromom so:
* Spremenjeno število perifernih parov mikrotubulov
* Enojni mikrotubuli
* Spremenjeno število središčnih mikrotubulov
* Spremenjen položaj parov mikrotubulov
* Povečano število aksonem
Zaradi motenj v zgradbi migetalčnega aparata in s tem motenega gibanja migetalk imajo osebe s Kartagenerjevim sindromom zmanjšano zmožnost transporta sluzi v dihalnih epitelijih in zato pogostejše respiratorne okužbe in kronične pljučne bolezni. Že embrionalno se jim razvijejo organi na nasprotni strani telesa, kot je normalno. Temu pravimo [http://en.wikipedia.org/wiki/Situs_inversus '''situs inversus'''] (srce in želodec sta na desni strani, jetra pa na levi strani telesa). Ker se pojavljajo napake tudi v zgradbi aksoneme bičkov pri spermijih, se pri moških osebah s Kartagenerjevim sindromom pojavlja neplodnost.

==Viri in literatura==
*http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dni_skelet
*http://sl.wikipedia.org/wiki/Migetalka
*http://sl.wikipedia.org/wiki/Bi%C4%8Dek
*http://en.wikipedia.org/wiki/Flagellum
*http://en.wikipedia.org/wiki/Cilium
*http://www.medrazgl.si/e107_files/public/datoteke/mr01_1_05.pdf
*Bruce Alberts: Essential Cell Biology, Second Edition

Bički in migetalke

2009-11-30T19:36:30Z

Katyka4u: /* Spremembe v zgradbi aksoneme */

Bički in migetalke so izrastki iz celične površine, ki so obdani s [http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dna_membrana plazmalemo]. Zgrajeni so iz [http://en.wikipedia.org/wiki/Microtubule ''mikrotubulov''].

==Naloga==
*[http://www.vedicsciences.net/intelligent/cilia-and-flagella.jpg '''Bički oziroma migetalke'''] (cilije) so zelo pogosta diferenciacija, ki omogoča gibanje živalskih in tudi nekaterih rastlinskih celic. Pri enoceličarjih migetalke služijo gibanju ter s svojim valovanjm organizmu prinašajo hrano. Pri mnogoceličarjih migetalke najdemo v različnih epitelijih, v katerih služijo za premikanje določene tekočine oziroma sluzi. Bički služijo predvsem gibanju (spermiji).

==Zgradba in gibanje==
Premer bička je enak premeru migetalke = 25µm. Migetalke so dolge do 10µm, bički do 200µm. V osrednjem delu bička je [http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/b/bb/Axoneme_cross-section.svg/600px-Axoneme_cross-section.svg.png'''aksonema'''], to je mikrotubularna struktura iz 9 parov mikrotubulov, ki so razvrščeni v krogu (periferni mikrotubuli), v sredini bička pa je še en par mikrotubulov. Govorimo o značilni ureditvi mikrotubulov, to je o '''vzorcu 9×2+2'''. Na bazi bička je bazalno telesce, ki se povezuje z elementi citoskeleta. Periferni pari mikrotubulov v aksonemi se nadaljujejo iz mikrotubulov A in B bazalnega telesca in jih tudi v bičku označimo kot '''mikrotubula A in B'''. Iz mikrotubula A sega proti centru aksoneme proteinska struktura imenovana [http://en.wikipedia.org/wiki/Radial_spoke ''radialna špica''], ki prihaja v stik s centralno nožnico, ki obdaja centralna mikrotubula. Vsi periferni mikrotubulski dvojčki so medsebojno povezani s proteinom [http://en.wikipedia.org/wiki/Nexin ''neksinom''], ki ima zelo pomembno vlogo pri utripanju bička oziroma migetalke. Pri utripanju poleg neksina sodelujejo tudi motorni proteini in sicer aksonemni dineini, ki so z dineinskimi ročicami vezani na mikrotubule, njihove glave pa so proste oziroma se občasno povežejo s tubulinom mikrotubula B naslednjega mikrotubulskega para.
[http://en.wikipedia.org/wiki/Dynein''Dinein''] ima ATP-azno funkcijo in omogoča gibanje. Gibanje temelji na medsebojnem vzdolžnem drsenju parov mikrotubulov v aksonemi. Mikrotubul A iz enega para mikrotubulov se preko dineinskih ročic poveže z mikrotubulom B sosednjega para. V prosotnosti [http://sl.wikipedia.org/wiki/Adenozin_trifosfat ''ATP''] se ta povezava prekine. Ob sprostitvi energije pri hidrolizi ATP, ki jo omogoča dinein kot ATP-aza, se ročica konformacijsko spremeni in se poveže z mikrotubulom B na drugem mestu in pod drugačnim kotom. S tem se para mikrotubulov medsebojno premakneta.

==Spremembe v zgradbi aksoneme==
V bičkah oziroma migetalkah mikrotubuli niso prosti, ampak jih povezuje neksin. To pa pomeni da ne morejo drseti, kot pri mrtvih celicah. Zato se mikrotubuli upognejo, to upognjenost pa zaznamo kot valovanje. Če ni dineina, potem ni gonilne sile za valovanje mikrotubulov. Bički oziroma migetalke postanejo neaktivni in zaradi tega pride do okvar, ki jih pod skupnim imenom poznamo kot [http://en.wikipedia.org/wiki/Kartagener%27s_syndrome ''Kartagenerjev sindrom''].

Kartagenerjev sindrom lahko pojmujemo kot '''sindrom negibljivih migetalk''' in spada v skupino heterogenih obolenj, imenovanih '''primarna ciliarna diskinezija'''. Najpogostejše spremembe migetalk pri bolnikih s kartagenerjevim sindromom so:
* Spremenjeno število perifernih parov mikrotubulov
* Enojni mikrotubuli
* Spremenjeno število središčnih mikrotubulov
* Spremenjen položaj parov mikrotubulov
* Povečano število aksonem
Zaradi motenj v zgradbi migetalčnega aparata in s tem motenega gibanja migetalk imajo osebe s Kartagenerjevim sindromom zmanjšano zmožnost transporta sluzi v dihalnih epitelijih in zato pogostejše respiratorne okužbe in kronične pljučne bolezni. Že embrionalno se jim razvijejo organi na nasprotni strani telesa., kot je normalno (situs inversus; srce in želodec sta na desni strani, jetra pa na levi strani telesa). Ker se pojavljajo napake tudi v zgradbi aksoneme bičkov pri spermijih, se pri moških osebah s Kartagenerjevim sindromom pojavlja neplodnost.

==Viri in literatura==
*http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dni_skelet
*http://sl.wikipedia.org/wiki/Migetalka
*http://sl.wikipedia.org/wiki/Bi%C4%8Dek
*http://en.wikipedia.org/wiki/Flagellum
*http://en.wikipedia.org/wiki/Cilium
*http://www.medrazgl.si/e107_files/public/datoteke/mr01_1_05.pdf
*Bruce Alberts: Essential Cell Biology, Second Edition

Bički in migetalke

2009-11-30T19:35:36Z

Katyka4u: /* Zgradba in gibanje */

Bički in migetalke so izrastki iz celične površine, ki so obdani s [http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dna_membrana plazmalemo]. Zgrajeni so iz [http://en.wikipedia.org/wiki/Microtubule ''mikrotubulov''].

==Naloga==
*[http://www.vedicsciences.net/intelligent/cilia-and-flagella.jpg '''Bički oziroma migetalke'''] (cilije) so zelo pogosta diferenciacija, ki omogoča gibanje živalskih in tudi nekaterih rastlinskih celic. Pri enoceličarjih migetalke služijo gibanju ter s svojim valovanjm organizmu prinašajo hrano. Pri mnogoceličarjih migetalke najdemo v različnih epitelijih, v katerih služijo za premikanje določene tekočine oziroma sluzi. Bički služijo predvsem gibanju (spermiji).

==Zgradba in gibanje==
Premer bička je enak premeru migetalke = 25µm. Migetalke so dolge do 10µm, bički do 200µm. V osrednjem delu bička je [http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/b/bb/Axoneme_cross-section.svg/600px-Axoneme_cross-section.svg.png'''aksonema'''], to je mikrotubularna struktura iz 9 parov mikrotubulov, ki so razvrščeni v krogu (periferni mikrotubuli), v sredini bička pa je še en par mikrotubulov. Govorimo o značilni ureditvi mikrotubulov, to je o '''vzorcu 9×2+2'''. Na bazi bička je bazalno telesce, ki se povezuje z elementi citoskeleta. Periferni pari mikrotubulov v aksonemi se nadaljujejo iz mikrotubulov A in B bazalnega telesca in jih tudi v bičku označimo kot '''mikrotubula A in B'''. Iz mikrotubula A sega proti centru aksoneme proteinska struktura imenovana [http://en.wikipedia.org/wiki/Radial_spoke ''radialna špica''], ki prihaja v stik s centralno nožnico, ki obdaja centralna mikrotubula. Vsi periferni mikrotubulski dvojčki so medsebojno povezani s proteinom [http://en.wikipedia.org/wiki/Nexin ''neksinom''], ki ima zelo pomembno vlogo pri utripanju bička oziroma migetalke. Pri utripanju poleg neksina sodelujejo tudi motorni proteini in sicer aksonemni dineini, ki so z dineinskimi ročicami vezani na mikrotubule, njihove glave pa so proste oziroma se občasno povežejo s tubulinom mikrotubula B naslednjega mikrotubulskega para.
[http://en.wikipedia.org/wiki/Dynein''Dinein''] ima ATP-azno funkcijo in omogoča gibanje. Gibanje temelji na medsebojnem vzdolžnem drsenju parov mikrotubulov v aksonemi. Mikrotubul A iz enega para mikrotubulov se preko dineinskih ročic poveže z mikrotubulom B sosednjega para. V prosotnosti [http://sl.wikipedia.org/wiki/Adenozin_trifosfat ''ATP''] se ta povezava prekine. Ob sprostitvi energije pri hidrolizi ATP, ki jo omogoča dinein kot ATP-aza, se ročica konformacijsko spremeni in se poveže z mikrotubulom B na drugem mestu in pod drugačnim kotom. S tem se para mikrotubulov medsebojno premakneta.

==Spremembe v zgradbi aksoneme==
V bičkah oziroma migetalkah mikrotubuli niso prosti, ampak jih povezuje neksin. To pa pomeni da ne morejo drseti, kot pri mrtvih celicah. Zato se mikrotubuli upognejo, to upognjenost pa zaznamo kot valovanje. Če ni dineina, potem ni gonilne sile za valovanje mikrotubulov. Bički oziroma migetalke postanejo neaktivni in zaradi tega pride do okvar, ki jih pod skupnim imenom poznamo kot [http://en.wikipedia.org/wiki/Kartagener%27s_syndrome ''Kartagenerjev sindrom''].

Kartagenerjev sindrom lahko pojmujemo kot sindrom negibljivih migetalk in spada v skupino heterogenih obolenj, imenovanih primarna ciliarna diskinezija. Najpogostejše spremembe migetalk pri bolnikih s kartagenerjevim sindromom so:
* Spremenjeno število perifernih parov mikrotubulov
* Enojni mikrotubuli
* Spremenjeno število središčnih mikrotubulov
* Spremenjen položaj parov mikrotubulov
* Povečano število aksonem
Zaradi motenj v zgradbi migetalčnega aparata in s tem motenega gibanja migetalk imajo osebe s Kartagenerjevim sindromom zmanjšano zmožnost transporta sluzi v dihalnih epitelijih in zato pogostejše respiratorne okužbe in kronične pljučne bolezni. Že embrionalno se jim razvijejo organi na nasprotni strani telesa., kot je normalno (situs inversus; srce in želodec sta na desni strani, jetra pa na levi strani telesa). Ker se pojavljajo napake tudi v zgradbi aksoneme bičkov pri spermijih, se pri moških osebah s Kartagenerjevim sindromom pojavlja neplodnost.

==Viri in literatura==
*http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dni_skelet
*http://sl.wikipedia.org/wiki/Migetalka
*http://sl.wikipedia.org/wiki/Bi%C4%8Dek
*http://en.wikipedia.org/wiki/Flagellum
*http://en.wikipedia.org/wiki/Cilium
*http://www.medrazgl.si/e107_files/public/datoteke/mr01_1_05.pdf
*Bruce Alberts: Essential Cell Biology, Second Edition

Bički in migetalke

2009-11-30T19:35:00Z

Katyka4u: /* Zgradba in gibanje */

Bički in migetalke so izrastki iz celične površine, ki so obdani s [http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dna_membrana plazmalemo]. Zgrajeni so iz [http://en.wikipedia.org/wiki/Microtubule ''mikrotubulov''].

==Naloga==
*[http://www.vedicsciences.net/intelligent/cilia-and-flagella.jpg '''Bički oziroma migetalke'''] (cilije) so zelo pogosta diferenciacija, ki omogoča gibanje živalskih in tudi nekaterih rastlinskih celic. Pri enoceličarjih migetalke služijo gibanju ter s svojim valovanjm organizmu prinašajo hrano. Pri mnogoceličarjih migetalke najdemo v različnih epitelijih, v katerih služijo za premikanje določene tekočine oziroma sluzi. Bički služijo predvsem gibanju (spermiji).

==Zgradba in gibanje==
Premer bička je enak premeru migetalke = 25µm. Migetalke so dolge do 10µm, bički do 200µm. V osrednjem delu bička je [http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/b/bb/Axoneme_cross-section.svg/600px-Axoneme_cross-section.svg.png'''aksonema'''], to je mikrotubularna struktura iz 9 parov mikrotubulov, ki so razvrščeni v krogu (periferni mikrotubuli), v sredini bička pa je še en par mikrotubulov. Govorimo o značilni ureditvi mikrotubulov, to je o vzorcu '''9×2+2'''. Na bazi bička je bazalno telesce, ki se povezuje z elementi citoskeleta. Periferni pari mikrotubulov v aksonemi se nadaljujejo iz mikrotubulov A in B bazalnega telesca in jih tudi v bičku označimo kot ''mikrotubula A in B''. Iz mikrotubula A sega proti centru aksoneme proteinska struktura imenovana [http://en.wikipedia.org/wiki/Radial_spoke ''radialna špica''], ki prihaja v stik s centralno nožnico, ki obdaja centralna mikrotubula. Vsi periferni mikrotubulski dvojčki so medsebojno povezani s proteinom [http://en.wikipedia.org/wiki/Nexin ''neksinom''], ki ima zelo pomembno vlogo pri utripanju bička oziroma migetalke. Pri utripanju poleg neksina sodelujejo tudi motorni proteini in sicer aksonemni dineini, ki so z dineinskimi ročicami vezani na mikrotubule, njihove glave pa so proste oziroma se občasno povežejo s tubulinom mikrotubula B naslednjega mikrotubulskega para.
[http://en.wikipedia.org/wiki/Dynein''Dinein''] ima ATP-azno funkcijo in omogoča gibanje. Gibanje temelji na medsebojnem vzdolžnem drsenju parov mikrotubulov v aksonemi. Mikrotubul A iz enega para mikrotubulov se preko dineinskih ročic poveže z mikrotubulom B sosednjega para. V prosotnosti [http://sl.wikipedia.org/wiki/Adenozin_trifosfat ''ATP''] se ta povezava prekine. Ob sprostitvi energije pri hidrolizi ATP, ki jo omogoča dinein kot ATP-aza, se ročica konformacijsko spremeni in se poveže z mikrotubulom B na drugem mestu in pod drugačnim kotom. S tem se para mikrotubulov medsebojno premakneta.

==Spremembe v zgradbi aksoneme==
V bičkah oziroma migetalkah mikrotubuli niso prosti, ampak jih povezuje neksin. To pa pomeni da ne morejo drseti, kot pri mrtvih celicah. Zato se mikrotubuli upognejo, to upognjenost pa zaznamo kot valovanje. Če ni dineina, potem ni gonilne sile za valovanje mikrotubulov. Bički oziroma migetalke postanejo neaktivni in zaradi tega pride do okvar, ki jih pod skupnim imenom poznamo kot [http://en.wikipedia.org/wiki/Kartagener%27s_syndrome ''Kartagenerjev sindrom''].

Kartagenerjev sindrom lahko pojmujemo kot sindrom negibljivih migetalk in spada v skupino heterogenih obolenj, imenovanih primarna ciliarna diskinezija. Najpogostejše spremembe migetalk pri bolnikih s kartagenerjevim sindromom so:
* Spremenjeno število perifernih parov mikrotubulov
* Enojni mikrotubuli
* Spremenjeno število središčnih mikrotubulov
* Spremenjen položaj parov mikrotubulov
* Povečano število aksonem
Zaradi motenj v zgradbi migetalčnega aparata in s tem motenega gibanja migetalk imajo osebe s Kartagenerjevim sindromom zmanjšano zmožnost transporta sluzi v dihalnih epitelijih in zato pogostejše respiratorne okužbe in kronične pljučne bolezni. Že embrionalno se jim razvijejo organi na nasprotni strani telesa., kot je normalno (situs inversus; srce in želodec sta na desni strani, jetra pa na levi strani telesa). Ker se pojavljajo napake tudi v zgradbi aksoneme bičkov pri spermijih, se pri moških osebah s Kartagenerjevim sindromom pojavlja neplodnost.

==Viri in literatura==
*http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dni_skelet
*http://sl.wikipedia.org/wiki/Migetalka
*http://sl.wikipedia.org/wiki/Bi%C4%8Dek
*http://en.wikipedia.org/wiki/Flagellum
*http://en.wikipedia.org/wiki/Cilium
*http://www.medrazgl.si/e107_files/public/datoteke/mr01_1_05.pdf
*Bruce Alberts: Essential Cell Biology, Second Edition

Bički in migetalke

2009-11-30T19:33:10Z

Katyka4u: /* Zgradba in gibanje */

Bički in migetalke so izrastki iz celične površine, ki so obdani s [http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dna_membrana plazmalemo]. Zgrajeni so iz [http://en.wikipedia.org/wiki/Microtubule ''mikrotubulov''].

==Naloga==
*[http://www.vedicsciences.net/intelligent/cilia-and-flagella.jpg '''Bički oziroma migetalke'''] (cilije) so zelo pogosta diferenciacija, ki omogoča gibanje živalskih in tudi nekaterih rastlinskih celic. Pri enoceličarjih migetalke služijo gibanju ter s svojim valovanjm organizmu prinašajo hrano. Pri mnogoceličarjih migetalke najdemo v različnih epitelijih, v katerih služijo za premikanje določene tekočine oziroma sluzi. Bički služijo predvsem gibanju (spermiji).

==Zgradba in gibanje==
Premer bička je enak premeru migetalke = 25µm. Migetalke so dolge do 10µm, bički do 200µm. V osrednjem delu bička je [http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/b/bb/Axoneme_cross-section.svg/600px-Axoneme_cross-section.svg.png'''aksonema'''], to je mikrotubularna struktura iz 9 parov mikrotubulov, ki so razvrščeni v krogu (periferni mikrotubuli), v sredini bička pa je še en par mikrotubulov. Govorimo o značilni ureditvi mikrotubulov, to je o vzorcu 9×2+2. Na bazi bička je bazalno telesce, ki se povezuje z elementi citoskeleta. Periferni pari mikrotubulov v aksonemi se nadaljujejo iz mikrotubulov A in B bazalnega telesca in jih tudi v bičku označimo kot mikrotubula A in B. Iz mikrotubula A sega proti centru aksoneme proteinska struktura imenovana [http://en.wikipedia.org/wiki/Radial_spoke ''radialna špica''], ki prihaja v stik s centralno nožnico, ki obdaja centralna mikrotubula. Vsi periferni mikrotubulski dvojčki so medsebojno povezani s proteinom [http://en.wikipedia.org/wiki/Nexin ''neksinom''], ki ima zelo pomembno vlogo pri utripanju bička oziroma migetalke. Pri utripanju poleg neksina sodelujejo tudi motorni proteini in sicer aksonemni dineini, ki so z dineinskimi ročicami vezani na mikrotubule, njihove glave pa so proste oziroma se občasno povežejo s tubulinom mikrotubula B naslednjega mikrotubulskega para.
[http://en.wikipedia.org/wiki/Dynein''Dinein''] ima ATP-azno funkcijo in omogoča gibanje. Gibanje temelji na medsebojnem vzdolžnem drsenju parov mikrotubulov v aksonemi. Mikrotubul A iz enega para mikrotubulov se preko dineinskih ročic poveže z mikrotubulom B sosednjega para. V prosotnosti [http://sl.wikipedia.org/wiki/Adenozin_trifosfat ''ATP''] se ta povezava prekine. Ob sprostitvi energije pri hidrolizi ATP, ki jo omogoča dinein kot ATP-aza, se ročica konformacijsko spremeni in se poveže z mikrotubulom B na drugem mestu in pod drugačnim kotom. S tem se para mikrotubulov medsebojno premakneta.

==Spremembe v zgradbi aksoneme==
V bičkah oziroma migetalkah mikrotubuli niso prosti, ampak jih povezuje neksin. To pa pomeni da ne morejo drseti, kot pri mrtvih celicah. Zato se mikrotubuli upognejo, to upognjenost pa zaznamo kot valovanje. Če ni dineina, potem ni gonilne sile za valovanje mikrotubulov. Bički oziroma migetalke postanejo neaktivni in zaradi tega pride do okvar, ki jih pod skupnim imenom poznamo kot [http://en.wikipedia.org/wiki/Kartagener%27s_syndrome ''Kartagenerjev sindrom''].

Kartagenerjev sindrom lahko pojmujemo kot sindrom negibljivih migetalk in spada v skupino heterogenih obolenj, imenovanih primarna ciliarna diskinezija. Najpogostejše spremembe migetalk pri bolnikih s kartagenerjevim sindromom so:
* Spremenjeno število perifernih parov mikrotubulov
* Enojni mikrotubuli
* Spremenjeno število središčnih mikrotubulov
* Spremenjen položaj parov mikrotubulov
* Povečano število aksonem
Zaradi motenj v zgradbi migetalčnega aparata in s tem motenega gibanja migetalk imajo osebe s Kartagenerjevim sindromom zmanjšano zmožnost transporta sluzi v dihalnih epitelijih in zato pogostejše respiratorne okužbe in kronične pljučne bolezni. Že embrionalno se jim razvijejo organi na nasprotni strani telesa., kot je normalno (situs inversus; srce in želodec sta na desni strani, jetra pa na levi strani telesa). Ker se pojavljajo napake tudi v zgradbi aksoneme bičkov pri spermijih, se pri moških osebah s Kartagenerjevim sindromom pojavlja neplodnost.

==Viri in literatura==
*http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dni_skelet
*http://sl.wikipedia.org/wiki/Migetalka
*http://sl.wikipedia.org/wiki/Bi%C4%8Dek
*http://en.wikipedia.org/wiki/Flagellum
*http://en.wikipedia.org/wiki/Cilium
*http://www.medrazgl.si/e107_files/public/datoteke/mr01_1_05.pdf
*Bruce Alberts: Essential Cell Biology, Second Edition

Bički in migetalke

2009-11-30T19:32:22Z

Katyka4u: /* Zgradba in gibanje */

Bički in migetalke so izrastki iz celične površine, ki so obdani s [http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dna_membrana plazmalemo]. Zgrajeni so iz [http://en.wikipedia.org/wiki/Microtubule ''mikrotubulov''].

==Naloga==
*[http://www.vedicsciences.net/intelligent/cilia-and-flagella.jpg '''Bički oziroma migetalke'''] (cilije) so zelo pogosta diferenciacija, ki omogoča gibanje živalskih in tudi nekaterih rastlinskih celic. Pri enoceličarjih migetalke služijo gibanju ter s svojim valovanjm organizmu prinašajo hrano. Pri mnogoceličarjih migetalke najdemo v različnih epitelijih, v katerih služijo za premikanje določene tekočine oziroma sluzi. Bički služijo predvsem gibanju (spermiji).

==Zgradba in gibanje==
[[Slika:600px-Eukaryotic_flagellum.svg Zgradba aksoneme]]
Premer bička je enak premeru migetalke = 25µm. Migetalke so dolge do 10µm, bički do 200µm. V osrednjem delu bička je [http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/b/bb/Axoneme_cross-section.svg/600px-Axoneme_cross-section.svg.png'''aksonema'''], to je mikrotubularna struktura iz 9 parov mikrotubulov, ki so razvrščeni v krogu (periferni mikrotubuli), v sredini bička pa je še en par mikrotubulov. Govorimo o značilni ureditvi mikrotubulov, to je o vzorcu 9×2+2. Na bazi bička je bazalno telesce, ki se povezuje z elementi citoskeleta. Periferni pari mikrotubulov v aksonemi se nadaljujejo iz mikrotubulov A in B bazalnega telesca in jih tudi v bičku označimo kot mikrotubula A in B. Iz mikrotubula A sega proti centru aksoneme proteinska struktura imenovana [http://en.wikipedia.org/wiki/Radial_spoke ''radialna špica''], ki prihaja v stik s centralno nožnico, ki obdaja centralna mikrotubula. Vsi periferni mikrotubulski dvojčki so medsebojno povezani s proteinom [http://en.wikipedia.org/wiki/Nexin ''neksinom''], ki ima zelo pomembno vlogo pri utripanju bička oziroma migetalke. Pri utripanju poleg neksina sodelujejo tudi motorni proteini in sicer aksonemni dineini, ki so z dineinskimi ročicami vezani na mikrotubule, njihove glave pa so proste oziroma se občasno povežejo s tubulinom mikrotubula B naslednjega mikrotubulskega para.
[http://en.wikipedia.org/wiki/Dynein''Dinein''] ima ATP-azno funkcijo in omogoča gibanje. Gibanje temelji na medsebojnem vzdolžnem drsenju parov mikrotubulov v aksonemi. Mikrotubul A iz enega para mikrotubulov se preko dineinskih ročic poveže z mikrotubulom B sosednjega para. V prosotnosti [http://sl.wikipedia.org/wiki/Adenozin_trifosfat ''ATP''] se ta povezava prekine. Ob sprostitvi energije pri hidrolizi ATP, ki jo omogoča dinein kot ATP-aza, se ročica konformacijsko spremeni in se poveže z mikrotubulom B na drugem mestu in pod drugačnim kotom. S tem se para mikrotubulov medsebojno premakneta.

==Spremembe v zgradbi aksoneme==
V bičkah oziroma migetalkah mikrotubuli niso prosti, ampak jih povezuje neksin. To pa pomeni da ne morejo drseti, kot pri mrtvih celicah. Zato se mikrotubuli upognejo, to upognjenost pa zaznamo kot valovanje. Če ni dineina, potem ni gonilne sile za valovanje mikrotubulov. Bički oziroma migetalke postanejo neaktivni in zaradi tega pride do okvar, ki jih pod skupnim imenom poznamo kot [http://en.wikipedia.org/wiki/Kartagener%27s_syndrome ''Kartagenerjev sindrom''].

Kartagenerjev sindrom lahko pojmujemo kot sindrom negibljivih migetalk in spada v skupino heterogenih obolenj, imenovanih primarna ciliarna diskinezija. Najpogostejše spremembe migetalk pri bolnikih s kartagenerjevim sindromom so:
* Spremenjeno število perifernih parov mikrotubulov
* Enojni mikrotubuli
* Spremenjeno število središčnih mikrotubulov
* Spremenjen položaj parov mikrotubulov
* Povečano število aksonem
Zaradi motenj v zgradbi migetalčnega aparata in s tem motenega gibanja migetalk imajo osebe s Kartagenerjevim sindromom zmanjšano zmožnost transporta sluzi v dihalnih epitelijih in zato pogostejše respiratorne okužbe in kronične pljučne bolezni. Že embrionalno se jim razvijejo organi na nasprotni strani telesa., kot je normalno (situs inversus; srce in želodec sta na desni strani, jetra pa na levi strani telesa). Ker se pojavljajo napake tudi v zgradbi aksoneme bičkov pri spermijih, se pri moških osebah s Kartagenerjevim sindromom pojavlja neplodnost.

==Viri in literatura==
*http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dni_skelet
*http://sl.wikipedia.org/wiki/Migetalka
*http://sl.wikipedia.org/wiki/Bi%C4%8Dek
*http://en.wikipedia.org/wiki/Flagellum
*http://en.wikipedia.org/wiki/Cilium
*http://www.medrazgl.si/e107_files/public/datoteke/mr01_1_05.pdf
*Bruce Alberts: Essential Cell Biology, Second Edition

Bički in migetalke

2009-11-30T19:22:09Z

Katyka4u: /* Viri in literatura */

Bički in migetalke so izrastki iz celične površine, ki so obdani s [http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dna_membrana plazmalemo]. Zgrajeni so iz [http://en.wikipedia.org/wiki/Microtubule ''mikrotubulov''].

==Naloga==
*[http://www.vedicsciences.net/intelligent/cilia-and-flagella.jpg '''Bički oziroma migetalke'''] (cilije) so zelo pogosta diferenciacija, ki omogoča gibanje živalskih in tudi nekaterih rastlinskih celic. Pri enoceličarjih migetalke služijo gibanju ter s svojim valovanjm organizmu prinašajo hrano. Pri mnogoceličarjih migetalke najdemo v različnih epitelijih, v katerih služijo za premikanje določene tekočine oziroma sluzi. Bički služijo predvsem gibanju (spermiji).

==Zgradba in gibanje==
Premer bička je enak premeru migetalke = 25µm. Migetalke so dolge do 10µm, bički do 200µm. V osrednjem delu bička je [http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/b/bb/Axoneme_cross-section.svg/600px-Axoneme_cross-section.svg.png'''aksonema'''], to je mikrotubularna struktura iz 9 parov mikrotubulov, ki so razvrščeni v krogu (periferni mikrotubuli), v sredini bička pa je še en par mikrotubulov. Govorimo o značilni ureditvi mikrotubulov, to je o vzorcu 9×2+2. Na bazi bička je bazalno telesce, ki se povezuje z elementi citoskeleta. Periferni pari mikrotubulov v aksonemi se nadaljujejo iz mikrotubulov A in B bazalnega telesca in jih tudi v bičku označimo kot mikrotubula A in B. Iz mikrotubula A sega proti centru aksoneme proteinska struktura imenovana [http://en.wikipedia.org/wiki/Radial_spoke ''radialna špica''], ki prihaja v stik s centralno nožnico, ki obdaja centralna mikrotubula. Vsi periferni mikrotubulski dvojčki so medsebojno povezani s proteinom [http://en.wikipedia.org/wiki/Nexin ''neksinom''], ki ima zelo pomembno vlogo pri utripanju bička oziroma migetalke. Pri utripanju poleg neksina sodelujejo tudi motorni proteini in sicer aksonemni dineini, ki so z dineinskimi ročicami vezani na mikrotubule, njihove glave pa so proste oziroma se občasno povežejo s tubulinom mikrotubula B naslednjega mikrotubulskega para.
[http://en.wikipedia.org/wiki/Dynein''Dinein''] ima ATP-azno funkcijo in omogoča gibanje. Gibanje temelji na medsebojnem vzdolžnem drsenju parov mikrotubulov v aksonemi. Mikrotubul A iz enega para mikrotubulov se preko dineinskih ročic poveže z mikrotubulom B sosednjega para. V prosotnosti [http://sl.wikipedia.org/wiki/Adenozin_trifosfat ''ATP''] se ta povezava prekine. Ob sprostitvi energije pri hidrolizi ATP, ki jo omogoča dinein kot ATP-aza, se ročica konformacijsko spremeni in se poveže z mikrotubulom B na drugem mestu in pod drugačnim kotom. S tem se para mikrotubulov medsebojno premakneta.

==Spremembe v zgradbi aksoneme==
V bičkah oziroma migetalkah mikrotubuli niso prosti, ampak jih povezuje neksin. To pa pomeni da ne morejo drseti, kot pri mrtvih celicah. Zato se mikrotubuli upognejo, to upognjenost pa zaznamo kot valovanje. Če ni dineina, potem ni gonilne sile za valovanje mikrotubulov. Bički oziroma migetalke postanejo neaktivni in zaradi tega pride do okvar, ki jih pod skupnim imenom poznamo kot [http://en.wikipedia.org/wiki/Kartagener%27s_syndrome ''Kartagenerjev sindrom''].

Kartagenerjev sindrom lahko pojmujemo kot sindrom negibljivih migetalk in spada v skupino heterogenih obolenj, imenovanih primarna ciliarna diskinezija. Najpogostejše spremembe migetalk pri bolnikih s kartagenerjevim sindromom so:
* Spremenjeno število perifernih parov mikrotubulov
* Enojni mikrotubuli
* Spremenjeno število središčnih mikrotubulov
* Spremenjen položaj parov mikrotubulov
* Povečano število aksonem
Zaradi motenj v zgradbi migetalčnega aparata in s tem motenega gibanja migetalk imajo osebe s Kartagenerjevim sindromom zmanjšano zmožnost transporta sluzi v dihalnih epitelijih in zato pogostejše respiratorne okužbe in kronične pljučne bolezni. Že embrionalno se jim razvijejo organi na nasprotni strani telesa., kot je normalno (situs inversus; srce in želodec sta na desni strani, jetra pa na levi strani telesa). Ker se pojavljajo napake tudi v zgradbi aksoneme bičkov pri spermijih, se pri moških osebah s Kartagenerjevim sindromom pojavlja neplodnost.

==Viri in literatura==
*http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dni_skelet
*http://sl.wikipedia.org/wiki/Migetalka
*http://sl.wikipedia.org/wiki/Bi%C4%8Dek
*http://en.wikipedia.org/wiki/Flagellum
*http://en.wikipedia.org/wiki/Cilium
*http://www.medrazgl.si/e107_files/public/datoteke/mr01_1_05.pdf
*Bruce Alberts: Essential Cell Biology, Second Edition

Bički in migetalke

2009-11-30T19:21:03Z

Katyka4u: /* Zgradba in gibanje */

Bički in migetalke so izrastki iz celične površine, ki so obdani s [http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dna_membrana plazmalemo]. Zgrajeni so iz [http://en.wikipedia.org/wiki/Microtubule ''mikrotubulov''].

==Naloga==
*[http://www.vedicsciences.net/intelligent/cilia-and-flagella.jpg '''Bički oziroma migetalke'''] (cilije) so zelo pogosta diferenciacija, ki omogoča gibanje živalskih in tudi nekaterih rastlinskih celic. Pri enoceličarjih migetalke služijo gibanju ter s svojim valovanjm organizmu prinašajo hrano. Pri mnogoceličarjih migetalke najdemo v različnih epitelijih, v katerih služijo za premikanje določene tekočine oziroma sluzi. Bički služijo predvsem gibanju (spermiji).

==Zgradba in gibanje==
Premer bička je enak premeru migetalke = 25µm. Migetalke so dolge do 10µm, bički do 200µm. V osrednjem delu bička je [http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/b/bb/Axoneme_cross-section.svg/600px-Axoneme_cross-section.svg.png'''aksonema'''], to je mikrotubularna struktura iz 9 parov mikrotubulov, ki so razvrščeni v krogu (periferni mikrotubuli), v sredini bička pa je še en par mikrotubulov. Govorimo o značilni ureditvi mikrotubulov, to je o vzorcu 9×2+2. Na bazi bička je bazalno telesce, ki se povezuje z elementi citoskeleta. Periferni pari mikrotubulov v aksonemi se nadaljujejo iz mikrotubulov A in B bazalnega telesca in jih tudi v bičku označimo kot mikrotubula A in B. Iz mikrotubula A sega proti centru aksoneme proteinska struktura imenovana [http://en.wikipedia.org/wiki/Radial_spoke ''radialna špica''], ki prihaja v stik s centralno nožnico, ki obdaja centralna mikrotubula. Vsi periferni mikrotubulski dvojčki so medsebojno povezani s proteinom [http://en.wikipedia.org/wiki/Nexin ''neksinom''], ki ima zelo pomembno vlogo pri utripanju bička oziroma migetalke. Pri utripanju poleg neksina sodelujejo tudi motorni proteini in sicer aksonemni dineini, ki so z dineinskimi ročicami vezani na mikrotubule, njihove glave pa so proste oziroma se občasno povežejo s tubulinom mikrotubula B naslednjega mikrotubulskega para.
[http://en.wikipedia.org/wiki/Dynein''Dinein''] ima ATP-azno funkcijo in omogoča gibanje. Gibanje temelji na medsebojnem vzdolžnem drsenju parov mikrotubulov v aksonemi. Mikrotubul A iz enega para mikrotubulov se preko dineinskih ročic poveže z mikrotubulom B sosednjega para. V prosotnosti [http://sl.wikipedia.org/wiki/Adenozin_trifosfat ''ATP''] se ta povezava prekine. Ob sprostitvi energije pri hidrolizi ATP, ki jo omogoča dinein kot ATP-aza, se ročica konformacijsko spremeni in se poveže z mikrotubulom B na drugem mestu in pod drugačnim kotom. S tem se para mikrotubulov medsebojno premakneta.

==Spremembe v zgradbi aksoneme==
V bičkah oziroma migetalkah mikrotubuli niso prosti, ampak jih povezuje neksin. To pa pomeni da ne morejo drseti, kot pri mrtvih celicah. Zato se mikrotubuli upognejo, to upognjenost pa zaznamo kot valovanje. Če ni dineina, potem ni gonilne sile za valovanje mikrotubulov. Bički oziroma migetalke postanejo neaktivni in zaradi tega pride do okvar, ki jih pod skupnim imenom poznamo kot [http://en.wikipedia.org/wiki/Kartagener%27s_syndrome ''Kartagenerjev sindrom''].

Kartagenerjev sindrom lahko pojmujemo kot sindrom negibljivih migetalk in spada v skupino heterogenih obolenj, imenovanih primarna ciliarna diskinezija. Najpogostejše spremembe migetalk pri bolnikih s kartagenerjevim sindromom so:
* Spremenjeno število perifernih parov mikrotubulov
* Enojni mikrotubuli
* Spremenjeno število središčnih mikrotubulov
* Spremenjen položaj parov mikrotubulov
* Povečano število aksonem
Zaradi motenj v zgradbi migetalčnega aparata in s tem motenega gibanja migetalk imajo osebe s Kartagenerjevim sindromom zmanjšano zmožnost transporta sluzi v dihalnih epitelijih in zato pogostejše respiratorne okužbe in kronične pljučne bolezni. Že embrionalno se jim razvijejo organi na nasprotni strani telesa., kot je normalno (situs inversus; srce in želodec sta na desni strani, jetra pa na levi strani telesa). Ker se pojavljajo napake tudi v zgradbi aksoneme bičkov pri spermijih, se pri moških osebah s Kartagenerjevim sindromom pojavlja neplodnost.

==Viri in literatura==
http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dni_skelet
http://sl.wikipedia.org/wiki/Migetalka
http://sl.wikipedia.org/wiki/Bi%C4%8Dek
http://en.wikipedia.org/wiki/Flagellum
http://en.wikipedia.org/wiki/Cilium
http://www.medrazgl.si/e107_files/public/datoteke/mr01_1_05.pdf
Bruce Alberts: Essential Cell Biology, Second Edition

Bički in migetalke

2009-11-30T19:19:39Z

Katyka4u: /* Zgradba in gibanje */

Bički in migetalke so izrastki iz celične površine, ki so obdani s [http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dna_membrana plazmalemo]. Zgrajeni so iz [http://en.wikipedia.org/wiki/Microtubule ''mikrotubulov''].

==Naloga==
*[http://www.vedicsciences.net/intelligent/cilia-and-flagella.jpg '''Bički oziroma migetalke'''] (cilije) so zelo pogosta diferenciacija, ki omogoča gibanje živalskih in tudi nekaterih rastlinskih celic. Pri enoceličarjih migetalke služijo gibanju ter s svojim valovanjm organizmu prinašajo hrano. Pri mnogoceličarjih migetalke najdemo v različnih epitelijih, v katerih služijo za premikanje določene tekočine oziroma sluzi. Bički služijo predvsem gibanju (spermiji).

==Zgradba in gibanje==
Premer bička je enak premeru migetalke = 25µm. Migetalke so dolge do 10µm, bički do 200µm. V osrednjem delu bička je [http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/b/bb/Axoneme_cross-section.svg/600px-Axoneme_cross-section.svg.png'''aksonema'''], to je mikrotubularna struktura iz 9 parov mikrotubulov, ki so razvrščeni v krogu (periferni mikrotubuli), v sredini bička pa je še en par mikrotubulov. Govorimo o značilni ureditvi mikrotubulov, to je o vzorcu 9×2+2. Na bazi bička je bazalno telesce, ki se povezuje z elementi citoskeleta. Periferni pari mikrotubulov v aksonemi se nadaljujejo iz mikrotubulov A in B bazalnega telesca in jih tudi v bičku označimo kot mikrotubula A in B. Iz mikrotubula A sega proti centru aksoneme proteinska struktura imenovana [http://en.wikipedia.org/wiki/Radial_spoke ''radialna špica''], ki prihaja v stik s centralno nožnico, ki obdaja centralna mikrotubula. Vsi periferni mikrotubulski dvojčki so medsebojno povezani s proteinom [http://en.wikipedia.org/wiki/Nexin ''neksinom''], ki ima zelo pomembno vlogo pri utripanju bička oziroma migetalke. Pri utripanju poleg neksina sodelujejo tudi motorni proteini in sicer aksonemni dineini, ki so z dineinskimi ročicami vezani na mikrotubule, njihove glave pa so proste oziroma se občasno povežejo s tubulinom mikrotubula B naslednjega mikrotubulskega para.
[http://en.wikipedia.org/wiki/Dynein''Dinein''] ima ATP-azno funkcijo in omogoča gibanje. Gibanje temelji na medsebojnem vzdolžnem drsenju parov mikrotubulov v aksonemi. Mikrotubul A iz enega para mikrotubulov se preko dineinskih ročic poveže z mikrotubulom B sosednjega para. V prosotnosti ATP se ta povezava prekine. Ob sprostitvi energije pri hidrolizi ATP, ki jo omogoča dinein kot ATP-aza, se ročica konformacijsko spremeni in se poveže z mikrotubulom B na drugem mestu in pod drugačnim kotom. S tem se para mikrotubulov medsebojno premakneta.

==Spremembe v zgradbi aksoneme==
V bičkah oziroma migetalkah mikrotubuli niso prosti, ampak jih povezuje neksin. To pa pomeni da ne morejo drseti, kot pri mrtvih celicah. Zato se mikrotubuli upognejo, to upognjenost pa zaznamo kot valovanje. Če ni dineina, potem ni gonilne sile za valovanje mikrotubulov. Bički oziroma migetalke postanejo neaktivni in zaradi tega pride do okvar, ki jih pod skupnim imenom poznamo kot [http://en.wikipedia.org/wiki/Kartagener%27s_syndrome ''Kartagenerjev sindrom''].

Kartagenerjev sindrom lahko pojmujemo kot sindrom negibljivih migetalk in spada v skupino heterogenih obolenj, imenovanih primarna ciliarna diskinezija. Najpogostejše spremembe migetalk pri bolnikih s kartagenerjevim sindromom so:
* Spremenjeno število perifernih parov mikrotubulov
* Enojni mikrotubuli
* Spremenjeno število središčnih mikrotubulov
* Spremenjen položaj parov mikrotubulov
* Povečano število aksonem
Zaradi motenj v zgradbi migetalčnega aparata in s tem motenega gibanja migetalk imajo osebe s Kartagenerjevim sindromom zmanjšano zmožnost transporta sluzi v dihalnih epitelijih in zato pogostejše respiratorne okužbe in kronične pljučne bolezni. Že embrionalno se jim razvijejo organi na nasprotni strani telesa., kot je normalno (situs inversus; srce in želodec sta na desni strani, jetra pa na levi strani telesa). Ker se pojavljajo napake tudi v zgradbi aksoneme bičkov pri spermijih, se pri moških osebah s Kartagenerjevim sindromom pojavlja neplodnost.

==Viri in literatura==
http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dni_skelet
http://sl.wikipedia.org/wiki/Migetalka
http://sl.wikipedia.org/wiki/Bi%C4%8Dek
http://en.wikipedia.org/wiki/Flagellum
http://en.wikipedia.org/wiki/Cilium
http://www.medrazgl.si/e107_files/public/datoteke/mr01_1_05.pdf
Bruce Alberts: Essential Cell Biology, Second Edition

Bički in migetalke

2009-11-30T19:17:07Z

Katyka4u: /* Spremembe v zgradbi aksoneme */

Bički in migetalke so izrastki iz celične površine, ki so obdani s [http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dna_membrana plazmalemo]. Zgrajeni so iz [http://en.wikipedia.org/wiki/Microtubule ''mikrotubulov''].

==Naloga==
*[http://www.vedicsciences.net/intelligent/cilia-and-flagella.jpg '''Bički oziroma migetalke'''] (cilije) so zelo pogosta diferenciacija, ki omogoča gibanje živalskih in tudi nekaterih rastlinskih celic. Pri enoceličarjih migetalke služijo gibanju ter s svojim valovanjm organizmu prinašajo hrano. Pri mnogoceličarjih migetalke najdemo v različnih epitelijih, v katerih služijo za premikanje določene tekočine oziroma sluzi. Bički služijo predvsem gibanju (spermiji).

==Zgradba in gibanje==
Premer bička je enak premeru migetalke = 25µm. Migetalke so dolge do 10µm, bički do 200µm. V osrednjem delu bička je [http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/b/bb/Axoneme_cross-section.svg/600px-Axoneme_cross-section.svg.png'''aksonema'''], to je mikrotubularna struktura iz 9 parov mikrotubulov, ki so razvrščeni v krogu (periferni mikrotubuli), v sredini bička pa je še en par mikrotubulov. Govorimo o značilni ureditvi mikrotubulov, to je o vzorcu 9×2+2. Na bazi bička je bazalno telesce, ki se povezuje z elementi citoskeleta. Periferni pari mikrotubulov v aksonemi se nadaljujejo iz mikrotubulov A in B bazalnega telesca in jih tudi v bičku označimo kot mikrotubula A in B. Iz mikrotubula A sega proti centru aksoneme proteinska struktura imenovana [http://en.wikipedia.org/wiki/Radial_spoke ''radialna špica''], ki prihaja v stik s centralno nožnico, ki obdaja centralna mikrotubula. Vsi periferni mikrotubulski dvojčki so medsebojno povezani s proteinom [http://en.wikipedia.org/wiki/Nexin ''neksinom''], ki ima zelo pomembno vlogo pri utripanju bička oziroma migetalke. Pri utripanju poleg neksina sodelujejo tudi motorni proteini in sicer aksonemni dineini, ki so z dineinskimi ročicami vezani na mikrotubule, njihove glave pa so proste oziroma se občasno povežejo s tubulinom mikrotubula B naslednjega mikrotubulskega para.
[http://grad.uchc.edu/images/photo_dynein.jpg'''Dinein'''] ima ATP-azno funkcijo in omogoča gibanje. Gibanje temelji na medsebojnem vzdolžnem drsenju parov mikrotubulov v aksonemi. Mikrotubul A iz enega para mikrotubulov se preko dineinskih ročic poveže z mikrotubulom B sosednjega para. V prosotnosti ATP se ta povezava prekine. Ob sprostitvi energije pri hidrolizi ATP, ki jo omogoča dinein kot ATP-aza, se ročica konformacijsko spremeni in se poveže z mikrotubulom B na drugem mestu in pod drugačnim kotom. S tem se para mikrotubulov medsebojno premakneta.

==Spremembe v zgradbi aksoneme==
V bičkah oziroma migetalkah mikrotubuli niso prosti, ampak jih povezuje neksin. To pa pomeni da ne morejo drseti, kot pri mrtvih celicah. Zato se mikrotubuli upognejo, to upognjenost pa zaznamo kot valovanje. Če ni dineina, potem ni gonilne sile za valovanje mikrotubulov. Bički oziroma migetalke postanejo neaktivni in zaradi tega pride do okvar, ki jih pod skupnim imenom poznamo kot [http://en.wikipedia.org/wiki/Kartagener%27s_syndrome ''Kartagenerjev sindrom''].

Kartagenerjev sindrom lahko pojmujemo kot sindrom negibljivih migetalk in spada v skupino heterogenih obolenj, imenovanih primarna ciliarna diskinezija. Najpogostejše spremembe migetalk pri bolnikih s kartagenerjevim sindromom so:
* Spremenjeno število perifernih parov mikrotubulov
* Enojni mikrotubuli
* Spremenjeno število središčnih mikrotubulov
* Spremenjen položaj parov mikrotubulov
* Povečano število aksonem
Zaradi motenj v zgradbi migetalčnega aparata in s tem motenega gibanja migetalk imajo osebe s Kartagenerjevim sindromom zmanjšano zmožnost transporta sluzi v dihalnih epitelijih in zato pogostejše respiratorne okužbe in kronične pljučne bolezni. Že embrionalno se jim razvijejo organi na nasprotni strani telesa., kot je normalno (situs inversus; srce in želodec sta na desni strani, jetra pa na levi strani telesa). Ker se pojavljajo napake tudi v zgradbi aksoneme bičkov pri spermijih, se pri moških osebah s Kartagenerjevim sindromom pojavlja neplodnost.

==Viri in literatura==
http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dni_skelet
http://sl.wikipedia.org/wiki/Migetalka
http://sl.wikipedia.org/wiki/Bi%C4%8Dek
http://en.wikipedia.org/wiki/Flagellum
http://en.wikipedia.org/wiki/Cilium
http://www.medrazgl.si/e107_files/public/datoteke/mr01_1_05.pdf
Bruce Alberts: Essential Cell Biology, Second Edition

Bički in migetalke

2009-11-30T19:16:55Z

Katyka4u: /* Spremembe v zgradbi aksoneme */

Bički in migetalke so izrastki iz celične površine, ki so obdani s [http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dna_membrana plazmalemo]. Zgrajeni so iz [http://en.wikipedia.org/wiki/Microtubule ''mikrotubulov''].

==Naloga==
*[http://www.vedicsciences.net/intelligent/cilia-and-flagella.jpg '''Bički oziroma migetalke'''] (cilije) so zelo pogosta diferenciacija, ki omogoča gibanje živalskih in tudi nekaterih rastlinskih celic. Pri enoceličarjih migetalke služijo gibanju ter s svojim valovanjm organizmu prinašajo hrano. Pri mnogoceličarjih migetalke najdemo v različnih epitelijih, v katerih služijo za premikanje določene tekočine oziroma sluzi. Bički služijo predvsem gibanju (spermiji).

==Zgradba in gibanje==
Premer bička je enak premeru migetalke = 25µm. Migetalke so dolge do 10µm, bički do 200µm. V osrednjem delu bička je [http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/b/bb/Axoneme_cross-section.svg/600px-Axoneme_cross-section.svg.png'''aksonema'''], to je mikrotubularna struktura iz 9 parov mikrotubulov, ki so razvrščeni v krogu (periferni mikrotubuli), v sredini bička pa je še en par mikrotubulov. Govorimo o značilni ureditvi mikrotubulov, to je o vzorcu 9×2+2. Na bazi bička je bazalno telesce, ki se povezuje z elementi citoskeleta. Periferni pari mikrotubulov v aksonemi se nadaljujejo iz mikrotubulov A in B bazalnega telesca in jih tudi v bičku označimo kot mikrotubula A in B. Iz mikrotubula A sega proti centru aksoneme proteinska struktura imenovana [http://en.wikipedia.org/wiki/Radial_spoke ''radialna špica''], ki prihaja v stik s centralno nožnico, ki obdaja centralna mikrotubula. Vsi periferni mikrotubulski dvojčki so medsebojno povezani s proteinom [http://en.wikipedia.org/wiki/Nexin ''neksinom''], ki ima zelo pomembno vlogo pri utripanju bička oziroma migetalke. Pri utripanju poleg neksina sodelujejo tudi motorni proteini in sicer aksonemni dineini, ki so z dineinskimi ročicami vezani na mikrotubule, njihove glave pa so proste oziroma se občasno povežejo s tubulinom mikrotubula B naslednjega mikrotubulskega para.
[http://grad.uchc.edu/images/photo_dynein.jpg'''Dinein'''] ima ATP-azno funkcijo in omogoča gibanje. Gibanje temelji na medsebojnem vzdolžnem drsenju parov mikrotubulov v aksonemi. Mikrotubul A iz enega para mikrotubulov se preko dineinskih ročic poveže z mikrotubulom B sosednjega para. V prosotnosti ATP se ta povezava prekine. Ob sprostitvi energije pri hidrolizi ATP, ki jo omogoča dinein kot ATP-aza, se ročica konformacijsko spremeni in se poveže z mikrotubulom B na drugem mestu in pod drugačnim kotom. S tem se para mikrotubulov medsebojno premakneta.

==Spremembe v zgradbi aksoneme==
V bičkah oziroma migetalkah mikrotubuli niso prosti, ampak jih povezuje neksin. To pa pomeni da ne morejo drseti, kot pri mrtvih celicah. Zato se mikrotubuli upognejo, to upognjenost pa zaznamo kot valovanje. Če ni dineina, potem ni gonilne sile za valovanje mikrotubulov. Bički oziroma migetalke postanejo neaktivni in zaradi tega pride do okvar, ki jih pod skupnim imenom poznamo kot [http://en.wikipedia.org/wiki/Kartagener%27s_syndrome ''Kartagenerjev sindrom''].

Kartagenerjev sindrom lahko pojmujemo kot sindrom negibljivih migetalk in spada v skupino heterogenih obolenj, imenovanih primarna ciliarna diskinezija. Najpogostejše spremembe migetalk pri bolnikih s kartagenerjevim sindromom so:
* Spremenjeno število perifernih parov mikrotubulov
* Enojni mikrotubuli
* Spremenjeno število središčnih mikrotubulov
* Spremenjen položaj parov mikrotubulov
* Povečano število aksonem
Zaradi motenj v zgradbi migetalčnega aparata in s tem motenega gibanja migetalk imajo osebe s Kartagenerjevim sindromom zmanjšano zmožnost transporta sluzi v dihalnih epitelijih in zato pogostejše respiratorne okužbe in kronične pljučne bolezni. Že embrionalno se jim razvijejo organi na nasprotni strani telesa., kot je normalno (situs inversus; srce in želodec sta na desni strani, jetra pa na levi strani telesa). Ker se pojavljajo napake tudi v zgradbi aksoneme bičkov pri spermijih, se pri moških osebah s kartagenerjevim sindromom pojavlja neplodnost.

==Viri in literatura==
http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dni_skelet
http://sl.wikipedia.org/wiki/Migetalka
http://sl.wikipedia.org/wiki/Bi%C4%8Dek
http://en.wikipedia.org/wiki/Flagellum
http://en.wikipedia.org/wiki/Cilium
http://www.medrazgl.si/e107_files/public/datoteke/mr01_1_05.pdf
Bruce Alberts: Essential Cell Biology, Second Edition

Bički in migetalke

2009-11-30T19:16:14Z

Katyka4u: /* Spremembe v zgradbi aksoneme */

Bički in migetalke so izrastki iz celične površine, ki so obdani s [http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dna_membrana plazmalemo]. Zgrajeni so iz [http://en.wikipedia.org/wiki/Microtubule ''mikrotubulov''].

==Naloga==
*[http://www.vedicsciences.net/intelligent/cilia-and-flagella.jpg '''Bički oziroma migetalke'''] (cilije) so zelo pogosta diferenciacija, ki omogoča gibanje živalskih in tudi nekaterih rastlinskih celic. Pri enoceličarjih migetalke služijo gibanju ter s svojim valovanjm organizmu prinašajo hrano. Pri mnogoceličarjih migetalke najdemo v različnih epitelijih, v katerih služijo za premikanje določene tekočine oziroma sluzi. Bički služijo predvsem gibanju (spermiji).

==Zgradba in gibanje==
Premer bička je enak premeru migetalke = 25µm. Migetalke so dolge do 10µm, bički do 200µm. V osrednjem delu bička je [http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/b/bb/Axoneme_cross-section.svg/600px-Axoneme_cross-section.svg.png'''aksonema'''], to je mikrotubularna struktura iz 9 parov mikrotubulov, ki so razvrščeni v krogu (periferni mikrotubuli), v sredini bička pa je še en par mikrotubulov. Govorimo o značilni ureditvi mikrotubulov, to je o vzorcu 9×2+2. Na bazi bička je bazalno telesce, ki se povezuje z elementi citoskeleta. Periferni pari mikrotubulov v aksonemi se nadaljujejo iz mikrotubulov A in B bazalnega telesca in jih tudi v bičku označimo kot mikrotubula A in B. Iz mikrotubula A sega proti centru aksoneme proteinska struktura imenovana [http://en.wikipedia.org/wiki/Radial_spoke ''radialna špica''], ki prihaja v stik s centralno nožnico, ki obdaja centralna mikrotubula. Vsi periferni mikrotubulski dvojčki so medsebojno povezani s proteinom [http://en.wikipedia.org/wiki/Nexin ''neksinom''], ki ima zelo pomembno vlogo pri utripanju bička oziroma migetalke. Pri utripanju poleg neksina sodelujejo tudi motorni proteini in sicer aksonemni dineini, ki so z dineinskimi ročicami vezani na mikrotubule, njihove glave pa so proste oziroma se občasno povežejo s tubulinom mikrotubula B naslednjega mikrotubulskega para.
[http://grad.uchc.edu/images/photo_dynein.jpg'''Dinein'''] ima ATP-azno funkcijo in omogoča gibanje. Gibanje temelji na medsebojnem vzdolžnem drsenju parov mikrotubulov v aksonemi. Mikrotubul A iz enega para mikrotubulov se preko dineinskih ročic poveže z mikrotubulom B sosednjega para. V prosotnosti ATP se ta povezava prekine. Ob sprostitvi energije pri hidrolizi ATP, ki jo omogoča dinein kot ATP-aza, se ročica konformacijsko spremeni in se poveže z mikrotubulom B na drugem mestu in pod drugačnim kotom. S tem se para mikrotubulov medsebojno premakneta.

==Spremembe v zgradbi aksoneme==
V bičkah oziroma migetalkah mikrotubuli niso prosti, ampak jih povezuje neksin. To pa pomeni da ne morejo drseti, kot pri mrtvih celicah. Zato se mikrotubuli upognejo, to upognjenost pa zaznamo kot valovanje. Če ni dineina, potem ni gonilne sile za valovanje mikrotubulov. Bički oziroma migetalke postanejo neaktivni in zaradi tega pride do okvar, ki jih pod skupnim imenom poznamo kot [http://en.wikipedia.org/wiki/Kartagener%27s_syndrome ''Kartagenerjev sindrom''].

Kartagenerjev sindrom lahko pojmujemo kot sindrom negibljivih migetalk in spada v skupino heterogenih obolenj, imenovanih primarna ciliarna diskinezija. Najpogostejše spremembe migetalk pri bolnikih s kartagenerjevim sindromom so:
* Spremenjeno število perifernih parov mikrotubulov
* Enojni mikrotubuli
* Spremenjeno število središčnih mikrotubulov
* Spremenjen položaj parov mikrotubulov
* Povečano število aksonem
Zaradi motenj v zgradbi migetalčnega aparata in s tem motenega gibanja migetalk imajo osebe s kartagenerjevim sindromom zmanjšano zmožnost transporta sluzi v dihalnih epitelijih in zato pogostejše respiratorne okužbe in kronične pljučne bolezni. Že embrionalno se jim razvijejo organi na nasprotni strani telesa., kot je normalno (situs inversus; srce in želodec sta na desni strani, jetra pa na levi strani telesa). Ker se pojavljajo napake tudi v zgradbi aksoneme bičkov pri spermijih, se pri moških osebah s kartagenerjevim sindromom pojavlja neplodnost.

==Viri in literatura==
http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dni_skelet
http://sl.wikipedia.org/wiki/Migetalka
http://sl.wikipedia.org/wiki/Bi%C4%8Dek
http://en.wikipedia.org/wiki/Flagellum
http://en.wikipedia.org/wiki/Cilium
http://www.medrazgl.si/e107_files/public/datoteke/mr01_1_05.pdf
Bruce Alberts: Essential Cell Biology, Second Edition

Bički in migetalke

2009-11-30T19:13:48Z

Katyka4u: /* Spremembe v zgradbi aksoneme */

Bički in migetalke so izrastki iz celične površine, ki so obdani s [http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dna_membrana plazmalemo]. Zgrajeni so iz [http://en.wikipedia.org/wiki/Microtubule ''mikrotubulov''].

==Naloga==
*[http://www.vedicsciences.net/intelligent/cilia-and-flagella.jpg '''Bički oziroma migetalke'''] (cilije) so zelo pogosta diferenciacija, ki omogoča gibanje živalskih in tudi nekaterih rastlinskih celic. Pri enoceličarjih migetalke služijo gibanju ter s svojim valovanjm organizmu prinašajo hrano. Pri mnogoceličarjih migetalke najdemo v različnih epitelijih, v katerih služijo za premikanje določene tekočine oziroma sluzi. Bički služijo predvsem gibanju (spermiji).

==Zgradba in gibanje==
Premer bička je enak premeru migetalke = 25µm. Migetalke so dolge do 10µm, bički do 200µm. V osrednjem delu bička je [http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/b/bb/Axoneme_cross-section.svg/600px-Axoneme_cross-section.svg.png'''aksonema'''], to je mikrotubularna struktura iz 9 parov mikrotubulov, ki so razvrščeni v krogu (periferni mikrotubuli), v sredini bička pa je še en par mikrotubulov. Govorimo o značilni ureditvi mikrotubulov, to je o vzorcu 9×2+2. Na bazi bička je bazalno telesce, ki se povezuje z elementi citoskeleta. Periferni pari mikrotubulov v aksonemi se nadaljujejo iz mikrotubulov A in B bazalnega telesca in jih tudi v bičku označimo kot mikrotubula A in B. Iz mikrotubula A sega proti centru aksoneme proteinska struktura imenovana [http://en.wikipedia.org/wiki/Radial_spoke ''radialna špica''], ki prihaja v stik s centralno nožnico, ki obdaja centralna mikrotubula. Vsi periferni mikrotubulski dvojčki so medsebojno povezani s proteinom [http://en.wikipedia.org/wiki/Nexin ''neksinom''], ki ima zelo pomembno vlogo pri utripanju bička oziroma migetalke. Pri utripanju poleg neksina sodelujejo tudi motorni proteini in sicer aksonemni dineini, ki so z dineinskimi ročicami vezani na mikrotubule, njihove glave pa so proste oziroma se občasno povežejo s tubulinom mikrotubula B naslednjega mikrotubulskega para.
[http://grad.uchc.edu/images/photo_dynein.jpg'''Dinein'''] ima ATP-azno funkcijo in omogoča gibanje. Gibanje temelji na medsebojnem vzdolžnem drsenju parov mikrotubulov v aksonemi. Mikrotubul A iz enega para mikrotubulov se preko dineinskih ročic poveže z mikrotubulom B sosednjega para. V prosotnosti ATP se ta povezava prekine. Ob sprostitvi energije pri hidrolizi ATP, ki jo omogoča dinein kot ATP-aza, se ročica konformacijsko spremeni in se poveže z mikrotubulom B na drugem mestu in pod drugačnim kotom. S tem se para mikrotubulov medsebojno premakneta.

==Spremembe v zgradbi aksoneme==
V bičkah oziroma migetalkah mikrotubuli niso prosti, ampak jih povezuje neksin. To pa pomeni da ne morejo drseti, kot pri mrtvih celicah. Zato se mikrotubuli upognejo, to upognjenost pa zaznamo kot valovanje. Če ni dineina, potem ni gonilne sile za valovanje mikrotubulov. Bički oziroma migetalke postanejo neaktivni in zaradi tega pride do okvar, ki jih pod skupnim imenom poznamo kot Katagenerjev sindrom.

Kartagenerjev sindrom lahko pojmujemo kot sindrom negibljivih migetalk in spada v skupino heterogenih obolenj, imenovanih primarna ciliarna diskinezija. Najpogostejše spremembe migetalk pri bolnikih s kartagenerjevim sindromom so:
* Spremenjeno število perifernih parov mikrotubulov
* Enojni mikrotubuli
* Spremenjeno število središčnih mikrotubulov
* Spremenjen položaj parov mikrotubulov
* Povečano število aksonem
Zaradi motenj v zgradbi migetalčnega aparata in s tem motenega gibanja migetalk imajo osebe s kartagenerjevim sindromom zmanjšano zmožnost transporta sluzi v dihalnih epitelijih in zato pogostejše respiratorne okužbe in kronične pljučne bolezni. Že embrionalno se jim razvijejo organi na nasprotni strani telesa., kot je normalno (situs inversus; srce in želodec sta na desni strani, jetra pa na levi strani telesa). Ker se pojavljajo napake tudi v zgradbi aksoneme bičkov pri spermijih, se pri moških osebah s kartagenerjevim sindromom pojavlja neplodnost.

==Viri in literatura==
http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dni_skelet
http://sl.wikipedia.org/wiki/Migetalka
http://sl.wikipedia.org/wiki/Bi%C4%8Dek
http://en.wikipedia.org/wiki/Flagellum
http://en.wikipedia.org/wiki/Cilium
http://www.medrazgl.si/e107_files/public/datoteke/mr01_1_05.pdf
Bruce Alberts: Essential Cell Biology, Second Edition

Bički in migetalke

2009-11-30T19:13:26Z

Katyka4u: /* Spremembe v zgradbi aksoneme */

Bički in migetalke so izrastki iz celične površine, ki so obdani s [http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dna_membrana plazmalemo]. Zgrajeni so iz [http://en.wikipedia.org/wiki/Microtubule ''mikrotubulov''].

==Naloga==
*[http://www.vedicsciences.net/intelligent/cilia-and-flagella.jpg '''Bički oziroma migetalke'''] (cilije) so zelo pogosta diferenciacija, ki omogoča gibanje živalskih in tudi nekaterih rastlinskih celic. Pri enoceličarjih migetalke služijo gibanju ter s svojim valovanjm organizmu prinašajo hrano. Pri mnogoceličarjih migetalke najdemo v različnih epitelijih, v katerih služijo za premikanje določene tekočine oziroma sluzi. Bički služijo predvsem gibanju (spermiji).

==Zgradba in gibanje==
Premer bička je enak premeru migetalke = 25µm. Migetalke so dolge do 10µm, bički do 200µm. V osrednjem delu bička je [http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/b/bb/Axoneme_cross-section.svg/600px-Axoneme_cross-section.svg.png'''aksonema'''], to je mikrotubularna struktura iz 9 parov mikrotubulov, ki so razvrščeni v krogu (periferni mikrotubuli), v sredini bička pa je še en par mikrotubulov. Govorimo o značilni ureditvi mikrotubulov, to je o vzorcu 9×2+2. Na bazi bička je bazalno telesce, ki se povezuje z elementi citoskeleta. Periferni pari mikrotubulov v aksonemi se nadaljujejo iz mikrotubulov A in B bazalnega telesca in jih tudi v bičku označimo kot mikrotubula A in B. Iz mikrotubula A sega proti centru aksoneme proteinska struktura imenovana [http://en.wikipedia.org/wiki/Radial_spoke ''radialna špica''], ki prihaja v stik s centralno nožnico, ki obdaja centralna mikrotubula. Vsi periferni mikrotubulski dvojčki so medsebojno povezani s proteinom [http://en.wikipedia.org/wiki/Nexin ''neksinom''], ki ima zelo pomembno vlogo pri utripanju bička oziroma migetalke. Pri utripanju poleg neksina sodelujejo tudi motorni proteini in sicer aksonemni dineini, ki so z dineinskimi ročicami vezani na mikrotubule, njihove glave pa so proste oziroma se občasno povežejo s tubulinom mikrotubula B naslednjega mikrotubulskega para.
[http://grad.uchc.edu/images/photo_dynein.jpg'''Dinein'''] ima ATP-azno funkcijo in omogoča gibanje. Gibanje temelji na medsebojnem vzdolžnem drsenju parov mikrotubulov v aksonemi. Mikrotubul A iz enega para mikrotubulov se preko dineinskih ročic poveže z mikrotubulom B sosednjega para. V prosotnosti ATP se ta povezava prekine. Ob sprostitvi energije pri hidrolizi ATP, ki jo omogoča dinein kot ATP-aza, se ročica konformacijsko spremeni in se poveže z mikrotubulom B na drugem mestu in pod drugačnim kotom. S tem se para mikrotubulov medsebojno premakneta.

==Spremembe v zgradbi aksoneme==
V bičkah oziroma migetalkah mikrotubuli niso prosti, ampak jih povezuje neksin. To pa pomeni da ne morejo drseti, kot pri mrtvih celicah. Zato se mikrotubuli upognejo, to upognjenost pa zaznamo kot valovanje. Če ni dineina, potem ni gonilne sile za valovanje mikrotubulov. Bički oziroma migetalke postanejo neaktivni in zaradi tega pride do okvar, ki jih pod skupnim imenom poznamo kot Katagenerjev sindrom.

Kartagenerjev sindrom lahko pojmujemo kot sindrom negibljivih migetalk in spada v skupino heterogenih obolenj, imenovanih primarna ciliarna diskinezija. Najpogostejše spremembe migetalk pri bolnikih s kartagenerjevim sindromom so:
* Spremenjeno število perifernih parov mikrotubulov
* Enojni mikrotubuli
* Spremenjeno število središčnih mikrotubulov
* Spremenjen položaj parov mikrotubulov
* Povečano število aksonem
Zaradi motenj v zgradbi migetalčnega aparata in s tem motenega gibanja migetalk imajo osebe s kartagenerjevim sindromom zmanjšano zmožnost transporta sluzi v dihalnih epitelijih in zato pogostejše respiratorne okužbe in kronične pljučne bolezni. Že embrionalno se jim razvijejo organi na nasprotni strani telesa., kot je normalno (situs inversus; srce in želodec sta na desni strani, jetra pa na levi strani telesa). Ker se pojavljajo napake tudi v zgradbi aksoneme bičkov pri spermijih, se pri moških osebah s kartagenerjevim sindromom pojavlja neplodnost.

==Viri in literatura==
http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dni_skelet
http://sl.wikipedia.org/wiki/Migetalka
http://sl.wikipedia.org/wiki/Bi%C4%8Dek
http://en.wikipedia.org/wiki/Flagellum
http://en.wikipedia.org/wiki/Cilium
http://www.medrazgl.si/e107_files/public/datoteke/mr01_1_05.pdf
Bruce Alberts: Essential Cell Biology, Second Edition

Bički in migetalke

2009-11-30T19:13:07Z

Katyka4u: /* Spremembe v zgradbi aksoneme */

Bički in migetalke so izrastki iz celične površine, ki so obdani s [http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dna_membrana plazmalemo]. Zgrajeni so iz [http://en.wikipedia.org/wiki/Microtubule ''mikrotubulov''].

==Naloga==
*[http://www.vedicsciences.net/intelligent/cilia-and-flagella.jpg '''Bički oziroma migetalke'''] (cilije) so zelo pogosta diferenciacija, ki omogoča gibanje živalskih in tudi nekaterih rastlinskih celic. Pri enoceličarjih migetalke služijo gibanju ter s svojim valovanjm organizmu prinašajo hrano. Pri mnogoceličarjih migetalke najdemo v različnih epitelijih, v katerih služijo za premikanje določene tekočine oziroma sluzi. Bički služijo predvsem gibanju (spermiji).

==Zgradba in gibanje==
Premer bička je enak premeru migetalke = 25µm. Migetalke so dolge do 10µm, bički do 200µm. V osrednjem delu bička je [http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/b/bb/Axoneme_cross-section.svg/600px-Axoneme_cross-section.svg.png'''aksonema'''], to je mikrotubularna struktura iz 9 parov mikrotubulov, ki so razvrščeni v krogu (periferni mikrotubuli), v sredini bička pa je še en par mikrotubulov. Govorimo o značilni ureditvi mikrotubulov, to je o vzorcu 9×2+2. Na bazi bička je bazalno telesce, ki se povezuje z elementi citoskeleta. Periferni pari mikrotubulov v aksonemi se nadaljujejo iz mikrotubulov A in B bazalnega telesca in jih tudi v bičku označimo kot mikrotubula A in B. Iz mikrotubula A sega proti centru aksoneme proteinska struktura imenovana [http://en.wikipedia.org/wiki/Radial_spoke ''radialna špica''], ki prihaja v stik s centralno nožnico, ki obdaja centralna mikrotubula. Vsi periferni mikrotubulski dvojčki so medsebojno povezani s proteinom [http://en.wikipedia.org/wiki/Nexin ''neksinom''], ki ima zelo pomembno vlogo pri utripanju bička oziroma migetalke. Pri utripanju poleg neksina sodelujejo tudi motorni proteini in sicer aksonemni dineini, ki so z dineinskimi ročicami vezani na mikrotubule, njihove glave pa so proste oziroma se občasno povežejo s tubulinom mikrotubula B naslednjega mikrotubulskega para.
[http://grad.uchc.edu/images/photo_dynein.jpg'''Dinein'''] ima ATP-azno funkcijo in omogoča gibanje. Gibanje temelji na medsebojnem vzdolžnem drsenju parov mikrotubulov v aksonemi. Mikrotubul A iz enega para mikrotubulov se preko dineinskih ročic poveže z mikrotubulom B sosednjega para. V prosotnosti ATP se ta povezava prekine. Ob sprostitvi energije pri hidrolizi ATP, ki jo omogoča dinein kot ATP-aza, se ročica konformacijsko spremeni in se poveže z mikrotubulom B na drugem mestu in pod drugačnim kotom. S tem se para mikrotubulov medsebojno premakneta.

==Spremembe v zgradbi aksoneme==
V bičkah oziroma migetalkah mikrotubuli niso prosti, ampak jih povezuje neksin. To pa pomeni da ne morejo drseti, kot pri mrtvih celicah. Zato se mikrotubuli upognejo, to upognjenost pa zaznamo kot valovanje. Če ni dineina, potem ni gonilne sile za valovanje mikrotubulov. Bički oziroma migetalke postanejo neaktivni in zaradi tega pride do okvar, ki jih pod skupnim imenom poznamo kot Katagenerjev sindrom.

Kartagenerjev sindrom lahko pojmujemo kot sindrom negibljivih migetalk in spada v skupino heterogenih obolenj, imenovanih primarna ciliarna diskinezija. Najpogostejše spremembe migetalk pri bolnikih s kartagenerjevim sindromom so:
*- Spremenjeno število perifernih parov mikrotubulov
*- Enojni mikrotubuli
*- Spremenjeno število središčnih mikrotubulov
*- Spremenjen položaj parov mikrotubulov
*- Povečano število aksonem
Zaradi motenj v zgradbi migetalčnega aparata in s tem motenega gibanja migetalk imajo osebe s kartagenerjevim sindromom zmanjšano zmožnost transporta sluzi v dihalnih epitelijih in zato pogostejše respiratorne okužbe in kronične pljučne bolezni. Že embrionalno se jim razvijejo organi na nasprotni strani telesa., kot je normalno (situs inversus; srce in želodec sta na desni strani, jetra pa na levi strani telesa). Ker se pojavljajo napake tudi v zgradbi aksoneme bičkov pri spermijih, se pri moških osebah s kartagenerjevim sindromom pojavlja neplodnost.

==Viri in literatura==
http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dni_skelet
http://sl.wikipedia.org/wiki/Migetalka
http://sl.wikipedia.org/wiki/Bi%C4%8Dek
http://en.wikipedia.org/wiki/Flagellum
http://en.wikipedia.org/wiki/Cilium
http://www.medrazgl.si/e107_files/public/datoteke/mr01_1_05.pdf
Bruce Alberts: Essential Cell Biology, Second Edition

Bički in migetalke

2009-11-30T19:10:31Z

Katyka4u: /* Zgradba in gibanje */

Bički in migetalke so izrastki iz celične površine, ki so obdani s [http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dna_membrana plazmalemo]. Zgrajeni so iz [http://en.wikipedia.org/wiki/Microtubule ''mikrotubulov''].

==Naloga==
*[http://www.vedicsciences.net/intelligent/cilia-and-flagella.jpg '''Bički oziroma migetalke'''] (cilije) so zelo pogosta diferenciacija, ki omogoča gibanje živalskih in tudi nekaterih rastlinskih celic. Pri enoceličarjih migetalke služijo gibanju ter s svojim valovanjm organizmu prinašajo hrano. Pri mnogoceličarjih migetalke najdemo v različnih epitelijih, v katerih služijo za premikanje določene tekočine oziroma sluzi. Bički služijo predvsem gibanju (spermiji).

==Zgradba in gibanje==
Premer bička je enak premeru migetalke = 25µm. Migetalke so dolge do 10µm, bički do 200µm. V osrednjem delu bička je [http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/b/bb/Axoneme_cross-section.svg/600px-Axoneme_cross-section.svg.png'''aksonema'''], to je mikrotubularna struktura iz 9 parov mikrotubulov, ki so razvrščeni v krogu (periferni mikrotubuli), v sredini bička pa je še en par mikrotubulov. Govorimo o značilni ureditvi mikrotubulov, to je o vzorcu 9×2+2. Na bazi bička je bazalno telesce, ki se povezuje z elementi citoskeleta. Periferni pari mikrotubulov v aksonemi se nadaljujejo iz mikrotubulov A in B bazalnega telesca in jih tudi v bičku označimo kot mikrotubula A in B. Iz mikrotubula A sega proti centru aksoneme proteinska struktura imenovana [http://en.wikipedia.org/wiki/Radial_spoke ''radialna špica''], ki prihaja v stik s centralno nožnico, ki obdaja centralna mikrotubula. Vsi periferni mikrotubulski dvojčki so medsebojno povezani s proteinom [http://en.wikipedia.org/wiki/Nexin ''neksinom''], ki ima zelo pomembno vlogo pri utripanju bička oziroma migetalke. Pri utripanju poleg neksina sodelujejo tudi motorni proteini in sicer aksonemni dineini, ki so z dineinskimi ročicami vezani na mikrotubule, njihove glave pa so proste oziroma se občasno povežejo s tubulinom mikrotubula B naslednjega mikrotubulskega para.
[http://grad.uchc.edu/images/photo_dynein.jpg'''Dinein'''] ima ATP-azno funkcijo in omogoča gibanje. Gibanje temelji na medsebojnem vzdolžnem drsenju parov mikrotubulov v aksonemi. Mikrotubul A iz enega para mikrotubulov se preko dineinskih ročic poveže z mikrotubulom B sosednjega para. V prosotnosti ATP se ta povezava prekine. Ob sprostitvi energije pri hidrolizi ATP, ki jo omogoča dinein kot ATP-aza, se ročica konformacijsko spremeni in se poveže z mikrotubulom B na drugem mestu in pod drugačnim kotom. S tem se para mikrotubulov medsebojno premakneta.

==Spremembe v zgradbi aksoneme==
V bičkah oziroma migetalkah mikrotubuli niso prosti, ampak jih povezuje neksin. To pa pomeni da ne morejo drseti, kot pri mrtvih celicah. Zato se mikrotubuli upognejo, to upognjenost pa zaznamo kot valovanje. Če ni dineina, potem ni gonilne sile za valovanje mikrotubulov. Bički oziroma migetalke postanejo neaktivni in zaradi tega pride do okvar, ki jih pod skupnim imenom poznamo kot Katagenerjev sindrom.

Kartagenerjev sindrom lahko pojmujemo kot sindrom negibljivih migetalk in spada v skupino heterogenih obolenj, imenovanih primarna ciliarna diskinezija. Najpogostejše spremembe migetalk pri bolnikih s kartagenerjevim sindromom so:
- Spremenjeno število perifernih parov mikrotubulov
- Enojni mikrotubuli
- Spremenjeno število središčnih mikrotubulov
- Spremenjen položaj parov mikrotubulov
- Povečano število aksonem
Zaradi motenj v zgradbi migetalčnega aparata in s tem motenega gibanja migetalk imajo osebe s kartagenerjevim sindromom zmanjšano zmožnost transporta sluzi v dihalnih epitelijih in zato pogostejše respiratorne okužbe in kronične pljučne bolezni. Že embrionalno se jim razvijejo organi na nasprotni strani telesa., kot je normalno (situs inversus; srce in želodec sta na desni strani, jetra pa na levi strani telesa). Ker se pojavljajo napake tudi v zgradbi aksoneme bičkov pri spermijih, se pri moških osebah s kartagenerjevim sindromom pojavlja neplodnost.

==Viri in literatura==
http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dni_skelet
http://sl.wikipedia.org/wiki/Migetalka
http://sl.wikipedia.org/wiki/Bi%C4%8Dek
http://en.wikipedia.org/wiki/Flagellum
http://en.wikipedia.org/wiki/Cilium
http://www.medrazgl.si/e107_files/public/datoteke/mr01_1_05.pdf
Bruce Alberts: Essential Cell Biology, Second Edition

Bički in migetalke

2009-11-30T19:10:16Z

Katyka4u: /* Zgradba in gibanje */

Bički in migetalke so izrastki iz celične površine, ki so obdani s [http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dna_membrana plazmalemo]. Zgrajeni so iz [http://en.wikipedia.org/wiki/Microtubule ''mikrotubulov''].

==Naloga==
*[http://www.vedicsciences.net/intelligent/cilia-and-flagella.jpg '''Bički oziroma migetalke'''] (cilije) so zelo pogosta diferenciacija, ki omogoča gibanje živalskih in tudi nekaterih rastlinskih celic. Pri enoceličarjih migetalke služijo gibanju ter s svojim valovanjm organizmu prinašajo hrano. Pri mnogoceličarjih migetalke najdemo v različnih epitelijih, v katerih služijo za premikanje določene tekočine oziroma sluzi. Bički služijo predvsem gibanju (spermiji).

==Zgradba in gibanje==
Premer bička je enak premeru migetalke = 25µm. Migetalke so dolge do 10µm, bički do 200µm. V osrednjem delu bička je [http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/b/bb/Axoneme_cross-section.svg/600px-Axoneme_cross-section.svg.png'''aksonema'''], to je mikrotubularna struktura iz 9 parov mikrotubulov, ki so razvrščeni v krogu (periferni mikrotubuli), v sredini bička pa je še en par mikrotubulov. Govorimo o značilni ureditvi mikrotubulov, to je o vzorcu 9×2+2. Na bazi bička je bazalno telesce, ki se povezuje z elementi citoskeleta. Periferni pari mikrotubulov v aksonemi se nadaljujejo iz mikrotubulov A in B bazalnega telesca in jih tudi v bičku označimo kot mikrotubula A in B. Iz mikrotubula A sega proti centru aksoneme proteinska struktura imenovana [http://en.wikipedia.org/wiki/Radial_spoke ''radialna špica''], ki prihaja v stik s centralno nožnico, ki obdaja centralna mikrotubula. Vsi periferni mikrotubulski dvojčki so medsebojno povezani s proteinom [http://en.wikipedia.org/wiki/Nexin ''neksinom''], ki ima zelo pomembno vlogo pri utripanju bička oziroma migetalke. Pri utripanju poleg neksina sodelujejo tudi motorni proteini in sicer aksonemni dineini, ki so z dineinskimi ročicami vezani na mikrotubule, njihove glave pa so proste oziroma se občasno povežejo s tubulinom mikrotubula B naslednjega mikrotubulskega para.
[http://grad.uchc.edu/images/photo_dynein.jpg''Dinein''] ima ATP-azno funkcijo in omogoča gibanje. Gibanje temelji na medsebojnem vzdolžnem drsenju parov mikrotubulov v aksonemi. Mikrotubul A iz enega para mikrotubulov se preko dineinskih ročic poveže z mikrotubulom B sosednjega para. V prosotnosti ATP se ta povezava prekine. Ob sprostitvi energije pri hidrolizi ATP, ki jo omogoča dinein kot ATP-aza, se ročica konformacijsko spremeni in se poveže z mikrotubulom B na drugem mestu in pod drugačnim kotom. S tem se para mikrotubulov medsebojno premakneta.

==Spremembe v zgradbi aksoneme==
V bičkah oziroma migetalkah mikrotubuli niso prosti, ampak jih povezuje neksin. To pa pomeni da ne morejo drseti, kot pri mrtvih celicah. Zato se mikrotubuli upognejo, to upognjenost pa zaznamo kot valovanje. Če ni dineina, potem ni gonilne sile za valovanje mikrotubulov. Bički oziroma migetalke postanejo neaktivni in zaradi tega pride do okvar, ki jih pod skupnim imenom poznamo kot Katagenerjev sindrom.

Kartagenerjev sindrom lahko pojmujemo kot sindrom negibljivih migetalk in spada v skupino heterogenih obolenj, imenovanih primarna ciliarna diskinezija. Najpogostejše spremembe migetalk pri bolnikih s kartagenerjevim sindromom so:
- Spremenjeno število perifernih parov mikrotubulov
- Enojni mikrotubuli
- Spremenjeno število središčnih mikrotubulov
- Spremenjen položaj parov mikrotubulov
- Povečano število aksonem
Zaradi motenj v zgradbi migetalčnega aparata in s tem motenega gibanja migetalk imajo osebe s kartagenerjevim sindromom zmanjšano zmožnost transporta sluzi v dihalnih epitelijih in zato pogostejše respiratorne okužbe in kronične pljučne bolezni. Že embrionalno se jim razvijejo organi na nasprotni strani telesa., kot je normalno (situs inversus; srce in želodec sta na desni strani, jetra pa na levi strani telesa). Ker se pojavljajo napake tudi v zgradbi aksoneme bičkov pri spermijih, se pri moških osebah s kartagenerjevim sindromom pojavlja neplodnost.

==Viri in literatura==
http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dni_skelet
http://sl.wikipedia.org/wiki/Migetalka
http://sl.wikipedia.org/wiki/Bi%C4%8Dek
http://en.wikipedia.org/wiki/Flagellum
http://en.wikipedia.org/wiki/Cilium
http://www.medrazgl.si/e107_files/public/datoteke/mr01_1_05.pdf
Bruce Alberts: Essential Cell Biology, Second Edition

Bički in migetalke

2009-11-30T19:09:14Z

Katyka4u: /* Zgradba in gibanje */

Bički in migetalke so izrastki iz celične površine, ki so obdani s [http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dna_membrana plazmalemo]. Zgrajeni so iz [http://en.wikipedia.org/wiki/Microtubule ''mikrotubulov''].

==Naloga==
*[http://www.vedicsciences.net/intelligent/cilia-and-flagella.jpg '''Bički oziroma migetalke'''] (cilije) so zelo pogosta diferenciacija, ki omogoča gibanje živalskih in tudi nekaterih rastlinskih celic. Pri enoceličarjih migetalke služijo gibanju ter s svojim valovanjm organizmu prinašajo hrano. Pri mnogoceličarjih migetalke najdemo v različnih epitelijih, v katerih služijo za premikanje določene tekočine oziroma sluzi. Bički služijo predvsem gibanju (spermiji).

==Zgradba in gibanje==
Premer bička je enak premeru migetalke = 25µm. Migetalke so dolge do 10µm, bički do 200µm. V osrednjem delu bička je [http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/b/bb/Axoneme_cross-section.svg/600px-Axoneme_cross-section.svg.png'''aksonema'''], to je mikrotubularna struktura iz 9 parov mikrotubulov, ki so razvrščeni v krogu (periferni mikrotubuli), v sredini bička pa je še en par mikrotubulov. Govorimo o značilni ureditvi mikrotubulov, to je o vzorcu 9×2+2. Na bazi bička je bazalno telesce, ki se povezuje z elementi citoskeleta. Periferni pari mikrotubulov v aksonemi se nadaljujejo iz mikrotubulov A in B bazalnega telesca in jih tudi v bičku označimo kot mikrotubula A in B. Iz mikrotubula A sega proti centru aksoneme proteinska struktura imenovana [http://en.wikipedia.org/wiki/Radial_spoke ''radialna špica''], ki prihaja v stik s centralno nožnico, ki obdaja centralna mikrotubula. Vsi periferni mikrotubulski dvojčki so medsebojno povezani s proteinom [http://en.wikipedia.org/wiki/Nexin ''neksinom''], ki ima zelo pomembno vlogo pri utripanju bička oziroma migetalke. Pri utripanju poleg neksina sodelujejo tudi motorni proteini in sicer [http://grad.uchc.edu/images/photo_dynein.jpg'''aksonemni dineini'''], ki so z dineinskimi ročicami vezani na mikrotubule, njihove glave pa so proste oziroma se občasno povežejo s tubulinom mikrotubula B naslednjega mikrotubulskega para.
Dinein ima ATP-azno funkcijo in omogoča gibanje. Gibanje temelji na medsebojnem vzdolžnem drsenju parov mikrotubulov v aksonemi. Mikrotubul A iz enega para mikrotubulov se preko dineinskih ročic poveže z mikrotubulom B sosednjega para. V prosotnosti ATP se ta povezava prekine. Ob sprostitvi energije pri hidrolizi ATP, ki jo omogoča dinein kot ATP-aza, se ročica konformacijsko spremeni in se poveže z mikrotubulom B na drugem mestu in pod drugačnim kotom. S tem se para mikrotubulov medsebojno premakneta.

==Spremembe v zgradbi aksoneme==
V bičkah oziroma migetalkah mikrotubuli niso prosti, ampak jih povezuje neksin. To pa pomeni da ne morejo drseti, kot pri mrtvih celicah. Zato se mikrotubuli upognejo, to upognjenost pa zaznamo kot valovanje. Če ni dineina, potem ni gonilne sile za valovanje mikrotubulov. Bički oziroma migetalke postanejo neaktivni in zaradi tega pride do okvar, ki jih pod skupnim imenom poznamo kot Katagenerjev sindrom.

Kartagenerjev sindrom lahko pojmujemo kot sindrom negibljivih migetalk in spada v skupino heterogenih obolenj, imenovanih primarna ciliarna diskinezija. Najpogostejše spremembe migetalk pri bolnikih s kartagenerjevim sindromom so:
- Spremenjeno število perifernih parov mikrotubulov
- Enojni mikrotubuli
- Spremenjeno število središčnih mikrotubulov
- Spremenjen položaj parov mikrotubulov
- Povečano število aksonem
Zaradi motenj v zgradbi migetalčnega aparata in s tem motenega gibanja migetalk imajo osebe s kartagenerjevim sindromom zmanjšano zmožnost transporta sluzi v dihalnih epitelijih in zato pogostejše respiratorne okužbe in kronične pljučne bolezni. Že embrionalno se jim razvijejo organi na nasprotni strani telesa., kot je normalno (situs inversus; srce in želodec sta na desni strani, jetra pa na levi strani telesa). Ker se pojavljajo napake tudi v zgradbi aksoneme bičkov pri spermijih, se pri moških osebah s kartagenerjevim sindromom pojavlja neplodnost.

==Viri in literatura==
http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dni_skelet
http://sl.wikipedia.org/wiki/Migetalka
http://sl.wikipedia.org/wiki/Bi%C4%8Dek
http://en.wikipedia.org/wiki/Flagellum
http://en.wikipedia.org/wiki/Cilium
http://www.medrazgl.si/e107_files/public/datoteke/mr01_1_05.pdf
Bruce Alberts: Essential Cell Biology, Second Edition

Bički in migetalke

2009-11-30T19:06:50Z

Katyka4u: /* Zgradba in gibanje */

Bički in migetalke so izrastki iz celične površine, ki so obdani s [http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dna_membrana plazmalemo]. Zgrajeni so iz [http://en.wikipedia.org/wiki/Microtubule ''mikrotubulov''].

==Naloga==
*[http://www.vedicsciences.net/intelligent/cilia-and-flagella.jpg '''Bički oziroma migetalke'''] (cilije) so zelo pogosta diferenciacija, ki omogoča gibanje živalskih in tudi nekaterih rastlinskih celic. Pri enoceličarjih migetalke služijo gibanju ter s svojim valovanjm organizmu prinašajo hrano. Pri mnogoceličarjih migetalke najdemo v različnih epitelijih, v katerih služijo za premikanje določene tekočine oziroma sluzi. Bički služijo predvsem gibanju (spermiji).

==Zgradba in gibanje==
Premer bička je enak premeru migetalke = 25µm. Migetalke so dolge do 10µm, bički do 200µm. V osrednjem delu bička je [http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/b/bb/Axoneme_cross-section.svg/600px-Axoneme_cross-section.svg.png'''aksonema'''], to je mikrotubularna struktura iz 9 parov mikrotubulov, ki so razvrščeni v krogu (periferni mikrotubuli), v sredini bička pa je še en par mikrotubulov. Govorimo o značilni ureditvi mikrotubulov, to je o vzorcu 9×2+2. Na bazi bička je bazalno telesce, ki se povezuje z elementi citoskeleta. Periferni pari mikrotubulov v aksonemi se nadaljujejo iz mikrotubulov A in B bazalnega telesca in jih tudi v bičku označimo kot mikrotubula A in B. Iz mikrotubula A sega proti centru aksoneme proteinska struktura imenovana radialna špica, ki prihaja v stik s centralno nožnico, ki obdaja centralna mikrotubula. Vsi periferni mikrotubulski dvojčki so medsebojno povezani s proteinom neksinom, ki ima zelo pomembno vlogo pri utripanju bička oziroma migetalke. Pri utripanju poleg neksina sodelujejo tudi motorni proteini in sicer [http://grad.uchc.edu/images/photo_dynein.jpg'''aksonemni dineini'''], ki so z dineinskimi ročicami vezani na mikrotubule, njihove glave pa so proste oziroma se občasno povežejo s tubulinom mikrotubula B naslednjega mikrotubulskega para.
Dinein ima ATP-azno funkcijo in omogoča gibanje. Gibanje temelji na medsebojnem vzdolžnem drsenju parov mikrotubulov v aksonemi. Mikrotubul A iz enega para mikrotubulov se preko dineinskih ročic poveže z mikrotubulom B sosednjega para. V prosotnosti ATP se ta povezava prekine. Ob sprostitvi energije pri hidrolizi ATP, ki jo omogoča dinein kot ATP-aza, se ročica konformacijsko spremeni in se poveže z mikrotubulom B na drugem mestu in pod drugačnim kotom. S tem se para mikrotubulov medsebojno premakneta.

==Spremembe v zgradbi aksoneme==
V bičkah oziroma migetalkah mikrotubuli niso prosti, ampak jih povezuje neksin. To pa pomeni da ne morejo drseti, kot pri mrtvih celicah. Zato se mikrotubuli upognejo, to upognjenost pa zaznamo kot valovanje. Če ni dineina, potem ni gonilne sile za valovanje mikrotubulov. Bički oziroma migetalke postanejo neaktivni in zaradi tega pride do okvar, ki jih pod skupnim imenom poznamo kot Katagenerjev sindrom.

Kartagenerjev sindrom lahko pojmujemo kot sindrom negibljivih migetalk in spada v skupino heterogenih obolenj, imenovanih primarna ciliarna diskinezija. Najpogostejše spremembe migetalk pri bolnikih s kartagenerjevim sindromom so:
- Spremenjeno število perifernih parov mikrotubulov
- Enojni mikrotubuli
- Spremenjeno število središčnih mikrotubulov
- Spremenjen položaj parov mikrotubulov
- Povečano število aksonem
Zaradi motenj v zgradbi migetalčnega aparata in s tem motenega gibanja migetalk imajo osebe s kartagenerjevim sindromom zmanjšano zmožnost transporta sluzi v dihalnih epitelijih in zato pogostejše respiratorne okužbe in kronične pljučne bolezni. Že embrionalno se jim razvijejo organi na nasprotni strani telesa., kot je normalno (situs inversus; srce in želodec sta na desni strani, jetra pa na levi strani telesa). Ker se pojavljajo napake tudi v zgradbi aksoneme bičkov pri spermijih, se pri moških osebah s kartagenerjevim sindromom pojavlja neplodnost.

==Viri in literatura==
http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dni_skelet
http://sl.wikipedia.org/wiki/Migetalka
http://sl.wikipedia.org/wiki/Bi%C4%8Dek
http://en.wikipedia.org/wiki/Flagellum
http://en.wikipedia.org/wiki/Cilium
http://www.medrazgl.si/e107_files/public/datoteke/mr01_1_05.pdf
Bruce Alberts: Essential Cell Biology, Second Edition

Bički in migetalke

2009-11-30T19:06:31Z

Katyka4u: /* Zgradba in gibanje */

Bički in migetalke so izrastki iz celične površine, ki so obdani s [http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dna_membrana plazmalemo]. Zgrajeni so iz [http://en.wikipedia.org/wiki/Microtubule ''mikrotubulov''].

==Naloga==
*[http://www.vedicsciences.net/intelligent/cilia-and-flagella.jpg '''Bički oziroma migetalke'''] (cilije) so zelo pogosta diferenciacija, ki omogoča gibanje živalskih in tudi nekaterih rastlinskih celic. Pri enoceličarjih migetalke služijo gibanju ter s svojim valovanjm organizmu prinašajo hrano. Pri mnogoceličarjih migetalke najdemo v različnih epitelijih, v katerih služijo za premikanje določene tekočine oziroma sluzi. Bički služijo predvsem gibanju (spermiji).

==Zgradba in gibanje==
Premer bička je enak premeru migetalke = 25µm. Migetalke so dolge do 10µm, bički do 200µm. V osrednjem delu bička je [http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/b/bb/Axoneme_cross-section.svg/600px-Axoneme_cross-section.svg.png'''aksonema'''], to je mikrotubularna struktura iz 9 parov mikrotubulov, ki so razvrščeni v krogu (periferni mikrotubuli), v sredini bička pa je še en par mikrotubulov. Govorimo o značilni ureditvi mikrotubulov, to je o vzorcu 9×2+2. Na bazi bička je bazalno telesce, ki se povezuje z elementi citoskeleta. Periferni pari mikrotubulov v aksonemi se nadaljujejo iz mikrotubulov A in B bazalnega telesca in jih tudi v bičku označimo kot mikrotubula A in B. Iz mikrotubula A sega proti centru aksoneme proteinska struktura imenovana radialna špica, ki prihaja v stik s centralno nožnico, ki obdaja centralna mikrotubula. Vsi periferni mikrotubulski dvojčki so medsebojno povezani s proteinom neksinom, ki ima zelo pomembno vlogo pri utripanju bička oziroma migetalke. Pri utripanju poleg neksina sodelujejo tudi motorni proteini in sicer [http://grad.uchc.edu/images/photo_dynein.jpg''aksonemni dineini''], ki so z dineinskimi ročicami vezani na mikrotubule, njihove glave pa so proste oziroma se občasno povežejo s tubulinom mikrotubula B naslednjega mikrotubulskega para.
Dinein ima ATP-azno funkcijo in omogoča gibanje. Gibanje temelji na medsebojnem vzdolžnem drsenju parov mikrotubulov v aksonemi. Mikrotubul A iz enega para mikrotubulov se preko dineinskih ročic poveže z mikrotubulom B sosednjega para. V prosotnosti ATP se ta povezava prekine. Ob sprostitvi energije pri hidrolizi ATP, ki jo omogoča dinein kot ATP-aza, se ročica konformacijsko spremeni in se poveže z mikrotubulom B na drugem mestu in pod drugačnim kotom. S tem se para mikrotubulov medsebojno premakneta.

==Spremembe v zgradbi aksoneme==
V bičkah oziroma migetalkah mikrotubuli niso prosti, ampak jih povezuje neksin. To pa pomeni da ne morejo drseti, kot pri mrtvih celicah. Zato se mikrotubuli upognejo, to upognjenost pa zaznamo kot valovanje. Če ni dineina, potem ni gonilne sile za valovanje mikrotubulov. Bički oziroma migetalke postanejo neaktivni in zaradi tega pride do okvar, ki jih pod skupnim imenom poznamo kot Katagenerjev sindrom.

Kartagenerjev sindrom lahko pojmujemo kot sindrom negibljivih migetalk in spada v skupino heterogenih obolenj, imenovanih primarna ciliarna diskinezija. Najpogostejše spremembe migetalk pri bolnikih s kartagenerjevim sindromom so:
- Spremenjeno število perifernih parov mikrotubulov
- Enojni mikrotubuli
- Spremenjeno število središčnih mikrotubulov
- Spremenjen položaj parov mikrotubulov
- Povečano število aksonem
Zaradi motenj v zgradbi migetalčnega aparata in s tem motenega gibanja migetalk imajo osebe s kartagenerjevim sindromom zmanjšano zmožnost transporta sluzi v dihalnih epitelijih in zato pogostejše respiratorne okužbe in kronične pljučne bolezni. Že embrionalno se jim razvijejo organi na nasprotni strani telesa., kot je normalno (situs inversus; srce in želodec sta na desni strani, jetra pa na levi strani telesa). Ker se pojavljajo napake tudi v zgradbi aksoneme bičkov pri spermijih, se pri moških osebah s kartagenerjevim sindromom pojavlja neplodnost.

==Viri in literatura==
http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dni_skelet
http://sl.wikipedia.org/wiki/Migetalka
http://sl.wikipedia.org/wiki/Bi%C4%8Dek
http://en.wikipedia.org/wiki/Flagellum
http://en.wikipedia.org/wiki/Cilium
http://www.medrazgl.si/e107_files/public/datoteke/mr01_1_05.pdf
Bruce Alberts: Essential Cell Biology, Second Edition

Bički in migetalke

2009-11-30T19:06:09Z

Katyka4u: /* Naloga */

Bički in migetalke so izrastki iz celične površine, ki so obdani s [http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dna_membrana plazmalemo]. Zgrajeni so iz [http://en.wikipedia.org/wiki/Microtubule ''mikrotubulov''].

==Naloga==
*[http://www.vedicsciences.net/intelligent/cilia-and-flagella.jpg '''Bički oziroma migetalke'''] (cilije) so zelo pogosta diferenciacija, ki omogoča gibanje živalskih in tudi nekaterih rastlinskih celic. Pri enoceličarjih migetalke služijo gibanju ter s svojim valovanjm organizmu prinašajo hrano. Pri mnogoceličarjih migetalke najdemo v različnih epitelijih, v katerih služijo za premikanje določene tekočine oziroma sluzi. Bički služijo predvsem gibanju (spermiji).

==Zgradba in gibanje==
Premer bička je enak premeru migetalke = 25µm. Migetalke so dolge do 10µm, bički do 200µm. V osrednjem delu bička je [http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/b/bb/Axoneme_cross-section.svg/600px-Axoneme_cross-section.svg.png''aksonema''], to je mikrotubularna struktura iz 9 parov mikrotubulov, ki so razvrščeni v krogu (periferni mikrotubuli), v sredini bička pa je še en par mikrotubulov. Govorimo o značilni ureditvi mikrotubulov, to je o vzorcu 9×2+2. Na bazi bička je bazalno telesce, ki se povezuje z elementi citoskeleta. Periferni pari mikrotubulov v aksonemi se nadaljujejo iz mikrotubulov A in B bazalnega telesca in jih tudi v bičku označimo kot mikrotubula A in B. Iz mikrotubula A sega proti centru aksoneme proteinska struktura imenovana radialna špica, ki prihaja v stik s centralno nožnico, ki obdaja centralna mikrotubula. Vsi periferni mikrotubulski dvojčki so medsebojno povezani s proteinom neksinom, ki ima zelo pomembno vlogo pri utripanju bička oziroma migetalke. Pri utripanju poleg neksina sodelujejo tudi motorni proteini in sicer [http://grad.uchc.edu/images/photo_dynein.jpg''aksonemni dineini''], ki so z dineinskimi ročicami vezani na mikrotubule, njihove glave pa so proste oziroma se občasno povežejo s tubulinom mikrotubula B naslednjega mikrotubulskega para.
Dinein ima ATP-azno funkcijo in omogoča gibanje. Gibanje temelji na medsebojnem vzdolžnem drsenju parov mikrotubulov v aksonemi. Mikrotubul A iz enega para mikrotubulov se preko dineinskih ročic poveže z mikrotubulom B sosednjega para. V prosotnosti ATP se ta povezava prekine. Ob sprostitvi energije pri hidrolizi ATP, ki jo omogoča dinein kot ATP-aza, se ročica konformacijsko spremeni in se poveže z mikrotubulom B na drugem mestu in pod drugačnim kotom. S tem se para mikrotubulov medsebojno premakneta.

==Spremembe v zgradbi aksoneme==
V bičkah oziroma migetalkah mikrotubuli niso prosti, ampak jih povezuje neksin. To pa pomeni da ne morejo drseti, kot pri mrtvih celicah. Zato se mikrotubuli upognejo, to upognjenost pa zaznamo kot valovanje. Če ni dineina, potem ni gonilne sile za valovanje mikrotubulov. Bički oziroma migetalke postanejo neaktivni in zaradi tega pride do okvar, ki jih pod skupnim imenom poznamo kot Katagenerjev sindrom.

Kartagenerjev sindrom lahko pojmujemo kot sindrom negibljivih migetalk in spada v skupino heterogenih obolenj, imenovanih primarna ciliarna diskinezija. Najpogostejše spremembe migetalk pri bolnikih s kartagenerjevim sindromom so:
- Spremenjeno število perifernih parov mikrotubulov
- Enojni mikrotubuli
- Spremenjeno število središčnih mikrotubulov
- Spremenjen položaj parov mikrotubulov
- Povečano število aksonem
Zaradi motenj v zgradbi migetalčnega aparata in s tem motenega gibanja migetalk imajo osebe s kartagenerjevim sindromom zmanjšano zmožnost transporta sluzi v dihalnih epitelijih in zato pogostejše respiratorne okužbe in kronične pljučne bolezni. Že embrionalno se jim razvijejo organi na nasprotni strani telesa., kot je normalno (situs inversus; srce in želodec sta na desni strani, jetra pa na levi strani telesa). Ker se pojavljajo napake tudi v zgradbi aksoneme bičkov pri spermijih, se pri moških osebah s kartagenerjevim sindromom pojavlja neplodnost.

==Viri in literatura==
http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dni_skelet
http://sl.wikipedia.org/wiki/Migetalka
http://sl.wikipedia.org/wiki/Bi%C4%8Dek
http://en.wikipedia.org/wiki/Flagellum
http://en.wikipedia.org/wiki/Cilium
http://www.medrazgl.si/e107_files/public/datoteke/mr01_1_05.pdf
Bruce Alberts: Essential Cell Biology, Second Edition

Bički in migetalke

2009-11-30T19:05:51Z

Katyka4u: /* Naloga */

Bički in migetalke so izrastki iz celične površine, ki so obdani s [http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dna_membrana plazmalemo]. Zgrajeni so iz [http://en.wikipedia.org/wiki/Microtubule ''mikrotubulov''].

==Naloga==
*[http://www.vedicsciences.net/intelligent/cilia-and-flagella.jpg ''''Bički oziroma migetalke''] (cilije) so zelo pogosta diferenciacija, ki omogoča gibanje živalskih in tudi nekaterih rastlinskih celic. Pri enoceličarjih migetalke služijo gibanju ter s svojim valovanjm organizmu prinašajo hrano. Pri mnogoceličarjih migetalke najdemo v različnih epitelijih, v katerih služijo za premikanje določene tekočine oziroma sluzi. Bički služijo predvsem gibanju (spermiji).

==Zgradba in gibanje==
Premer bička je enak premeru migetalke = 25µm. Migetalke so dolge do 10µm, bički do 200µm. V osrednjem delu bička je [http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/b/bb/Axoneme_cross-section.svg/600px-Axoneme_cross-section.svg.png''aksonema''], to je mikrotubularna struktura iz 9 parov mikrotubulov, ki so razvrščeni v krogu (periferni mikrotubuli), v sredini bička pa je še en par mikrotubulov. Govorimo o značilni ureditvi mikrotubulov, to je o vzorcu 9×2+2. Na bazi bička je bazalno telesce, ki se povezuje z elementi citoskeleta. Periferni pari mikrotubulov v aksonemi se nadaljujejo iz mikrotubulov A in B bazalnega telesca in jih tudi v bičku označimo kot mikrotubula A in B. Iz mikrotubula A sega proti centru aksoneme proteinska struktura imenovana radialna špica, ki prihaja v stik s centralno nožnico, ki obdaja centralna mikrotubula. Vsi periferni mikrotubulski dvojčki so medsebojno povezani s proteinom neksinom, ki ima zelo pomembno vlogo pri utripanju bička oziroma migetalke. Pri utripanju poleg neksina sodelujejo tudi motorni proteini in sicer [http://grad.uchc.edu/images/photo_dynein.jpg''aksonemni dineini''], ki so z dineinskimi ročicami vezani na mikrotubule, njihove glave pa so proste oziroma se občasno povežejo s tubulinom mikrotubula B naslednjega mikrotubulskega para.
Dinein ima ATP-azno funkcijo in omogoča gibanje. Gibanje temelji na medsebojnem vzdolžnem drsenju parov mikrotubulov v aksonemi. Mikrotubul A iz enega para mikrotubulov se preko dineinskih ročic poveže z mikrotubulom B sosednjega para. V prosotnosti ATP se ta povezava prekine. Ob sprostitvi energije pri hidrolizi ATP, ki jo omogoča dinein kot ATP-aza, se ročica konformacijsko spremeni in se poveže z mikrotubulom B na drugem mestu in pod drugačnim kotom. S tem se para mikrotubulov medsebojno premakneta.

==Spremembe v zgradbi aksoneme==
V bičkah oziroma migetalkah mikrotubuli niso prosti, ampak jih povezuje neksin. To pa pomeni da ne morejo drseti, kot pri mrtvih celicah. Zato se mikrotubuli upognejo, to upognjenost pa zaznamo kot valovanje. Če ni dineina, potem ni gonilne sile za valovanje mikrotubulov. Bički oziroma migetalke postanejo neaktivni in zaradi tega pride do okvar, ki jih pod skupnim imenom poznamo kot Katagenerjev sindrom.

Kartagenerjev sindrom lahko pojmujemo kot sindrom negibljivih migetalk in spada v skupino heterogenih obolenj, imenovanih primarna ciliarna diskinezija. Najpogostejše spremembe migetalk pri bolnikih s kartagenerjevim sindromom so:
- Spremenjeno število perifernih parov mikrotubulov
- Enojni mikrotubuli
- Spremenjeno število središčnih mikrotubulov
- Spremenjen položaj parov mikrotubulov
- Povečano število aksonem
Zaradi motenj v zgradbi migetalčnega aparata in s tem motenega gibanja migetalk imajo osebe s kartagenerjevim sindromom zmanjšano zmožnost transporta sluzi v dihalnih epitelijih in zato pogostejše respiratorne okužbe in kronične pljučne bolezni. Že embrionalno se jim razvijejo organi na nasprotni strani telesa., kot je normalno (situs inversus; srce in želodec sta na desni strani, jetra pa na levi strani telesa). Ker se pojavljajo napake tudi v zgradbi aksoneme bičkov pri spermijih, se pri moških osebah s kartagenerjevim sindromom pojavlja neplodnost.

==Viri in literatura==
http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dni_skelet
http://sl.wikipedia.org/wiki/Migetalka
http://sl.wikipedia.org/wiki/Bi%C4%8Dek
http://en.wikipedia.org/wiki/Flagellum
http://en.wikipedia.org/wiki/Cilium
http://www.medrazgl.si/e107_files/public/datoteke/mr01_1_05.pdf
Bruce Alberts: Essential Cell Biology, Second Edition

Bički in migetalke

2009-11-30T19:05:16Z

Katyka4u:

Bički in migetalke so izrastki iz celične površine, ki so obdani s [http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dna_membrana plazmalemo]. Zgrajeni so iz [http://en.wikipedia.org/wiki/Microtubule ''mikrotubulov''].

==Naloga==
*[http://www.vedicsciences.net/intelligent/cilia-and-flagella.jpg ''Bički oziroma migetalke''] (cilije) so zelo pogosta diferenciacija, ki omogoča gibanje živalskih in tudi nekaterih rastlinskih celic. Pri enoceličarjih migetalke služijo gibanju ter s svojim valovanjm organizmu prinašajo hrano. Pri mnogoceličarjih migetalke najdemo v različnih epitelijih, v katerih služijo za premikanje določene tekočine oziroma sluzi. Bički služijo predvsem gibanju (spermiji).

==Zgradba in gibanje==
Premer bička je enak premeru migetalke = 25µm. Migetalke so dolge do 10µm, bički do 200µm. V osrednjem delu bička je [http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/b/bb/Axoneme_cross-section.svg/600px-Axoneme_cross-section.svg.png''aksonema''], to je mikrotubularna struktura iz 9 parov mikrotubulov, ki so razvrščeni v krogu (periferni mikrotubuli), v sredini bička pa je še en par mikrotubulov. Govorimo o značilni ureditvi mikrotubulov, to je o vzorcu 9×2+2. Na bazi bička je bazalno telesce, ki se povezuje z elementi citoskeleta. Periferni pari mikrotubulov v aksonemi se nadaljujejo iz mikrotubulov A in B bazalnega telesca in jih tudi v bičku označimo kot mikrotubula A in B. Iz mikrotubula A sega proti centru aksoneme proteinska struktura imenovana radialna špica, ki prihaja v stik s centralno nožnico, ki obdaja centralna mikrotubula. Vsi periferni mikrotubulski dvojčki so medsebojno povezani s proteinom neksinom, ki ima zelo pomembno vlogo pri utripanju bička oziroma migetalke. Pri utripanju poleg neksina sodelujejo tudi motorni proteini in sicer [http://grad.uchc.edu/images/photo_dynein.jpg''aksonemni dineini''], ki so z dineinskimi ročicami vezani na mikrotubule, njihove glave pa so proste oziroma se občasno povežejo s tubulinom mikrotubula B naslednjega mikrotubulskega para.
Dinein ima ATP-azno funkcijo in omogoča gibanje. Gibanje temelji na medsebojnem vzdolžnem drsenju parov mikrotubulov v aksonemi. Mikrotubul A iz enega para mikrotubulov se preko dineinskih ročic poveže z mikrotubulom B sosednjega para. V prosotnosti ATP se ta povezava prekine. Ob sprostitvi energije pri hidrolizi ATP, ki jo omogoča dinein kot ATP-aza, se ročica konformacijsko spremeni in se poveže z mikrotubulom B na drugem mestu in pod drugačnim kotom. S tem se para mikrotubulov medsebojno premakneta.

==Spremembe v zgradbi aksoneme==
V bičkah oziroma migetalkah mikrotubuli niso prosti, ampak jih povezuje neksin. To pa pomeni da ne morejo drseti, kot pri mrtvih celicah. Zato se mikrotubuli upognejo, to upognjenost pa zaznamo kot valovanje. Če ni dineina, potem ni gonilne sile za valovanje mikrotubulov. Bički oziroma migetalke postanejo neaktivni in zaradi tega pride do okvar, ki jih pod skupnim imenom poznamo kot Katagenerjev sindrom.

Kartagenerjev sindrom lahko pojmujemo kot sindrom negibljivih migetalk in spada v skupino heterogenih obolenj, imenovanih primarna ciliarna diskinezija. Najpogostejše spremembe migetalk pri bolnikih s kartagenerjevim sindromom so:
- Spremenjeno število perifernih parov mikrotubulov
- Enojni mikrotubuli
- Spremenjeno število središčnih mikrotubulov
- Spremenjen položaj parov mikrotubulov
- Povečano število aksonem
Zaradi motenj v zgradbi migetalčnega aparata in s tem motenega gibanja migetalk imajo osebe s kartagenerjevim sindromom zmanjšano zmožnost transporta sluzi v dihalnih epitelijih in zato pogostejše respiratorne okužbe in kronične pljučne bolezni. Že embrionalno se jim razvijejo organi na nasprotni strani telesa., kot je normalno (situs inversus; srce in želodec sta na desni strani, jetra pa na levi strani telesa). Ker se pojavljajo napake tudi v zgradbi aksoneme bičkov pri spermijih, se pri moških osebah s kartagenerjevim sindromom pojavlja neplodnost.

==Viri in literatura==
http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dni_skelet
http://sl.wikipedia.org/wiki/Migetalka
http://sl.wikipedia.org/wiki/Bi%C4%8Dek
http://en.wikipedia.org/wiki/Flagellum
http://en.wikipedia.org/wiki/Cilium
http://www.medrazgl.si/e107_files/public/datoteke/mr01_1_05.pdf
Bruce Alberts: Essential Cell Biology, Second Edition

Bički in migetalke

2009-11-30T19:04:03Z

Katyka4u: /* Zgradba in gibanje */

Bički in migetalke so izrastki iz celične površine, ki so obdani s [http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dna_membrana plazmalemo]. Zgrajeni so iz [http://en.wikipedia.org/wiki/Microtubule '''mikrotubulov'''].

==Naloga==
*[http://www.vedicsciences.net/intelligent/cilia-and-flagella.jpg ''Bički oziroma migetalke''] (cilije) so zelo pogosta diferenciacija, ki omogoča gibanje živalskih in tudi nekaterih rastlinskih celic. Pri enoceličarjih migetalke služijo gibanju ter s svojim valovanjm organizmu prinašajo hrano. Pri mnogoceličarjih migetalke najdemo v različnih epitelijih, v katerih služijo za premikanje določene tekočine oziroma sluzi. Bički služijo predvsem gibanju (spermiji).

==Zgradba in gibanje==
Premer bička je enak premeru migetalke = 25µm. Migetalke so dolge do 10µm, bički do 200µm. V osrednjem delu bička je [http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/b/bb/Axoneme_cross-section.svg/600px-Axoneme_cross-section.svg.png''aksonema''], to je mikrotubularna struktura iz 9 parov mikrotubulov, ki so razvrščeni v krogu (periferni mikrotubuli), v sredini bička pa je še en par mikrotubulov. Govorimo o značilni ureditvi mikrotubulov, to je o vzorcu 9×2+2. Na bazi bička je bazalno telesce, ki se povezuje z elementi citoskeleta. Periferni pari mikrotubulov v aksonemi se nadaljujejo iz mikrotubulov A in B bazalnega telesca in jih tudi v bičku označimo kot mikrotubula A in B. Iz mikrotubula A sega proti centru aksoneme proteinska struktura imenovana radialna špica, ki prihaja v stik s centralno nožnico, ki obdaja centralna mikrotubula. Vsi periferni mikrotubulski dvojčki so medsebojno povezani s proteinom neksinom, ki ima zelo pomembno vlogo pri utripanju bička oziroma migetalke. Pri utripanju poleg neksina sodelujejo tudi motorni proteini in sicer [http://grad.uchc.edu/images/photo_dynein.jpg''aksonemni dineini''], ki so z dineinskimi ročicami vezani na mikrotubule, njihove glave pa so proste oziroma se občasno povežejo s tubulinom mikrotubula B naslednjega mikrotubulskega para.
Dinein ima ATP-azno funkcijo in omogoča gibanje. Gibanje temelji na medsebojnem vzdolžnem drsenju parov mikrotubulov v aksonemi. Mikrotubul A iz enega para mikrotubulov se preko dineinskih ročic poveže z mikrotubulom B sosednjega para. V prosotnosti ATP se ta povezava prekine. Ob sprostitvi energije pri hidrolizi ATP, ki jo omogoča dinein kot ATP-aza, se ročica konformacijsko spremeni in se poveže z mikrotubulom B na drugem mestu in pod drugačnim kotom. S tem se para mikrotubulov medsebojno premakneta.

==Spremembe v zgradbi aksoneme==
V bičkah oziroma migetalkah mikrotubuli niso prosti, ampak jih povezuje neksin. To pa pomeni da ne morejo drseti, kot pri mrtvih celicah. Zato se mikrotubuli upognejo, to upognjenost pa zaznamo kot valovanje. Če ni dineina, potem ni gonilne sile za valovanje mikrotubulov. Bički oziroma migetalke postanejo neaktivni in zaradi tega pride do okvar, ki jih pod skupnim imenom poznamo kot Katagenerjev sindrom.

Kartagenerjev sindrom lahko pojmujemo kot sindrom negibljivih migetalk in spada v skupino heterogenih obolenj, imenovanih primarna ciliarna diskinezija. Najpogostejše spremembe migetalk pri bolnikih s kartagenerjevim sindromom so:
- Spremenjeno število perifernih parov mikrotubulov
- Enojni mikrotubuli
- Spremenjeno število središčnih mikrotubulov
- Spremenjen položaj parov mikrotubulov
- Povečano število aksonem
Zaradi motenj v zgradbi migetalčnega aparata in s tem motenega gibanja migetalk imajo osebe s kartagenerjevim sindromom zmanjšano zmožnost transporta sluzi v dihalnih epitelijih in zato pogostejše respiratorne okužbe in kronične pljučne bolezni. Že embrionalno se jim razvijejo organi na nasprotni strani telesa., kot je normalno (situs inversus; srce in želodec sta na desni strani, jetra pa na levi strani telesa). Ker se pojavljajo napake tudi v zgradbi aksoneme bičkov pri spermijih, se pri moških osebah s kartagenerjevim sindromom pojavlja neplodnost.

==Viri in literatura==
http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dni_skelet
http://sl.wikipedia.org/wiki/Migetalka
http://sl.wikipedia.org/wiki/Bi%C4%8Dek
http://en.wikipedia.org/wiki/Flagellum
http://en.wikipedia.org/wiki/Cilium
http://www.medrazgl.si/e107_files/public/datoteke/mr01_1_05.pdf
Bruce Alberts: Essential Cell Biology, Second Edition

Bički in migetalke

2009-11-30T19:03:45Z

Katyka4u: /* Zgradba in gibanje */

Bički in migetalke so izrastki iz celične površine, ki so obdani s [http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dna_membrana plazmalemo]. Zgrajeni so iz [http://en.wikipedia.org/wiki/Microtubule '''mikrotubulov'''].

==Naloga==
*[http://www.vedicsciences.net/intelligent/cilia-and-flagella.jpg ''Bički oziroma migetalke''] (cilije) so zelo pogosta diferenciacija, ki omogoča gibanje živalskih in tudi nekaterih rastlinskih celic. Pri enoceličarjih migetalke služijo gibanju ter s svojim valovanjm organizmu prinašajo hrano. Pri mnogoceličarjih migetalke najdemo v različnih epitelijih, v katerih služijo za premikanje določene tekočine oziroma sluzi. Bički služijo predvsem gibanju (spermiji).

==Zgradba in gibanje==
Premer bička je enak premeru migetalke = 25µm. Migetalke so dolge do 10µm, bički do 200µm. V osrednjem delu bička je *[http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/b/bb/Axoneme_cross-section.svg/600px-Axoneme_cross-section.svg.png''aksonema''], to je mikrotubularna struktura iz 9 parov mikrotubulov, ki so razvrščeni v krogu (periferni mikrotubuli), v sredini bička pa je še en par mikrotubulov. Govorimo o značilni ureditvi mikrotubulov, to je o vzorcu 9×2+2. Na bazi bička je bazalno telesce, ki se povezuje z elementi citoskeleta. Periferni pari mikrotubulov v aksonemi se nadaljujejo iz mikrotubulov A in B bazalnega telesca in jih tudi v bičku označimo kot mikrotubula A in B. Iz mikrotubula A sega proti centru aksoneme proteinska struktura imenovana radialna špica, ki prihaja v stik s centralno nožnico, ki obdaja centralna mikrotubula. Vsi periferni mikrotubulski dvojčki so medsebojno povezani s proteinom neksinom, ki ima zelo pomembno vlogo pri utripanju bička oziroma migetalke. Pri utripanju poleg neksina sodelujejo tudi motorni proteini in sicer [http://grad.uchc.edu/images/photo_dynein.jpg'''aksonemni dineini'''], ki so z dineinskimi ročicami vezani na mikrotubule, njihove glave pa so proste oziroma se občasno povežejo s tubulinom mikrotubula B naslednjega mikrotubulskega para.
Dinein ima ATP-azno funkcijo in omogoča gibanje. Gibanje temelji na medsebojnem vzdolžnem drsenju parov mikrotubulov v aksonemi. Mikrotubul A iz enega para mikrotubulov se preko dineinskih ročic poveže z mikrotubulom B sosednjega para. V prosotnosti ATP se ta povezava prekine. Ob sprostitvi energije pri hidrolizi ATP, ki jo omogoča dinein kot ATP-aza, se ročica konformacijsko spremeni in se poveže z mikrotubulom B na drugem mestu in pod drugačnim kotom. S tem se para mikrotubulov medsebojno premakneta.

==Spremembe v zgradbi aksoneme==
V bičkah oziroma migetalkah mikrotubuli niso prosti, ampak jih povezuje neksin. To pa pomeni da ne morejo drseti, kot pri mrtvih celicah. Zato se mikrotubuli upognejo, to upognjenost pa zaznamo kot valovanje. Če ni dineina, potem ni gonilne sile za valovanje mikrotubulov. Bički oziroma migetalke postanejo neaktivni in zaradi tega pride do okvar, ki jih pod skupnim imenom poznamo kot Katagenerjev sindrom.

Kartagenerjev sindrom lahko pojmujemo kot sindrom negibljivih migetalk in spada v skupino heterogenih obolenj, imenovanih primarna ciliarna diskinezija. Najpogostejše spremembe migetalk pri bolnikih s kartagenerjevim sindromom so:
- Spremenjeno število perifernih parov mikrotubulov
- Enojni mikrotubuli
- Spremenjeno število središčnih mikrotubulov
- Spremenjen položaj parov mikrotubulov
- Povečano število aksonem
Zaradi motenj v zgradbi migetalčnega aparata in s tem motenega gibanja migetalk imajo osebe s kartagenerjevim sindromom zmanjšano zmožnost transporta sluzi v dihalnih epitelijih in zato pogostejše respiratorne okužbe in kronične pljučne bolezni. Že embrionalno se jim razvijejo organi na nasprotni strani telesa., kot je normalno (situs inversus; srce in želodec sta na desni strani, jetra pa na levi strani telesa). Ker se pojavljajo napake tudi v zgradbi aksoneme bičkov pri spermijih, se pri moških osebah s kartagenerjevim sindromom pojavlja neplodnost.

==Viri in literatura==
http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dni_skelet
http://sl.wikipedia.org/wiki/Migetalka
http://sl.wikipedia.org/wiki/Bi%C4%8Dek
http://en.wikipedia.org/wiki/Flagellum
http://en.wikipedia.org/wiki/Cilium
http://www.medrazgl.si/e107_files/public/datoteke/mr01_1_05.pdf
Bruce Alberts: Essential Cell Biology, Second Edition

Bički in migetalke

2009-11-30T19:01:51Z

Katyka4u:

Bički in migetalke so izrastki iz celične površine, ki so obdani s [http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dna_membrana plazmalemo]. Zgrajeni so iz [http://en.wikipedia.org/wiki/Microtubule '''mikrotubulov'''].

==Naloga==
*[http://www.vedicsciences.net/intelligent/cilia-and-flagella.jpg ''Bički oziroma migetalke''] (cilije) so zelo pogosta diferenciacija, ki omogoča gibanje živalskih in tudi nekaterih rastlinskih celic. Pri enoceličarjih migetalke služijo gibanju ter s svojim valovanjm organizmu prinašajo hrano. Pri mnogoceličarjih migetalke najdemo v različnih epitelijih, v katerih služijo za premikanje določene tekočine oziroma sluzi. Bički služijo predvsem gibanju (spermiji).

==Zgradba in gibanje==
Premer bička je enak premeru migetalke = 25µm. Migetalke so dolge do 10µm, bički do 200µm. V osrednjem delu bička je [http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/b/bb/Axoneme_cross-section.svg/600px-Axoneme_cross-section.svg.png'''aksonema'''], to je mikrotubularna struktura iz 9 parov mikrotubulov, ki so razvrščeni v krogu (periferni mikrotubuli), v sredini bička pa je še en par mikrotubulov. Govorimo o značilni ureditvi mikrotubulov, to je o vzorcu 9×2+2. Na bazi bička je bazalno telesce, ki se povezuje z elementi citoskeleta. Periferni pari mikrotubulov v aksonemi se nadaljujejo iz mikrotubulov A in B bazalnega telesca in jih tudi v bičku označimo kot mikrotubula A in B. Iz mikrotubula A sega proti centru aksoneme proteinska struktura imenovana radialna špica, ki prihaja v stik s centralno nožnico, ki obdaja centralna mikrotubula. Vsi periferni mikrotubulski dvojčki so medsebojno povezani s proteinom neksinom, ki ima zelo pomembno vlogo pri utripanju bička oziroma migetalke. Pri utripanju poleg neksina sodelujejo tudi motorni proteini in sicer [http://grad.uchc.edu/images/photo_dynein.jpg'''aksonemni dineini'''], ki so z dineinskimi ročicami vezani na mikrotubule, njihove glave pa so proste oziroma se občasno povežejo s tubulinom mikrotubula B naslednjega mikrotubulskega para.
Dinein ima ATP-azno funkcijo in omogoča gibanje. Gibanje temelji na medsebojnem vzdolžnem drsenju parov mikrotubulov v aksonemi. Mikrotubul A iz enega para mikrotubulov se preko dineinskih ročic poveže z mikrotubulom B sosednjega para. V prosotnosti ATP se ta povezava prekine. Ob sprostitvi energije pri hidrolizi ATP, ki jo omogoča dinein kot ATP-aza, se ročica konformacijsko spremeni in se poveže z mikrotubulom B na drugem mestu in pod drugačnim kotom. S tem se para mikrotubulov medsebojno premakneta.

==Spremembe v zgradbi aksoneme==
V bičkah oziroma migetalkah mikrotubuli niso prosti, ampak jih povezuje neksin. To pa pomeni da ne morejo drseti, kot pri mrtvih celicah. Zato se mikrotubuli upognejo, to upognjenost pa zaznamo kot valovanje. Če ni dineina, potem ni gonilne sile za valovanje mikrotubulov. Bički oziroma migetalke postanejo neaktivni in zaradi tega pride do okvar, ki jih pod skupnim imenom poznamo kot Katagenerjev sindrom.

Kartagenerjev sindrom lahko pojmujemo kot sindrom negibljivih migetalk in spada v skupino heterogenih obolenj, imenovanih primarna ciliarna diskinezija. Najpogostejše spremembe migetalk pri bolnikih s kartagenerjevim sindromom so:
- Spremenjeno število perifernih parov mikrotubulov
- Enojni mikrotubuli
- Spremenjeno število središčnih mikrotubulov
- Spremenjen položaj parov mikrotubulov
- Povečano število aksonem
Zaradi motenj v zgradbi migetalčnega aparata in s tem motenega gibanja migetalk imajo osebe s kartagenerjevim sindromom zmanjšano zmožnost transporta sluzi v dihalnih epitelijih in zato pogostejše respiratorne okužbe in kronične pljučne bolezni. Že embrionalno se jim razvijejo organi na nasprotni strani telesa., kot je normalno (situs inversus; srce in želodec sta na desni strani, jetra pa na levi strani telesa). Ker se pojavljajo napake tudi v zgradbi aksoneme bičkov pri spermijih, se pri moških osebah s kartagenerjevim sindromom pojavlja neplodnost.

==Viri in literatura==
http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dni_skelet
http://sl.wikipedia.org/wiki/Migetalka
http://sl.wikipedia.org/wiki/Bi%C4%8Dek
http://en.wikipedia.org/wiki/Flagellum
http://en.wikipedia.org/wiki/Cilium
http://www.medrazgl.si/e107_files/public/datoteke/mr01_1_05.pdf
Bruce Alberts: Essential Cell Biology, Second Edition

Bički in migetalke

2009-11-30T19:00:19Z

Katyka4u: /* Zgradba in gibanje */

Bički in migetalke so izrastki iz celične površine, ki so obdani s [http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dna_membrana plazmalemo]. Zgrajeni so iz mikrotubulov.

==Naloga==
*[http://www.vedicsciences.net/intelligent/cilia-and-flagella.jpg ''Bički oziroma migetalke''] (cilije) so zelo pogosta diferenciacija, ki omogoča gibanje živalskih in tudi nekaterih rastlinskih celic. Pri enoceličarjih migetalke služijo gibanju ter s svojim valovanjm organizmu prinašajo hrano. Pri mnogoceličarjih migetalke najdemo v različnih epitelijih, v katerih služijo za premikanje določene tekočine oziroma sluzi. Bički služijo predvsem gibanju (spermiji).

==Zgradba in gibanje==
Premer bička je enak premeru migetalke = 25µm. Migetalke so dolge do 10µm, bički do 200µm. V osrednjem delu bička je [http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/b/bb/Axoneme_cross-section.svg/600px-Axoneme_cross-section.svg.png'''aksonema'''], to je mikrotubularna struktura iz 9 parov mikrotubulov, ki so razvrščeni v krogu (periferni mikrotubuli), v sredini bička pa je še en par mikrotubulov. Govorimo o značilni ureditvi mikrotubulov, to je o vzorcu 9×2+2. Na bazi bička je bazalno telesce, ki se povezuje z elementi citoskeleta. Periferni pari mikrotubulov v aksonemi se nadaljujejo iz mikrotubulov A in B bazalnega telesca in jih tudi v bičku označimo kot mikrotubula A in B. Iz mikrotubula A sega proti centru aksoneme proteinska struktura imenovana radialna špica, ki prihaja v stik s centralno nožnico, ki obdaja centralna mikrotubula. Vsi periferni mikrotubulski dvojčki so medsebojno povezani s proteinom neksinom, ki ima zelo pomembno vlogo pri utripanju bička oziroma migetalke. Pri utripanju poleg neksina sodelujejo tudi motorni proteini in sicer [http://grad.uchc.edu/images/photo_dynein.jpg'''aksonemni dineini'''], ki so z dineinskimi ročicami vezani na mikrotubule, njihove glave pa so proste oziroma se občasno povežejo s tubulinom mikrotubula B naslednjega mikrotubulskega para.
Dinein ima ATP-azno funkcijo in omogoča gibanje. Gibanje temelji na medsebojnem vzdolžnem drsenju parov mikrotubulov v aksonemi. Mikrotubul A iz enega para mikrotubulov se preko dineinskih ročic poveže z mikrotubulom B sosednjega para. V prosotnosti ATP se ta povezava prekine. Ob sprostitvi energije pri hidrolizi ATP, ki jo omogoča dinein kot ATP-aza, se ročica konformacijsko spremeni in se poveže z mikrotubulom B na drugem mestu in pod drugačnim kotom. S tem se para mikrotubulov medsebojno premakneta.

==Spremembe v zgradbi aksoneme==
V bičkah oziroma migetalkah mikrotubuli niso prosti, ampak jih povezuje neksin. To pa pomeni da ne morejo drseti, kot pri mrtvih celicah. Zato se mikrotubuli upognejo, to upognjenost pa zaznamo kot valovanje. Če ni dineina, potem ni gonilne sile za valovanje mikrotubulov. Bički oziroma migetalke postanejo neaktivni in zaradi tega pride do okvar, ki jih pod skupnim imenom poznamo kot Katagenerjev sindrom.

Kartagenerjev sindrom lahko pojmujemo kot sindrom negibljivih migetalk in spada v skupino heterogenih obolenj, imenovanih primarna ciliarna diskinezija. Najpogostejše spremembe migetalk pri bolnikih s kartagenerjevim sindromom so:
- Spremenjeno število perifernih parov mikrotubulov
- Enojni mikrotubuli
- Spremenjeno število središčnih mikrotubulov
- Spremenjen položaj parov mikrotubulov
- Povečano število aksonem
Zaradi motenj v zgradbi migetalčnega aparata in s tem motenega gibanja migetalk imajo osebe s kartagenerjevim sindromom zmanjšano zmožnost transporta sluzi v dihalnih epitelijih in zato pogostejše respiratorne okužbe in kronične pljučne bolezni. Že embrionalno se jim razvijejo organi na nasprotni strani telesa., kot je normalno (situs inversus; srce in želodec sta na desni strani, jetra pa na levi strani telesa). Ker se pojavljajo napake tudi v zgradbi aksoneme bičkov pri spermijih, se pri moških osebah s kartagenerjevim sindromom pojavlja neplodnost.

==Viri in literatura==
http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dni_skelet
http://sl.wikipedia.org/wiki/Migetalka
http://sl.wikipedia.org/wiki/Bi%C4%8Dek
http://en.wikipedia.org/wiki/Flagellum
http://en.wikipedia.org/wiki/Cilium
http://www.medrazgl.si/e107_files/public/datoteke/mr01_1_05.pdf
Bruce Alberts: Essential Cell Biology, Second Edition

Bički in migetalke

2009-11-30T19:00:08Z

Katyka4u: /* Zgradba in gibanje */

Bički in migetalke so izrastki iz celične površine, ki so obdani s [http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dna_membrana plazmalemo]. Zgrajeni so iz mikrotubulov.

==Naloga==
*[http://www.vedicsciences.net/intelligent/cilia-and-flagella.jpg ''Bički oziroma migetalke''] (cilije) so zelo pogosta diferenciacija, ki omogoča gibanje živalskih in tudi nekaterih rastlinskih celic. Pri enoceličarjih migetalke služijo gibanju ter s svojim valovanjm organizmu prinašajo hrano. Pri mnogoceličarjih migetalke najdemo v različnih epitelijih, v katerih služijo za premikanje določene tekočine oziroma sluzi. Bički služijo predvsem gibanju (spermiji).

==Zgradba in gibanje==
Premer bička je enak premeru migetalke = 25µm. Migetalke so dolge do 10µm, bički do 200µm. V osrednjem delu bička je [http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/b/bb/Axoneme_cross-section.svg/600px-Axoneme_cross-section.svg.png'''aksonema'''], to je mikrotubularna struktura iz 9 parov mikrotubulov, ki so razvrščeni v krogu (periferni mikrotubuli), v sredini bička pa je še en par mikrotubulov. Govorimo o značilni ureditvi mikrotubulov, to je o vzorcu 9×2+2. Na bazi bička je bazalno telesce, ki se povezuje z elementi citoskeleta. Periferni pari mikrotubulov v aksonemi se nadaljujejo iz mikrotubulov A in B bazalnega telesca in jih tudi v bičku označimo kot mikrotubula A in B. Iz mikrotubula A sega proti centru aksoneme proteinska struktura imenovana radialna špica, ki prihaja v stik s centralno nožnico, ki obdaja centralna mikrotubula. Vsi periferni mikrotubulski dvojčki so medsebojno povezani s proteinom neksinom, ki ima zelo pomembno vlogo pri utripanju bička oziroma migetalke. Pri utripanju poleg neksina sodelujejo tudi motorni proteini in sicer *[http://grad.uchc.edu/images/photo_dynein.jpg'''aksonemni dineini'''], ki so z dineinskimi ročicami vezani na mikrotubule, njihove glave pa so proste oziroma se občasno povežejo s tubulinom mikrotubula B naslednjega mikrotubulskega para.
Dinein ima ATP-azno funkcijo in omogoča gibanje. Gibanje temelji na medsebojnem vzdolžnem drsenju parov mikrotubulov v aksonemi. Mikrotubul A iz enega para mikrotubulov se preko dineinskih ročic poveže z mikrotubulom B sosednjega para. V prosotnosti ATP se ta povezava prekine. Ob sprostitvi energije pri hidrolizi ATP, ki jo omogoča dinein kot ATP-aza, se ročica konformacijsko spremeni in se poveže z mikrotubulom B na drugem mestu in pod drugačnim kotom. S tem se para mikrotubulov medsebojno premakneta.

==Spremembe v zgradbi aksoneme==
V bičkah oziroma migetalkah mikrotubuli niso prosti, ampak jih povezuje neksin. To pa pomeni da ne morejo drseti, kot pri mrtvih celicah. Zato se mikrotubuli upognejo, to upognjenost pa zaznamo kot valovanje. Če ni dineina, potem ni gonilne sile za valovanje mikrotubulov. Bički oziroma migetalke postanejo neaktivni in zaradi tega pride do okvar, ki jih pod skupnim imenom poznamo kot Katagenerjev sindrom.

Kartagenerjev sindrom lahko pojmujemo kot sindrom negibljivih migetalk in spada v skupino heterogenih obolenj, imenovanih primarna ciliarna diskinezija. Najpogostejše spremembe migetalk pri bolnikih s kartagenerjevim sindromom so:
- Spremenjeno število perifernih parov mikrotubulov
- Enojni mikrotubuli
- Spremenjeno število središčnih mikrotubulov
- Spremenjen položaj parov mikrotubulov
- Povečano število aksonem
Zaradi motenj v zgradbi migetalčnega aparata in s tem motenega gibanja migetalk imajo osebe s kartagenerjevim sindromom zmanjšano zmožnost transporta sluzi v dihalnih epitelijih in zato pogostejše respiratorne okužbe in kronične pljučne bolezni. Že embrionalno se jim razvijejo organi na nasprotni strani telesa., kot je normalno (situs inversus; srce in želodec sta na desni strani, jetra pa na levi strani telesa). Ker se pojavljajo napake tudi v zgradbi aksoneme bičkov pri spermijih, se pri moških osebah s kartagenerjevim sindromom pojavlja neplodnost.

==Viri in literatura==
http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dni_skelet
http://sl.wikipedia.org/wiki/Migetalka
http://sl.wikipedia.org/wiki/Bi%C4%8Dek
http://en.wikipedia.org/wiki/Flagellum
http://en.wikipedia.org/wiki/Cilium
http://www.medrazgl.si/e107_files/public/datoteke/mr01_1_05.pdf
Bruce Alberts: Essential Cell Biology, Second Edition

Bički in migetalke

2009-11-30T18:58:22Z

Katyka4u: /* Zgradba in gibanje */

Bički in migetalke so izrastki iz celične površine, ki so obdani s [http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dna_membrana plazmalemo]. Zgrajeni so iz mikrotubulov.

==Naloga==
*[http://www.vedicsciences.net/intelligent/cilia-and-flagella.jpg ''Bički oziroma migetalke''] (cilije) so zelo pogosta diferenciacija, ki omogoča gibanje živalskih in tudi nekaterih rastlinskih celic. Pri enoceličarjih migetalke služijo gibanju ter s svojim valovanjm organizmu prinašajo hrano. Pri mnogoceličarjih migetalke najdemo v različnih epitelijih, v katerih služijo za premikanje določene tekočine oziroma sluzi. Bički služijo predvsem gibanju (spermiji).

==Zgradba in gibanje==
Premer bička je enak premeru migetalke = 25µm. Migetalke so dolge do 10µm, bički do 200µm. V osrednjem delu bička je [http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/b/bb/Axoneme_cross-section.svg/600px-Axoneme_cross-section.svg.png'''aksonema'''], to je mikrotubularna struktura iz 9 parov mikrotubulov, ki so razvrščeni v krogu (periferni mikrotubuli), v sredini bička pa je še en par mikrotubulov. Govorimo o značilni ureditvi mikrotubulov, to je o vzorcu 9×2+2. Na bazi bička je bazalno telesce, ki se povezuje z elementi citoskeleta. Periferni pari mikrotubulov v aksonemi se nadaljujejo iz mikrotubulov A in B bazalnega telesca in jih tudi v bičku označimo kot mikrotubula A in B. Iz mikrotubula A sega proti centru aksoneme proteinska struktura imenovana radialna špica, ki prihaja v stik s centralno nožnico, ki obdaja centralna mikrotubula. Vsi periferni mikrotubulski dvojčki so medsebojno povezani s proteinom neksinom, ki ima zelo pomembno vlogo pri utripanju bička oziroma migetalke. Pri utripanju poleg neksina sodelujejo tudi motorni proteini in sicer aksonemni dineini, ki so z dineinskimi ročicami vezani na mikrotubule, njihove glave pa so proste oziroma se občasno povežejo s tubulinom mikrotubula B naslednjega mikrotubulskega para.
Dinein ima ATP-azno funkcijo in omogoča gibanje. Gibanje temelji na medsebojnem vzdolžnem drsenju parov mikrotubulov v aksonemi. Mikrotubul A iz enega para mikrotubulov se preko dineinskih ročic poveže z mikrotubulom B sosednjega para. V prosotnosti ATP se ta povezava prekine. Ob sprostitvi energije pri hidrolizi ATP, ki jo omogoča dinein kot ATP-aza, se ročica konformacijsko spremeni in se poveže z mikrotubulom B na drugem mestu in pod drugačnim kotom. S tem se para mikrotubulov medsebojno premakneta.

==Spremembe v zgradbi aksoneme==
V bičkah oziroma migetalkah mikrotubuli niso prosti, ampak jih povezuje neksin. To pa pomeni da ne morejo drseti, kot pri mrtvih celicah. Zato se mikrotubuli upognejo, to upognjenost pa zaznamo kot valovanje. Če ni dineina, potem ni gonilne sile za valovanje mikrotubulov. Bički oziroma migetalke postanejo neaktivni in zaradi tega pride do okvar, ki jih pod skupnim imenom poznamo kot Katagenerjev sindrom.

Kartagenerjev sindrom lahko pojmujemo kot sindrom negibljivih migetalk in spada v skupino heterogenih obolenj, imenovanih primarna ciliarna diskinezija. Najpogostejše spremembe migetalk pri bolnikih s kartagenerjevim sindromom so:
- Spremenjeno število perifernih parov mikrotubulov
- Enojni mikrotubuli
- Spremenjeno število središčnih mikrotubulov
- Spremenjen položaj parov mikrotubulov
- Povečano število aksonem
Zaradi motenj v zgradbi migetalčnega aparata in s tem motenega gibanja migetalk imajo osebe s kartagenerjevim sindromom zmanjšano zmožnost transporta sluzi v dihalnih epitelijih in zato pogostejše respiratorne okužbe in kronične pljučne bolezni. Že embrionalno se jim razvijejo organi na nasprotni strani telesa., kot je normalno (situs inversus; srce in želodec sta na desni strani, jetra pa na levi strani telesa). Ker se pojavljajo napake tudi v zgradbi aksoneme bičkov pri spermijih, se pri moških osebah s kartagenerjevim sindromom pojavlja neplodnost.

==Viri in literatura==
http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dni_skelet
http://sl.wikipedia.org/wiki/Migetalka
http://sl.wikipedia.org/wiki/Bi%C4%8Dek
http://en.wikipedia.org/wiki/Flagellum
http://en.wikipedia.org/wiki/Cilium
http://www.medrazgl.si/e107_files/public/datoteke/mr01_1_05.pdf
Bruce Alberts: Essential Cell Biology, Second Edition

Bički in migetalke

2009-11-30T18:58:00Z

Katyka4u: /* Zgradba in gibanje */

Bički in migetalke so izrastki iz celične površine, ki so obdani s [http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dna_membrana plazmalemo]. Zgrajeni so iz mikrotubulov.

==Naloga==
*[http://www.vedicsciences.net/intelligent/cilia-and-flagella.jpg ''Bički oziroma migetalke''] (cilije) so zelo pogosta diferenciacija, ki omogoča gibanje živalskih in tudi nekaterih rastlinskih celic. Pri enoceličarjih migetalke služijo gibanju ter s svojim valovanjm organizmu prinašajo hrano. Pri mnogoceličarjih migetalke najdemo v različnih epitelijih, v katerih služijo za premikanje določene tekočine oziroma sluzi. Bički služijo predvsem gibanju (spermiji).

==Zgradba in gibanje==
Premer bička je enak premeru migetalke = 25µm. Migetalke so dolge do 10µm, bički do 200µm. V osrednjem delu bička je *[http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/b/bb/Axoneme_cross-section.svg/600px-Axoneme_cross-section.svg.png'''aksonema'''], to je mikrotubularna struktura iz 9 parov mikrotubulov, ki so razvrščeni v krogu (periferni mikrotubuli), v sredini bička pa je še en par mikrotubulov. Govorimo o značilni ureditvi mikrotubulov, to je o vzorcu 9×2+2. Na bazi bička je bazalno telesce, ki se povezuje z elementi citoskeleta. Periferni pari mikrotubulov v aksonemi se nadaljujejo iz mikrotubulov A in B bazalnega telesca in jih tudi v bičku označimo kot mikrotubula A in B. Iz mikrotubula A sega proti centru aksoneme proteinska struktura imenovana radialna špica, ki prihaja v stik s centralno nožnico, ki obdaja centralna mikrotubula. Vsi periferni mikrotubulski dvojčki so medsebojno povezani s proteinom neksinom, ki ima zelo pomembno vlogo pri utripanju bička oziroma migetalke. Pri utripanju poleg neksina sodelujejo tudi motorni proteini in sicer aksonemni dineini, ki so z dineinskimi ročicami vezani na mikrotubule, njihove glave pa so proste oziroma se občasno povežejo s tubulinom mikrotubula B naslednjega mikrotubulskega para.
Dinein ima ATP-azno funkcijo in omogoča gibanje. Gibanje temelji na medsebojnem vzdolžnem drsenju parov mikrotubulov v aksonemi. Mikrotubul A iz enega para mikrotubulov se preko dineinskih ročic poveže z mikrotubulom B sosednjega para. V prosotnosti ATP se ta povezava prekine. Ob sprostitvi energije pri hidrolizi ATP, ki jo omogoča dinein kot ATP-aza, se ročica konformacijsko spremeni in se poveže z mikrotubulom B na drugem mestu in pod drugačnim kotom. S tem se para mikrotubulov medsebojno premakneta.

==Spremembe v zgradbi aksoneme==
V bičkah oziroma migetalkah mikrotubuli niso prosti, ampak jih povezuje neksin. To pa pomeni da ne morejo drseti, kot pri mrtvih celicah. Zato se mikrotubuli upognejo, to upognjenost pa zaznamo kot valovanje. Če ni dineina, potem ni gonilne sile za valovanje mikrotubulov. Bički oziroma migetalke postanejo neaktivni in zaradi tega pride do okvar, ki jih pod skupnim imenom poznamo kot Katagenerjev sindrom.

Kartagenerjev sindrom lahko pojmujemo kot sindrom negibljivih migetalk in spada v skupino heterogenih obolenj, imenovanih primarna ciliarna diskinezija. Najpogostejše spremembe migetalk pri bolnikih s kartagenerjevim sindromom so:
- Spremenjeno število perifernih parov mikrotubulov
- Enojni mikrotubuli
- Spremenjeno število središčnih mikrotubulov
- Spremenjen položaj parov mikrotubulov
- Povečano število aksonem
Zaradi motenj v zgradbi migetalčnega aparata in s tem motenega gibanja migetalk imajo osebe s kartagenerjevim sindromom zmanjšano zmožnost transporta sluzi v dihalnih epitelijih in zato pogostejše respiratorne okužbe in kronične pljučne bolezni. Že embrionalno se jim razvijejo organi na nasprotni strani telesa., kot je normalno (situs inversus; srce in želodec sta na desni strani, jetra pa na levi strani telesa). Ker se pojavljajo napake tudi v zgradbi aksoneme bičkov pri spermijih, se pri moških osebah s kartagenerjevim sindromom pojavlja neplodnost.

==Viri in literatura==
http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dni_skelet
http://sl.wikipedia.org/wiki/Migetalka
http://sl.wikipedia.org/wiki/Bi%C4%8Dek
http://en.wikipedia.org/wiki/Flagellum
http://en.wikipedia.org/wiki/Cilium
http://www.medrazgl.si/e107_files/public/datoteke/mr01_1_05.pdf
Bruce Alberts: Essential Cell Biology, Second Edition

Bički in migetalke

2009-11-30T18:56:17Z

Katyka4u: /* Naloga */

Bički in migetalke so izrastki iz celične površine, ki so obdani s [http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dna_membrana plazmalemo]. Zgrajeni so iz mikrotubulov.

==Naloga==
*[http://www.vedicsciences.net/intelligent/cilia-and-flagella.jpg ''Bički oziroma migetalke''] (cilije) so zelo pogosta diferenciacija, ki omogoča gibanje živalskih in tudi nekaterih rastlinskih celic. Pri enoceličarjih migetalke služijo gibanju ter s svojim valovanjm organizmu prinašajo hrano. Pri mnogoceličarjih migetalke najdemo v različnih epitelijih, v katerih služijo za premikanje določene tekočine oziroma sluzi. Bički služijo predvsem gibanju (spermiji).

==Zgradba in gibanje==
Premer bička je enak premeru migetalke = 25µm. Migetalke so dolge do 10µm, bički do 200µm. V osrednjem delu bička je aksonema, to je mikrotubularna struktura iz 9 parov mikrotubulov, ki so razvrščeni v krogu (periferni mikrotubuli), v sredini bička pa je še en par mikrotubulov. Govorimo o značilni ureditvi mikrotubulov, to je o vzorcu 9×2+2. Na bazi bička je bazalno telesce, ki se povezuje z elementi citoskeleta. Periferni pari mikrotubulov v aksonemi se nadaljujejo iz mikrotubulov A in B bazalnega telesca in jih tudi v bičku označimo kot mikrotubula A in B. Iz mikrotubula A sega proti centru aksoneme proteinska struktura imenovana radialna špica, ki prihaja v stik s centralno nožnico, ki obdaja centralna mikrotubula. Vsi periferni mikrotubulski dvojčki so medsebojno povezani s proteinom neksinom, ki ima zelo pomembno vlogo pri utripanju bička oziroma migetalke. Pri utripanju poleg neksina sodelujejo tudi motorni proteini in sicer aksonemni dineini, ki so z dineinskimi ročicami vezani na mikrotubule, njihove glave pa so proste oziroma se občasno povežejo s tubulinom mikrotubula B naslednjega mikrotubulskega para.
Dinein ima ATP-azno funkcijo in omogoča gibanje. Gibanje temelji na medsebojnem vzdolžnem drsenju parov mikrotubulov v aksonemi. Mikrotubul A iz enega para mikrotubulov se preko dineinskih ročic poveže z mikrotubulom B sosednjega para. V prosotnosti ATP se ta povezava prekine. Ob sprostitvi energije pri hidrolizi ATP, ki jo omogoča dinein kot ATP-aza, se ročica konformacijsko spremeni in se poveže z mikrotubulom B na drugem mestu in pod drugačnim kotom. S tem se para mikrotubulov medsebojno premakneta.

==Spremembe v zgradbi aksoneme==
V bičkah oziroma migetalkah mikrotubuli niso prosti, ampak jih povezuje neksin. To pa pomeni da ne morejo drseti, kot pri mrtvih celicah. Zato se mikrotubuli upognejo, to upognjenost pa zaznamo kot valovanje. Če ni dineina, potem ni gonilne sile za valovanje mikrotubulov. Bički oziroma migetalke postanejo neaktivni in zaradi tega pride do okvar, ki jih pod skupnim imenom poznamo kot Katagenerjev sindrom.

Kartagenerjev sindrom lahko pojmujemo kot sindrom negibljivih migetalk in spada v skupino heterogenih obolenj, imenovanih primarna ciliarna diskinezija. Najpogostejše spremembe migetalk pri bolnikih s kartagenerjevim sindromom so:
- Spremenjeno število perifernih parov mikrotubulov
- Enojni mikrotubuli
- Spremenjeno število središčnih mikrotubulov
- Spremenjen položaj parov mikrotubulov
- Povečano število aksonem
Zaradi motenj v zgradbi migetalčnega aparata in s tem motenega gibanja migetalk imajo osebe s kartagenerjevim sindromom zmanjšano zmožnost transporta sluzi v dihalnih epitelijih in zato pogostejše respiratorne okužbe in kronične pljučne bolezni. Že embrionalno se jim razvijejo organi na nasprotni strani telesa., kot je normalno (situs inversus; srce in želodec sta na desni strani, jetra pa na levi strani telesa). Ker se pojavljajo napake tudi v zgradbi aksoneme bičkov pri spermijih, se pri moških osebah s kartagenerjevim sindromom pojavlja neplodnost.

==Viri in literatura==
http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dni_skelet
http://sl.wikipedia.org/wiki/Migetalka
http://sl.wikipedia.org/wiki/Bi%C4%8Dek
http://en.wikipedia.org/wiki/Flagellum
http://en.wikipedia.org/wiki/Cilium
http://www.medrazgl.si/e107_files/public/datoteke/mr01_1_05.pdf
Bruce Alberts: Essential Cell Biology, Second Edition

Bički in migetalke

2009-11-30T18:53:50Z

Katyka4u: New page: Bički in migetalke so izrastki iz celične površine, ki so obdani s [http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dna_membrana plazmalemo]. Zgrajeni so iz mikrotubulov. ==Naloga== Bički oziro...

Bički in migetalke so izrastki iz celične površine, ki so obdani s [http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dna_membrana plazmalemo]. Zgrajeni so iz mikrotubulov.

==Naloga==
Bički oziroma migetalke (cilije) so zelo pogosta diferenciacija, ki omogoča gibanje živalskih in tudi nekaterih rastlinskih celic. Pri enoceličarjih migetalke služijo gibanju ter s svojim valovanjm organizmu prinašajo hrano. Pri mnogoceličarjih migetalke najdemo v različnih epitelijih, v katerih služijo za premikanje določene tekočine oziroma sluzi. Bički služijo predvsem gibanju (spermiji).

==Zgradba in gibanje==
Premer bička je enak premeru migetalke = 25µm. Migetalke so dolge do 10µm, bički do 200µm. V osrednjem delu bička je aksonema, to je mikrotubularna struktura iz 9 parov mikrotubulov, ki so razvrščeni v krogu (periferni mikrotubuli), v sredini bička pa je še en par mikrotubulov. Govorimo o značilni ureditvi mikrotubulov, to je o vzorcu 9×2+2. Na bazi bička je bazalno telesce, ki se povezuje z elementi citoskeleta. Periferni pari mikrotubulov v aksonemi se nadaljujejo iz mikrotubulov A in B bazalnega telesca in jih tudi v bičku označimo kot mikrotubula A in B. Iz mikrotubula A sega proti centru aksoneme proteinska struktura imenovana radialna špica, ki prihaja v stik s centralno nožnico, ki obdaja centralna mikrotubula. Vsi periferni mikrotubulski dvojčki so medsebojno povezani s proteinom neksinom, ki ima zelo pomembno vlogo pri utripanju bička oziroma migetalke. Pri utripanju poleg neksina sodelujejo tudi motorni proteini in sicer aksonemni dineini, ki so z dineinskimi ročicami vezani na mikrotubule, njihove glave pa so proste oziroma se občasno povežejo s tubulinom mikrotubula B naslednjega mikrotubulskega para.
Dinein ima ATP-azno funkcijo in omogoča gibanje. Gibanje temelji na medsebojnem vzdolžnem drsenju parov mikrotubulov v aksonemi. Mikrotubul A iz enega para mikrotubulov se preko dineinskih ročic poveže z mikrotubulom B sosednjega para. V prosotnosti ATP se ta povezava prekine. Ob sprostitvi energije pri hidrolizi ATP, ki jo omogoča dinein kot ATP-aza, se ročica konformacijsko spremeni in se poveže z mikrotubulom B na drugem mestu in pod drugačnim kotom. S tem se para mikrotubulov medsebojno premakneta.

==Spremembe v zgradbi aksoneme==
V bičkah oziroma migetalkah mikrotubuli niso prosti, ampak jih povezuje neksin. To pa pomeni da ne morejo drseti, kot pri mrtvih celicah. Zato se mikrotubuli upognejo, to upognjenost pa zaznamo kot valovanje. Če ni dineina, potem ni gonilne sile za valovanje mikrotubulov. Bički oziroma migetalke postanejo neaktivni in zaradi tega pride do okvar, ki jih pod skupnim imenom poznamo kot Katagenerjev sindrom.

Kartagenerjev sindrom lahko pojmujemo kot sindrom negibljivih migetalk in spada v skupino heterogenih obolenj, imenovanih primarna ciliarna diskinezija. Najpogostejše spremembe migetalk pri bolnikih s kartagenerjevim sindromom so:
- Spremenjeno število perifernih parov mikrotubulov
- Enojni mikrotubuli
- Spremenjeno število središčnih mikrotubulov
- Spremenjen položaj parov mikrotubulov
- Povečano število aksonem
Zaradi motenj v zgradbi migetalčnega aparata in s tem motenega gibanja migetalk imajo osebe s kartagenerjevim sindromom zmanjšano zmožnost transporta sluzi v dihalnih epitelijih in zato pogostejše respiratorne okužbe in kronične pljučne bolezni. Že embrionalno se jim razvijejo organi na nasprotni strani telesa., kot je normalno (situs inversus; srce in želodec sta na desni strani, jetra pa na levi strani telesa). Ker se pojavljajo napake tudi v zgradbi aksoneme bičkov pri spermijih, se pri moških osebah s kartagenerjevim sindromom pojavlja neplodnost.

==Viri in literatura==
http://sl.wikipedia.org/wiki/Celi%C4%8Dni_skelet
http://sl.wikipedia.org/wiki/Migetalka
http://sl.wikipedia.org/wiki/Bi%C4%8Dek
http://en.wikipedia.org/wiki/Flagellum
http://en.wikipedia.org/wiki/Cilium
http://www.medrazgl.si/e107_files/public/datoteke/mr01_1_05.pdf
Bruce Alberts: Essential Cell Biology, Second Edition

Leksikon BMB

2009-11-06T13:19:04Z

Katyka4u: /* Celična in fiziološka biokemija */

==Biološke molekule==
* [[Aminokisline in proteini]]
** Lastnosti aminokislin
** Peptidna vez in peptidi
** Ravni proteinske strukture
*** Kolageni
* Lipidi
** [[Maščobne kisline]]
** [[Membranski lipidi]]
** Lipidi kot zaloga energije
** [[Holesterol]]
* Ogljikovi hidrati
** [[Monosaharidi]]
** [[Disaharidi in oligosaharidi]]
** Polisaharidi
*** [[Škrob]]
*** Glikogen
* [[Nukleinske kisline]]
** [[Nukleozidi in nukleotidi]]
** Polimeri nukleinskih kislin
** Parjenje baz
* [[Vitamini]]

==Metabolizem==
* [[Pregled metabolizma]]
**Metabolizem aminokislin
**Metabolizem lipidov
**Metabolizem ogljikovih hidratov
**Metabolizem nukleotidov
**Kofaktorji
**[[Termogeneza]]

==Prenos signalov==
* Receptorji
* G-proteini
* Načini prenosa signalov
**[[Z encimom povezani receptorji]]
**[[Z G-proteini povezani receptorji]]
* Sekundarni prenašalci
*[[Transport majhnih molekul skozi membrano]]

==Prenos genske informacije==
* [[Podvojevanje DNA]]
** Semikonzervativno podvojevanje
** DNA-polimeraze pri prokariontih in evkariontih
** Vodilna in zastajajoča veriga
** [[Telomeri]]
* Prepisovanje DNA --> RNA
* [[Sinteza proteinov]]
* Uravnavanje izražanja genov
* Organizacija kromatina pri evkariontih
* Značilnosti genomov
* "Sebični gen"
* Prenos genske informacije pri retrovirusih
* [[Mutacije]]

==Molekularna biotehnologija==
* Kloniranje genov
* Hibridizacija
* Izražanje genov
* Določanje nukleotidnih zaporedij
* Verižna reakcija s polimerazo (PCR)
* [[Biočipi]]
* [[Genetsko spremenjeni organizmi]]

==Celična in fiziološka biokemija==
* [[Celični skelet]]
**[[Bički in migetalke]]
* Celične membrane
** Plazmalema
** Bakterijska celična membrana
*** Zgradba celične ovojnice gramnegativnih bakterij
*** Zgradba celične ovojnice grampozitivnih bakterij
*** Zgradba peptidoglikanskega sloja
** Celična membrana arhej
** Celična stena rastlin
** Jedrna membrana in jedrna pora
** Mitohondrijska membrana
** Membrana kloroplastov
* [[Motorni proteini]]
* [[Celična smrt]]
* Poškodbe s prostimi radikali
* [[Medcelični stiki]]

==Biokemija bolezni==
* [[Rak]]
* [[Sladkorna bolezen tipa I in II]]
* [[Parkinsonova bolezen]]
* [[Zvijanje proteinov in prionske bolezni]]
* [[Alzheimerjeva bolezen]]
* Huntingtonova bolezen
* Mišična distrofija
* Sepsa
* [[Levkemija]]
* Želodčna razjeda
* Debelost
** Leptin
* Sindrom pridobljene imunske pomanjkljivosti (AIDS)

==Posebna poglavja==
* [[Uvod v imunologijo]]
** Prirojeni odgovor
*** Receptorji TLR
** Pridobljeni odgovor
*** Predstavitev antigenov
*** Aktivacija limfocitov B
*** Aktivacija limfocitov T
** Splošna zgradba imunoglobulinov
*** Imunoglobulinski tip zvitja
*** Predstavitev imunoglobulinskih razredov
* Biokemija čutil
** Zaznavanje vonjev
** Zaznavanje okusov
** Tip in bolečina
** Sluh
* Proteinsko inženirstvo

----
[[Biokemijski_seminar]] -- nazaj na Seminarje

Leksikon BMB

2009-11-06T13:18:28Z

Katyka4u: /* Celična in fiziološka biokemija */

==Biološke molekule==
* [[Aminokisline in proteini]]
** Lastnosti aminokislin
** Peptidna vez in peptidi
** Ravni proteinske strukture
*** Kolageni
* Lipidi
** [[Maščobne kisline]]
** [[Membranski lipidi]]
** Lipidi kot zaloga energije
** [[Holesterol]]
* Ogljikovi hidrati
** [[Monosaharidi]]
** [[Disaharidi in oligosaharidi]]
** Polisaharidi
*** [[Škrob]]
*** Glikogen
* [[Nukleinske kisline]]
** [[Nukleozidi in nukleotidi]]
** Polimeri nukleinskih kislin
** Parjenje baz
* [[Vitamini]]

==Metabolizem==
* [[Pregled metabolizma]]
**Metabolizem aminokislin
**Metabolizem lipidov
**Metabolizem ogljikovih hidratov
**Metabolizem nukleotidov
**Kofaktorji
**[[Termogeneza]]

==Prenos signalov==
* Receptorji
* G-proteini
* Načini prenosa signalov
**[[Z encimom povezani receptorji]]
**[[Z G-proteini povezani receptorji]]
* Sekundarni prenašalci
*[[Transport majhnih molekul skozi membrano]]

==Prenos genske informacije==
* [[Podvojevanje DNA]]
** Semikonzervativno podvojevanje
** DNA-polimeraze pri prokariontih in evkariontih
** Vodilna in zastajajoča veriga
** [[Telomeri]]
* Prepisovanje DNA --> RNA
* [[Sinteza proteinov]]
* Uravnavanje izražanja genov
* Organizacija kromatina pri evkariontih
* Značilnosti genomov
* "Sebični gen"
* Prenos genske informacije pri retrovirusih
* [[Mutacije]]

==Molekularna biotehnologija==
* Kloniranje genov
* Hibridizacija
* Izražanje genov
* Določanje nukleotidnih zaporedij
* Verižna reakcija s polimerazo (PCR)
* [[Biočipi]]
* [[Genetsko spremenjeni organizmi]]

==Celična in fiziološka biokemija==
* [[Celični skelet]]
*** [[Bički in migetalke]]
* Celične membrane
** Plazmalema
** Bakterijska celična membrana
*** Zgradba celične ovojnice gramnegativnih bakterij
*** Zgradba celične ovojnice grampozitivnih bakterij
*** Zgradba peptidoglikanskega sloja
** Celična membrana arhej
** Celična stena rastlin
** Jedrna membrana in jedrna pora
** Mitohondrijska membrana
** Membrana kloroplastov
* [[Motorni proteini]]
* [[Celična smrt]]
* Poškodbe s prostimi radikali
* [[Medcelični stiki]]

==Biokemija bolezni==
* [[Rak]]
* [[Sladkorna bolezen tipa I in II]]
* [[Parkinsonova bolezen]]
* [[Zvijanje proteinov in prionske bolezni]]
* [[Alzheimerjeva bolezen]]
* Huntingtonova bolezen
* Mišična distrofija
* Sepsa
* [[Levkemija]]
* Želodčna razjeda
* Debelost
** Leptin
* Sindrom pridobljene imunske pomanjkljivosti (AIDS)

==Posebna poglavja==
* [[Uvod v imunologijo]]
** Prirojeni odgovor
*** Receptorji TLR
** Pridobljeni odgovor
*** Predstavitev antigenov
*** Aktivacija limfocitov B
*** Aktivacija limfocitov T
** Splošna zgradba imunoglobulinov
*** Imunoglobulinski tip zvitja
*** Predstavitev imunoglobulinskih razredov
* Biokemija čutil
** Zaznavanje vonjev
** Zaznavanje okusov
** Tip in bolečina
** Sluh
* Proteinsko inženirstvo

----
[[Biokemijski_seminar]] -- nazaj na Seminarje

BiokemSeminar-SkupineLeksikon-B09

2009-11-06T13:16:02Z

Katyka4u: /* Skupina 17 */

Vpišite imena članov posameznih skupin za leksikografske opise (Biokemiki 2009/10)! 
Rok za vpis članov skupine (vsaka skupina ima 2 študenta) je 26. oktober 2009 do 12. ure. 
Do 9. novembra je treba vpisati še naslov teme. Pred vpisom svoje teme preverite, da je ni izbral in vpisal že kdo drug - velja tudi za pretekla leta. 
Če ste v dvomih, kako vpisati podatke, si oglejte [http://novebiologije.wikia.com/index.php?title=Skupine_za_leksikon_-_B08 lanski seznam]. Vrstni red skupin ni povezan z roki, saj imate vsi isti rok za oddajo - 1. december do 12. ure. 
 

=== Skupina 1 ===

Špela Baus

[[Nukleozidi in nukleotidi]]

=== Skupina 2 ===
Alenka Mikuž in Daša Janeš

[[Biočipi]] 

=== Skupina 3 ===
Ana Bajc in Sara Pintar 
[[Huntingtonova bolezen]] 

=== Skupina 4 ===

Alexandra Bogožalec in Aljaž Gaber

[[Glikogen]] 

=== Skupina 5 ===
Alenka Bombač in Pia Pužar Dominkuš

[[Kolageni]] 

=== Skupina 6 ===
Matej Cibic in Saška Polanc

[[Verižna reakcija s polimerazo]]

=== Skupina 7 ===
Vid Puž in Blaž Svetic

=== Skupina 8 ===
Špela Alič in Tanja Guček 
[[Mutacije]]

=== Skupina 9 ===
Gregor Kurinčič in Janez Meden 
[[Jedrna membrana in jedrna pora]] 

=== Skupina 10 ===
Andraž Šmon in Tine Tesovnik

[[Mišična distrofija]] 

=== Skupina 11 ===
Jasna Brčič, Karmen Kmet

[[Leptin]] 

=== Skupina 12 ===
Maruša Rajh, Špela Petelin

Prepisovanje DNA --> RNA

=== Skupina 13 ===
Branislav Lukić in Primož Bembič 
[[Plazmalema]] 

=== Skupina 14 ===
Urška Slapšak in Davor Škofič Maurer 
Aktivacija limfocitov T

=== Skupina 15 ===
Špela Medic

[[Ravni proteinske strukture]] 

=== Skupina 16 ===
Tjaša Lukan

[[Transport majhnih molekul skozi membrano]]

=== Skupina 17 ===
Alenka Buh in Katja Pernek

[[Bički in migetalke]]

=== Skupina 18 ===
Sabina Mavretič in Maja Kozlevčar

=== Skupina 19 ===
Zorica Latinović in Tea Lenarčič