<?xml version="1.0"?>
<feed xmlns="http://www.w3.org/2005/Atom" xml:lang="en">
	<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/api.php?action=feedcontributions&amp;feedformat=atom&amp;user=MNovinec</id>
	<title>Wiki FKKT - User contributions [en]</title>
	<link rel="self" type="application/atom+xml" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/api.php?action=feedcontributions&amp;feedformat=atom&amp;user=MNovinec"/>
	<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php/Special:Contributions/MNovinec"/>
	<updated>2026-04-07T04:24:02Z</updated>
	<subtitle>User contributions</subtitle>
	<generator>MediaWiki 1.39.3</generator>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Oja%C4%8Devalno_zaporedje&amp;diff=8890</id>
		<title>Ojačevalno zaporedje</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Oja%C4%8Devalno_zaporedje&amp;diff=8890"/>
		<updated>2014-01-31T22:04:27Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;MNovinec: &lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;V genetiki je izraz ojačevalno zaporedje determiniran za skupino ojačevalcev, ki predstavljajo krajšo regijo v DNA, ki se lahko povezuje s proteini (sicer, transportno - delujočih dejavnikov, podobno kot niz transkripcijskih faktorjev) za ojačanje transkricpijskih nivojev za gene v genski skupini. Ojačevalci so običajno cis-delujoči, vendar ojačevalcem ni potrebno biti neposredno blizu gena, na katerega delujejo, včasih pa niti ni nujno, da so locirani na istem kromosomu. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
== Lokacije in delovanje ojačevalcev ==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V evkariontskih celicah je struktura kromatinskega kompleksa DNA prepognjena na način, ki posnema funkcionalno - zvito stanje prokariontske DNA, tako da je geometrijsko blizu s promotorjem in genom, čeprav je ojačevalec DNA precej oddaljen od gena glede na število nukleotidov. To omogoča interakcijo s splošnimi transkripcijskimi faktorji in RNA polimerazo II. Enako velja za dušilnike v evkariontskem genomu. Dušilniki so negativni regulatorji ojačevalcev in, kadar so vezani na predvidene transkripcijske faktorje imenovane represorji, zatirajo transkripcijo gena. Dušilniki in ojačevalci so lahko v bližini drug drugega ali pa celo v isti regiji , kjer se razlikujejo le glede na transkripcijski faktor, na katerega se navezuje regija. Pospeševalci ne delujejo na samo regijo promotorja , temveč so vezani na aktivatorje beljakovin. Ti aktivatorji beljakovin medsebojno delujejo z mediatorjem kompleksa, ki rekrutira RNA polimerazo II in splošne transkripcijske faktorje, ki nato začnejo prepisovanje genov. Pospeševalce je mogoče najti tudi v intronih. Obračanje usmerjenosti ojačevalcev ne vpliva na njihovo funkcijo. Poleg tega lahko ojačevalce izrežemo in vstavimo na drugo mesto v kromosomu, s tem pa se ne spremeni njihov vpliv na gensko transkripcijo. To je eden od razlogov, da lahko polimorfizmi intronov še vedno učinkujejo, čeprav niso prevedeni. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
== Viri ==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Spilianakis, Charalampos G.; Lalioti, Maria D.; Town, Terrence; Lee, Gap Ryol; Flavell, Richard A. (2005). &amp;quot;Interchromosomal associations between alternatively expressed loci&amp;quot;. Nature 435 (7042): 637–45. doi:10.1038/nature03574&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://en.wikipedia.org/wiki/Enhancer_(genetics)&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>MNovinec</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Oja%C4%8Devalno_zaporedje&amp;diff=8889</id>
		<title>Ojačevalno zaporedje</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Oja%C4%8Devalno_zaporedje&amp;diff=8889"/>
		<updated>2014-01-31T22:04:10Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;MNovinec: New page: V genetiki je izraz ojačevalno zaporedje determiniran za skupino ojačevalcev, ki predstavljajo krajšo regijo v DNA, ki se lahko povezuje s proteini (sicer, transportno - delujočih deja...&lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;V genetiki je izraz ojačevalno zaporedje determiniran za skupino ojačevalcev, ki predstavljajo krajšo regijo v DNA, ki se lahko povezuje s proteini (sicer, transportno - delujočih dejavnikov, podobno kot niz transkripcijskih faktorjev) za ojačanje transkricpijskih nivojev za gene v genski skupini. Ojačevalci so običajno cis-delujoči, vendar ojačevalcem ni potrebno biti neposredno blizu gena, na katerega delujejo, včasih pa niti ni nujno, da so locirani na istem kromosomu. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
== Lokacije in delovanje ojačevalcev ==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V evkariontskih celicah je struktura kromatinskega kompleksa DNA prepognjena na način, ki posnema funkcionalno - zvito stanje prokariontske DNA, tako da je geometrijsko blizu s promotorjem in genom, čeprav je ojačevalec DNA precej oddaljen od gena glede na število nukleotidov. To omogoča interakcijo s splošnimi transkripcijskimi faktorji in RNApolimerazo II. Enako velja za dušilnike v evkariontskem genomu. Dušilniki so negativni regulatorji ojačevalcev in, kadar so vezani na predvidene transkripcijske faktorje imenovane represorji, zatirajo transkripcijo gena. Dušilniki in ojačevalci so lahko v bližini drug drugega ali pa celo v isti regiji , kjer se razlikujejo le glede na transkripcijski faktor, na katerega se navezuje regija. Pospeševalci ne delujejo na samo regijo promotorja , temveč so vezani na aktivatorje beljakovin. Ti aktivatorji beljakovin medsebojno delujejo z mediatorjem kompleksa, ki rekrutira polimerazo II in splošne transkripcijske faktorje, ki nato začnejo prepisovanje genov. Pospeševalce je mogoče najti tudi v intronih. Obračanje usmerjenosti ojačevalcev ne vpliva na njihovo funkcijo. Poleg tega lahko ojačevalce izrežemo in vstavimo na drugo mesto v kromosomu, s tem pa se ne spremeni njihov vpliv na gensko transkripcijo. To je eden od razlogov, da lahko polimorfizmi intronov še vedno učinkujejo, čeprav niso prevedeni. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
== Viri ==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Spilianakis, Charalampos G.; Lalioti, Maria D.; Town, Terrence; Lee, Gap Ryol; Flavell, Richard A. (2005). &amp;quot;Interchromosomal associations between alternatively expressed loci&amp;quot;. Nature 435 (7042): 637–45. doi:10.1038/nature03574&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://en.wikipedia.org/wiki/Enhancer_(genetics)&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>MNovinec</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Listeriolizin_O&amp;diff=8888</id>
		<title>Listeriolizin O</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Listeriolizin_O&amp;diff=8888"/>
		<updated>2014-01-31T21:55:14Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;MNovinec: &lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Listeriolizin O na kratko poimenujemo LLO.  Gre za bakterijski toksin za katerega je značilno, da poruši integriteto celičnih lipidnih membran. Povzroča listeriozo, resno bolezen, ki se prenaša s hrano. Glavna naloga LLO je, da omogoči pobeg iz fagosomov v citoplazmo. Bakterija proizvaja LLO v vakuoli in tudi kasneje v citosolu, a delovanje toksina je omejeno le na fagosom. Je član družine proteinov, ki izkazujejo holesterolno specifičnost delovanja. Za razliko od ostalih članov ima optimum delovanja v kislem pH območju.&lt;br /&gt;
Njegova polipeptidna veriga je zgrajena iz štirih strukturnih domen, triptofanske zanke in treh dodatnih zank, kot vidimo na sliki: http://2010.igem.org/wiki/images/f/f7/Llo_structure.png. Zgrajen je iz 529 aminokislin njegova molekulska masa pa je 58,6 kDa.&lt;br /&gt;
Za učinkovitost LLO je potrebno vključevanje gostiteljskih dejavnikov. Poznamo intracelularne in ekstracelularne aktivnosti LLO.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
== &#039;&#039;&#039;Intracelularne aktivnosti LLO:&#039;&#039;&#039; ==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Poškodovano membrano fagosoma, kijo je povzročil LLO, prepoznajo mehanizmi avtofagije. Posledično se zaradi LLO aktivirajo ubikvitin, avtofagijska markerja p62 in LC3 ter razlišni galaktini. Pomembno vlogo ima tudi pri zaviranju produkcije ROS (reaktivne kisikove zvrsti).&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
== &#039;&#039;&#039;Ekstracelularne aktivnosti LLO:&#039;&#039;&#039; ==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Za razliko od intracelularne aktivnosti LLO, kjer deluje protein v nizkem pH, se v primeru ekstracelularne aktivnosti LLO nahaja v nevtralnem pH.  Delovanje le tega lahko na celični membrani sproži različne fiziološke odzive, kot so na primer:  izražanje transkripcijskega faktorja, z mitogenom aktivirane protein kinaze, fosfatidilinositola in vpliva na vdor kalcija v celico. LLO vpliva tudi na morfološke spremembe endoplazemskega retikuluma in fragmentacijo mitohondrijev. Slednje se zgodi zaradi vdora kalcija v celico. Prav tako LLO prispeva k modifikaciji histonov.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
== &#039;&#039;&#039;Viri in literatura:&#039;&#039;&#039; ==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://www.digitalna-knjiznica.bf.uni-lj.si/dn_ramsak_ziva.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://www.digitalna-knjiznica.bf.uni-lj.si/biotehnologija/dn_tkalec_kristijan.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://2010.igem.org/wiki/images/f/f7/Llo_structure.png&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://um.rdindustry.eu/_ResearchProject/ResearchProjectView/molekularni-mehanizmi-toksicnosti-listeriolizina &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[[Category:LEX]]&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>MNovinec</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Listeriolizin_O&amp;diff=8887</id>
		<title>Listeriolizin O</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Listeriolizin_O&amp;diff=8887"/>
		<updated>2014-01-31T21:55:00Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;MNovinec: &lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Listeriolizin O na kratko poimenujemo LLO.  Gre za bakterijski toksin za katerega je značilno, da poruši integriteto celičnih lipidnih membran. Povzroča listeriozo, resno bolezen, ki se prenaša s hrano. Glavna naloga LLO je, da omogoči pobeg iz fagosomov v citoplazmo. Bakterija proizvaja LLO v vakuoli in tudi kasneje v citosolu, a delovanje toksina je omejeno le na fagosom. Je član družine proteinov, ki izkazujejo holesterolno specifičnost delovanja. Za razliko od ostalih članov ima optimum delovanja v kislem pH območju.&lt;br /&gt;
Njegova polipeptidna veriga je zgrajena iz štirih strukturnih domen, triptofanske zanke in treh dodatnih zank, kot vidimo na sliki: http://2010.igem.org/wiki/images/f/f7/Llo_structure.png. Zgrajen je iz 529 aminokislin njegova molekulska masa pa je 58,6 kDa.&lt;br /&gt;
Za učinkovitost LLO je potrebno vključevanje gostiteljskih dejavnikov. Poznamo intracelularne in ekstracelularne aktivnosti LLO.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Intracelularne aktivnosti LLO:&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Poškodovano membrano fagosoma, kijo je povzročil LLO, prepoznajo mehanizmi avtofagije. Posledično se zaradi LLO aktivirajo ubikvitin, avtofagijska markerja p62 in LC3 ter razlišni galaktini. Pomembno vlogo ima tudi pri zaviranju produkcije ROS (reaktivne kisikove zvrsti).&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Ekstracelularne aktivnosti LLO:&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Za razliko od intracelularne aktivnosti LLO, kjer deluje protein v nizkem pH, se v primeru ekstracelularne aktivnosti LLO nahaja v nevtralnem pH.  Delovanje le tega lahko na celični membrani sproži različne fiziološke odzive, kot so na primer:  izražanje transkripcijskega faktorja, z mitogenom aktivirane protein kinaze, fosfatidilinositola in vpliva na vdor kalcija v celico. LLO vpliva tudi na morfološke spremembe endoplazemskega retikuluma in fragmentacijo mitohondrijev. Slednje se zgodi zaradi vdora kalcija v celico. Prav tako LLO prispeva k modifikaciji histonov.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
== &#039;&#039;&#039;Viri in literatura:&#039;&#039;&#039; ==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://www.digitalna-knjiznica.bf.uni-lj.si/dn_ramsak_ziva.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://www.digitalna-knjiznica.bf.uni-lj.si/biotehnologija/dn_tkalec_kristijan.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://2010.igem.org/wiki/images/f/f7/Llo_structure.png&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://um.rdindustry.eu/_ResearchProject/ResearchProjectView/molekularni-mehanizmi-toksicnosti-listeriolizina &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[[Category:LEX]]&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>MNovinec</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Ezrin&amp;diff=8886</id>
		<title>Ezrin</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Ezrin&amp;diff=8886"/>
		<updated>2014-01-31T21:54:33Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;MNovinec: New page: Ezrin znan tudi kot cytovillin ali villin-2, ki je v človeku kodiran z genom EZR. Kot član družine proteinov ERM ( ezrin - radixin - moesin ), služi kot vmesni člen med plazemsko memb...&lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Ezrin znan tudi kot cytovillin ali villin-2, ki je v človeku kodiran z genom EZR. Kot član družine proteinov ERM ( ezrin - radixin - moesin ), služi kot vmesni člen med plazemsko membrano in aktinskim skeletom. Veže se na N-terminalno domeno FERM. Citoplazemski  membranski protein deluje kot protein tirozin-kinaze in je substrat v mikrovilih. N-terminalna  polovica ezrina vsebuje FERM domeno, ki sodeluje s fosfatidilinozitol (4,5) bi-fosfatom (PIP2) in membranskimi proteini, kot so CD44 in ICAM-2. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V mirujočih celicah je ezrin neaktiven in ostane v citoplazmi v zaprti konformaciji. S tem zamaskira vezavne transmembranske proteine v N-terminalni domeni in F-aktivna mesta v  C-terminalni domeni.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Slika (zunanji vir): http://www.lmgp.grenoble-inp.fr/research/erm-binding-to-biomimetic-membranes-261703.kjsp?RH=1258717341925&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Ezrin ne sodeluje le pri ureditvi citoskeleta, ampak je vpleten tudi v številne signalne poti. Poleg tega so nedavno odkrili, da ezrin sodeluje pri urejanju protonske črpalke in ionskih kanalov. Prav zaradi tega ima ključno vlogo pri različnih celičnih funkcijah, kot so preživetje celic, adhezija, gibljivost , fagocitoza in morfogeneza. Te funkcije so temeljnega pomena v zgodnji fazi razvoja in homeostaze tkiv in organov. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Ezrin se nahaja v različnih celicah, vključno z mnogimi vrstami epitelijskih in limfnih celic. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Rak trebušne slinavke, je eden izmed najbolj agresivnih tumorjev z izjemno težko prognozo. Vse več je dokazov, da je Ezrin izražen pri večini malignih tumorjev in regulira napredovanje tumorja. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
== VIRI ==&lt;br /&gt;
http://www.apocpcontrol.org/paper_file/issue_abs/Volume13_No8/3781-89%206.20%20Zhong%20Zhi%20Qiang.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://www.uniprot.org/uniprot/P15311&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://en.wikipedia.org/wiki/Ezrin&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>MNovinec</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Listeriolizin_O&amp;diff=8885</id>
		<title>Listeriolizin O</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Listeriolizin_O&amp;diff=8885"/>
		<updated>2014-01-31T21:37:46Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;MNovinec: &lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Listeriolizin O na kratko poimenujemo LLO.  Gre za bakterijski toksin za katerega je značilno, da poruši integriteto celičnih lipidnih membran. Povzroča listeriozo, resno bolezen, ki se prenaša s hrano. Glavna naloga LLO je, da omogoči pobeg iz fagosomov v citoplazmo. Bakterija proizvaja LLO v vakuoli in tudi kasneje v citosolu, a delovanje toksina je omejeno le na fagosom. Je član družine proteinov, ki izkazujejo holesterolno specifičnost delovanja. Za razliko od ostalih članov ima optimum delovanja v kislem pH območju.&lt;br /&gt;
Njegova polipeptidna veriga je zgrajena iz štirih strukturnih domen, triptofanske zanke in treh dodatnih zank, kot vidimo na sliki: http://2010.igem.org/wiki/images/f/f7/Llo_structure.png. Zgrajen je iz 529 aminokislin njegova molekulska masa pa je 58,6 kDa.&lt;br /&gt;
Za učinkovitost LLO je potrebno vključevanje gostiteljskih dejavnikov. Poznamo intracelularne in ekstracelularne aktivnosti LLO.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Intracelularne aktivnosti LLO:&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Poškodovano membrano fagosoma, kijo je povzročil LLO, prepoznajo mehanizmi avtofagije. Posledično se zaradi LLO aktivirajo ubikvitin, avtofagijska markerja p62 in LC3 ter razlišni galaktini. Pomembno vlogo ima tudi pri zaviranju produkcije ROS (reaktivne kisikove zvrsti).&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Ekstracelularne aktivnosti LLO:&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Za razliko od intracelularne aktivnosti LLO, kjer deluje protein v nizkem pH, se v primeru ekstracelularne aktivnosti LLO nahaja v nevtralnem pH.  Delovanje le tega lahko na celični membrani sproži različne fiziološke odzive, kot so na primer:  izražanje transkripcijskega faktorja, z mitogenom aktivirane protein kinaze, fosfatidilinositola in vpliva na vdor kalcija v celico. LLO vpliva tudi na morfološke spremembe endoplazemskega retikuluma in fragmentacijo mitohondrijev. Slednje se zgodi zaradi vdora kalcija v celico. Prav tako LLO prispeva k modifikaciji histonov.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Viri in literatura:&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://www.digitalna-knjiznica.bf.uni-lj.si/dn_ramsak_ziva.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://www.digitalna-knjiznica.bf.uni-lj.si/biotehnologija/dn_tkalec_kristijan.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://2010.igem.org/wiki/images/f/f7/Llo_structure.png&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://um.rdindustry.eu/_ResearchProject/ResearchProjectView/molekularni-mehanizmi-toksicnosti-listeriolizina &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[[Category:LEX]]&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>MNovinec</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Listeriolizin_O&amp;diff=8884</id>
		<title>Listeriolizin O</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Listeriolizin_O&amp;diff=8884"/>
		<updated>2014-01-31T21:37:30Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;MNovinec: &lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Listeriolizin O na kratko poimenujemo LLO.  Gre za bakterijski toksin za katerega je značilno, da poruši integriteto celičnih lipidnih membran. Povzroča listeriozo, resno bolezen, ki se prenaša s hrano. Glavna naloga LLO je, da omogoči pobeg iz fagosomov v citoplazmo. Bakterija proizvaja LLO v vakuoli in tudi kasneje v citosolu, a delovanje toksina je omejeno le na fagosom. Je član družine proteinov, ki izkazujejo holesterolno specifičnost delovanja. Za razliko od ostalih članov ima optimum delovanja v kislem pH območju.&lt;br /&gt;
Njegova polipeptidna veriga je zgrajena iz štirih strukturnih domen, triptofanske zanke in treh dodatnih zank, kot vidimo na sliki: http://2010.igem.org/wiki/images/f/f7/Llo_structure.png. Zgrajen je iz 529 aminokislin njegova molekulska masa pa je 58,6 kDa.&lt;br /&gt;
Za učinkovitost LLO je potrebno vključevanje gostiteljskih dejavnikov. Poznamo intracelularne in ekstracelularne aktivnosti LLO.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Intracelularne aktivnosti LLO:&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Poškodovano membrano fagosoma, kijo je povzročil LLO, prepoznajo mehanizmi avtofagije. Posledično se zaradi LLO aktivirajo ubikvitin, avtofagijska markerja p62 in LC3 ter razlišni galaktini. Pomembno vlogo ima tudi pri zaviranju produkcije ROS (reaktivne kisikove zvrsti).&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Ekstracelularne aktivnosti LLO:&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Za razliko od intracelularne aktivnosti LLO, kjer deluje protein v nizkem pH, se v primeru ekstracelularne aktivnosti LLO nahaja v nevtralnem pH.  Delovanje le tega lahko na celični membrani sproži različne fiziološke odzive, kot so na primer:  izražanje transkripcijskega faktorja, z mitogenom aktivirane protein kinaze, fosfatidilinositola in vpliva na vdor kalcija v celico. LLO vpliva tudi na morfološke spremembe endoplazemskega retikuluma in fragmentacijo mitohondrijev. Slednje se zgodi zaradi vdora kalcija v celico. Prav tako LLO prispeva k modifikaciji histonov.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Viri in literatura:&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://www.digitalna-knjiznica.bf.uni-lj.si/dn_ramsak_ziva.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://www.digitalna-knjiznica.bf.uni-lj.si/biotehnologija/dn_tkalec_kristijan.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://2010.igem.org/wiki/images/f/f7/Llo_structure.png&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://um.rdindustry.eu/_ResearchProject/ResearchProjectView/molekularni-mehanizmi-toksicnosti-listeriolizina &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[ [Category:LEX] ]&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>MNovinec</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Listeriolizin_O&amp;diff=8883</id>
		<title>Listeriolizin O</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Listeriolizin_O&amp;diff=8883"/>
		<updated>2014-01-31T21:37:05Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;MNovinec: &lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Listeriolizin O na kratko poimenujemo LLO.  Gre za bakterijski toksin za katerega je značilno, da poruši integriteto celičnih lipidnih membran. Povzroča listeriozo, resno bolezen, ki se prenaša s hrano. Glavna naloga LLO je, da omogoči pobeg iz fagosomov v citoplazmo. Bakterija proizvaja LLO v vakuoli in tudi kasneje v citosolu, a delovanje toksina je omejeno le na fagosom. Je član družine proteinov, ki izkazujejo holesterolno specifičnost delovanja. Za razliko od ostalih članov ima optimum delovanja v kislem pH območju.&lt;br /&gt;
Njegova polipeptidna veriga je zgrajena iz štirih strukturnih domen, triptofanske zanke in treh dodatnih zank, kot vidimo na sliki: http://2010.igem.org/wiki/images/f/f7/Llo_structure.png. Zgrajen je iz 529 aminokislin njegova molekulska masa pa je 58,6 kDa.&lt;br /&gt;
Za učinkovitost LLO je potrebno vključevanje gostiteljskih dejavnikov. Poznamo intracelularne in ekstracelularne aktivnosti LLO.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Intracelularne aktivnosti LLO:&lt;br /&gt;
Poškodovano membrano fagosoma, kijo je povzročil LLO, prepoznajo mehanizmi avtofagije. Posledično se zaradi LLO aktivirajo ubikvitin, avtofagijska markerja p62 in LC3 ter razlišni galaktini. Pomembno vlogo ima tudi pri zaviranju produkcije ROS (reaktivne kisikove zvrsti).&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Ekstracelularne aktivnosti LLO:&lt;br /&gt;
Za razliko od intracelularne aktivnosti LLO, kjer deluje protein v nizkem pH, se v primeru ekstracelularne aktivnosti LLO nahaja v nevtralnem pH.  Delovanje le tega lahko na celični membrani sproži različne fiziološke odzive, kot so na primer:  izražanje transkripcijskega faktorja, z mitogenom aktivirane protein kinaze, fosfatidilinositola in vpliva na vdor kalcija v celico. LLO vpliva tudi na morfološke spremembe endoplazemskega retikuluma in fragmentacijo mitohondrijev. Slednje se zgodi zaradi vdora kalcija v celico. Prav tako LLO prispeva k modifikaciji histonov.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Viri in literatura:&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://www.digitalna-knjiznica.bf.uni-lj.si/dn_ramsak_ziva.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://www.digitalna-knjiznica.bf.uni-lj.si/biotehnologija/dn_tkalec_kristijan.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://2010.igem.org/wiki/images/f/f7/Llo_structure.png&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://um.rdindustry.eu/_ResearchProject/ResearchProjectView/molekularni-mehanizmi-toksicnosti-listeriolizina &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[ [Category:LEX] ]&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>MNovinec</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Listeriolizin_O&amp;diff=8882</id>
		<title>Listeriolizin O</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Listeriolizin_O&amp;diff=8882"/>
		<updated>2014-01-31T21:36:53Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;MNovinec: New page: Listeriolizin O na kratko poimenujemo LLO.  Gre za bakterijski toksin za katerega je značilno, da poruši integriteto celičnih lipidnih membran. Povzroča listeriozo, resno bolezen, ki s...&lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Listeriolizin O na kratko poimenujemo LLO.  Gre za bakterijski toksin za katerega je značilno, da poruši integriteto celičnih lipidnih membran. Povzroča listeriozo, resno bolezen, ki se prenaša s hrano. Glavna naloga LLO je, da omogoči pobeg iz fagosomov v citoplazmo. Bakterija proizvaja LLO v vakuoli in tudi kasneje v citosolu, a delovanje toksina je omejeno le na fagosom. Je član družine proteinov, ki izkazujejo holesterolno specifičnost delovanja. Za razliko od ostalih članov ima optimum delovanja v kislem pH območju.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Njegova polipeptidna veriga je zgrajena iz štirih strukturnih domen, triptofanske zanke in treh dodatnih zank, kot vidimo na sliki: http://2010.igem.org/wiki/images/f/f7/Llo_structure.png. Zgrajen je iz 529 aminokislin njegova molekulska masa pa je 58,6 kDa.&lt;br /&gt;
Za učinkovitost LLO je potrebno vključevanje gostiteljskih dejavnikov. Poznamo intracelularne in ekstracelularne aktivnosti LLO.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Intracelularne aktivnosti LLO:&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Poškodovano membrano fagosoma, kijo je povzročil LLO, prepoznajo mehanizmi avtofagije. Posledično se zaradi LLO aktivirajo ubikvitin, avtofagijska markerja p62 in LC3 ter razlišni galaktini. Pomembno vlogo ima tudi pri zaviranju produkcije ROS (reaktivne kisikove zvrsti).&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Ekstracelularne aktivnosti LLO:&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Za razliko od intracelularne aktivnosti LLO, kjer deluje protein v nizkem pH, se v primeru ekstracelularne aktivnosti LLO nahaja v nevtralnem pH.  Delovanje le tega lahko na celični membrani sproži različne fiziološke odzive, kot so na primer:  izražanje transkripcijskega faktorja, z mitogenom aktivirane protein kinaze, fosfatidilinositola in vpliva na vdor kalcija v celico. LLO vpliva tudi na morfološke spremembe endoplazemskega retikuluma in fragmentacijo mitohondrijev. Slednje se zgodi zaradi vdora kalcija v celico. Prav tako LLO prispeva k modifikaciji histonov.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Viri:&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://www.digitalna-knjiznica.bf.uni-lj.si/dn_ramsak_ziva.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Listeriolizin O na kratko poimenujemo LLO.  Gre za bakterijski toksin za katerega je značilno, da poruši integriteto celičnih lipidnih membran. Povzroča listeriozo, resno bolezen, ki se prenaša s hrano. Glavna naloga LLO je, da omogoči pobeg iz fagosomov v citoplazmo. Bakterija proizvaja LLO v vakuoli in tudi kasneje v citosolu, a delovanje toksina je omejeno le na fagosom. Je član družine proteinov, ki izkazujejo holesterolno specifičnost delovanja. Za razliko od ostalih članov ima optimum delovanja v kislem pH območju.&lt;br /&gt;
Njegova polipeptidna veriga je zgrajena iz štirih strukturnih domen, triptofanske zanke in treh dodatnih zank, kot vidimo na sliki: http://2010.igem.org/wiki/images/f/f7/Llo_structure.png. Zgrajen je iz 529 aminokislin njegova molekulska masa pa je 58,6 kDa.&lt;br /&gt;
Za učinkovitost LLO je potrebno vključevanje gostiteljskih dejavnikov. Poznamo intracelularne in ekstracelularne aktivnosti LLO.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Intracelularne aktivnosti LLO:&lt;br /&gt;
Poškodovano membrano fagosoma, kijo je povzročil LLO, prepoznajo mehanizmi avtofagije. Posledično se zaradi LLO aktivirajo ubikvitin, avtofagijska markerja p62 in LC3 ter razlišni galaktini. Pomembno vlogo ima tudi pri zaviranju produkcije ROS (reaktivne kisikove zvrsti).&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Ekstracelularne aktivnosti LLO:&lt;br /&gt;
Za razliko od intracelularne aktivnosti LLO, kjer deluje protein v nizkem pH, se v primeru ekstracelularne aktivnosti LLO nahaja v nevtralnem pH.  Delovanje le tega lahko na celični membrani sproži različne fiziološke odzive, kot so na primer:  izražanje transkripcijskega faktorja, z mitogenom aktivirane protein kinaze, fosfatidilinositola in vpliva na vdor kalcija v celico. LLO vpliva tudi na morfološke spremembe endoplazemskega retikuluma in fragmentacijo mitohondrijev. Slednje se zgodi zaradi vdora kalcija v celico. Prav tako LLO prispeva k modifikaciji histonov.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Viri in literatura:&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://www.digitalna-knjiznica.bf.uni-lj.si/dn_ramsak_ziva.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://www.digitalna-knjiznica.bf.uni-lj.si/biotehnologija/dn_tkalec_kristijan.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://2010.igem.org/wiki/images/f/f7/Llo_structure.png&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://um.rdindustry.eu/_ResearchProject/ResearchProjectView/molekularni-mehanizmi-toksicnosti-listeriolizina &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[ [Category:LEX] ]&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>MNovinec</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Alkohol_dehidrogenaza&amp;diff=8881</id>
		<title>Alkohol dehidrogenaza</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Alkohol_dehidrogenaza&amp;diff=8881"/>
		<updated>2014-01-31T21:34:59Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;MNovinec: &lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Alkohol nastaja po naravni poti v debelem črevesu dodatno pa ga v telo vnesemo z uživanjem alkoholnih pijač. Velik del alkohola (90%) se razgradi v jetrih, ostalo pa se izloči z urinom, znojenjem in dihanjem.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Alkohol dehidrogenaza (EC 1.1.1.1) je encim, ki razgrajuje alkohole v ketone ali aldehide s pomočjo redukcije NAD+ v NADH. Encimi, ki so pristoni pri ljudeh in živalih, s tem pomagajo pri razgradnji alkoholov, ki so sicer za telo nevarni. V kvasovkah, rastlinah in mnogih bakterijah nekatere alkohol dehidrogenaze katalizirajo nasprotno reakcijo, kot del fermentacije, da zagotovijo konstantno zalogo NAD+. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Alkohol dehidrogenaze se nahajajo v citosolu celic, kjer tudi poteka oksidacija alkoholov. Pri ljudeh obstaja ADH v različnih oblikah kot dimer, vsaka podenota pa je velika približno 40000 Daltonov. Poznano 5 razredov alkohol dehidrogenaz (I-V). Najpogostejša oblika pri človeku je razred I, ki se nahaja v jetrih in na želodčni oblogi (sluznici). Sestavljen je iz α, β, in γ podenot, ki jih kodirajo z geni ADH1A, ADH1B in ADH1C.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Alkohol dehidrogenaze  katalizirajo oksidacijo etanola v acetaldehid. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
CH3CH2OH + NAD+ → CH3CHO + NADH + H+&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Ti encimi so prvotno verjetno namenjeni razgradnji alkohola, ki ga proizvedejo bakterije v prebavnem traku ali pa pri pretvorbi retinola (ena od oblika vitamina A) v retinal, ki je pomemben za vid. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Alkoholne pijače večinoma vsebujejo etanol, vendar pa alkohol-dehidrogenaza ni pomembna le pri tem alkoholu- oksidira tudi metanol do formaldehida, ki je zelo strupen. Encim ima večjo afiniteto do etanola kot do metanola, zato pri zastrupitvi z metanolom uporabimo etanol kot protistrup, saj zasede vsa vezavna mesta in formaldehid ne more več nastajati. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Viri&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://www.drustvo-bpnb.si/index.php/aktualno/249-zastrupitve-z-metanolom   &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://en.wikipedia.org/wiki/Retinol &lt;br /&gt;
  &lt;br /&gt;
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/gene/124  &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://www.medenosrce.net/tiskaj.asp?id=513&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://en.wikipedia.org/wiki/Alcohol_dehydrogenase#Oxidation_of_alcohol &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[[Category:LEX]]&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>MNovinec</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Alkohol_dehidrogenaza&amp;diff=8880</id>
		<title>Alkohol dehidrogenaza</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Alkohol_dehidrogenaza&amp;diff=8880"/>
		<updated>2014-01-31T21:34:47Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;MNovinec: &lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Alkohol nastaja po naravni poti v debelem črevesu dodatno pa ga v telo vnesemo z uživanjem alkoholnih pijač. Velik del alkohola (90%) se razgradi v jetrih, ostalo pa se izloči z urinom, znojenjem in dihanjem.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Alkohol dehidrogenaza (EC 1.1.1.1) je encim, ki razgrajuje alkohole v ketone ali aldehide s pomočjo redukcije NAD+ v NADH. Encimi, ki so pristoni pri ljudeh in živalih, s tem pomagajo pri razgradnji alkoholov, ki so sicer za telo nevarni. V kvasovkah, rastlinah in mnogih bakterijah nekatere alkohol dehidrogenaze katalizirajo nasprotno reakcijo, kot del fermentacije, da zagotovijo konstantno zalogo NAD+. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Alkohol dehidrogenaze se nahajajo v citosolu celic, kjer tudi poteka oksidacija alkoholov. Pri ljudeh obstaja ADH v različnih oblikah kot dimer, vsaka podenota pa je velika približno 40000 Daltonov. Poznano 5 razredov alkohol dehidrogenaz (I-V). Najpogostejša oblika pri človeku je razred I, ki se nahaja v jetrih in na želodčni oblogi (sluznici). Sestavljen je iz α, β, in γ podenot, ki jih kodirajo z geni ADH1A, ADH1B in ADH1C.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Alkohol dehidrogenaze  katalizirajo oksidacijo etanola v acetaldehid. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
CH3CH2OH + NAD+ → CH3CHO + NADH + H+&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
 Ti encimi so prvotno verjetno namenjeni razgradnji alkohola, ki ga proizvedejo bakterije v prebavnem traku ali pa pri pretvorbi retinola (ena od oblika vitamina A) v retinal, ki je pomemben za vid . &lt;br /&gt;
Alkoholne pijače večinoma vsebujejo etanol, vendar pa alkohol-dehidrogenaza ni pomembna le pri tem alkoholu- oksidira tudi metanol do formaldehida, ki je zelo strupen. Encim ima večjo afiniteto do etanola kot do metanola, zato pri zastrupitvi z metanolom uporabimo etanol kot protistrup, saj zasede vsa vezavna mesta in formaldehid ne more več nastajati. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Viri&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://www.drustvo-bpnb.si/index.php/aktualno/249-zastrupitve-z-metanolom   &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://en.wikipedia.org/wiki/Retinol &lt;br /&gt;
  &lt;br /&gt;
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/gene/124  &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://www.medenosrce.net/tiskaj.asp?id=513&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://en.wikipedia.org/wiki/Alcohol_dehydrogenase#Oxidation_of_alcohol &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[[Category:LEX]]&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>MNovinec</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Alkohol_dehidrogenaza&amp;diff=8879</id>
		<title>Alkohol dehidrogenaza</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Alkohol_dehidrogenaza&amp;diff=8879"/>
		<updated>2014-01-31T21:34:36Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;MNovinec: &lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Alkohol nastaja po naravni poti v debelem črevesu dodatno pa ga v telo vnesemo z uživanjem alkoholnih pijač. Velik del alkohola (90%) se razgradi v jetrih, ostalo pa se izloči z urinom, znojenjem in dihanjem.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Alkohol dehidrogenaza (EC 1.1.1.1) je encim, ki razgrajuje alkohole v ketone ali aldehide s pomočjo redukcije NAD+ v NADH. Encimi, ki so pristoni pri ljudeh in živalih, s tem pomagajo pri razgradnji alkoholov, ki so sicer za telo nevarni. V kvasovkah, rastlinah in mnogih bakterijah nekatere alkohol dehidrogenaze katalizirajo nasprotno reakcijo, kot del fermentacije, da zagotovijo konstantno zalogo NAD+. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Alkohol dehidrogenaze se nahajajo v citosolu celic, kjer tudi poteka oksidacija alkoholov. Pri ljudeh obstaja ADH v različnih oblikah kot dimer, vsaka podenota pa je velika približno 40000 Daltonov. Poznano 5 razredov alkohol dehidrogenaz (I-V). Najpogostejša oblika pri človeku je razred I, ki se nahaja v jetrih in na želodčni oblogi (sluznici). Sestavljen je iz α, β, in γ podenot, ki jih kodirajo z geni ADH1A, ADH1B in ADH1C.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Alkohol dehidrogenaze  katalizirajo oksidacijo etanola v acetaldehid. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
CH3CH2OH + NAD+ → CH3CHO + NADH + H+&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
 Ti encimi so prvotno verjetno namenjeni razgradnji alkohola, ki ga proizvedejo bakterije v prebavnem traku ali pa pri pretvorbi retinola (ena od oblika vitamina A) v retinal, ki je pomemben za vid . &lt;br /&gt;
Alkoholne pijače večinoma vsebujejo etanol, vendar pa alkohol-dehidrogenaza ni pomembna le pri tem alkoholu- oksidira tudi metanol do formaldehida, ki je zelo strupen. Encim ima večjo afiniteto do etanola kot do metanola, zato pri zastrupitvi z metanolom uporabimo etanol kot protistrup, saj zasede vsa vezavna mesta in formaldehid ne more več nastajati. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Viri&lt;br /&gt;
http://www.drustvo-bpnb.si/index.php/aktualno/249-zastrupitve-z-metanolom   &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://en.wikipedia.org/wiki/Retinol &lt;br /&gt;
  &lt;br /&gt;
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/gene/124  &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://www.medenosrce.net/tiskaj.asp?id=513&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://en.wikipedia.org/wiki/Alcohol_dehydrogenase#Oxidation_of_alcohol &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[[Category:LEX]]&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>MNovinec</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Alkohol_dehidrogenaza&amp;diff=8878</id>
		<title>Alkohol dehidrogenaza</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Alkohol_dehidrogenaza&amp;diff=8878"/>
		<updated>2014-01-31T21:34:29Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;MNovinec: &lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Alkohol nastaja po naravni poti v debelem črevesu dodatno pa ga v telo vnesemo z uživanjem alkoholnih pijač. Velik del alkohola (90%) se razgradi v jetrih, ostalo pa se izloči z urinom, znojenjem in dihanjem.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Alkohol dehidrogenaza (EC 1.1.1.1) je encim, ki razgrajuje alkohole v ketone ali aldehide s pomočjo redukcije NAD+ v NADH. Encimi, ki so pristoni pri ljudeh in živalih, s tem pomagajo pri razgradnji alkoholov, ki so sicer za telo nevarni. V kvasovkah, rastlinah in mnogih bakterijah nekatere alkohol dehidrogenaze katalizirajo nasprotno reakcijo, kot del fermentacije, da zagotovijo konstantno zalogo NAD+. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Alkohol dehidrogenaze se nahajajo v citosolu celic, kjer tudi poteka oksidacija alkoholov. Pri ljudeh obstaja ADH v različnih oblikah kot dimer, vsaka podenota pa je velika približno 40000 Daltonov. Poznano 5 razredov alkohol dehidrogenaz (I-V). Najpogostejša oblika pri človeku je razred I, ki se nahaja v jetrih in na želodčni oblogi (sluznici). Sestavljen je iz α, β, in γ podenot, ki jih kodirajo z geni ADH1A, ADH1B in ADH1C.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Alkohol dehidrogenaze  katalizirajo oksidacijo etanola v acetaldehid. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
CH3CH2OH + NAD+ → CH3CHO + NADH + H+&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
 Ti encimi so prvotno verjetno namenjeni razgradnji alkohola, ki ga proizvedejo bakterije v prebavnem traku ali pa pri pretvorbi retinola (ena od oblika vitamina A) v retinal, ki je pomemben za vid . &lt;br /&gt;
Alkoholne pijače večinoma vsebujejo etanol, vendar pa alkohol-dehidrogenaza ni pomembna le pri tem alkoholu- oksidira tudi metanol do formaldehida, ki je zelo strupen. Encim ima večjo afiniteto do etanola kot do metanola, zato pri zastrupitvi z metanolom uporabimo etanol kot protistrup, saj zasede vsa vezavna mesta in formaldehid ne more več nastajati. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Viri&lt;br /&gt;
http://www.drustvo-bpnb.si/index.php/aktualno/249-zastrupitve-z-metanolom   &lt;br /&gt;
http://en.wikipedia.org/wiki/Retinol   &lt;br /&gt;
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/gene/124  &lt;br /&gt;
http://www.medenosrce.net/tiskaj.asp?id=513&lt;br /&gt;
http://en.wikipedia.org/wiki/Alcohol_dehydrogenase#Oxidation_of_alcohol &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[[Category:LEX]]&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>MNovinec</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Alkohol_dehidrogenaza&amp;diff=8877</id>
		<title>Alkohol dehidrogenaza</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Alkohol_dehidrogenaza&amp;diff=8877"/>
		<updated>2014-01-31T21:34:05Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;MNovinec: &lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Alkohol nastaja po naravni poti v debelem črevesu dodatno pa ga v telo vnesemo z uživanjem alkoholnih pijač. Velik del alkohola (90%) se razgradi v jetrih, ostalo pa se izloči z urinom, znojenjem in dihanjem.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Alkohol dehidrogenaza (EC 1.1.1.1) je encim, ki razgrajuje alkohole v ketone ali aldehide s pomočjo redukcije NAD+ v NADH. Encimi, ki so pristoni pri ljudeh in živalih, s tem pomagajo pri razgradnji alkoholov, ki so sicer za telo nevarni. V kvasovkah, rastlinah in mnogih bakterijah nekatere alkohol dehidrogenaze katalizirajo nasprotno reakcijo, kot del fermentacije, da zagotovijo konstantno zalogo NAD+. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Alkohol dehidrogenaze se nahajajo v citosolu celic, kjer tudi poteka oksidacija alkoholov. Pri ljudeh obstaja ADH v različnih oblikah kot dimer, vsaka podenota pa je velika približno 40000 Daltonov. Poznano 5 razredov alkohol dehidrogenaz (I-V). Najpogostejša oblika pri človeku je razred I, ki se nahaja v jetrih in na želodčni oblogi (sluznici). Sestavljen je iz α, β, in γ podenot, ki jih kodirajo z geni ADH1A, ADH1B in ADH1C.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Alkohol dehidrogenaze  katalizirajo oksidacijo etanola v acetaldehid. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
CH3CH2OH + NAD+ → CH3CHO + NADH + H+&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
 Ti encimi so prvotno verjetno namenjeni razgradnji alkohola, ki ga proizvedejo bakterije v prebavnem traku ali pa pri pretvorbi retinola (ena od oblika vitamina A) v retinal, ki je pomemben za vid . &lt;br /&gt;
Alkoholne pijače večinoma vsebujejo etanol, vendar pa alkohol-dehidrogenaza ni pomembna le pri tem alkoholu- oksidira tudi metanol do formaldehida, ki je zelo strupen. Encim ima večjo afiniteto do etanola kot do metanola, zato pri zastrupitvi z metanolom uporabimo etanol kot protistrup, saj zasede vsa vezavna mesta in formaldehid ne more več nastajati. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Viri&lt;br /&gt;
http://www.drustvo-bpnb.si/index.php/aktualno/249-zastrupitve-z-metanolom   [13.jan.2014, 15:30]&lt;br /&gt;
http://en.wikipedia.org/wiki/Retinol   [13.jan.2014, 15:20]&lt;br /&gt;
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/gene/124   [13.jan.2014, 15:30]&lt;br /&gt;
http://www.medenosrce.net/tiskaj.asp?id=513  [13.jan. 2014, 15:30]&lt;br /&gt;
http://en.wikipedia.org/wiki/Alcohol_dehydrogenase#Oxidation_of_alcohol   [13.jan. 2014, 15:10]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[[Category:LEX]]&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>MNovinec</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Alkohol_dehidrogenaza&amp;diff=8876</id>
		<title>Alkohol dehidrogenaza</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Alkohol_dehidrogenaza&amp;diff=8876"/>
		<updated>2014-01-31T21:33:52Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;MNovinec: New page: Alkohol nastaja po naravni poti v debelem črevesu dodatno pa ga v telo vnesemo z uživanjem alkoholnih pijač. Velik del alkohola (90%) se razgradi v jetrih, ostalo pa se izloči z urinom...&lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Alkohol nastaja po naravni poti v debelem črevesu dodatno pa ga v telo vnesemo z uživanjem alkoholnih pijač. Velik del alkohola (90%) se razgradi v jetrih, ostalo pa se izloči z urinom, znojenjem in dihanjem.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Alkohol dehidrogenaza (EC 1.1.1.1) je encim, ki razgrajuje alkohole v ketone ali aldehide s pomočjo redukcije NAD+ v NADH. Encimi, ki so pristoni pri ljudeh in živalih, s tem pomagajo pri razgradnji alkoholov, ki so sicer za telo nevarni. V kvasovkah, rastlinah in mnogih bakterijah nekatere alkohol dehidrogenaze katalizirajo nasprotno reakcijo, kot del fermentacije, da zagotovijo konstantno zalogo NAD+. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Alkohol dehidrogenaze se nahajajo v citosolu celic, kjer tudi poteka oksidacija alkoholov. Pri ljudeh obstaja ADH v različnih oblikah kot dimer, vsaka podenota pa je velika približno 40000 Daltonov. Poznano 5 razredov alkohol dehidrogenaz (I-V). Najpogostejša oblika pri človeku je razred I, ki se nahaja v jetrih in na želodčni oblogi (sluznici). Sestavljen je iz α, β, in γ podenot, ki jih kodirajo z geni ADH1A, ADH1B in ADH1C.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Alkohol dehidrogenaze  katalizirajo oksidacijo etanola v acetaldehid. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
CH3CH2OH + NAD+ → CH3CHO + NADH + H+&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
 Ti encimi so prvotno verjetno namenjeni razgradnji alkohola, ki ga proizvedejo bakterije v prebavnem traku ali pa pri pretvorbi retinola (ena od oblika vitamina A) v retinal, ki je pomemben za vid . &lt;br /&gt;
Alkoholne pijače večinoma vsebujejo etanol, vendar pa alkohol-dehidrogenaza ni pomembna le pri tem alkoholu- oksidira tudi metanol do formaldehida, ki je zelo strupen. Encim ima večjo afiniteto do etanola kot do metanola, zato pri zastrupitvi z metanolom uporabimo etanol kot protistrup, saj zasede vsa vezavna mesta in formaldehid ne more več nastajati. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Viri&lt;br /&gt;
http://www.drustvo-bpnb.si/index.php/aktualno/249-zastrupitve-z-metanolom   [13.jan.2014, 15:30]&lt;br /&gt;
http://en.wikipedia.org/wiki/Retinol   [13.jan.2014, 15:20]&lt;br /&gt;
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/gene/124   [13.jan.2014, 15:30]&lt;br /&gt;
http://www.medenosrce.net/tiskaj.asp?id=513  [13.jan. 2014, 15:30]&lt;br /&gt;
http://en.wikipedia.org/wiki/Alcohol_dehydrogenase#Oxidation_of_alcohol   [13.jan. 2014, 15:10]&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>MNovinec</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Tioredoksin_reduktaza&amp;diff=8875</id>
		<title>Tioredoksin reduktaza</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Tioredoksin_reduktaza&amp;diff=8875"/>
		<updated>2014-01-31T21:31:06Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;MNovinec: &lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Tioredoksin reduktaza (TrxR) je edini poznan encim, ki reducira tioredoksin(Trx), Tioredoksin reduktaza je flavoencim odvisen od NADPH, ki deluje tako, da reducira disulfidne vezi v tioredoksinu. Je del tioredoksinskega sistema, , ki je zadolžen za redukcijo disulfidnih vezi v celicah. Poznamo 2 vrsti tioredoksin reduktaz. Ena je značilna za bakterije in nekatere evkarionte, druga pa za živali.&lt;br /&gt;
Sam encim je sestavljen kot homodimer, vsak monomer pa vsebuje prostetično skupino FAD, NADPH-vezavno domeno in aktivno mesto z redoks-aktivno disulfidno vezjo. Reduktaza prenese elektrone iz NADPH na aktivno mesto tioredoksina in s temsproži redukcijo disulfidnih vezi ali drugih substratov.&lt;br /&gt;
Tioredoksinski sistem (Trx system), ki je sestavljen iz beljakovine tioredoksin in encima tioredoksin reduktaza je prisoten v vseh živih bitjih, evolucijsko je povezan z DNA in genskim materialom, njegova glavna vloga  je obramba pred oksidativnim šokom zaradi kisikovega metabolizma, pomen pa igra tudi pri redoks signalizaciji molekul.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
VIRI&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php/Selenoproteini http://en.wikipedia.org/wiki/Thioredoxin_reductase&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[[Category:LEX]]&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>MNovinec</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Tioredoksin_reduktaza&amp;diff=8874</id>
		<title>Tioredoksin reduktaza</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Tioredoksin_reduktaza&amp;diff=8874"/>
		<updated>2014-01-31T21:30:08Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;MNovinec: New page: TIOREDOKSIN REDUKTAZA (TR, TrxR) je edini poznan encim, ki reducira tioredoksin(Trx), Tioredoksin reduktaza je flavoencim odvisen od NADPH, ki deluje tako, da reducira disulfidne vezi v ti...&lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;TIOREDOKSIN REDUKTAZA (TR, TrxR) je edini poznan encim, ki reducira tioredoksin(Trx), Tioredoksin reduktaza je flavoencim odvisen od NADPH, ki deluje tako, da reducira disulfidne vezi v tioredoksinu. Je del tioredoksinskega sistema, , ki je zadolžen za redukcijo disulfidnih vezi v celicah. Poznamo 2 vrsti tioredoksin reduktaz. Ena je značilna za bakterije in nekatere evkarionte, druga pa za živali.&lt;br /&gt;
Sam encim je sestavljen kot homodimer, vsak monomer pa vsebuje prostetično skupino FAD, NADPH-vezavno domeno in aktivno mesto z redoks-aktivno disulfidno vezjo. Reduktaza prenese elektrone iz NADPH na aktivno mesto tioredoksina in s temsproži redukcijo disulfidnih vezi ali drugih substratov.&lt;br /&gt;
Tioredoksinski sistem (Trx system), ki je sestavljen iz beljakovine tioredoksin in encima tioredoksin reduktaza je prisoten v vseh živih bitjih, evolucijsko je povezan z DNA in genskim materialom, njegova glavna vloga  je obramba pred oksidativnim šokom zaradi kisikovega metabolizma, pomen pa igra tudi pri redoks signalizaciji molekul.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
VIRI&lt;br /&gt;
http://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php/Selenoproteini http://en.wikipedia.org/wiki/Thioredoxin_reductase&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[[Category:LEX]]&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>MNovinec</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Transglutaminaza&amp;diff=8865</id>
		<title>Transglutaminaza</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Transglutaminaza&amp;diff=8865"/>
		<updated>2014-01-29T07:54:45Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;MNovinec: &lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;== Transglutaminaza ==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Transglutaminaza je encim, ki katalizira nastanek kovalentne vezi med prosto amino skupino in acilno skupino na koncu stranske verige glutamina vezanega na protein ali peptid. Produkt reakcije je tudi molekula amoniaka. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Tkivna transglutaminaza je encim, ki spada v družino od kalcija odvisnih encimov. Gre za citoplazemski encim, ki se iz celic lahko izloči ob poškodbi tkiv, in deluje pri stabilizaciji tkiva po poškodbi predvsem s križnim povezovanjem izvenceličnih komponent matriksa. Prav tako pa je pospešena tudi tvorba encima pri celicah podvrženih programirani celični smrti-apoptozi. Prvič so bile opisane leta 1959.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Transglutaminaza je klasificirana kot EC 2.3.2.13. Vezi, ki jih transglutaminaza tvori, kažejo večjo odpornost na proteolitsko razgradnjo (proteoliza).&lt;br /&gt;
Transglutaminaze tvorijo obsežne premrežene, večinoma netopne proteinske polimere. Ti biološki polimeri so nepogrešljivi pri tvorbi pregrad in stabilnih struktur v organizmih (npr.: krvni strdki, lasje, koža).&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Katalitska reakcija je v splošnem ireverzibilna in mora biti strogo nadzorovana.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Pomanjkanje faktorja XIII (transglutaminaza), ki je redka genetska napaka, povzroči motnjo strjevanja krvi. Takim bolnikom je treba ta faktor dodajati, da lahko kaskada strjevanja krvi steče.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Protitelesa proti transglutaminazi so bila najdena pri pacientih s celiakijo, zato obstaja verjetnost, da igrajo pri tej bolezni pomembno vlogo.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V komercialni prehrambeni industriji se transglutaminaza uporablja pri povezovanju proteinov. Primeri takšne uporabe so priprava jedi, kot so imitacija rakovega mesa in ribje kroglice.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
== Viri: ==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
* Clarke DD, Mycek MJ, Neidle A, Waelsch H (1959). &amp;quot;The incorporation of amines into proteins&amp;quot;. Arch Biochem Biophys 79: 338–354&lt;br /&gt;
* Griffin M, Casadio R, Bergamini CM (2002). &amp;quot;Transglutaminases: nature&#039;s biological glues&amp;quot;. Biochem J 368 (Pt 2): 377–96&lt;br /&gt;
* Sárdy M, Kárpáti S, Merkl B, Paulsson M, Smyth N (March 2002). &amp;quot;Epidermal transglutaminase (TGase 3) is the autoantigen of dermatitis herpetiformis&amp;quot;. J. Exp. Med. 195 (6): 747–57&lt;br /&gt;
* http://drustvo-celiakija.si/strokovni_prispevki/23/protitelesa_proti_tkivni_transglutaminazi/&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
== Zunanje povezave: ==&lt;br /&gt;
* http://oregonstate.edu/instruct/bb450/spring13/stryer7/10/unnumbered_10_p309.jpg&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[[Category:LEX]]&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>MNovinec</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Okludin&amp;diff=8864</id>
		<title>Okludin</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Okludin&amp;diff=8864"/>
		<updated>2014-01-27T20:30:15Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;MNovinec: &lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;&#039;&#039;&#039;Okludin&#039;&#039;&#039; (krajše OCLN) je protein in ena od sestavnih komponent endotelija in epitela. Najdemo ga v tesnem stiku (&#039;&#039;zonula occludenes&#039;&#039;) med membranami sosednji celic. Skupaj s klavdinom preprečujeta, da bi tekočina prešla v medcelični prostor. Molekulam in ionom je tako zaprta prehodna pot, ostane pa jim dosti bolj selektivna in regulirana pot čez celično membrano in celico. &lt;br /&gt;
&amp;lt;br/&amp;gt;&lt;br /&gt;
V primeru da pride do motenj delovanja okludina, lahko to vodi v vrsto bolezni, ki so povezane z vdorom vode in bakterij skozi medcelične prehode v notranjost telesa. &lt;br /&gt;
&amp;lt;br/&amp;gt;&lt;br /&gt;
Prvič ga je opisal Shoichiro Tsukita leta 1993 in je bil prvi identificiran protein tesnega stika. &lt;br /&gt;
&amp;lt;br/&amp;gt;&lt;br /&gt;
&amp;lt;h4&amp;gt;Zgradba&amp;lt;/h4&amp;gt;&lt;br /&gt;
Protein se skozi membrano razteza štirikrat  in tako tvori dve zanki, ki zunaj celice uravnavata njeno prepustnost. Obe funkcionalni skupini na konce verige se nahajata v citosolu. Znana je razdelitev na 5 domen, ki so označene s črkami od A do E. &lt;br /&gt;
* N-konec predstavlja domeno A. &lt;br /&gt;
* Domena B in D sta zanki zunaj celice. Sestavljeni sta večinsko iz tirozina in glicina. &lt;br /&gt;
* Domena C se nahaja med domeno B in D. &lt;br /&gt;
* Domena E je konec verige s karboksilno skupino. Sestavlja jo več kot 250 aminokislinskih ostankov. Ta domena se povezuje se povezuje s kompleksi ZO-1 in ZO-2 ter ostalimi perifernimi membranskimi proteini. Ravno te interakcije naj bi bile pomembne pri regulaciji medcelične prepustnosti. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&amp;lt;h4&amp;gt;Slike&amp;lt;/h4&amp;gt;&lt;br /&gt;
http://intl-mcb.asm.org/content/32/2/242/F1.large.jpg &lt;br /&gt;
&amp;lt;br/&amp;gt;&lt;br /&gt;
http://www.zonapse.net/occludin/&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&amp;lt;h4&amp;gt;Viri&amp;lt;/h4&amp;gt;&lt;br /&gt;
http://intl-mcb.asm.org/content/32/2/242.full&lt;br /&gt;
&amp;lt;br/&amp;gt;&lt;br /&gt;
http://en.wikipedia.org/wiki/Occludin&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[[Category:LEX]]&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>MNovinec</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Beta_sod%C4%8Dek&amp;diff=8745</id>
		<title>Beta sodček</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Beta_sod%C4%8Dek&amp;diff=8745"/>
		<updated>2014-01-08T12:52:53Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;MNovinec: &lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;[[Beta sodček]]  je vrsta terciarne strukture beljakovin, ki vsebuje antiparalelno razvrščene [[beta ploskve]]. Beta sodček predstavlja prostorsko organizacijo zvitja proteinov in je značilna za purine in druge beljakovine, ki se nahajajo v celični membrani. Najdemo jih tudi v beljakovinah, ki vežejo hidrofobne [[ligande]]. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
__TOC__&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
=== &#039;&#039;&#039;Vloga v purinih&#039;&#039;&#039; ===&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Beta sodčki s šestnajstimi oziroma osenajstimi trakovi so značilni za porine ([[porini]]). Naloga beta sodčkov  je, da služijo kot transportno sredstvo za ione in ostale majhne molekule, ki ne morejo potovati preko celične membrane z difuzijo. Take strukture se pojavljajo v zunanjih membranah v [[gramnegativnih bakterijah]], kloroplastih in v mitohondrijih.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
=== &#039;&#039;&#039;Razporejenost ploskev&#039;&#039;&#039; ===&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V beta sodčkih so ploskve razporejene antiparalelno, kar pomeni, da je N-konec začetne beta ploskve povezan s C-koncem naslednje beta ploskve. Običajno so hidrofobne aminokislinske stranske skupine obrnjene navznoter, hidrofilne pa navzven.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
=== &#039;&#039;&#039;Razvrščanje&#039;&#039;&#039; ===&lt;br /&gt;
Beta sodčke lahko razvrščamo glede na dva parametra in sicer na: število beta ploskev (n) in glede na razporeditvijo trakov v beta ploskvah (S). Ta dva parametra vplivata na kote beta trakov glede na osnovno os samega beta sodčka.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
== &#039;&#039;&#039;Viri&#039;&#039;&#039; ==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://sl.wikipedia.org/wiki/Beta_sod%C4%8Dek&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://en.wikipedia.org/wiki/Beta_barrel&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://www.ebi.ac.uk/thornton-srv/databases/cgi-bin/pdbsum/GetPage.pl?pdbcode=n/a&amp;amp;template=doc_p_barrels.html&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/15519319&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[[Category:LEX]]&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>MNovinec</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Relaksin&amp;diff=8691</id>
		<title>Relaksin</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Relaksin&amp;diff=8691"/>
		<updated>2013-12-27T09:01:44Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;MNovinec: &lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Relaksin je proteinski hormon, proizveden iz prohormona (&#039;predhormona&#039;) imenovanega prorelaksina, nastane pa z odcepljanjem dodatne peptidne verige. Relaksin je strukturno heterodimer dveh peptidnih verig sestavljenih iz 24 oz. 29 aminokislinskih ostankov in povezanih z disulfidnimi mostički. Spada v isto družino hormonov kot insulin. V zadnjem desetletju  so odkrili več relaksinu podobnih peptidov, kljub temu  pa funkcija teh  peptidov ostaja  nejasna. Prvič ga je opisal Frederick Hisaw leta 1926.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;&#039;&#039;Sinteza in funkcija v človeškem telesu&#039;&#039;&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Pri ženski se sintetizira v jajčniku in prsihm med nosečnostjo pa tudi v posteljici. Ima pomembne učinke v ženskem reproduktivnem sistemu in med nosečnostjo. Med pripravami na porod sprošča vezi v medenici in mehča ter širi maternični vrat.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Pri ženskah se relaksin izloča iz telesca v jajčniku (corpus luteum) v krvni  obtok. Med nosečnostjo se sprošča tudi iz posteljice (membrane, ki obdaja plod) in sluznice maternice. Pri moških se relaksin izloča iz prostate in se lahko zazna v semenu, vendar na splošno ni v krvnem obtoku.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Učinki relaksina so najboljše opisani med ženskim  reprodukcijskim ciklom in nosečnostjo. Relaksin v krvi naraste  po ovulaciji, v drugi polovici menstrualnega cikla. V tej fazi menijo, da sprosti steno maternice z zaviranjem kontrakcije in pripravlja maternično sluznico na nosečnost. Če do  nosečnosti ne pride, raven relaksina znova pade. Med nosečnostjo je raven  relaksina najvišja v prvem trimesečju ter ob porodu. V tem času menijo, da spodbuja implantacijo zarodka v steno maternice in rast posteljice. Zgodaj v nosečnost  relaksin tudi zavira krčenje v steni maternice, da se prepreči prezgodnji porod. Relaksin lahko uravnava  materin srčno-žilni in izločalni sistem tako da se prilagodijo povečanemu povpraševanja kisika in hranilnih snovi za plod in na obdelavo nastalih dodatnih odpadkov. Menijo, da to zgodi  s sproščanjem  materinih krvnih žil, da se poveča pretok krvi v posteljico in ledvice.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Vloga relaksina pri moških je manj jasna. Vendar pa obstaja dokaz, da lahko izboljša gibanje spermijev v semenu.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Nedavne študije so pokazale vplive relaksina na druge sisteme v telesu. Relaksin zmanjša  fibrozo tkiva v ledvicah , srcu, pljučih in jetrih ter spodbuja celjenje ran. Fibroza tkiva  je nastanek trdega tkiva zaradi vnetja, ki lahko povzroči brazgotinjenje in izgubo funkcije organov. To je spodbudilo interes za raziskovanje, kako se poškodovano srčno tkivo zaceli, kar bi lahko pomagalo pri zdravljenju srčnih poškodb v prihodnjosti. Poleg tega lahko relaksin vpliva na krvni tlak, da sprosti krvne žile; spodbuja rast  novih krvnih žil; in je tudi protivneten. Vse te lastnosti ga lahko naredijo potencialen terapevtski cilj za zdravljenje nekaterih bolezni.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;&#039;&#039;Kako je relaksin reguliran?&#039;&#039;&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Nadzor nad izločanjem  relaksina  pri ljudeh še ni povsem razjasnjen. Domneva se, da se relaksin proizvaja v jajčnikih  med menstrualnim ciklom stimuliran z  luteinizirajočim hormonom iz hipofize, in da sprostitve med nosečnostjo tudi stimulira humani horionski gonadotropin iz razvijajočega zarodka. Še vedno je nejasno ali relaksin lahko s povratno zanko vpliva na hipofizo ali plod, da vpliva na luteinising hormon ali humani horionski gonadotropin in tako nadzoruje lastno izločanje..&lt;br /&gt;
Relaksin opravlja svoje dejavnosti na reproduktivni sistem in druge organe z aktiviranjem posebnih receptorjev na teh tkivih.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Kaj se zgodi, če imaš preveč relaksina?&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Podrobneje motnje izločanja relaksina niso opisane. Študije kažejo, da so visoke ravni relaksina v krvnem obtoku  matere  povezane s prezgodnjim rojstvom, predvidoma preko njenih učinkov na membrani plodu in odprtje materničnega vratu. Vendar pa so potrebne dodatne raziskave za potrditev teh ugotovitvev.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;&#039;&#039;Kaj se zgodi, če imaš premalo relaksina?&#039;&#039;&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Obstaja nekaj dokazov, da nizke ravni relaksina lahko prispevajo k stanju znanemu  kot sklerodermija, kjer se koža odebeli in otrdi. To je posledica razvoja fibroze in brazgotinjenja na koži, ki se pojavlja tudi v pljučih, želodcu in krvnih žilah.&lt;br /&gt;
  	&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Viri:&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://en.wikipedia.org/wiki/Relaxin&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://www.britannica.com/EBchecked/topic/496940/relaxin&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://www.whattoexpect.com/pregnancy/pregnancy-health/pregnancy-hormones/hpl.aspx&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/201171&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[[Category:LEX]]&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>MNovinec</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Relaksin&amp;diff=8690</id>
		<title>Relaksin</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Relaksin&amp;diff=8690"/>
		<updated>2013-12-27T08:53:38Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;MNovinec: &lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Relaksin je proteinski hormon, proizveden iz prohormona (&#039;predhormona&#039;) imenovanega prorelaksina, nastane pa z odcepljanjem dodatne peptidne verige. Relaksin je strukturno heterodimer dveh peptidnih verig sestavljenih iz 24 oz. 29 aminokislinskih ostankov in povezanih z disulfidnimi mostički. Spada v isto družino hormonov kot insulin. V zadnjem desetletju  so odkrili več relaksinu podobnih peptidov, kljub temu  pa funkcija teh  peptidov ostaja  nejasna. Prvič ga je opisal Frederick Hisaw, leta 1926.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;&#039;&#039;Sinteza in funkcija v človeškem telesu&#039;&#039;&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Pri ženski se sintetizira v jajčniku in prsihm med nosečnostjo pa tudi v posteljici. Ima pomembne učinke v ženskem reproduktivnem sistemu in med nosečnostjo. Med pripravami na porod sprošča vezi v medenici in mehča ter širi maternični vrat.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Pri ženskah se relaksin izloča iz telesca v jajčniku (corpus luteum) v krvni  obtok. Med nosečnostjo se sprošča tudi iz posteljice (membrane, ki obdaja plod) in sluznice maternice. Pri moških se relaksin izloča iz prostate in se lahko zazna v semenu, vendar na splošno ni v krvnem obtoku.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Učinki relaksina so najboljše opisani med ženskim  reprodukcijskim ciklom in nosečnostjo. Relaksin v krvi naraste  po ovulaciji, v drugi polovici menstrualnega cikla. V tej fazi menijo, da sprosti steno maternice z zaviranjem kontrakcije in pripravlja maternično sluznico na nosečnost. Če do  nosečnosti ne pride, raven relaksina znova pade. Med nosečnostjo je raven  relaksina najvišja v prvem trimesečju ter ob porodu. V tem času menijo, da spodbuja implantacijo zarodka v steno maternice in rast posteljice. Zgodaj v nosečnost  relaksin tudi zavira krčenje v steni maternice, da se prepreči prezgodnji porod. Relaksin lahko uravnava  materin srčno-žilni in izločalni sistem tako da se prilagodijo povečanemu povpraševanja kisika in hranilnih snovi za plod in na obdelavo nastalih dodatnih odpadkov. Menijo, da to zgodi  s sproščanjem  materinih krvnih žil, da se poveča pretok krvi v posteljico in ledvice.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Vloga relaksina pri moških je manj jasna. Vendar pa obstaja dokaz, da lahko izboljša gibanje spermijev v semenu.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Nedavne študije so pokazale vplive relaksina na druge sisteme v telesu. Relaksin zmanjša  fibrozo tkiva v ledvicah , srcu, pljučih in jetrih ter spodbuja celjenje ran. Fibroza tkiva  je nastanek trdega tkiva zaradi vnetja, ki lahko povzroči brazgotinjenje in izgubo funkcije organov. To je spodbudilo interes za raziskovanje, kako se poškodovano srčno tkivo zaceli, kar bi lahko pomagalo pri zdravljenju srčnih poškodb v prihodnjosti. Poleg tega lahko relaksin vpliva na krvni tlak, da sprosti krvne žile; spodbuja rast  novih krvnih žil; in je tudi protivneten. Vse te lastnosti ga lahko naredijo potencialen terapevtski cilj za zdravljenje nekaterih bolezni.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;&#039;&#039;Kako je relaksin reguliran?&#039;&#039;&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Nadzor nad izločanjem  relaksina  pri ljudeh še ni povsem razjasnjen. Domneva se, da se relaksin proizvaja v jajčnikih  med menstrualnim ciklom stimuliran z  luteinizirajočim hormonom iz hipofize, in da sprostitve med nosečnostjo tudi stimulira humani horionski gonadotropin iz razvijajočega zarodka. Še vedno je nejasno ali relaksin lahko s povratno zanko vpliva na hipofizo ali plod, da vpliva na luteinising hormon ali humani horionski gonadotropin in tako nadzoruje lastno izločanje..&lt;br /&gt;
Relaksin opravlja svoje dejavnosti na reproduktivni sistem in druge organe z aktiviranjem posebnih receptorjev na teh tkivih.&lt;br /&gt;
Kaj se zgodi, če imaš preveč relaksina?&lt;br /&gt;
Podrobneje  niso opisane motnje izločanja relaksina. Študije namigujejo, da so visoke ravni relaksina v krvnem obtoku  matere  povezane s prezgodnjim rojstvom, predvidoma preko njenih učinkov na rupture fetalnih membran in odprtje materničnega vratu. Vendar pa so potrebne dodatne raziskave za potrditev teh ugotovitvev.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;&#039;&#039;Kaj se zgodi, če imaš premalo relaksina?&#039;&#039;&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Obstaja nekaj dokazov, da nizke ravni relaksina lahko prispevajo k stanju znanemu  kot sklerodermija, kjer se koža odebeli in otrdi. To je posledica razvoja fibroze in brazgotinjenja na koži, ki se pojavlja tudi v pljučih, želodcu in krvnih žilah.&lt;br /&gt;
  	&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Viri:&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://en.wikipedia.org/wiki/Relaxin&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://www.britannica.com/EBchecked/topic/496940/relaxin&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://www.whattoexpect.com/pregnancy/pregnancy-health/pregnancy-hormones/hpl.aspx&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/201171&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[[Category:LEX]]&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>MNovinec</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Relaksin&amp;diff=8689</id>
		<title>Relaksin</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Relaksin&amp;diff=8689"/>
		<updated>2013-12-27T08:53:12Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;MNovinec: &lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Relaksin je proteinski hormon, proizveden iz prohormona (&#039;predhormona&#039;) imenovanega prorelaksina, nastane pa z odcepljanjem dodatne peptidne verige. Relaksin je strukturno heterodimer dveh peptidnih verig sestavljenih iz 24 oz. 29 aminokislinskih ostankov in povezanih z disulfidnimi mostički. Spada v isto družino hormonov kot insulin. V zadnjem desetletju  so odkrili več relaksinu podobnih peptidov, kljub temu  pa funkcija teh  peptidov ostaja  nejasna. Prvič ga je opisal Frederick Hisaw, leta 1926.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;&#039;&#039;Sinteza in funkcija v človeškem telesu&#039;&#039;&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Pri ženski se sintetizira v jajčniku in prsihm med nosečnostjo pa tudi v posteljici. Ima pomembne učinke v ženskem reproduktivnem sistemu in med nosečnostjo. Med pripravami na porod sprošča vezi v medenici in mehča ter širi maternični vrat.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Pri ženskah se relaksin izloča iz telesca v jajčniku (corpus luteum) v krvni  obtok. Med nosečnostjo se sprošča tudi iz posteljice (membrane, ki obdaja plod) in sluznice maternice. Pri moških se relaksin izloča iz prostate in se lahko zazna v semenu, vendar na splošno ni v krvnem obtoku.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Učinki relaksina so najboljše opisani med ženskim  reprodukcijskim ciklom in nosečnostjo. Relaksin v krvi naraste  po ovulaciji, v drugi polovici menstrualnega cikla. V tej fazi menijo, da sprosti steno maternice z zaviranjem kontrakcije in pripravlja maternično sluznico na nosečnost. Če do  nosečnosti ne pride, raven relaksina znova pade. Med nosečnostjo je raven  relaksina najvišja v prvem trimesečju ter ob porodu. V tem času menijo, da spodbuja implantacijo zarodka v steno maternice in rast posteljice. Zgodaj v nosečnost  relaksin tudi zavira krčenje v steni maternice, da se prepreči prezgodnji porod. Relaksin lahko uravnava  materin srčno-žilni in izločalni sistem tako da se prilagodijo povečanemu povpraševanja kisika in hranilnih snovi za plod in na obdelavo nastalih dodatnih odpadkov. Menijo, da to zgodi  s sproščanjem  materinih krvnih žil, da se poveča pretok krvi v posteljico in ledvice.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Vloga relaksina pri moških je manj jasna. Vendar pa obstaja dokaz, da lahko izboljša gibanje spermijev v semenu.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Nedavne študije so pokazale vplive relaksina na druge sisteme v telesu. Relaksin zmanjša  fibrozo tkiva v ledvicah , srcu, pljučih in jetrih ter spodbuja celjenje ran. Fibroza tkiva  je nastanek trdega tkiva zaradi vnetja, ki lahko povzroči brazgotinjenje in izgubo funkcije organov. To je spodbudilo interes za raziskovanje, kako se poškodovano srčno tkivo zaceli, kar bi lahko pomagalo pri zdravljenju srčnih poškodb v prihodnjosti. Poleg tega lahko relaksin vpliva na krvni tlak, da sprosti krvne žile; spodbuja rast  novih krvnih žil; in je tudi protivneten. Vse te lastnosti ga lahko naredijo potencialen terapevtski cilj za zdravljenje nekaterih bolezni.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;&#039;&#039;Kako je relaksin reguliran?&#039;&#039;&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Nadzor nad izločanjem  relaksina  pri ljudeh še ni povsem razjasnjen. Domneva se, da se relaksin proizvaja v jajčnikih  med menstrualnim ciklom stimuliran z  luteinizirajočim hormonom iz hipofize, in da sprostitve med nosečnostjo tudi stimulira humani horionski gonadotropin iz razvijajočega zarodka. Še vedno je nejasno ali relaksin lahko s povratno zanko vpliva na hipofizo ali plod, da vpliva na luteinising hormon ali humani horionski gonadotropin in tako nadzoruje lastno izločanje..&lt;br /&gt;
Relaksin opravlja svoje dejavnosti na reproduktivni sistem in druge organe z aktiviranjem posebnih receptorjev na teh tkivih.&lt;br /&gt;
Kaj se zgodi, če imaš preveč relaksina?&lt;br /&gt;
Podrobneje  niso opisane motnje izločanja relaksina. Študije namigujejo, da so visoke ravni relaksina v krvnem obtoku  matere  povezane s prezgodnjim rojstvom, predvidoma preko njenih učinkov na rupture fetalnih membran in odprtje materničnega vratu. Vendar pa so potrebne dodatne raziskave za potrditev teh ugotovitvev.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Kaj se zgodi, če imaš premalo relaksina?&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Obstaja nekaj dokazov, da nizke ravni relaksina lahko prispevajo k stanju znanemu  kot sklerodermija, kjer se koža odebeli in otrdi. To je posledica razvoja fibroze in brazgotinjenja na koži, ki se pojavlja tudi v pljučih, želodcu in krvnih žilah.&lt;br /&gt;
  	&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Viri:&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://en.wikipedia.org/wiki/Relaxin&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://www.britannica.com/EBchecked/topic/496940/relaxin&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://www.whattoexpect.com/pregnancy/pregnancy-health/pregnancy-hormones/hpl.aspx&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/201171&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[[Category:LEX]]&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>MNovinec</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Relaksin&amp;diff=8688</id>
		<title>Relaksin</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Relaksin&amp;diff=8688"/>
		<updated>2013-12-27T08:50:55Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;MNovinec: &lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Relaksin je proteinski hormon, proizveden iz prohormona (&#039;predhormona&#039;) imenovanega prorelaksina, nastane pa z odcepljanjem dodatne peptidne verige. Relaksin je strukturno heterodimer dveh peptidnih verig sestavljenih iz 24 oz. 29 aminokislinskih ostankov in povezanih z disulfidnimi mostički. Spada v isto družino hormonov kot insulin. V zadnjem desetletju  so odkrili več relaksinu podobnih peptidov, kljub temu  pa funkcija teh  peptidov ostaja  nejasna. Prvič ga je opisal Frederick Hisaw, leta 1926.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;&#039;&#039;Sinteza in funkcija v človeškem telesu&#039;&#039;&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Pri ženski je sintetiziran v jajčniku, prsih in med nosečnostjo tudi posteljici. Ima pomembne učinke v ženskem reproduktivnem sistemu in med nosečnostjo. Med pripravami  na porod sprošča vezi v medenici in mehča ter širi maternični vrat.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Pri ženskah, se relaksin izloča iz telesca v jajčniku (corpus luteum) v krvni  obtok. Med nosečnostjo se tudi sprošča iz posteljice- membrane, ki obdaja plod-  in sluznice maternice. Pri moških se relaksin izloča iz prostate in se lahko zazna v semenu, vendar na splošno ni v krvnem obtoku.&lt;br /&gt;
Učinki relaksina so najboljše opisani med ženskim  reprodukcijskim ciklom in nosečnostjo. Relaksin v krvi naraste  po ovulaciji, v drugi polovici menstrualnega cikla.&lt;br /&gt;
V tej fazi menijo, da sprosti steno maternice z zaviranjem kontrakcije in pripravlja maternično sluznico na nosečnost. Če do  nosečnosti ne pride,  raven relaksina znova pade. Med nosečnostjo je raven  relaksina najvišja v prvem trimesečju ter ob porodu. V tem času menijo, da spodbuja implantacijo zarodka v steno maternice in rast posteljice. Zgodaj v nosečnost  relaksin tudi zavira krčenje v steni maternice, da se prepreči prezgodnji porod. Relaksin lahko uravnava  materin srčno-žilni in izločalni sistem tako da se prilagodijo povečanemu povpraševanja kisika in hranilnih snovi za plod in na obdelavo nastalih dodatnih odpadkov. Menijo, da to zgodi  s sproščanjem  materinih krvnih žil, da se poveča pretok krvi v posteljico in ledvice.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Vloga relaksina pri moških je manj jasna. Vendar pa obstaja dokaz, da lahko izboljša gibanje spermijev v semenu.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Nedavne študije so pokazale vplive relaksina na druge sisteme v telesu. Relaksin zmanjša  fibrozo tkiva v ledvicah , srcu, pljučih in jetrih ter spodbuja celjenje ran. Fibroza tkiva  je nastanek trdega tkiva zaradi vnetja, ki lahko povzroči brazgotinjenje in izgubo funkcije organov. To je spodbudilo interes za raziskovanje, kako se poškodovano srčno tkivo zaceli, kar bi lahko pomagalo pri zdravljenju srčnih poškodb v prihodnjosti. Poleg tega lahko relaksin vpliva na krvni tlak, da sprosti krvne žile; spodbuja rast  novih krvnih žil; in je tudi protivneten. Vse te lastnosti ga lahko naredijo potencialen terapevtski cilj za zdravljenje nekaterih bolezni.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Kako je relaksin kontroliran?&lt;br /&gt;
Nadzor nad izločanjem  relaksina  pri ljudeh še ni povsem razjasnjen. Domneva se, da se relaksin proizvaja v jajčnikih  med menstrualnim ciklom stimuliran z  luteinizirajočim hormonom iz hipofize, in da sprostitve med nosečnostjo tudi stimulira humani horionski gonadotropin iz razvijajočega zarodka. Še vedno je nejasno ali relaksin lahko s povratno zanko vpliva na hipofizo ali plod, da vpliva na luteinising hormon ali humani horionski gonadotropin in tako nadzoruje lastno izločanje..&lt;br /&gt;
Relaksin opravlja svoje dejavnosti na reproduktivni sistem in druge organe z aktiviranjem posebnih receptorjev na teh tkivih.&lt;br /&gt;
Kaj se zgodi, če imaš preveč relaksina?&lt;br /&gt;
Podrobneje  niso opisane motnje izločanja relaksina. Študije namigujejo, da so visoke ravni relaksina v krvnem obtoku  matere  povezane s prezgodnjim rojstvom, predvidoma preko njenih učinkov na rupture fetalnih membran in odprtje materničnega vratu. Vendar pa so potrebne dodatne raziskave za potrditev teh ugotovitvev.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Kaj se zgodi, če imaš premalo relaksina?&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Obstaja nekaj dokazov, da nizke ravni relaksina lahko prispevajo k stanju znanemu  kot sklerodermija, kjer se koža odebeli in otrdi. To je posledica razvoja fibroze in brazgotinjenja na koži, ki se pojavlja tudi v pljučih, želodcu in krvnih žilah.&lt;br /&gt;
  	&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Viri:&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://en.wikipedia.org/wiki/Relaxin&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://www.britannica.com/EBchecked/topic/496940/relaxin&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://www.whattoexpect.com/pregnancy/pregnancy-health/pregnancy-hormones/hpl.aspx&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/201171&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[[Category:LEX]]&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>MNovinec</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Relaksin&amp;diff=8687</id>
		<title>Relaksin</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Relaksin&amp;diff=8687"/>
		<updated>2013-12-27T08:48:18Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;MNovinec: &lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Relaksin je proteinski hormon, proizveden iz prohormona (&#039;predhormona&#039;) imenovanega prorelaksina, nastane pa z odceplanjem dodatne peptidne verige. Relaksin je strukturno heterodimer dveh peptidnih verig sestavljen iz 24-29 aminokislin povezani z disulfidnimi mostovi. Spada v isto družino hormonov kot insulin. V zadnjem desetletju  so odkrili več relaksinu podobnih peptidov, kljub temu  pa funkcija teh  peptidov ostaja  nejasna. Prvič ga je opisal Frederick Hisaw, leta 1926&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Sinteza in funkcija v človeškem telesu&lt;br /&gt;
Pri ženski je sintetiziran v jajčniku, prsih in med nosečnostjo tudi posteljici. Ima pomembne učinke v ženskem reproduktivnem sistemu in med nosečnostjo. Med pripravami  na porod sprošča vezi v medenici in mehča ter širi maternični vrat.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Pri ženskah, se relaksin izloča iz telesca v jajčniku (corpus luteum) v krvni  obtok. Med nosečnostjo se tudi sprošča iz posteljice- membrane, ki obdaja plod-  in sluznice maternice. Pri moških se relaksin izloča iz prostate in se lahko zazna v semenu, vendar na splošno ni v krvnem obtoku.&lt;br /&gt;
Učinki relaksina so najboljše opisani med ženskim  reprodukcijskim ciklom in nosečnostjo. Relaksin v krvi naraste  po ovulaciji, v drugi polovici menstrualnega cikla.&lt;br /&gt;
V tej fazi menijo, da sprosti steno maternice z zaviranjem kontrakcije in pripravlja maternično sluznico na nosečnost. Če do  nosečnosti ne pride,  raven relaksina znova pade. Med nosečnostjo je raven  relaksina najvišja v prvem trimesečju ter ob porodu. V tem času menijo, da spodbuja implantacijo zarodka v steno maternice in rast posteljice. Zgodaj v nosečnost  relaksin tudi zavira krčenje v steni maternice, da se prepreči prezgodnji porod. Relaksin lahko uravnava  materin srčno-žilni in izločalni sistem tako da se prilagodijo povečanemu povpraševanja kisika in hranilnih snovi za plod in na obdelavo nastalih dodatnih odpadkov. Menijo, da to zgodi  s sproščanjem  materinih krvnih žil, da se poveča pretok krvi v posteljico in ledvice.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Vloga relaksina pri moških je manj jasna. Vendar pa obstaja dokaz, da lahko izboljša gibanje spermijev v semenu.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Nedavne študije so pokazale vplive relaksina na druge sisteme v telesu. Relaksin zmanjša  fibrozo tkiva v ledvicah , srcu, pljučih in jetrih ter spodbuja celjenje ran. Fibroza tkiva  je nastanek trdega tkiva zaradi vnetja, ki lahko povzroči brazgotinjenje in izgubo funkcije organov. To je spodbudilo interes za raziskovanje, kako se poškodovano srčno tkivo zaceli, kar bi lahko pomagalo pri zdravljenju srčnih poškodb v prihodnjosti. Poleg tega lahko relaksin vpliva na krvni tlak, da sprosti krvne žile; spodbuja rast  novih krvnih žil; in je tudi protivneten. Vse te lastnosti ga lahko naredijo potencialen terapevtski cilj za zdravljenje nekaterih bolezni.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Kako je relaksin kontroliran?&lt;br /&gt;
Nadzor nad izločanjem  relaksina  pri ljudeh še ni povsem razjasnjen. Domneva se, da se relaksin proizvaja v jajčnikih  med menstrualnim ciklom stimuliran z  luteinizirajočim hormonom iz hipofize, in da sprostitve med nosečnostjo tudi stimulira humani horionski gonadotropin iz razvijajočega zarodka. Še vedno je nejasno ali relaksin lahko s povratno zanko vpliva na hipofizo ali plod, da vpliva na luteinising hormon ali humani horionski gonadotropin in tako nadzoruje lastno izločanje..&lt;br /&gt;
Relaksin opravlja svoje dejavnosti na reproduktivni sistem in druge organe z aktiviranjem posebnih receptorjev na teh tkivih.&lt;br /&gt;
Kaj se zgodi, če imaš preveč relaksina?&lt;br /&gt;
Podrobneje  niso opisane motnje izločanja relaksina. Študije namigujejo, da so visoke ravni relaksina v krvnem obtoku  matere  povezane s prezgodnjim rojstvom, predvidoma preko njenih učinkov na rupture fetalnih membran in odprtje materničnega vratu. Vendar pa so potrebne dodatne raziskave za potrditev teh ugotovitvev.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Kaj se zgodi, če imaš premalo relaksina?&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Obstaja nekaj dokazov, da nizke ravni relaksina lahko prispevajo k stanju znanemu  kot sklerodermija, kjer se koža odebeli in otrdi. To je posledica razvoja fibroze in brazgotinjenja na koži, ki se pojavlja tudi v pljučih, želodcu in krvnih žilah.&lt;br /&gt;
  	&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Viri:&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://en.wikipedia.org/wiki/Relaxin&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://www.britannica.com/EBchecked/topic/496940/relaxin&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://www.whattoexpect.com/pregnancy/pregnancy-health/pregnancy-hormones/hpl.aspx&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/201171&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[[Category:LEX]]&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>MNovinec</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Relaksin&amp;diff=8686</id>
		<title>Relaksin</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Relaksin&amp;diff=8686"/>
		<updated>2013-12-27T08:47:27Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;MNovinec: New page: Relaksin je proteinski hormon, proizveden iz prohormona (&amp;#039;predhormona&amp;#039;) imenovanega prorelaksina, nastane pa z odceplanjem dodatne peptidne verige. Relaksin je strukturno heterodimer dveh ...&lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Relaksin je proteinski hormon, proizveden iz prohormona (&#039;predhormona&#039;) imenovanega prorelaksina, nastane pa z odceplanjem dodatne peptidne verige. Relaksin je strukturno heterodimer dveh peptidnih verig sestavljen iz 24-29 aminokislin povezani z disulfidnimi mostovi. Spada v isto družino hormonov kot insulin. V zadnjem desetletju  so odkrili več relaksinu podobnih peptidov, kljub temu  pa funkcija teh  peptidov ostaja  nejasna. Prvič ga je opisal Frederick Hisaw, leta 1926&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Sinteza in funkcija v človeškem telesu&lt;br /&gt;
Pri ženski je sintetiziran v jajčniku, prsih in med nosečnostjo tudi posteljici. Ima pomembne učinke v ženskem reproduktivnem sistemu in med nosečnostjo. Med pripravami  na porod sprošča vezi v medenici in mehča ter širi maternični vrat.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Pri ženskah, se relaksin izloča iz telesca v jajčniku (corpus luteum) v krvni  obtok. Med nosečnostjo se tudi sprošča iz posteljice- membrane, ki obdaja plod-  in sluznice maternice. Pri moških se relaksin izloča iz prostate in se lahko zazna v semenu, vendar na splošno ni v krvnem obtoku.&lt;br /&gt;
Učinki relaksina so najboljše opisani med ženskim  reprodukcijskim ciklom in nosečnostjo. Relaksin v krvi naraste  po ovulaciji, v drugi polovici menstrualnega cikla.&lt;br /&gt;
V tej fazi menijo, da sprosti steno maternice z zaviranjem kontrakcije in pripravlja maternično sluznico na nosečnost. Če do  nosečnosti ne pride,  raven relaksina znova pade. Med nosečnostjo je raven  relaksina najvišja v prvem trimesečju ter ob porodu. V tem času menijo, da spodbuja implantacijo zarodka v steno maternice in rast posteljice. Zgodaj v nosečnost  relaksin tudi zavira krčenje v steni maternice, da se prepreči prezgodnji porod. Relaksin lahko uravnava  materin srčno-žilni in izločalni sistem tako da se prilagodijo povečanemu povpraševanja kisika in hranilnih snovi za plod in na obdelavo nastalih dodatnih odpadkov. Menijo, da to zgodi  s sproščanjem  materinih krvnih žil, da se poveča pretok krvi v posteljico in ledvice.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Vloga relaksina pri moških je manj jasna. Vendar pa obstaja dokaz, da lahko izboljša gibanje spermijev v semenu.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Nedavne študije so pokazale vplive relaksina na druge sisteme v telesu. Relaksin zmanjša  fibrozo tkiva v ledvicah , srcu, pljučih in jetrih ter spodbuja celjenje ran. Fibroza tkiva  je nastanek trdega tkiva zaradi vnetja, ki lahko povzroči brazgotinjenje in izgubo funkcije organov. To je spodbudilo interes za raziskovanje, kako se poškodovano srčno tkivo zaceli, kar bi lahko pomagalo pri zdravljenju srčnih poškodb v prihodnjosti. Poleg tega lahko relaksin vpliva na krvni tlak, da sprosti krvne žile; spodbuja rast  novih krvnih žil; in je tudi protivneten. Vse te lastnosti ga lahko naredijo potencialen terapevtski cilj za zdravljenje nekaterih bolezni.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Kako je relaksin kontroliran?&lt;br /&gt;
Nadzor nad izločanjem  relaksina  pri ljudeh še ni povsem razjasnjen. Domneva se, da se relaksin proizvaja v jajčnikih  med menstrualnim ciklom stimuliran z  luteinizirajočim hormonom iz hipofize, in da sprostitve med nosečnostjo tudi stimulira humani horionski gonadotropin iz razvijajočega zarodka. Še vedno je nejasno ali relaksin lahko s povratno zanko vpliva na hipofizo ali plod, da vpliva na luteinising hormon ali humani horionski gonadotropin in tako nadzoruje lastno izločanje..&lt;br /&gt;
Relaksin opravlja svoje dejavnosti na reproduktivni sistem in druge organe z aktiviranjem posebnih receptorjev na teh tkivih.&lt;br /&gt;
Kaj se zgodi, če imaš preveč relaksina?&lt;br /&gt;
Podrobneje  niso opisane motnje izločanja relaksina. Študije namigujejo, da so visoke ravni relaksina v krvnem obtoku  matere  povezane s prezgodnjim rojstvom, predvidoma preko njenih učinkov na rupture fetalnih membran in odprtje materničnega vratu. Vendar pa so potrebne dodatne raziskave za potrditev teh ugotovitvev.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Kaj se zgodi, če imaš premalo relaksina?&lt;br /&gt;
  	Obstaja nekaj dokazov, da nizke ravni relaksina lahko prispevajo k stanju znanemu  kot sklerodermija, kjer se koža odebeli in otrdi. To je posledica razvoja fibroze in brazgotinjenja na koži, ki se pojavlja tudi v pljučih, želodcu in krvnih žilah.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Viri:&lt;br /&gt;
http://en.wikipedia.org/wiki/Relaxin&lt;br /&gt;
http://www.britannica.com/EBchecked/topic/496940/relaxin&lt;br /&gt;
http://www.whattoexpect.com/pregnancy/pregnancy-health/pregnancy-hormones/hpl.aspx&lt;br /&gt;
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/201171&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[[Category:LEX]]&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>MNovinec</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Kobalamin&amp;diff=8530</id>
		<title>Kobalamin</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Kobalamin&amp;diff=8530"/>
		<updated>2013-11-17T20:15:01Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;MNovinec: &lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Kobalamin oziroma z drugim imenom vitamin B12 je ena izmed številnih drugih vitaminov kompleksa B. Jedro molekule kobalamina je kobaltov kovinski ion, zato ima molekula po njem tako ime. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Kobalamin ima ključno vlogo pri normalnem delovanju možganov in živčevja ter tvorbi rdečih krvničk eritrocitov. Pomembno vlogo ima pri presnovi beljakovin, ogljikovih hidratov in maščob. Kobalamin je koencim, kar pomeni, da s pomočjo drugih encimov vpliva in sodeluje pri kemijskih reakcijah v organizmih. Udeležen je tudi v metaboličnih procesih vsake telesne celice in tudi pri sintezi DNK ter pretvorbi energij iz maščobnih kislin. Molekula prehranskega dopolnila vitamina B12 deluje tudi kot vir povečevanja telesnih energij. Industrijsko se ga pridobiva le z delovanjem določenih bakterijskih celic, ki ga proizvajajo. V velikih količinah ga najdemo pretežno le v živalskih in mlečnih izdelkih, medtem pri rastlinskih sojini in določeni žitni izdelki. Molekula vodotopnega kobalamina je tudi največja in najtežja ter najbolj zapletena molekulska struktura od ostalih drugih vitaminov, zato se ga težje absorbira v krvni obtok. V krvni obtok se ga absorbira le z združitvijo pomembnega intrinzičnega faktorja, kot je glikoprotein. Priporočena dnevna količina vitamina B12 za odraslega človeka je 2,5 µg. Večina zalog vitamina B12 za človeka je v jetrih, nekaj jih je v ledvicah in drugih tkivih ter zadostujejo skozi leta. Za dolgoletne vegane se pogosto prepozna pomanjkanje tega vitamina, ker ne zaužijejo mlečne in živalske izdelke razen alg in farmacevtskih preparatov. Simptomi pomanjkanja so lahko, kot so perniciozna anemija, demenca, izčrpanost, mravljinčenje, razdražljivost, odrevenelost.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Viri:&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://en.wikipedia.org/wiki/Vitamin_B12&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://sl.wikipedia.org/wiki/Vitamin_B12#Vitamin_B12_kot_prehransko_dopolnilo&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://www.e-vitamin.si/vitamin-b.html&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://www.hujsaj-zdravo.si/zdravje/zdrav_zivljenjski_slog/vitamin_b12_kobalamin/?print=Y&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://b12kobalamin.blogspot.com/2012/03/kaj-je-kobalamin-oziroma-b12.html&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://www.dimenzijazdravja.si/zdravje4/vitamini/vitamin-b/vitamin-b12&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://www.nutris.org/prehrana/abc-prehrane/vitamini/123-vitamin-b12.html&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://www.poslovni-bazar.si/?mod=articles&amp;amp;article=1659&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://www.zdravniski-nasveti.net/?nStran=teme&amp;amp;tema=vege&amp;amp;pog=3&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[[Category:LEX]]&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>MNovinec</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Kobalamin&amp;diff=8529</id>
		<title>Kobalamin</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Kobalamin&amp;diff=8529"/>
		<updated>2013-11-17T20:14:33Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;MNovinec: New page: Kobalamin oziroma z drugim imenom vitamin B12 je ena izmed številnih drugih vitaminov kompleksa B. Jedro molekule kobalamina je kobaltov kovinski ion, zato ima molekula po njem tako ime. ...&lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Kobalamin oziroma z drugim imenom vitamin B12 je ena izmed številnih drugih vitaminov kompleksa B. Jedro molekule kobalamina je kobaltov kovinski ion, zato ima molekula po njem tako ime. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Kobalamin ima ključno vlogo pri normalnem delovanju možganov in živčevja ter tvorbi rdečih krvničk eritrocitov. Pomembno vlogo ima pri presnovi beljakovin, ogljikovih hidratov in maščob. Kobalamin je koencim, kar pomeni, da s pomočjo drugih encimov vpliva in sodeluje pri kemijskih reakcijah v organizmih. Udeležen je tudi v metaboličnih procesih vsake telesne celice in tudi pri sintezi DNK ter pretvorbi energij iz maščobnih kislin. Molekula prehranskega dopolnila vitamina B12 deluje tudi kot vir povečevanja telesnih energij. Industrijsko se ga pridobiva le z delovanjem določenih bakterijskih celic, ki ga proizvajajo. V velikih količinah ga najdemo pretežno le v živalskih in mlečnih izdelkih, medtem pri rastlinskih sojini in določeni žitni izdelki. Molekula vodotopnega kobalamina je tudi največja in najtežja ter najbolj zapletena molekulska struktura od ostalih drugih vitaminov, zato se ga težje absorbira v krvni obtok. V krvni obtok se ga absorbira le z združitvijo pomembnega intrinzičnega faktorja, kot je glikoprotein. Priporočena dnevna količina vitamina B12 za odraslega človeka je 2,5 µg. Večina zalog vitamina B12 za človeka je v jetrih, nekaj jih je v ledvicah in drugih tkivih ter zadostujejo skozi leta. Za dolgoletne vegane se pogosto prepozna pomanjkanje tega vitamina, ker ne zaužijejo mlečne in živalske izdelke razen alg in farmacevtskih preparatov. Simptomi pomanjkanja so lahko, kot so perniciozna anemija, demenca, izčrpanost, mravljinčenje, razdražljivost, odrevenelost.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Viri:&lt;br /&gt;
http://en.wikipedia.org/wiki/Vitamin_B12&lt;br /&gt;
http://sl.wikipedia.org/wiki/Vitamin_B12#Vitamin_B12_kot_prehransko_dopolnilo&lt;br /&gt;
http://www.e-vitamin.si/vitamin-b.html&lt;br /&gt;
http://www.hujsaj-zdravo.si/zdravje/zdrav_zivljenjski_slog/vitamin_b12_kobalamin/?print=Y&lt;br /&gt;
http://b12kobalamin.blogspot.com/2012/03/kaj-je-kobalamin-oziroma-b12.html&lt;br /&gt;
http://www.dimenzijazdravja.si/zdravje4/vitamini/vitamin-b/vitamin-b12&lt;br /&gt;
http://www.nutris.org/prehrana/abc-prehrane/vitamini/123-vitamin-b12.html&lt;br /&gt;
http://www.poslovni-bazar.si/?mod=articles&amp;amp;article=1659&lt;br /&gt;
http://www.zdravniski-nasveti.net/?nStran=teme&amp;amp;tema=vege&amp;amp;pog=3&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[[Category:LEX]]&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>MNovinec</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Category:LEX&amp;diff=8528</id>
		<title>Category:LEX</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Category:LEX&amp;diff=8528"/>
		<updated>2013-11-17T20:13:41Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;MNovinec: &lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Gesla v slovarjih so večinoma obdelali študenti dodiplomskih študijev v okviru seminarjev pri različnih predmetih, predvsem Biokemije in Molekularnih osnov ved o življenju. Učitelji so pregledali večino, ne pa vseh opisov gesel, zato vsebine ni mogoče jemati kot nujno pravilne.&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>MNovinec</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Category:LEX&amp;diff=8527</id>
		<title>Category:LEX</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Category:LEX&amp;diff=8527"/>
		<updated>2013-11-17T20:13:00Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;MNovinec: Removing all content from page&lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>MNovinec</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Category:LEX&amp;diff=8526</id>
		<title>Category:LEX</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Category:LEX&amp;diff=8526"/>
		<updated>2013-11-17T20:12:14Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;MNovinec: Kobalamin&lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Kobalamin&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Kobalamin oziroma z drugim imenom vitamin B12 je ena izmed številnih drugih vitaminov kompleksa B. Jedro molekule kobalamina je kobaltov kovinski ion, zato ima molekula po njem tako ime. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Kobalamin ima ključno vlogo pri normalnem delovanju možganov in živčevja ter tvorbi rdečih krvničk eritrocitov. Pomembno vlogo ima pri presnovi beljakovin, ogljikovih hidratov in maščob. Kobalamin je koencim, kar pomeni, da s pomočjo drugih encimov vpliva in sodeluje pri kemijskih reakcijah v organizmih. Udeležen je tudi v metaboličnih procesih vsake telesne celice in tudi pri sintezi DNK ter pretvorbi energij iz maščobnih kislin. Molekula prehranskega dopolnila vitamina B12 deluje tudi kot vir povečevanja telesnih energij. Industrijsko se ga pridobiva le z delovanjem določenih bakterijskih celic, ki ga proizvajajo. V velikih količinah ga najdemo pretežno le v živalskih in mlečnih izdelkih, medtem pri rastlinskih sojini in določeni žitni izdelki. Molekula vodotopnega kobalamina je tudi največja in najtežja ter najbolj zapletena molekulska struktura od ostalih drugih vitaminov, zato se ga težje absorbira v krvni obtok. V krvni obtok se ga absorbira le z združitvijo pomembnega intrinzičnega faktorja, kot je glikoprotein. Priporočena dnevna količina vitamina B12 za odraslega človeka je 2,5 µg. Večina zalog vitamina B12 za človeka je v jetrih, nekaj jih je v ledvicah in drugih tkivih ter zadostujejo skozi leta. Za dolgoletne vegane se pogosto prepozna pomanjkanje tega vitamina, ker ne zaužijejo mlečne in živalske izdelke razen alg in farmacevtskih preparatov. Simptomi pomanjkanja so lahko, kot so perniciozna anemija, demenca, izčrpanost, mravljinčenje, razdražljivost, odrevenelost.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Viri:&lt;br /&gt;
http://en.wikipedia.org/wiki/Vitamin_B12&lt;br /&gt;
http://sl.wikipedia.org/wiki/Vitamin_B12#Vitamin_B12_kot_prehransko_dopolnilo&lt;br /&gt;
http://www.e-vitamin.si/vitamin-b.html&lt;br /&gt;
http://www.hujsaj-zdravo.si/zdravje/zdrav_zivljenjski_slog/vitamin_b12_kobalamin/?print=Y&lt;br /&gt;
http://b12kobalamin.blogspot.com/2012/03/kaj-je-kobalamin-oziroma-b12.html&lt;br /&gt;
http://www.dimenzijazdravja.si/zdravje4/vitamini/vitamin-b/vitamin-b12&lt;br /&gt;
http://www.nutris.org/prehrana/abc-prehrane/vitamini/123-vitamin-b12.html&lt;br /&gt;
http://www.poslovni-bazar.si/?mod=articles&amp;amp;article=1659&lt;br /&gt;
http://www.zdravniski-nasveti.net/?nStran=teme&amp;amp;tema=vege&amp;amp;pog=3&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[[Category:LEX]]&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>MNovinec</name></author>
	</entry>
</feed>