<?xml version="1.0"?>
<feed xmlns="http://www.w3.org/2005/Atom" xml:lang="en">
	<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/api.php?action=feedcontributions&amp;feedformat=atom&amp;user=Nives+Naraglav</id>
	<title>Wiki FKKT - User contributions [en]</title>
	<link rel="self" type="application/atom+xml" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/api.php?action=feedcontributions&amp;feedformat=atom&amp;user=Nives+Naraglav"/>
	<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Special:Contributions/Nives_Naraglav"/>
	<updated>2026-07-05T09:25:32Z</updated>
	<subtitle>User contributions</subtitle>
	<generator>MediaWiki 1.45.3</generator>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Tretja_generacija_proizvodnje_biovodika_s_pomo%C4%8Djo,_z_mikroalgami_Scenedesmus_obliquus_hranjenimi_bakterijami_Clostridium_butyricum_in_me%C5%A1anico_prilagojenih_mikroorganizmov&amp;diff=10591</id>
		<title>Tretja generacija proizvodnje biovodika s pomočjo, z mikroalgami Scenedesmus obliquus hranjenimi bakterijami Clostridium butyricum in mešanico prilagojenih mikroorganizmov</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Tretja_generacija_proizvodnje_biovodika_s_pomo%C4%8Djo,_z_mikroalgami_Scenedesmus_obliquus_hranjenimi_bakterijami_Clostridium_butyricum_in_me%C5%A1anico_prilagojenih_mikroorganizmov&amp;diff=10591"/>
		<updated>2015-05-22T05:03:48Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;Nives Naraglav: /* VIRI */&lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;==UVOD== &lt;br /&gt;
Tretja generacija proizvodnje biovodika s pomočjo, z  mikroalgami Scenedesmus obliquus hranjenimi bakterijami Clostridium butyricum in mešanico prilagojenih mikroorganizmov  &lt;br /&gt;
Biovodik, se kot (stranski) produkt mikroorganizmov v literaturi večkrat omenja kot bodoči vir energije, saj je v primerjavi z zemeljskim plinom njegovo pridobivanje relativno varno in okolju prijazno ter omogoča večjo decentralizacijo proizvodnje. Vodik biološkega izvora je mogoče pridobivati s (ne)posredno biofotolizo vode s pomočjo zelenih alg in cianobakterij, kot tudi s pomočjo bakterij, ki omogočajo fotofermentacijo organskih snovi, kjer je svetloba nujno potrebna za potek reakcij oz. s pomočjo bakterij, ki omogočajo fermentacijo tudi v temi, v anoksičnih pogojih, kjer kisik ne deluje kot akceptor elektronov. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==NAMEN RAZISKAVE==&lt;br /&gt;
Raziskovalna skupina Patricije Moure se je odločila primerjati količino in čistost biovodika, ki ga proizvedejo čiste, gram pozitivne anaerobne bakterije Clostridium butyricum ter mešanica anaerobnih mikroorganizmov, ki so prisotni v odpadnih vodah. Skupina je kot substrat fermentacije uporabila biomaso pridobljeno iz zelenih alg Scenedesmus obliquus. Namen raziskave je torej bil tudi določiti vsebnost in dostopnost sladkorjev in ogljikovih hidratov iz biomase ter raziskati sposobnost omenjenih kultur pri pretvorbi hranil v vodik.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==POTEK DELA==&lt;br /&gt;
Znanstveniki so, zaradi enostavnih pogojev gojenja ter visokega izkoristka proizvodnje in hrambe ogljikovih hidratov, kot najoptimalnejši vir substrata fermentacije izbrali mikroalge Scenedesmus obliquus. Mikroalge so bile pred inkubacijo z bakterijami centrifugirane, posušene ter zmlete v prah. Po obdelavi s toplotnim šokom, so bili mikroorganizmi odpadnih voda razdeljeni v gojišči (namenjeni obogatitvi kultur bakterij rodu Clostridium), kjer so po toplotni selekciji pri 37oC oz. 58oC preživele mezofilne (LE37) oz. termofilne (LE58) bakterije. Podobno je bila čista kultura bakterij Clostridium butyricum gojena v enakem obogatitvenem gojišču pri 37 oC. Raziskovalci so glede na različne koncentracije dodane biomase alg spremljali časovno spreminjanje količine plina vodika ter ogljikovega dioksida prek plinske kromatografije ter koncentracijo organskih kislin ter sladkorjev v filtriranem supernatantu, pridobljenem po centrifugaciji bakterij v gojišču. V filtratu so bile s pomočjo tekočinske kromatografije visokih zmogljivosti (HPLC), analizirane koncentracije propanojske, ocetne, maslene, mravljične, izomaslene ter izovalerične (izopentanojske) kisline.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==REZULTATI IN ZAKLJUČEK==&lt;br /&gt;
Razlika med fermentacijo čiste glukoze in čistega škroba, ki poteče v kulturah LE37 in LE58, je statistično zanemarljiva. Po drugi strani pa je fermentacija biomase mikroalg Scenedesmus obliquus (kjer sta od vseh ogljikovih hidratov in sladkorjev najdostopnejša škrob in glukoza; slednja predstavlja 18% mase suhe snovi), bolj učinkovitejša v kulturi LE37, z višjo volumetrično produktivnostjo (34.8 v primerjavi z 15.3 mL H2/g kulture) in višjo stopnjo produkcije vodika (1.52 v primerjavi z 0.72 mol H2/mol sladkorjev biomase), čeprav nekoliko nižjo čistostjo vodika- nižjim razmerjem med vodikom in ogljikovim dioksidom (0.75 v primerjavi z 1.4). Meritve volumetrične produktivnosti (35.0 mL H2/g kulture) in čistosti vodika (1.6), kljub nižji stopnji produkcije vodika (1.44 mol H2/mol sladkorjev biomase), nakazujejo možnost uporabe čiste kulture bakterij Clostridium butyricum, kot najoptimalnejše kulture za proizvodnjo vodika.&lt;br /&gt;
Analiza s pomočjo HPLC je dokazala visoko stopnjo proizvodnje različnih organskih sladkorjev v kulturi LE37 in posledično nižjo čistost vodika ter nestabilno fermentacijo zaradi zapletenih metaboličnih poti mešane kulture celic. Znanstveniki predvidevajo, da bi nihanje količine proizvedenega vodika ter organskih sladkorjev lahko predstavljalo oviro pri industrijski proizvodnji vodika. Posledično bi prav tako lahko vse prednosti mešanja čiste kulture bakterij Clostridium butyricum in mešane kulture LE37 izvenele. Nižji stroški čiščenja vodika ter stabilnejša proizvodnja organskih kislin, ki se lahko uporabijo pri proizvodnji bioplastike, nakazujejo, da bi bila uporaba čiste kulture bakterij Clostridium butyricum najprimernejša za industrijsko proizvodnjo biovodika in bioplastike.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==VIRI==&lt;br /&gt;
J Ortigueira, L Alves, L Gouveia, P Moura (2015). Third generation biohydrogen production by Clostridium butyricum and adapted mixed cultures from Scenedesmus obliquus microalga biomass, Fuel, Volume 153, 1, Pages 128–134.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
D. Debabrata, V.T. NejaT (2008). Advances in biological hydrogen production processes. international journal of hydrogen energy vol.33; pages 6046-6057.&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>Nives Naraglav</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Tretja_generacija_proizvodnje_biovodika_s_pomo%C4%8Djo,_z_mikroalgami_Scenedesmus_obliquus_hranjenimi_bakterijami_Clostridium_butyricum_in_me%C5%A1anico_prilagojenih_mikroorganizmov&amp;diff=10590</id>
		<title>Tretja generacija proizvodnje biovodika s pomočjo, z mikroalgami Scenedesmus obliquus hranjenimi bakterijami Clostridium butyricum in mešanico prilagojenih mikroorganizmov</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Tretja_generacija_proizvodnje_biovodika_s_pomo%C4%8Djo,_z_mikroalgami_Scenedesmus_obliquus_hranjenimi_bakterijami_Clostridium_butyricum_in_me%C5%A1anico_prilagojenih_mikroorganizmov&amp;diff=10590"/>
		<updated>2015-05-22T05:03:34Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;Nives Naraglav: &lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;==UVOD== &lt;br /&gt;
Tretja generacija proizvodnje biovodika s pomočjo, z  mikroalgami Scenedesmus obliquus hranjenimi bakterijami Clostridium butyricum in mešanico prilagojenih mikroorganizmov  &lt;br /&gt;
Biovodik, se kot (stranski) produkt mikroorganizmov v literaturi večkrat omenja kot bodoči vir energije, saj je v primerjavi z zemeljskim plinom njegovo pridobivanje relativno varno in okolju prijazno ter omogoča večjo decentralizacijo proizvodnje. Vodik biološkega izvora je mogoče pridobivati s (ne)posredno biofotolizo vode s pomočjo zelenih alg in cianobakterij, kot tudi s pomočjo bakterij, ki omogočajo fotofermentacijo organskih snovi, kjer je svetloba nujno potrebna za potek reakcij oz. s pomočjo bakterij, ki omogočajo fermentacijo tudi v temi, v anoksičnih pogojih, kjer kisik ne deluje kot akceptor elektronov. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==NAMEN RAZISKAVE==&lt;br /&gt;
Raziskovalna skupina Patricije Moure se je odločila primerjati količino in čistost biovodika, ki ga proizvedejo čiste, gram pozitivne anaerobne bakterije Clostridium butyricum ter mešanica anaerobnih mikroorganizmov, ki so prisotni v odpadnih vodah. Skupina je kot substrat fermentacije uporabila biomaso pridobljeno iz zelenih alg Scenedesmus obliquus. Namen raziskave je torej bil tudi določiti vsebnost in dostopnost sladkorjev in ogljikovih hidratov iz biomase ter raziskati sposobnost omenjenih kultur pri pretvorbi hranil v vodik.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==POTEK DELA==&lt;br /&gt;
Znanstveniki so, zaradi enostavnih pogojev gojenja ter visokega izkoristka proizvodnje in hrambe ogljikovih hidratov, kot najoptimalnejši vir substrata fermentacije izbrali mikroalge Scenedesmus obliquus. Mikroalge so bile pred inkubacijo z bakterijami centrifugirane, posušene ter zmlete v prah. Po obdelavi s toplotnim šokom, so bili mikroorganizmi odpadnih voda razdeljeni v gojišči (namenjeni obogatitvi kultur bakterij rodu Clostridium), kjer so po toplotni selekciji pri 37oC oz. 58oC preživele mezofilne (LE37) oz. termofilne (LE58) bakterije. Podobno je bila čista kultura bakterij Clostridium butyricum gojena v enakem obogatitvenem gojišču pri 37 oC. Raziskovalci so glede na različne koncentracije dodane biomase alg spremljali časovno spreminjanje količine plina vodika ter ogljikovega dioksida prek plinske kromatografije ter koncentracijo organskih kislin ter sladkorjev v filtriranem supernatantu, pridobljenem po centrifugaciji bakterij v gojišču. V filtratu so bile s pomočjo tekočinske kromatografije visokih zmogljivosti (HPLC), analizirane koncentracije propanojske, ocetne, maslene, mravljične, izomaslene ter izovalerične (izopentanojske) kisline.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==REZULTATI IN ZAKLJUČEK==&lt;br /&gt;
Razlika med fermentacijo čiste glukoze in čistega škroba, ki poteče v kulturah LE37 in LE58, je statistično zanemarljiva. Po drugi strani pa je fermentacija biomase mikroalg Scenedesmus obliquus (kjer sta od vseh ogljikovih hidratov in sladkorjev najdostopnejša škrob in glukoza; slednja predstavlja 18% mase suhe snovi), bolj učinkovitejša v kulturi LE37, z višjo volumetrično produktivnostjo (34.8 v primerjavi z 15.3 mL H2/g kulture) in višjo stopnjo produkcije vodika (1.52 v primerjavi z 0.72 mol H2/mol sladkorjev biomase), čeprav nekoliko nižjo čistostjo vodika- nižjim razmerjem med vodikom in ogljikovim dioksidom (0.75 v primerjavi z 1.4). Meritve volumetrične produktivnosti (35.0 mL H2/g kulture) in čistosti vodika (1.6), kljub nižji stopnji produkcije vodika (1.44 mol H2/mol sladkorjev biomase), nakazujejo možnost uporabe čiste kulture bakterij Clostridium butyricum, kot najoptimalnejše kulture za proizvodnjo vodika.&lt;br /&gt;
Analiza s pomočjo HPLC je dokazala visoko stopnjo proizvodnje različnih organskih sladkorjev v kulturi LE37 in posledično nižjo čistost vodika ter nestabilno fermentacijo zaradi zapletenih metaboličnih poti mešane kulture celic. Znanstveniki predvidevajo, da bi nihanje količine proizvedenega vodika ter organskih sladkorjev lahko predstavljalo oviro pri industrijski proizvodnji vodika. Posledično bi prav tako lahko vse prednosti mešanja čiste kulture bakterij Clostridium butyricum in mešane kulture LE37 izvenele. Nižji stroški čiščenja vodika ter stabilnejša proizvodnja organskih kislin, ki se lahko uporabijo pri proizvodnji bioplastike, nakazujejo, da bi bila uporaba čiste kulture bakterij Clostridium butyricum najprimernejša za industrijsko proizvodnjo biovodika in bioplastike.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==VIRI==&lt;br /&gt;
J Ortigueira, L Alves, L Gouveia, P Moura (2015). Third generation biohydrogen production by Clostridium butyricum and adapted mixed cultures from Scenedesmus obliquus microalga biomass, Fuel, Volume 153, 1, Pages 128–134.&lt;br /&gt;
D. Debabrata, V.T. NejaT (2008). Advances in biological hydrogen production processes. international journal of hydrogen energy vol.33; pages 6046-6057.&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>Nives Naraglav</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Tretja_generacija_proizvodnje_biovodika_s_pomo%C4%8Djo,_z_mikroalgami_Scenedesmus_obliquus_hranjenimi_bakterijami_Clostridium_butyricum_in_me%C5%A1anico_prilagojenih_mikroorganizmov&amp;diff=10589</id>
		<title>Tretja generacija proizvodnje biovodika s pomočjo, z mikroalgami Scenedesmus obliquus hranjenimi bakterijami Clostridium butyricum in mešanico prilagojenih mikroorganizmov</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Tretja_generacija_proizvodnje_biovodika_s_pomo%C4%8Djo,_z_mikroalgami_Scenedesmus_obliquus_hranjenimi_bakterijami_Clostridium_butyricum_in_me%C5%A1anico_prilagojenih_mikroorganizmov&amp;diff=10589"/>
		<updated>2015-05-22T04:59:26Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;Nives Naraglav: &lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;==UVOD== &lt;br /&gt;
Tretja generacija proizvodnje biovodika s pomočjo, z  mikroalgami Scenedesmus obliquus hranjenimi bakterijami Clostridium butyricum in mešanico prilagojenih mikroorganizmov  &lt;br /&gt;
Biovodik, se kot (stranski) produkt mikroorganizmov v literaturi večkrat omenja kot bodoči vir energije, saj je v primerjavi z zemeljskim plinom njegovo pridobivanje relativno varno in okolju prijazno ter omogoča večjo decentralizacijo proizvodnje. Vodik biološkega izvora je mogoče pridobivati s (ne)posredno biofotolizo vode s pomočjo zelenih alg in cianobakterij, kot tudi s pomočjo bakterij, ki omogočajo fotofermentacijo organskih snovi, kjer je svetloba nujno potrebna za potek reakcij oz. s pomočjo bakterij, ki omogočajo fermentacijo tudi v temi, v anoksičnih pogojih, kjer kisik ne deluje kot akceptor elektronov. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==NAMEN RAZISKAVE==&lt;br /&gt;
Raziskovalna skupina Patricije Moure se je odločila primerjati količino in čistost biovodika, ki ga proizvedejo čiste, gram pozitivne anaerobne bakterije Clostridium butyricum ter mešanica anaerobnih mikroorganizmov, ki so prisotni v odpadnih vodah. Skupina je kot substrat fermentacije uporabila biomaso pridobljeno iz zelenih alg Scenedesmus obliquus. Namen raziskave je torej bil tudi določiti vsebnost in dostopnost sladkorjev in ogljikovih hidratov iz biomase ter raziskati sposobnost omenjenih kultur pri pretvorbi hranil v vodik.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==POTEK DELA==&lt;br /&gt;
Znanstveniki so, zaradi enostavnih pogojev gojenja ter visokega izkoristka proizvodnje in hrambe ogljikovih hidratov, kot najoptimalnejši vir substrata fermentacije izbrali mikroalge Scenedesmus obliquus. Mikroalge so bile pred inkubacijo z bakterijami centrifugirane, posušene ter zmlete v prah. Po obdelavi s toplotnim šokom, so bili mikroorganizmi odpadnih voda razdeljeni v gojišči (namenjeni obogatitvi kultur bakterij rodu Clostridium), kjer so po toplotni selekciji pri 37oC oz. 58oC preživele mezofilne (LE37) oz. termofilne (LE58) bakterije. Podobno je bila čista kultura bakterij Clostridium butyricum gojena v enakem obogatitvenem gojišču pri 37 oC. Raziskovalci so glede na različne koncentracije dodane biomase alg spremljali časovno spreminjanje količine plina vodika ter ogljikovega dioksida prek plinske kromatografije ter koncentracijo organskih kislin ter sladkorjev v filtriranem supernatantu, pridobljenem po centrifugaciji bakterij v gojišču. V filtratu so bile s pomočjo tekočinske kromatografije visokih zmogljivosti (HPLC), analizirane koncentracije propanojske, ocetne, maslene, mravljične, izomaslene ter izovalerične (izopentanojske) kisline.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==REZULTATI IN ZAKLJUČEK==&lt;br /&gt;
Razlika med fermentacijo čiste glukoze in čistega škroba, ki poteče v kulturah LE37 in LE58, je statistično zanemarljiva. Po drugi strani pa je fermentacija biomase mikroalg Scenedesmus obliquus (kjer sta od vseh ogljikovih hidratov in sladkorjev najdostopnejša škrob in glukoza; slednja predstavlja 18% mase suhe snovi), bolj učinkovitejša v kulturi LE37, z višjo volumetrično produktivnostjo (34.8 v primerjavi z 15.3 mL H2/g kulture) in višjo stopnjo produkcije vodika (1.52 v primerjavi z 0.72 mol H2/mol sladkorjev biomase), čeprav nekoliko nižjo čistostjo vodika- nižjim razmerjem med vodikom in ogljikovim dioksidom (0.75 v primerjavi z 1.4). Meritve volumetrične produktivnosti (35.0 mL H2/g kulture) in čistosti vodika (1.6), kljub nižji stopnji produkcije vodika (1.44 mol H2/mol sladkorjev biomase), nakazujejo možnost uporabe čiste kulture bakterij Clostridium butyricum, kot najoptimalnejše kulture za proizvodnjo vodika.&lt;br /&gt;
Analiza s pomočjo HPLC je dokazala visoko stopnjo proizvodnje različnih organskih sladkorjev v kulturi LE37 in posledično nižjo čistost vodika ter nestabilno fermentacijo zaradi zapletenih metaboličnih poti mešane kulture celic. Znanstveniki predvidevajo, da bi nihanje količine proizvedenega vodika ter organskih sladkorjev lahko predstavljalo oviro pri industrijski proizvodnji vodika. Posledično bi prav tako lahko vse prednosti mešanja čiste kulture bakterij Clostridium butyricum in mešane kulture LE37 izvenele. Nižji stroški čiščenja vodika ter stabilnejša proizvodnja organskih kislin, ki se lahko uporabijo pri proizvodnji bioplastike, nakazujejo, da bi bila uporaba čiste kulture bakterij Clostridium butyricum najprimernejša za industrijsko proizvodnjo biovodika in bioplastike.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==VIRI==&lt;br /&gt;
J Ortigueira, L Alves, L Gouveia, P Moura (2015). Third generation biohydrogen production by Clostridium butyricum and adapted mixed cultures from Scenedesmus obliquus microalga biomass, Fuel, Volume 153, 1, Pages 128–134.&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>Nives Naraglav</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Tretja_generacija_proizvodnje_biovodika_s_pomo%C4%8Djo,_z_mikroalgami_Scenedesmus_obliquus_hranjenimi_bakterijami_Clostridium_butyricum_in_me%C5%A1anico_prilagojenih_mikroorganizmov&amp;diff=10588</id>
		<title>Tretja generacija proizvodnje biovodika s pomočjo, z mikroalgami Scenedesmus obliquus hranjenimi bakterijami Clostridium butyricum in mešanico prilagojenih mikroorganizmov</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Tretja_generacija_proizvodnje_biovodika_s_pomo%C4%8Djo,_z_mikroalgami_Scenedesmus_obliquus_hranjenimi_bakterijami_Clostridium_butyricum_in_me%C5%A1anico_prilagojenih_mikroorganizmov&amp;diff=10588"/>
		<updated>2015-05-22T04:55:12Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;Nives Naraglav: New page: ==UVOD==  Tretja generacija proizvodnje biovodika s pomočjo, z  mikroalgami Scenedesmus obliquus hranjenimi bakterijami Clostridium butyricum in mešanico prilagojenih mikroorganizmov   B...&lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;==UVOD== &lt;br /&gt;
Tretja generacija proizvodnje biovodika s pomočjo, z  mikroalgami Scenedesmus obliquus hranjenimi bakterijami Clostridium butyricum in mešanico prilagojenih mikroorganizmov  &lt;br /&gt;
Biovodik, se kot (stranski) produkt mikroorganizmov v literaturi večkrat omenja kot bodoči vir energije, saj je v primerjavi z zemeljskim plinom njegovo pridobivanje relativno varno in okolju prijazno ter omogoča večjo decentralizacijo proizvodnje. Vodik biološkega izvora je mogoče pridobivati s (ne)posredno biofotolizo vode s pomočjo zelenih alg in cianobakterij, kot tudi s pomočjo bakterij, ki omogočajo fotofermentacijo organskih snovi, kjer je svetloba nujno potrebna za potek reakcij oz. s pomočjo bakterij, ki omogočajo fermentacijo tudi v temi, v anoksičnih pogojih, kjer kisik ne deluje kot akceptor elektronov. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==NAMEN RAZISKAVE==&lt;br /&gt;
Raziskovalna skupina Patricije Moure se je odločila primerjati količino in čistost biovodika, ki ga proizvedejo čiste, gram pozitivne anaerobne bakterije Clostridium butyricum ter mešanica anaerobnih mikroorganizmov, ki so prisotni v odpadnih vodah. Skupina je kot substrat fermentacije uporabila biomaso pridobljeno iz zelenih alg Scenedesmus obliquus. Namen raziskave je torej bil tudi določiti vsebnost in dostopnost sladkorjev in ogljikovih hidratov iz biomase ter raziskati sposobnost omenjenih kultur pri pretvorbi hranil v vodik.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==POTEK DELA==&lt;br /&gt;
Znanstveniki so, zaradi enostavnih pogojev gojenja ter visokega izkoristka proizvodnje in hrambe ogljikovih hidratov, kot najoptimalnejši vir substrata fermentacije izbrali mikroalge Scenedesmus obliquus. Mikroalge so bile pred inkubacijo z bakterijami centrifugirane, posušene ter zmlete v prah. Po obdelavi s toplotnim šokom, so bili mikroorganizmi odpadnih voda razdeljeni v gojišči (namenjeni obogatitvi kultur bakterij rodu Clostridium), kjer so po toplotni selekciji pri 37oC oz. 58oC preživele mezofilne (LE37) oz. termofilne (LE58) bakterije. Podobno je bila čista kultura bakterij Clostridium butyricum gojena v enakem obogatitvenem gojišču pri 37 oC. Raziskovalci so glede na različne koncentracije dodane biomase alg spremljali časovno spreminjanje količine plina vodika ter ogljikovega dioksida prek plinske kromatografije ter koncentracijo organskih kislin ter sladkorjev v filtriranem supernatantu, pridobljenem po centrifugaciji bakterij v gojišču. V filtratu so bile s pomočjo tekočinske kromatografije visokih zmogljivosti (HPLC), analizirane koncentracije propanojske, ocetne, maslene, mravljične, izomaslene ter izovalerične (izopentanojske) kisline.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==REZULTATI IN ZAKLJUČEK==&lt;br /&gt;
Razlika med fermentacijo čiste glukoze in čistega škroba, ki poteče v kulturah LE37 in LE58, je statistično zanemarljiva. Po drugi strani pa je fermentacija biomase mikroalg Scenedesmus obliquus (kjer sta od vseh ogljikovih hidratov in sladkorjev najdostopnejša škrob in glukoza; slednja predstavlja 18% mase suhe snovi), bolj učinkovitejša v kulturi LE37, z višjo volumetrično produktivnostjo (34.8 v primerjavi z 15.3 mL H2/g kulture) in višjo stopnjo produkcije vodika (1.52 v primerjavi z 0.72 mol H2/mol sladkorjev biomase), čeprav nekoliko nižjo čistostjo vodika- nižjim razmerjem med vodikom in ogljikovim dioksidom (0.75 v primerjavi z 1.4). Meritve volumetrične produktivnosti (35.0 mL H2/g kulture) in čistosti vodika (1.6), kljub nižji stopnji produkcije vodika (1.44 mol H2/mol sladkorjev biomase), nakazujejo možnost uporabe čiste kulture bakterij Clostridium butyricum, kot najoptimalnejše kulture za proizvodnjo vodika.&lt;br /&gt;
Analiza s pomočjo HPLC je dokazala visoko stopnjo proizvodnje različnih organskih sladkorjev v kulturi LE37 in posledično nižjo čistost vodika ter nestabilno fermentacijo zaradi zapletenih metaboličnih poti mešane kulture celic. Znanstveniki predvidevajo, da bi nihanje količine proizvedenega vodika ter organskih sladkorjev lahko predstavljalo oviro pri industrijski proizvodnji vodika. Posledično bi prav tako lahko vse prednosti mešanja čiste kulture bakterij Clostridium butyricum in mešane kulture LE37 izvenele. Nižji stroški čiščenja vodika ter stabilnejša proizvodnja organskih kislin, ki se lahko uporabijo pri proizvodnji bioplastike, nakazujejo, da bi bila uporaba čiste kulture bakterij Clostridium butyricum najprimernejša za industrijsko proizvodnjo biovodika in bioplastike.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==VIRI==&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>Nives Naraglav</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=MBT_seminarji_2015&amp;diff=10587</id>
		<title>MBT seminarji 2015</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=MBT_seminarji_2015&amp;diff=10587"/>
		<updated>2015-05-21T17:58:48Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;Nives Naraglav: &lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;&#039;&#039;&#039;Seznam seminarjev iz Molekularne biotehnologije v študijskem letu 2014/15&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Tabela za razpored po tednih bo objavljena v spletni učilnici, vanjo pa se vpišite tudi za kratke predstavitve novic (3 min, dvakrat v semestru). Na tej strani bo samo seznam odobrenih člankov za seminar in povezave do člankov in do povzetkov, ki jih morate objaviti najkasneje tri dni pred predstavitvijo (ponedeljek oz. torek). Angleški naslov prevedite tudi v slovenščino - to bo naslov povzetka, ki ga objavite na posebni strani, tako kot so to naredili kolegi pred vami (oz. lani).&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Način vnosa:&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
# The importance of &#039;&#039;Arabidopsis&#039;&#039; glutathione peroxidase 8 for protecting &#039;&#039;Arabidopsis&#039;&#039; plant and &#039;&#039;E. coli&#039;&#039; cells against oxidative stress (A. Gaber; GM Crops &amp;amp; Food 5(1), 2014; http://dx.doi.org/10.4161/gmcr.26979) Pomen glutation peroksidaze 8 iz repnjakovca za zaščito rastline &#039;&#039;Arabidopsis thaliana&#039;&#039; in bakterije &#039;&#039;Escherichia coli&#039;&#039; pred oksidativnim stresom. Janez Novak, 15. marca 2014&lt;br /&gt;
(slovenski naslov povežite z novo stranjo, na kateri bo povzetek)&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Naslovi odobrenih člankov po temah:&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Gensko spremenjene rastline&#039;&#039;&#039;&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
# Successful high-level accumulation of fish oil omega-3 long-chain polyunsaturated fatty acids in a transgenic oilseed crop (Ruiz-Lopez, N., et al; The plant journal 77, 198-208, 2014; http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/24308505). [[Uspešna priprava gensko spremenjene oljne rastline z visoko vsebnostjo omega-3 polinenasičenih maščobnih kislin.]] Petra Malavašič, 20. marca 2015&lt;br /&gt;
#A simpliﬁed and  accurate detection of the  genetically modiﬁed wheat MON71800 with one  calibrator plasmid (Jae Juan, S.,et al; Food Chemistry 176, 1-6, ;http://www.sciencedirect.com.nukweb.nuk.uni-lj.si/science/article/pii/S03088146140196572015 [[Poenostavljena in točna detekcija gensko spemenjene pšenice MON71800 z enim kalibratorskim plazmidom]]. Matej Lesar, 20. marca 2015&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Gensko spremenjene živali&#039;&#039;&#039;&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
# [[A novel adenoviral vector carrying an all-in-one Tet-On system with an autoregulatory loop for tight, inducible transgene expresion]] (H. Chen; et all.; BMC Biotechnology 2015, 15:4, doi:10.1186/s12896-015-0121-4; http://www.biomedcentral.com/1472-6750/15/4). Edvinas Grauželis, 27. marca 2015 (in English)&lt;br /&gt;
# Production of functional active human growth factors in insects used as living biofactories (B. Dudognon, et al; Journal of Biotechnology 184, 229–239, 2014; http://dx.doi.org/10.1016/j.jbiotec.2014.05.030). [[Proizvodnja funkcionalno aktivnih človeških rastnih faktorjev v insektih uporabljenih kot žive biotovarne]] Maxi Sagmeister, 27. marca 2015&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Okolje&#039;&#039;&#039;&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
# Bioremediation of pesticide contaminated water using an organophosphate degrading enzyme immobilized on nonwoven polyester textiles (Yuan Gao &#039;&#039;et al.&#039;&#039;, Enzyme and Microbial Technology, vol. 54, pages 38-44, 10.1.2014, http://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0141022913002044). [[Bioremediacija s pesticidi okužene vode z uporabo encima, ki razgrajuje organofosfate in je vezan na netkan poliestrski tekstil]]. Mitja Crček, 3. aprila 2015&lt;br /&gt;
# Biodegradation of atrazine by three transgenic grasses and alfalfa expressing a modified bacterial atrazine chlorohydrolase gene (A. W. Vail &#039;&#039;et al.&#039;&#039;; Transgenic Research, 29. 11. 2014; http://link.springer.com/article/10.1007/s11248-014-9851-7). [[Biorazgradnja atrazina s tremi transgenskimi travami in lucerno, ki izražajo gen za modificirano bakterijsko atrazin klorohidrolazo]]. Mirjam Kmetič, 3. aprila 2015 &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Terapevtiki&#039;&#039;&#039;&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
# Glycosylated enfuvirtide: A long-lasting glycopeptide with potent anti-HIV activity; http://pubs.acs.org/doi/full/10.1021/jm5016582 [[Glikoliziran Enfuvirtid: glikopeptid z močno proti HIV aktivnostjo s podaljšanim delovanjem]]. Sebastian Pleško, 10. aprila &lt;br /&gt;
# Microbicidal effects of α- and θ-defensins against antibiotic-resistant Staphylococcus aureus and Pseudomonas aeruginosa; http://ini.sagepub.com/content/21/1/17.long. [[Mikrobicidno delovanje α in θ defenzinov na antibiotik-odporne Staphylococcus aureus in Pseudomonas aeruginosa]]. Ana Kapraljević, 10. aprila&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Encimi&#039;&#039;&#039;&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
# Immobilization and controlled release of β-galactosidase from chitosan-grafted hydrogels; http://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0308814615001028. [[Imobilizacija in nadzorovano sproščanje β-galaktozidaze iz hitozanskega hidrogela]]. Mojca Banič, 16. aprila 2015&lt;br /&gt;
# Construction of efficient xylose utilizing &#039;&#039;Pichia pastoris&#039;&#039; for industrial enzyme production (Li &#039;&#039;et al&#039;&#039;; Microbial Cell Factories 14:22, 1-10, 2015; http://www.microbialcellfactories.com/content/14/1/22). [[Priprava Pichie pastoris, ki učinkovito uporablja ksilozo, za industrijsko proizvodnjo encimov]]. Špela Tomaž, 17. aprila 2015&lt;br /&gt;
# Postharvest application of a novel chitinase cloned from &#039;&#039;Metschnikowia fructicola&#039;&#039; and overexpressed in &#039;&#039;Pichia pastoris&#039;&#039; to control brown rot of peaches; http://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0168160515000033. [[Uporaba hitinaze, klonirane iz Metschnikowie fructicola in prekomerno izražene v Pichii pastoris za nadzor rjave gnilobe breskev po obiranju]] Špela Pohleven, 17. aprila 2015&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Protitelesa&#039;&#039;&#039;&amp;lt;br&amp;gt; &lt;br /&gt;
# Optimization of heavy chain and light chain signal peptides for high level expression of therapeutic antibodies in CHO cells; http://dx.plos.org/10.1371/journal.pone.0116878. Optimizacija signalnih peptidov težkih in lahkih verig za večjo ekspresijo terapevtskih protiteles v CHO celičnih linijah. [[Optimizacija signalnih peptidov težkih in lahkih verig za večjo ekspresijo terapevtskih protiteles v CHO celičnih linijah]] Tjaša Blatnik, 23. aprila 2015&lt;br /&gt;
# Ethanol  precipitation  for  purification  of  recombinant  antibodies (A. Tscheliessnig &#039;&#039;et al&#039;&#039;; Journal of Biotechnology 188, 17-28, 2014; http://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0168165614007810). [[Čiščenje rekombinantnih protiteles z obarjanjem z etanolom]]. Urška Rauter, 24. aprila 2015&lt;br /&gt;
# Functional mutations in and characterization of VHH against &#039;&#039;Helicobacter pylori&#039;&#039; urease (R. Hoseinpoor &#039;&#039;et al&#039;&#039;; Applied Biochemistry and Biotechnology  172, 3079-3091, 2014; http://link.springer.com/article/10.1007/s12010-014-0750-4). [[Funkcionalne mutacije in karakterizacija VHH proti ureazi Helicobacter pylori]]. Marko Radojković, 7. maja 2015&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Cepiva&#039;&#039;&#039;&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
# Development of anti-E6 pegylated lipoplexes for mucosal application in the context of cervical preneoplastic lesions; http://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0378517315001507. [[Razvoj pegiliranih lipopleksov proti E6 za aplikacijo na sluznico pri predrakavih spremembah materničnega vratu]]. Tanja Korpar, 7. maja 2015&lt;br /&gt;
# A novel “priming-boosting” strategy for immune interventions in cervical cancer (S. Liao et al.; Molecular Immunology 64, 295-305, 2015, http://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0161589014003460. [[Nova &amp;quot;priming-boosting&amp;quot; strategija za imunsko posredovanje pri raku materničnega vratu]]. Anita Kustec, 8. maja 2015&lt;br /&gt;
# Potentiation of anthrax vaccines using protective antigen-expressing viral replicon vectors (H.C. Wang et al.; Immunology letters 163, 206-213, 2015, http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/25102364 ) [[Izboljšava cepiv proti antraksu z uporabo iz virusnih replikonov izvedenih vektorjev, ki omogočajo izražanje zaščitnega antigena.]] Daša Pavc, 8. maja 2015&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Male molekule in polimeri&#039;&#039;&#039;&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
# Methanol-induced chain termination in poly(3-hydroxybutyrate) biopolymers: Molecular weight control; http://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0141813014008307. [[Z metanolom inducirana terminacija polimerizacije poli(3-hidroksibutiratnih) polimerov: Vpliv na molekulsko maso]]. Gašper Lavrenčič, 14. maja 2015&lt;br /&gt;
# Purification and characterization of gamma poly glutamic acid from newly Bacillus licheniformis NRC20; http://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0141813014008216. Uroš Stupar, 14. maja 2015&lt;br /&gt;
# Sequence-specific antimicrobials using efficiently delivered RNA-guided nucleases (Citorik RJ. &#039;&#039;et al&#039;&#039;; Nature Biotechnology 32, 1141-1145, 2014; http://www.nature.com/nbt/journal/v32/n11/full/nbt.3011.html). [[Sekven%C4%8Dno specifi%C4%8Dna protimikrobna sredstva]] Iza Ogris, 15. maja 2015&lt;br /&gt;
# Chromosomal integration of hyaluronic acid synthesis (&#039;&#039;has&#039;&#039;) genes enhances the molecular weight of hyaluronan produced in &#039;&#039;Lactococcus lactis&#039;&#039; (R. V. Hmar et al; Biotechnol. J. 9 (12), 2014; http://dx.doi.org/10.1002/biot.201400215) [[Integracija genov za sintezo hialuronske kisline v kromosom bakterije Lactococcus lactis izboljša sintezo visokomolekularne hialuronske kisline]] Maja Grdadolnik, 15. maja 2015&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Pretvorba biomase&#039;&#039;&#039;&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
# Effect of pretreatment methods on the synergism of cellulase and xylanase during the hydrolysis of bagasse (L. Jia &#039;&#039;et al&#039;&#039;; Bioresource Technology 185, 2015; http://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0960852415002114) [[Vpliv metod predobdelave na sinergizem celulaze in ksilanaze pri hidrolizi bagase]]. Eva Lucija Kozak, 21. maja 2015&lt;br /&gt;
# Third generation biohydrogen production by Clostridium butyricum and adapted mixed cultures from Scenedesmus obliquus microalga biomass; http://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0016236115002550?np=y [[Tretja generacija proizvodnje biovodika s pomočjo, z  mikroalgami Scenedesmus obliquus hranjenimi bakterijami Clostridium butyricum in mešanico prilagojenih mikroorganizmov]] Nives Naraglav, 22. maja 2015&lt;br /&gt;
# Bio-catalytic action of twin-screw extruder enzymatic hydrolysis on the deconstruction of annual plant material: Case of sweet corn co-products; http://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0926669015000436 [[Biokatalitični učinek encimske hidrolize dvovijačnega ekstruderja na destrukturiranje rastlinskega materiala]]. Griša Prinčič, 22. maja 2015&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Metabolično inženirstvo&#039;&#039;&#039;&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
# Engineering lipid overproduction in the oleaginous yeast Yarrowia lipolytica;http://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S1096717615000166. Andreja Bratovš, 28. maja 2015&lt;br /&gt;
# Metabolic engineering of Saccharomyces cerevisiae for production of fatty acid-derived biofuels and chemicals (Weerawat Runguphana, Jay D. Keasling; Metabolic Engineering, vol 21, January 2014, Pages 103–113; http://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S1096717613000670). Metabolično inženirstvo &#039;&#039;Saccharomyces cerevisiae&#039;&#039; za proizvodnjo derivatov maščobnih kislin, ki so primerni za biogorivo in kemikalije. Dominik Kert, 29. maja 2015&lt;br /&gt;
# Metabolic engineering of Klebsiella pneumoniae for the production of cis,cis-muconic acid (Jung,H.-M. Jung,M.-Y. Oh, M.-K.;Applied Microbiology and Biotechnology, Published online: 14 February 2015; http://link.springer.com/article/10.1007/s00253-015-6442-3). Metabolno inženirstvo Klebsiella pneumoniae za produkcijo cis,cis-mukonične kisline. Jure Zabret, 29. maja 2015&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Biološki viri energije&#039;&#039;&#039;&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
# Anodic and cathodic microbial communities in single chamber microbial fuel cells; http://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S1871678414021694. Tamara Marić, 4. junija 2015&lt;br /&gt;
# Combination of dry dark fermentation and mechanical pretreatment for lignocellulosic deconstruction: An innovative strategy for biofuels and volatile fatty acids recovery; http://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0306261915002196. Jernej Pušnik, 4. junija 2015&lt;br /&gt;
# Potential use of feedlot cattle manure for bioethanol production; http://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0960852415001960. Nastja Pirman, 5. junija 2015&lt;br /&gt;
# Cellulolytic enzymes produced by a newly isolated soil fungus Penicillium sp. TG2 with potential for use in cellulosic ethanol production; http://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0960148114007022. Jana Verbančič, 5. junija 2015&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Novi pristopi v molekularni biotehnologiji&#039;&#039;&#039;&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
# Exploring the potential of algae/bacteria interactions; http://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0958166915000269. Matja Zalar, 11. junija&lt;br /&gt;
# How close we are to achieving commercially viable large-scale photobiological hydrogen production by cyanobacteria: A review of the biological aspects; http://www.mdpi.com/2075-1729/5/1/997/htm. Monika Škrjanc, 11. junija&lt;br /&gt;
# Mind-controlled transgene expression by a wireless-powered optogenetic designer cell implant (M. Folcher; Nature Communications  5, 1–11, 2014; http://www.nature.com/ncomms/2014/141111/ncomms6392/full/ncomms6392.html) Z EEG nadzorovano izražanje transgena preko brezžično napajanega optogenetskega celičnega vsadka. Luka Smole, 11. junija 2015&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>Nives Naraglav</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=SBTS&amp;diff=8509</id>
		<title>SBTS</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=SBTS&amp;diff=8509"/>
		<updated>2013-11-12T18:31:42Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;Nives Naraglav: /* A */&lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;= Sinteznobiološki terminološki slovar =&lt;br /&gt;
Tu bo postopno rasel sinteznobiološki angleško slovenski slovar. Morebitne nove izraze vpisujte sami in če imate predlog za prevod, vpišite tudi tega. Da bomo vedeli, kateri izrazi so novi, jih vpišite &#039;&#039;poševno&#039;&#039;.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==A==&lt;br /&gt;
abstraction - abstrakcija, abstrahiranje&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
actuator - prožilo, aktuator&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
amplification - pomnožitev (DNA)&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
amplitude - amplituda&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
annotation - anotacija&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
assembly - sestav?, sestavljanje&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
autopoiesis- samozadostnost, samorazmnoževanje?&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==B==&lt;br /&gt;
biobrick - biokocka&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
BioBrick(R) - BioBrick(R) (zaščiteno ime - ne prevajamo)&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
biosafety - biološka varnost&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
biosecurity - biološka varnost ?&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
bottom-up - od spodaj navzgor&lt;br /&gt;
==C==&lt;br /&gt;
circuit - vezje&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
comparator - primerjalnik&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
composable - sestavljiv; npr. composable inverter - sestavljivi inverter&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==D==&lt;br /&gt;
decoupling - razklop&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==E==&lt;br /&gt;
enabling technologies - zmogljive napredne tehnologije, prebojne tehnologije&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==F==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==G==&lt;br /&gt;
gate - vrata&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==H==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==I==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==J==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==K==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==L==&lt;br /&gt;
logic circuit - logično vezje&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
logic gate - logična vrata&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==M==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==N==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==O==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==P==&lt;br /&gt;
prefix - predpona; zgornji rob (?); prim. suffix&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==Q==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==R==&lt;br /&gt;
registry - register&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
ring oscilator - obročasti oscilator (?)&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==S==&lt;br /&gt;
scaffold - ogrodje &amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
scar - spoj, brazgotina (?)&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
sensor - senzor&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
standardisation - standardizacija&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
suffix - obrazilo; spodnji rob (?)&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==T==&lt;br /&gt;
transducer - pretvornik &amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
tunable oscillator - nastavljivi oscilator &amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==U==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==V==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==X==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==Y==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==Z==&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>Nives Naraglav</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=SBTS&amp;diff=8508</id>
		<title>SBTS</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=SBTS&amp;diff=8508"/>
		<updated>2013-11-12T18:18:45Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;Nives Naraglav: /* A */&lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;= Sinteznobiološki terminološki slovar =&lt;br /&gt;
Tu bo postopno rasel sinteznobiološki angleško slovenski slovar. Morebitne nove izraze vpisujte sami in če imate predlog za prevod, vpišite tudi tega. Da bomo vedeli, kateri izrazi so novi, jih vpišite &#039;&#039;poševno&#039;&#039;.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==A==&lt;br /&gt;
abstraction - abstrakcija, abstrahiranje&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
actuator - prožilo, aktuator&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
amplification - pomnožitev (DNA)&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
amplitude - amplituda&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
annotation - anotacija&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
assembly - sestav?, sestavljanje&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
autopoiesis- samozadostno?&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==B==&lt;br /&gt;
biobrick - biokocka&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
BioBrick(R) - BioBrick(R) (zaščiteno ime - ne prevajamo)&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
biosafety - biološka varnost&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
biosecurity - biološka varnost ?&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
bottom-up - od spodaj navzgor&lt;br /&gt;
==C==&lt;br /&gt;
circuit - vezje&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
comparator - primerjalnik&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
composable - sestavljiv; npr. composable inverter - sestavljivi inverter&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==D==&lt;br /&gt;
decoupling - razklop&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==E==&lt;br /&gt;
enabling technologies - zmogljive napredne tehnologije, prebojne tehnologije&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==F==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==G==&lt;br /&gt;
gate - vrata&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==H==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==I==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==J==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==K==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==L==&lt;br /&gt;
logic circuit - logično vezje&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
logic gate - logična vrata&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==M==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==N==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==O==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==P==&lt;br /&gt;
prefix - predpona; zgornji rob (?); prim. suffix&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==Q==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==R==&lt;br /&gt;
registry - register&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
ring oscilator - obročasti oscilator (?)&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==S==&lt;br /&gt;
scaffold - ogrodje &amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
scar - spoj, brazgotina (?)&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
sensor - senzor&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
standardisation - standardizacija&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
suffix - obrazilo; spodnji rob (?)&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==T==&lt;br /&gt;
transducer - pretvornik &amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
tunable oscillator - nastavljivi oscilator &amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==U==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==V==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==X==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==Y==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==Z==&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>Nives Naraglav</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=SBTS&amp;diff=8507</id>
		<title>SBTS</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=SBTS&amp;diff=8507"/>
		<updated>2013-11-12T18:17:40Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;Nives Naraglav: /* A */&lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;= Sinteznobiološki terminološki slovar =&lt;br /&gt;
Tu bo postopno rasel sinteznobiološki angleško slovenski slovar. Morebitne nove izraze vpisujte sami in če imate predlog za prevod, vpišite tudi tega. Da bomo vedeli, kateri izrazi so novi, jih vpišite &#039;&#039;poševno&#039;&#039;.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==A==&lt;br /&gt;
abstraction - abstrakcija, abstrahiranje&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
actuator - prožilo, aktuator&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
amplification - pomnožitev (DNA)&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
amplitude - amplituda&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
annotation - anotacija&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
assembly - sestav?, sestavljanje&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
autopoiesis- samozadostni sistem?&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==B==&lt;br /&gt;
biobrick - biokocka&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
BioBrick(R) - BioBrick(R) (zaščiteno ime - ne prevajamo)&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
biosafety - biološka varnost&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
biosecurity - biološka varnost ?&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
bottom-up - od spodaj navzgor&lt;br /&gt;
==C==&lt;br /&gt;
circuit - vezje&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
comparator - primerjalnik&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
composable - sestavljiv; npr. composable inverter - sestavljivi inverter&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==D==&lt;br /&gt;
decoupling - razklop&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==E==&lt;br /&gt;
enabling technologies - zmogljive napredne tehnologije, prebojne tehnologije&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==F==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==G==&lt;br /&gt;
gate - vrata&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==H==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==I==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==J==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==K==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==L==&lt;br /&gt;
logic circuit - logično vezje&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
logic gate - logična vrata&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==M==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==N==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==O==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==P==&lt;br /&gt;
prefix - predpona; zgornji rob (?); prim. suffix&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==Q==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==R==&lt;br /&gt;
registry - register&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
ring oscilator - obročasti oscilator (?)&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==S==&lt;br /&gt;
scaffold - ogrodje &amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
scar - spoj, brazgotina (?)&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
sensor - senzor&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
standardisation - standardizacija&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
suffix - obrazilo; spodnji rob (?)&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==T==&lt;br /&gt;
transducer - pretvornik &amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
tunable oscillator - nastavljivi oscilator &amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==U==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==V==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==X==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==Y==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==Z==&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>Nives Naraglav</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Talk:Epigenetske_spremembe_kot_posledica_na%C4%8Dina_%C5%BEivljenja_-_psiholo%C5%A1ki_dejavniki&amp;diff=6143</id>
		<title>Talk:Epigenetske spremembe kot posledica načina življenja - psihološki dejavniki</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Talk:Epigenetske_spremembe_kot_posledica_na%C4%8Dina_%C5%BEivljenja_-_psiholo%C5%A1ki_dejavniki&amp;diff=6143"/>
		<updated>2011-04-18T20:29:23Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;Nives Naraglav: &lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Špela Podjed: &lt;br /&gt;
Vpliv negovanja mladičev na razvoj sistema stresnega odziva, &lt;br /&gt;
Povezava med zlorabo v otroštvu in samomorom in &lt;br /&gt;
Vpliv stresa na razvoj depresije &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Nives Naraglav:&lt;br /&gt;
Vpliv depresije med nosečnostjo na razvoj potomca&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Urška Žbogar:&lt;br /&gt;
Vpliv kajenja na razvoj človeškega fetusa&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>Nives Naraglav</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Talk:Epigenetske_spremembe_kot_posledica_na%C4%8Dina_%C5%BEivljenja_-_psiholo%C5%A1ki_dejavniki&amp;diff=6142</id>
		<title>Talk:Epigenetske spremembe kot posledica načina življenja - psihološki dejavniki</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Talk:Epigenetske_spremembe_kot_posledica_na%C4%8Dina_%C5%BEivljenja_-_psiholo%C5%A1ki_dejavniki&amp;diff=6142"/>
		<updated>2011-04-18T20:29:03Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;Nives Naraglav: &lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Špela Podjed: &lt;br /&gt;
Vpliv negovanja mladičev na razvoj sistema stresnega odziva &lt;br /&gt;
Povezava med zlorabo v otroštvu in samomorom &lt;br /&gt;
Vpliv stresa na razvoj depresije &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Nives Naraglav:&lt;br /&gt;
Vpliv depresije med nosečnostjo na razvoj potomca&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Urška Žbogar:&lt;br /&gt;
Vpliv kajenja na razvoj človeškega fetusa&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>Nives Naraglav</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Epigenetske_spremembe_kot_posledica_na%C4%8Dina_%C5%BEivljenja_-_psiholo%C5%A1ki_dejavniki&amp;diff=6140</id>
		<title>Epigenetske spremembe kot posledica načina življenja - psihološki dejavniki</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Epigenetske_spremembe_kot_posledica_na%C4%8Dina_%C5%BEivljenja_-_psiholo%C5%A1ki_dejavniki&amp;diff=6140"/>
		<updated>2011-04-18T20:27:29Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;Nives Naraglav: /* VPLIV KAJENJA NA RAZVOJ ČLOVEŠKEGA FETUSA */&lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Življenje današnjega človeka je polno stresa. Z njim so povezane mnoge psihološke bolezni, kot sta depresija in nagnjenost k samomorilnosti. Nekateri posežejo po cigaretih, da bi se odpočili od stresa, in posledično postanejo zasvojeni. Vsi ti dejavniki vplivajo na naše telo in potomce. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==Vpliv negovanja mladičev na razvoj sistema stresnega odziva ==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Pomemben vpliv na epigenetske spremembe ima posebej mati v zgodnjem otroštvu. Kako pozorna je in koliko časa nameni negovanju, vpliva na gene potomcev. Raziskave so potekale predvsem na podganah, ki so imele skrbne in neskrbne matere. Ugotovili so, da so z lizanjem mladičev, le te pripravile na poznejše življenje. Podgane, ki so bile negovane, so proizvedle manj stresnega hormona in so bile bolj sproščene, medtem ko so tiste podgane, ki so jih matere bolj zanemarjale, v stresnih situacijah proizvedle več hormonov in so se slabše prilagodile na stres.[1]&lt;br /&gt;
V stresnem odgovoru sodelujejo živčni sistem in stresni hormoni. Povezava med hipotalamusom, hipofizo in nadledvičnimi žlezami je osrednja pot hormonov, ki sodelujejo pri boju s stresom. Ko smo v stresni situaciji, se začne v hipotalamusu izločati kortikotropin sproščujoči hormon CRH, ki potuje v hipofizo, kjer se pod njegovim vplivom začne izločati adrenokortikotropični hormon ACTH, ki se sprosti v kri. Ta stimulira nadledvično žlezo k izločanju kortizola in adrenalina. Oba hormona nam pomagata pri premagovanju stresne situacije s pospešenim srčnim utripom, povečanim krvnim pritiskom, povečano glukoneogenezo in tako naprej. Kortizol pa se nato veže na receptorje, ki se nahajajo v hipokampusu, ki da ukaz, da se stresni odgovor zaključi. Zanimivo je, kako se to dejansko zgodi.&lt;br /&gt;
Glukokortikoidni receptor (GR) je v neaktivni obliki v citosolu povezan s proteini toplotnega šoka (stresnimi proteini). Ko se nanj veže kortizol, se ti proteini sprostijo. Aktiviran receptor ima dve funkciji: homodimerizacijo in vstop v jedro, kjer regulira transkripcijo, ter represijo transkripcijskih faktorjev NF-κB in AP-1.[2] Obstaja tudi negativna povratna zveza s hipokampusom, ki sprejme signal, da je bil GR aktiviran, in ustavi stresni odgovor.[1] Torej več ko je GR, hitreje si opomoremo od stresa. &lt;br /&gt;
Količina GR je odvisna od metilacije promotorja za glukokortikoidni receptor. Gen, ki zapisuje glukokortikoidni receptor se imenuje Nr3c1 in se nahaja na petem kromosomu. Pri podganah so ugotovili povezavo med negovanjem mladičev in epigenetsko spremembo izražanja gena za glukokortikodni receptor.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==Povezava med zlorabo v otroštvu in samomorom ==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Stresne razmere v otroštvu lahko vodijo do nekaterih epigenetskih modifikacij. Pri ljudeh so opazili povezavo med zlorabo v otroštvu in spremenjenim HPA (hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza) stresnim odzivom in posledično nagnjenostjo k samomoru. Našli so epigenetske razlike na Nr3c1 promotorju med samomorilci, ki so bili v otroštvu zlorabljeni in takimi, ki niso bili. Zlorabljeni samomorilci so imeli manj mRNA za glukokortikoidni receptor in povečano metilacijo citozina na Nr3c1 promotorju. Tako so naredili povezavo med podganami in ljudmi, ki so jih starši zanemarjali in epigenetsko regulacijo izražanja glukokortikoidnega receptorja v hipokampusu. NGFI-A je transkripcijski faktor, ki omogoča izražanje gena za glukokortikoidni receptor. Ugotovili so, da je metilacija pri samomorilcih, ki so bili zlorabljeni povečana in značilna na specifičnih mestih promotorja. To je povzročilo, da se transkripcijski faktor ni mogel vezati na DNA in posledično se je znižalo prepisovanje mRNA za glukokortikoidni receptor.[3] &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Podoben molekularni mehanizem pa prav tako poveže stres z nagnjenostjo za depresijo.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==Vpliv stresa na razvoj depresije ==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V današnjem času ko nam življenje narekuje hiter tempo, nam pogosto primanjkuje časa za sprostitev. Znanstveniki zato veliko časa posvetijo raziskovanju stresu in boleznim, povezanimi s prevelikim stresom, ki prizadene čedalje več ljudi. Odkrili so, da so epigenetske spremembe zaradi povečane izpostavljenosti stresu, povezane s predispozicijo za depresijo.&lt;br /&gt;
Raziskavo so naredili na miših, ki so se razlikovale v genomu in so kazale drugačno obnašanje na kronični stres. Opazili so, da so tiste miši, ki so bile občutljive na stres, kazale tudi znake depresije. Nadalje so odkrili, da so imele te miši znižan nivo izražanja gena za nevrotrofični faktor glia celic (glial cell-derived neurotrophsic factor, Gdnf), ki je pomemben za regulacijo plastičnosti možganov in je povezan z depresijo. Do tega je prišlo zaradi metilacije DNA za Gdnf gen in modifikacije histonov. &lt;br /&gt;
V raziskavi so uporabili dve vrsti miši: BALB, ki so na stres občutljive in B6 na stres neobčutljive miši. Opazovali so vedenje miši, ki so bile pod kroničnim blagim stresom (chronic ultra-mild stress, CUMS), ki je posledica okolja in psiholoških dejavnikov in ne zaradi prikrajšanja vode in hrane.&lt;br /&gt;
Ko so naredili resekvenacijo promotorja Gdnf obeh sevov, so ugotovili, da med njima ni razlik, zato so predvidevali, da morajo na izražanje tega gena vplivati epigenetske spremembe. Najprej so se posvetili histonom na področjih tega gena. Odkrili so, da je acetilacija precej zmanjšana pri miših, ki so slabo prilagojene na stres. Razlog za to so histonske deacetilaze, ki odstranijo acetilne skupine s histonov. Drugače se obnaša predvsem HDAC2 (histonska deacetilaza 2), saj je mRNA za ta encim veliko več pri miših BALB. Nadalje so odkrili, da stres vpliva na vezavo HDAC2 na Gdnf promotor. Inhibicija deacetilaze pa vodi do odpornosti na stres. Metilacija DNA na mestih, ki jih imenujemo CpG mesta, se ob stresu poveča pri vseh miškah. Metilacija se zgodi na citozinih, kar je stabilen epigenetski proces, ki regulira ekspresijo genov, ker vpliva na vezavo transkripcijskih faktorjev. Ta CpG mesta so blizu mesta začetka transkripcije. Prav ta mesta so ohranjena pri miših, podganah in človeku. Analize so pokazale, da so zaradi stresa pogosto metilirana. Pomembno vlogo pa imajo proteini, ki se vežejo na ta metilirana mesta. Eden izmed njih je MeCP2. Na njega se veže deacetilaza histonov 2, kar povzroči deacetilacijo histona in posledično zavre prepisovanje gena. V miših, ki so bolj odporne na stres, se MeCP2 povezuje z drugim proteinom, imenovanim CREB, ki dejansko promovira transkripcijo. Te informacije bodo zelo pomembne za način zdravljenja in diagnosticiranja nagnjenja k depresiji zaradi kroničnega stresa.[4]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==Vpliv depresije med nosečnostjo na razvoj potomca==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Depresija je duševna motnja o kateri govorimo, ko posameznik poleg običajne žalosti kaže znake pobitosti, pesimizma, notranjega nemira, obupa ter (ali) samomorilnosti. Depresija se med drugim izraža tudi v zmanjšani sekreciji nevrotransmiterja serotonina, kar povzroči manjšo eksitacijo nevronov. Depresivne osebe so običajno tudi hitreje razdražljive, saj njihovo telo proizvaja večje količine kortizola, kortikotropin-sproščujočega hormona in noradrenalina. Nosečnice v depresiji so bolj nagnjene k splavu, prezgodnjem  rojstvu, imajo manjšo placento, novorojenčki takšnih mater pa imajo manjšo težo, povišano koncentracijo  kortizola ter zmanjšano koncentracijo serotonina. V novejših raziskavah je bilo ugotovljeno, da depresija med nosečnostjo, preko epigenetskih mehanizmov, poveča senzibilnost sistema stresnega odziva (HPA osi) v fetusu. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V nadaljevanju sta omenjeni dve bolje raziskani poti, ki razlagata ozadje epigenetskih sprememb v fetusu, ki lahko pozneje v življenju potomca vplivajo na spremembo  vedenja, čustvenega razvoja ter povečajo možnost razvoja depresije in podobnih mentalnih bolezni.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V prvem primeru depresija posredno povzroči zmanjšanje koncentracije serotonina v možganih fetusa. V možganih mater, ki so bile v 2.trimesečju nosečnosti depresivne, je prišlo do zmanjšanja metiliranosti promotorja SLC6A4, kar je vodilo do povečane sinteze transmembranskega transporterja serotonina, odgovornega za reabsorpcijo serotonina iz sinaptične špranje. Zmanjšana metilacija promotorja SLC6A4 je prisotna tudi v fetusu, vendar metilacija ni neposredna posledica padca koncentracije materinega serotonina, temveč je posledica širših fizioloških posledic depresije. Plod je v 2. trimesečju  v fazi intenzivne rasti in diferenciacije nevronov, kjer serotonin deluje kot trofičen fakor(nevronski rastni faktor) in regulira nevrogenezo, dendritogenezo in apoptozo nevronov. V primerjavi z materami, lahko zato  zmanjšana koncentracija serotonina v fetusu povzroči močnejše spremembe- drugačno »arhitekturo« možganov, kar se odraža v spremenjenem mentalnem in motoričnem razvoju dojenčka. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Hkrati depresija matere povzroči zmanjšanje koncentracije glukokortikoidnega receptorja (GR) v plodu, kar naposled vodi do povečane odzivnosti na stres. Iz poskusov na živalih je znano, da izpostavljenost stresu poveča metilacijo na 5’ CpG mestih znotraj nekodirajočega eksona 1(7) v hipokampusu mladiča. Omenjena metilacija veže HDAC (histonsko deacetilazo), kar prepreči acetilacijo histonov. DNA postane težje dostopna za vezavo transkripcijskih faktorjev kot je NGFI-A, kateremu se posledično zmanjša afiniteta vezave na promotor GR. V končni fazi se torej zmanjša transkripcija GR mRNA, kar vodi do zmanjšanja koncentracije GR. &lt;br /&gt;
Podobne rezultate so opazili tudi pri ljudeh, čeprav so, zaradi manjše invazivnosti, raziskovanja omejena na analizo DNA lahko dostopnih telesnih tekočin. Znotraj človeškega eksona 1F (homolog podganjega eksona 1(7)) na genu Nr3c1 se nahaja 13 CpG mest. Med CpG3 in CpG4 je vezavno mesto za transkripcijski faktor NGFI-A. V potomcih nosečnic, ki so bile v 3. trimesečju nosečnosti v depresiji, je bila ugotovljena povečana metilacija citozinov na CpG2 in CpG3 dinukleotidnih mestih. Povišano metilacijo CpG2 so zaznali tudi v potomcih mater, depresivnih v 2. trimesečju nosečnosti. Z analizo DNA potomcev starih 3 mesece so znanstveniki ugotovili, da je le povečana metilacija na CpG3 povezana z večjo odzivnostjo na stres (oslabljeno negativno regulacijo stresnega odziva HPA osi)[8]. Primer zdravila proti večanju senzibilnosti na glukokortikoide je trikostatin A (TSA). TSA  inhibira histonske deacetilaze (HDAC), torej povzroči večjo izpostavljenost DNA demetilazam, ki z odcepom metila olajšajo vezavo transkripcijskih faktorjev in posledično omogočijo večjo sintezo GR. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Da bi preprečili prenos negativnih vplivov depresivnega stanja nosečnic na potomce, so nosečnice v več raziskavah zdravili z antidepresivi, ki se vežejo na transmembranske receptorje za serotonin in tako preprečujejo reabsorpcijo serotonina (serotonin reuptake inhibitor- SRI) . Posledično se  v sinaptični špranji poveča koncentracija serotonina (5-HT). Večja koncentracija serotonina je skupaj s povišano koncentracijo cAMP v celični kulturi hipokampusa negovanih podganjih mladičev povečala ekspresijo histonske deacetilaze. HDAC se veže na ekson 1(7) in olajša vezavo NGFI-A na promotor in posledično olajša ekspresijo GR mRNA. Pričakovano bi bilo, da uporaba antidepresivov med nosečnostjo, zaradi zvišanja koncentracije serotonina v človeškem fetusu, povzroči podobne učinke, vendar raziskave tega ne potrjujejo.  Večina raziskav ne ugotavlja razlike med potomci, nezdravljenih depresivnih nosečnic ter med potomci, z antidepresivi zdravljenih nosečnic. Vzrok za to bi lahko bila protektivna funkcija placente, ki, ob povečani koncentraciji serotonina v materinem telesu, prek transporterja za reabsorpcijo serotonina, prepreči zvišanje koncentracije 5-HT v fetusu.[9]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==Vpliv kajenja na razvoj človeškega fetusa ==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Poleg vpliva negovanja matere in prenatalnega stresa, povezanega s samomorilnostjo in depresijo pa se pri ljudeh kaže še ena vrsta stresa, ki je posledica načina življenja matere med nosečnostjo in ima tudi epigenetske posledice. Ta vrsta stresa predstavlja uživanje nedovoljenih škodljivih substanc, med katerimi je najbolj raziskovan cigaretni dim. Med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu so bile opažene posledice, ki so vključevale manjšo porodno težo, sindrom nenadne smrti dojenčka ali placenta previa (nenavadna lokacija placente nižje v maternici). V poznem otroštvu in zgodnji adolescenci so subjekti, ki so bili izpostavljeni cigaretnemu dimu matere, imeli bolj izražene hiperaktivnostne motnje pomanjkanja pozornosti in probleme s kopičenjem notranje trebušne maščobe oz. splošno debelostjo ter zdravstvenimi problemi, kot so astma, srčno-žilna obolenja, zmanjšana funkcionalnost pljuč,…&lt;br /&gt;
Izpostavljenost cigaretnemu dimu matere v nosečnosti je povezano s spremembami v možganih ploda in posledično v odraslem vedenju potomcev. Posledice kajenja so lahko epigenetskega izvora-metilacija DNA in genov, pomembnih za razvoj možganov, kot je gen za protein BDNF (brain-derived neurotrophic factor). BDNF je nevrotrofin, rastni faktor, ki deluje v centralnem in perifernem živčnem sistemu, kjer pomaga vzdrževati preživetje obstoječih nevronov in vzpodbuja rast in diferenciacijo novih nevronov in sinaps, zato igra pomembno vlogo v normalnem nevralnem razvoju.&lt;br /&gt;
Raziskovana je bila metilacija DNA v BDNF-6 eksonu. Rezultati predlagajo, da prenatalna izpostavljenost ploda cigaretnemu dimu lahko vodi k dolgoročnemu zmanjšanemu izražanju BDNF gena kot posledica povečanja DNA metilacije v promotorski regiji. V človeški odrasli populaciji je regija možganov, na katero je vpliv kajenja največji orbitofrontal cortex – OFC, to je regija frontalnega režnja v možganih, ki je odgovoren za učinke sprejemanja odločitev in pričakovanj. OFC regulira čustva in vedenje za načrtovanje, povezanim za dojemanje nagrad in kazni. Ugotovili so, da je OFC dovzeten za modifikacije preko materinega kajenja cigaret - prenatalno kajenje inducira napad na plodov OFC, kar vodi do stanjšanja njegove strukture. Materino kajenje cigaret poveča epigenetske modifikacije BDNF gena v potomcih, okrepi metilacijo na CG ponovitvah, najdenih v DNA v krvi izpostavljenih v odrasli dobi. Takšni mehanizmi imajo vpliv na ekspresijo BDNF gena, kar ima lahko kritične posledice na strukturo možganov.[5] &lt;br /&gt;
	Še en dokaz za metilacijo DNA zaradi vpliva kajenja med nosečnostjo so pokazale razlike v DNA metilacijskem vzorcu, prisotnem v otrocih, izpostavljenih cigaretnemu dimu. To so demonstrirali z uporabo 2 ponavljajočih DNA elementov - (LINE1- long interspersed nucleotide element 1) – dolgi vrinjeni nukleotidni element in kratek vrinjen nukleotidni element (AluYb8), ki sta služila kot nadomestna markerja za detekcijo globalne metilacije. Gen-specifične CpG metilacijske razlike pri izpostavljenih otrocih so se pokazale v nižji stopnji metilacije na AluYb8. Vpliv cigaretov na metilacijo LINE1 je bil opazovan na otrocih s skupnim GSTM1 ničtim genotipom. Diferenciacijska metilacija CpG je bila identificirana v 8 genih. 2 gena, AXL in PTPRO sta kazala visoko povečanje metilacijske dejavnosti v izpostavljenih otrocih. Ekspresija teh dveh genov je pod kontrolo DNA metilacije. Gen-specifična hipermetilacija ni unikatna in je bila opazovana tudi v raku, zato imata ta dva gena morda povezavo z rakom in razvojem astme. Globalna hipometilacija (na delih, ki nosijo zapise za konstitutivne gene) naj bi se odražala v kromosomski nestabilnosti in v povišani mutacijski dejavnosti, medtem ko lahko promotorska hipermetilacija (povezana s tkivno-specifičnimi geni) utiša izražanje tumor-supresorskih genov. [6,7]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Z vse boljšim razumevanjem mehanizma epigenetskega uravnavanja izražanja genov postaja vse bolj jasno, da poleg naključnih sprememb v DNA obstajajo tudi usmerjeni mehanizmi, ki pojasnjujejo molekularno ozadje vpliva okolja na razvoj osebka. Vsak osebek lahko torej s svojim načinom življenja, kot recimo s kajenjem in izpostavljenostjo stresnim faktorjem, spreminja acetilacijo histonov in metilacijo DNA in vsaj delno vpliva na delovanje svojega telesa ter potencialni razvoj bolezni. Po drugi strani, pa je splošno prepričanje, da je vsako drugačno delovanje organizma zelo škodljivo, včasih zmotno. Tako je denimo povečana anksioznost podgan, ki niso bile negovane, lahko prednost v nevarnem, stalno spreminjajočem se okolju. Skozi oči evolucije je torej tudi epigenetski prenos na videz negativnih učinkov lahko izjemno koristen.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==VIRI==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[1] Lick your rats. [citirano 15.4.2011] http://learn.genetics.utah.edu/content/epigenetics/rats/ &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[2] Glukokortikoidni receptor. Wikipedija. [citirano 15.4.2011] http://en.wikipedia.org/wiki/Glucocorticoid_receptor &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[3] MacGowan, O. P. in drugi. Epigenetic regulation of the glucocorticoid receptor in human brain associates with childhood abuse. Nature neuroscience, 2009, letn. 12, str. 342-348. http://www.nephrologie.insel.ch/fileadmin/nephro/nephro_user/Pdf/Daniel_Lienhard_2_6_2010.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[4] Uchida, S. in drugi. Epigenetic status of Gdnf in the ventral striatum determines susceptibility and adaptation to daily stressful events. Neuron, 2011, letn. 69, str. 188-190.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://74.125.155.132/scholar?q=cache:ZOTDHTtjT5cJ:scholar.google.com/&amp;amp;hl=sl&amp;amp;as_sdt=0&lt;br /&gt;
[5] Shahrdad Lotfipour, Tomas Paus.  Association Between Prenatal Exposure to Maternal Cigarette Smoking and the Brain and Behaviour of Adolescent Offspring.  University of California-Los Angeles, USA The Rotman Research Institute, University of Toronto, Canada. (Published online February 18, 2011)  http://www.child-encyclopedia.com/documents/Lotfipour-PausANGxp1.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[6] Carrie V. Breton, Hyang-Min Byun, Made Wenten, Fei Pan, Allen Yang and Frank D. Gilliland. Prenatal Tobacco Smoke Exposure Affects Global and Gene-specific DNA Methylation. (Originally Published in Press, on June 4, 2009) http://ajrccm.atsjournals.org/cgi/reprint/180/5/462.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[7] Frederica Perera, JulieHerbstman. Article in press. Prenatal environmental exposures, epigenetics, and disease. Columbia Center for Children’s Environmental Health, Mailman School of Public Health, Columbia University, New York, United States. 21 May 2010  Published by Elsevier Inc. 2011&lt;br /&gt;
http://ccceh.hs.columbia.edu/pdf-papers/PereraReproToxic2011.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[8] Tim F. Oberlander, Joanne Weinberg,Michael Papsdorf, Ruth Grunau,Shaila Misr in Angela M. Devlin. Prenatal exposure to maternal depression, neonatal methylation of human glucocorticoid receptor gene (NR3C1) and infant cortisol stress responses. Epigenetics, 2008 (marec/april); 3 (2): str. 97-106          http://www.landesbioscience.com/journals/epigenetics/article/6034/&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[9] Amy L. Salisbury, Kathryn L. Ponder, James F. Padbury in Barry M. Lester. Fetal Effects of Psychoactive Drugs. Clin Perinatol. 2009 (september) ; 36(3): 595–619  http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC2767264/pdf/nihms149863.pdf&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>Nives Naraglav</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Epigenetske_spremembe_kot_posledica_na%C4%8Dina_%C5%BEivljenja_-_psiholo%C5%A1ki_dejavniki&amp;diff=6139</id>
		<title>Epigenetske spremembe kot posledica načina življenja - psihološki dejavniki</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Epigenetske_spremembe_kot_posledica_na%C4%8Dina_%C5%BEivljenja_-_psiholo%C5%A1ki_dejavniki&amp;diff=6139"/>
		<updated>2011-04-18T20:27:07Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;Nives Naraglav: /* VPLIV DEPRESIJE MED NOSEČNOSTJO NA RAZVOJ POTOMCA */&lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Življenje današnjega človeka je polno stresa. Z njim so povezane mnoge psihološke bolezni, kot sta depresija in nagnjenost k samomorilnosti. Nekateri posežejo po cigaretih, da bi se odpočili od stresa, in posledično postanejo zasvojeni. Vsi ti dejavniki vplivajo na naše telo in potomce. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==Vpliv negovanja mladičev na razvoj sistema stresnega odziva ==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Pomemben vpliv na epigenetske spremembe ima posebej mati v zgodnjem otroštvu. Kako pozorna je in koliko časa nameni negovanju, vpliva na gene potomcev. Raziskave so potekale predvsem na podganah, ki so imele skrbne in neskrbne matere. Ugotovili so, da so z lizanjem mladičev, le te pripravile na poznejše življenje. Podgane, ki so bile negovane, so proizvedle manj stresnega hormona in so bile bolj sproščene, medtem ko so tiste podgane, ki so jih matere bolj zanemarjale, v stresnih situacijah proizvedle več hormonov in so se slabše prilagodile na stres.[1]&lt;br /&gt;
V stresnem odgovoru sodelujejo živčni sistem in stresni hormoni. Povezava med hipotalamusom, hipofizo in nadledvičnimi žlezami je osrednja pot hormonov, ki sodelujejo pri boju s stresom. Ko smo v stresni situaciji, se začne v hipotalamusu izločati kortikotropin sproščujoči hormon CRH, ki potuje v hipofizo, kjer se pod njegovim vplivom začne izločati adrenokortikotropični hormon ACTH, ki se sprosti v kri. Ta stimulira nadledvično žlezo k izločanju kortizola in adrenalina. Oba hormona nam pomagata pri premagovanju stresne situacije s pospešenim srčnim utripom, povečanim krvnim pritiskom, povečano glukoneogenezo in tako naprej. Kortizol pa se nato veže na receptorje, ki se nahajajo v hipokampusu, ki da ukaz, da se stresni odgovor zaključi. Zanimivo je, kako se to dejansko zgodi.&lt;br /&gt;
Glukokortikoidni receptor (GR) je v neaktivni obliki v citosolu povezan s proteini toplotnega šoka (stresnimi proteini). Ko se nanj veže kortizol, se ti proteini sprostijo. Aktiviran receptor ima dve funkciji: homodimerizacijo in vstop v jedro, kjer regulira transkripcijo, ter represijo transkripcijskih faktorjev NF-κB in AP-1.[2] Obstaja tudi negativna povratna zveza s hipokampusom, ki sprejme signal, da je bil GR aktiviran, in ustavi stresni odgovor.[1] Torej več ko je GR, hitreje si opomoremo od stresa. &lt;br /&gt;
Količina GR je odvisna od metilacije promotorja za glukokortikoidni receptor. Gen, ki zapisuje glukokortikoidni receptor se imenuje Nr3c1 in se nahaja na petem kromosomu. Pri podganah so ugotovili povezavo med negovanjem mladičev in epigenetsko spremembo izražanja gena za glukokortikodni receptor.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==Povezava med zlorabo v otroštvu in samomorom ==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Stresne razmere v otroštvu lahko vodijo do nekaterih epigenetskih modifikacij. Pri ljudeh so opazili povezavo med zlorabo v otroštvu in spremenjenim HPA (hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza) stresnim odzivom in posledično nagnjenostjo k samomoru. Našli so epigenetske razlike na Nr3c1 promotorju med samomorilci, ki so bili v otroštvu zlorabljeni in takimi, ki niso bili. Zlorabljeni samomorilci so imeli manj mRNA za glukokortikoidni receptor in povečano metilacijo citozina na Nr3c1 promotorju. Tako so naredili povezavo med podganami in ljudmi, ki so jih starši zanemarjali in epigenetsko regulacijo izražanja glukokortikoidnega receptorja v hipokampusu. NGFI-A je transkripcijski faktor, ki omogoča izražanje gena za glukokortikoidni receptor. Ugotovili so, da je metilacija pri samomorilcih, ki so bili zlorabljeni povečana in značilna na specifičnih mestih promotorja. To je povzročilo, da se transkripcijski faktor ni mogel vezati na DNA in posledično se je znižalo prepisovanje mRNA za glukokortikoidni receptor.[3] &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Podoben molekularni mehanizem pa prav tako poveže stres z nagnjenostjo za depresijo.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==Vpliv stresa na razvoj depresije ==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V današnjem času ko nam življenje narekuje hiter tempo, nam pogosto primanjkuje časa za sprostitev. Znanstveniki zato veliko časa posvetijo raziskovanju stresu in boleznim, povezanimi s prevelikim stresom, ki prizadene čedalje več ljudi. Odkrili so, da so epigenetske spremembe zaradi povečane izpostavljenosti stresu, povezane s predispozicijo za depresijo.&lt;br /&gt;
Raziskavo so naredili na miših, ki so se razlikovale v genomu in so kazale drugačno obnašanje na kronični stres. Opazili so, da so tiste miši, ki so bile občutljive na stres, kazale tudi znake depresije. Nadalje so odkrili, da so imele te miši znižan nivo izražanja gena za nevrotrofični faktor glia celic (glial cell-derived neurotrophsic factor, Gdnf), ki je pomemben za regulacijo plastičnosti možganov in je povezan z depresijo. Do tega je prišlo zaradi metilacije DNA za Gdnf gen in modifikacije histonov. &lt;br /&gt;
V raziskavi so uporabili dve vrsti miši: BALB, ki so na stres občutljive in B6 na stres neobčutljive miši. Opazovali so vedenje miši, ki so bile pod kroničnim blagim stresom (chronic ultra-mild stress, CUMS), ki je posledica okolja in psiholoških dejavnikov in ne zaradi prikrajšanja vode in hrane.&lt;br /&gt;
Ko so naredili resekvenacijo promotorja Gdnf obeh sevov, so ugotovili, da med njima ni razlik, zato so predvidevali, da morajo na izražanje tega gena vplivati epigenetske spremembe. Najprej so se posvetili histonom na področjih tega gena. Odkrili so, da je acetilacija precej zmanjšana pri miših, ki so slabo prilagojene na stres. Razlog za to so histonske deacetilaze, ki odstranijo acetilne skupine s histonov. Drugače se obnaša predvsem HDAC2 (histonska deacetilaza 2), saj je mRNA za ta encim veliko več pri miših BALB. Nadalje so odkrili, da stres vpliva na vezavo HDAC2 na Gdnf promotor. Inhibicija deacetilaze pa vodi do odpornosti na stres. Metilacija DNA na mestih, ki jih imenujemo CpG mesta, se ob stresu poveča pri vseh miškah. Metilacija se zgodi na citozinih, kar je stabilen epigenetski proces, ki regulira ekspresijo genov, ker vpliva na vezavo transkripcijskih faktorjev. Ta CpG mesta so blizu mesta začetka transkripcije. Prav ta mesta so ohranjena pri miših, podganah in človeku. Analize so pokazale, da so zaradi stresa pogosto metilirana. Pomembno vlogo pa imajo proteini, ki se vežejo na ta metilirana mesta. Eden izmed njih je MeCP2. Na njega se veže deacetilaza histonov 2, kar povzroči deacetilacijo histona in posledično zavre prepisovanje gena. V miših, ki so bolj odporne na stres, se MeCP2 povezuje z drugim proteinom, imenovanim CREB, ki dejansko promovira transkripcijo. Te informacije bodo zelo pomembne za način zdravljenja in diagnosticiranja nagnjenja k depresiji zaradi kroničnega stresa.[4]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==Vpliv depresije med nosečnostjo na razvoj potomca==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Depresija je duševna motnja o kateri govorimo, ko posameznik poleg običajne žalosti kaže znake pobitosti, pesimizma, notranjega nemira, obupa ter (ali) samomorilnosti. Depresija se med drugim izraža tudi v zmanjšani sekreciji nevrotransmiterja serotonina, kar povzroči manjšo eksitacijo nevronov. Depresivne osebe so običajno tudi hitreje razdražljive, saj njihovo telo proizvaja večje količine kortizola, kortikotropin-sproščujočega hormona in noradrenalina. Nosečnice v depresiji so bolj nagnjene k splavu, prezgodnjem  rojstvu, imajo manjšo placento, novorojenčki takšnih mater pa imajo manjšo težo, povišano koncentracijo  kortizola ter zmanjšano koncentracijo serotonina. V novejših raziskavah je bilo ugotovljeno, da depresija med nosečnostjo, preko epigenetskih mehanizmov, poveča senzibilnost sistema stresnega odziva (HPA osi) v fetusu. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V nadaljevanju sta omenjeni dve bolje raziskani poti, ki razlagata ozadje epigenetskih sprememb v fetusu, ki lahko pozneje v življenju potomca vplivajo na spremembo  vedenja, čustvenega razvoja ter povečajo možnost razvoja depresije in podobnih mentalnih bolezni.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V prvem primeru depresija posredno povzroči zmanjšanje koncentracije serotonina v možganih fetusa. V možganih mater, ki so bile v 2.trimesečju nosečnosti depresivne, je prišlo do zmanjšanja metiliranosti promotorja SLC6A4, kar je vodilo do povečane sinteze transmembranskega transporterja serotonina, odgovornega za reabsorpcijo serotonina iz sinaptične špranje. Zmanjšana metilacija promotorja SLC6A4 je prisotna tudi v fetusu, vendar metilacija ni neposredna posledica padca koncentracije materinega serotonina, temveč je posledica širših fizioloških posledic depresije. Plod je v 2. trimesečju  v fazi intenzivne rasti in diferenciacije nevronov, kjer serotonin deluje kot trofičen fakor(nevronski rastni faktor) in regulira nevrogenezo, dendritogenezo in apoptozo nevronov. V primerjavi z materami, lahko zato  zmanjšana koncentracija serotonina v fetusu povzroči močnejše spremembe- drugačno »arhitekturo« možganov, kar se odraža v spremenjenem mentalnem in motoričnem razvoju dojenčka. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Hkrati depresija matere povzroči zmanjšanje koncentracije glukokortikoidnega receptorja (GR) v plodu, kar naposled vodi do povečane odzivnosti na stres. Iz poskusov na živalih je znano, da izpostavljenost stresu poveča metilacijo na 5’ CpG mestih znotraj nekodirajočega eksona 1(7) v hipokampusu mladiča. Omenjena metilacija veže HDAC (histonsko deacetilazo), kar prepreči acetilacijo histonov. DNA postane težje dostopna za vezavo transkripcijskih faktorjev kot je NGFI-A, kateremu se posledično zmanjša afiniteta vezave na promotor GR. V končni fazi se torej zmanjša transkripcija GR mRNA, kar vodi do zmanjšanja koncentracije GR. &lt;br /&gt;
Podobne rezultate so opazili tudi pri ljudeh, čeprav so, zaradi manjše invazivnosti, raziskovanja omejena na analizo DNA lahko dostopnih telesnih tekočin. Znotraj človeškega eksona 1F (homolog podganjega eksona 1(7)) na genu Nr3c1 se nahaja 13 CpG mest. Med CpG3 in CpG4 je vezavno mesto za transkripcijski faktor NGFI-A. V potomcih nosečnic, ki so bile v 3. trimesečju nosečnosti v depresiji, je bila ugotovljena povečana metilacija citozinov na CpG2 in CpG3 dinukleotidnih mestih. Povišano metilacijo CpG2 so zaznali tudi v potomcih mater, depresivnih v 2. trimesečju nosečnosti. Z analizo DNA potomcev starih 3 mesece so znanstveniki ugotovili, da je le povečana metilacija na CpG3 povezana z večjo odzivnostjo na stres (oslabljeno negativno regulacijo stresnega odziva HPA osi)[8]. Primer zdravila proti večanju senzibilnosti na glukokortikoide je trikostatin A (TSA). TSA  inhibira histonske deacetilaze (HDAC), torej povzroči večjo izpostavljenost DNA demetilazam, ki z odcepom metila olajšajo vezavo transkripcijskih faktorjev in posledično omogočijo večjo sintezo GR. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Da bi preprečili prenos negativnih vplivov depresivnega stanja nosečnic na potomce, so nosečnice v več raziskavah zdravili z antidepresivi, ki se vežejo na transmembranske receptorje za serotonin in tako preprečujejo reabsorpcijo serotonina (serotonin reuptake inhibitor- SRI) . Posledično se  v sinaptični špranji poveča koncentracija serotonina (5-HT). Večja koncentracija serotonina je skupaj s povišano koncentracijo cAMP v celični kulturi hipokampusa negovanih podganjih mladičev povečala ekspresijo histonske deacetilaze. HDAC se veže na ekson 1(7) in olajša vezavo NGFI-A na promotor in posledično olajša ekspresijo GR mRNA. Pričakovano bi bilo, da uporaba antidepresivov med nosečnostjo, zaradi zvišanja koncentracije serotonina v človeškem fetusu, povzroči podobne učinke, vendar raziskave tega ne potrjujejo.  Večina raziskav ne ugotavlja razlike med potomci, nezdravljenih depresivnih nosečnic ter med potomci, z antidepresivi zdravljenih nosečnic. Vzrok za to bi lahko bila protektivna funkcija placente, ki, ob povečani koncentraciji serotonina v materinem telesu, prek transporterja za reabsorpcijo serotonina, prepreči zvišanje koncentracije 5-HT v fetusu.[9]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==VPLIV KAJENJA NA RAZVOJ ČLOVEŠKEGA FETUSA==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Poleg vpliva negovanja matere in prenatalnega stresa, povezanega s samomorilnostjo in depresijo pa se pri ljudeh kaže še ena vrsta stresa, ki je posledica načina življenja matere med nosečnostjo in ima tudi epigenetske posledice. Ta vrsta stresa predstavlja uživanje nedovoljenih škodljivih substanc, med katerimi je najbolj raziskovan cigaretni dim. Med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu so bile opažene posledice, ki so vključevale manjšo porodno težo, sindrom nenadne smrti dojenčka ali placenta previa (nenavadna lokacija placente nižje v maternici). V poznem otroštvu in zgodnji adolescenci so subjekti, ki so bili izpostavljeni cigaretnemu dimu matere, imeli bolj izražene hiperaktivnostne motnje pomanjkanja pozornosti in probleme s kopičenjem notranje trebušne maščobe oz. splošno debelostjo ter zdravstvenimi problemi, kot so astma, srčno-žilna obolenja, zmanjšana funkcionalnost pljuč,…&lt;br /&gt;
Izpostavljenost cigaretnemu dimu matere v nosečnosti je povezano s spremembami v možganih ploda in posledično v odraslem vedenju potomcev. Posledice kajenja so lahko epigenetskega izvora-metilacija DNA in genov, pomembnih za razvoj možganov, kot je gen za protein BDNF (brain-derived neurotrophic factor). BDNF je nevrotrofin, rastni faktor, ki deluje v centralnem in perifernem živčnem sistemu, kjer pomaga vzdrževati preživetje obstoječih nevronov in vzpodbuja rast in diferenciacijo novih nevronov in sinaps, zato igra pomembno vlogo v normalnem nevralnem razvoju.&lt;br /&gt;
Raziskovana je bila metilacija DNA v BDNF-6 eksonu. Rezultati predlagajo, da prenatalna izpostavljenost ploda cigaretnemu dimu lahko vodi k dolgoročnemu zmanjšanemu izražanju BDNF gena kot posledica povečanja DNA metilacije v promotorski regiji. V človeški odrasli populaciji je regija možganov, na katero je vpliv kajenja največji orbitofrontal cortex – OFC, to je regija frontalnega režnja v možganih, ki je odgovoren za učinke sprejemanja odločitev in pričakovanj. OFC regulira čustva in vedenje za načrtovanje, povezanim za dojemanje nagrad in kazni. Ugotovili so, da je OFC dovzeten za modifikacije preko materinega kajenja cigaret - prenatalno kajenje inducira napad na plodov OFC, kar vodi do stanjšanja njegove strukture. Materino kajenje cigaret poveča epigenetske modifikacije BDNF gena v potomcih, okrepi metilacijo na CG ponovitvah, najdenih v DNA v krvi izpostavljenih v odrasli dobi. Takšni mehanizmi imajo vpliv na ekspresijo BDNF gena, kar ima lahko kritične posledice na strukturo možganov.[5] &lt;br /&gt;
	Še en dokaz za metilacijo DNA zaradi vpliva kajenja med nosečnostjo so pokazale razlike v DNA metilacijskem vzorcu, prisotnem v otrocih, izpostavljenih cigaretnemu dimu. To so demonstrirali z uporabo 2 ponavljajočih DNA elementov - (LINE1- long interspersed nucleotide element 1) – dolgi vrinjeni nukleotidni element in kratek vrinjen nukleotidni element (AluYb8), ki sta služila kot nadomestna markerja za detekcijo globalne metilacije. Gen-specifične CpG metilacijske razlike pri izpostavljenih otrocih so se pokazale v nižji stopnji metilacije na AluYb8. Vpliv cigaretov na metilacijo LINE1 je bil opazovan na otrocih s skupnim GSTM1 ničtim genotipom. Diferenciacijska metilacija CpG je bila identificirana v 8 genih. 2 gena, AXL in PTPRO sta kazala visoko povečanje metilacijske dejavnosti v izpostavljenih otrocih. Ekspresija teh dveh genov je pod kontrolo DNA metilacije. Gen-specifična hipermetilacija ni unikatna in je bila opazovana tudi v raku, zato imata ta dva gena morda povezavo z rakom in razvojem astme. Globalna hipometilacija (na delih, ki nosijo zapise za konstitutivne gene) naj bi se odražala v kromosomski nestabilnosti in v povišani mutacijski dejavnosti, medtem ko lahko promotorska hipermetilacija (povezana s tkivno-specifičnimi geni) utiša izražanje tumor-supresorskih genov. [6,7]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Z vse boljšim razumevanjem mehanizma epigenetskega uravnavanja izražanja genov postaja vse bolj jasno, da poleg naključnih sprememb v DNA obstajajo tudi usmerjeni mehanizmi, ki pojasnjujejo molekularno ozadje vpliva okolja na razvoj osebka. Vsak osebek lahko torej s svojim načinom življenja, kot recimo s kajenjem in izpostavljenostjo stresnim faktorjem, spreminja acetilacijo histonov in metilacijo DNA in vsaj delno vpliva na delovanje svojega telesa ter potencialni razvoj bolezni. Po drugi strani, pa je splošno prepričanje, da je vsako drugačno delovanje organizma zelo škodljivo, včasih zmotno. Tako je denimo povečana anksioznost podgan, ki niso bile negovane, lahko prednost v nevarnem, stalno spreminjajočem se okolju. Skozi oči evolucije je torej tudi epigenetski prenos na videz negativnih učinkov lahko izjemno koristen.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==VIRI==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[1] Lick your rats. [citirano 15.4.2011] http://learn.genetics.utah.edu/content/epigenetics/rats/ &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[2] Glukokortikoidni receptor. Wikipedija. [citirano 15.4.2011] http://en.wikipedia.org/wiki/Glucocorticoid_receptor &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[3] MacGowan, O. P. in drugi. Epigenetic regulation of the glucocorticoid receptor in human brain associates with childhood abuse. Nature neuroscience, 2009, letn. 12, str. 342-348. http://www.nephrologie.insel.ch/fileadmin/nephro/nephro_user/Pdf/Daniel_Lienhard_2_6_2010.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[4] Uchida, S. in drugi. Epigenetic status of Gdnf in the ventral striatum determines susceptibility and adaptation to daily stressful events. Neuron, 2011, letn. 69, str. 188-190.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://74.125.155.132/scholar?q=cache:ZOTDHTtjT5cJ:scholar.google.com/&amp;amp;hl=sl&amp;amp;as_sdt=0&lt;br /&gt;
[5] Shahrdad Lotfipour, Tomas Paus.  Association Between Prenatal Exposure to Maternal Cigarette Smoking and the Brain and Behaviour of Adolescent Offspring.  University of California-Los Angeles, USA The Rotman Research Institute, University of Toronto, Canada. (Published online February 18, 2011)  http://www.child-encyclopedia.com/documents/Lotfipour-PausANGxp1.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[6] Carrie V. Breton, Hyang-Min Byun, Made Wenten, Fei Pan, Allen Yang and Frank D. Gilliland. Prenatal Tobacco Smoke Exposure Affects Global and Gene-specific DNA Methylation. (Originally Published in Press, on June 4, 2009) http://ajrccm.atsjournals.org/cgi/reprint/180/5/462.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[7] Frederica Perera, JulieHerbstman. Article in press. Prenatal environmental exposures, epigenetics, and disease. Columbia Center for Children’s Environmental Health, Mailman School of Public Health, Columbia University, New York, United States. 21 May 2010  Published by Elsevier Inc. 2011&lt;br /&gt;
http://ccceh.hs.columbia.edu/pdf-papers/PereraReproToxic2011.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[8] Tim F. Oberlander, Joanne Weinberg,Michael Papsdorf, Ruth Grunau,Shaila Misr in Angela M. Devlin. Prenatal exposure to maternal depression, neonatal methylation of human glucocorticoid receptor gene (NR3C1) and infant cortisol stress responses. Epigenetics, 2008 (marec/april); 3 (2): str. 97-106          http://www.landesbioscience.com/journals/epigenetics/article/6034/&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[9] Amy L. Salisbury, Kathryn L. Ponder, James F. Padbury in Barry M. Lester. Fetal Effects of Psychoactive Drugs. Clin Perinatol. 2009 (september) ; 36(3): 595–619  http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC2767264/pdf/nihms149863.pdf&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>Nives Naraglav</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Epigenetske_spremembe_kot_posledica_na%C4%8Dina_%C5%BEivljenja_-_psiholo%C5%A1ki_dejavniki&amp;diff=6137</id>
		<title>Epigenetske spremembe kot posledica načina življenja - psihološki dejavniki</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Epigenetske_spremembe_kot_posledica_na%C4%8Dina_%C5%BEivljenja_-_psiholo%C5%A1ki_dejavniki&amp;diff=6137"/>
		<updated>2011-04-18T20:26:44Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;Nives Naraglav: /* VPLIV STRESA NA RAZVOJ DEPRESIJE */&lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Življenje današnjega človeka je polno stresa. Z njim so povezane mnoge psihološke bolezni, kot sta depresija in nagnjenost k samomorilnosti. Nekateri posežejo po cigaretih, da bi se odpočili od stresa, in posledično postanejo zasvojeni. Vsi ti dejavniki vplivajo na naše telo in potomce. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==Vpliv negovanja mladičev na razvoj sistema stresnega odziva ==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Pomemben vpliv na epigenetske spremembe ima posebej mati v zgodnjem otroštvu. Kako pozorna je in koliko časa nameni negovanju, vpliva na gene potomcev. Raziskave so potekale predvsem na podganah, ki so imele skrbne in neskrbne matere. Ugotovili so, da so z lizanjem mladičev, le te pripravile na poznejše življenje. Podgane, ki so bile negovane, so proizvedle manj stresnega hormona in so bile bolj sproščene, medtem ko so tiste podgane, ki so jih matere bolj zanemarjale, v stresnih situacijah proizvedle več hormonov in so se slabše prilagodile na stres.[1]&lt;br /&gt;
V stresnem odgovoru sodelujejo živčni sistem in stresni hormoni. Povezava med hipotalamusom, hipofizo in nadledvičnimi žlezami je osrednja pot hormonov, ki sodelujejo pri boju s stresom. Ko smo v stresni situaciji, se začne v hipotalamusu izločati kortikotropin sproščujoči hormon CRH, ki potuje v hipofizo, kjer se pod njegovim vplivom začne izločati adrenokortikotropični hormon ACTH, ki se sprosti v kri. Ta stimulira nadledvično žlezo k izločanju kortizola in adrenalina. Oba hormona nam pomagata pri premagovanju stresne situacije s pospešenim srčnim utripom, povečanim krvnim pritiskom, povečano glukoneogenezo in tako naprej. Kortizol pa se nato veže na receptorje, ki se nahajajo v hipokampusu, ki da ukaz, da se stresni odgovor zaključi. Zanimivo je, kako se to dejansko zgodi.&lt;br /&gt;
Glukokortikoidni receptor (GR) je v neaktivni obliki v citosolu povezan s proteini toplotnega šoka (stresnimi proteini). Ko se nanj veže kortizol, se ti proteini sprostijo. Aktiviran receptor ima dve funkciji: homodimerizacijo in vstop v jedro, kjer regulira transkripcijo, ter represijo transkripcijskih faktorjev NF-κB in AP-1.[2] Obstaja tudi negativna povratna zveza s hipokampusom, ki sprejme signal, da je bil GR aktiviran, in ustavi stresni odgovor.[1] Torej več ko je GR, hitreje si opomoremo od stresa. &lt;br /&gt;
Količina GR je odvisna od metilacije promotorja za glukokortikoidni receptor. Gen, ki zapisuje glukokortikoidni receptor se imenuje Nr3c1 in se nahaja na petem kromosomu. Pri podganah so ugotovili povezavo med negovanjem mladičev in epigenetsko spremembo izražanja gena za glukokortikodni receptor.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==Povezava med zlorabo v otroštvu in samomorom ==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Stresne razmere v otroštvu lahko vodijo do nekaterih epigenetskih modifikacij. Pri ljudeh so opazili povezavo med zlorabo v otroštvu in spremenjenim HPA (hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza) stresnim odzivom in posledično nagnjenostjo k samomoru. Našli so epigenetske razlike na Nr3c1 promotorju med samomorilci, ki so bili v otroštvu zlorabljeni in takimi, ki niso bili. Zlorabljeni samomorilci so imeli manj mRNA za glukokortikoidni receptor in povečano metilacijo citozina na Nr3c1 promotorju. Tako so naredili povezavo med podganami in ljudmi, ki so jih starši zanemarjali in epigenetsko regulacijo izražanja glukokortikoidnega receptorja v hipokampusu. NGFI-A je transkripcijski faktor, ki omogoča izražanje gena za glukokortikoidni receptor. Ugotovili so, da je metilacija pri samomorilcih, ki so bili zlorabljeni povečana in značilna na specifičnih mestih promotorja. To je povzročilo, da se transkripcijski faktor ni mogel vezati na DNA in posledično se je znižalo prepisovanje mRNA za glukokortikoidni receptor.[3] &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Podoben molekularni mehanizem pa prav tako poveže stres z nagnjenostjo za depresijo.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==Vpliv stresa na razvoj depresije ==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V današnjem času ko nam življenje narekuje hiter tempo, nam pogosto primanjkuje časa za sprostitev. Znanstveniki zato veliko časa posvetijo raziskovanju stresu in boleznim, povezanimi s prevelikim stresom, ki prizadene čedalje več ljudi. Odkrili so, da so epigenetske spremembe zaradi povečane izpostavljenosti stresu, povezane s predispozicijo za depresijo.&lt;br /&gt;
Raziskavo so naredili na miših, ki so se razlikovale v genomu in so kazale drugačno obnašanje na kronični stres. Opazili so, da so tiste miši, ki so bile občutljive na stres, kazale tudi znake depresije. Nadalje so odkrili, da so imele te miši znižan nivo izražanja gena za nevrotrofični faktor glia celic (glial cell-derived neurotrophsic factor, Gdnf), ki je pomemben za regulacijo plastičnosti možganov in je povezan z depresijo. Do tega je prišlo zaradi metilacije DNA za Gdnf gen in modifikacije histonov. &lt;br /&gt;
V raziskavi so uporabili dve vrsti miši: BALB, ki so na stres občutljive in B6 na stres neobčutljive miši. Opazovali so vedenje miši, ki so bile pod kroničnim blagim stresom (chronic ultra-mild stress, CUMS), ki je posledica okolja in psiholoških dejavnikov in ne zaradi prikrajšanja vode in hrane.&lt;br /&gt;
Ko so naredili resekvenacijo promotorja Gdnf obeh sevov, so ugotovili, da med njima ni razlik, zato so predvidevali, da morajo na izražanje tega gena vplivati epigenetske spremembe. Najprej so se posvetili histonom na področjih tega gena. Odkrili so, da je acetilacija precej zmanjšana pri miših, ki so slabo prilagojene na stres. Razlog za to so histonske deacetilaze, ki odstranijo acetilne skupine s histonov. Drugače se obnaša predvsem HDAC2 (histonska deacetilaza 2), saj je mRNA za ta encim veliko več pri miših BALB. Nadalje so odkrili, da stres vpliva na vezavo HDAC2 na Gdnf promotor. Inhibicija deacetilaze pa vodi do odpornosti na stres. Metilacija DNA na mestih, ki jih imenujemo CpG mesta, se ob stresu poveča pri vseh miškah. Metilacija se zgodi na citozinih, kar je stabilen epigenetski proces, ki regulira ekspresijo genov, ker vpliva na vezavo transkripcijskih faktorjev. Ta CpG mesta so blizu mesta začetka transkripcije. Prav ta mesta so ohranjena pri miših, podganah in človeku. Analize so pokazale, da so zaradi stresa pogosto metilirana. Pomembno vlogo pa imajo proteini, ki se vežejo na ta metilirana mesta. Eden izmed njih je MeCP2. Na njega se veže deacetilaza histonov 2, kar povzroči deacetilacijo histona in posledično zavre prepisovanje gena. V miših, ki so bolj odporne na stres, se MeCP2 povezuje z drugim proteinom, imenovanim CREB, ki dejansko promovira transkripcijo. Te informacije bodo zelo pomembne za način zdravljenja in diagnosticiranja nagnjenja k depresiji zaradi kroničnega stresa.[4]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==VPLIV DEPRESIJE MED NOSEČNOSTJO NA RAZVOJ POTOMCA==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Depresija je duševna motnja o kateri govorimo, ko posameznik poleg običajne žalosti kaže znake pobitosti, pesimizma, notranjega nemira, obupa ter (ali) samomorilnosti. Depresija se med drugim izraža tudi v zmanjšani sekreciji nevrotransmiterja serotonina, kar povzroči manjšo eksitacijo nevronov. Depresivne osebe so običajno tudi hitreje razdražljive, saj njihovo telo proizvaja večje količine kortizola, kortikotropin-sproščujočega hormona in noradrenalina. Nosečnice v depresiji so bolj nagnjene k splavu, prezgodnjem  rojstvu, imajo manjšo placento, novorojenčki takšnih mater pa imajo manjšo težo, povišano koncentracijo  kortizola ter zmanjšano koncentracijo serotonina. V novejših raziskavah je bilo ugotovljeno, da depresija med nosečnostjo, preko epigenetskih mehanizmov, poveča senzibilnost sistema stresnega odziva (HPA osi) v fetusu. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V nadaljevanju sta omenjeni dve bolje raziskani poti, ki razlagata ozadje epigenetskih sprememb v fetusu, ki lahko pozneje v življenju potomca vplivajo na spremembo  vedenja, čustvenega razvoja ter povečajo možnost razvoja depresije in podobnih mentalnih bolezni.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V prvem primeru depresija posredno povzroči zmanjšanje koncentracije serotonina v možganih fetusa. V možganih mater, ki so bile v 2.trimesečju nosečnosti depresivne, je prišlo do zmanjšanja metiliranosti promotorja SLC6A4, kar je vodilo do povečane sinteze transmembranskega transporterja serotonina, odgovornega za reabsorpcijo serotonina iz sinaptične špranje. Zmanjšana metilacija promotorja SLC6A4 je prisotna tudi v fetusu, vendar metilacija ni neposredna posledica padca koncentracije materinega serotonina, temveč je posledica širših fizioloških posledic depresije. Plod je v 2. trimesečju  v fazi intenzivne rasti in diferenciacije nevronov, kjer serotonin deluje kot trofičen fakor(nevronski rastni faktor) in regulira nevrogenezo, dendritogenezo in apoptozo nevronov. V primerjavi z materami, lahko zato  zmanjšana koncentracija serotonina v fetusu povzroči močnejše spremembe- drugačno »arhitekturo« možganov, kar se odraža v spremenjenem mentalnem in motoričnem razvoju dojenčka. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Hkrati depresija matere povzroči zmanjšanje koncentracije glukokortikoidnega receptorja (GR) v plodu, kar naposled vodi do povečane odzivnosti na stres. Iz poskusov na živalih je znano, da izpostavljenost stresu poveča metilacijo na 5’ CpG mestih znotraj nekodirajočega eksona 1(7) v hipokampusu mladiča. Omenjena metilacija veže HDAC (histonsko deacetilazo), kar prepreči acetilacijo histonov. DNA postane težje dostopna za vezavo transkripcijskih faktorjev kot je NGFI-A, kateremu se posledično zmanjša afiniteta vezave na promotor GR. V končni fazi se torej zmanjša transkripcija GR mRNA, kar vodi do zmanjšanja koncentracije GR. &lt;br /&gt;
Podobne rezultate so opazili tudi pri ljudeh, čeprav so, zaradi manjše invazivnosti, raziskovanja omejena na analizo DNA lahko dostopnih telesnih tekočin. Znotraj človeškega eksona 1F (homolog podganjega eksona 1(7)) na genu Nr3c1 se nahaja 13 CpG mest. Med CpG3 in CpG4 je vezavno mesto za transkripcijski faktor NGFI-A. V potomcih nosečnic, ki so bile v 3. trimesečju nosečnosti v depresiji, je bila ugotovljena povečana metilacija citozinov na CpG2 in CpG3 dinukleotidnih mestih. Povišano metilacijo CpG2 so zaznali tudi v potomcih mater, depresivnih v 2. trimesečju nosečnosti. Z analizo DNA potomcev starih 3 mesece so znanstveniki ugotovili, da je le povečana metilacija na CpG3 povezana z večjo odzivnostjo na stres (oslabljeno negativno regulacijo stresnega odziva HPA osi)[8]. Primer zdravila proti večanju senzibilnosti na glukokortikoide je trikostatin A (TSA). TSA  inhibira histonske deacetilaze (HDAC), torej povzroči večjo izpostavljenost DNA demetilazam, ki z odcepom metila olajšajo vezavo transkripcijskih faktorjev in posledično omogočijo večjo sintezo GR. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Da bi preprečili prenos negativnih vplivov depresivnega stanja nosečnic na potomce, so nosečnice v več raziskavah zdravili z antidepresivi, ki se vežejo na transmembranske receptorje za serotonin in tako preprečujejo reabsorpcijo serotonina (serotonin reuptake inhibitor- SRI) . Posledično se  v sinaptični špranji poveča koncentracija serotonina (5-HT). Večja koncentracija serotonina je skupaj s povišano koncentracijo cAMP v celični kulturi hipokampusa negovanih podganjih mladičev povečala ekspresijo histonske deacetilaze. HDAC se veže na ekson 1(7) in olajša vezavo NGFI-A na promotor in posledično olajša ekspresijo GR mRNA. Pričakovano bi bilo, da uporaba antidepresivov med nosečnostjo, zaradi zvišanja koncentracije serotonina v človeškem fetusu, povzroči podobne učinke, vendar raziskave tega ne potrjujejo.  Večina raziskav ne ugotavlja razlike med potomci, nezdravljenih depresivnih nosečnic ter med potomci, z antidepresivi zdravljenih nosečnic. Vzrok za to bi lahko bila protektivna funkcija placente, ki, ob povečani koncentraciji serotonina v materinem telesu, prek transporterja za reabsorpcijo serotonina, prepreči zvišanje koncentracije 5-HT v fetusu.[9]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==VPLIV KAJENJA NA RAZVOJ ČLOVEŠKEGA FETUSA==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Poleg vpliva negovanja matere in prenatalnega stresa, povezanega s samomorilnostjo in depresijo pa se pri ljudeh kaže še ena vrsta stresa, ki je posledica načina življenja matere med nosečnostjo in ima tudi epigenetske posledice. Ta vrsta stresa predstavlja uživanje nedovoljenih škodljivih substanc, med katerimi je najbolj raziskovan cigaretni dim. Med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu so bile opažene posledice, ki so vključevale manjšo porodno težo, sindrom nenadne smrti dojenčka ali placenta previa (nenavadna lokacija placente nižje v maternici). V poznem otroštvu in zgodnji adolescenci so subjekti, ki so bili izpostavljeni cigaretnemu dimu matere, imeli bolj izražene hiperaktivnostne motnje pomanjkanja pozornosti in probleme s kopičenjem notranje trebušne maščobe oz. splošno debelostjo ter zdravstvenimi problemi, kot so astma, srčno-žilna obolenja, zmanjšana funkcionalnost pljuč,…&lt;br /&gt;
Izpostavljenost cigaretnemu dimu matere v nosečnosti je povezano s spremembami v možganih ploda in posledično v odraslem vedenju potomcev. Posledice kajenja so lahko epigenetskega izvora-metilacija DNA in genov, pomembnih za razvoj možganov, kot je gen za protein BDNF (brain-derived neurotrophic factor). BDNF je nevrotrofin, rastni faktor, ki deluje v centralnem in perifernem živčnem sistemu, kjer pomaga vzdrževati preživetje obstoječih nevronov in vzpodbuja rast in diferenciacijo novih nevronov in sinaps, zato igra pomembno vlogo v normalnem nevralnem razvoju.&lt;br /&gt;
Raziskovana je bila metilacija DNA v BDNF-6 eksonu. Rezultati predlagajo, da prenatalna izpostavljenost ploda cigaretnemu dimu lahko vodi k dolgoročnemu zmanjšanemu izražanju BDNF gena kot posledica povečanja DNA metilacije v promotorski regiji. V človeški odrasli populaciji je regija možganov, na katero je vpliv kajenja največji orbitofrontal cortex – OFC, to je regija frontalnega režnja v možganih, ki je odgovoren za učinke sprejemanja odločitev in pričakovanj. OFC regulira čustva in vedenje za načrtovanje, povezanim za dojemanje nagrad in kazni. Ugotovili so, da je OFC dovzeten za modifikacije preko materinega kajenja cigaret - prenatalno kajenje inducira napad na plodov OFC, kar vodi do stanjšanja njegove strukture. Materino kajenje cigaret poveča epigenetske modifikacije BDNF gena v potomcih, okrepi metilacijo na CG ponovitvah, najdenih v DNA v krvi izpostavljenih v odrasli dobi. Takšni mehanizmi imajo vpliv na ekspresijo BDNF gena, kar ima lahko kritične posledice na strukturo možganov.[5] &lt;br /&gt;
	Še en dokaz za metilacijo DNA zaradi vpliva kajenja med nosečnostjo so pokazale razlike v DNA metilacijskem vzorcu, prisotnem v otrocih, izpostavljenih cigaretnemu dimu. To so demonstrirali z uporabo 2 ponavljajočih DNA elementov - (LINE1- long interspersed nucleotide element 1) – dolgi vrinjeni nukleotidni element in kratek vrinjen nukleotidni element (AluYb8), ki sta služila kot nadomestna markerja za detekcijo globalne metilacije. Gen-specifične CpG metilacijske razlike pri izpostavljenih otrocih so se pokazale v nižji stopnji metilacije na AluYb8. Vpliv cigaretov na metilacijo LINE1 je bil opazovan na otrocih s skupnim GSTM1 ničtim genotipom. Diferenciacijska metilacija CpG je bila identificirana v 8 genih. 2 gena, AXL in PTPRO sta kazala visoko povečanje metilacijske dejavnosti v izpostavljenih otrocih. Ekspresija teh dveh genov je pod kontrolo DNA metilacije. Gen-specifična hipermetilacija ni unikatna in je bila opazovana tudi v raku, zato imata ta dva gena morda povezavo z rakom in razvojem astme. Globalna hipometilacija (na delih, ki nosijo zapise za konstitutivne gene) naj bi se odražala v kromosomski nestabilnosti in v povišani mutacijski dejavnosti, medtem ko lahko promotorska hipermetilacija (povezana s tkivno-specifičnimi geni) utiša izražanje tumor-supresorskih genov. [6,7]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Z vse boljšim razumevanjem mehanizma epigenetskega uravnavanja izražanja genov postaja vse bolj jasno, da poleg naključnih sprememb v DNA obstajajo tudi usmerjeni mehanizmi, ki pojasnjujejo molekularno ozadje vpliva okolja na razvoj osebka. Vsak osebek lahko torej s svojim načinom življenja, kot recimo s kajenjem in izpostavljenostjo stresnim faktorjem, spreminja acetilacijo histonov in metilacijo DNA in vsaj delno vpliva na delovanje svojega telesa ter potencialni razvoj bolezni. Po drugi strani, pa je splošno prepričanje, da je vsako drugačno delovanje organizma zelo škodljivo, včasih zmotno. Tako je denimo povečana anksioznost podgan, ki niso bile negovane, lahko prednost v nevarnem, stalno spreminjajočem se okolju. Skozi oči evolucije je torej tudi epigenetski prenos na videz negativnih učinkov lahko izjemno koristen.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==VIRI==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[1] Lick your rats. [citirano 15.4.2011] http://learn.genetics.utah.edu/content/epigenetics/rats/ &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[2] Glukokortikoidni receptor. Wikipedija. [citirano 15.4.2011] http://en.wikipedia.org/wiki/Glucocorticoid_receptor &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[3] MacGowan, O. P. in drugi. Epigenetic regulation of the glucocorticoid receptor in human brain associates with childhood abuse. Nature neuroscience, 2009, letn. 12, str. 342-348. http://www.nephrologie.insel.ch/fileadmin/nephro/nephro_user/Pdf/Daniel_Lienhard_2_6_2010.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[4] Uchida, S. in drugi. Epigenetic status of Gdnf in the ventral striatum determines susceptibility and adaptation to daily stressful events. Neuron, 2011, letn. 69, str. 188-190.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://74.125.155.132/scholar?q=cache:ZOTDHTtjT5cJ:scholar.google.com/&amp;amp;hl=sl&amp;amp;as_sdt=0&lt;br /&gt;
[5] Shahrdad Lotfipour, Tomas Paus.  Association Between Prenatal Exposure to Maternal Cigarette Smoking and the Brain and Behaviour of Adolescent Offspring.  University of California-Los Angeles, USA The Rotman Research Institute, University of Toronto, Canada. (Published online February 18, 2011)  http://www.child-encyclopedia.com/documents/Lotfipour-PausANGxp1.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[6] Carrie V. Breton, Hyang-Min Byun, Made Wenten, Fei Pan, Allen Yang and Frank D. Gilliland. Prenatal Tobacco Smoke Exposure Affects Global and Gene-specific DNA Methylation. (Originally Published in Press, on June 4, 2009) http://ajrccm.atsjournals.org/cgi/reprint/180/5/462.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[7] Frederica Perera, JulieHerbstman. Article in press. Prenatal environmental exposures, epigenetics, and disease. Columbia Center for Children’s Environmental Health, Mailman School of Public Health, Columbia University, New York, United States. 21 May 2010  Published by Elsevier Inc. 2011&lt;br /&gt;
http://ccceh.hs.columbia.edu/pdf-papers/PereraReproToxic2011.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[8] Tim F. Oberlander, Joanne Weinberg,Michael Papsdorf, Ruth Grunau,Shaila Misr in Angela M. Devlin. Prenatal exposure to maternal depression, neonatal methylation of human glucocorticoid receptor gene (NR3C1) and infant cortisol stress responses. Epigenetics, 2008 (marec/april); 3 (2): str. 97-106          http://www.landesbioscience.com/journals/epigenetics/article/6034/&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[9] Amy L. Salisbury, Kathryn L. Ponder, James F. Padbury in Barry M. Lester. Fetal Effects of Psychoactive Drugs. Clin Perinatol. 2009 (september) ; 36(3): 595–619  http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC2767264/pdf/nihms149863.pdf&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>Nives Naraglav</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Epigenetske_spremembe_kot_posledica_na%C4%8Dina_%C5%BEivljenja_-_psiholo%C5%A1ki_dejavniki&amp;diff=6134</id>
		<title>Epigenetske spremembe kot posledica načina življenja - psihološki dejavniki</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Epigenetske_spremembe_kot_posledica_na%C4%8Dina_%C5%BEivljenja_-_psiholo%C5%A1ki_dejavniki&amp;diff=6134"/>
		<updated>2011-04-18T20:25:49Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;Nives Naraglav: /* POVEZAVA MED ZLORABO V OTROŠTVU IN SAMOMOROM */&lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Življenje današnjega človeka je polno stresa. Z njim so povezane mnoge psihološke bolezni, kot sta depresija in nagnjenost k samomorilnosti. Nekateri posežejo po cigaretih, da bi se odpočili od stresa, in posledično postanejo zasvojeni. Vsi ti dejavniki vplivajo na naše telo in potomce. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==Vpliv negovanja mladičev na razvoj sistema stresnega odziva ==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Pomemben vpliv na epigenetske spremembe ima posebej mati v zgodnjem otroštvu. Kako pozorna je in koliko časa nameni negovanju, vpliva na gene potomcev. Raziskave so potekale predvsem na podganah, ki so imele skrbne in neskrbne matere. Ugotovili so, da so z lizanjem mladičev, le te pripravile na poznejše življenje. Podgane, ki so bile negovane, so proizvedle manj stresnega hormona in so bile bolj sproščene, medtem ko so tiste podgane, ki so jih matere bolj zanemarjale, v stresnih situacijah proizvedle več hormonov in so se slabše prilagodile na stres.[1]&lt;br /&gt;
V stresnem odgovoru sodelujejo živčni sistem in stresni hormoni. Povezava med hipotalamusom, hipofizo in nadledvičnimi žlezami je osrednja pot hormonov, ki sodelujejo pri boju s stresom. Ko smo v stresni situaciji, se začne v hipotalamusu izločati kortikotropin sproščujoči hormon CRH, ki potuje v hipofizo, kjer se pod njegovim vplivom začne izločati adrenokortikotropični hormon ACTH, ki se sprosti v kri. Ta stimulira nadledvično žlezo k izločanju kortizola in adrenalina. Oba hormona nam pomagata pri premagovanju stresne situacije s pospešenim srčnim utripom, povečanim krvnim pritiskom, povečano glukoneogenezo in tako naprej. Kortizol pa se nato veže na receptorje, ki se nahajajo v hipokampusu, ki da ukaz, da se stresni odgovor zaključi. Zanimivo je, kako se to dejansko zgodi.&lt;br /&gt;
Glukokortikoidni receptor (GR) je v neaktivni obliki v citosolu povezan s proteini toplotnega šoka (stresnimi proteini). Ko se nanj veže kortizol, se ti proteini sprostijo. Aktiviran receptor ima dve funkciji: homodimerizacijo in vstop v jedro, kjer regulira transkripcijo, ter represijo transkripcijskih faktorjev NF-κB in AP-1.[2] Obstaja tudi negativna povratna zveza s hipokampusom, ki sprejme signal, da je bil GR aktiviran, in ustavi stresni odgovor.[1] Torej več ko je GR, hitreje si opomoremo od stresa. &lt;br /&gt;
Količina GR je odvisna od metilacije promotorja za glukokortikoidni receptor. Gen, ki zapisuje glukokortikoidni receptor se imenuje Nr3c1 in se nahaja na petem kromosomu. Pri podganah so ugotovili povezavo med negovanjem mladičev in epigenetsko spremembo izražanja gena za glukokortikodni receptor.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==Povezava med zlorabo v otroštvu in samomorom ==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Stresne razmere v otroštvu lahko vodijo do nekaterih epigenetskih modifikacij. Pri ljudeh so opazili povezavo med zlorabo v otroštvu in spremenjenim HPA (hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza) stresnim odzivom in posledično nagnjenostjo k samomoru. Našli so epigenetske razlike na Nr3c1 promotorju med samomorilci, ki so bili v otroštvu zlorabljeni in takimi, ki niso bili. Zlorabljeni samomorilci so imeli manj mRNA za glukokortikoidni receptor in povečano metilacijo citozina na Nr3c1 promotorju. Tako so naredili povezavo med podganami in ljudmi, ki so jih starši zanemarjali in epigenetsko regulacijo izražanja glukokortikoidnega receptorja v hipokampusu. NGFI-A je transkripcijski faktor, ki omogoča izražanje gena za glukokortikoidni receptor. Ugotovili so, da je metilacija pri samomorilcih, ki so bili zlorabljeni povečana in značilna na specifičnih mestih promotorja. To je povzročilo, da se transkripcijski faktor ni mogel vezati na DNA in posledično se je znižalo prepisovanje mRNA za glukokortikoidni receptor.[3] &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Podoben molekularni mehanizem pa prav tako poveže stres z nagnjenostjo za depresijo.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==VPLIV STRESA NA RAZVOJ DEPRESIJE==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V današnjem času ko nam življenje narekuje hiter tempo, nam pogosto primanjkuje časa za sprostitev. Znanstveniki zato veliko časa posvetijo raziskovanju stresu in boleznim, povezanimi s prevelikim stresom, ki prizadene čedalje več ljudi. Odkrili so, da so epigenetske spremembe zaradi povečane izpostavljenosti stresu, povezane s predispozicijo za depresijo.&lt;br /&gt;
Raziskavo so naredili na miših, ki so se razlikovale v genomu in so kazale drugačno obnašanje na kronični stres. Opazili so, da so tiste miši, ki so bile občutljive na stres, kazale tudi znake depresije. Nadalje so odkrili, da so imele te miši znižan nivo izražanja gena za nevrotrofični faktor glia celic (glial cell-derived neurotrophsic factor, Gdnf), ki je pomemben za regulacijo plastičnosti možganov in je povezan z depresijo. Do tega je prišlo zaradi metilacije DNA za Gdnf gen in modifikacije histonov. &lt;br /&gt;
V raziskavi so uporabili dve vrsti miši: BALB, ki so na stres občutljive in B6 na stres neobčutljive miši. Opazovali so vedenje miši, ki so bile pod kroničnim blagim stresom (chronic ultra-mild stress, CUMS), ki je posledica okolja in psiholoških dejavnikov in ne zaradi prikrajšanja vode in hrane.&lt;br /&gt;
Ko so naredili resekvenacijo promotorja Gdnf obeh sevov, so ugotovili, da med njima ni razlik, zato so predvidevali, da morajo na izražanje tega gena vplivati epigenetske spremembe. Najprej so se posvetili histonom na področjih tega gena. Odkrili so, da je acetilacija precej zmanjšana pri miših, ki so slabo prilagojene na stres. Razlog za to so histonske deacetilaze, ki odstranijo acetilne skupine s histonov. Drugače se obnaša predvsem HDAC2 (histonska deacetilaza 2), saj je mRNA za ta encim veliko več pri miših BALB. Nadalje so odkrili, da stres vpliva na vezavo HDAC2 na Gdnf promotor. Inhibicija deacetilaze pa vodi do odpornosti na stres. Metilacija DNA na mestih, ki jih imenujemo CpG mesta, se ob stresu poveča pri vseh miškah. Metilacija se zgodi na citozinih, kar je stabilen epigenetski proces, ki regulira ekspresijo genov, ker vpliva na vezavo transkripcijskih faktorjev. Ta CpG mesta so blizu mesta začetka transkripcije. Prav ta mesta so ohranjena pri miših, podganah in človeku. Analize so pokazale, da so zaradi stresa pogosto metilirana. Pomembno vlogo pa imajo proteini, ki se vežejo na ta metilirana mesta. Eden izmed njih je MeCP2. Na njega se veže deacetilaza histonov 2, kar povzroči deacetilacijo histona in posledično zavre prepisovanje gena. V miših, ki so bolj odporne na stres, se MeCP2 povezuje z drugim proteinom, imenovanim CREB, ki dejansko promovira transkripcijo. Te informacije bodo zelo pomembne za način zdravljenja in diagnosticiranja nagnjenja k depresiji zaradi kroničnega stresa.[4]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==VPLIV DEPRESIJE MED NOSEČNOSTJO NA RAZVOJ POTOMCA==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Depresija je duševna motnja o kateri govorimo, ko posameznik poleg običajne žalosti kaže znake pobitosti, pesimizma, notranjega nemira, obupa ter (ali) samomorilnosti. Depresija se med drugim izraža tudi v zmanjšani sekreciji nevrotransmiterja serotonina, kar povzroči manjšo eksitacijo nevronov. Depresivne osebe so običajno tudi hitreje razdražljive, saj njihovo telo proizvaja večje količine kortizola, kortikotropin-sproščujočega hormona in noradrenalina. Nosečnice v depresiji so bolj nagnjene k splavu, prezgodnjem  rojstvu, imajo manjšo placento, novorojenčki takšnih mater pa imajo manjšo težo, povišano koncentracijo  kortizola ter zmanjšano koncentracijo serotonina. V novejših raziskavah je bilo ugotovljeno, da depresija med nosečnostjo, preko epigenetskih mehanizmov, poveča senzibilnost sistema stresnega odziva (HPA osi) v fetusu. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V nadaljevanju sta omenjeni dve bolje raziskani poti, ki razlagata ozadje epigenetskih sprememb v fetusu, ki lahko pozneje v življenju potomca vplivajo na spremembo  vedenja, čustvenega razvoja ter povečajo možnost razvoja depresije in podobnih mentalnih bolezni.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V prvem primeru depresija posredno povzroči zmanjšanje koncentracije serotonina v možganih fetusa. V možganih mater, ki so bile v 2.trimesečju nosečnosti depresivne, je prišlo do zmanjšanja metiliranosti promotorja SLC6A4, kar je vodilo do povečane sinteze transmembranskega transporterja serotonina, odgovornega za reabsorpcijo serotonina iz sinaptične špranje. Zmanjšana metilacija promotorja SLC6A4 je prisotna tudi v fetusu, vendar metilacija ni neposredna posledica padca koncentracije materinega serotonina, temveč je posledica širših fizioloških posledic depresije. Plod je v 2. trimesečju  v fazi intenzivne rasti in diferenciacije nevronov, kjer serotonin deluje kot trofičen fakor(nevronski rastni faktor) in regulira nevrogenezo, dendritogenezo in apoptozo nevronov. V primerjavi z materami, lahko zato  zmanjšana koncentracija serotonina v fetusu povzroči močnejše spremembe- drugačno »arhitekturo« možganov, kar se odraža v spremenjenem mentalnem in motoričnem razvoju dojenčka. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Hkrati depresija matere povzroči zmanjšanje koncentracije glukokortikoidnega receptorja (GR) v plodu, kar naposled vodi do povečane odzivnosti na stres. Iz poskusov na živalih je znano, da izpostavljenost stresu poveča metilacijo na 5’ CpG mestih znotraj nekodirajočega eksona 1(7) v hipokampusu mladiča. Omenjena metilacija veže HDAC (histonsko deacetilazo), kar prepreči acetilacijo histonov. DNA postane težje dostopna za vezavo transkripcijskih faktorjev kot je NGFI-A, kateremu se posledično zmanjša afiniteta vezave na promotor GR. V končni fazi se torej zmanjša transkripcija GR mRNA, kar vodi do zmanjšanja koncentracije GR. &lt;br /&gt;
Podobne rezultate so opazili tudi pri ljudeh, čeprav so, zaradi manjše invazivnosti, raziskovanja omejena na analizo DNA lahko dostopnih telesnih tekočin. Znotraj človeškega eksona 1F (homolog podganjega eksona 1(7)) na genu Nr3c1 se nahaja 13 CpG mest. Med CpG3 in CpG4 je vezavno mesto za transkripcijski faktor NGFI-A. V potomcih nosečnic, ki so bile v 3. trimesečju nosečnosti v depresiji, je bila ugotovljena povečana metilacija citozinov na CpG2 in CpG3 dinukleotidnih mestih. Povišano metilacijo CpG2 so zaznali tudi v potomcih mater, depresivnih v 2. trimesečju nosečnosti. Z analizo DNA potomcev starih 3 mesece so znanstveniki ugotovili, da je le povečana metilacija na CpG3 povezana z večjo odzivnostjo na stres (oslabljeno negativno regulacijo stresnega odziva HPA osi)[8]. Primer zdravila proti večanju senzibilnosti na glukokortikoide je trikostatin A (TSA). TSA  inhibira histonske deacetilaze (HDAC), torej povzroči večjo izpostavljenost DNA demetilazam, ki z odcepom metila olajšajo vezavo transkripcijskih faktorjev in posledično omogočijo večjo sintezo GR. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Da bi preprečili prenos negativnih vplivov depresivnega stanja nosečnic na potomce, so nosečnice v več raziskavah zdravili z antidepresivi, ki se vežejo na transmembranske receptorje za serotonin in tako preprečujejo reabsorpcijo serotonina (serotonin reuptake inhibitor- SRI) . Posledično se  v sinaptični špranji poveča koncentracija serotonina (5-HT). Večja koncentracija serotonina je skupaj s povišano koncentracijo cAMP v celični kulturi hipokampusa negovanih podganjih mladičev povečala ekspresijo histonske deacetilaze. HDAC se veže na ekson 1(7) in olajša vezavo NGFI-A na promotor in posledično olajša ekspresijo GR mRNA. Pričakovano bi bilo, da uporaba antidepresivov med nosečnostjo, zaradi zvišanja koncentracije serotonina v človeškem fetusu, povzroči podobne učinke, vendar raziskave tega ne potrjujejo.  Večina raziskav ne ugotavlja razlike med potomci, nezdravljenih depresivnih nosečnic ter med potomci, z antidepresivi zdravljenih nosečnic. Vzrok za to bi lahko bila protektivna funkcija placente, ki, ob povečani koncentraciji serotonina v materinem telesu, prek transporterja za reabsorpcijo serotonina, prepreči zvišanje koncentracije 5-HT v fetusu.[9]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==VPLIV KAJENJA NA RAZVOJ ČLOVEŠKEGA FETUSA==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Poleg vpliva negovanja matere in prenatalnega stresa, povezanega s samomorilnostjo in depresijo pa se pri ljudeh kaže še ena vrsta stresa, ki je posledica načina življenja matere med nosečnostjo in ima tudi epigenetske posledice. Ta vrsta stresa predstavlja uživanje nedovoljenih škodljivih substanc, med katerimi je najbolj raziskovan cigaretni dim. Med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu so bile opažene posledice, ki so vključevale manjšo porodno težo, sindrom nenadne smrti dojenčka ali placenta previa (nenavadna lokacija placente nižje v maternici). V poznem otroštvu in zgodnji adolescenci so subjekti, ki so bili izpostavljeni cigaretnemu dimu matere, imeli bolj izražene hiperaktivnostne motnje pomanjkanja pozornosti in probleme s kopičenjem notranje trebušne maščobe oz. splošno debelostjo ter zdravstvenimi problemi, kot so astma, srčno-žilna obolenja, zmanjšana funkcionalnost pljuč,…&lt;br /&gt;
Izpostavljenost cigaretnemu dimu matere v nosečnosti je povezano s spremembami v možganih ploda in posledično v odraslem vedenju potomcev. Posledice kajenja so lahko epigenetskega izvora-metilacija DNA in genov, pomembnih za razvoj možganov, kot je gen za protein BDNF (brain-derived neurotrophic factor). BDNF je nevrotrofin, rastni faktor, ki deluje v centralnem in perifernem živčnem sistemu, kjer pomaga vzdrževati preživetje obstoječih nevronov in vzpodbuja rast in diferenciacijo novih nevronov in sinaps, zato igra pomembno vlogo v normalnem nevralnem razvoju.&lt;br /&gt;
Raziskovana je bila metilacija DNA v BDNF-6 eksonu. Rezultati predlagajo, da prenatalna izpostavljenost ploda cigaretnemu dimu lahko vodi k dolgoročnemu zmanjšanemu izražanju BDNF gena kot posledica povečanja DNA metilacije v promotorski regiji. V človeški odrasli populaciji je regija možganov, na katero je vpliv kajenja največji orbitofrontal cortex – OFC, to je regija frontalnega režnja v možganih, ki je odgovoren za učinke sprejemanja odločitev in pričakovanj. OFC regulira čustva in vedenje za načrtovanje, povezanim za dojemanje nagrad in kazni. Ugotovili so, da je OFC dovzeten za modifikacije preko materinega kajenja cigaret - prenatalno kajenje inducira napad na plodov OFC, kar vodi do stanjšanja njegove strukture. Materino kajenje cigaret poveča epigenetske modifikacije BDNF gena v potomcih, okrepi metilacijo na CG ponovitvah, najdenih v DNA v krvi izpostavljenih v odrasli dobi. Takšni mehanizmi imajo vpliv na ekspresijo BDNF gena, kar ima lahko kritične posledice na strukturo možganov.[5] &lt;br /&gt;
	Še en dokaz za metilacijo DNA zaradi vpliva kajenja med nosečnostjo so pokazale razlike v DNA metilacijskem vzorcu, prisotnem v otrocih, izpostavljenih cigaretnemu dimu. To so demonstrirali z uporabo 2 ponavljajočih DNA elementov - (LINE1- long interspersed nucleotide element 1) – dolgi vrinjeni nukleotidni element in kratek vrinjen nukleotidni element (AluYb8), ki sta služila kot nadomestna markerja za detekcijo globalne metilacije. Gen-specifične CpG metilacijske razlike pri izpostavljenih otrocih so se pokazale v nižji stopnji metilacije na AluYb8. Vpliv cigaretov na metilacijo LINE1 je bil opazovan na otrocih s skupnim GSTM1 ničtim genotipom. Diferenciacijska metilacija CpG je bila identificirana v 8 genih. 2 gena, AXL in PTPRO sta kazala visoko povečanje metilacijske dejavnosti v izpostavljenih otrocih. Ekspresija teh dveh genov je pod kontrolo DNA metilacije. Gen-specifična hipermetilacija ni unikatna in je bila opazovana tudi v raku, zato imata ta dva gena morda povezavo z rakom in razvojem astme. Globalna hipometilacija (na delih, ki nosijo zapise za konstitutivne gene) naj bi se odražala v kromosomski nestabilnosti in v povišani mutacijski dejavnosti, medtem ko lahko promotorska hipermetilacija (povezana s tkivno-specifičnimi geni) utiša izražanje tumor-supresorskih genov. [6,7]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Z vse boljšim razumevanjem mehanizma epigenetskega uravnavanja izražanja genov postaja vse bolj jasno, da poleg naključnih sprememb v DNA obstajajo tudi usmerjeni mehanizmi, ki pojasnjujejo molekularno ozadje vpliva okolja na razvoj osebka. Vsak osebek lahko torej s svojim načinom življenja, kot recimo s kajenjem in izpostavljenostjo stresnim faktorjem, spreminja acetilacijo histonov in metilacijo DNA in vsaj delno vpliva na delovanje svojega telesa ter potencialni razvoj bolezni. Po drugi strani, pa je splošno prepričanje, da je vsako drugačno delovanje organizma zelo škodljivo, včasih zmotno. Tako je denimo povečana anksioznost podgan, ki niso bile negovane, lahko prednost v nevarnem, stalno spreminjajočem se okolju. Skozi oči evolucije je torej tudi epigenetski prenos na videz negativnih učinkov lahko izjemno koristen.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==VIRI==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[1] Lick your rats. [citirano 15.4.2011] http://learn.genetics.utah.edu/content/epigenetics/rats/ &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[2] Glukokortikoidni receptor. Wikipedija. [citirano 15.4.2011] http://en.wikipedia.org/wiki/Glucocorticoid_receptor &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[3] MacGowan, O. P. in drugi. Epigenetic regulation of the glucocorticoid receptor in human brain associates with childhood abuse. Nature neuroscience, 2009, letn. 12, str. 342-348. http://www.nephrologie.insel.ch/fileadmin/nephro/nephro_user/Pdf/Daniel_Lienhard_2_6_2010.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[4] Uchida, S. in drugi. Epigenetic status of Gdnf in the ventral striatum determines susceptibility and adaptation to daily stressful events. Neuron, 2011, letn. 69, str. 188-190.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://74.125.155.132/scholar?q=cache:ZOTDHTtjT5cJ:scholar.google.com/&amp;amp;hl=sl&amp;amp;as_sdt=0&lt;br /&gt;
[5] Shahrdad Lotfipour, Tomas Paus.  Association Between Prenatal Exposure to Maternal Cigarette Smoking and the Brain and Behaviour of Adolescent Offspring.  University of California-Los Angeles, USA The Rotman Research Institute, University of Toronto, Canada. (Published online February 18, 2011)  http://www.child-encyclopedia.com/documents/Lotfipour-PausANGxp1.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[6] Carrie V. Breton, Hyang-Min Byun, Made Wenten, Fei Pan, Allen Yang and Frank D. Gilliland. Prenatal Tobacco Smoke Exposure Affects Global and Gene-specific DNA Methylation. (Originally Published in Press, on June 4, 2009) http://ajrccm.atsjournals.org/cgi/reprint/180/5/462.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[7] Frederica Perera, JulieHerbstman. Article in press. Prenatal environmental exposures, epigenetics, and disease. Columbia Center for Children’s Environmental Health, Mailman School of Public Health, Columbia University, New York, United States. 21 May 2010  Published by Elsevier Inc. 2011&lt;br /&gt;
http://ccceh.hs.columbia.edu/pdf-papers/PereraReproToxic2011.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[8] Tim F. Oberlander, Joanne Weinberg,Michael Papsdorf, Ruth Grunau,Shaila Misr in Angela M. Devlin. Prenatal exposure to maternal depression, neonatal methylation of human glucocorticoid receptor gene (NR3C1) and infant cortisol stress responses. Epigenetics, 2008 (marec/april); 3 (2): str. 97-106          http://www.landesbioscience.com/journals/epigenetics/article/6034/&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[9] Amy L. Salisbury, Kathryn L. Ponder, James F. Padbury in Barry M. Lester. Fetal Effects of Psychoactive Drugs. Clin Perinatol. 2009 (september) ; 36(3): 595–619  http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC2767264/pdf/nihms149863.pdf&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>Nives Naraglav</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Epigenetske_spremembe_kot_posledica_na%C4%8Dina_%C5%BEivljenja_-_psiholo%C5%A1ki_dejavniki&amp;diff=6132</id>
		<title>Epigenetske spremembe kot posledica načina življenja - psihološki dejavniki</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Epigenetske_spremembe_kot_posledica_na%C4%8Dina_%C5%BEivljenja_-_psiholo%C5%A1ki_dejavniki&amp;diff=6132"/>
		<updated>2011-04-18T20:25:19Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;Nives Naraglav: /* VPLIV NEGOVANJA MLADIČEV NA RAZVOJ SISTEMA STRESNEGA ODZIVA */&lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Življenje današnjega človeka je polno stresa. Z njim so povezane mnoge psihološke bolezni, kot sta depresija in nagnjenost k samomorilnosti. Nekateri posežejo po cigaretih, da bi se odpočili od stresa, in posledično postanejo zasvojeni. Vsi ti dejavniki vplivajo na naše telo in potomce. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==Vpliv negovanja mladičev na razvoj sistema stresnega odziva ==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Pomemben vpliv na epigenetske spremembe ima posebej mati v zgodnjem otroštvu. Kako pozorna je in koliko časa nameni negovanju, vpliva na gene potomcev. Raziskave so potekale predvsem na podganah, ki so imele skrbne in neskrbne matere. Ugotovili so, da so z lizanjem mladičev, le te pripravile na poznejše življenje. Podgane, ki so bile negovane, so proizvedle manj stresnega hormona in so bile bolj sproščene, medtem ko so tiste podgane, ki so jih matere bolj zanemarjale, v stresnih situacijah proizvedle več hormonov in so se slabše prilagodile na stres.[1]&lt;br /&gt;
V stresnem odgovoru sodelujejo živčni sistem in stresni hormoni. Povezava med hipotalamusom, hipofizo in nadledvičnimi žlezami je osrednja pot hormonov, ki sodelujejo pri boju s stresom. Ko smo v stresni situaciji, se začne v hipotalamusu izločati kortikotropin sproščujoči hormon CRH, ki potuje v hipofizo, kjer se pod njegovim vplivom začne izločati adrenokortikotropični hormon ACTH, ki se sprosti v kri. Ta stimulira nadledvično žlezo k izločanju kortizola in adrenalina. Oba hormona nam pomagata pri premagovanju stresne situacije s pospešenim srčnim utripom, povečanim krvnim pritiskom, povečano glukoneogenezo in tako naprej. Kortizol pa se nato veže na receptorje, ki se nahajajo v hipokampusu, ki da ukaz, da se stresni odgovor zaključi. Zanimivo je, kako se to dejansko zgodi.&lt;br /&gt;
Glukokortikoidni receptor (GR) je v neaktivni obliki v citosolu povezan s proteini toplotnega šoka (stresnimi proteini). Ko se nanj veže kortizol, se ti proteini sprostijo. Aktiviran receptor ima dve funkciji: homodimerizacijo in vstop v jedro, kjer regulira transkripcijo, ter represijo transkripcijskih faktorjev NF-κB in AP-1.[2] Obstaja tudi negativna povratna zveza s hipokampusom, ki sprejme signal, da je bil GR aktiviran, in ustavi stresni odgovor.[1] Torej več ko je GR, hitreje si opomoremo od stresa. &lt;br /&gt;
Količina GR je odvisna od metilacije promotorja za glukokortikoidni receptor. Gen, ki zapisuje glukokortikoidni receptor se imenuje Nr3c1 in se nahaja na petem kromosomu. Pri podganah so ugotovili povezavo med negovanjem mladičev in epigenetsko spremembo izražanja gena za glukokortikodni receptor.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==POVEZAVA MED ZLORABO V OTROŠTVU IN SAMOMOROM==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Stresne razmere v otroštvu lahko vodijo do nekaterih epigenetskih modifikacij. Pri ljudeh so opazili povezavo med zlorabo v otroštvu in spremenjenim HPA (hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza) stresnim odzivom in posledično nagnjenostjo k samomoru. Našli so epigenetske razlike na Nr3c1 promotorju med samomorilci, ki so bili v otroštvu zlorabljeni in takimi, ki niso bili. Zlorabljeni samomorilci so imeli manj mRNA za glukokortikoidni receptor in povečano metilacijo citozina na Nr3c1 promotorju. Tako so naredili povezavo med podganami in ljudmi, ki so jih starši zanemarjali in epigenetsko regulacijo izražanja glukokortikoidnega receptorja v hipokampusu. NGFI-A je transkripcijski faktor, ki omogoča izražanje gena za glukokortikoidni receptor. Ugotovili so, da je metilacija pri samomorilcih, ki so bili zlorabljeni povečana in značilna na specifičnih mestih promotorja. To je povzročilo, da se transkripcijski faktor ni mogel vezati na DNA in posledično se je znižalo prepisovanje mRNA za glukokortikoidni receptor.[3] &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Podoben molekularni mehanizem pa prav tako poveže stres z nagnjenostjo za depresijo.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==VPLIV STRESA NA RAZVOJ DEPRESIJE==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V današnjem času ko nam življenje narekuje hiter tempo, nam pogosto primanjkuje časa za sprostitev. Znanstveniki zato veliko časa posvetijo raziskovanju stresu in boleznim, povezanimi s prevelikim stresom, ki prizadene čedalje več ljudi. Odkrili so, da so epigenetske spremembe zaradi povečane izpostavljenosti stresu, povezane s predispozicijo za depresijo.&lt;br /&gt;
Raziskavo so naredili na miših, ki so se razlikovale v genomu in so kazale drugačno obnašanje na kronični stres. Opazili so, da so tiste miši, ki so bile občutljive na stres, kazale tudi znake depresije. Nadalje so odkrili, da so imele te miši znižan nivo izražanja gena za nevrotrofični faktor glia celic (glial cell-derived neurotrophsic factor, Gdnf), ki je pomemben za regulacijo plastičnosti možganov in je povezan z depresijo. Do tega je prišlo zaradi metilacije DNA za Gdnf gen in modifikacije histonov. &lt;br /&gt;
V raziskavi so uporabili dve vrsti miši: BALB, ki so na stres občutljive in B6 na stres neobčutljive miši. Opazovali so vedenje miši, ki so bile pod kroničnim blagim stresom (chronic ultra-mild stress, CUMS), ki je posledica okolja in psiholoških dejavnikov in ne zaradi prikrajšanja vode in hrane.&lt;br /&gt;
Ko so naredili resekvenacijo promotorja Gdnf obeh sevov, so ugotovili, da med njima ni razlik, zato so predvidevali, da morajo na izražanje tega gena vplivati epigenetske spremembe. Najprej so se posvetili histonom na področjih tega gena. Odkrili so, da je acetilacija precej zmanjšana pri miših, ki so slabo prilagojene na stres. Razlog za to so histonske deacetilaze, ki odstranijo acetilne skupine s histonov. Drugače se obnaša predvsem HDAC2 (histonska deacetilaza 2), saj je mRNA za ta encim veliko več pri miših BALB. Nadalje so odkrili, da stres vpliva na vezavo HDAC2 na Gdnf promotor. Inhibicija deacetilaze pa vodi do odpornosti na stres. Metilacija DNA na mestih, ki jih imenujemo CpG mesta, se ob stresu poveča pri vseh miškah. Metilacija se zgodi na citozinih, kar je stabilen epigenetski proces, ki regulira ekspresijo genov, ker vpliva na vezavo transkripcijskih faktorjev. Ta CpG mesta so blizu mesta začetka transkripcije. Prav ta mesta so ohranjena pri miših, podganah in človeku. Analize so pokazale, da so zaradi stresa pogosto metilirana. Pomembno vlogo pa imajo proteini, ki se vežejo na ta metilirana mesta. Eden izmed njih je MeCP2. Na njega se veže deacetilaza histonov 2, kar povzroči deacetilacijo histona in posledično zavre prepisovanje gena. V miših, ki so bolj odporne na stres, se MeCP2 povezuje z drugim proteinom, imenovanim CREB, ki dejansko promovira transkripcijo. Te informacije bodo zelo pomembne za način zdravljenja in diagnosticiranja nagnjenja k depresiji zaradi kroničnega stresa.[4]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==VPLIV DEPRESIJE MED NOSEČNOSTJO NA RAZVOJ POTOMCA==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Depresija je duševna motnja o kateri govorimo, ko posameznik poleg običajne žalosti kaže znake pobitosti, pesimizma, notranjega nemira, obupa ter (ali) samomorilnosti. Depresija se med drugim izraža tudi v zmanjšani sekreciji nevrotransmiterja serotonina, kar povzroči manjšo eksitacijo nevronov. Depresivne osebe so običajno tudi hitreje razdražljive, saj njihovo telo proizvaja večje količine kortizola, kortikotropin-sproščujočega hormona in noradrenalina. Nosečnice v depresiji so bolj nagnjene k splavu, prezgodnjem  rojstvu, imajo manjšo placento, novorojenčki takšnih mater pa imajo manjšo težo, povišano koncentracijo  kortizola ter zmanjšano koncentracijo serotonina. V novejših raziskavah je bilo ugotovljeno, da depresija med nosečnostjo, preko epigenetskih mehanizmov, poveča senzibilnost sistema stresnega odziva (HPA osi) v fetusu. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V nadaljevanju sta omenjeni dve bolje raziskani poti, ki razlagata ozadje epigenetskih sprememb v fetusu, ki lahko pozneje v življenju potomca vplivajo na spremembo  vedenja, čustvenega razvoja ter povečajo možnost razvoja depresije in podobnih mentalnih bolezni.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V prvem primeru depresija posredno povzroči zmanjšanje koncentracije serotonina v možganih fetusa. V možganih mater, ki so bile v 2.trimesečju nosečnosti depresivne, je prišlo do zmanjšanja metiliranosti promotorja SLC6A4, kar je vodilo do povečane sinteze transmembranskega transporterja serotonina, odgovornega za reabsorpcijo serotonina iz sinaptične špranje. Zmanjšana metilacija promotorja SLC6A4 je prisotna tudi v fetusu, vendar metilacija ni neposredna posledica padca koncentracije materinega serotonina, temveč je posledica širših fizioloških posledic depresije. Plod je v 2. trimesečju  v fazi intenzivne rasti in diferenciacije nevronov, kjer serotonin deluje kot trofičen fakor(nevronski rastni faktor) in regulira nevrogenezo, dendritogenezo in apoptozo nevronov. V primerjavi z materami, lahko zato  zmanjšana koncentracija serotonina v fetusu povzroči močnejše spremembe- drugačno »arhitekturo« možganov, kar se odraža v spremenjenem mentalnem in motoričnem razvoju dojenčka. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Hkrati depresija matere povzroči zmanjšanje koncentracije glukokortikoidnega receptorja (GR) v plodu, kar naposled vodi do povečane odzivnosti na stres. Iz poskusov na živalih je znano, da izpostavljenost stresu poveča metilacijo na 5’ CpG mestih znotraj nekodirajočega eksona 1(7) v hipokampusu mladiča. Omenjena metilacija veže HDAC (histonsko deacetilazo), kar prepreči acetilacijo histonov. DNA postane težje dostopna za vezavo transkripcijskih faktorjev kot je NGFI-A, kateremu se posledično zmanjša afiniteta vezave na promotor GR. V končni fazi se torej zmanjša transkripcija GR mRNA, kar vodi do zmanjšanja koncentracije GR. &lt;br /&gt;
Podobne rezultate so opazili tudi pri ljudeh, čeprav so, zaradi manjše invazivnosti, raziskovanja omejena na analizo DNA lahko dostopnih telesnih tekočin. Znotraj človeškega eksona 1F (homolog podganjega eksona 1(7)) na genu Nr3c1 se nahaja 13 CpG mest. Med CpG3 in CpG4 je vezavno mesto za transkripcijski faktor NGFI-A. V potomcih nosečnic, ki so bile v 3. trimesečju nosečnosti v depresiji, je bila ugotovljena povečana metilacija citozinov na CpG2 in CpG3 dinukleotidnih mestih. Povišano metilacijo CpG2 so zaznali tudi v potomcih mater, depresivnih v 2. trimesečju nosečnosti. Z analizo DNA potomcev starih 3 mesece so znanstveniki ugotovili, da je le povečana metilacija na CpG3 povezana z večjo odzivnostjo na stres (oslabljeno negativno regulacijo stresnega odziva HPA osi)[8]. Primer zdravila proti večanju senzibilnosti na glukokortikoide je trikostatin A (TSA). TSA  inhibira histonske deacetilaze (HDAC), torej povzroči večjo izpostavljenost DNA demetilazam, ki z odcepom metila olajšajo vezavo transkripcijskih faktorjev in posledično omogočijo večjo sintezo GR. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Da bi preprečili prenos negativnih vplivov depresivnega stanja nosečnic na potomce, so nosečnice v več raziskavah zdravili z antidepresivi, ki se vežejo na transmembranske receptorje za serotonin in tako preprečujejo reabsorpcijo serotonina (serotonin reuptake inhibitor- SRI) . Posledično se  v sinaptični špranji poveča koncentracija serotonina (5-HT). Večja koncentracija serotonina je skupaj s povišano koncentracijo cAMP v celični kulturi hipokampusa negovanih podganjih mladičev povečala ekspresijo histonske deacetilaze. HDAC se veže na ekson 1(7) in olajša vezavo NGFI-A na promotor in posledično olajša ekspresijo GR mRNA. Pričakovano bi bilo, da uporaba antidepresivov med nosečnostjo, zaradi zvišanja koncentracije serotonina v človeškem fetusu, povzroči podobne učinke, vendar raziskave tega ne potrjujejo.  Večina raziskav ne ugotavlja razlike med potomci, nezdravljenih depresivnih nosečnic ter med potomci, z antidepresivi zdravljenih nosečnic. Vzrok za to bi lahko bila protektivna funkcija placente, ki, ob povečani koncentraciji serotonina v materinem telesu, prek transporterja za reabsorpcijo serotonina, prepreči zvišanje koncentracije 5-HT v fetusu.[9]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==VPLIV KAJENJA NA RAZVOJ ČLOVEŠKEGA FETUSA==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Poleg vpliva negovanja matere in prenatalnega stresa, povezanega s samomorilnostjo in depresijo pa se pri ljudeh kaže še ena vrsta stresa, ki je posledica načina življenja matere med nosečnostjo in ima tudi epigenetske posledice. Ta vrsta stresa predstavlja uživanje nedovoljenih škodljivih substanc, med katerimi je najbolj raziskovan cigaretni dim. Med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu so bile opažene posledice, ki so vključevale manjšo porodno težo, sindrom nenadne smrti dojenčka ali placenta previa (nenavadna lokacija placente nižje v maternici). V poznem otroštvu in zgodnji adolescenci so subjekti, ki so bili izpostavljeni cigaretnemu dimu matere, imeli bolj izražene hiperaktivnostne motnje pomanjkanja pozornosti in probleme s kopičenjem notranje trebušne maščobe oz. splošno debelostjo ter zdravstvenimi problemi, kot so astma, srčno-žilna obolenja, zmanjšana funkcionalnost pljuč,…&lt;br /&gt;
Izpostavljenost cigaretnemu dimu matere v nosečnosti je povezano s spremembami v možganih ploda in posledično v odraslem vedenju potomcev. Posledice kajenja so lahko epigenetskega izvora-metilacija DNA in genov, pomembnih za razvoj možganov, kot je gen za protein BDNF (brain-derived neurotrophic factor). BDNF je nevrotrofin, rastni faktor, ki deluje v centralnem in perifernem živčnem sistemu, kjer pomaga vzdrževati preživetje obstoječih nevronov in vzpodbuja rast in diferenciacijo novih nevronov in sinaps, zato igra pomembno vlogo v normalnem nevralnem razvoju.&lt;br /&gt;
Raziskovana je bila metilacija DNA v BDNF-6 eksonu. Rezultati predlagajo, da prenatalna izpostavljenost ploda cigaretnemu dimu lahko vodi k dolgoročnemu zmanjšanemu izražanju BDNF gena kot posledica povečanja DNA metilacije v promotorski regiji. V človeški odrasli populaciji je regija možganov, na katero je vpliv kajenja največji orbitofrontal cortex – OFC, to je regija frontalnega režnja v možganih, ki je odgovoren za učinke sprejemanja odločitev in pričakovanj. OFC regulira čustva in vedenje za načrtovanje, povezanim za dojemanje nagrad in kazni. Ugotovili so, da je OFC dovzeten za modifikacije preko materinega kajenja cigaret - prenatalno kajenje inducira napad na plodov OFC, kar vodi do stanjšanja njegove strukture. Materino kajenje cigaret poveča epigenetske modifikacije BDNF gena v potomcih, okrepi metilacijo na CG ponovitvah, najdenih v DNA v krvi izpostavljenih v odrasli dobi. Takšni mehanizmi imajo vpliv na ekspresijo BDNF gena, kar ima lahko kritične posledice na strukturo možganov.[5] &lt;br /&gt;
	Še en dokaz za metilacijo DNA zaradi vpliva kajenja med nosečnostjo so pokazale razlike v DNA metilacijskem vzorcu, prisotnem v otrocih, izpostavljenih cigaretnemu dimu. To so demonstrirali z uporabo 2 ponavljajočih DNA elementov - (LINE1- long interspersed nucleotide element 1) – dolgi vrinjeni nukleotidni element in kratek vrinjen nukleotidni element (AluYb8), ki sta služila kot nadomestna markerja za detekcijo globalne metilacije. Gen-specifične CpG metilacijske razlike pri izpostavljenih otrocih so se pokazale v nižji stopnji metilacije na AluYb8. Vpliv cigaretov na metilacijo LINE1 je bil opazovan na otrocih s skupnim GSTM1 ničtim genotipom. Diferenciacijska metilacija CpG je bila identificirana v 8 genih. 2 gena, AXL in PTPRO sta kazala visoko povečanje metilacijske dejavnosti v izpostavljenih otrocih. Ekspresija teh dveh genov je pod kontrolo DNA metilacije. Gen-specifična hipermetilacija ni unikatna in je bila opazovana tudi v raku, zato imata ta dva gena morda povezavo z rakom in razvojem astme. Globalna hipometilacija (na delih, ki nosijo zapise za konstitutivne gene) naj bi se odražala v kromosomski nestabilnosti in v povišani mutacijski dejavnosti, medtem ko lahko promotorska hipermetilacija (povezana s tkivno-specifičnimi geni) utiša izražanje tumor-supresorskih genov. [6,7]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Z vse boljšim razumevanjem mehanizma epigenetskega uravnavanja izražanja genov postaja vse bolj jasno, da poleg naključnih sprememb v DNA obstajajo tudi usmerjeni mehanizmi, ki pojasnjujejo molekularno ozadje vpliva okolja na razvoj osebka. Vsak osebek lahko torej s svojim načinom življenja, kot recimo s kajenjem in izpostavljenostjo stresnim faktorjem, spreminja acetilacijo histonov in metilacijo DNA in vsaj delno vpliva na delovanje svojega telesa ter potencialni razvoj bolezni. Po drugi strani, pa je splošno prepričanje, da je vsako drugačno delovanje organizma zelo škodljivo, včasih zmotno. Tako je denimo povečana anksioznost podgan, ki niso bile negovane, lahko prednost v nevarnem, stalno spreminjajočem se okolju. Skozi oči evolucije je torej tudi epigenetski prenos na videz negativnih učinkov lahko izjemno koristen.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==VIRI==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[1] Lick your rats. [citirano 15.4.2011] http://learn.genetics.utah.edu/content/epigenetics/rats/ &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[2] Glukokortikoidni receptor. Wikipedija. [citirano 15.4.2011] http://en.wikipedia.org/wiki/Glucocorticoid_receptor &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[3] MacGowan, O. P. in drugi. Epigenetic regulation of the glucocorticoid receptor in human brain associates with childhood abuse. Nature neuroscience, 2009, letn. 12, str. 342-348. http://www.nephrologie.insel.ch/fileadmin/nephro/nephro_user/Pdf/Daniel_Lienhard_2_6_2010.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[4] Uchida, S. in drugi. Epigenetic status of Gdnf in the ventral striatum determines susceptibility and adaptation to daily stressful events. Neuron, 2011, letn. 69, str. 188-190.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://74.125.155.132/scholar?q=cache:ZOTDHTtjT5cJ:scholar.google.com/&amp;amp;hl=sl&amp;amp;as_sdt=0&lt;br /&gt;
[5] Shahrdad Lotfipour, Tomas Paus.  Association Between Prenatal Exposure to Maternal Cigarette Smoking and the Brain and Behaviour of Adolescent Offspring.  University of California-Los Angeles, USA The Rotman Research Institute, University of Toronto, Canada. (Published online February 18, 2011)  http://www.child-encyclopedia.com/documents/Lotfipour-PausANGxp1.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[6] Carrie V. Breton, Hyang-Min Byun, Made Wenten, Fei Pan, Allen Yang and Frank D. Gilliland. Prenatal Tobacco Smoke Exposure Affects Global and Gene-specific DNA Methylation. (Originally Published in Press, on June 4, 2009) http://ajrccm.atsjournals.org/cgi/reprint/180/5/462.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[7] Frederica Perera, JulieHerbstman. Article in press. Prenatal environmental exposures, epigenetics, and disease. Columbia Center for Children’s Environmental Health, Mailman School of Public Health, Columbia University, New York, United States. 21 May 2010  Published by Elsevier Inc. 2011&lt;br /&gt;
http://ccceh.hs.columbia.edu/pdf-papers/PereraReproToxic2011.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[8] Tim F. Oberlander, Joanne Weinberg,Michael Papsdorf, Ruth Grunau,Shaila Misr in Angela M. Devlin. Prenatal exposure to maternal depression, neonatal methylation of human glucocorticoid receptor gene (NR3C1) and infant cortisol stress responses. Epigenetics, 2008 (marec/april); 3 (2): str. 97-106          http://www.landesbioscience.com/journals/epigenetics/article/6034/&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[9] Amy L. Salisbury, Kathryn L. Ponder, James F. Padbury in Barry M. Lester. Fetal Effects of Psychoactive Drugs. Clin Perinatol. 2009 (september) ; 36(3): 595–619  http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC2767264/pdf/nihms149863.pdf&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>Nives Naraglav</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Epigenetske_spremembe_kot_posledica_na%C4%8Dina_%C5%BEivljenja_-_psiholo%C5%A1ki_dejavniki&amp;diff=6131</id>
		<title>Epigenetske spremembe kot posledica načina življenja - psihološki dejavniki</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Epigenetske_spremembe_kot_posledica_na%C4%8Dina_%C5%BEivljenja_-_psiholo%C5%A1ki_dejavniki&amp;diff=6131"/>
		<updated>2011-04-18T20:24:27Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;Nives Naraglav: /* VPLIV KAJENJA NA RAZVOJ ČLOVEŠKEGA FETUSA */&lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Življenje današnjega človeka je polno stresa. Z njim so povezane mnoge psihološke bolezni, kot sta depresija in nagnjenost k samomorilnosti. Nekateri posežejo po cigaretih, da bi se odpočili od stresa, in posledično postanejo zasvojeni. Vsi ti dejavniki vplivajo na naše telo in potomce. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==VPLIV NEGOVANJA MLADIČEV NA RAZVOJ SISTEMA STRESNEGA ODZIVA==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Pomemben vpliv na epigenetske spremembe ima posebej mati v zgodnjem otroštvu. Kako pozorna je in koliko časa nameni negovanju, vpliva na gene potomcev. Raziskave so potekale predvsem na podganah, ki so imele skrbne in neskrbne matere. Ugotovili so, da so z lizanjem mladičev, le te pripravile na poznejše življenje. Podgane, ki so bile negovane, so proizvedle manj stresnega hormona in so bile bolj sproščene, medtem ko so tiste podgane, ki so jih matere bolj zanemarjale, v stresnih situacijah proizvedle več hormonov in so se slabše prilagodile na stres.[1]&lt;br /&gt;
V stresnem odgovoru sodelujejo živčni sistem in stresni hormoni. Povezava med hipotalamusom, hipofizo in nadledvičnimi žlezami je osrednja pot hormonov, ki sodelujejo pri boju s stresom. Ko smo v stresni situaciji, se začne v hipotalamusu izločati kortikotropin sproščujoči hormon CRH, ki potuje v hipofizo, kjer se pod njegovim vplivom začne izločati adrenokortikotropični hormon ACTH, ki se sprosti v kri. Ta stimulira nadledvično žlezo k izločanju kortizola in adrenalina. Oba hormona nam pomagata pri premagovanju stresne situacije s pospešenim srčnim utripom, povečanim krvnim pritiskom, povečano glukoneogenezo in tako naprej. Kortizol pa se nato veže na receptorje, ki se nahajajo v hipokampusu, ki da ukaz, da se stresni odgovor zaključi. Zanimivo je, kako se to dejansko zgodi.&lt;br /&gt;
Glukokortikoidni receptor (GR) je v neaktivni obliki v citosolu povezan s proteini toplotnega šoka (stresnimi proteini). Ko se nanj veže kortizol, se ti proteini sprostijo. Aktiviran receptor ima dve funkciji: homodimerizacijo in vstop v jedro, kjer regulira transkripcijo, ter represijo transkripcijskih faktorjev NF-κB in AP-1.[2] Obstaja tudi negativna povratna zveza s hipokampusom, ki sprejme signal, da je bil GR aktiviran, in ustavi stresni odgovor.[1] Torej več ko je GR, hitreje si opomoremo od stresa. &lt;br /&gt;
Količina GR je odvisna od metilacije promotorja za glukokortikoidni receptor. Gen, ki zapisuje glukokortikoidni receptor se imenuje Nr3c1 in se nahaja na petem kromosomu. Pri podganah so ugotovili povezavo med negovanjem mladičev in epigenetsko spremembo izražanja gena za glukokortikodni receptor. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==POVEZAVA MED ZLORABO V OTROŠTVU IN SAMOMOROM==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Stresne razmere v otroštvu lahko vodijo do nekaterih epigenetskih modifikacij. Pri ljudeh so opazili povezavo med zlorabo v otroštvu in spremenjenim HPA (hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza) stresnim odzivom in posledično nagnjenostjo k samomoru. Našli so epigenetske razlike na Nr3c1 promotorju med samomorilci, ki so bili v otroštvu zlorabljeni in takimi, ki niso bili. Zlorabljeni samomorilci so imeli manj mRNA za glukokortikoidni receptor in povečano metilacijo citozina na Nr3c1 promotorju. Tako so naredili povezavo med podganami in ljudmi, ki so jih starši zanemarjali in epigenetsko regulacijo izražanja glukokortikoidnega receptorja v hipokampusu. NGFI-A je transkripcijski faktor, ki omogoča izražanje gena za glukokortikoidni receptor. Ugotovili so, da je metilacija pri samomorilcih, ki so bili zlorabljeni povečana in značilna na specifičnih mestih promotorja. To je povzročilo, da se transkripcijski faktor ni mogel vezati na DNA in posledično se je znižalo prepisovanje mRNA za glukokortikoidni receptor.[3] &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Podoben molekularni mehanizem pa prav tako poveže stres z nagnjenostjo za depresijo.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==VPLIV STRESA NA RAZVOJ DEPRESIJE==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V današnjem času ko nam življenje narekuje hiter tempo, nam pogosto primanjkuje časa za sprostitev. Znanstveniki zato veliko časa posvetijo raziskovanju stresu in boleznim, povezanimi s prevelikim stresom, ki prizadene čedalje več ljudi. Odkrili so, da so epigenetske spremembe zaradi povečane izpostavljenosti stresu, povezane s predispozicijo za depresijo.&lt;br /&gt;
Raziskavo so naredili na miših, ki so se razlikovale v genomu in so kazale drugačno obnašanje na kronični stres. Opazili so, da so tiste miši, ki so bile občutljive na stres, kazale tudi znake depresije. Nadalje so odkrili, da so imele te miši znižan nivo izražanja gena za nevrotrofični faktor glia celic (glial cell-derived neurotrophsic factor, Gdnf), ki je pomemben za regulacijo plastičnosti možganov in je povezan z depresijo. Do tega je prišlo zaradi metilacije DNA za Gdnf gen in modifikacije histonov. &lt;br /&gt;
V raziskavi so uporabili dve vrsti miši: BALB, ki so na stres občutljive in B6 na stres neobčutljive miši. Opazovali so vedenje miši, ki so bile pod kroničnim blagim stresom (chronic ultra-mild stress, CUMS), ki je posledica okolja in psiholoških dejavnikov in ne zaradi prikrajšanja vode in hrane.&lt;br /&gt;
Ko so naredili resekvenacijo promotorja Gdnf obeh sevov, so ugotovili, da med njima ni razlik, zato so predvidevali, da morajo na izražanje tega gena vplivati epigenetske spremembe. Najprej so se posvetili histonom na področjih tega gena. Odkrili so, da je acetilacija precej zmanjšana pri miših, ki so slabo prilagojene na stres. Razlog za to so histonske deacetilaze, ki odstranijo acetilne skupine s histonov. Drugače se obnaša predvsem HDAC2 (histonska deacetilaza 2), saj je mRNA za ta encim veliko več pri miših BALB. Nadalje so odkrili, da stres vpliva na vezavo HDAC2 na Gdnf promotor. Inhibicija deacetilaze pa vodi do odpornosti na stres. Metilacija DNA na mestih, ki jih imenujemo CpG mesta, se ob stresu poveča pri vseh miškah. Metilacija se zgodi na citozinih, kar je stabilen epigenetski proces, ki regulira ekspresijo genov, ker vpliva na vezavo transkripcijskih faktorjev. Ta CpG mesta so blizu mesta začetka transkripcije. Prav ta mesta so ohranjena pri miših, podganah in človeku. Analize so pokazale, da so zaradi stresa pogosto metilirana. Pomembno vlogo pa imajo proteini, ki se vežejo na ta metilirana mesta. Eden izmed njih je MeCP2. Na njega se veže deacetilaza histonov 2, kar povzroči deacetilacijo histona in posledično zavre prepisovanje gena. V miših, ki so bolj odporne na stres, se MeCP2 povezuje z drugim proteinom, imenovanim CREB, ki dejansko promovira transkripcijo. Te informacije bodo zelo pomembne za način zdravljenja in diagnosticiranja nagnjenja k depresiji zaradi kroničnega stresa.[4]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==VPLIV DEPRESIJE MED NOSEČNOSTJO NA RAZVOJ POTOMCA==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Depresija je duševna motnja o kateri govorimo, ko posameznik poleg običajne žalosti kaže znake pobitosti, pesimizma, notranjega nemira, obupa ter (ali) samomorilnosti. Depresija se med drugim izraža tudi v zmanjšani sekreciji nevrotransmiterja serotonina, kar povzroči manjšo eksitacijo nevronov. Depresivne osebe so običajno tudi hitreje razdražljive, saj njihovo telo proizvaja večje količine kortizola, kortikotropin-sproščujočega hormona in noradrenalina. Nosečnice v depresiji so bolj nagnjene k splavu, prezgodnjem  rojstvu, imajo manjšo placento, novorojenčki takšnih mater pa imajo manjšo težo, povišano koncentracijo  kortizola ter zmanjšano koncentracijo serotonina. V novejših raziskavah je bilo ugotovljeno, da depresija med nosečnostjo, preko epigenetskih mehanizmov, poveča senzibilnost sistema stresnega odziva (HPA osi) v fetusu. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V nadaljevanju sta omenjeni dve bolje raziskani poti, ki razlagata ozadje epigenetskih sprememb v fetusu, ki lahko pozneje v življenju potomca vplivajo na spremembo  vedenja, čustvenega razvoja ter povečajo možnost razvoja depresije in podobnih mentalnih bolezni.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V prvem primeru depresija posredno povzroči zmanjšanje koncentracije serotonina v možganih fetusa. V možganih mater, ki so bile v 2.trimesečju nosečnosti depresivne, je prišlo do zmanjšanja metiliranosti promotorja SLC6A4, kar je vodilo do povečane sinteze transmembranskega transporterja serotonina, odgovornega za reabsorpcijo serotonina iz sinaptične špranje. Zmanjšana metilacija promotorja SLC6A4 je prisotna tudi v fetusu, vendar metilacija ni neposredna posledica padca koncentracije materinega serotonina, temveč je posledica širših fizioloških posledic depresije. Plod je v 2. trimesečju  v fazi intenzivne rasti in diferenciacije nevronov, kjer serotonin deluje kot trofičen fakor(nevronski rastni faktor) in regulira nevrogenezo, dendritogenezo in apoptozo nevronov. V primerjavi z materami, lahko zato  zmanjšana koncentracija serotonina v fetusu povzroči močnejše spremembe- drugačno »arhitekturo« možganov, kar se odraža v spremenjenem mentalnem in motoričnem razvoju dojenčka. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Hkrati depresija matere povzroči zmanjšanje koncentracije glukokortikoidnega receptorja (GR) v plodu, kar naposled vodi do povečane odzivnosti na stres. Iz poskusov na živalih je znano, da izpostavljenost stresu poveča metilacijo na 5’ CpG mestih znotraj nekodirajočega eksona 1(7) v hipokampusu mladiča. Omenjena metilacija veže HDAC (histonsko deacetilazo), kar prepreči acetilacijo histonov. DNA postane težje dostopna za vezavo transkripcijskih faktorjev kot je NGFI-A, kateremu se posledično zmanjša afiniteta vezave na promotor GR. V končni fazi se torej zmanjša transkripcija GR mRNA, kar vodi do zmanjšanja koncentracije GR. &lt;br /&gt;
Podobne rezultate so opazili tudi pri ljudeh, čeprav so, zaradi manjše invazivnosti, raziskovanja omejena na analizo DNA lahko dostopnih telesnih tekočin. Znotraj človeškega eksona 1F (homolog podganjega eksona 1(7)) na genu Nr3c1 se nahaja 13 CpG mest. Med CpG3 in CpG4 je vezavno mesto za transkripcijski faktor NGFI-A. V potomcih nosečnic, ki so bile v 3. trimesečju nosečnosti v depresiji, je bila ugotovljena povečana metilacija citozinov na CpG2 in CpG3 dinukleotidnih mestih. Povišano metilacijo CpG2 so zaznali tudi v potomcih mater, depresivnih v 2. trimesečju nosečnosti. Z analizo DNA potomcev starih 3 mesece so znanstveniki ugotovili, da je le povečana metilacija na CpG3 povezana z večjo odzivnostjo na stres (oslabljeno negativno regulacijo stresnega odziva HPA osi)[8]. Primer zdravila proti večanju senzibilnosti na glukokortikoide je trikostatin A (TSA). TSA  inhibira histonske deacetilaze (HDAC), torej povzroči večjo izpostavljenost DNA demetilazam, ki z odcepom metila olajšajo vezavo transkripcijskih faktorjev in posledično omogočijo večjo sintezo GR. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Da bi preprečili prenos negativnih vplivov depresivnega stanja nosečnic na potomce, so nosečnice v več raziskavah zdravili z antidepresivi, ki se vežejo na transmembranske receptorje za serotonin in tako preprečujejo reabsorpcijo serotonina (serotonin reuptake inhibitor- SRI) . Posledično se  v sinaptični špranji poveča koncentracija serotonina (5-HT). Večja koncentracija serotonina je skupaj s povišano koncentracijo cAMP v celični kulturi hipokampusa negovanih podganjih mladičev povečala ekspresijo histonske deacetilaze. HDAC se veže na ekson 1(7) in olajša vezavo NGFI-A na promotor in posledično olajša ekspresijo GR mRNA. Pričakovano bi bilo, da uporaba antidepresivov med nosečnostjo, zaradi zvišanja koncentracije serotonina v človeškem fetusu, povzroči podobne učinke, vendar raziskave tega ne potrjujejo.  Večina raziskav ne ugotavlja razlike med potomci, nezdravljenih depresivnih nosečnic ter med potomci, z antidepresivi zdravljenih nosečnic. Vzrok za to bi lahko bila protektivna funkcija placente, ki, ob povečani koncentraciji serotonina v materinem telesu, prek transporterja za reabsorpcijo serotonina, prepreči zvišanje koncentracije 5-HT v fetusu.[9]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==VPLIV KAJENJA NA RAZVOJ ČLOVEŠKEGA FETUSA==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Poleg vpliva negovanja matere in prenatalnega stresa, povezanega s samomorilnostjo in depresijo pa se pri ljudeh kaže še ena vrsta stresa, ki je posledica načina življenja matere med nosečnostjo in ima tudi epigenetske posledice. Ta vrsta stresa predstavlja uživanje nedovoljenih škodljivih substanc, med katerimi je najbolj raziskovan cigaretni dim. Med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu so bile opažene posledice, ki so vključevale manjšo porodno težo, sindrom nenadne smrti dojenčka ali placenta previa (nenavadna lokacija placente nižje v maternici). V poznem otroštvu in zgodnji adolescenci so subjekti, ki so bili izpostavljeni cigaretnemu dimu matere, imeli bolj izražene hiperaktivnostne motnje pomanjkanja pozornosti in probleme s kopičenjem notranje trebušne maščobe oz. splošno debelostjo ter zdravstvenimi problemi, kot so astma, srčno-žilna obolenja, zmanjšana funkcionalnost pljuč,…&lt;br /&gt;
Izpostavljenost cigaretnemu dimu matere v nosečnosti je povezano s spremembami v možganih ploda in posledično v odraslem vedenju potomcev. Posledice kajenja so lahko epigenetskega izvora-metilacija DNA in genov, pomembnih za razvoj možganov, kot je gen za protein BDNF (brain-derived neurotrophic factor). BDNF je nevrotrofin, rastni faktor, ki deluje v centralnem in perifernem živčnem sistemu, kjer pomaga vzdrževati preživetje obstoječih nevronov in vzpodbuja rast in diferenciacijo novih nevronov in sinaps, zato igra pomembno vlogo v normalnem nevralnem razvoju.&lt;br /&gt;
Raziskovana je bila metilacija DNA v BDNF-6 eksonu. Rezultati predlagajo, da prenatalna izpostavljenost ploda cigaretnemu dimu lahko vodi k dolgoročnemu zmanjšanemu izražanju BDNF gena kot posledica povečanja DNA metilacije v promotorski regiji. V človeški odrasli populaciji je regija možganov, na katero je vpliv kajenja največji orbitofrontal cortex – OFC, to je regija frontalnega režnja v možganih, ki je odgovoren za učinke sprejemanja odločitev in pričakovanj. OFC regulira čustva in vedenje za načrtovanje, povezanim za dojemanje nagrad in kazni. Ugotovili so, da je OFC dovzeten za modifikacije preko materinega kajenja cigaret - prenatalno kajenje inducira napad na plodov OFC, kar vodi do stanjšanja njegove strukture. Materino kajenje cigaret poveča epigenetske modifikacije BDNF gena v potomcih, okrepi metilacijo na CG ponovitvah, najdenih v DNA v krvi izpostavljenih v odrasli dobi. Takšni mehanizmi imajo vpliv na ekspresijo BDNF gena, kar ima lahko kritične posledice na strukturo možganov.[5] &lt;br /&gt;
	Še en dokaz za metilacijo DNA zaradi vpliva kajenja med nosečnostjo so pokazale razlike v DNA metilacijskem vzorcu, prisotnem v otrocih, izpostavljenih cigaretnemu dimu. To so demonstrirali z uporabo 2 ponavljajočih DNA elementov - (LINE1- long interspersed nucleotide element 1) – dolgi vrinjeni nukleotidni element in kratek vrinjen nukleotidni element (AluYb8), ki sta služila kot nadomestna markerja za detekcijo globalne metilacije. Gen-specifične CpG metilacijske razlike pri izpostavljenih otrocih so se pokazale v nižji stopnji metilacije na AluYb8. Vpliv cigaretov na metilacijo LINE1 je bil opazovan na otrocih s skupnim GSTM1 ničtim genotipom. Diferenciacijska metilacija CpG je bila identificirana v 8 genih. 2 gena, AXL in PTPRO sta kazala visoko povečanje metilacijske dejavnosti v izpostavljenih otrocih. Ekspresija teh dveh genov je pod kontrolo DNA metilacije. Gen-specifična hipermetilacija ni unikatna in je bila opazovana tudi v raku, zato imata ta dva gena morda povezavo z rakom in razvojem astme. Globalna hipometilacija (na delih, ki nosijo zapise za konstitutivne gene) naj bi se odražala v kromosomski nestabilnosti in v povišani mutacijski dejavnosti, medtem ko lahko promotorska hipermetilacija (povezana s tkivno-specifičnimi geni) utiša izražanje tumor-supresorskih genov. [6,7]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Z vse boljšim razumevanjem mehanizma epigenetskega uravnavanja izražanja genov postaja vse bolj jasno, da poleg naključnih sprememb v DNA obstajajo tudi usmerjeni mehanizmi, ki pojasnjujejo molekularno ozadje vpliva okolja na razvoj osebka. Vsak osebek lahko torej s svojim načinom življenja, kot recimo s kajenjem in izpostavljenostjo stresnim faktorjem, spreminja acetilacijo histonov in metilacijo DNA in vsaj delno vpliva na delovanje svojega telesa ter potencialni razvoj bolezni. Po drugi strani, pa je splošno prepričanje, da je vsako drugačno delovanje organizma zelo škodljivo, včasih zmotno. Tako je denimo povečana anksioznost podgan, ki niso bile negovane, lahko prednost v nevarnem, stalno spreminjajočem se okolju. Skozi oči evolucije je torej tudi epigenetski prenos na videz negativnih učinkov lahko izjemno koristen.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==VIRI==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[1] Lick your rats. [citirano 15.4.2011] http://learn.genetics.utah.edu/content/epigenetics/rats/ &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[2] Glukokortikoidni receptor. Wikipedija. [citirano 15.4.2011] http://en.wikipedia.org/wiki/Glucocorticoid_receptor &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[3] MacGowan, O. P. in drugi. Epigenetic regulation of the glucocorticoid receptor in human brain associates with childhood abuse. Nature neuroscience, 2009, letn. 12, str. 342-348. http://www.nephrologie.insel.ch/fileadmin/nephro/nephro_user/Pdf/Daniel_Lienhard_2_6_2010.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[4] Uchida, S. in drugi. Epigenetic status of Gdnf in the ventral striatum determines susceptibility and adaptation to daily stressful events. Neuron, 2011, letn. 69, str. 188-190.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://74.125.155.132/scholar?q=cache:ZOTDHTtjT5cJ:scholar.google.com/&amp;amp;hl=sl&amp;amp;as_sdt=0&lt;br /&gt;
[5] Shahrdad Lotfipour, Tomas Paus.  Association Between Prenatal Exposure to Maternal Cigarette Smoking and the Brain and Behaviour of Adolescent Offspring.  University of California-Los Angeles, USA The Rotman Research Institute, University of Toronto, Canada. (Published online February 18, 2011)  http://www.child-encyclopedia.com/documents/Lotfipour-PausANGxp1.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[6] Carrie V. Breton, Hyang-Min Byun, Made Wenten, Fei Pan, Allen Yang and Frank D. Gilliland. Prenatal Tobacco Smoke Exposure Affects Global and Gene-specific DNA Methylation. (Originally Published in Press, on June 4, 2009) http://ajrccm.atsjournals.org/cgi/reprint/180/5/462.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[7] Frederica Perera, JulieHerbstman. Article in press. Prenatal environmental exposures, epigenetics, and disease. Columbia Center for Children’s Environmental Health, Mailman School of Public Health, Columbia University, New York, United States. 21 May 2010  Published by Elsevier Inc. 2011&lt;br /&gt;
http://ccceh.hs.columbia.edu/pdf-papers/PereraReproToxic2011.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[8] Tim F. Oberlander, Joanne Weinberg,Michael Papsdorf, Ruth Grunau,Shaila Misr in Angela M. Devlin. Prenatal exposure to maternal depression, neonatal methylation of human glucocorticoid receptor gene (NR3C1) and infant cortisol stress responses. Epigenetics, 2008 (marec/april); 3 (2): str. 97-106          http://www.landesbioscience.com/journals/epigenetics/article/6034/&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[9] Amy L. Salisbury, Kathryn L. Ponder, James F. Padbury in Barry M. Lester. Fetal Effects of Psychoactive Drugs. Clin Perinatol. 2009 (september) ; 36(3): 595–619  http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC2767264/pdf/nihms149863.pdf&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>Nives Naraglav</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Epigenetske_spremembe_kot_posledica_na%C4%8Dina_%C5%BEivljenja_-_psiholo%C5%A1ki_dejavniki&amp;diff=6130</id>
		<title>Epigenetske spremembe kot posledica načina življenja - psihološki dejavniki</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Epigenetske_spremembe_kot_posledica_na%C4%8Dina_%C5%BEivljenja_-_psiholo%C5%A1ki_dejavniki&amp;diff=6130"/>
		<updated>2011-04-18T20:24:10Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;Nives Naraglav: /* VPLIV DEPRESIJE MED NOSEČNOSTJO NA RAZVOJ POTOMCA */&lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Življenje današnjega človeka je polno stresa. Z njim so povezane mnoge psihološke bolezni, kot sta depresija in nagnjenost k samomorilnosti. Nekateri posežejo po cigaretih, da bi se odpočili od stresa, in posledično postanejo zasvojeni. Vsi ti dejavniki vplivajo na naše telo in potomce. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==VPLIV NEGOVANJA MLADIČEV NA RAZVOJ SISTEMA STRESNEGA ODZIVA==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Pomemben vpliv na epigenetske spremembe ima posebej mati v zgodnjem otroštvu. Kako pozorna je in koliko časa nameni negovanju, vpliva na gene potomcev. Raziskave so potekale predvsem na podganah, ki so imele skrbne in neskrbne matere. Ugotovili so, da so z lizanjem mladičev, le te pripravile na poznejše življenje. Podgane, ki so bile negovane, so proizvedle manj stresnega hormona in so bile bolj sproščene, medtem ko so tiste podgane, ki so jih matere bolj zanemarjale, v stresnih situacijah proizvedle več hormonov in so se slabše prilagodile na stres.[1]&lt;br /&gt;
V stresnem odgovoru sodelujejo živčni sistem in stresni hormoni. Povezava med hipotalamusom, hipofizo in nadledvičnimi žlezami je osrednja pot hormonov, ki sodelujejo pri boju s stresom. Ko smo v stresni situaciji, se začne v hipotalamusu izločati kortikotropin sproščujoči hormon CRH, ki potuje v hipofizo, kjer se pod njegovim vplivom začne izločati adrenokortikotropični hormon ACTH, ki se sprosti v kri. Ta stimulira nadledvično žlezo k izločanju kortizola in adrenalina. Oba hormona nam pomagata pri premagovanju stresne situacije s pospešenim srčnim utripom, povečanim krvnim pritiskom, povečano glukoneogenezo in tako naprej. Kortizol pa se nato veže na receptorje, ki se nahajajo v hipokampusu, ki da ukaz, da se stresni odgovor zaključi. Zanimivo je, kako se to dejansko zgodi.&lt;br /&gt;
Glukokortikoidni receptor (GR) je v neaktivni obliki v citosolu povezan s proteini toplotnega šoka (stresnimi proteini). Ko se nanj veže kortizol, se ti proteini sprostijo. Aktiviran receptor ima dve funkciji: homodimerizacijo in vstop v jedro, kjer regulira transkripcijo, ter represijo transkripcijskih faktorjev NF-κB in AP-1.[2] Obstaja tudi negativna povratna zveza s hipokampusom, ki sprejme signal, da je bil GR aktiviran, in ustavi stresni odgovor.[1] Torej več ko je GR, hitreje si opomoremo od stresa. &lt;br /&gt;
Količina GR je odvisna od metilacije promotorja za glukokortikoidni receptor. Gen, ki zapisuje glukokortikoidni receptor se imenuje Nr3c1 in se nahaja na petem kromosomu. Pri podganah so ugotovili povezavo med negovanjem mladičev in epigenetsko spremembo izražanja gena za glukokortikodni receptor. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==POVEZAVA MED ZLORABO V OTROŠTVU IN SAMOMOROM==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Stresne razmere v otroštvu lahko vodijo do nekaterih epigenetskih modifikacij. Pri ljudeh so opazili povezavo med zlorabo v otroštvu in spremenjenim HPA (hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza) stresnim odzivom in posledično nagnjenostjo k samomoru. Našli so epigenetske razlike na Nr3c1 promotorju med samomorilci, ki so bili v otroštvu zlorabljeni in takimi, ki niso bili. Zlorabljeni samomorilci so imeli manj mRNA za glukokortikoidni receptor in povečano metilacijo citozina na Nr3c1 promotorju. Tako so naredili povezavo med podganami in ljudmi, ki so jih starši zanemarjali in epigenetsko regulacijo izražanja glukokortikoidnega receptorja v hipokampusu. NGFI-A je transkripcijski faktor, ki omogoča izražanje gena za glukokortikoidni receptor. Ugotovili so, da je metilacija pri samomorilcih, ki so bili zlorabljeni povečana in značilna na specifičnih mestih promotorja. To je povzročilo, da se transkripcijski faktor ni mogel vezati na DNA in posledično se je znižalo prepisovanje mRNA za glukokortikoidni receptor.[3] &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Podoben molekularni mehanizem pa prav tako poveže stres z nagnjenostjo za depresijo.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==VPLIV STRESA NA RAZVOJ DEPRESIJE==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V današnjem času ko nam življenje narekuje hiter tempo, nam pogosto primanjkuje časa za sprostitev. Znanstveniki zato veliko časa posvetijo raziskovanju stresu in boleznim, povezanimi s prevelikim stresom, ki prizadene čedalje več ljudi. Odkrili so, da so epigenetske spremembe zaradi povečane izpostavljenosti stresu, povezane s predispozicijo za depresijo.&lt;br /&gt;
Raziskavo so naredili na miših, ki so se razlikovale v genomu in so kazale drugačno obnašanje na kronični stres. Opazili so, da so tiste miši, ki so bile občutljive na stres, kazale tudi znake depresije. Nadalje so odkrili, da so imele te miši znižan nivo izražanja gena za nevrotrofični faktor glia celic (glial cell-derived neurotrophsic factor, Gdnf), ki je pomemben za regulacijo plastičnosti možganov in je povezan z depresijo. Do tega je prišlo zaradi metilacije DNA za Gdnf gen in modifikacije histonov. &lt;br /&gt;
V raziskavi so uporabili dve vrsti miši: BALB, ki so na stres občutljive in B6 na stres neobčutljive miši. Opazovali so vedenje miši, ki so bile pod kroničnim blagim stresom (chronic ultra-mild stress, CUMS), ki je posledica okolja in psiholoških dejavnikov in ne zaradi prikrajšanja vode in hrane.&lt;br /&gt;
Ko so naredili resekvenacijo promotorja Gdnf obeh sevov, so ugotovili, da med njima ni razlik, zato so predvidevali, da morajo na izražanje tega gena vplivati epigenetske spremembe. Najprej so se posvetili histonom na področjih tega gena. Odkrili so, da je acetilacija precej zmanjšana pri miših, ki so slabo prilagojene na stres. Razlog za to so histonske deacetilaze, ki odstranijo acetilne skupine s histonov. Drugače se obnaša predvsem HDAC2 (histonska deacetilaza 2), saj je mRNA za ta encim veliko več pri miših BALB. Nadalje so odkrili, da stres vpliva na vezavo HDAC2 na Gdnf promotor. Inhibicija deacetilaze pa vodi do odpornosti na stres. Metilacija DNA na mestih, ki jih imenujemo CpG mesta, se ob stresu poveča pri vseh miškah. Metilacija se zgodi na citozinih, kar je stabilen epigenetski proces, ki regulira ekspresijo genov, ker vpliva na vezavo transkripcijskih faktorjev. Ta CpG mesta so blizu mesta začetka transkripcije. Prav ta mesta so ohranjena pri miših, podganah in človeku. Analize so pokazale, da so zaradi stresa pogosto metilirana. Pomembno vlogo pa imajo proteini, ki se vežejo na ta metilirana mesta. Eden izmed njih je MeCP2. Na njega se veže deacetilaza histonov 2, kar povzroči deacetilacijo histona in posledično zavre prepisovanje gena. V miših, ki so bolj odporne na stres, se MeCP2 povezuje z drugim proteinom, imenovanim CREB, ki dejansko promovira transkripcijo. Te informacije bodo zelo pomembne za način zdravljenja in diagnosticiranja nagnjenja k depresiji zaradi kroničnega stresa.[4]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==VPLIV DEPRESIJE MED NOSEČNOSTJO NA RAZVOJ POTOMCA==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Depresija je duševna motnja o kateri govorimo, ko posameznik poleg običajne žalosti kaže znake pobitosti, pesimizma, notranjega nemira, obupa ter (ali) samomorilnosti. Depresija se med drugim izraža tudi v zmanjšani sekreciji nevrotransmiterja serotonina, kar povzroči manjšo eksitacijo nevronov. Depresivne osebe so običajno tudi hitreje razdražljive, saj njihovo telo proizvaja večje količine kortizola, kortikotropin-sproščujočega hormona in noradrenalina. Nosečnice v depresiji so bolj nagnjene k splavu, prezgodnjem  rojstvu, imajo manjšo placento, novorojenčki takšnih mater pa imajo manjšo težo, povišano koncentracijo  kortizola ter zmanjšano koncentracijo serotonina. V novejših raziskavah je bilo ugotovljeno, da depresija med nosečnostjo, preko epigenetskih mehanizmov, poveča senzibilnost sistema stresnega odziva (HPA osi) v fetusu. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V nadaljevanju sta omenjeni dve bolje raziskani poti, ki razlagata ozadje epigenetskih sprememb v fetusu, ki lahko pozneje v življenju potomca vplivajo na spremembo  vedenja, čustvenega razvoja ter povečajo možnost razvoja depresije in podobnih mentalnih bolezni.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V prvem primeru depresija posredno povzroči zmanjšanje koncentracije serotonina v možganih fetusa. V možganih mater, ki so bile v 2.trimesečju nosečnosti depresivne, je prišlo do zmanjšanja metiliranosti promotorja SLC6A4, kar je vodilo do povečane sinteze transmembranskega transporterja serotonina, odgovornega za reabsorpcijo serotonina iz sinaptične špranje. Zmanjšana metilacija promotorja SLC6A4 je prisotna tudi v fetusu, vendar metilacija ni neposredna posledica padca koncentracije materinega serotonina, temveč je posledica širših fizioloških posledic depresije. Plod je v 2. trimesečju  v fazi intenzivne rasti in diferenciacije nevronov, kjer serotonin deluje kot trofičen fakor(nevronski rastni faktor) in regulira nevrogenezo, dendritogenezo in apoptozo nevronov. V primerjavi z materami, lahko zato  zmanjšana koncentracija serotonina v fetusu povzroči močnejše spremembe- drugačno »arhitekturo« možganov, kar se odraža v spremenjenem mentalnem in motoričnem razvoju dojenčka. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Hkrati depresija matere povzroči zmanjšanje koncentracije glukokortikoidnega receptorja (GR) v plodu, kar naposled vodi do povečane odzivnosti na stres. Iz poskusov na živalih je znano, da izpostavljenost stresu poveča metilacijo na 5’ CpG mestih znotraj nekodirajočega eksona 1(7) v hipokampusu mladiča. Omenjena metilacija veže HDAC (histonsko deacetilazo), kar prepreči acetilacijo histonov. DNA postane težje dostopna za vezavo transkripcijskih faktorjev kot je NGFI-A, kateremu se posledično zmanjša afiniteta vezave na promotor GR. V končni fazi se torej zmanjša transkripcija GR mRNA, kar vodi do zmanjšanja koncentracije GR. &lt;br /&gt;
Podobne rezultate so opazili tudi pri ljudeh, čeprav so, zaradi manjše invazivnosti, raziskovanja omejena na analizo DNA lahko dostopnih telesnih tekočin. Znotraj človeškega eksona 1F (homolog podganjega eksona 1(7)) na genu Nr3c1 se nahaja 13 CpG mest. Med CpG3 in CpG4 je vezavno mesto za transkripcijski faktor NGFI-A. V potomcih nosečnic, ki so bile v 3. trimesečju nosečnosti v depresiji, je bila ugotovljena povečana metilacija citozinov na CpG2 in CpG3 dinukleotidnih mestih. Povišano metilacijo CpG2 so zaznali tudi v potomcih mater, depresivnih v 2. trimesečju nosečnosti. Z analizo DNA potomcev starih 3 mesece so znanstveniki ugotovili, da je le povečana metilacija na CpG3 povezana z večjo odzivnostjo na stres (oslabljeno negativno regulacijo stresnega odziva HPA osi)[8]. Primer zdravila proti večanju senzibilnosti na glukokortikoide je trikostatin A (TSA). TSA  inhibira histonske deacetilaze (HDAC), torej povzroči večjo izpostavljenost DNA demetilazam, ki z odcepom metila olajšajo vezavo transkripcijskih faktorjev in posledično omogočijo večjo sintezo GR. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Da bi preprečili prenos negativnih vplivov depresivnega stanja nosečnic na potomce, so nosečnice v več raziskavah zdravili z antidepresivi, ki se vežejo na transmembranske receptorje za serotonin in tako preprečujejo reabsorpcijo serotonina (serotonin reuptake inhibitor- SRI) . Posledično se  v sinaptični špranji poveča koncentracija serotonina (5-HT). Večja koncentracija serotonina je skupaj s povišano koncentracijo cAMP v celični kulturi hipokampusa negovanih podganjih mladičev povečala ekspresijo histonske deacetilaze. HDAC se veže na ekson 1(7) in olajša vezavo NGFI-A na promotor in posledično olajša ekspresijo GR mRNA. Pričakovano bi bilo, da uporaba antidepresivov med nosečnostjo, zaradi zvišanja koncentracije serotonina v človeškem fetusu, povzroči podobne učinke, vendar raziskave tega ne potrjujejo.  Večina raziskav ne ugotavlja razlike med potomci, nezdravljenih depresivnih nosečnic ter med potomci, z antidepresivi zdravljenih nosečnic. Vzrok za to bi lahko bila protektivna funkcija placente, ki, ob povečani koncentraciji serotonina v materinem telesu, prek transporterja za reabsorpcijo serotonina, prepreči zvišanje koncentracije 5-HT v fetusu.[9]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==&#039;&#039;&#039;VPLIV KAJENJA NA RAZVOJ ČLOVEŠKEGA FETUSA&#039;&#039;&#039;==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Poleg vpliva negovanja matere in prenatalnega stresa, povezanega s samomorilnostjo in depresijo pa se pri ljudeh kaže še ena vrsta stresa, ki je posledica načina življenja matere med nosečnostjo in ima tudi epigenetske posledice. Ta vrsta stresa predstavlja uživanje nedovoljenih škodljivih substanc, med katerimi je najbolj raziskovan cigaretni dim. Med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu so bile opažene posledice, ki so vključevale manjšo porodno težo, sindrom nenadne smrti dojenčka ali placenta previa (nenavadna lokacija placente nižje v maternici). V poznem otroštvu in zgodnji adolescenci so subjekti, ki so bili izpostavljeni cigaretnemu dimu matere, imeli bolj izražene hiperaktivnostne motnje pomanjkanja pozornosti in probleme s kopičenjem notranje trebušne maščobe oz. splošno debelostjo ter zdravstvenimi problemi, kot so astma, srčno-žilna obolenja, zmanjšana funkcionalnost pljuč,…&lt;br /&gt;
Izpostavljenost cigaretnemu dimu matere v nosečnosti je povezano s spremembami v možganih ploda in posledično v odraslem vedenju potomcev. Posledice kajenja so lahko epigenetskega izvora-metilacija DNA in genov, pomembnih za razvoj možganov, kot je gen za protein BDNF (brain-derived neurotrophic factor). BDNF je nevrotrofin, rastni faktor, ki deluje v centralnem in perifernem živčnem sistemu, kjer pomaga vzdrževati preživetje obstoječih nevronov in vzpodbuja rast in diferenciacijo novih nevronov in sinaps, zato igra pomembno vlogo v normalnem nevralnem razvoju.&lt;br /&gt;
Raziskovana je bila metilacija DNA v BDNF-6 eksonu. Rezultati predlagajo, da prenatalna izpostavljenost ploda cigaretnemu dimu lahko vodi k dolgoročnemu zmanjšanemu izražanju BDNF gena kot posledica povečanja DNA metilacije v promotorski regiji. V človeški odrasli populaciji je regija možganov, na katero je vpliv kajenja največji orbitofrontal cortex – OFC, to je regija frontalnega režnja v možganih, ki je odgovoren za učinke sprejemanja odločitev in pričakovanj. OFC regulira čustva in vedenje za načrtovanje, povezanim za dojemanje nagrad in kazni. Ugotovili so, da je OFC dovzeten za modifikacije preko materinega kajenja cigaret - prenatalno kajenje inducira napad na plodov OFC, kar vodi do stanjšanja njegove strukture. Materino kajenje cigaret poveča epigenetske modifikacije BDNF gena v potomcih, okrepi metilacijo na CG ponovitvah, najdenih v DNA v krvi izpostavljenih v odrasli dobi. Takšni mehanizmi imajo vpliv na ekspresijo BDNF gena, kar ima lahko kritične posledice na strukturo možganov.[5] &lt;br /&gt;
	Še en dokaz za metilacijo DNA zaradi vpliva kajenja med nosečnostjo so pokazale razlike v DNA metilacijskem vzorcu, prisotnem v otrocih, izpostavljenih cigaretnemu dimu. To so demonstrirali z uporabo 2 ponavljajočih DNA elementov - (LINE1- long interspersed nucleotide element 1) – dolgi vrinjeni nukleotidni element in kratek vrinjen nukleotidni element (AluYb8), ki sta služila kot nadomestna markerja za detekcijo globalne metilacije. Gen-specifične CpG metilacijske razlike pri izpostavljenih otrocih so se pokazale v nižji stopnji metilacije na AluYb8. Vpliv cigaretov na metilacijo LINE1 je bil opazovan na otrocih s skupnim GSTM1 ničtim genotipom. Diferenciacijska metilacija CpG je bila identificirana v 8 genih. 2 gena, AXL in PTPRO sta kazala visoko povečanje metilacijske dejavnosti v izpostavljenih otrocih. Ekspresija teh dveh genov je pod kontrolo DNA metilacije. Gen-specifična hipermetilacija ni unikatna in je bila opazovana tudi v raku, zato imata ta dva gena morda povezavo z rakom in razvojem astme. Globalna hipometilacija (na delih, ki nosijo zapise za konstitutivne gene) naj bi se odražala v kromosomski nestabilnosti in v povišani mutacijski dejavnosti, medtem ko lahko promotorska hipermetilacija (povezana s tkivno-specifičnimi geni) utiša izražanje tumor-supresorskih genov. [6,7]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Z vse boljšim razumevanjem mehanizma epigenetskega uravnavanja izražanja genov postaja vse bolj jasno, da poleg naključnih sprememb v DNA obstajajo tudi usmerjeni mehanizmi, ki pojasnjujejo molekularno ozadje vpliva okolja na razvoj osebka. Vsak osebek lahko torej s svojim načinom življenja, kot recimo s kajenjem in izpostavljenostjo stresnim faktorjem, spreminja acetilacijo histonov in metilacijo DNA in vsaj delno vpliva na delovanje svojega telesa ter potencialni razvoj bolezni. Po drugi strani, pa je splošno prepričanje, da je vsako drugačno delovanje organizma zelo škodljivo, včasih zmotno. Tako je denimo povečana anksioznost podgan, ki niso bile negovane, lahko prednost v nevarnem, stalno spreminjajočem se okolju. Skozi oči evolucije je torej tudi epigenetski prenos na videz negativnih učinkov lahko izjemno koristen.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==VIRI==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[1] Lick your rats. [citirano 15.4.2011] http://learn.genetics.utah.edu/content/epigenetics/rats/ &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[2] Glukokortikoidni receptor. Wikipedija. [citirano 15.4.2011] http://en.wikipedia.org/wiki/Glucocorticoid_receptor &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[3] MacGowan, O. P. in drugi. Epigenetic regulation of the glucocorticoid receptor in human brain associates with childhood abuse. Nature neuroscience, 2009, letn. 12, str. 342-348. http://www.nephrologie.insel.ch/fileadmin/nephro/nephro_user/Pdf/Daniel_Lienhard_2_6_2010.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[4] Uchida, S. in drugi. Epigenetic status of Gdnf in the ventral striatum determines susceptibility and adaptation to daily stressful events. Neuron, 2011, letn. 69, str. 188-190.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://74.125.155.132/scholar?q=cache:ZOTDHTtjT5cJ:scholar.google.com/&amp;amp;hl=sl&amp;amp;as_sdt=0&lt;br /&gt;
[5] Shahrdad Lotfipour, Tomas Paus.  Association Between Prenatal Exposure to Maternal Cigarette Smoking and the Brain and Behaviour of Adolescent Offspring.  University of California-Los Angeles, USA The Rotman Research Institute, University of Toronto, Canada. (Published online February 18, 2011)  http://www.child-encyclopedia.com/documents/Lotfipour-PausANGxp1.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[6] Carrie V. Breton, Hyang-Min Byun, Made Wenten, Fei Pan, Allen Yang and Frank D. Gilliland. Prenatal Tobacco Smoke Exposure Affects Global and Gene-specific DNA Methylation. (Originally Published in Press, on June 4, 2009) http://ajrccm.atsjournals.org/cgi/reprint/180/5/462.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[7] Frederica Perera, JulieHerbstman. Article in press. Prenatal environmental exposures, epigenetics, and disease. Columbia Center for Children’s Environmental Health, Mailman School of Public Health, Columbia University, New York, United States. 21 May 2010  Published by Elsevier Inc. 2011&lt;br /&gt;
http://ccceh.hs.columbia.edu/pdf-papers/PereraReproToxic2011.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[8] Tim F. Oberlander, Joanne Weinberg,Michael Papsdorf, Ruth Grunau,Shaila Misr in Angela M. Devlin. Prenatal exposure to maternal depression, neonatal methylation of human glucocorticoid receptor gene (NR3C1) and infant cortisol stress responses. Epigenetics, 2008 (marec/april); 3 (2): str. 97-106          http://www.landesbioscience.com/journals/epigenetics/article/6034/&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[9] Amy L. Salisbury, Kathryn L. Ponder, James F. Padbury in Barry M. Lester. Fetal Effects of Psychoactive Drugs. Clin Perinatol. 2009 (september) ; 36(3): 595–619  http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC2767264/pdf/nihms149863.pdf&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>Nives Naraglav</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Epigenetske_spremembe_kot_posledica_na%C4%8Dina_%C5%BEivljenja_-_psiholo%C5%A1ki_dejavniki&amp;diff=6129</id>
		<title>Epigenetske spremembe kot posledica načina življenja - psihološki dejavniki</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Epigenetske_spremembe_kot_posledica_na%C4%8Dina_%C5%BEivljenja_-_psiholo%C5%A1ki_dejavniki&amp;diff=6129"/>
		<updated>2011-04-18T20:23:42Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;Nives Naraglav: /* VPLIV NEGOVANJA MLADIČEV NA RAZVOJ SISTEMA STRESNEGA ODZIVA */&lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Življenje današnjega človeka je polno stresa. Z njim so povezane mnoge psihološke bolezni, kot sta depresija in nagnjenost k samomorilnosti. Nekateri posežejo po cigaretih, da bi se odpočili od stresa, in posledično postanejo zasvojeni. Vsi ti dejavniki vplivajo na naše telo in potomce. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==VPLIV NEGOVANJA MLADIČEV NA RAZVOJ SISTEMA STRESNEGA ODZIVA==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Pomemben vpliv na epigenetske spremembe ima posebej mati v zgodnjem otroštvu. Kako pozorna je in koliko časa nameni negovanju, vpliva na gene potomcev. Raziskave so potekale predvsem na podganah, ki so imele skrbne in neskrbne matere. Ugotovili so, da so z lizanjem mladičev, le te pripravile na poznejše življenje. Podgane, ki so bile negovane, so proizvedle manj stresnega hormona in so bile bolj sproščene, medtem ko so tiste podgane, ki so jih matere bolj zanemarjale, v stresnih situacijah proizvedle več hormonov in so se slabše prilagodile na stres.[1]&lt;br /&gt;
V stresnem odgovoru sodelujejo živčni sistem in stresni hormoni. Povezava med hipotalamusom, hipofizo in nadledvičnimi žlezami je osrednja pot hormonov, ki sodelujejo pri boju s stresom. Ko smo v stresni situaciji, se začne v hipotalamusu izločati kortikotropin sproščujoči hormon CRH, ki potuje v hipofizo, kjer se pod njegovim vplivom začne izločati adrenokortikotropični hormon ACTH, ki se sprosti v kri. Ta stimulira nadledvično žlezo k izločanju kortizola in adrenalina. Oba hormona nam pomagata pri premagovanju stresne situacije s pospešenim srčnim utripom, povečanim krvnim pritiskom, povečano glukoneogenezo in tako naprej. Kortizol pa se nato veže na receptorje, ki se nahajajo v hipokampusu, ki da ukaz, da se stresni odgovor zaključi. Zanimivo je, kako se to dejansko zgodi.&lt;br /&gt;
Glukokortikoidni receptor (GR) je v neaktivni obliki v citosolu povezan s proteini toplotnega šoka (stresnimi proteini). Ko se nanj veže kortizol, se ti proteini sprostijo. Aktiviran receptor ima dve funkciji: homodimerizacijo in vstop v jedro, kjer regulira transkripcijo, ter represijo transkripcijskih faktorjev NF-κB in AP-1.[2] Obstaja tudi negativna povratna zveza s hipokampusom, ki sprejme signal, da je bil GR aktiviran, in ustavi stresni odgovor.[1] Torej več ko je GR, hitreje si opomoremo od stresa. &lt;br /&gt;
Količina GR je odvisna od metilacije promotorja za glukokortikoidni receptor. Gen, ki zapisuje glukokortikoidni receptor se imenuje Nr3c1 in se nahaja na petem kromosomu. Pri podganah so ugotovili povezavo med negovanjem mladičev in epigenetsko spremembo izražanja gena za glukokortikodni receptor. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==POVEZAVA MED ZLORABO V OTROŠTVU IN SAMOMOROM==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Stresne razmere v otroštvu lahko vodijo do nekaterih epigenetskih modifikacij. Pri ljudeh so opazili povezavo med zlorabo v otroštvu in spremenjenim HPA (hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza) stresnim odzivom in posledično nagnjenostjo k samomoru. Našli so epigenetske razlike na Nr3c1 promotorju med samomorilci, ki so bili v otroštvu zlorabljeni in takimi, ki niso bili. Zlorabljeni samomorilci so imeli manj mRNA za glukokortikoidni receptor in povečano metilacijo citozina na Nr3c1 promotorju. Tako so naredili povezavo med podganami in ljudmi, ki so jih starši zanemarjali in epigenetsko regulacijo izražanja glukokortikoidnega receptorja v hipokampusu. NGFI-A je transkripcijski faktor, ki omogoča izražanje gena za glukokortikoidni receptor. Ugotovili so, da je metilacija pri samomorilcih, ki so bili zlorabljeni povečana in značilna na specifičnih mestih promotorja. To je povzročilo, da se transkripcijski faktor ni mogel vezati na DNA in posledično se je znižalo prepisovanje mRNA za glukokortikoidni receptor.[3] &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Podoben molekularni mehanizem pa prav tako poveže stres z nagnjenostjo za depresijo.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==VPLIV STRESA NA RAZVOJ DEPRESIJE==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V današnjem času ko nam življenje narekuje hiter tempo, nam pogosto primanjkuje časa za sprostitev. Znanstveniki zato veliko časa posvetijo raziskovanju stresu in boleznim, povezanimi s prevelikim stresom, ki prizadene čedalje več ljudi. Odkrili so, da so epigenetske spremembe zaradi povečane izpostavljenosti stresu, povezane s predispozicijo za depresijo.&lt;br /&gt;
Raziskavo so naredili na miših, ki so se razlikovale v genomu in so kazale drugačno obnašanje na kronični stres. Opazili so, da so tiste miši, ki so bile občutljive na stres, kazale tudi znake depresije. Nadalje so odkrili, da so imele te miši znižan nivo izražanja gena za nevrotrofični faktor glia celic (glial cell-derived neurotrophsic factor, Gdnf), ki je pomemben za regulacijo plastičnosti možganov in je povezan z depresijo. Do tega je prišlo zaradi metilacije DNA za Gdnf gen in modifikacije histonov. &lt;br /&gt;
V raziskavi so uporabili dve vrsti miši: BALB, ki so na stres občutljive in B6 na stres neobčutljive miši. Opazovali so vedenje miši, ki so bile pod kroničnim blagim stresom (chronic ultra-mild stress, CUMS), ki je posledica okolja in psiholoških dejavnikov in ne zaradi prikrajšanja vode in hrane.&lt;br /&gt;
Ko so naredili resekvenacijo promotorja Gdnf obeh sevov, so ugotovili, da med njima ni razlik, zato so predvidevali, da morajo na izražanje tega gena vplivati epigenetske spremembe. Najprej so se posvetili histonom na področjih tega gena. Odkrili so, da je acetilacija precej zmanjšana pri miših, ki so slabo prilagojene na stres. Razlog za to so histonske deacetilaze, ki odstranijo acetilne skupine s histonov. Drugače se obnaša predvsem HDAC2 (histonska deacetilaza 2), saj je mRNA za ta encim veliko več pri miših BALB. Nadalje so odkrili, da stres vpliva na vezavo HDAC2 na Gdnf promotor. Inhibicija deacetilaze pa vodi do odpornosti na stres. Metilacija DNA na mestih, ki jih imenujemo CpG mesta, se ob stresu poveča pri vseh miškah. Metilacija se zgodi na citozinih, kar je stabilen epigenetski proces, ki regulira ekspresijo genov, ker vpliva na vezavo transkripcijskih faktorjev. Ta CpG mesta so blizu mesta začetka transkripcije. Prav ta mesta so ohranjena pri miših, podganah in človeku. Analize so pokazale, da so zaradi stresa pogosto metilirana. Pomembno vlogo pa imajo proteini, ki se vežejo na ta metilirana mesta. Eden izmed njih je MeCP2. Na njega se veže deacetilaza histonov 2, kar povzroči deacetilacijo histona in posledično zavre prepisovanje gena. V miših, ki so bolj odporne na stres, se MeCP2 povezuje z drugim proteinom, imenovanim CREB, ki dejansko promovira transkripcijo. Te informacije bodo zelo pomembne za način zdravljenja in diagnosticiranja nagnjenja k depresiji zaradi kroničnega stresa.[4]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==&#039;&#039;&#039;VPLIV DEPRESIJE MED NOSEČNOSTJO NA RAZVOJ POTOMCA&#039;&#039;&#039;==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Depresija je duševna motnja o kateri govorimo, ko posameznik poleg običajne žalosti kaže znake pobitosti, pesimizma, notranjega nemira, obupa ter (ali) samomorilnosti. Depresija se med drugim izraža tudi v zmanjšani sekreciji nevrotransmiterja serotonina, kar povzroči manjšo eksitacijo nevronov. Depresivne osebe so običajno tudi hitreje razdražljive, saj njihovo telo proizvaja večje količine kortizola, kortikotropin-sproščujočega hormona in noradrenalina. Nosečnice v depresiji so bolj nagnjene k splavu, prezgodnjem  rojstvu, imajo manjšo placento, novorojenčki takšnih mater pa imajo manjšo težo, povišano koncentracijo  kortizola ter zmanjšano koncentracijo serotonina. V novejših raziskavah je bilo ugotovljeno, da depresija med nosečnostjo, preko epigenetskih mehanizmov, poveča senzibilnost sistema stresnega odziva (HPA osi) v fetusu. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V nadaljevanju sta omenjeni dve bolje raziskani poti, ki razlagata ozadje epigenetskih sprememb v fetusu, ki lahko pozneje v življenju potomca vplivajo na spremembo  vedenja, čustvenega razvoja ter povečajo možnost razvoja depresije in podobnih mentalnih bolezni.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V prvem primeru depresija posredno povzroči zmanjšanje koncentracije serotonina v možganih fetusa. V možganih mater, ki so bile v 2.trimesečju nosečnosti depresivne, je prišlo do zmanjšanja metiliranosti promotorja SLC6A4, kar je vodilo do povečane sinteze transmembranskega transporterja serotonina, odgovornega za reabsorpcijo serotonina iz sinaptične špranje. Zmanjšana metilacija promotorja SLC6A4 je prisotna tudi v fetusu, vendar metilacija ni neposredna posledica padca koncentracije materinega serotonina, temveč je posledica širših fizioloških posledic depresije. Plod je v 2. trimesečju  v fazi intenzivne rasti in diferenciacije nevronov, kjer serotonin deluje kot trofičen fakor(nevronski rastni faktor) in regulira nevrogenezo, dendritogenezo in apoptozo nevronov. V primerjavi z materami, lahko zato  zmanjšana koncentracija serotonina v fetusu povzroči močnejše spremembe- drugačno »arhitekturo« možganov, kar se odraža v spremenjenem mentalnem in motoričnem razvoju dojenčka. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Hkrati depresija matere povzroči zmanjšanje koncentracije glukokortikoidnega receptorja (GR) v plodu, kar naposled vodi do povečane odzivnosti na stres. Iz poskusov na živalih je znano, da izpostavljenost stresu poveča metilacijo na 5’ CpG mestih znotraj nekodirajočega eksona 1(7) v hipokampusu mladiča. Omenjena metilacija veže HDAC (histonsko deacetilazo), kar prepreči acetilacijo histonov. DNA postane težje dostopna za vezavo transkripcijskih faktorjev kot je NGFI-A, kateremu se posledično zmanjša afiniteta vezave na promotor GR. V končni fazi se torej zmanjša transkripcija GR mRNA, kar vodi do zmanjšanja koncentracije GR. &lt;br /&gt;
Podobne rezultate so opazili tudi pri ljudeh, čeprav so, zaradi manjše invazivnosti, raziskovanja omejena na analizo DNA lahko dostopnih telesnih tekočin. Znotraj človeškega eksona 1F (homolog podganjega eksona 1(7)) na genu Nr3c1 se nahaja 13 CpG mest. Med CpG3 in CpG4 je vezavno mesto za transkripcijski faktor NGFI-A. V potomcih nosečnic, ki so bile v 3. trimesečju nosečnosti v depresiji, je bila ugotovljena povečana metilacija citozinov na CpG2 in CpG3 dinukleotidnih mestih. Povišano metilacijo CpG2 so zaznali tudi v potomcih mater, depresivnih v 2. trimesečju nosečnosti. Z analizo DNA potomcev starih 3 mesece so znanstveniki ugotovili, da je le povečana metilacija na CpG3 povezana z večjo odzivnostjo na stres (oslabljeno negativno regulacijo stresnega odziva HPA osi)[8]. Primer zdravila proti večanju senzibilnosti na glukokortikoide je trikostatin A (TSA). TSA  inhibira histonske deacetilaze (HDAC), torej povzroči večjo izpostavljenost DNA demetilazam, ki z odcepom metila olajšajo vezavo transkripcijskih faktorjev in posledično omogočijo večjo sintezo GR. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Da bi preprečili prenos negativnih vplivov depresivnega stanja nosečnic na potomce, so nosečnice v več raziskavah zdravili z antidepresivi, ki se vežejo na transmembranske receptorje za serotonin in tako preprečujejo reabsorpcijo serotonina (serotonin reuptake inhibitor- SRI) . Posledično se  v sinaptični špranji poveča koncentracija serotonina (5-HT). Večja koncentracija serotonina je skupaj s povišano koncentracijo cAMP v celični kulturi hipokampusa negovanih podganjih mladičev povečala ekspresijo histonske deacetilaze. HDAC se veže na ekson 1(7) in olajša vezavo NGFI-A na promotor in posledično olajša ekspresijo GR mRNA. Pričakovano bi bilo, da uporaba antidepresivov med nosečnostjo, zaradi zvišanja koncentracije serotonina v človeškem fetusu, povzroči podobne učinke, vendar raziskave tega ne potrjujejo.  Večina raziskav ne ugotavlja razlike med potomci, nezdravljenih depresivnih nosečnic ter med potomci, z antidepresivi zdravljenih nosečnic. Vzrok za to bi lahko bila protektivna funkcija placente, ki, ob povečani koncentraciji serotonina v materinem telesu, prek transporterja za reabsorpcijo serotonina, prepreči zvišanje koncentracije 5-HT v fetusu.[9]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==&#039;&#039;&#039;VPLIV KAJENJA NA RAZVOJ ČLOVEŠKEGA FETUSA&#039;&#039;&#039;==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Poleg vpliva negovanja matere in prenatalnega stresa, povezanega s samomorilnostjo in depresijo pa se pri ljudeh kaže še ena vrsta stresa, ki je posledica načina življenja matere med nosečnostjo in ima tudi epigenetske posledice. Ta vrsta stresa predstavlja uživanje nedovoljenih škodljivih substanc, med katerimi je najbolj raziskovan cigaretni dim. Med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu so bile opažene posledice, ki so vključevale manjšo porodno težo, sindrom nenadne smrti dojenčka ali placenta previa (nenavadna lokacija placente nižje v maternici). V poznem otroštvu in zgodnji adolescenci so subjekti, ki so bili izpostavljeni cigaretnemu dimu matere, imeli bolj izražene hiperaktivnostne motnje pomanjkanja pozornosti in probleme s kopičenjem notranje trebušne maščobe oz. splošno debelostjo ter zdravstvenimi problemi, kot so astma, srčno-žilna obolenja, zmanjšana funkcionalnost pljuč,…&lt;br /&gt;
Izpostavljenost cigaretnemu dimu matere v nosečnosti je povezano s spremembami v možganih ploda in posledično v odraslem vedenju potomcev. Posledice kajenja so lahko epigenetskega izvora-metilacija DNA in genov, pomembnih za razvoj možganov, kot je gen za protein BDNF (brain-derived neurotrophic factor). BDNF je nevrotrofin, rastni faktor, ki deluje v centralnem in perifernem živčnem sistemu, kjer pomaga vzdrževati preživetje obstoječih nevronov in vzpodbuja rast in diferenciacijo novih nevronov in sinaps, zato igra pomembno vlogo v normalnem nevralnem razvoju.&lt;br /&gt;
Raziskovana je bila metilacija DNA v BDNF-6 eksonu. Rezultati predlagajo, da prenatalna izpostavljenost ploda cigaretnemu dimu lahko vodi k dolgoročnemu zmanjšanemu izražanju BDNF gena kot posledica povečanja DNA metilacije v promotorski regiji. V človeški odrasli populaciji je regija možganov, na katero je vpliv kajenja največji orbitofrontal cortex – OFC, to je regija frontalnega režnja v možganih, ki je odgovoren za učinke sprejemanja odločitev in pričakovanj. OFC regulira čustva in vedenje za načrtovanje, povezanim za dojemanje nagrad in kazni. Ugotovili so, da je OFC dovzeten za modifikacije preko materinega kajenja cigaret - prenatalno kajenje inducira napad na plodov OFC, kar vodi do stanjšanja njegove strukture. Materino kajenje cigaret poveča epigenetske modifikacije BDNF gena v potomcih, okrepi metilacijo na CG ponovitvah, najdenih v DNA v krvi izpostavljenih v odrasli dobi. Takšni mehanizmi imajo vpliv na ekspresijo BDNF gena, kar ima lahko kritične posledice na strukturo možganov.[5] &lt;br /&gt;
	Še en dokaz za metilacijo DNA zaradi vpliva kajenja med nosečnostjo so pokazale razlike v DNA metilacijskem vzorcu, prisotnem v otrocih, izpostavljenih cigaretnemu dimu. To so demonstrirali z uporabo 2 ponavljajočih DNA elementov - (LINE1- long interspersed nucleotide element 1) – dolgi vrinjeni nukleotidni element in kratek vrinjen nukleotidni element (AluYb8), ki sta služila kot nadomestna markerja za detekcijo globalne metilacije. Gen-specifične CpG metilacijske razlike pri izpostavljenih otrocih so se pokazale v nižji stopnji metilacije na AluYb8. Vpliv cigaretov na metilacijo LINE1 je bil opazovan na otrocih s skupnim GSTM1 ničtim genotipom. Diferenciacijska metilacija CpG je bila identificirana v 8 genih. 2 gena, AXL in PTPRO sta kazala visoko povečanje metilacijske dejavnosti v izpostavljenih otrocih. Ekspresija teh dveh genov je pod kontrolo DNA metilacije. Gen-specifična hipermetilacija ni unikatna in je bila opazovana tudi v raku, zato imata ta dva gena morda povezavo z rakom in razvojem astme. Globalna hipometilacija (na delih, ki nosijo zapise za konstitutivne gene) naj bi se odražala v kromosomski nestabilnosti in v povišani mutacijski dejavnosti, medtem ko lahko promotorska hipermetilacija (povezana s tkivno-specifičnimi geni) utiša izražanje tumor-supresorskih genov. [6,7]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Z vse boljšim razumevanjem mehanizma epigenetskega uravnavanja izražanja genov postaja vse bolj jasno, da poleg naključnih sprememb v DNA obstajajo tudi usmerjeni mehanizmi, ki pojasnjujejo molekularno ozadje vpliva okolja na razvoj osebka. Vsak osebek lahko torej s svojim načinom življenja, kot recimo s kajenjem in izpostavljenostjo stresnim faktorjem, spreminja acetilacijo histonov in metilacijo DNA in vsaj delno vpliva na delovanje svojega telesa ter potencialni razvoj bolezni. Po drugi strani, pa je splošno prepričanje, da je vsako drugačno delovanje organizma zelo škodljivo, včasih zmotno. Tako je denimo povečana anksioznost podgan, ki niso bile negovane, lahko prednost v nevarnem, stalno spreminjajočem se okolju. Skozi oči evolucije je torej tudi epigenetski prenos na videz negativnih učinkov lahko izjemno koristen.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==VIRI==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[1] Lick your rats. [citirano 15.4.2011] http://learn.genetics.utah.edu/content/epigenetics/rats/ &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[2] Glukokortikoidni receptor. Wikipedija. [citirano 15.4.2011] http://en.wikipedia.org/wiki/Glucocorticoid_receptor &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[3] MacGowan, O. P. in drugi. Epigenetic regulation of the glucocorticoid receptor in human brain associates with childhood abuse. Nature neuroscience, 2009, letn. 12, str. 342-348. http://www.nephrologie.insel.ch/fileadmin/nephro/nephro_user/Pdf/Daniel_Lienhard_2_6_2010.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[4] Uchida, S. in drugi. Epigenetic status of Gdnf in the ventral striatum determines susceptibility and adaptation to daily stressful events. Neuron, 2011, letn. 69, str. 188-190.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://74.125.155.132/scholar?q=cache:ZOTDHTtjT5cJ:scholar.google.com/&amp;amp;hl=sl&amp;amp;as_sdt=0&lt;br /&gt;
[5] Shahrdad Lotfipour, Tomas Paus.  Association Between Prenatal Exposure to Maternal Cigarette Smoking and the Brain and Behaviour of Adolescent Offspring.  University of California-Los Angeles, USA The Rotman Research Institute, University of Toronto, Canada. (Published online February 18, 2011)  http://www.child-encyclopedia.com/documents/Lotfipour-PausANGxp1.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[6] Carrie V. Breton, Hyang-Min Byun, Made Wenten, Fei Pan, Allen Yang and Frank D. Gilliland. Prenatal Tobacco Smoke Exposure Affects Global and Gene-specific DNA Methylation. (Originally Published in Press, on June 4, 2009) http://ajrccm.atsjournals.org/cgi/reprint/180/5/462.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[7] Frederica Perera, JulieHerbstman. Article in press. Prenatal environmental exposures, epigenetics, and disease. Columbia Center for Children’s Environmental Health, Mailman School of Public Health, Columbia University, New York, United States. 21 May 2010  Published by Elsevier Inc. 2011&lt;br /&gt;
http://ccceh.hs.columbia.edu/pdf-papers/PereraReproToxic2011.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[8] Tim F. Oberlander, Joanne Weinberg,Michael Papsdorf, Ruth Grunau,Shaila Misr in Angela M. Devlin. Prenatal exposure to maternal depression, neonatal methylation of human glucocorticoid receptor gene (NR3C1) and infant cortisol stress responses. Epigenetics, 2008 (marec/april); 3 (2): str. 97-106          http://www.landesbioscience.com/journals/epigenetics/article/6034/&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[9] Amy L. Salisbury, Kathryn L. Ponder, James F. Padbury in Barry M. Lester. Fetal Effects of Psychoactive Drugs. Clin Perinatol. 2009 (september) ; 36(3): 595–619  http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC2767264/pdf/nihms149863.pdf&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>Nives Naraglav</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Epigenetske_spremembe_kot_posledica_na%C4%8Dina_%C5%BEivljenja_-_psiholo%C5%A1ki_dejavniki&amp;diff=6126</id>
		<title>Epigenetske spremembe kot posledica načina življenja - psihološki dejavniki</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Epigenetske_spremembe_kot_posledica_na%C4%8Dina_%C5%BEivljenja_-_psiholo%C5%A1ki_dejavniki&amp;diff=6126"/>
		<updated>2011-04-18T20:22:10Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;Nives Naraglav: /* VIRI */&lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Življenje današnjega človeka je polno stresa. Z njim so povezane mnoge psihološke bolezni, kot sta depresija in nagnjenost k samomorilnosti. Nekateri posežejo po cigaretih, da bi se odpočili od stresa, in posledično postanejo zasvojeni. Vsi ti dejavniki vplivajo na naše telo in potomce. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==&#039;&#039;&#039;VPLIV NEGOVANJA MLADIČEV NA RAZVOJ SISTEMA STRESNEGA ODZIVA&#039;&#039;&#039;==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Pomemben vpliv na epigenetske spremembe ima posebej mati v zgodnjem otroštvu. Kako pozorna je in koliko časa nameni negovanju, vpliva na gene potomcev. Raziskave so potekale predvsem na podganah, ki so imele skrbne in neskrbne matere. Ugotovili so, da so z lizanjem mladičev, le te pripravile na poznejše življenje. Podgane, ki so bile negovane, so proizvedle manj stresnega hormona in so bile bolj sproščene, medtem ko so tiste podgane, ki so jih matere bolj zanemarjale, v stresnih situacijah proizvedle več hormonov in so se slabše prilagodile na stres.[1]&lt;br /&gt;
V stresnem odgovoru sodelujejo živčni sistem in stresni hormoni. Povezava med hipotalamusom, hipofizo in nadledvičnimi žlezami je osrednja pot hormonov, ki sodelujejo pri boju s stresom. Ko smo v stresni situaciji, se začne v hipotalamusu izločati kortikotropin sproščujoči hormon CRH, ki potuje v hipofizo, kjer se pod njegovim vplivom začne izločati adrenokortikotropični hormon ACTH, ki se sprosti v kri. Ta stimulira nadledvično žlezo k izločanju kortizola in adrenalina. Oba hormona nam pomagata pri premagovanju stresne situacije s pospešenim srčnim utripom, povečanim krvnim pritiskom, povečano glukoneogenezo in tako naprej. Kortizol pa se nato veže na receptorje, ki se nahajajo v hipokampusu, ki da ukaz, da se stresni odgovor zaključi. Zanimivo je, kako se to dejansko zgodi.&lt;br /&gt;
Glukokortikoidni receptor (GR) je v neaktivni obliki v citosolu povezan s proteini toplotnega šoka (stresnimi proteini). Ko se nanj veže kortizol, se ti proteini sprostijo. Aktiviran receptor ima dve funkciji: homodimerizacijo in vstop v jedro, kjer regulira transkripcijo, ter represijo transkripcijskih faktorjev NF-κB in AP-1.[2] Obstaja tudi negativna povratna zveza s hipokampusom, ki sprejme signal, da je bil GR aktiviran, in ustavi stresni odgovor.[1] Torej več ko je GR, hitreje si opomoremo od stresa. &lt;br /&gt;
Količina GR je odvisna od metilacije promotorja za glukokortikoidni receptor. Gen, ki zapisuje glukokortikoidni receptor se imenuje Nr3c1 in se nahaja na petem kromosomu. Pri podganah so ugotovili povezavo med negovanjem mladičev in epigenetsko spremembo izražanja gena za glukokortikodni receptor. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;POVEZAVA MED ZLORABO V OTROŠTVU IN SAMOMOROM&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Stresne razmere v otroštvu lahko vodijo do nekaterih epigenetskih modifikacij. Pri ljudeh so opazili povezavo med zlorabo v otroštvu in spremenjenim HPA (hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza) stresnim odzivom in posledično nagnjenostjo k samomoru. Našli so epigenetske razlike na Nr3c1 promotorju med samomorilci, ki so bili v otroštvu zlorabljeni in takimi, ki niso bili. Zlorabljeni samomorilci so imeli manj mRNA za glukokortikoidni receptor in povečano metilacijo citozina na Nr3c1 promotorju. Tako so naredili povezavo med podganami in ljudmi, ki so jih starši zanemarjali in epigenetsko regulacijo izražanja glukokortikoidnega receptorja v hipokampusu. NGFI-A je transkripcijski faktor, ki omogoča izražanje gena za glukokortikoidni receptor. Ugotovili so, da je metilacija pri samomorilcih, ki so bili zlorabljeni povečana in značilna na specifičnih mestih promotorja. To je povzročilo, da se transkripcijski faktor ni mogel vezati na DNA in posledično se je znižalo prepisovanje mRNA za glukokortikoidni receptor.[3] &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Podoben molekularni mehanizem pa prav tako poveže stres z nagnjenostjo za depresijo.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;VPLIV STRESA NA RAZVOJ DEPRESIJE&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V današnjem času ko nam življenje narekuje hiter tempo, nam pogosto primanjkuje časa za sprostitev. Znanstveniki zato veliko časa posvetijo raziskovanju stresu in boleznim, povezanimi s prevelikim stresom, ki prizadene čedalje več ljudi. Odkrili so, da so epigenetske spremembe zaradi povečane izpostavljenosti stresu, povezane s predispozicijo za depresijo.&lt;br /&gt;
Raziskavo so naredili na miših, ki so se razlikovale v genomu in so kazale drugačno obnašanje na kronični stres. Opazili so, da so tiste miši, ki so bile občutljive na stres, kazale tudi znake depresije. Nadalje so odkrili, da so imele te miši znižan nivo izražanja gena za nevrotrofični faktor glia celic (glial cell-derived neurotrophsic factor, Gdnf), ki je pomemben za regulacijo plastičnosti možganov in je povezan z depresijo. Do tega je prišlo zaradi metilacije DNA za Gdnf gen in modifikacije histonov. &lt;br /&gt;
V raziskavi so uporabili dve vrsti miši: BALB, ki so na stres občutljive in B6 na stres neobčutljive miši. Opazovali so vedenje miši, ki so bile pod kroničnim blagim stresom (chronic ultra-mild stress, CUMS), ki je posledica okolja in psiholoških dejavnikov in ne zaradi prikrajšanja vode in hrane.&lt;br /&gt;
Ko so naredili resekvenacijo promotorja Gdnf obeh sevov, so ugotovili, da med njima ni razlik, zato so predvidevali, da morajo na izražanje tega gena vplivati epigenetske spremembe. Najprej so se posvetili histonom na področjih tega gena. Odkrili so, da je acetilacija precej zmanjšana pri miših, ki so slabo prilagojene na stres. Razlog za to so histonske deacetilaze, ki odstranijo acetilne skupine s histonov. Drugače se obnaša predvsem HDAC2 (histonska deacetilaza 2), saj je mRNA za ta encim veliko več pri miših BALB. Nadalje so odkrili, da stres vpliva na vezavo HDAC2 na Gdnf promotor. Inhibicija deacetilaze pa vodi do odpornosti na stres. Metilacija DNA na mestih, ki jih imenujemo CpG mesta, se ob stresu poveča pri vseh miškah. Metilacija se zgodi na citozinih, kar je stabilen epigenetski proces, ki regulira ekspresijo genov, ker vpliva na vezavo transkripcijskih faktorjev. Ta CpG mesta so blizu mesta začetka transkripcije. Prav ta mesta so ohranjena pri miših, podganah in človeku. Analize so pokazale, da so zaradi stresa pogosto metilirana. Pomembno vlogo pa imajo proteini, ki se vežejo na ta metilirana mesta. Eden izmed njih je MeCP2. Na njega se veže deacetilaza histonov 2, kar povzroči deacetilacijo histona in posledično zavre prepisovanje gena. V miših, ki so bolj odporne na stres, se MeCP2 povezuje z drugim proteinom, imenovanim CREB, ki dejansko promovira transkripcijo. Te informacije bodo zelo pomembne za način zdravljenja in diagnosticiranja nagnjenja k depresiji zaradi kroničnega stresa.[4]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==&#039;&#039;&#039;VPLIV DEPRESIJE MED NOSEČNOSTJO NA RAZVOJ POTOMCA&#039;&#039;&#039;==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Depresija je duševna motnja o kateri govorimo, ko posameznik poleg običajne žalosti kaže znake pobitosti, pesimizma, notranjega nemira, obupa ter (ali) samomorilnosti. Depresija se med drugim izraža tudi v zmanjšani sekreciji nevrotransmiterja serotonina, kar povzroči manjšo eksitacijo nevronov. Depresivne osebe so običajno tudi hitreje razdražljive, saj njihovo telo proizvaja večje količine kortizola, kortikotropin-sproščujočega hormona in noradrenalina. Nosečnice v depresiji so bolj nagnjene k splavu, prezgodnjem  rojstvu, imajo manjšo placento, novorojenčki takšnih mater pa imajo manjšo težo, povišano koncentracijo  kortizola ter zmanjšano koncentracijo serotonina. V novejših raziskavah je bilo ugotovljeno, da depresija med nosečnostjo, preko epigenetskih mehanizmov, poveča senzibilnost sistema stresnega odziva (HPA osi) v fetusu. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V nadaljevanju sta omenjeni dve bolje raziskani poti, ki razlagata ozadje epigenetskih sprememb v fetusu, ki lahko pozneje v življenju potomca vplivajo na spremembo  vedenja, čustvenega razvoja ter povečajo možnost razvoja depresije in podobnih mentalnih bolezni.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V prvem primeru depresija posredno povzroči zmanjšanje koncentracije serotonina v možganih fetusa. V možganih mater, ki so bile v 2.trimesečju nosečnosti depresivne, je prišlo do zmanjšanja metiliranosti promotorja SLC6A4, kar je vodilo do povečane sinteze transmembranskega transporterja serotonina, odgovornega za reabsorpcijo serotonina iz sinaptične špranje. Zmanjšana metilacija promotorja SLC6A4 je prisotna tudi v fetusu, vendar metilacija ni neposredna posledica padca koncentracije materinega serotonina, temveč je posledica širših fizioloških posledic depresije. Plod je v 2. trimesečju  v fazi intenzivne rasti in diferenciacije nevronov, kjer serotonin deluje kot trofičen fakor(nevronski rastni faktor) in regulira nevrogenezo, dendritogenezo in apoptozo nevronov. V primerjavi z materami, lahko zato  zmanjšana koncentracija serotonina v fetusu povzroči močnejše spremembe- drugačno »arhitekturo« možganov, kar se odraža v spremenjenem mentalnem in motoričnem razvoju dojenčka. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Hkrati depresija matere povzroči zmanjšanje koncentracije glukokortikoidnega receptorja (GR) v plodu, kar naposled vodi do povečane odzivnosti na stres. Iz poskusov na živalih je znano, da izpostavljenost stresu poveča metilacijo na 5’ CpG mestih znotraj nekodirajočega eksona 1(7) v hipokampusu mladiča. Omenjena metilacija veže HDAC (histonsko deacetilazo), kar prepreči acetilacijo histonov. DNA postane težje dostopna za vezavo transkripcijskih faktorjev kot je NGFI-A, kateremu se posledično zmanjša afiniteta vezave na promotor GR. V končni fazi se torej zmanjša transkripcija GR mRNA, kar vodi do zmanjšanja koncentracije GR. &lt;br /&gt;
Podobne rezultate so opazili tudi pri ljudeh, čeprav so, zaradi manjše invazivnosti, raziskovanja omejena na analizo DNA lahko dostopnih telesnih tekočin. Znotraj človeškega eksona 1F (homolog podganjega eksona 1(7)) na genu Nr3c1 se nahaja 13 CpG mest. Med CpG3 in CpG4 je vezavno mesto za transkripcijski faktor NGFI-A. V potomcih nosečnic, ki so bile v 3. trimesečju nosečnosti v depresiji, je bila ugotovljena povečana metilacija citozinov na CpG2 in CpG3 dinukleotidnih mestih. Povišano metilacijo CpG2 so zaznali tudi v potomcih mater, depresivnih v 2. trimesečju nosečnosti. Z analizo DNA potomcev starih 3 mesece so znanstveniki ugotovili, da je le povečana metilacija na CpG3 povezana z večjo odzivnostjo na stres (oslabljeno negativno regulacijo stresnega odziva HPA osi)[8]. Primer zdravila proti večanju senzibilnosti na glukokortikoide je trikostatin A (TSA). TSA  inhibira histonske deacetilaze (HDAC), torej povzroči večjo izpostavljenost DNA demetilazam, ki z odcepom metila olajšajo vezavo transkripcijskih faktorjev in posledično omogočijo večjo sintezo GR. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Da bi preprečili prenos negativnih vplivov depresivnega stanja nosečnic na potomce, so nosečnice v več raziskavah zdravili z antidepresivi, ki se vežejo na transmembranske receptorje za serotonin in tako preprečujejo reabsorpcijo serotonina (serotonin reuptake inhibitor- SRI) . Posledično se  v sinaptični špranji poveča koncentracija serotonina (5-HT). Večja koncentracija serotonina je skupaj s povišano koncentracijo cAMP v celični kulturi hipokampusa negovanih podganjih mladičev povečala ekspresijo histonske deacetilaze. HDAC se veže na ekson 1(7) in olajša vezavo NGFI-A na promotor in posledično olajša ekspresijo GR mRNA. Pričakovano bi bilo, da uporaba antidepresivov med nosečnostjo, zaradi zvišanja koncentracije serotonina v človeškem fetusu, povzroči podobne učinke, vendar raziskave tega ne potrjujejo.  Večina raziskav ne ugotavlja razlike med potomci, nezdravljenih depresivnih nosečnic ter med potomci, z antidepresivi zdravljenih nosečnic. Vzrok za to bi lahko bila protektivna funkcija placente, ki, ob povečani koncentraciji serotonina v materinem telesu, prek transporterja za reabsorpcijo serotonina, prepreči zvišanje koncentracije 5-HT v fetusu.[9]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==&#039;&#039;&#039;VPLIV KAJENJA NA RAZVOJ ČLOVEŠKEGA FETUSA&#039;&#039;&#039;==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Poleg vpliva negovanja matere in prenatalnega stresa, povezanega s samomorilnostjo in depresijo pa se pri ljudeh kaže še ena vrsta stresa, ki je posledica načina življenja matere med nosečnostjo in ima tudi epigenetske posledice. Ta vrsta stresa predstavlja uživanje nedovoljenih škodljivih substanc, med katerimi je najbolj raziskovan cigaretni dim. Med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu so bile opažene posledice, ki so vključevale manjšo porodno težo, sindrom nenadne smrti dojenčka ali placenta previa (nenavadna lokacija placente nižje v maternici). V poznem otroštvu in zgodnji adolescenci so subjekti, ki so bili izpostavljeni cigaretnemu dimu matere, imeli bolj izražene hiperaktivnostne motnje pomanjkanja pozornosti in probleme s kopičenjem notranje trebušne maščobe oz. splošno debelostjo ter zdravstvenimi problemi, kot so astma, srčno-žilna obolenja, zmanjšana funkcionalnost pljuč,…&lt;br /&gt;
Izpostavljenost cigaretnemu dimu matere v nosečnosti je povezano s spremembami v možganih ploda in posledično v odraslem vedenju potomcev. Posledice kajenja so lahko epigenetskega izvora-metilacija DNA in genov, pomembnih za razvoj možganov, kot je gen za protein BDNF (brain-derived neurotrophic factor). BDNF je nevrotrofin, rastni faktor, ki deluje v centralnem in perifernem živčnem sistemu, kjer pomaga vzdrževati preživetje obstoječih nevronov in vzpodbuja rast in diferenciacijo novih nevronov in sinaps, zato igra pomembno vlogo v normalnem nevralnem razvoju.&lt;br /&gt;
Raziskovana je bila metilacija DNA v BDNF-6 eksonu. Rezultati predlagajo, da prenatalna izpostavljenost ploda cigaretnemu dimu lahko vodi k dolgoročnemu zmanjšanemu izražanju BDNF gena kot posledica povečanja DNA metilacije v promotorski regiji. V človeški odrasli populaciji je regija možganov, na katero je vpliv kajenja največji orbitofrontal cortex – OFC, to je regija frontalnega režnja v možganih, ki je odgovoren za učinke sprejemanja odločitev in pričakovanj. OFC regulira čustva in vedenje za načrtovanje, povezanim za dojemanje nagrad in kazni. Ugotovili so, da je OFC dovzeten za modifikacije preko materinega kajenja cigaret - prenatalno kajenje inducira napad na plodov OFC, kar vodi do stanjšanja njegove strukture. Materino kajenje cigaret poveča epigenetske modifikacije BDNF gena v potomcih, okrepi metilacijo na CG ponovitvah, najdenih v DNA v krvi izpostavljenih v odrasli dobi. Takšni mehanizmi imajo vpliv na ekspresijo BDNF gena, kar ima lahko kritične posledice na strukturo možganov.[5] &lt;br /&gt;
	Še en dokaz za metilacijo DNA zaradi vpliva kajenja med nosečnostjo so pokazale razlike v DNA metilacijskem vzorcu, prisotnem v otrocih, izpostavljenih cigaretnemu dimu. To so demonstrirali z uporabo 2 ponavljajočih DNA elementov - (LINE1- long interspersed nucleotide element 1) – dolgi vrinjeni nukleotidni element in kratek vrinjen nukleotidni element (AluYb8), ki sta služila kot nadomestna markerja za detekcijo globalne metilacije. Gen-specifične CpG metilacijske razlike pri izpostavljenih otrocih so se pokazale v nižji stopnji metilacije na AluYb8. Vpliv cigaretov na metilacijo LINE1 je bil opazovan na otrocih s skupnim GSTM1 ničtim genotipom. Diferenciacijska metilacija CpG je bila identificirana v 8 genih. 2 gena, AXL in PTPRO sta kazala visoko povečanje metilacijske dejavnosti v izpostavljenih otrocih. Ekspresija teh dveh genov je pod kontrolo DNA metilacije. Gen-specifična hipermetilacija ni unikatna in je bila opazovana tudi v raku, zato imata ta dva gena morda povezavo z rakom in razvojem astme. Globalna hipometilacija (na delih, ki nosijo zapise za konstitutivne gene) naj bi se odražala v kromosomski nestabilnosti in v povišani mutacijski dejavnosti, medtem ko lahko promotorska hipermetilacija (povezana s tkivno-specifičnimi geni) utiša izražanje tumor-supresorskih genov. [6,7]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Z vse boljšim razumevanjem mehanizma epigenetskega uravnavanja izražanja genov postaja vse bolj jasno, da poleg naključnih sprememb v DNA obstajajo tudi usmerjeni mehanizmi, ki pojasnjujejo molekularno ozadje vpliva okolja na razvoj osebka. Vsak osebek lahko torej s svojim načinom življenja, kot recimo s kajenjem in izpostavljenostjo stresnim faktorjem, spreminja acetilacijo histonov in metilacijo DNA in vsaj delno vpliva na delovanje svojega telesa ter potencialni razvoj bolezni. Po drugi strani, pa je splošno prepričanje, da je vsako drugačno delovanje organizma zelo škodljivo, včasih zmotno. Tako je denimo povečana anksioznost podgan, ki niso bile negovane, lahko prednost v nevarnem, stalno spreminjajočem se okolju. Skozi oči evolucije je torej tudi epigenetski prenos na videz negativnih učinkov lahko izjemno koristen.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==VIRI==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[1] Lick your rats. [citirano 15.4.2011] http://learn.genetics.utah.edu/content/epigenetics/rats/ &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[2] Glukokortikoidni receptor. Wikipedija. [citirano 15.4.2011] http://en.wikipedia.org/wiki/Glucocorticoid_receptor &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[3] MacGowan, O. P. in drugi. Epigenetic regulation of the glucocorticoid receptor in human brain associates with childhood abuse. Nature neuroscience, 2009, letn. 12, str. 342-348. http://www.nephrologie.insel.ch/fileadmin/nephro/nephro_user/Pdf/Daniel_Lienhard_2_6_2010.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[4] Uchida, S. in drugi. Epigenetic status of Gdnf in the ventral striatum determines susceptibility and adaptation to daily stressful events. Neuron, 2011, letn. 69, str. 188-190.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://74.125.155.132/scholar?q=cache:ZOTDHTtjT5cJ:scholar.google.com/&amp;amp;hl=sl&amp;amp;as_sdt=0&lt;br /&gt;
[5] Shahrdad Lotfipour, Tomas Paus.  Association Between Prenatal Exposure to Maternal Cigarette Smoking and the Brain and Behaviour of Adolescent Offspring.  University of California-Los Angeles, USA The Rotman Research Institute, University of Toronto, Canada. (Published online February 18, 2011)  http://www.child-encyclopedia.com/documents/Lotfipour-PausANGxp1.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[6] Carrie V. Breton, Hyang-Min Byun, Made Wenten, Fei Pan, Allen Yang and Frank D. Gilliland. Prenatal Tobacco Smoke Exposure Affects Global and Gene-specific DNA Methylation. (Originally Published in Press, on June 4, 2009) http://ajrccm.atsjournals.org/cgi/reprint/180/5/462.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[7] Frederica Perera, JulieHerbstman. Article in press. Prenatal environmental exposures, epigenetics, and disease. Columbia Center for Children’s Environmental Health, Mailman School of Public Health, Columbia University, New York, United States. 21 May 2010  Published by Elsevier Inc. 2011&lt;br /&gt;
http://ccceh.hs.columbia.edu/pdf-papers/PereraReproToxic2011.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[8] Tim F. Oberlander, Joanne Weinberg,Michael Papsdorf, Ruth Grunau,Shaila Misr in Angela M. Devlin. Prenatal exposure to maternal depression, neonatal methylation of human glucocorticoid receptor gene (NR3C1) and infant cortisol stress responses. Epigenetics, 2008 (marec/april); 3 (2): str. 97-106          http://www.landesbioscience.com/journals/epigenetics/article/6034/&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[9] Amy L. Salisbury, Kathryn L. Ponder, James F. Padbury in Barry M. Lester. Fetal Effects of Psychoactive Drugs. Clin Perinatol. 2009 (september) ; 36(3): 595–619  http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC2767264/pdf/nihms149863.pdf&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>Nives Naraglav</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Epigenetske_spremembe_kot_posledica_na%C4%8Dina_%C5%BEivljenja_-_psiholo%C5%A1ki_dejavniki&amp;diff=6125</id>
		<title>Epigenetske spremembe kot posledica načina življenja - psihološki dejavniki</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Epigenetske_spremembe_kot_posledica_na%C4%8Dina_%C5%BEivljenja_-_psiholo%C5%A1ki_dejavniki&amp;diff=6125"/>
		<updated>2011-04-18T20:21:35Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;Nives Naraglav: /* VIRI */&lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Življenje današnjega človeka je polno stresa. Z njim so povezane mnoge psihološke bolezni, kot sta depresija in nagnjenost k samomorilnosti. Nekateri posežejo po cigaretih, da bi se odpočili od stresa, in posledično postanejo zasvojeni. Vsi ti dejavniki vplivajo na naše telo in potomce. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==&#039;&#039;&#039;VPLIV NEGOVANJA MLADIČEV NA RAZVOJ SISTEMA STRESNEGA ODZIVA&#039;&#039;&#039;==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Pomemben vpliv na epigenetske spremembe ima posebej mati v zgodnjem otroštvu. Kako pozorna je in koliko časa nameni negovanju, vpliva na gene potomcev. Raziskave so potekale predvsem na podganah, ki so imele skrbne in neskrbne matere. Ugotovili so, da so z lizanjem mladičev, le te pripravile na poznejše življenje. Podgane, ki so bile negovane, so proizvedle manj stresnega hormona in so bile bolj sproščene, medtem ko so tiste podgane, ki so jih matere bolj zanemarjale, v stresnih situacijah proizvedle več hormonov in so se slabše prilagodile na stres.[1]&lt;br /&gt;
V stresnem odgovoru sodelujejo živčni sistem in stresni hormoni. Povezava med hipotalamusom, hipofizo in nadledvičnimi žlezami je osrednja pot hormonov, ki sodelujejo pri boju s stresom. Ko smo v stresni situaciji, se začne v hipotalamusu izločati kortikotropin sproščujoči hormon CRH, ki potuje v hipofizo, kjer se pod njegovim vplivom začne izločati adrenokortikotropični hormon ACTH, ki se sprosti v kri. Ta stimulira nadledvično žlezo k izločanju kortizola in adrenalina. Oba hormona nam pomagata pri premagovanju stresne situacije s pospešenim srčnim utripom, povečanim krvnim pritiskom, povečano glukoneogenezo in tako naprej. Kortizol pa se nato veže na receptorje, ki se nahajajo v hipokampusu, ki da ukaz, da se stresni odgovor zaključi. Zanimivo je, kako se to dejansko zgodi.&lt;br /&gt;
Glukokortikoidni receptor (GR) je v neaktivni obliki v citosolu povezan s proteini toplotnega šoka (stresnimi proteini). Ko se nanj veže kortizol, se ti proteini sprostijo. Aktiviran receptor ima dve funkciji: homodimerizacijo in vstop v jedro, kjer regulira transkripcijo, ter represijo transkripcijskih faktorjev NF-κB in AP-1.[2] Obstaja tudi negativna povratna zveza s hipokampusom, ki sprejme signal, da je bil GR aktiviran, in ustavi stresni odgovor.[1] Torej več ko je GR, hitreje si opomoremo od stresa. &lt;br /&gt;
Količina GR je odvisna od metilacije promotorja za glukokortikoidni receptor. Gen, ki zapisuje glukokortikoidni receptor se imenuje Nr3c1 in se nahaja na petem kromosomu. Pri podganah so ugotovili povezavo med negovanjem mladičev in epigenetsko spremembo izražanja gena za glukokortikodni receptor. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;POVEZAVA MED ZLORABO V OTROŠTVU IN SAMOMOROM&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Stresne razmere v otroštvu lahko vodijo do nekaterih epigenetskih modifikacij. Pri ljudeh so opazili povezavo med zlorabo v otroštvu in spremenjenim HPA (hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza) stresnim odzivom in posledično nagnjenostjo k samomoru. Našli so epigenetske razlike na Nr3c1 promotorju med samomorilci, ki so bili v otroštvu zlorabljeni in takimi, ki niso bili. Zlorabljeni samomorilci so imeli manj mRNA za glukokortikoidni receptor in povečano metilacijo citozina na Nr3c1 promotorju. Tako so naredili povezavo med podganami in ljudmi, ki so jih starši zanemarjali in epigenetsko regulacijo izražanja glukokortikoidnega receptorja v hipokampusu. NGFI-A je transkripcijski faktor, ki omogoča izražanje gena za glukokortikoidni receptor. Ugotovili so, da je metilacija pri samomorilcih, ki so bili zlorabljeni povečana in značilna na specifičnih mestih promotorja. To je povzročilo, da se transkripcijski faktor ni mogel vezati na DNA in posledično se je znižalo prepisovanje mRNA za glukokortikoidni receptor.[3] &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Podoben molekularni mehanizem pa prav tako poveže stres z nagnjenostjo za depresijo.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;VPLIV STRESA NA RAZVOJ DEPRESIJE&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V današnjem času ko nam življenje narekuje hiter tempo, nam pogosto primanjkuje časa za sprostitev. Znanstveniki zato veliko časa posvetijo raziskovanju stresu in boleznim, povezanimi s prevelikim stresom, ki prizadene čedalje več ljudi. Odkrili so, da so epigenetske spremembe zaradi povečane izpostavljenosti stresu, povezane s predispozicijo za depresijo.&lt;br /&gt;
Raziskavo so naredili na miših, ki so se razlikovale v genomu in so kazale drugačno obnašanje na kronični stres. Opazili so, da so tiste miši, ki so bile občutljive na stres, kazale tudi znake depresije. Nadalje so odkrili, da so imele te miši znižan nivo izražanja gena za nevrotrofični faktor glia celic (glial cell-derived neurotrophsic factor, Gdnf), ki je pomemben za regulacijo plastičnosti možganov in je povezan z depresijo. Do tega je prišlo zaradi metilacije DNA za Gdnf gen in modifikacije histonov. &lt;br /&gt;
V raziskavi so uporabili dve vrsti miši: BALB, ki so na stres občutljive in B6 na stres neobčutljive miši. Opazovali so vedenje miši, ki so bile pod kroničnim blagim stresom (chronic ultra-mild stress, CUMS), ki je posledica okolja in psiholoških dejavnikov in ne zaradi prikrajšanja vode in hrane.&lt;br /&gt;
Ko so naredili resekvenacijo promotorja Gdnf obeh sevov, so ugotovili, da med njima ni razlik, zato so predvidevali, da morajo na izražanje tega gena vplivati epigenetske spremembe. Najprej so se posvetili histonom na področjih tega gena. Odkrili so, da je acetilacija precej zmanjšana pri miših, ki so slabo prilagojene na stres. Razlog za to so histonske deacetilaze, ki odstranijo acetilne skupine s histonov. Drugače se obnaša predvsem HDAC2 (histonska deacetilaza 2), saj je mRNA za ta encim veliko več pri miših BALB. Nadalje so odkrili, da stres vpliva na vezavo HDAC2 na Gdnf promotor. Inhibicija deacetilaze pa vodi do odpornosti na stres. Metilacija DNA na mestih, ki jih imenujemo CpG mesta, se ob stresu poveča pri vseh miškah. Metilacija se zgodi na citozinih, kar je stabilen epigenetski proces, ki regulira ekspresijo genov, ker vpliva na vezavo transkripcijskih faktorjev. Ta CpG mesta so blizu mesta začetka transkripcije. Prav ta mesta so ohranjena pri miših, podganah in človeku. Analize so pokazale, da so zaradi stresa pogosto metilirana. Pomembno vlogo pa imajo proteini, ki se vežejo na ta metilirana mesta. Eden izmed njih je MeCP2. Na njega se veže deacetilaza histonov 2, kar povzroči deacetilacijo histona in posledično zavre prepisovanje gena. V miših, ki so bolj odporne na stres, se MeCP2 povezuje z drugim proteinom, imenovanim CREB, ki dejansko promovira transkripcijo. Te informacije bodo zelo pomembne za način zdravljenja in diagnosticiranja nagnjenja k depresiji zaradi kroničnega stresa.[4]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==&#039;&#039;&#039;VPLIV DEPRESIJE MED NOSEČNOSTJO NA RAZVOJ POTOMCA&#039;&#039;&#039;==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Depresija je duševna motnja o kateri govorimo, ko posameznik poleg običajne žalosti kaže znake pobitosti, pesimizma, notranjega nemira, obupa ter (ali) samomorilnosti. Depresija se med drugim izraža tudi v zmanjšani sekreciji nevrotransmiterja serotonina, kar povzroči manjšo eksitacijo nevronov. Depresivne osebe so običajno tudi hitreje razdražljive, saj njihovo telo proizvaja večje količine kortizola, kortikotropin-sproščujočega hormona in noradrenalina. Nosečnice v depresiji so bolj nagnjene k splavu, prezgodnjem  rojstvu, imajo manjšo placento, novorojenčki takšnih mater pa imajo manjšo težo, povišano koncentracijo  kortizola ter zmanjšano koncentracijo serotonina. V novejših raziskavah je bilo ugotovljeno, da depresija med nosečnostjo, preko epigenetskih mehanizmov, poveča senzibilnost sistema stresnega odziva (HPA osi) v fetusu. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V nadaljevanju sta omenjeni dve bolje raziskani poti, ki razlagata ozadje epigenetskih sprememb v fetusu, ki lahko pozneje v življenju potomca vplivajo na spremembo  vedenja, čustvenega razvoja ter povečajo možnost razvoja depresije in podobnih mentalnih bolezni.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V prvem primeru depresija posredno povzroči zmanjšanje koncentracije serotonina v možganih fetusa. V možganih mater, ki so bile v 2.trimesečju nosečnosti depresivne, je prišlo do zmanjšanja metiliranosti promotorja SLC6A4, kar je vodilo do povečane sinteze transmembranskega transporterja serotonina, odgovornega za reabsorpcijo serotonina iz sinaptične špranje. Zmanjšana metilacija promotorja SLC6A4 je prisotna tudi v fetusu, vendar metilacija ni neposredna posledica padca koncentracije materinega serotonina, temveč je posledica širših fizioloških posledic depresije. Plod je v 2. trimesečju  v fazi intenzivne rasti in diferenciacije nevronov, kjer serotonin deluje kot trofičen fakor(nevronski rastni faktor) in regulira nevrogenezo, dendritogenezo in apoptozo nevronov. V primerjavi z materami, lahko zato  zmanjšana koncentracija serotonina v fetusu povzroči močnejše spremembe- drugačno »arhitekturo« možganov, kar se odraža v spremenjenem mentalnem in motoričnem razvoju dojenčka. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Hkrati depresija matere povzroči zmanjšanje koncentracije glukokortikoidnega receptorja (GR) v plodu, kar naposled vodi do povečane odzivnosti na stres. Iz poskusov na živalih je znano, da izpostavljenost stresu poveča metilacijo na 5’ CpG mestih znotraj nekodirajočega eksona 1(7) v hipokampusu mladiča. Omenjena metilacija veže HDAC (histonsko deacetilazo), kar prepreči acetilacijo histonov. DNA postane težje dostopna za vezavo transkripcijskih faktorjev kot je NGFI-A, kateremu se posledično zmanjša afiniteta vezave na promotor GR. V končni fazi se torej zmanjša transkripcija GR mRNA, kar vodi do zmanjšanja koncentracije GR. &lt;br /&gt;
Podobne rezultate so opazili tudi pri ljudeh, čeprav so, zaradi manjše invazivnosti, raziskovanja omejena na analizo DNA lahko dostopnih telesnih tekočin. Znotraj človeškega eksona 1F (homolog podganjega eksona 1(7)) na genu Nr3c1 se nahaja 13 CpG mest. Med CpG3 in CpG4 je vezavno mesto za transkripcijski faktor NGFI-A. V potomcih nosečnic, ki so bile v 3. trimesečju nosečnosti v depresiji, je bila ugotovljena povečana metilacija citozinov na CpG2 in CpG3 dinukleotidnih mestih. Povišano metilacijo CpG2 so zaznali tudi v potomcih mater, depresivnih v 2. trimesečju nosečnosti. Z analizo DNA potomcev starih 3 mesece so znanstveniki ugotovili, da je le povečana metilacija na CpG3 povezana z večjo odzivnostjo na stres (oslabljeno negativno regulacijo stresnega odziva HPA osi)[8]. Primer zdravila proti večanju senzibilnosti na glukokortikoide je trikostatin A (TSA). TSA  inhibira histonske deacetilaze (HDAC), torej povzroči večjo izpostavljenost DNA demetilazam, ki z odcepom metila olajšajo vezavo transkripcijskih faktorjev in posledično omogočijo večjo sintezo GR. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Da bi preprečili prenos negativnih vplivov depresivnega stanja nosečnic na potomce, so nosečnice v več raziskavah zdravili z antidepresivi, ki se vežejo na transmembranske receptorje za serotonin in tako preprečujejo reabsorpcijo serotonina (serotonin reuptake inhibitor- SRI) . Posledično se  v sinaptični špranji poveča koncentracija serotonina (5-HT). Večja koncentracija serotonina je skupaj s povišano koncentracijo cAMP v celični kulturi hipokampusa negovanih podganjih mladičev povečala ekspresijo histonske deacetilaze. HDAC se veže na ekson 1(7) in olajša vezavo NGFI-A na promotor in posledično olajša ekspresijo GR mRNA. Pričakovano bi bilo, da uporaba antidepresivov med nosečnostjo, zaradi zvišanja koncentracije serotonina v človeškem fetusu, povzroči podobne učinke, vendar raziskave tega ne potrjujejo.  Večina raziskav ne ugotavlja razlike med potomci, nezdravljenih depresivnih nosečnic ter med potomci, z antidepresivi zdravljenih nosečnic. Vzrok za to bi lahko bila protektivna funkcija placente, ki, ob povečani koncentraciji serotonina v materinem telesu, prek transporterja za reabsorpcijo serotonina, prepreči zvišanje koncentracije 5-HT v fetusu.[9]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==&#039;&#039;&#039;VPLIV KAJENJA NA RAZVOJ ČLOVEŠKEGA FETUSA&#039;&#039;&#039;==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Poleg vpliva negovanja matere in prenatalnega stresa, povezanega s samomorilnostjo in depresijo pa se pri ljudeh kaže še ena vrsta stresa, ki je posledica načina življenja matere med nosečnostjo in ima tudi epigenetske posledice. Ta vrsta stresa predstavlja uživanje nedovoljenih škodljivih substanc, med katerimi je najbolj raziskovan cigaretni dim. Med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu so bile opažene posledice, ki so vključevale manjšo porodno težo, sindrom nenadne smrti dojenčka ali placenta previa (nenavadna lokacija placente nižje v maternici). V poznem otroštvu in zgodnji adolescenci so subjekti, ki so bili izpostavljeni cigaretnemu dimu matere, imeli bolj izražene hiperaktivnostne motnje pomanjkanja pozornosti in probleme s kopičenjem notranje trebušne maščobe oz. splošno debelostjo ter zdravstvenimi problemi, kot so astma, srčno-žilna obolenja, zmanjšana funkcionalnost pljuč,…&lt;br /&gt;
Izpostavljenost cigaretnemu dimu matere v nosečnosti je povezano s spremembami v možganih ploda in posledično v odraslem vedenju potomcev. Posledice kajenja so lahko epigenetskega izvora-metilacija DNA in genov, pomembnih za razvoj možganov, kot je gen za protein BDNF (brain-derived neurotrophic factor). BDNF je nevrotrofin, rastni faktor, ki deluje v centralnem in perifernem živčnem sistemu, kjer pomaga vzdrževati preživetje obstoječih nevronov in vzpodbuja rast in diferenciacijo novih nevronov in sinaps, zato igra pomembno vlogo v normalnem nevralnem razvoju.&lt;br /&gt;
Raziskovana je bila metilacija DNA v BDNF-6 eksonu. Rezultati predlagajo, da prenatalna izpostavljenost ploda cigaretnemu dimu lahko vodi k dolgoročnemu zmanjšanemu izražanju BDNF gena kot posledica povečanja DNA metilacije v promotorski regiji. V človeški odrasli populaciji je regija možganov, na katero je vpliv kajenja največji orbitofrontal cortex – OFC, to je regija frontalnega režnja v možganih, ki je odgovoren za učinke sprejemanja odločitev in pričakovanj. OFC regulira čustva in vedenje za načrtovanje, povezanim za dojemanje nagrad in kazni. Ugotovili so, da je OFC dovzeten za modifikacije preko materinega kajenja cigaret - prenatalno kajenje inducira napad na plodov OFC, kar vodi do stanjšanja njegove strukture. Materino kajenje cigaret poveča epigenetske modifikacije BDNF gena v potomcih, okrepi metilacijo na CG ponovitvah, najdenih v DNA v krvi izpostavljenih v odrasli dobi. Takšni mehanizmi imajo vpliv na ekspresijo BDNF gena, kar ima lahko kritične posledice na strukturo možganov.[5] &lt;br /&gt;
	Še en dokaz za metilacijo DNA zaradi vpliva kajenja med nosečnostjo so pokazale razlike v DNA metilacijskem vzorcu, prisotnem v otrocih, izpostavljenih cigaretnemu dimu. To so demonstrirali z uporabo 2 ponavljajočih DNA elementov - (LINE1- long interspersed nucleotide element 1) – dolgi vrinjeni nukleotidni element in kratek vrinjen nukleotidni element (AluYb8), ki sta služila kot nadomestna markerja za detekcijo globalne metilacije. Gen-specifične CpG metilacijske razlike pri izpostavljenih otrocih so se pokazale v nižji stopnji metilacije na AluYb8. Vpliv cigaretov na metilacijo LINE1 je bil opazovan na otrocih s skupnim GSTM1 ničtim genotipom. Diferenciacijska metilacija CpG je bila identificirana v 8 genih. 2 gena, AXL in PTPRO sta kazala visoko povečanje metilacijske dejavnosti v izpostavljenih otrocih. Ekspresija teh dveh genov je pod kontrolo DNA metilacije. Gen-specifična hipermetilacija ni unikatna in je bila opazovana tudi v raku, zato imata ta dva gena morda povezavo z rakom in razvojem astme. Globalna hipometilacija (na delih, ki nosijo zapise za konstitutivne gene) naj bi se odražala v kromosomski nestabilnosti in v povišani mutacijski dejavnosti, medtem ko lahko promotorska hipermetilacija (povezana s tkivno-specifičnimi geni) utiša izražanje tumor-supresorskih genov. [6,7]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Z vse boljšim razumevanjem mehanizma epigenetskega uravnavanja izražanja genov postaja vse bolj jasno, da poleg naključnih sprememb v DNA obstajajo tudi usmerjeni mehanizmi, ki pojasnjujejo molekularno ozadje vpliva okolja na razvoj osebka. Vsak osebek lahko torej s svojim načinom življenja, kot recimo s kajenjem in izpostavljenostjo stresnim faktorjem, spreminja acetilacijo histonov in metilacijo DNA in vsaj delno vpliva na delovanje svojega telesa ter potencialni razvoj bolezni. Po drugi strani, pa je splošno prepričanje, da je vsako drugačno delovanje organizma zelo škodljivo, včasih zmotno. Tako je denimo povečana anksioznost podgan, ki niso bile negovane, lahko prednost v nevarnem, stalno spreminjajočem se okolju. Skozi oči evolucije je torej tudi epigenetski prenos na videz negativnih učinkov lahko izjemno koristen.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==VIRI==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[1] Lick your rats. [citirano 15.4.2011] http://learn.genetics.utah.edu/content/epigenetics/rats/ &lt;br /&gt;
[2] Glukokortikoidni receptor. Wikipedija. [citirano 15.4.2011] http://en.wikipedia.org/wiki/Glucocorticoid_receptor &lt;br /&gt;
[3] MacGowan, O. P. in drugi. Epigenetic regulation of the glucocorticoid receptor in human brain associates with childhood abuse. Nature neuroscience, 2009, letn. 12, str. 342-348. http://www.nephrologie.insel.ch/fileadmin/nephro/nephro_user/Pdf/Daniel_Lienhard_2_6_2010.pdf&lt;br /&gt;
[4] Uchida, S. in drugi. Epigenetic status of Gdnf in the ventral striatum determines susceptibility and adaptation to daily stressful events. Neuron, 2011, letn. 69, str. 188-190.&lt;br /&gt;
http://74.125.155.132/scholar?q=cache:ZOTDHTtjT5cJ:scholar.google.com/&amp;amp;hl=sl&amp;amp;as_sdt=0&lt;br /&gt;
[5] Shahrdad Lotfipour, Tomas Paus.  Association Between Prenatal Exposure to Maternal Cigarette Smoking and the Brain and Behaviour of Adolescent Offspring.  University of California-Los Angeles, USA The Rotman Research Institute, University of Toronto, Canada. (Published online February 18, 2011)  http://www.child-encyclopedia.com/documents/Lotfipour-PausANGxp1.pdf&lt;br /&gt;
[6] Carrie V. Breton, Hyang-Min Byun, Made Wenten, Fei Pan, Allen Yang and Frank D. Gilliland. Prenatal Tobacco Smoke Exposure Affects Global and Gene-specific DNA Methylation. (Originally Published in Press, on June 4, 2009) http://ajrccm.atsjournals.org/cgi/reprint/180/5/462.pdf&lt;br /&gt;
[7] Frederica Perera, JulieHerbstman. Article in press. Prenatal environmental exposures, epigenetics, and disease. Columbia Center for Children’s Environmental Health, Mailman School of Public Health, Columbia University, New York, United States. 21 May 2010  Published by Elsevier Inc. 2011&lt;br /&gt;
http://ccceh.hs.columbia.edu/pdf-papers/PereraReproToxic2011.pdf&lt;br /&gt;
[8] Tim F. Oberlander, Joanne Weinberg,Michael Papsdorf, Ruth Grunau,Shaila Misr in Angela M. Devlin. Prenatal exposure to maternal depression, neonatal methylation of human glucocorticoid receptor gene (NR3C1) and infant cortisol stress responses. Epigenetics, 2008 (marec/april); 3 (2): str. 97-106          http://www.landesbioscience.com/journals/epigenetics/article/6034/&lt;br /&gt;
[9] Amy L. Salisbury, Kathryn L. Ponder, James F. Padbury in Barry M. Lester. Fetal Effects of Psychoactive Drugs. Clin Perinatol. 2009 (september) ; 36(3): 595–619  http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC2767264/pdf/nihms149863.pdf&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>Nives Naraglav</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Epigenetske_spremembe_kot_posledica_na%C4%8Dina_%C5%BEivljenja_-_psiholo%C5%A1ki_dejavniki&amp;diff=6119</id>
		<title>Epigenetske spremembe kot posledica načina življenja - psihološki dejavniki</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Epigenetske_spremembe_kot_posledica_na%C4%8Dina_%C5%BEivljenja_-_psiholo%C5%A1ki_dejavniki&amp;diff=6119"/>
		<updated>2011-04-18T20:20:30Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;Nives Naraglav: /* VIRI */&lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Življenje današnjega človeka je polno stresa. Z njim so povezane mnoge psihološke bolezni, kot sta depresija in nagnjenost k samomorilnosti. Nekateri posežejo po cigaretih, da bi se odpočili od stresa, in posledično postanejo zasvojeni. Vsi ti dejavniki vplivajo na naše telo in potomce. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==&#039;&#039;&#039;VPLIV NEGOVANJA MLADIČEV NA RAZVOJ SISTEMA STRESNEGA ODZIVA&#039;&#039;&#039;==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Pomemben vpliv na epigenetske spremembe ima posebej mati v zgodnjem otroštvu. Kako pozorna je in koliko časa nameni negovanju, vpliva na gene potomcev. Raziskave so potekale predvsem na podganah, ki so imele skrbne in neskrbne matere. Ugotovili so, da so z lizanjem mladičev, le te pripravile na poznejše življenje. Podgane, ki so bile negovane, so proizvedle manj stresnega hormona in so bile bolj sproščene, medtem ko so tiste podgane, ki so jih matere bolj zanemarjale, v stresnih situacijah proizvedle več hormonov in so se slabše prilagodile na stres.[1]&lt;br /&gt;
V stresnem odgovoru sodelujejo živčni sistem in stresni hormoni. Povezava med hipotalamusom, hipofizo in nadledvičnimi žlezami je osrednja pot hormonov, ki sodelujejo pri boju s stresom. Ko smo v stresni situaciji, se začne v hipotalamusu izločati kortikotropin sproščujoči hormon CRH, ki potuje v hipofizo, kjer se pod njegovim vplivom začne izločati adrenokortikotropični hormon ACTH, ki se sprosti v kri. Ta stimulira nadledvično žlezo k izločanju kortizola in adrenalina. Oba hormona nam pomagata pri premagovanju stresne situacije s pospešenim srčnim utripom, povečanim krvnim pritiskom, povečano glukoneogenezo in tako naprej. Kortizol pa se nato veže na receptorje, ki se nahajajo v hipokampusu, ki da ukaz, da se stresni odgovor zaključi. Zanimivo je, kako se to dejansko zgodi.&lt;br /&gt;
Glukokortikoidni receptor (GR) je v neaktivni obliki v citosolu povezan s proteini toplotnega šoka (stresnimi proteini). Ko se nanj veže kortizol, se ti proteini sprostijo. Aktiviran receptor ima dve funkciji: homodimerizacijo in vstop v jedro, kjer regulira transkripcijo, ter represijo transkripcijskih faktorjev NF-κB in AP-1.[2] Obstaja tudi negativna povratna zveza s hipokampusom, ki sprejme signal, da je bil GR aktiviran, in ustavi stresni odgovor.[1] Torej več ko je GR, hitreje si opomoremo od stresa. &lt;br /&gt;
Količina GR je odvisna od metilacije promotorja za glukokortikoidni receptor. Gen, ki zapisuje glukokortikoidni receptor se imenuje Nr3c1 in se nahaja na petem kromosomu. Pri podganah so ugotovili povezavo med negovanjem mladičev in epigenetsko spremembo izražanja gena za glukokortikodni receptor. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;POVEZAVA MED ZLORABO V OTROŠTVU IN SAMOMOROM&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Stresne razmere v otroštvu lahko vodijo do nekaterih epigenetskih modifikacij. Pri ljudeh so opazili povezavo med zlorabo v otroštvu in spremenjenim HPA (hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza) stresnim odzivom in posledično nagnjenostjo k samomoru. Našli so epigenetske razlike na Nr3c1 promotorju med samomorilci, ki so bili v otroštvu zlorabljeni in takimi, ki niso bili. Zlorabljeni samomorilci so imeli manj mRNA za glukokortikoidni receptor in povečano metilacijo citozina na Nr3c1 promotorju. Tako so naredili povezavo med podganami in ljudmi, ki so jih starši zanemarjali in epigenetsko regulacijo izražanja glukokortikoidnega receptorja v hipokampusu. NGFI-A je transkripcijski faktor, ki omogoča izražanje gena za glukokortikoidni receptor. Ugotovili so, da je metilacija pri samomorilcih, ki so bili zlorabljeni povečana in značilna na specifičnih mestih promotorja. To je povzročilo, da se transkripcijski faktor ni mogel vezati na DNA in posledično se je znižalo prepisovanje mRNA za glukokortikoidni receptor.[3] &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Podoben molekularni mehanizem pa prav tako poveže stres z nagnjenostjo za depresijo.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;VPLIV STRESA NA RAZVOJ DEPRESIJE&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V današnjem času ko nam življenje narekuje hiter tempo, nam pogosto primanjkuje časa za sprostitev. Znanstveniki zato veliko časa posvetijo raziskovanju stresu in boleznim, povezanimi s prevelikim stresom, ki prizadene čedalje več ljudi. Odkrili so, da so epigenetske spremembe zaradi povečane izpostavljenosti stresu, povezane s predispozicijo za depresijo.&lt;br /&gt;
Raziskavo so naredili na miših, ki so se razlikovale v genomu in so kazale drugačno obnašanje na kronični stres. Opazili so, da so tiste miši, ki so bile občutljive na stres, kazale tudi znake depresije. Nadalje so odkrili, da so imele te miši znižan nivo izražanja gena za nevrotrofični faktor glia celic (glial cell-derived neurotrophsic factor, Gdnf), ki je pomemben za regulacijo plastičnosti možganov in je povezan z depresijo. Do tega je prišlo zaradi metilacije DNA za Gdnf gen in modifikacije histonov. &lt;br /&gt;
V raziskavi so uporabili dve vrsti miši: BALB, ki so na stres občutljive in B6 na stres neobčutljive miši. Opazovali so vedenje miši, ki so bile pod kroničnim blagim stresom (chronic ultra-mild stress, CUMS), ki je posledica okolja in psiholoških dejavnikov in ne zaradi prikrajšanja vode in hrane.&lt;br /&gt;
Ko so naredili resekvenacijo promotorja Gdnf obeh sevov, so ugotovili, da med njima ni razlik, zato so predvidevali, da morajo na izražanje tega gena vplivati epigenetske spremembe. Najprej so se posvetili histonom na področjih tega gena. Odkrili so, da je acetilacija precej zmanjšana pri miših, ki so slabo prilagojene na stres. Razlog za to so histonske deacetilaze, ki odstranijo acetilne skupine s histonov. Drugače se obnaša predvsem HDAC2 (histonska deacetilaza 2), saj je mRNA za ta encim veliko več pri miših BALB. Nadalje so odkrili, da stres vpliva na vezavo HDAC2 na Gdnf promotor. Inhibicija deacetilaze pa vodi do odpornosti na stres. Metilacija DNA na mestih, ki jih imenujemo CpG mesta, se ob stresu poveča pri vseh miškah. Metilacija se zgodi na citozinih, kar je stabilen epigenetski proces, ki regulira ekspresijo genov, ker vpliva na vezavo transkripcijskih faktorjev. Ta CpG mesta so blizu mesta začetka transkripcije. Prav ta mesta so ohranjena pri miših, podganah in človeku. Analize so pokazale, da so zaradi stresa pogosto metilirana. Pomembno vlogo pa imajo proteini, ki se vežejo na ta metilirana mesta. Eden izmed njih je MeCP2. Na njega se veže deacetilaza histonov 2, kar povzroči deacetilacijo histona in posledično zavre prepisovanje gena. V miših, ki so bolj odporne na stres, se MeCP2 povezuje z drugim proteinom, imenovanim CREB, ki dejansko promovira transkripcijo. Te informacije bodo zelo pomembne za način zdravljenja in diagnosticiranja nagnjenja k depresiji zaradi kroničnega stresa.[4]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==&#039;&#039;&#039;VPLIV DEPRESIJE MED NOSEČNOSTJO NA RAZVOJ POTOMCA&#039;&#039;&#039;==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Depresija je duševna motnja o kateri govorimo, ko posameznik poleg običajne žalosti kaže znake pobitosti, pesimizma, notranjega nemira, obupa ter (ali) samomorilnosti. Depresija se med drugim izraža tudi v zmanjšani sekreciji nevrotransmiterja serotonina, kar povzroči manjšo eksitacijo nevronov. Depresivne osebe so običajno tudi hitreje razdražljive, saj njihovo telo proizvaja večje količine kortizola, kortikotropin-sproščujočega hormona in noradrenalina. Nosečnice v depresiji so bolj nagnjene k splavu, prezgodnjem  rojstvu, imajo manjšo placento, novorojenčki takšnih mater pa imajo manjšo težo, povišano koncentracijo  kortizola ter zmanjšano koncentracijo serotonina. V novejših raziskavah je bilo ugotovljeno, da depresija med nosečnostjo, preko epigenetskih mehanizmov, poveča senzibilnost sistema stresnega odziva (HPA osi) v fetusu. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V nadaljevanju sta omenjeni dve bolje raziskani poti, ki razlagata ozadje epigenetskih sprememb v fetusu, ki lahko pozneje v življenju potomca vplivajo na spremembo  vedenja, čustvenega razvoja ter povečajo možnost razvoja depresije in podobnih mentalnih bolezni.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V prvem primeru depresija posredno povzroči zmanjšanje koncentracije serotonina v možganih fetusa. V možganih mater, ki so bile v 2.trimesečju nosečnosti depresivne, je prišlo do zmanjšanja metiliranosti promotorja SLC6A4, kar je vodilo do povečane sinteze transmembranskega transporterja serotonina, odgovornega za reabsorpcijo serotonina iz sinaptične špranje. Zmanjšana metilacija promotorja SLC6A4 je prisotna tudi v fetusu, vendar metilacija ni neposredna posledica padca koncentracije materinega serotonina, temveč je posledica širših fizioloških posledic depresije. Plod je v 2. trimesečju  v fazi intenzivne rasti in diferenciacije nevronov, kjer serotonin deluje kot trofičen fakor(nevronski rastni faktor) in regulira nevrogenezo, dendritogenezo in apoptozo nevronov. V primerjavi z materami, lahko zato  zmanjšana koncentracija serotonina v fetusu povzroči močnejše spremembe- drugačno »arhitekturo« možganov, kar se odraža v spremenjenem mentalnem in motoričnem razvoju dojenčka. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Hkrati depresija matere povzroči zmanjšanje koncentracije glukokortikoidnega receptorja (GR) v plodu, kar naposled vodi do povečane odzivnosti na stres. Iz poskusov na živalih je znano, da izpostavljenost stresu poveča metilacijo na 5’ CpG mestih znotraj nekodirajočega eksona 1(7) v hipokampusu mladiča. Omenjena metilacija veže HDAC (histonsko deacetilazo), kar prepreči acetilacijo histonov. DNA postane težje dostopna za vezavo transkripcijskih faktorjev kot je NGFI-A, kateremu se posledično zmanjša afiniteta vezave na promotor GR. V končni fazi se torej zmanjša transkripcija GR mRNA, kar vodi do zmanjšanja koncentracije GR. &lt;br /&gt;
Podobne rezultate so opazili tudi pri ljudeh, čeprav so, zaradi manjše invazivnosti, raziskovanja omejena na analizo DNA lahko dostopnih telesnih tekočin. Znotraj človeškega eksona 1F (homolog podganjega eksona 1(7)) na genu Nr3c1 se nahaja 13 CpG mest. Med CpG3 in CpG4 je vezavno mesto za transkripcijski faktor NGFI-A. V potomcih nosečnic, ki so bile v 3. trimesečju nosečnosti v depresiji, je bila ugotovljena povečana metilacija citozinov na CpG2 in CpG3 dinukleotidnih mestih. Povišano metilacijo CpG2 so zaznali tudi v potomcih mater, depresivnih v 2. trimesečju nosečnosti. Z analizo DNA potomcev starih 3 mesece so znanstveniki ugotovili, da je le povečana metilacija na CpG3 povezana z večjo odzivnostjo na stres (oslabljeno negativno regulacijo stresnega odziva HPA osi)[8]. Primer zdravila proti večanju senzibilnosti na glukokortikoide je trikostatin A (TSA). TSA  inhibira histonske deacetilaze (HDAC), torej povzroči večjo izpostavljenost DNA demetilazam, ki z odcepom metila olajšajo vezavo transkripcijskih faktorjev in posledično omogočijo večjo sintezo GR. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Da bi preprečili prenos negativnih vplivov depresivnega stanja nosečnic na potomce, so nosečnice v več raziskavah zdravili z antidepresivi, ki se vežejo na transmembranske receptorje za serotonin in tako preprečujejo reabsorpcijo serotonina (serotonin reuptake inhibitor- SRI) . Posledično se  v sinaptični špranji poveča koncentracija serotonina (5-HT). Večja koncentracija serotonina je skupaj s povišano koncentracijo cAMP v celični kulturi hipokampusa negovanih podganjih mladičev povečala ekspresijo histonske deacetilaze. HDAC se veže na ekson 1(7) in olajša vezavo NGFI-A na promotor in posledično olajša ekspresijo GR mRNA. Pričakovano bi bilo, da uporaba antidepresivov med nosečnostjo, zaradi zvišanja koncentracije serotonina v človeškem fetusu, povzroči podobne učinke, vendar raziskave tega ne potrjujejo.  Večina raziskav ne ugotavlja razlike med potomci, nezdravljenih depresivnih nosečnic ter med potomci, z antidepresivi zdravljenih nosečnic. Vzrok za to bi lahko bila protektivna funkcija placente, ki, ob povečani koncentraciji serotonina v materinem telesu, prek transporterja za reabsorpcijo serotonina, prepreči zvišanje koncentracije 5-HT v fetusu.[9]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==&#039;&#039;&#039;VPLIV KAJENJA NA RAZVOJ ČLOVEŠKEGA FETUSA&#039;&#039;&#039;==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Poleg vpliva negovanja matere in prenatalnega stresa, povezanega s samomorilnostjo in depresijo pa se pri ljudeh kaže še ena vrsta stresa, ki je posledica načina življenja matere med nosečnostjo in ima tudi epigenetske posledice. Ta vrsta stresa predstavlja uživanje nedovoljenih škodljivih substanc, med katerimi je najbolj raziskovan cigaretni dim. Med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu so bile opažene posledice, ki so vključevale manjšo porodno težo, sindrom nenadne smrti dojenčka ali placenta previa (nenavadna lokacija placente nižje v maternici). V poznem otroštvu in zgodnji adolescenci so subjekti, ki so bili izpostavljeni cigaretnemu dimu matere, imeli bolj izražene hiperaktivnostne motnje pomanjkanja pozornosti in probleme s kopičenjem notranje trebušne maščobe oz. splošno debelostjo ter zdravstvenimi problemi, kot so astma, srčno-žilna obolenja, zmanjšana funkcionalnost pljuč,…&lt;br /&gt;
Izpostavljenost cigaretnemu dimu matere v nosečnosti je povezano s spremembami v možganih ploda in posledično v odraslem vedenju potomcev. Posledice kajenja so lahko epigenetskega izvora-metilacija DNA in genov, pomembnih za razvoj možganov, kot je gen za protein BDNF (brain-derived neurotrophic factor). BDNF je nevrotrofin, rastni faktor, ki deluje v centralnem in perifernem živčnem sistemu, kjer pomaga vzdrževati preživetje obstoječih nevronov in vzpodbuja rast in diferenciacijo novih nevronov in sinaps, zato igra pomembno vlogo v normalnem nevralnem razvoju.&lt;br /&gt;
Raziskovana je bila metilacija DNA v BDNF-6 eksonu. Rezultati predlagajo, da prenatalna izpostavljenost ploda cigaretnemu dimu lahko vodi k dolgoročnemu zmanjšanemu izražanju BDNF gena kot posledica povečanja DNA metilacije v promotorski regiji. V človeški odrasli populaciji je regija možganov, na katero je vpliv kajenja največji orbitofrontal cortex – OFC, to je regija frontalnega režnja v možganih, ki je odgovoren za učinke sprejemanja odločitev in pričakovanj. OFC regulira čustva in vedenje za načrtovanje, povezanim za dojemanje nagrad in kazni. Ugotovili so, da je OFC dovzeten za modifikacije preko materinega kajenja cigaret - prenatalno kajenje inducira napad na plodov OFC, kar vodi do stanjšanja njegove strukture. Materino kajenje cigaret poveča epigenetske modifikacije BDNF gena v potomcih, okrepi metilacijo na CG ponovitvah, najdenih v DNA v krvi izpostavljenih v odrasli dobi. Takšni mehanizmi imajo vpliv na ekspresijo BDNF gena, kar ima lahko kritične posledice na strukturo možganov.[5] &lt;br /&gt;
	Še en dokaz za metilacijo DNA zaradi vpliva kajenja med nosečnostjo so pokazale razlike v DNA metilacijskem vzorcu, prisotnem v otrocih, izpostavljenih cigaretnemu dimu. To so demonstrirali z uporabo 2 ponavljajočih DNA elementov - (LINE1- long interspersed nucleotide element 1) – dolgi vrinjeni nukleotidni element in kratek vrinjen nukleotidni element (AluYb8), ki sta služila kot nadomestna markerja za detekcijo globalne metilacije. Gen-specifične CpG metilacijske razlike pri izpostavljenih otrocih so se pokazale v nižji stopnji metilacije na AluYb8. Vpliv cigaretov na metilacijo LINE1 je bil opazovan na otrocih s skupnim GSTM1 ničtim genotipom. Diferenciacijska metilacija CpG je bila identificirana v 8 genih. 2 gena, AXL in PTPRO sta kazala visoko povečanje metilacijske dejavnosti v izpostavljenih otrocih. Ekspresija teh dveh genov je pod kontrolo DNA metilacije. Gen-specifična hipermetilacija ni unikatna in je bila opazovana tudi v raku, zato imata ta dva gena morda povezavo z rakom in razvojem astme. Globalna hipometilacija (na delih, ki nosijo zapise za konstitutivne gene) naj bi se odražala v kromosomski nestabilnosti in v povišani mutacijski dejavnosti, medtem ko lahko promotorska hipermetilacija (povezana s tkivno-specifičnimi geni) utiša izražanje tumor-supresorskih genov. [6,7]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Z vse boljšim razumevanjem mehanizma epigenetskega uravnavanja izražanja genov postaja vse bolj jasno, da poleg naključnih sprememb v DNA obstajajo tudi usmerjeni mehanizmi, ki pojasnjujejo molekularno ozadje vpliva okolja na razvoj osebka. Vsak osebek lahko torej s svojim načinom življenja, kot recimo s kajenjem in izpostavljenostjo stresnim faktorjem, spreminja acetilacijo histonov in metilacijo DNA in vsaj delno vpliva na delovanje svojega telesa ter potencialni razvoj bolezni. Po drugi strani, pa je splošno prepričanje, da je vsako drugačno delovanje organizma zelo škodljivo, včasih zmotno. Tako je denimo povečana anksioznost podgan, ki niso bile negovane, lahko prednost v nevarnem, stalno spreminjajočem se okolju. Skozi oči evolucije je torej tudi epigenetski prenos na videz negativnih učinkov lahko izjemno koristen.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==VIRI==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
#[1] Lick your rats. [citirano 15.4.2011] http://learn.genetics.utah.edu/content/epigenetics/rats/ &lt;br /&gt;
#[2] Glukokortikoidni receptor. Wikipedija. [citirano 15.4.2011] http://en.wikipedia.org/wiki/Glucocorticoid_receptor &lt;br /&gt;
#[3] MacGowan, O. P. in drugi. Epigenetic regulation of the glucocorticoid receptor in human brain associates with childhood abuse. Nature neuroscience, 2009, letn. 12, str. 342-348. http://www.nephrologie.insel.ch/fileadmin/nephro/nephro_user/Pdf/Daniel_Lienhard_2_6_2010.pdf&lt;br /&gt;
#[4] Uchida, S. in drugi. Epigenetic status of Gdnf in the ventral striatum determines susceptibility and adaptation to daily stressful events. Neuron, 2011, letn. 69, str. 188-190.&lt;br /&gt;
http://74.125.155.132/scholar?q=cache:ZOTDHTtjT5cJ:scholar.google.com/&amp;amp;hl=sl&amp;amp;as_sdt=0&lt;br /&gt;
#[5] Shahrdad Lotfipour, Tomas Paus.  Association Between Prenatal Exposure to Maternal Cigarette Smoking and the Brain and Behaviour of Adolescent Offspring.  University of California-Los Angeles, USA The Rotman Research Institute, University of Toronto, Canada. (Published online February 18, 2011)  http://www.child-encyclopedia.com/documents/Lotfipour-PausANGxp1.pdf&lt;br /&gt;
#[6] Carrie V. Breton, Hyang-Min Byun, Made Wenten, Fei Pan, Allen Yang and Frank D. Gilliland. Prenatal Tobacco Smoke Exposure Affects Global and Gene-specific DNA Methylation. (Originally Published in Press, on June 4, 2009) http://ajrccm.atsjournals.org/cgi/reprint/180/5/462.pdf&lt;br /&gt;
#[7] Frederica Perera, JulieHerbstman. Article in press. Prenatal environmental exposures, epigenetics, and disease. Columbia Center for Children’s Environmental Health, Mailman School of Public Health, Columbia University, New York, United States. 21 May 2010  Published by Elsevier Inc. 2011&lt;br /&gt;
http://ccceh.hs.columbia.edu/pdf-papers/PereraReproToxic2011.pdf&lt;br /&gt;
#[8] Tim F. Oberlander, Joanne Weinberg,Michael Papsdorf, Ruth Grunau,Shaila Misr in Angela M. Devlin. Prenatal exposure to maternal depression, neonatal methylation of human glucocorticoid receptor gene (NR3C1) and infant cortisol stress responses. Epigenetics, 2008 (marec/april); 3 (2): str. 97-106          http://www.landesbioscience.com/journals/epigenetics/article/6034/&lt;br /&gt;
#[9] Amy L. Salisbury, Kathryn L. Ponder, James F. Padbury in Barry M. Lester. Fetal Effects of Psychoactive Drugs. Clin Perinatol. 2009 (september) ; 36(3): 595–619  http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC2767264/pdf/nihms149863.pdf&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>Nives Naraglav</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Epigenetske_spremembe_kot_posledica_na%C4%8Dina_%C5%BEivljenja_-_psiholo%C5%A1ki_dejavniki&amp;diff=6118</id>
		<title>Epigenetske spremembe kot posledica načina življenja - psihološki dejavniki</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Epigenetske_spremembe_kot_posledica_na%C4%8Dina_%C5%BEivljenja_-_psiholo%C5%A1ki_dejavniki&amp;diff=6118"/>
		<updated>2011-04-18T20:19:48Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;Nives Naraglav: &lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Življenje današnjega človeka je polno stresa. Z njim so povezane mnoge psihološke bolezni, kot sta depresija in nagnjenost k samomorilnosti. Nekateri posežejo po cigaretih, da bi se odpočili od stresa, in posledično postanejo zasvojeni. Vsi ti dejavniki vplivajo na naše telo in potomce. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==&#039;&#039;&#039;VPLIV NEGOVANJA MLADIČEV NA RAZVOJ SISTEMA STRESNEGA ODZIVA&#039;&#039;&#039;==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Pomemben vpliv na epigenetske spremembe ima posebej mati v zgodnjem otroštvu. Kako pozorna je in koliko časa nameni negovanju, vpliva na gene potomcev. Raziskave so potekale predvsem na podganah, ki so imele skrbne in neskrbne matere. Ugotovili so, da so z lizanjem mladičev, le te pripravile na poznejše življenje. Podgane, ki so bile negovane, so proizvedle manj stresnega hormona in so bile bolj sproščene, medtem ko so tiste podgane, ki so jih matere bolj zanemarjale, v stresnih situacijah proizvedle več hormonov in so se slabše prilagodile na stres.[1]&lt;br /&gt;
V stresnem odgovoru sodelujejo živčni sistem in stresni hormoni. Povezava med hipotalamusom, hipofizo in nadledvičnimi žlezami je osrednja pot hormonov, ki sodelujejo pri boju s stresom. Ko smo v stresni situaciji, se začne v hipotalamusu izločati kortikotropin sproščujoči hormon CRH, ki potuje v hipofizo, kjer se pod njegovim vplivom začne izločati adrenokortikotropični hormon ACTH, ki se sprosti v kri. Ta stimulira nadledvično žlezo k izločanju kortizola in adrenalina. Oba hormona nam pomagata pri premagovanju stresne situacije s pospešenim srčnim utripom, povečanim krvnim pritiskom, povečano glukoneogenezo in tako naprej. Kortizol pa se nato veže na receptorje, ki se nahajajo v hipokampusu, ki da ukaz, da se stresni odgovor zaključi. Zanimivo je, kako se to dejansko zgodi.&lt;br /&gt;
Glukokortikoidni receptor (GR) je v neaktivni obliki v citosolu povezan s proteini toplotnega šoka (stresnimi proteini). Ko se nanj veže kortizol, se ti proteini sprostijo. Aktiviran receptor ima dve funkciji: homodimerizacijo in vstop v jedro, kjer regulira transkripcijo, ter represijo transkripcijskih faktorjev NF-κB in AP-1.[2] Obstaja tudi negativna povratna zveza s hipokampusom, ki sprejme signal, da je bil GR aktiviran, in ustavi stresni odgovor.[1] Torej več ko je GR, hitreje si opomoremo od stresa. &lt;br /&gt;
Količina GR je odvisna od metilacije promotorja za glukokortikoidni receptor. Gen, ki zapisuje glukokortikoidni receptor se imenuje Nr3c1 in se nahaja na petem kromosomu. Pri podganah so ugotovili povezavo med negovanjem mladičev in epigenetsko spremembo izražanja gena za glukokortikodni receptor. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;POVEZAVA MED ZLORABO V OTROŠTVU IN SAMOMOROM&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Stresne razmere v otroštvu lahko vodijo do nekaterih epigenetskih modifikacij. Pri ljudeh so opazili povezavo med zlorabo v otroštvu in spremenjenim HPA (hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza) stresnim odzivom in posledično nagnjenostjo k samomoru. Našli so epigenetske razlike na Nr3c1 promotorju med samomorilci, ki so bili v otroštvu zlorabljeni in takimi, ki niso bili. Zlorabljeni samomorilci so imeli manj mRNA za glukokortikoidni receptor in povečano metilacijo citozina na Nr3c1 promotorju. Tako so naredili povezavo med podganami in ljudmi, ki so jih starši zanemarjali in epigenetsko regulacijo izražanja glukokortikoidnega receptorja v hipokampusu. NGFI-A je transkripcijski faktor, ki omogoča izražanje gena za glukokortikoidni receptor. Ugotovili so, da je metilacija pri samomorilcih, ki so bili zlorabljeni povečana in značilna na specifičnih mestih promotorja. To je povzročilo, da se transkripcijski faktor ni mogel vezati na DNA in posledično se je znižalo prepisovanje mRNA za glukokortikoidni receptor.[3] &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Podoben molekularni mehanizem pa prav tako poveže stres z nagnjenostjo za depresijo.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;VPLIV STRESA NA RAZVOJ DEPRESIJE&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V današnjem času ko nam življenje narekuje hiter tempo, nam pogosto primanjkuje časa za sprostitev. Znanstveniki zato veliko časa posvetijo raziskovanju stresu in boleznim, povezanimi s prevelikim stresom, ki prizadene čedalje več ljudi. Odkrili so, da so epigenetske spremembe zaradi povečane izpostavljenosti stresu, povezane s predispozicijo za depresijo.&lt;br /&gt;
Raziskavo so naredili na miših, ki so se razlikovale v genomu in so kazale drugačno obnašanje na kronični stres. Opazili so, da so tiste miši, ki so bile občutljive na stres, kazale tudi znake depresije. Nadalje so odkrili, da so imele te miši znižan nivo izražanja gena za nevrotrofični faktor glia celic (glial cell-derived neurotrophsic factor, Gdnf), ki je pomemben za regulacijo plastičnosti možganov in je povezan z depresijo. Do tega je prišlo zaradi metilacije DNA za Gdnf gen in modifikacije histonov. &lt;br /&gt;
V raziskavi so uporabili dve vrsti miši: BALB, ki so na stres občutljive in B6 na stres neobčutljive miši. Opazovali so vedenje miši, ki so bile pod kroničnim blagim stresom (chronic ultra-mild stress, CUMS), ki je posledica okolja in psiholoških dejavnikov in ne zaradi prikrajšanja vode in hrane.&lt;br /&gt;
Ko so naredili resekvenacijo promotorja Gdnf obeh sevov, so ugotovili, da med njima ni razlik, zato so predvidevali, da morajo na izražanje tega gena vplivati epigenetske spremembe. Najprej so se posvetili histonom na področjih tega gena. Odkrili so, da je acetilacija precej zmanjšana pri miših, ki so slabo prilagojene na stres. Razlog za to so histonske deacetilaze, ki odstranijo acetilne skupine s histonov. Drugače se obnaša predvsem HDAC2 (histonska deacetilaza 2), saj je mRNA za ta encim veliko več pri miših BALB. Nadalje so odkrili, da stres vpliva na vezavo HDAC2 na Gdnf promotor. Inhibicija deacetilaze pa vodi do odpornosti na stres. Metilacija DNA na mestih, ki jih imenujemo CpG mesta, se ob stresu poveča pri vseh miškah. Metilacija se zgodi na citozinih, kar je stabilen epigenetski proces, ki regulira ekspresijo genov, ker vpliva na vezavo transkripcijskih faktorjev. Ta CpG mesta so blizu mesta začetka transkripcije. Prav ta mesta so ohranjena pri miših, podganah in človeku. Analize so pokazale, da so zaradi stresa pogosto metilirana. Pomembno vlogo pa imajo proteini, ki se vežejo na ta metilirana mesta. Eden izmed njih je MeCP2. Na njega se veže deacetilaza histonov 2, kar povzroči deacetilacijo histona in posledično zavre prepisovanje gena. V miših, ki so bolj odporne na stres, se MeCP2 povezuje z drugim proteinom, imenovanim CREB, ki dejansko promovira transkripcijo. Te informacije bodo zelo pomembne za način zdravljenja in diagnosticiranja nagnjenja k depresiji zaradi kroničnega stresa.[4]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==&#039;&#039;&#039;VPLIV DEPRESIJE MED NOSEČNOSTJO NA RAZVOJ POTOMCA&#039;&#039;&#039;==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Depresija je duševna motnja o kateri govorimo, ko posameznik poleg običajne žalosti kaže znake pobitosti, pesimizma, notranjega nemira, obupa ter (ali) samomorilnosti. Depresija se med drugim izraža tudi v zmanjšani sekreciji nevrotransmiterja serotonina, kar povzroči manjšo eksitacijo nevronov. Depresivne osebe so običajno tudi hitreje razdražljive, saj njihovo telo proizvaja večje količine kortizola, kortikotropin-sproščujočega hormona in noradrenalina. Nosečnice v depresiji so bolj nagnjene k splavu, prezgodnjem  rojstvu, imajo manjšo placento, novorojenčki takšnih mater pa imajo manjšo težo, povišano koncentracijo  kortizola ter zmanjšano koncentracijo serotonina. V novejših raziskavah je bilo ugotovljeno, da depresija med nosečnostjo, preko epigenetskih mehanizmov, poveča senzibilnost sistema stresnega odziva (HPA osi) v fetusu. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V nadaljevanju sta omenjeni dve bolje raziskani poti, ki razlagata ozadje epigenetskih sprememb v fetusu, ki lahko pozneje v življenju potomca vplivajo na spremembo  vedenja, čustvenega razvoja ter povečajo možnost razvoja depresije in podobnih mentalnih bolezni.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V prvem primeru depresija posredno povzroči zmanjšanje koncentracije serotonina v možganih fetusa. V možganih mater, ki so bile v 2.trimesečju nosečnosti depresivne, je prišlo do zmanjšanja metiliranosti promotorja SLC6A4, kar je vodilo do povečane sinteze transmembranskega transporterja serotonina, odgovornega za reabsorpcijo serotonina iz sinaptične špranje. Zmanjšana metilacija promotorja SLC6A4 je prisotna tudi v fetusu, vendar metilacija ni neposredna posledica padca koncentracije materinega serotonina, temveč je posledica širših fizioloških posledic depresije. Plod je v 2. trimesečju  v fazi intenzivne rasti in diferenciacije nevronov, kjer serotonin deluje kot trofičen fakor(nevronski rastni faktor) in regulira nevrogenezo, dendritogenezo in apoptozo nevronov. V primerjavi z materami, lahko zato  zmanjšana koncentracija serotonina v fetusu povzroči močnejše spremembe- drugačno »arhitekturo« možganov, kar se odraža v spremenjenem mentalnem in motoričnem razvoju dojenčka. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Hkrati depresija matere povzroči zmanjšanje koncentracije glukokortikoidnega receptorja (GR) v plodu, kar naposled vodi do povečane odzivnosti na stres. Iz poskusov na živalih je znano, da izpostavljenost stresu poveča metilacijo na 5’ CpG mestih znotraj nekodirajočega eksona 1(7) v hipokampusu mladiča. Omenjena metilacija veže HDAC (histonsko deacetilazo), kar prepreči acetilacijo histonov. DNA postane težje dostopna za vezavo transkripcijskih faktorjev kot je NGFI-A, kateremu se posledično zmanjša afiniteta vezave na promotor GR. V končni fazi se torej zmanjša transkripcija GR mRNA, kar vodi do zmanjšanja koncentracije GR. &lt;br /&gt;
Podobne rezultate so opazili tudi pri ljudeh, čeprav so, zaradi manjše invazivnosti, raziskovanja omejena na analizo DNA lahko dostopnih telesnih tekočin. Znotraj človeškega eksona 1F (homolog podganjega eksona 1(7)) na genu Nr3c1 se nahaja 13 CpG mest. Med CpG3 in CpG4 je vezavno mesto za transkripcijski faktor NGFI-A. V potomcih nosečnic, ki so bile v 3. trimesečju nosečnosti v depresiji, je bila ugotovljena povečana metilacija citozinov na CpG2 in CpG3 dinukleotidnih mestih. Povišano metilacijo CpG2 so zaznali tudi v potomcih mater, depresivnih v 2. trimesečju nosečnosti. Z analizo DNA potomcev starih 3 mesece so znanstveniki ugotovili, da je le povečana metilacija na CpG3 povezana z večjo odzivnostjo na stres (oslabljeno negativno regulacijo stresnega odziva HPA osi)[8]. Primer zdravila proti večanju senzibilnosti na glukokortikoide je trikostatin A (TSA). TSA  inhibira histonske deacetilaze (HDAC), torej povzroči večjo izpostavljenost DNA demetilazam, ki z odcepom metila olajšajo vezavo transkripcijskih faktorjev in posledično omogočijo večjo sintezo GR. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Da bi preprečili prenos negativnih vplivov depresivnega stanja nosečnic na potomce, so nosečnice v več raziskavah zdravili z antidepresivi, ki se vežejo na transmembranske receptorje za serotonin in tako preprečujejo reabsorpcijo serotonina (serotonin reuptake inhibitor- SRI) . Posledično se  v sinaptični špranji poveča koncentracija serotonina (5-HT). Večja koncentracija serotonina je skupaj s povišano koncentracijo cAMP v celični kulturi hipokampusa negovanih podganjih mladičev povečala ekspresijo histonske deacetilaze. HDAC se veže na ekson 1(7) in olajša vezavo NGFI-A na promotor in posledično olajša ekspresijo GR mRNA. Pričakovano bi bilo, da uporaba antidepresivov med nosečnostjo, zaradi zvišanja koncentracije serotonina v človeškem fetusu, povzroči podobne učinke, vendar raziskave tega ne potrjujejo.  Večina raziskav ne ugotavlja razlike med potomci, nezdravljenih depresivnih nosečnic ter med potomci, z antidepresivi zdravljenih nosečnic. Vzrok za to bi lahko bila protektivna funkcija placente, ki, ob povečani koncentraciji serotonina v materinem telesu, prek transporterja za reabsorpcijo serotonina, prepreči zvišanje koncentracije 5-HT v fetusu.[9]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==&#039;&#039;&#039;VPLIV KAJENJA NA RAZVOJ ČLOVEŠKEGA FETUSA&#039;&#039;&#039;==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Poleg vpliva negovanja matere in prenatalnega stresa, povezanega s samomorilnostjo in depresijo pa se pri ljudeh kaže še ena vrsta stresa, ki je posledica načina življenja matere med nosečnostjo in ima tudi epigenetske posledice. Ta vrsta stresa predstavlja uživanje nedovoljenih škodljivih substanc, med katerimi je najbolj raziskovan cigaretni dim. Med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu so bile opažene posledice, ki so vključevale manjšo porodno težo, sindrom nenadne smrti dojenčka ali placenta previa (nenavadna lokacija placente nižje v maternici). V poznem otroštvu in zgodnji adolescenci so subjekti, ki so bili izpostavljeni cigaretnemu dimu matere, imeli bolj izražene hiperaktivnostne motnje pomanjkanja pozornosti in probleme s kopičenjem notranje trebušne maščobe oz. splošno debelostjo ter zdravstvenimi problemi, kot so astma, srčno-žilna obolenja, zmanjšana funkcionalnost pljuč,…&lt;br /&gt;
Izpostavljenost cigaretnemu dimu matere v nosečnosti je povezano s spremembami v možganih ploda in posledično v odraslem vedenju potomcev. Posledice kajenja so lahko epigenetskega izvora-metilacija DNA in genov, pomembnih za razvoj možganov, kot je gen za protein BDNF (brain-derived neurotrophic factor). BDNF je nevrotrofin, rastni faktor, ki deluje v centralnem in perifernem živčnem sistemu, kjer pomaga vzdrževati preživetje obstoječih nevronov in vzpodbuja rast in diferenciacijo novih nevronov in sinaps, zato igra pomembno vlogo v normalnem nevralnem razvoju.&lt;br /&gt;
Raziskovana je bila metilacija DNA v BDNF-6 eksonu. Rezultati predlagajo, da prenatalna izpostavljenost ploda cigaretnemu dimu lahko vodi k dolgoročnemu zmanjšanemu izražanju BDNF gena kot posledica povečanja DNA metilacije v promotorski regiji. V človeški odrasli populaciji je regija možganov, na katero je vpliv kajenja največji orbitofrontal cortex – OFC, to je regija frontalnega režnja v možganih, ki je odgovoren za učinke sprejemanja odločitev in pričakovanj. OFC regulira čustva in vedenje za načrtovanje, povezanim za dojemanje nagrad in kazni. Ugotovili so, da je OFC dovzeten za modifikacije preko materinega kajenja cigaret - prenatalno kajenje inducira napad na plodov OFC, kar vodi do stanjšanja njegove strukture. Materino kajenje cigaret poveča epigenetske modifikacije BDNF gena v potomcih, okrepi metilacijo na CG ponovitvah, najdenih v DNA v krvi izpostavljenih v odrasli dobi. Takšni mehanizmi imajo vpliv na ekspresijo BDNF gena, kar ima lahko kritične posledice na strukturo možganov.[5] &lt;br /&gt;
	Še en dokaz za metilacijo DNA zaradi vpliva kajenja med nosečnostjo so pokazale razlike v DNA metilacijskem vzorcu, prisotnem v otrocih, izpostavljenih cigaretnemu dimu. To so demonstrirali z uporabo 2 ponavljajočih DNA elementov - (LINE1- long interspersed nucleotide element 1) – dolgi vrinjeni nukleotidni element in kratek vrinjen nukleotidni element (AluYb8), ki sta služila kot nadomestna markerja za detekcijo globalne metilacije. Gen-specifične CpG metilacijske razlike pri izpostavljenih otrocih so se pokazale v nižji stopnji metilacije na AluYb8. Vpliv cigaretov na metilacijo LINE1 je bil opazovan na otrocih s skupnim GSTM1 ničtim genotipom. Diferenciacijska metilacija CpG je bila identificirana v 8 genih. 2 gena, AXL in PTPRO sta kazala visoko povečanje metilacijske dejavnosti v izpostavljenih otrocih. Ekspresija teh dveh genov je pod kontrolo DNA metilacije. Gen-specifična hipermetilacija ni unikatna in je bila opazovana tudi v raku, zato imata ta dva gena morda povezavo z rakom in razvojem astme. Globalna hipometilacija (na delih, ki nosijo zapise za konstitutivne gene) naj bi se odražala v kromosomski nestabilnosti in v povišani mutacijski dejavnosti, medtem ko lahko promotorska hipermetilacija (povezana s tkivno-specifičnimi geni) utiša izražanje tumor-supresorskih genov. [6,7]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Z vse boljšim razumevanjem mehanizma epigenetskega uravnavanja izražanja genov postaja vse bolj jasno, da poleg naključnih sprememb v DNA obstajajo tudi usmerjeni mehanizmi, ki pojasnjujejo molekularno ozadje vpliva okolja na razvoj osebka. Vsak osebek lahko torej s svojim načinom življenja, kot recimo s kajenjem in izpostavljenostjo stresnim faktorjem, spreminja acetilacijo histonov in metilacijo DNA in vsaj delno vpliva na delovanje svojega telesa ter potencialni razvoj bolezni. Po drugi strani, pa je splošno prepričanje, da je vsako drugačno delovanje organizma zelo škodljivo, včasih zmotno. Tako je denimo povečana anksioznost podgan, ki niso bile negovane, lahko prednost v nevarnem, stalno spreminjajočem se okolju. Skozi oči evolucije je torej tudi epigenetski prenos na videz negativnih učinkov lahko izjemno koristen.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==VIRI==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
#[1] Lick your rats. [citirano 15.4.2011] http://learn.genetics.utah.edu/content/epigenetics/rats/ &lt;br /&gt;
#[2] Glukokortikoidni receptor. Wikipedija. [citirano 15.4.2011] http://en.wikipedia.org/wiki/Glucocorticoid_receptor &lt;br /&gt;
#[3] MacGowan, O. P. in drugi. Epigenetic regulation of the glucocorticoid receptor in human brain associates with childhood abuse. Nature neuroscience, 2009, letn. 12, str. 342-348. http://www.nephrologie.insel.ch/fileadmin/nephro/nephro_user/Pdf/Daniel_Lienhard_2_6_2010.pdf&lt;br /&gt;
#[4] Uchida, S. in drugi. Epigenetic status of Gdnf in the ventral striatum determines susceptibility and adaptation to daily stressful events. Neuron, 2011, letn. 69, str. 188-190.&lt;br /&gt;
http://74.125.155.132/scholar?q=cache:ZOTDHTtjT5cJ:scholar.google.com/&amp;amp;hl=sl&amp;amp;as_sdt=0&lt;br /&gt;
#[5] Shahrdad Lotfipour, Tomas Paus.  Association Between Prenatal Exposure to Maternal Cigarette Smoking and the Brain and Behaviour of Adolescent Offspring.  University of California-Los Angeles, USA The Rotman Research Institute, University of Toronto, Canada. (Published online February 18, 2011)  http://www.child-encyclopedia.com/documents/Lotfipour-PausANGxp1.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
#[6] Carrie V. Breton, Hyang-Min Byun, Made Wenten, Fei Pan, Allen Yang and Frank D. Gilliland. Prenatal Tobacco Smoke Exposure Affects Global and Gene-specific DNA Methylation. (Originally Published in Press, on June 4, 2009) http://ajrccm.atsjournals.org/cgi/reprint/180/5/462.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
#[7] Frederica Perera, JulieHerbstman. Article in press. Prenatal environmental exposures, epigenetics, and disease. Columbia Center for Children’s Environmental Health, Mailman School of Public Health, Columbia University, New York, United States. 21 May 2010  Published by Elsevier Inc. 2011&lt;br /&gt;
http://ccceh.hs.columbia.edu/pdf-papers/PereraReproToxic2011.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
#[8] Tim F. Oberlander, Joanne Weinberg,Michael Papsdorf, Ruth Grunau,Shaila Misr in Angela M. Devlin. Prenatal exposure to maternal depression, neonatal methylation of human glucocorticoid receptor gene (NR3C1) and infant cortisol stress responses. Epigenetics, 2008 (marec/april); 3 (2): str. 97-106          http://www.landesbioscience.com/journals/epigenetics/article/6034/&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
#[9] Amy L. Salisbury, Kathryn L. Ponder, James F. Padbury in Barry M. Lester. Fetal Effects of Psychoactive Drugs. Clin Perinatol. 2009 (september) ; 36(3): 595–619  http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC2767264/pdf/nihms149863.pdf&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>Nives Naraglav</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Talk:Epigenetske_spremembe_kot_posledica_na%C4%8Dina_%C5%BEivljenja_-_psiholo%C5%A1ki_dejavniki&amp;diff=6110</id>
		<title>Talk:Epigenetske spremembe kot posledica načina življenja - psihološki dejavniki</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Talk:Epigenetske_spremembe_kot_posledica_na%C4%8Dina_%C5%BEivljenja_-_psiholo%C5%A1ki_dejavniki&amp;diff=6110"/>
		<updated>2011-04-18T20:17:36Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;Nives Naraglav: &lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Špela Podjed: &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
VPLIV NEGOVANJA MLADIČEV NA RAZVOJ SISTEMA STRESNEGA ODZIVA&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
POVEZAVA MED ZLORABO V OTROŠTVU IN SAMOMOROM &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
VPLIV STRESA NA RAZVOJ DEPRESIJE &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Nives Naraglav:&lt;br /&gt;
VPLIV DEPRESIJE MED NOSEČNOSTJO NA RAZVOJ POTOMCA&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Urška Žbogar:&lt;br /&gt;
VPLIV KAJENJA NA RAZVOJ ČLOVEŠKEGA FETUSA&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>Nives Naraglav</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Talk:Epigenetske_spremembe_kot_posledica_na%C4%8Dina_%C5%BEivljenja_-_psiholo%C5%A1ki_dejavniki&amp;diff=6108</id>
		<title>Talk:Epigenetske spremembe kot posledica načina življenja - psihološki dejavniki</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Talk:Epigenetske_spremembe_kot_posledica_na%C4%8Dina_%C5%BEivljenja_-_psiholo%C5%A1ki_dejavniki&amp;diff=6108"/>
		<updated>2011-04-18T20:17:19Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;Nives Naraglav: New page: Špela Podjed:  VPLIV NEGOVANJA MLADIČEV NA RAZVOJ SISTEMA STRESNEGA ODZIVA POVEZAVA MED ZLORABO V OTROŠTVU IN SAMOMOROM  VPLIV STRESA NA RAZVOJ DEPRESIJE   Nives Naraglav: VPLIV DEPRESI...&lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Špela Podjed: &lt;br /&gt;
VPLIV NEGOVANJA MLADIČEV NA RAZVOJ SISTEMA STRESNEGA ODZIVA&lt;br /&gt;
POVEZAVA MED ZLORABO V OTROŠTVU IN SAMOMOROM &lt;br /&gt;
VPLIV STRESA NA RAZVOJ DEPRESIJE &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Nives Naraglav:&lt;br /&gt;
VPLIV DEPRESIJE MED NOSEČNOSTJO NA RAZVOJ POTOMCA&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Urška Žbogar:&lt;br /&gt;
VPLIV KAJENJA NA RAZVOJ ČLOVEŠKEGA FETUSA&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>Nives Naraglav</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Epigenetske_spremembe_kot_posledica_na%C4%8Dina_%C5%BEivljenja_-_psiholo%C5%A1ki_dejavniki&amp;diff=6101</id>
		<title>Epigenetske spremembe kot posledica načina življenja - psihološki dejavniki</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Epigenetske_spremembe_kot_posledica_na%C4%8Dina_%C5%BEivljenja_-_psiholo%C5%A1ki_dejavniki&amp;diff=6101"/>
		<updated>2011-04-18T20:13:11Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;Nives Naraglav: &lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Življenje današnjega človeka je polno stresa. Z njim so povezane mnoge psihološke bolezni, kot sta depresija in nagnjenost k samomorilnosti. Nekateri posežejo po cigaretih, da bi se odpočili od stresa, in posledično postanejo zasvojeni. Vsi ti dejavniki vplivajo na naše telo in potomce. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;VPLIV NEGOVANJA MLADIČEV NA RAZVOJ SISTEMA STRESNEGA ODZIVA&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Pomemben vpliv na epigenetske spremembe ima posebej mati v zgodnjem otroštvu. Kako pozorna je in koliko časa nameni negovanju, vpliva na gene potomcev. Raziskave so potekale predvsem na podganah, ki so imele skrbne in neskrbne matere. Ugotovili so, da so z lizanjem mladičev, le te pripravile na poznejše življenje. Podgane, ki so bile negovane, so proizvedle manj stresnega hormona in so bile bolj sproščene, medtem ko so tiste podgane, ki so jih matere bolj zanemarjale, v stresnih situacijah proizvedle več hormonov in so se slabše prilagodile na stres.[1]&lt;br /&gt;
V stresnem odgovoru sodelujejo živčni sistem in stresni hormoni. Povezava med hipotalamusom, hipofizo in nadledvičnimi žlezami je osrednja pot hormonov, ki sodelujejo pri boju s stresom. Ko smo v stresni situaciji, se začne v hipotalamusu izločati kortikotropin sproščujoči hormon CRH, ki potuje v hipofizo, kjer se pod njegovim vplivom začne izločati adrenokortikotropični hormon ACTH, ki se sprosti v kri. Ta stimulira nadledvično žlezo k izločanju kortizola in adrenalina. Oba hormona nam pomagata pri premagovanju stresne situacije s pospešenim srčnim utripom, povečanim krvnim pritiskom, povečano glukoneogenezo in tako naprej. Kortizol pa se nato veže na receptorje, ki se nahajajo v hipokampusu, ki da ukaz, da se stresni odgovor zaključi. Zanimivo je, kako se to dejansko zgodi.&lt;br /&gt;
Glukokortikoidni receptor (GR) je v neaktivni obliki v citosolu povezan s proteini toplotnega šoka (stresnimi proteini). Ko se nanj veže kortizol, se ti proteini sprostijo. Aktiviran receptor ima dve funkciji: homodimerizacijo in vstop v jedro, kjer regulira transkripcijo, ter represijo transkripcijskih faktorjev NF-κB in AP-1.[2] Obstaja tudi negativna povratna zveza s hipokampusom, ki sprejme signal, da je bil GR aktiviran, in ustavi stresni odgovor.[1] Torej več ko je GR, hitreje si opomoremo od stresa. &lt;br /&gt;
Količina GR je odvisna od metilacije promotorja za glukokortikoidni receptor. Gen, ki zapisuje glukokortikoidni receptor se imenuje Nr3c1 in se nahaja na petem kromosomu. Pri podganah so ugotovili povezavo med negovanjem mladičev in epigenetsko spremembo izražanja gena za glukokortikodni receptor. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;POVEZAVA MED ZLORABO V OTROŠTVU IN SAMOMOROM&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Stresne razmere v otroštvu lahko vodijo do nekaterih epigenetskih modifikacij. Pri ljudeh so opazili povezavo med zlorabo v otroštvu in spremenjenim HPA (hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza) stresnim odzivom in posledično nagnjenostjo k samomoru. Našli so epigenetske razlike na Nr3c1 promotorju med samomorilci, ki so bili v otroštvu zlorabljeni in takimi, ki niso bili. Zlorabljeni samomorilci so imeli manj mRNA za glukokortikoidni receptor in povečano metilacijo citozina na Nr3c1 promotorju. Tako so naredili povezavo med podganami in ljudmi, ki so jih starši zanemarjali in epigenetsko regulacijo izražanja glukokortikoidnega receptorja v hipokampusu. NGFI-A je transkripcijski faktor, ki omogoča izražanje gena za glukokortikoidni receptor. Ugotovili so, da je metilacija pri samomorilcih, ki so bili zlorabljeni povečana in značilna na specifičnih mestih promotorja. To je povzročilo, da se transkripcijski faktor ni mogel vezati na DNA in posledično se je znižalo prepisovanje mRNA za glukokortikoidni receptor.[3] &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Podoben molekularni mehanizem pa prav tako poveže stres z nagnjenostjo za depresijo.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;VPLIV STRESA NA RAZVOJ DEPRESIJE&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V današnjem času ko nam življenje narekuje hiter tempo, nam pogosto primanjkuje časa za sprostitev. Znanstveniki zato veliko časa posvetijo raziskovanju stresu in boleznim, povezanimi s prevelikim stresom, ki prizadene čedalje več ljudi. Odkrili so, da so epigenetske spremembe zaradi povečane izpostavljenosti stresu, povezane s predispozicijo za depresijo.&lt;br /&gt;
Raziskavo so naredili na miših, ki so se razlikovale v genomu in so kazale drugačno obnašanje na kronični stres. Opazili so, da so tiste miši, ki so bile občutljive na stres, kazale tudi znake depresije. Nadalje so odkrili, da so imele te miši znižan nivo izražanja gena za nevrotrofični faktor glia celic (glial cell-derived neurotrophsic factor, Gdnf), ki je pomemben za regulacijo plastičnosti možganov in je povezan z depresijo. Do tega je prišlo zaradi metilacije DNA za Gdnf gen in modifikacije histonov. &lt;br /&gt;
V raziskavi so uporabili dve vrsti miši: BALB, ki so na stres občutljive in B6 na stres neobčutljive miši. Opazovali so vedenje miši, ki so bile pod kroničnim blagim stresom (chronic ultra-mild stress, CUMS), ki je posledica okolja in psiholoških dejavnikov in ne zaradi prikrajšanja vode in hrane.&lt;br /&gt;
Ko so naredili resekvenacijo promotorja Gdnf obeh sevov, so ugotovili, da med njima ni razlik, zato so predvidevali, da morajo na izražanje tega gena vplivati epigenetske spremembe. Najprej so se posvetili histonom na področjih tega gena. Odkrili so, da je acetilacija precej zmanjšana pri miših, ki so slabo prilagojene na stres. Razlog za to so histonske deacetilaze, ki odstranijo acetilne skupine s histonov. Drugače se obnaša predvsem HDAC2 (histonska deacetilaza 2), saj je mRNA za ta encim veliko več pri miših BALB. Nadalje so odkrili, da stres vpliva na vezavo HDAC2 na Gdnf promotor. Inhibicija deacetilaze pa vodi do odpornosti na stres. Metilacija DNA na mestih, ki jih imenujemo CpG mesta, se ob stresu poveča pri vseh miškah. Metilacija se zgodi na citozinih, kar je stabilen epigenetski proces, ki regulira ekspresijo genov, ker vpliva na vezavo transkripcijskih faktorjev. Ta CpG mesta so blizu mesta začetka transkripcije. Prav ta mesta so ohranjena pri miših, podganah in človeku. Analize so pokazale, da so zaradi stresa pogosto metilirana. Pomembno vlogo pa imajo proteini, ki se vežejo na ta metilirana mesta. Eden izmed njih je MeCP2. Na njega se veže deacetilaza histonov 2, kar povzroči deacetilacijo histona in posledično zavre prepisovanje gena. V miših, ki so bolj odporne na stres, se MeCP2 povezuje z drugim proteinom, imenovanim CREB, ki dejansko promovira transkripcijo. Te informacije bodo zelo pomembne za način zdravljenja in diagnosticiranja nagnjenja k depresiji zaradi kroničnega stresa.[4]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;VPLIV DEPRESIJE MED NOSEČNOSTJO NA RAZVOJ POTOMCA&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Depresija je duševna motnja o kateri govorimo, ko posameznik poleg običajne žalosti kaže znake pobitosti, pesimizma, notranjega nemira, obupa ter (ali) samomorilnosti. Depresija se med drugim izraža tudi v zmanjšani sekreciji nevrotransmiterja serotonina, kar povzroči manjšo eksitacijo nevronov. Depresivne osebe so običajno tudi hitreje razdražljive, saj njihovo telo proizvaja večje količine kortizola, kortikotropin-sproščujočega hormona in noradrenalina. Nosečnice v depresiji so bolj nagnjene k splavu, prezgodnjem  rojstvu, imajo manjšo placento, novorojenčki takšnih mater pa imajo manjšo težo, povišano koncentracijo  kortizola ter zmanjšano koncentracijo serotonina. V novejših raziskavah je bilo ugotovljeno, da depresija med nosečnostjo, preko epigenetskih mehanizmov, poveča senzibilnost sistema stresnega odziva (HPA osi) v fetusu. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V nadaljevanju sta omenjeni dve bolje raziskani poti, ki razlagata ozadje epigenetskih sprememb v fetusu, ki lahko pozneje v življenju potomca vplivajo na spremembo  vedenja, čustvenega razvoja ter povečajo možnost razvoja depresije in podobnih mentalnih bolezni.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V prvem primeru depresija posredno povzroči zmanjšanje koncentracije serotonina v možganih fetusa. V možganih mater, ki so bile v 2.trimesečju nosečnosti depresivne, je prišlo do zmanjšanja metiliranosti promotorja SLC6A4, kar je vodilo do povečane sinteze transmembranskega transporterja serotonina, odgovornega za reabsorpcijo serotonina iz sinaptične špranje. Zmanjšana metilacija promotorja SLC6A4 je prisotna tudi v fetusu, vendar metilacija ni neposredna posledica padca koncentracije materinega serotonina, temveč je posledica širših fizioloških posledic depresije. Plod je v 2. trimesečju  v fazi intenzivne rasti in diferenciacije nevronov, kjer serotonin deluje kot trofičen fakor(nevronski rastni faktor) in regulira nevrogenezo, dendritogenezo in apoptozo nevronov. V primerjavi z materami, lahko zato  zmanjšana koncentracija serotonina v fetusu povzroči močnejše spremembe- drugačno »arhitekturo« možganov, kar se odraža v spremenjenem mentalnem in motoričnem razvoju dojenčka. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Hkrati depresija matere povzroči zmanjšanje koncentracije glukokortikoidnega receptorja (GR) v plodu, kar naposled vodi do povečane odzivnosti na stres. Iz poskusov na živalih je znano, da izpostavljenost stresu poveča metilacijo na 5’ CpG mestih znotraj nekodirajočega eksona 1(7) v hipokampusu mladiča. Omenjena metilacija veže HDAC (histonsko deacetilazo), kar prepreči acetilacijo histonov. DNA postane težje dostopna za vezavo transkripcijskih faktorjev kot je NGFI-A, kateremu se posledično zmanjša afiniteta vezave na promotor GR. V končni fazi se torej zmanjša transkripcija GR mRNA, kar vodi do zmanjšanja koncentracije GR. &lt;br /&gt;
Podobne rezultate so opazili tudi pri ljudeh, čeprav so, zaradi manjše invazivnosti, raziskovanja omejena na analizo DNA lahko dostopnih telesnih tekočin. Znotraj človeškega eksona 1F (homolog podganjega eksona 1(7)) na genu Nr3c1 se nahaja 13 CpG mest. Med CpG3 in CpG4 je vezavno mesto za transkripcijski faktor NGFI-A. V potomcih nosečnic, ki so bile v 3. trimesečju nosečnosti v depresiji, je bila ugotovljena povečana metilacija citozinov na CpG2 in CpG3 dinukleotidnih mestih. Povišano metilacijo CpG2 so zaznali tudi v potomcih mater, depresivnih v 2. trimesečju nosečnosti. Z analizo DNA potomcev starih 3 mesece so znanstveniki ugotovili, da je le povečana metilacija na CpG3 povezana z večjo odzivnostjo na stres (oslabljeno negativno regulacijo stresnega odziva HPA osi)[8]. Primer zdravila proti večanju senzibilnosti na glukokortikoide je trikostatin A (TSA). TSA  inhibira histonske deacetilaze (HDAC), torej povzroči večjo izpostavljenost DNA demetilazam, ki z odcepom metila olajšajo vezavo transkripcijskih faktorjev in posledično omogočijo večjo sintezo GR. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Da bi preprečili prenos negativnih vplivov depresivnega stanja nosečnic na potomce, so nosečnice v več raziskavah zdravili z antidepresivi, ki se vežejo na transmembranske receptorje za serotonin in tako preprečujejo reabsorpcijo serotonina (serotonin reuptake inhibitor- SRI) . Posledično se  v sinaptični špranji poveča koncentracija serotonina (5-HT). Večja koncentracija serotonina je skupaj s povišano koncentracijo cAMP v celični kulturi hipokampusa negovanih podganjih mladičev povečala ekspresijo histonske deacetilaze. HDAC se veže na ekson 1(7) in olajša vezavo NGFI-A na promotor in posledično olajša ekspresijo GR mRNA. Pričakovano bi bilo, da uporaba antidepresivov med nosečnostjo, zaradi zvišanja koncentracije serotonina v človeškem fetusu, povzroči podobne učinke, vendar raziskave tega ne potrjujejo.  Večina raziskav ne ugotavlja razlike med potomci, nezdravljenih depresivnih nosečnic ter med potomci, z antidepresivi zdravljenih nosečnic. Vzrok za to bi lahko bila protektivna funkcija placente, ki, ob povečani koncentraciji serotonina v materinem telesu, prek transporterja za reabsorpcijo serotonina, prepreči zvišanje koncentracije 5-HT v fetusu.[9]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;VPLIV KAJENJA NA RAZVOJ ČLOVEŠKEGA FETUSA&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Poleg vpliva negovanja matere in prenatalnega stresa, povezanega s samomorilnostjo in depresijo pa se pri ljudeh kaže še ena vrsta stresa, ki je posledica načina življenja matere med nosečnostjo in ima tudi epigenetske posledice. Ta vrsta stresa predstavlja uživanje nedovoljenih škodljivih substanc, med katerimi je najbolj raziskovan cigaretni dim. Med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu so bile opažene posledice, ki so vključevale manjšo porodno težo, sindrom nenadne smrti dojenčka ali placenta previa (nenavadna lokacija placente nižje v maternici). V poznem otroštvu in zgodnji adolescenci so subjekti, ki so bili izpostavljeni cigaretnemu dimu matere, imeli bolj izražene hiperaktivnostne motnje pomanjkanja pozornosti in probleme s kopičenjem notranje trebušne maščobe oz. splošno debelostjo ter zdravstvenimi problemi, kot so astma, srčno-žilna obolenja, zmanjšana funkcionalnost pljuč,…&lt;br /&gt;
Izpostavljenost cigaretnemu dimu matere v nosečnosti je povezano s spremembami v možganih ploda in posledično v odraslem vedenju potomcev. Posledice kajenja so lahko epigenetskega izvora-metilacija DNA in genov, pomembnih za razvoj možganov, kot je gen za protein BDNF (brain-derived neurotrophic factor). BDNF je nevrotrofin, rastni faktor, ki deluje v centralnem in perifernem živčnem sistemu, kjer pomaga vzdrževati preživetje obstoječih nevronov in vzpodbuja rast in diferenciacijo novih nevronov in sinaps, zato igra pomembno vlogo v normalnem nevralnem razvoju.&lt;br /&gt;
Raziskovana je bila metilacija DNA v BDNF-6 eksonu. Rezultati predlagajo, da prenatalna izpostavljenost ploda cigaretnemu dimu lahko vodi k dolgoročnemu zmanjšanemu izražanju BDNF gena kot posledica povečanja DNA metilacije v promotorski regiji. V človeški odrasli populaciji je regija možganov, na katero je vpliv kajenja največji orbitofrontal cortex – OFC, to je regija frontalnega režnja v možganih, ki je odgovoren za učinke sprejemanja odločitev in pričakovanj. OFC regulira čustva in vedenje za načrtovanje, povezanim za dojemanje nagrad in kazni. Ugotovili so, da je OFC dovzeten za modifikacije preko materinega kajenja cigaret - prenatalno kajenje inducira napad na plodov OFC, kar vodi do stanjšanja njegove strukture. Materino kajenje cigaret poveča epigenetske modifikacije BDNF gena v potomcih, okrepi metilacijo na CG ponovitvah, najdenih v DNA v krvi izpostavljenih v odrasli dobi. Takšni mehanizmi imajo vpliv na ekspresijo BDNF gena, kar ima lahko kritične posledice na strukturo možganov.[5] &lt;br /&gt;
	Še en dokaz za metilacijo DNA zaradi vpliva kajenja med nosečnostjo so pokazale razlike v DNA metilacijskem vzorcu, prisotnem v otrocih, izpostavljenih cigaretnemu dimu. To so demonstrirali z uporabo 2 ponavljajočih DNA elementov - (LINE1- long interspersed nucleotide element 1) – dolgi vrinjeni nukleotidni element in kratek vrinjen nukleotidni element (AluYb8), ki sta služila kot nadomestna markerja za detekcijo globalne metilacije. Gen-specifične CpG metilacijske razlike pri izpostavljenih otrocih so se pokazale v nižji stopnji metilacije na AluYb8. Vpliv cigaretov na metilacijo LINE1 je bil opazovan na otrocih s skupnim GSTM1 ničtim genotipom. Diferenciacijska metilacija CpG je bila identificirana v 8 genih. 2 gena, AXL in PTPRO sta kazala visoko povečanje metilacijske dejavnosti v izpostavljenih otrocih. Ekspresija teh dveh genov je pod kontrolo DNA metilacije. Gen-specifična hipermetilacija ni unikatna in je bila opazovana tudi v raku, zato imata ta dva gena morda povezavo z rakom in razvojem astme. Globalna hipometilacija (na delih, ki nosijo zapise za konstitutivne gene) naj bi se odražala v kromosomski nestabilnosti in v povišani mutacijski dejavnosti, medtem ko lahko promotorska hipermetilacija (povezana s tkivno-specifičnimi geni) utiša izražanje tumor-supresorskih genov. [6,7]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Z vse boljšim razumevanjem mehanizma epigenetskega uravnavanja izražanja genov postaja vse bolj jasno, da poleg naključnih sprememb v DNA obstajajo tudi usmerjeni mehanizmi, ki pojasnjujejo molekularno ozadje vpliva okolja na razvoj osebka. Vsak osebek lahko torej s svojim načinom življenja, kot recimo s kajenjem in izpostavljenostjo stresnim faktorjem, spreminja acetilacijo histonov in metilacijo DNA in vsaj delno vpliva na delovanje svojega telesa ter potencialni razvoj bolezni. Po drugi strani, pa je splošno prepričanje, da je vsako drugačno delovanje organizma zelo škodljivo, včasih zmotno. Tako je denimo povečana anksioznost podgan, ki niso bile negovane, lahko prednost v nevarnem, stalno spreminjajočem se okolju. Skozi oči evolucije je torej tudi epigenetski prenos na videz negativnih učinkov lahko izjemno koristen.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==VIRI==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[1] Lick your rats. [citirano 15.4.2011] http://learn.genetics.utah.edu/content/epigenetics/rats/ &lt;br /&gt;
[2] Glukokortikoidni receptor. Wikipedija. [citirano 15.4.2011] http://en.wikipedia.org/wiki/Glucocorticoid_receptor &lt;br /&gt;
[3] MacGowan, O. P. in drugi. Epigenetic regulation of the glucocorticoid receptor in human brain associates with childhood abuse. Nature neuroscience, 2009, letn. 12, str. 342-348. http://www.nephrologie.insel.ch/fileadmin/nephro/nephro_user/Pdf/Daniel_Lienhard_2_6_2010.pdf&lt;br /&gt;
[4] Uchida, S. in drugi. Epigenetic status of Gdnf in the ventral striatum determines susceptibility and adaptation to daily stressful events. Neuron, 2011, letn. 69, str. 188-190.&lt;br /&gt;
http://74.125.155.132/scholar?q=cache:ZOTDHTtjT5cJ:scholar.google.com/&amp;amp;hl=sl&amp;amp;as_sdt=0&lt;br /&gt;
[5] Shahrdad Lotfipour, Tomas Paus.  Association Between Prenatal Exposure to Maternal Cigarette Smoking and the Brain and Behaviour of Adolescent Offspring.  University of California-Los Angeles, USA The Rotman Research Institute, University of Toronto, Canada. (Published online February 18, 2011)  http://www.child-encyclopedia.com/documents/Lotfipour-PausANGxp1.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[6] Carrie V. Breton, Hyang-Min Byun, Made Wenten, Fei Pan, Allen Yang and Frank D. Gilliland. Prenatal Tobacco Smoke Exposure Affects Global and Gene-specific DNA Methylation. (Originally Published in Press, on June 4, 2009) http://ajrccm.atsjournals.org/cgi/reprint/180/5/462.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[7] Frederica Perera, JulieHerbstman. Article in press. Prenatal environmental exposures, epigenetics, and disease. Columbia Center for Children’s Environmental Health, Mailman School of Public Health, Columbia University, New York, United States. 21 May 2010  Published by Elsevier Inc. 2011&lt;br /&gt;
http://ccceh.hs.columbia.edu/pdf-papers/PereraReproToxic2011.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[8] Tim F. Oberlander, Joanne Weinberg,Michael Papsdorf, Ruth Grunau,Shaila Misr in Angela M. Devlin. Prenatal exposure to maternal depression, neonatal methylation of human glucocorticoid receptor gene (NR3C1) and infant cortisol stress responses. Epigenetics, 2008 (marec/april); 3 (2): str. 97-106          http://www.landesbioscience.com/journals/epigenetics/article/6034/&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[9] Amy L. Salisbury, Kathryn L. Ponder, James F. Padbury in Barry M. Lester. Fetal Effects of Psychoactive Drugs. Clin Perinatol. 2009 (september) ; 36(3): 595–619  http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC2767264/pdf/nihms149863.pdf&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>Nives Naraglav</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Epigenetske_spremembe_kot_posledica_na%C4%8Dina_%C5%BEivljenja_-_psiholo%C5%A1ki_dejavniki&amp;diff=6100</id>
		<title>Epigenetske spremembe kot posledica načina življenja - psihološki dejavniki</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Epigenetske_spremembe_kot_posledica_na%C4%8Dina_%C5%BEivljenja_-_psiholo%C5%A1ki_dejavniki&amp;diff=6100"/>
		<updated>2011-04-18T20:10:56Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;Nives Naraglav: /* VIRI */&lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Življenje današnjega človeka je polno stresa. Z njim so povezane mnoge psihološke bolezni, kot sta depresija in nagnjenost k samomorilnosti. Nekateri posežejo po cigaretih, da bi se odpočili od stresa, in posledično postanejo zasvojeni. Vsi ti dejavniki vplivajo na naše telo in potomce. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;VPLIV NEGOVANJA MLADIČEV NA RAZVOJ SISTEMA STRESNEGA ODZIVA&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Pomemben vpliv na epigenetske spremembe ima posebej mati v zgodnjem otroštvu. Kako pozorna je in koliko časa nameni negovanju, vpliva na gene potomcev. Raziskave so potekale predvsem na podganah, ki so imele skrbne in neskrbne matere. Ugotovili so, da so z lizanjem mladičev, le te pripravile na poznejše življenje. Podgane, ki so bile negovane, so proizvedle manj stresnega hormona in so bile bolj sproščene, medtem ko so tiste podgane, ki so jih matere bolj zanemarjale, v stresnih situacijah proizvedle več hormonov in so se slabše prilagodile na stres.[1]&lt;br /&gt;
V stresnem odgovoru sodelujejo živčni sistem in stresni hormoni. Povezava med hipotalamusom, hipofizo in nadledvičnimi žlezami je osrednja pot hormonov, ki sodelujejo pri boju s stresom. Ko smo v stresni situaciji, se začne v hipotalamusu izločati kortikotropin sproščujoči hormon CRH, ki potuje v hipofizo, kjer se pod njegovim vplivom začne izločati adrenokortikotropični hormon ACTH, ki se sprosti v kri. Ta stimulira nadledvično žlezo k izločanju kortizola in adrenalina. Oba hormona nam pomagata pri premagovanju stresne situacije s pospešenim srčnim utripom, povečanim krvnim pritiskom, povečano glukoneogenezo in tako naprej. Kortizol pa se nato veže na receptorje, ki se nahajajo v hipokampusu, ki da ukaz, da se stresni odgovor zaključi. Zanimivo je, kako se to dejansko zgodi.&lt;br /&gt;
Glukokortikoidni receptor (GR) je v neaktivni obliki v citosolu povezan s proteini toplotnega šoka (stresnimi proteini). Ko se nanj veže kortizol, se ti proteini sprostijo. Aktiviran receptor ima dve funkciji: homodimerizacijo in vstop v jedro, kjer regulira transkripcijo, ter represijo transkripcijskih faktorjev NF-κB in AP-1.[2] Obstaja tudi negativna povratna zveza s hipokampusom, ki sprejme signal, da je bil GR aktiviran, in ustavi stresni odgovor.[1] Torej več ko je GR, hitreje si opomoremo od stresa. &lt;br /&gt;
Količina GR je odvisna od metilacije promotorja za glukokortikoidni receptor. Gen, ki zapisuje glukokortikoidni receptor se imenuje Nr3c1 in se nahaja na petem kromosomu. Pri podganah so ugotovili povezavo med negovanjem mladičev in epigenetsko spremembo izražanja gena za glukokortikodni receptor. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;POVEZAVA MED ZLORABO V OTROŠTVU IN SAMOMOROM&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Stresne razmere v otroštvu lahko vodijo do nekaterih epigenetskih modifikacij. Pri ljudeh so opazili povezavo med zlorabo v otroštvu in spremenjenim HPA (hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza) stresnim odzivom in posledično nagnjenostjo k samomoru. Našli so epigenetske razlike na Nr3c1 promotorju med samomorilci, ki so bili v otroštvu zlorabljeni in takimi, ki niso bili. Zlorabljeni samomorilci so imeli manj mRNA za glukokortikoidni receptor in povečano metilacijo citozina na Nr3c1 promotorju. Tako so naredili povezavo med podganami in ljudmi, ki so jih starši zanemarjali in epigenetsko regulacijo izražanja glukokortikoidnega receptorja v hipokampusu. NGFI-A je transkripcijski faktor, ki omogoča izražanje gena za glukokortikoidni receptor. Ugotovili so, da je metilacija pri samomorilcih, ki so bili zlorabljeni povečana in značilna na specifičnih mestih promotorja. To je povzročilo, da se transkripcijski faktor ni mogel vezati na DNA in posledično se je znižalo prepisovanje mRNA za glukokortikoidni receptor.[3] &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Podoben molekularni mehanizem pa prav tako poveže stres z nagnjenostjo za depresijo.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;VPLIV STRESA NA RAZVOJ DEPRESIJE&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V današnjem času ko nam življenje narekuje hiter tempo, nam pogosto primanjkuje časa za sprostitev. Znanstveniki zato veliko časa posvetijo raziskovanju stresu in boleznim, povezanimi s prevelikim stresom, ki prizadene čedalje več ljudi. Odkrili so, da so epigenetske spremembe zaradi povečane izpostavljenosti stresu, povezane s predispozicijo za depresijo.&lt;br /&gt;
Raziskavo so naredili na miših, ki so se razlikovale v genomu in so kazale drugačno obnašanje na kronični stres. Opazili so, da so tiste miši, ki so bile občutljive na stres, kazale tudi znake depresije. Nadalje so odkrili, da so imele te miši znižan nivo izražanja gena za nevrotrofični faktor glia celic (glial cell-derived neurotrophsic factor, Gdnf), ki je pomemben za regulacijo plastičnosti možganov in je povezan z depresijo. Do tega je prišlo zaradi metilacije DNA za Gdnf gen in modifikacije histonov. &lt;br /&gt;
V raziskavi so uporabili dve vrsti miši: BALB, ki so na stres občutljive in B6 na stres neobčutljive miši. Opazovali so vedenje miši, ki so bile pod kroničnim blagim stresom (chronic ultra-mild stress, CUMS), ki je posledica okolja in psiholoških dejavnikov in ne zaradi prikrajšanja vode in hrane.&lt;br /&gt;
Ko so naredili resekvenacijo promotorja Gdnf obeh sevov, so ugotovili, da med njima ni razlik, zato so predvidevali, da morajo na izražanje tega gena vplivati epigenetske spremembe. Najprej so se posvetili histonom na področjih tega gena. Odkrili so, da je acetilacija precej zmanjšana pri miših, ki so slabo prilagojene na stres. Razlog za to so histonske deacetilaze, ki odstranijo acetilne skupine s histonov. Drugače se obnaša predvsem HDAC2 (histonska deacetilaza 2), saj je mRNA za ta encim veliko več pri miših BALB. Nadalje so odkrili, da stres vpliva na vezavo HDAC2 na Gdnf promotor. Inhibicija deacetilaze pa vodi do odpornosti na stres. Metilacija DNA na mestih, ki jih imenujemo CpG mesta, se ob stresu poveča pri vseh miškah. Metilacija se zgodi na citozinih, kar je stabilen epigenetski proces, ki regulira ekspresijo genov, ker vpliva na vezavo transkripcijskih faktorjev. Ta CpG mesta so blizu mesta začetka transkripcije. Prav ta mesta so ohranjena pri miših, podganah in človeku. Analize so pokazale, da so zaradi stresa pogosto metilirana. Pomembno vlogo pa imajo proteini, ki se vežejo na ta metilirana mesta. Eden izmed njih je MeCP2. Na njega se veže deacetilaza histonov 2, kar povzroči deacetilacijo histona in posledično zavre prepisovanje gena. V miših, ki so bolj odporne na stres, se MeCP2 povezuje z drugim proteinom, imenovanim CREB, ki dejansko promovira transkripcijo. Te informacije bodo zelo pomembne za način zdravljenja in diagnosticiranja nagnjenja k depresiji zaradi kroničnega stresa.[4]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;VPLIV DEPRESIJE MED NOSEČNOSTJO NA RAZVOJ POTOMCA&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Depresija je duševna motnja o kateri govorimo, ko posameznik poleg običajne žalosti kaže znake pobitosti, pesimizma, notranjega nemira, obupa ter (ali) samomorilnosti. Depresija se med drugim izraža tudi v zmanjšani sekreciji nevrotransmiterja serotonina, kar povzroči manjšo eksitacijo nevronov. Depresivne osebe so običajno tudi hitreje razdražljive, saj njihovo telo proizvaja večje količine kortizola, kortikotropin-sproščujočega hormona in noradrenalina. Nosečnice v depresiji so bolj nagnjene k splavu, prezgodnjem  rojstvu, imajo manjšo placento, novorojenčki takšnih mater pa imajo manjšo težo, povišano koncentracijo  kortizola ter zmanjšano koncentracijo serotonina. V novejših raziskavah je bilo ugotovljeno, da depresija med nosečnostjo, preko epigenetskih mehanizmov, poveča senzibilnost sistema stresnega odziva (HPA osi) v fetusu. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V nadaljevanju sta omenjeni dve bolje raziskani poti, ki razlagata ozadje epigenetskih sprememb v fetusu, ki lahko pozneje v življenju potomca vplivajo na spremembo  vedenja, čustvenega razvoja ter povečajo možnost razvoja depresije in podobnih mentalnih bolezni.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V prvem primeru depresija posredno povzroči zmanjšanje koncentracije serotonina v možganih fetusa. V možganih mater, ki so bile v 2.trimesečju nosečnosti depresivne, je prišlo do zmanjšanja metiliranosti promotorja SLC6A4, kar je vodilo do povečane sinteze transmembranskega transporterja serotonina, odgovornega za reabsorpcijo serotonina iz sinaptične špranje. Zmanjšana metilacija promotorja SLC6A4 je prisotna tudi v fetusu, vendar metilacija ni neposredna posledica padca koncentracije materinega serotonina, temveč je posledica širših fizioloških posledic depresije. Plod je v 2. trimesečju  v fazi intenzivne rasti in diferenciacije nevronov, kjer serotonin deluje kot trofičen fakor(nevronski rastni faktor) in regulira nevrogenezo, dendritogenezo in apoptozo nevronov. V primerjavi z materami, lahko zato  zmanjšana koncentracija serotonina v fetusu povzroči močnejše spremembe- drugačno »arhitekturo« možganov, kar se odraža v spremenjenem mentalnem in motoričnem razvoju dojenčka. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Hkrati depresija matere povzroči zmanjšanje koncentracije glukokortikoidnega receptorja (GR) v plodu, kar naposled vodi do povečane odzivnosti na stres. Iz poskusov na živalih je znano, da izpostavljenost stresu poveča metilacijo na 5’ CpG mestih znotraj nekodirajočega eksona 1(7) v hipokampusu mladiča. Omenjena metilacija veže HDAC (histonsko deacetilazo), kar prepreči acetilacijo histonov. DNA postane težje dostopna za vezavo transkripcijskih faktorjev kot je NGFI-A, kateremu se posledično zmanjša afiniteta vezave na promotor GR. V končni fazi se torej zmanjša transkripcija GR mRNA, kar vodi do zmanjšanja koncentracije GR. &lt;br /&gt;
Podobne rezultate so opazili tudi pri ljudeh, čeprav so, zaradi manjše invazivnosti, raziskovanja omejena na analizo DNA lahko dostopnih telesnih tekočin. Znotraj človeškega eksona 1F (homolog podganjega eksona 1(7)) na genu Nr3c1 se nahaja 13 CpG mest. Med CpG3 in CpG4 je vezavno mesto za transkripcijski faktor NGFI-A. V potomcih nosečnic, ki so bile v 3. trimesečju nosečnosti v depresiji, je bila ugotovljena povečana metilacija citozinov na CpG2 in CpG3 dinukleotidnih mestih. Povišano metilacijo CpG2 so zaznali tudi v potomcih mater, depresivnih v 2. trimesečju nosečnosti. Z analizo DNA potomcev starih 3 mesece so znanstveniki ugotovili, da je le povečana metilacija na CpG3 povezana z večjo odzivnostjo na stres (oslabljeno negativno regulacijo stresnega odziva HPA osi). Primer zdravila proti večanju senzibilnosti na glukokortikoide je trikostatin A. TSA  inhibira histonske deacetilaze (HDAC), torej povzroči večjo izpostavljenost DNA demetilazam, ki z odcepom metila olajšajo vezavo transkripcijskih faktorjev in posledično omogočijo večjo sintezo GR. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Da bi preprečili prenos negativnih vplivov depresivnega stanja nosečnic na potomce, so nosečnice v več raziskavah zdravili z antidepresivi, ki se vežejo na transmembranske receptorje za serotonin in tako preprečujejo reabsorpcijo serotonina (serotonin reuptake inhibitor- SRI) . Posledično se  v sinaptični špranji poveča koncentracija serotonina (5-HT). Večja koncentracija serotonina je skupaj s povišano koncentracijo cAMP v celični kulturi hipokampusa negovanih podganjih mladičev povečala ekspresijo histonske deacetilaze. HDAC se veže na ekson 1(7) in olajša vezavo NGFI-A na promotor in posledično olajša ekspresijo GR mRNA. Pričakovano bi bilo, da uporaba antidepresivov med nosečnostjo, zaradi zvišanja koncentracije serotonina v človeškem fetusu, povzroči podobne učinke, vendar raziskave tega ne potrjujejo.  Večina raziskav ne ugotavlja razlike med potomci, nezdravljenih depresivnih nosečnic ter med potomci, z antidepresivi zdravljenih nosečnic. Vzrok za to bi lahko bila protektivna funkcija placente, ki, ob povečani koncentraciji serotonina v materinem telesu, prek transporterja za reabsorpcijo serotonina, prepreči zvišanje koncentracije 5-HT v fetusu. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;VPLIV KAJENJA NA RAZVOJ ČLOVEŠKEGA FETUSA&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Poleg vpliva negovanja matere in prenatalnega stresa, povezanega s samomorilnostjo in depresijo pa se pri ljudeh kaže še ena vrsta stresa, ki je posledica načina življenja matere med nosečnostjo in ima tudi epigenetske posledice. Ta vrsta stresa predstavlja uživanje nedovoljenih škodljivih substanc, med katerimi je najbolj raziskovan cigaretni dim. Med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu so bile opažene posledice, ki so vključevale manjšo porodno težo, sindrom nenadne smrti dojenčka ali placenta previa (nenavadna lokacija placente nižje v maternici). V poznem otroštvu in zgodnji adolescenci so subjekti, ki so bili izpostavljeni cigaretnemu dimu matere, imeli bolj izražene hiperaktivnostne motnje pomanjkanja pozornosti in probleme s kopičenjem notranje trebušne maščobe oz. splošno debelostjo ter zdravstvenimi problemi, kot so astma, srčno-žilna obolenja, zmanjšana funkcionalnost pljuč,…&lt;br /&gt;
Izpostavljenost cigaretnemu dimu matere v nosečnosti je povezano s spremembami v možganih ploda in posledično v odraslem vedenju potomcev. Posledice kajenja so lahko epigenetskega izvora-metilacija DNA in genov, pomembnih za razvoj možganov, kot je gen za protein BDNF (brain-derived neurotrophic factor). BDNF je nevrotrofin, rastni faktor, ki deluje v centralnem in perifernem živčnem sistemu, kjer pomaga vzdrževati preživetje obstoječih nevronov in vzpodbuja rast in diferenciacijo novih nevronov in sinaps, zato igra pomembno vlogo v normalnem nevralnem razvoju.&lt;br /&gt;
Raziskovana je bila metilacija DNA v BDNF-6 eksonu. Rezultati predlagajo, da prenatalna izpostavljenost ploda cigaretnemu dimu lahko vodi k dolgoročnemu zmanjšanemu izražanju BDNF gena kot posledica povečanja DNA metilacije v promotorski regiji. V človeški odrasli populaciji je regija možganov, na katero je vpliv kajenja največji orbitofrontal cortex – OFC, to je regija frontalnega režnja v možganih, ki je odgovoren za učinke sprejemanja odločitev in pričakovanj. OFC regulira čustva in vedenje za načrtovanje, povezanim za dojemanje nagrad in kazni. Ugotovili so, da je OFC dovzeten za modifikacije preko materinega kajenja cigaret - prenatalno kajenje inducira napad na plodov OFC, kar vodi do stanjšanja njegove strukture. Materino kajenje cigaret poveča epigenetske modifikacije BDNF gena v potomcih, okrepi metilacijo na CG ponovitvah, najdenih v DNA v krvi izpostavljenih v odrasli dobi. Takšni mehanizmi imajo vpliv na ekspresijo BDNF gena, kar ima lahko kritične posledice na strukturo možganov.[5] &lt;br /&gt;
	Še en dokaz za metilacijo DNA zaradi vpliva kajenja med nosečnostjo so pokazale razlike v DNA metilacijskem vzorcu, prisotnem v otrocih, izpostavljenih cigaretnemu dimu. To so demonstrirali z uporabo 2 ponavljajočih DNA elementov - (LINE1- long interspersed nucleotide element 1) – dolgi vrinjeni nukleotidni element in kratek vrinjen nukleotidni element (AluYb8), ki sta služila kot nadomestna markerja za detekcijo globalne metilacije. Gen-specifične CpG metilacijske razlike pri izpostavljenih otrocih so se pokazale v nižji stopnji metilacije na AluYb8. Vpliv cigaretov na metilacijo LINE1 je bil opazovan na otrocih s skupnim GSTM1 ničtim genotipom. Diferenciacijska metilacija CpG je bila identificirana v 8 genih. 2 gena, AXL in PTPRO sta kazala visoko povečanje metilacijske dejavnosti v izpostavljenih otrocih. Ekspresija teh dveh genov je pod kontrolo DNA metilacije. Gen-specifična hipermetilacija ni unikatna in je bila opazovana tudi v raku, zato imata ta dva gena morda povezavo z rakom in razvojem astme. Globalna hipometilacija (na delih, ki nosijo zapise za konstitutivne gene) naj bi se odražala v kromosomski nestabilnosti in v povišani mutacijski dejavnosti, medtem ko lahko promotorska hipermetilacija (povezana s tkivno-specifičnimi geni) utiša izražanje tumor-supresorskih genov. [6,7]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Z vse boljšim razumevanjem mehanizma epigenetskega uravnavanja izražanja genov postaja vse bolj jasno, da poleg naključnih sprememb v DNA obstajajo tudi usmerjeni mehanizmi, ki pojasnjujejo molekularno ozadje vpliva okolja na razvoj osebka. Vsak osebek lahko torej s svojim načinom življenja, kot recimo s kajenjem in izpostavljenostjo stresnim faktorjem, spreminja acetilacijo histonov in metilacijo DNA in vsaj delno vpliva na delovanje svojega telesa ter potencialni razvoj bolezni. Po drugi strani, pa je splošno prepričanje, da je vsako drugačno delovanje organizma zelo škodljivo, včasih zmotno. Tako je denimo povečana anksioznost podgan, ki niso bile negovane, lahko prednost v nevarnem, stalno spreminjajočem se okolju. Skozi oči evolucije je torej tudi epigenetski prenos na videz negativnih učinkov lahko izjemno koristen.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==VIRI==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[1] Lick your rats. [citirano 15.4.2011] http://learn.genetics.utah.edu/content/epigenetics/rats/ &lt;br /&gt;
[2] Glukokortikoidni receptor. Wikipedija. [citirano 15.4.2011] http://en.wikipedia.org/wiki/Glucocorticoid_receptor &lt;br /&gt;
[3] MacGowan, O. P. in drugi. Epigenetic regulation of the glucocorticoid receptor in human brain associates with childhood abuse. Nature neuroscience, 2009, letn. 12, str. 342-348. http://www.nephrologie.insel.ch/fileadmin/nephro/nephro_user/Pdf/Daniel_Lienhard_2_6_2010.pdf&lt;br /&gt;
[4] Uchida, S. in drugi. Epigenetic status of Gdnf in the ventral striatum determines susceptibility and adaptation to daily stressful events. Neuron, 2011, letn. 69, str. 188-190.&lt;br /&gt;
http://74.125.155.132/scholar?q=cache:ZOTDHTtjT5cJ:scholar.google.com/&amp;amp;hl=sl&amp;amp;as_sdt=0&lt;br /&gt;
[5] Shahrdad Lotfipour, Tomas Paus.  Association Between Prenatal Exposure to Maternal Cigarette Smoking and the Brain and Behaviour of Adolescent Offspring.  University of California-Los Angeles, USA The Rotman Research Institute, University of Toronto, Canada. (Published online February 18, 2011)  http://www.child-encyclopedia.com/documents/Lotfipour-PausANGxp1.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[6] Carrie V. Breton, Hyang-Min Byun, Made Wenten, Fei Pan, Allen Yang and Frank D. Gilliland. Prenatal Tobacco Smoke Exposure Affects Global and Gene-specific DNA Methylation. (Originally Published in Press, on June 4, 2009) http://ajrccm.atsjournals.org/cgi/reprint/180/5/462.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[7] Frederica Perera, JulieHerbstman. Article in press. Prenatal environmental exposures, epigenetics, and disease. Columbia Center for Children’s Environmental Health, Mailman School of Public Health, Columbia University, New York, United States. 21 May 2010  Published by Elsevier Inc. 2011&lt;br /&gt;
http://ccceh.hs.columbia.edu/pdf-papers/PereraReproToxic2011.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[8] Tim F. Oberlander, Joanne Weinberg,Michael Papsdorf, Ruth Grunau,Shaila Misr in Angela M. Devlin. Prenatal exposure to maternal depression, neonatal methylation of human glucocorticoid receptor gene (NR3C1) and infant cortisol stress responses. Epigenetics, 2008 (marec/april); 3 (2): str. 97-106          http://www.landesbioscience.com/journals/epigenetics/article/6034/&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[9] Amy L. Salisbury, Kathryn L. Ponder, James F. Padbury in Barry M. Lester. Fetal Effects of Psychoactive Drugs. Clin Perinatol. 2009 (september) ; 36(3): 595–619  http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC2767264/pdf/nihms149863.pdf&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>Nives Naraglav</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Epigenetske_spremembe_kot_posledica_na%C4%8Dina_%C5%BEivljenja_-_psiholo%C5%A1ki_dejavniki&amp;diff=6099</id>
		<title>Epigenetske spremembe kot posledica načina življenja - psihološki dejavniki</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Epigenetske_spremembe_kot_posledica_na%C4%8Dina_%C5%BEivljenja_-_psiholo%C5%A1ki_dejavniki&amp;diff=6099"/>
		<updated>2011-04-18T20:10:03Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;Nives Naraglav: &lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Življenje današnjega človeka je polno stresa. Z njim so povezane mnoge psihološke bolezni, kot sta depresija in nagnjenost k samomorilnosti. Nekateri posežejo po cigaretih, da bi se odpočili od stresa, in posledično postanejo zasvojeni. Vsi ti dejavniki vplivajo na naše telo in potomce. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;VPLIV NEGOVANJA MLADIČEV NA RAZVOJ SISTEMA STRESNEGA ODZIVA&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Pomemben vpliv na epigenetske spremembe ima posebej mati v zgodnjem otroštvu. Kako pozorna je in koliko časa nameni negovanju, vpliva na gene potomcev. Raziskave so potekale predvsem na podganah, ki so imele skrbne in neskrbne matere. Ugotovili so, da so z lizanjem mladičev, le te pripravile na poznejše življenje. Podgane, ki so bile negovane, so proizvedle manj stresnega hormona in so bile bolj sproščene, medtem ko so tiste podgane, ki so jih matere bolj zanemarjale, v stresnih situacijah proizvedle več hormonov in so se slabše prilagodile na stres.[1]&lt;br /&gt;
V stresnem odgovoru sodelujejo živčni sistem in stresni hormoni. Povezava med hipotalamusom, hipofizo in nadledvičnimi žlezami je osrednja pot hormonov, ki sodelujejo pri boju s stresom. Ko smo v stresni situaciji, se začne v hipotalamusu izločati kortikotropin sproščujoči hormon CRH, ki potuje v hipofizo, kjer se pod njegovim vplivom začne izločati adrenokortikotropični hormon ACTH, ki se sprosti v kri. Ta stimulira nadledvično žlezo k izločanju kortizola in adrenalina. Oba hormona nam pomagata pri premagovanju stresne situacije s pospešenim srčnim utripom, povečanim krvnim pritiskom, povečano glukoneogenezo in tako naprej. Kortizol pa se nato veže na receptorje, ki se nahajajo v hipokampusu, ki da ukaz, da se stresni odgovor zaključi. Zanimivo je, kako se to dejansko zgodi.&lt;br /&gt;
Glukokortikoidni receptor (GR) je v neaktivni obliki v citosolu povezan s proteini toplotnega šoka (stresnimi proteini). Ko se nanj veže kortizol, se ti proteini sprostijo. Aktiviran receptor ima dve funkciji: homodimerizacijo in vstop v jedro, kjer regulira transkripcijo, ter represijo transkripcijskih faktorjev NF-κB in AP-1.[2] Obstaja tudi negativna povratna zveza s hipokampusom, ki sprejme signal, da je bil GR aktiviran, in ustavi stresni odgovor.[1] Torej več ko je GR, hitreje si opomoremo od stresa. &lt;br /&gt;
Količina GR je odvisna od metilacije promotorja za glukokortikoidni receptor. Gen, ki zapisuje glukokortikoidni receptor se imenuje Nr3c1 in se nahaja na petem kromosomu. Pri podganah so ugotovili povezavo med negovanjem mladičev in epigenetsko spremembo izražanja gena za glukokortikodni receptor. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;POVEZAVA MED ZLORABO V OTROŠTVU IN SAMOMOROM&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Stresne razmere v otroštvu lahko vodijo do nekaterih epigenetskih modifikacij. Pri ljudeh so opazili povezavo med zlorabo v otroštvu in spremenjenim HPA (hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza) stresnim odzivom in posledično nagnjenostjo k samomoru. Našli so epigenetske razlike na Nr3c1 promotorju med samomorilci, ki so bili v otroštvu zlorabljeni in takimi, ki niso bili. Zlorabljeni samomorilci so imeli manj mRNA za glukokortikoidni receptor in povečano metilacijo citozina na Nr3c1 promotorju. Tako so naredili povezavo med podganami in ljudmi, ki so jih starši zanemarjali in epigenetsko regulacijo izražanja glukokortikoidnega receptorja v hipokampusu. NGFI-A je transkripcijski faktor, ki omogoča izražanje gena za glukokortikoidni receptor. Ugotovili so, da je metilacija pri samomorilcih, ki so bili zlorabljeni povečana in značilna na specifičnih mestih promotorja. To je povzročilo, da se transkripcijski faktor ni mogel vezati na DNA in posledično se je znižalo prepisovanje mRNA za glukokortikoidni receptor.[3] &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Podoben molekularni mehanizem pa prav tako poveže stres z nagnjenostjo za depresijo.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;VPLIV STRESA NA RAZVOJ DEPRESIJE&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V današnjem času ko nam življenje narekuje hiter tempo, nam pogosto primanjkuje časa za sprostitev. Znanstveniki zato veliko časa posvetijo raziskovanju stresu in boleznim, povezanimi s prevelikim stresom, ki prizadene čedalje več ljudi. Odkrili so, da so epigenetske spremembe zaradi povečane izpostavljenosti stresu, povezane s predispozicijo za depresijo.&lt;br /&gt;
Raziskavo so naredili na miših, ki so se razlikovale v genomu in so kazale drugačno obnašanje na kronični stres. Opazili so, da so tiste miši, ki so bile občutljive na stres, kazale tudi znake depresije. Nadalje so odkrili, da so imele te miši znižan nivo izražanja gena za nevrotrofični faktor glia celic (glial cell-derived neurotrophsic factor, Gdnf), ki je pomemben za regulacijo plastičnosti možganov in je povezan z depresijo. Do tega je prišlo zaradi metilacije DNA za Gdnf gen in modifikacije histonov. &lt;br /&gt;
V raziskavi so uporabili dve vrsti miši: BALB, ki so na stres občutljive in B6 na stres neobčutljive miši. Opazovali so vedenje miši, ki so bile pod kroničnim blagim stresom (chronic ultra-mild stress, CUMS), ki je posledica okolja in psiholoških dejavnikov in ne zaradi prikrajšanja vode in hrane.&lt;br /&gt;
Ko so naredili resekvenacijo promotorja Gdnf obeh sevov, so ugotovili, da med njima ni razlik, zato so predvidevali, da morajo na izražanje tega gena vplivati epigenetske spremembe. Najprej so se posvetili histonom na področjih tega gena. Odkrili so, da je acetilacija precej zmanjšana pri miših, ki so slabo prilagojene na stres. Razlog za to so histonske deacetilaze, ki odstranijo acetilne skupine s histonov. Drugače se obnaša predvsem HDAC2 (histonska deacetilaza 2), saj je mRNA za ta encim veliko več pri miših BALB. Nadalje so odkrili, da stres vpliva na vezavo HDAC2 na Gdnf promotor. Inhibicija deacetilaze pa vodi do odpornosti na stres. Metilacija DNA na mestih, ki jih imenujemo CpG mesta, se ob stresu poveča pri vseh miškah. Metilacija se zgodi na citozinih, kar je stabilen epigenetski proces, ki regulira ekspresijo genov, ker vpliva na vezavo transkripcijskih faktorjev. Ta CpG mesta so blizu mesta začetka transkripcije. Prav ta mesta so ohranjena pri miših, podganah in človeku. Analize so pokazale, da so zaradi stresa pogosto metilirana. Pomembno vlogo pa imajo proteini, ki se vežejo na ta metilirana mesta. Eden izmed njih je MeCP2. Na njega se veže deacetilaza histonov 2, kar povzroči deacetilacijo histona in posledično zavre prepisovanje gena. V miših, ki so bolj odporne na stres, se MeCP2 povezuje z drugim proteinom, imenovanim CREB, ki dejansko promovira transkripcijo. Te informacije bodo zelo pomembne za način zdravljenja in diagnosticiranja nagnjenja k depresiji zaradi kroničnega stresa.[4]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;VPLIV DEPRESIJE MED NOSEČNOSTJO NA RAZVOJ POTOMCA&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Depresija je duševna motnja o kateri govorimo, ko posameznik poleg običajne žalosti kaže znake pobitosti, pesimizma, notranjega nemira, obupa ter (ali) samomorilnosti. Depresija se med drugim izraža tudi v zmanjšani sekreciji nevrotransmiterja serotonina, kar povzroči manjšo eksitacijo nevronov. Depresivne osebe so običajno tudi hitreje razdražljive, saj njihovo telo proizvaja večje količine kortizola, kortikotropin-sproščujočega hormona in noradrenalina. Nosečnice v depresiji so bolj nagnjene k splavu, prezgodnjem  rojstvu, imajo manjšo placento, novorojenčki takšnih mater pa imajo manjšo težo, povišano koncentracijo  kortizola ter zmanjšano koncentracijo serotonina. V novejših raziskavah je bilo ugotovljeno, da depresija med nosečnostjo, preko epigenetskih mehanizmov, poveča senzibilnost sistema stresnega odziva (HPA osi) v fetusu. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V nadaljevanju sta omenjeni dve bolje raziskani poti, ki razlagata ozadje epigenetskih sprememb v fetusu, ki lahko pozneje v življenju potomca vplivajo na spremembo  vedenja, čustvenega razvoja ter povečajo možnost razvoja depresije in podobnih mentalnih bolezni.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V prvem primeru depresija posredno povzroči zmanjšanje koncentracije serotonina v možganih fetusa. V možganih mater, ki so bile v 2.trimesečju nosečnosti depresivne, je prišlo do zmanjšanja metiliranosti promotorja SLC6A4, kar je vodilo do povečane sinteze transmembranskega transporterja serotonina, odgovornega za reabsorpcijo serotonina iz sinaptične špranje. Zmanjšana metilacija promotorja SLC6A4 je prisotna tudi v fetusu, vendar metilacija ni neposredna posledica padca koncentracije materinega serotonina, temveč je posledica širših fizioloških posledic depresije. Plod je v 2. trimesečju  v fazi intenzivne rasti in diferenciacije nevronov, kjer serotonin deluje kot trofičen fakor(nevronski rastni faktor) in regulira nevrogenezo, dendritogenezo in apoptozo nevronov. V primerjavi z materami, lahko zato  zmanjšana koncentracija serotonina v fetusu povzroči močnejše spremembe- drugačno »arhitekturo« možganov, kar se odraža v spremenjenem mentalnem in motoričnem razvoju dojenčka. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Hkrati depresija matere povzroči zmanjšanje koncentracije glukokortikoidnega receptorja (GR) v plodu, kar naposled vodi do povečane odzivnosti na stres. Iz poskusov na živalih je znano, da izpostavljenost stresu poveča metilacijo na 5’ CpG mestih znotraj nekodirajočega eksona 1(7) v hipokampusu mladiča. Omenjena metilacija veže HDAC (histonsko deacetilazo), kar prepreči acetilacijo histonov. DNA postane težje dostopna za vezavo transkripcijskih faktorjev kot je NGFI-A, kateremu se posledično zmanjša afiniteta vezave na promotor GR. V končni fazi se torej zmanjša transkripcija GR mRNA, kar vodi do zmanjšanja koncentracije GR. &lt;br /&gt;
Podobne rezultate so opazili tudi pri ljudeh, čeprav so, zaradi manjše invazivnosti, raziskovanja omejena na analizo DNA lahko dostopnih telesnih tekočin. Znotraj človeškega eksona 1F (homolog podganjega eksona 1(7)) na genu Nr3c1 se nahaja 13 CpG mest. Med CpG3 in CpG4 je vezavno mesto za transkripcijski faktor NGFI-A. V potomcih nosečnic, ki so bile v 3. trimesečju nosečnosti v depresiji, je bila ugotovljena povečana metilacija citozinov na CpG2 in CpG3 dinukleotidnih mestih. Povišano metilacijo CpG2 so zaznali tudi v potomcih mater, depresivnih v 2. trimesečju nosečnosti. Z analizo DNA potomcev starih 3 mesece so znanstveniki ugotovili, da je le povečana metilacija na CpG3 povezana z večjo odzivnostjo na stres (oslabljeno negativno regulacijo stresnega odziva HPA osi). Primer zdravila proti večanju senzibilnosti na glukokortikoide je trikostatin A. TSA  inhibira histonske deacetilaze (HDAC), torej povzroči večjo izpostavljenost DNA demetilazam, ki z odcepom metila olajšajo vezavo transkripcijskih faktorjev in posledično omogočijo večjo sintezo GR. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Da bi preprečili prenos negativnih vplivov depresivnega stanja nosečnic na potomce, so nosečnice v več raziskavah zdravili z antidepresivi, ki se vežejo na transmembranske receptorje za serotonin in tako preprečujejo reabsorpcijo serotonina (serotonin reuptake inhibitor- SRI) . Posledično se  v sinaptični špranji poveča koncentracija serotonina (5-HT). Večja koncentracija serotonina je skupaj s povišano koncentracijo cAMP v celični kulturi hipokampusa negovanih podganjih mladičev povečala ekspresijo histonske deacetilaze. HDAC se veže na ekson 1(7) in olajša vezavo NGFI-A na promotor in posledično olajša ekspresijo GR mRNA. Pričakovano bi bilo, da uporaba antidepresivov med nosečnostjo, zaradi zvišanja koncentracije serotonina v človeškem fetusu, povzroči podobne učinke, vendar raziskave tega ne potrjujejo.  Večina raziskav ne ugotavlja razlike med potomci, nezdravljenih depresivnih nosečnic ter med potomci, z antidepresivi zdravljenih nosečnic. Vzrok za to bi lahko bila protektivna funkcija placente, ki, ob povečani koncentraciji serotonina v materinem telesu, prek transporterja za reabsorpcijo serotonina, prepreči zvišanje koncentracije 5-HT v fetusu. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;VPLIV KAJENJA NA RAZVOJ ČLOVEŠKEGA FETUSA&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Poleg vpliva negovanja matere in prenatalnega stresa, povezanega s samomorilnostjo in depresijo pa se pri ljudeh kaže še ena vrsta stresa, ki je posledica načina življenja matere med nosečnostjo in ima tudi epigenetske posledice. Ta vrsta stresa predstavlja uživanje nedovoljenih škodljivih substanc, med katerimi je najbolj raziskovan cigaretni dim. Med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu so bile opažene posledice, ki so vključevale manjšo porodno težo, sindrom nenadne smrti dojenčka ali placenta previa (nenavadna lokacija placente nižje v maternici). V poznem otroštvu in zgodnji adolescenci so subjekti, ki so bili izpostavljeni cigaretnemu dimu matere, imeli bolj izražene hiperaktivnostne motnje pomanjkanja pozornosti in probleme s kopičenjem notranje trebušne maščobe oz. splošno debelostjo ter zdravstvenimi problemi, kot so astma, srčno-žilna obolenja, zmanjšana funkcionalnost pljuč,…&lt;br /&gt;
Izpostavljenost cigaretnemu dimu matere v nosečnosti je povezano s spremembami v možganih ploda in posledično v odraslem vedenju potomcev. Posledice kajenja so lahko epigenetskega izvora-metilacija DNA in genov, pomembnih za razvoj možganov, kot je gen za protein BDNF (brain-derived neurotrophic factor). BDNF je nevrotrofin, rastni faktor, ki deluje v centralnem in perifernem živčnem sistemu, kjer pomaga vzdrževati preživetje obstoječih nevronov in vzpodbuja rast in diferenciacijo novih nevronov in sinaps, zato igra pomembno vlogo v normalnem nevralnem razvoju.&lt;br /&gt;
Raziskovana je bila metilacija DNA v BDNF-6 eksonu. Rezultati predlagajo, da prenatalna izpostavljenost ploda cigaretnemu dimu lahko vodi k dolgoročnemu zmanjšanemu izražanju BDNF gena kot posledica povečanja DNA metilacije v promotorski regiji. V človeški odrasli populaciji je regija možganov, na katero je vpliv kajenja največji orbitofrontal cortex – OFC, to je regija frontalnega režnja v možganih, ki je odgovoren za učinke sprejemanja odločitev in pričakovanj. OFC regulira čustva in vedenje za načrtovanje, povezanim za dojemanje nagrad in kazni. Ugotovili so, da je OFC dovzeten za modifikacije preko materinega kajenja cigaret - prenatalno kajenje inducira napad na plodov OFC, kar vodi do stanjšanja njegove strukture. Materino kajenje cigaret poveča epigenetske modifikacije BDNF gena v potomcih, okrepi metilacijo na CG ponovitvah, najdenih v DNA v krvi izpostavljenih v odrasli dobi. Takšni mehanizmi imajo vpliv na ekspresijo BDNF gena, kar ima lahko kritične posledice na strukturo možganov.[5] &lt;br /&gt;
	Še en dokaz za metilacijo DNA zaradi vpliva kajenja med nosečnostjo so pokazale razlike v DNA metilacijskem vzorcu, prisotnem v otrocih, izpostavljenih cigaretnemu dimu. To so demonstrirali z uporabo 2 ponavljajočih DNA elementov - (LINE1- long interspersed nucleotide element 1) – dolgi vrinjeni nukleotidni element in kratek vrinjen nukleotidni element (AluYb8), ki sta služila kot nadomestna markerja za detekcijo globalne metilacije. Gen-specifične CpG metilacijske razlike pri izpostavljenih otrocih so se pokazale v nižji stopnji metilacije na AluYb8. Vpliv cigaretov na metilacijo LINE1 je bil opazovan na otrocih s skupnim GSTM1 ničtim genotipom. Diferenciacijska metilacija CpG je bila identificirana v 8 genih. 2 gena, AXL in PTPRO sta kazala visoko povečanje metilacijske dejavnosti v izpostavljenih otrocih. Ekspresija teh dveh genov je pod kontrolo DNA metilacije. Gen-specifična hipermetilacija ni unikatna in je bila opazovana tudi v raku, zato imata ta dva gena morda povezavo z rakom in razvojem astme. Globalna hipometilacija (na delih, ki nosijo zapise za konstitutivne gene) naj bi se odražala v kromosomski nestabilnosti in v povišani mutacijski dejavnosti, medtem ko lahko promotorska hipermetilacija (povezana s tkivno-specifičnimi geni) utiša izražanje tumor-supresorskih genov. [6,7]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Z vse boljšim razumevanjem mehanizma epigenetskega uravnavanja izražanja genov postaja vse bolj jasno, da poleg naključnih sprememb v DNA obstajajo tudi usmerjeni mehanizmi, ki pojasnjujejo molekularno ozadje vpliva okolja na razvoj osebka. Vsak osebek lahko torej s svojim načinom življenja, kot recimo s kajenjem in izpostavljenostjo stresnim faktorjem, spreminja acetilacijo histonov in metilacijo DNA in vsaj delno vpliva na delovanje svojega telesa ter potencialni razvoj bolezni. Po drugi strani, pa je splošno prepričanje, da je vsako drugačno delovanje organizma zelo škodljivo, včasih zmotno. Tako je denimo povečana anksioznost podgan, ki niso bile negovane, lahko prednost v nevarnem, stalno spreminjajočem se okolju. Skozi oči evolucije je torej tudi epigenetski prenos na videz negativnih učinkov lahko izjemno koristen.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==VIRI==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[1] Lick your rats. [citirano 15.4.2011] http://learn.genetics.utah.edu/content/epigenetics/rats/ &lt;br /&gt;
[2] Glukokortikoidni receptor. Wikipedija. [citirano 15.4.2011] http://en.wikipedia.org/wiki/Glucocorticoid_receptor &lt;br /&gt;
[3] MacGowan, O. P. in drugi. Epigenetic regulation of the glucocorticoid receptor in human brain associates with childhood abuse. Nature neuroscience, 2009, letn. 12, str. 342-348. http://www.nephrologie.insel.ch/fileadmin/nephro/nephro_user/Pdf/Daniel_Lienhard_2_6_2010.pdf&lt;br /&gt;
[4] Uchida, S. in drugi. Epigenetic status of Gdnf in the ventral striatum determines susceptibility and adaptation to daily stressful events. Neuron, 2011, letn. 69, str. 188-190.&lt;br /&gt;
http://74.125.155.132/scholar?q=cache:ZOTDHTtjT5cJ:scholar.google.com/&amp;amp;hl=sl&amp;amp;as_sdt=0&lt;br /&gt;
[5] Shahrdad Lotfipour, Tomas Paus.  Association Between Prenatal Exposure to Maternal Cigarette Smoking and the Brain and Behaviour of Adolescent Offspring.  University of California-Los Angeles, USA The Rotman Research Institute, University of Toronto, Canada. (Published online February 18, 2011)  http://www.child-encyclopedia.com/documents/Lotfipour-PausANGxp1.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[6] Carrie V. Breton, Hyang-Min Byun, Made Wenten, Fei Pan, Allen Yang and Frank D. Gilliland. Prenatal Tobacco Smoke Exposure Affects Global and Gene-specific DNA Methylation. (Originally Published in Press, on June 4, 2009) http://ajrccm.atsjournals.org/cgi/reprint/180/5/462.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[7] Frederica Perera, JulieHerbstman. Article in press. Prenatal environmental exposures, epigenetics, and disease. Columbia Center for Children’s Environmental Health, Mailman School of Public Health, Columbia University, New York, United States. 21 May 2010  Published by Elsevier Inc. 2011&lt;br /&gt;
http://ccceh.hs.columbia.edu/pdf-papers/PereraReproToxic2011.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[8] Tim F. Oberlander, Joanne Weinberg,Michael Papsdorf, Ruth Grunau,Shaila Misr in Angela M. Devlin. Prenatal exposure to maternal depression, neonatal methylation of human glucocorticoid receptor gene (NR3C1) and infant cortisol stress responses. Epigenetics, 2008 (marec/april); 3 (2): str. 97-106          http://www.landesbioscience.com/journals/epigenetics/article/6034/&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[9] Amy L. Salisbury, Kathryn L. Ponder, James F. Padbury in Barry M. Lester. Clin Perinatol. 2009 (september) ; 36(3): 595–619  http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC2767264/pdf/nihms149863.pdf&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>Nives Naraglav</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Epigenetske_spremembe_kot_posledica_na%C4%8Dina_%C5%BEivljenja_-_psiholo%C5%A1ki_dejavniki&amp;diff=6096</id>
		<title>Epigenetske spremembe kot posledica načina življenja - psihološki dejavniki</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Epigenetske_spremembe_kot_posledica_na%C4%8Dina_%C5%BEivljenja_-_psiholo%C5%A1ki_dejavniki&amp;diff=6096"/>
		<updated>2011-04-18T20:05:58Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;Nives Naraglav: /* VIRI */&lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Življenje današnjega človeka je polno stresa. Z njim so povezane mnoge psihološke bolezni, kot sta depresija in nagnjenost k samomorilnosti. Nekateri posežejo po cigaretih, da bi se odpočili od stresa, in posledično postanejo zasvojeni. Vsi ti dejavniki vplivajo na naše telo in potomce. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;VPLIV NEGOVANJA MLADIČEV NA RAZVOJ SISTEMA STRESNEGA ODZIVA&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Pomemben vpliv na epigenetske spremembe ima posebej mati v zgodnjem otroštvu. Kako pozorna je in koliko časa nameni negovanju, vpliva na gene potomcev. Raziskave so potekale predvsem na podganah, ki so imele skrbne in neskrbne matere. Ugotovili so, da so z lizanjem mladičev, le te pripravile na poznejše življenje. Podgane, ki so bile negovane, so proizvedle manj stresnega hormona in so bile bolj sproščene, medtem ko so tiste podgane, ki so jih matere bolj zanemarjale, v stresnih situacijah proizvedle več hormonov in so se slabše prilagodile na stres.[1]&lt;br /&gt;
V stresnem odgovoru sodelujejo živčni sistem in stresni hormoni. Povezava med hipotalamusom, hipofizo in nadledvičnimi žlezami je osrednja pot hormonov, ki sodelujejo pri boju s stresom. Ko smo v stresni situaciji, se začne v hipotalamusu izločati kortikotropin sproščujoči hormon CRH, ki potuje v hipofizo, kjer se pod njegovim vplivom začne izločati adrenokortikotropični hormon ACTH, ki se sprosti v kri. Ta stimulira nadledvično žlezo k izločanju kortizola in adrenalina. Oba hormona nam pomagata pri premagovanju stresne situacije s pospešenim srčnim utripom, povečanim krvnim pritiskom, povečano glukoneogenezo in tako naprej. Kortizol pa se nato veže na receptorje, ki se nahajajo v hipokampusu, ki da ukaz, da se stresni odgovor zaključi. Zanimivo je, kako se to dejansko zgodi.&lt;br /&gt;
Glukokortikoidni receptor (GR) je v neaktivni obliki v citosolu povezan s proteini toplotnega šoka (stresnimi proteini). Ko se nanj veže kortizol, se ti proteini sprostijo. Aktiviran receptor ima dve funkciji: homodimerizacijo in vstop v jedro, kjer regulira transkripcijo, ter represijo transkripcijskih faktorjev NF-κB in AP-1.[2] Obstaja tudi negativna povratna zveza s hipokampusom, ki sprejme signal, da je bil GR aktiviran, in ustavi stresni odgovor.[1] Torej več ko je GR, hitreje si opomoremo od stresa. &lt;br /&gt;
Količina GR je odvisna od metilacije promotorja za glukokortikoidni receptor. Gen, ki zapisuje glukokortikoidni receptor se imenuje Nr3c1 in se nahaja na petem kromosomu. Pri podganah so ugotovili povezavo med negovanjem mladičev in epigenetsko spremembo izražanja gena za glukokortikodni receptor. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;POVEZAVA MED ZLORABO V OTROŠTVU IN SAMOMOROM&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Stresne razmere v otroštvu lahko vodijo do nekaterih epigenetskih modifikacij. Pri ljudeh so opazili povezavo med zlorabo v otroštvu in spremenjenim HPA (hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza) stresnim odzivom in posledično nagnjenostjo k samomoru. Našli so epigenetske razlike na Nr3c1 promotorju med samomorilci, ki so bili v otroštvu zlorabljeni in takimi, ki niso bili. Zlorabljeni samomorilci so imeli manj mRNA za glukokortikoidni receptor in povečano metilacijo citozina na Nr3c1 promotorju. Tako so naredili povezavo med podganami in ljudmi, ki so jih starši zanemarjali in epigenetsko regulacijo izražanja glukokortikoidnega receptorja v hipokampusu. NGFI-A je transkripcijski faktor, ki omogoča izražanje gena za glukokortikoidni receptor. Ugotovili so, da je metilacija pri samomorilcih, ki so bili zlorabljeni povečana in značilna na specifičnih mestih promotorja. To je povzročilo, da se transkripcijski faktor ni mogel vezati na DNA in posledično se je znižalo prepisovanje mRNA za glukokortikoidni receptor.[3] &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Podoben molekularni mehanizem pa prav tako poveže stres z nagnjenostjo za depresijo.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;VPLIV STRESA NA RAZVOJ DEPRESIJE&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V današnjem času ko nam življenje narekuje hiter tempo, nam pogosto primanjkuje časa za sprostitev. Znanstveniki zato veliko časa posvetijo raziskovanju stresu in boleznim, povezanimi s prevelikim stresom, ki prizadene čedalje več ljudi. Odkrili so, da so epigenetske spremembe zaradi povečane izpostavljenosti stresu, povezane s predispozicijo za depresijo.&lt;br /&gt;
Raziskavo so naredili na miših, ki so se razlikovale v genomu in so kazale drugačno obnašanje na kronični stres. Opazili so, da so tiste miši, ki so bile občutljive na stres, kazale tudi znake depresije. Nadalje so odkrili, da so imele te miši znižan nivo izražanja gena za nevrotrofični faktor glia celic (glial cell-derived neurotrophsic factor, Gdnf), ki je pomemben za regulacijo plastičnosti možganov in je povezan z depresijo. Do tega je prišlo zaradi metilacije DNA za Gdnf gen in modifikacije histonov. &lt;br /&gt;
V raziskavi so uporabili dve vrsti miši: BALB, ki so na stres občutljive in B6 na stres neobčutljive miši. Opazovali so vedenje miši, ki so bile pod kroničnim blagim stresom (chronic ultra-mild stress, CUMS), ki je posledica okolja in psiholoških dejavnikov in ne zaradi prikrajšanja vode in hrane.&lt;br /&gt;
Ko so naredili resekvenacijo promotorja Gdnf obeh sevov, so ugotovili, da med njima ni razlik, zato so predvidevali, da morajo na izražanje tega gena vplivati epigenetske spremembe. Najprej so se posvetili histonom na področjih tega gena. Odkrili so, da je acetilacija precej zmanjšana pri miših, ki so slabo prilagojene na stres. Razlog za to so histonske deacetilaze, ki odstranijo acetilne skupine s histonov. Drugače se obnaša predvsem HDAC2 (histonska deacetilaza 2), saj je mRNA za ta encim veliko več pri miših BALB. Nadalje so odkrili, da stres vpliva na vezavo HDAC2 na Gdnf promotor. Inhibicija deacetilaze pa vodi do odpornosti na stres. Metilacija DNA na mestih, ki jih imenujemo CpG mesta, se ob stresu poveča pri vseh miškah. Metilacija se zgodi na citozinih, kar je stabilen epigenetski proces, ki regulira ekspresijo genov, ker vpliva na vezavo transkripcijskih faktorjev. Ta CpG mesta so blizu mesta začetka transkripcije. Prav ta mesta so ohranjena pri miših, podganah in človeku. Analize so pokazale, da so zaradi stresa pogosto metilirana. Pomembno vlogo pa imajo proteini, ki se vežejo na ta metilirana mesta. Eden izmed njih je MeCP2. Na njega se veže deacetilaza histonov 2, kar povzroči deacetilacijo histona in posledično zavre prepisovanje gena. V miših, ki so bolj odporne na stres, se MeCP2 povezuje z drugim proteinom, imenovanim CREB, ki dejansko promovira transkripcijo. Te informacije bodo zelo pomembne za način zdravljenja in diagnosticiranja nagnjenja k depresiji zaradi kroničnega stresa.[4]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;VPLIV DEPRESIJE MED NOSEČNOSTJO NA RAZVOJ POTOMCA&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Depresija je duševna motnja o kateri govorimo, ko posameznik poleg običajne žalosti kaže znake pobitosti, pesimizma, notranjega nemira, obupa ter (ali) samomorilnosti. Depresija se med drugim izraža tudi v zmanjšani sekreciji nevrotransmiterja serotonina, kar povzroči manjšo eksitacijo nevronov. Depresivne osebe so običajno tudi hitreje razdražljive, saj njihovo telo proizvaja večje količine kortizola, kortikotropin-sproščujočega hormona in noradrenalina. Nosečnice v depresiji so bolj nagnjene k splavu, prezgodnjem  rojstvu, imajo manjšo placento, novorojenčki takšnih mater pa imajo manjšo težo, povišano koncentracijo  kortizola ter zmanjšano koncentracijo serotonina.[] V novejših raziskavah je bilo ugotovljeno, da depresija med nosečnostjo, preko epigenetskih mehanizmov, poveča senzibilnost sistema stresnega odziva (HPA osi) v fetusu. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V nadaljevanju sta omenjeni dve bolje raziskani poti, ki razlagata ozadje epigenetskih sprememb v fetusu, ki lahko pozneje v življenju potomca vplivajo na spremembo  vedenja, čustvenega razvoja ter povečajo možnost razvoja depresije in podobnih mentalnih bolezni.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V prvem primeru depresija posredno povzroči zmanjšanje koncentracije serotonina v možganih fetusa. V možganih mater, ki so bile v 2.trimesečju nosečnosti depresivne, je prišlo do zmanjšanja metiliranosti promotorja SLC6A4 [slika], kar je vodilo do povečane sinteze transmembranskega transporterja serotonina, odgovornega za reabsorpcijo serotonina iz sinaptične špranje. Zmanjšana metilacija promotorja SLC6A4 je prisotna tudi v fetusu, vendar metilacija ni neposredna posledica padca koncentracije materinega serotonina, temveč je posledica širših fizioloških posledic depresije. Plod je v 2. trimesečju  v fazi intenzivne rasti in diferenciacije nevronov, kjer serotonin deluje kot trofičen fakor(nevronski rastni faktor) in regulira nevrogenezo, dendritogenezo in apoptozo nevronov. V primerjavi z materami, lahko zato  zmanjšana koncentracija serotonina v fetusu povzroči močnejše spremembe- drugačno »arhitekturo« možganov, kar se odraža v spremenjenem mentalnem in motoričnem razvoju dojenčka. &lt;br /&gt;
Hkrati depresija matere povzroči zmanjšanje koncentracije glukokortikoidnega receptorja (GR) v plodu, kar naposled vodi do povečane odzivnosti na stres. Iz poskusov na živalih je znano, da izpostavljenost stresu poveča metilacijo na 5’ CpG mestih znotraj nekodirajočega eksona 1(7) v hipokampusu mladiča. Omenjena metilacija veže HDAC (histonsko deacetilazo), kar prepreči acetilacijo histonov. DNA postane težje dostopna za vezavo transkripcijskih faktorjev kot je NGFI-A, kateremu se posledično zmanjša afiniteta vezave na promotor GR. V končni fazi se torej zmanjša transkripcija GR mRNA, kar vodi do zmanjšanja koncentracije GR. &lt;br /&gt;
Podobne rezultate so opazili tudi pri ljudeh, čeprav so, zaradi manjše invazivnosti, raziskovanja omejena na analizo DNA lahko dostopnih telesnih tekočin. Znotraj človeškega eksona 1F (homolog podganjega eksona 1(7)) na genu Nr3c1 se nahaja 13 CpG mest. Med CpG3 in CpG4 je vezavno mesto za transkripcijski faktor NGFI-A. V potomcih nosečnic, ki so bile v 3. trimesečju nosečnosti v depresiji, je bila ugotovljena povečana metilacija citozinov na CpG2 in CpG3 dinukleotidnih mestih. Povišano metilacijo CpG2 so zaznali tudi v potomcih mater, depresivnih v 2. trimesečju nosečnosti. Z analizo DNA potomcev starih 3 mesece so znanstveniki ugotovili, da je le povečana metilacija na CpG3 povezana z večjo odzivnostjo na stres (oslabljeno negativno regulacijo stresnega odziva HPA osi). Primer zdravila proti večanju senzibilnosti na glukokortikoide je trikostatin A. TSA  inhibira histonske deacetilaze (HDAC), torej povzroči večjo izpostavljenost DNA demetilazam, ki z odcepom metila olajšajo vezavo transkripcijskih faktorjev in posledično omogočijo večjo sintezo GR. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Da bi preprečili prenos negativnih vplivov depresivnega stanja nosečnic na potomce, so nosečnice v več raziskavah zdravili z antidepresivi, ki se vežejo na transmembranske receptorje za serotonin in tako preprečujejo reabsorpcijo serotonina (serotonin reuptake inhibitor- SRI) . Posledično se  v sinaptični špranji poveča koncentracija serotonina (5-HT). Večja koncentracija serotonina je skupaj s povišano koncentracijo cAMP v celični kulturi hipokampusa negovanih podganjih mladičev povečala ekspresijo histonske deacetilaze. HDAC se veže na ekson 1(7) in olajša vezavo NGFI-A na promotor in posledično olajša ekspresijo GR mRNA. Pričakovano bi bilo, da uporaba antidepresivov med nosečnostjo, zaradi zvišanja koncentracije serotonina v človeškem fetusu, povzroči podobne učinke, vendar raziskave tega ne potrjujejo.  Večina raziskav ne ugotavlja razlike med potomci, nezdravljenih depresivnih nosečnic ter med potomci, z antidepresivi zdravljenih nosečnic. Vzrok za to bi lahko bila protektivna funkcija placente, ki, ob povečani koncentraciji &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;VPLIV KAJENJA NA RAZVOJ ČLOVEŠKEGA FETUSA&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Poleg vpliva negovanja matere in prenatalnega stresa, povezanega s samomorilnostjo in depresijo pa se pri ljudeh kaže še ena vrsta stresa, ki je posledica načina življenja matere med nosečnostjo in ima tudi epigenetske posledice. Ta vrsta stresa predstavlja uživanje nedovoljenih škodljivih substanc, med katerimi je najbolj raziskovan cigaretni dim. Med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu so bile opažene posledice, ki so vključevale manjšo porodno težo, sindrom nenadne smrti dojenčka ali placenta previa (nenavadna lokacija placente nižje v maternici). V poznem otroštvu in zgodnji adolescenci so subjekti, ki so bili izpostavljeni cigaretnemu dimu matere, imeli bolj izražene hiperaktivnostne motnje pomanjkanja pozornosti in probleme s kopičenjem notranje trebušne maščobe oz. splošno debelostjo ter zdravstvenimi problemi, kot so astma, srčno-žilna obolenja, zmanjšana funkcionalnost pljuč,…&lt;br /&gt;
Izpostavljenost cigaretnemu dimu matere v nosečnosti je povezano s spremembami v možganih ploda in posledično v odraslem vedenju potomcev. Posledice kajenja so lahko epigenetskega izvora-metilacija DNA in genov, pomembnih za razvoj možganov, kot je gen za protein BDNF (brain-derived neurotrophic factor). BDNF je nevrotrofin, rastni faktor, ki deluje v centralnem in perifernem živčnem sistemu, kjer pomaga vzdrževati preživetje obstoječih nevronov in vzpodbuja rast in diferenciacijo novih nevronov in sinaps, zato igra pomembno vlogo v normalnem nevralnem razvoju.&lt;br /&gt;
Raziskovana je bila metilacija DNA v BDNF-6 eksonu. Rezultati predlagajo, da prenatalna izpostavljenost ploda cigaretnemu dimu lahko vodi k dolgoročnemu zmanjšanemu izražanju BDNF gena kot posledica povečanja DNA metilacije v promotorski regiji. V človeški odrasli populaciji je regija možganov, na katero je vpliv kajenja največji orbitofrontal cortex – OFC, to je regija frontalnega režnja v možganih, ki je odgovoren za učinke sprejemanja odločitev in pričakovanj. OFC regulira čustva in vedenje za načrtovanje, povezanim za dojemanje nagrad in kazni. Ugotovili so, da je OFC dovzeten za modifikacije preko materinega kajenja cigaret - prenatalno kajenje inducira napad na plodov OFC, kar vodi do stanjšanja njegove strukture. Materino kajenje cigaret poveča epigenetske modifikacije BDNF gena v potomcih, okrepi metilacijo na CG ponovitvah, najdenih v DNA v krvi izpostavljenih v odrasli dobi. Takšni mehanizmi imajo vpliv na ekspresijo BDNF gena, kar ima lahko kritične posledice na strukturo možganov.[5] &lt;br /&gt;
	Še en dokaz za metilacijo DNA zaradi vpliva kajenja med nosečnostjo so pokazale razlike v DNA metilacijskem vzorcu, prisotnem v otrocih, izpostavljenih cigaretnemu dimu. To so demonstrirali z uporabo 2 ponavljajočih DNA elementov - (LINE1- long interspersed nucleotide element 1) – dolgi vrinjeni nukleotidni element in kratek vrinjen nukleotidni element (AluYb8), ki sta služila kot nadomestna markerja za detekcijo globalne metilacije. Gen-specifične CpG metilacijske razlike pri izpostavljenih otrocih so se pokazale v nižji stopnji metilacije na AluYb8. Vpliv cigaretov na metilacijo LINE1 je bil opazovan na otrocih s skupnim GSTM1 ničtim genotipom. Diferenciacijska metilacija CpG je bila identificirana v 8 genih. 2 gena, AXL in PTPRO sta kazala visoko povečanje metilacijske dejavnosti v izpostavljenih otrocih. Ekspresija teh dveh genov je pod kontrolo DNA metilacije. Gen-specifična hipermetilacija ni unikatna in je bila opazovana tudi v raku, zato imata ta dva gena morda povezavo z rakom in razvojem astme. Globalna hipometilacija (na delih, ki nosijo zapise za konstitutivne gene) naj bi se odražala v kromosomski nestabilnosti in v povišani mutacijski dejavnosti, medtem ko lahko promotorska hipermetilacija (povezana s tkivno-specifičnimi geni) utiša izražanje tumor-supresorskih genov. [6,7]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Z vse boljšim razumevanjem mehanizma epigenetskega uravnavanja izražanja genov postaja vse bolj jasno, da poleg naključnih sprememb v DNA obstajajo tudi usmerjeni mehanizmi, ki pojasnjujejo molekularno ozadje vpliva okolja na razvoj osebka. Vsak osebek lahko torej s svojim načinom življenja, kot recimo s kajenjem in izpostavljenostjo stresnim faktorjem, spreminja acetilacijo histonov in metilacijo DNA in vsaj delno vpliva na delovanje svojega telesa ter potencialni razvoj bolezni. Po drugi strani, pa je splošno prepričanje, da je vsako drugačno delovanje organizma zelo škodljivo, včasih zmotno. Tako je denimo povečana anksioznost podgan, ki niso bile negovane, lahko prednost v nevarnem, stalno spreminjajočem se okolju. Skozi oči evolucije je torej tudi epigenetski prenos na videz negativnih učinkov lahko izjemno koristen.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==VIRI==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[1] Lick your rats. [citirano 15.4.2011] http://learn.genetics.utah.edu/content/epigenetics/rats/ &lt;br /&gt;
[2] Glukokortikoidni receptor. Wikipedija. [citirano 15.4.2011] http://en.wikipedia.org/wiki/Glucocorticoid_receptor &lt;br /&gt;
[3] MacGowan, O. P. in drugi. Epigenetic regulation of the glucocorticoid receptor in human brain associates with childhood abuse. Nature neuroscience, 2009, letn. 12, str. 342-348. http://www.nephrologie.insel.ch/fileadmin/nephro/nephro_user/Pdf/Daniel_Lienhard_2_6_2010.pdf&lt;br /&gt;
[4] Uchida, S. in drugi. Epigenetic status of Gdnf in the ventral striatum determines susceptibility and adaptation to daily stressful events. Neuron, 2011, letn. 69, str. 188-190.&lt;br /&gt;
http://74.125.155.132/scholar?q=cache:ZOTDHTtjT5cJ:scholar.google.com/&amp;amp;hl=sl&amp;amp;as_sdt=0&lt;br /&gt;
[5] Shahrdad Lotfipour, Tomas Paus.  Association Between Prenatal Exposure to Maternal Cigarette Smoking and the Brain and Behaviour of Adolescent Offspring.  University of California-Los Angeles, USA The Rotman Research Institute, University of Toronto, Canada. (Published online February 18, 2011)  http://www.child-encyclopedia.com/documents/Lotfipour-PausANGxp1.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[6] Carrie V. Breton, Hyang-Min Byun, Made Wenten, Fei Pan, Allen Yang and Frank D. Gilliland. Prenatal Tobacco Smoke Exposure Affects Global and Gene-specific DNA Methylation. (Originally Published in Press, on June 4, 2009) http://ajrccm.atsjournals.org/cgi/reprint/180/5/462.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[7] Frederica Perera, JulieHerbstman. Article in press. Prenatal environmental exposures, epigenetics, and disease. Columbia Center for Children’s Environmental Health, Mailman School of Public Health, Columbia University, New York, United States. 21 May 2010  Published by Elsevier Inc. 2011&lt;br /&gt;
http://ccceh.hs.columbia.edu/pdf-papers/PereraReproToxic2011.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[8] Tim F. Oberlander, Joanne Weinberg,Michael Papsdorf, Ruth Grunau,Shaila Misr in Angela M. Devlin. Prenatal exposure to maternal depression, neonatal methylation of human glucocorticoid receptor gene (NR3C1) and infant cortisol stress responses. Epigenetics, 2008 (marec/april); 3 (2): str. 97-106          http://www.landesbioscience.com/journals/epigenetics/article/6034/&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[9] Amy L. Salisbury, Kathryn L. Ponder, James F. Padbury in Barry M. Lester. Clin Perinatol. 2009 (september) ; 36(3): 595–619  http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC2767264/pdf/nihms149863.pdf&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>Nives Naraglav</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Epigenetske_spremembe_kot_posledica_na%C4%8Dina_%C5%BEivljenja_-_psiholo%C5%A1ki_dejavniki&amp;diff=6094</id>
		<title>Epigenetske spremembe kot posledica načina življenja - psihološki dejavniki</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Epigenetske_spremembe_kot_posledica_na%C4%8Dina_%C5%BEivljenja_-_psiholo%C5%A1ki_dejavniki&amp;diff=6094"/>
		<updated>2011-04-18T20:05:37Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;Nives Naraglav: /* VIRI */&lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Življenje današnjega človeka je polno stresa. Z njim so povezane mnoge psihološke bolezni, kot sta depresija in nagnjenost k samomorilnosti. Nekateri posežejo po cigaretih, da bi se odpočili od stresa, in posledično postanejo zasvojeni. Vsi ti dejavniki vplivajo na naše telo in potomce. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;VPLIV NEGOVANJA MLADIČEV NA RAZVOJ SISTEMA STRESNEGA ODZIVA&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Pomemben vpliv na epigenetske spremembe ima posebej mati v zgodnjem otroštvu. Kako pozorna je in koliko časa nameni negovanju, vpliva na gene potomcev. Raziskave so potekale predvsem na podganah, ki so imele skrbne in neskrbne matere. Ugotovili so, da so z lizanjem mladičev, le te pripravile na poznejše življenje. Podgane, ki so bile negovane, so proizvedle manj stresnega hormona in so bile bolj sproščene, medtem ko so tiste podgane, ki so jih matere bolj zanemarjale, v stresnih situacijah proizvedle več hormonov in so se slabše prilagodile na stres.[1]&lt;br /&gt;
V stresnem odgovoru sodelujejo živčni sistem in stresni hormoni. Povezava med hipotalamusom, hipofizo in nadledvičnimi žlezami je osrednja pot hormonov, ki sodelujejo pri boju s stresom. Ko smo v stresni situaciji, se začne v hipotalamusu izločati kortikotropin sproščujoči hormon CRH, ki potuje v hipofizo, kjer se pod njegovim vplivom začne izločati adrenokortikotropični hormon ACTH, ki se sprosti v kri. Ta stimulira nadledvično žlezo k izločanju kortizola in adrenalina. Oba hormona nam pomagata pri premagovanju stresne situacije s pospešenim srčnim utripom, povečanim krvnim pritiskom, povečano glukoneogenezo in tako naprej. Kortizol pa se nato veže na receptorje, ki se nahajajo v hipokampusu, ki da ukaz, da se stresni odgovor zaključi. Zanimivo je, kako se to dejansko zgodi.&lt;br /&gt;
Glukokortikoidni receptor (GR) je v neaktivni obliki v citosolu povezan s proteini toplotnega šoka (stresnimi proteini). Ko se nanj veže kortizol, se ti proteini sprostijo. Aktiviran receptor ima dve funkciji: homodimerizacijo in vstop v jedro, kjer regulira transkripcijo, ter represijo transkripcijskih faktorjev NF-κB in AP-1.[2] Obstaja tudi negativna povratna zveza s hipokampusom, ki sprejme signal, da je bil GR aktiviran, in ustavi stresni odgovor.[1] Torej več ko je GR, hitreje si opomoremo od stresa. &lt;br /&gt;
Količina GR je odvisna od metilacije promotorja za glukokortikoidni receptor. Gen, ki zapisuje glukokortikoidni receptor se imenuje Nr3c1 in se nahaja na petem kromosomu. Pri podganah so ugotovili povezavo med negovanjem mladičev in epigenetsko spremembo izražanja gena za glukokortikodni receptor. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;POVEZAVA MED ZLORABO V OTROŠTVU IN SAMOMOROM&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Stresne razmere v otroštvu lahko vodijo do nekaterih epigenetskih modifikacij. Pri ljudeh so opazili povezavo med zlorabo v otroštvu in spremenjenim HPA (hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza) stresnim odzivom in posledično nagnjenostjo k samomoru. Našli so epigenetske razlike na Nr3c1 promotorju med samomorilci, ki so bili v otroštvu zlorabljeni in takimi, ki niso bili. Zlorabljeni samomorilci so imeli manj mRNA za glukokortikoidni receptor in povečano metilacijo citozina na Nr3c1 promotorju. Tako so naredili povezavo med podganami in ljudmi, ki so jih starši zanemarjali in epigenetsko regulacijo izražanja glukokortikoidnega receptorja v hipokampusu. NGFI-A je transkripcijski faktor, ki omogoča izražanje gena za glukokortikoidni receptor. Ugotovili so, da je metilacija pri samomorilcih, ki so bili zlorabljeni povečana in značilna na specifičnih mestih promotorja. To je povzročilo, da se transkripcijski faktor ni mogel vezati na DNA in posledično se je znižalo prepisovanje mRNA za glukokortikoidni receptor.[3] &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Podoben molekularni mehanizem pa prav tako poveže stres z nagnjenostjo za depresijo.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;VPLIV STRESA NA RAZVOJ DEPRESIJE&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V današnjem času ko nam življenje narekuje hiter tempo, nam pogosto primanjkuje časa za sprostitev. Znanstveniki zato veliko časa posvetijo raziskovanju stresu in boleznim, povezanimi s prevelikim stresom, ki prizadene čedalje več ljudi. Odkrili so, da so epigenetske spremembe zaradi povečane izpostavljenosti stresu, povezane s predispozicijo za depresijo.&lt;br /&gt;
Raziskavo so naredili na miših, ki so se razlikovale v genomu in so kazale drugačno obnašanje na kronični stres. Opazili so, da so tiste miši, ki so bile občutljive na stres, kazale tudi znake depresije. Nadalje so odkrili, da so imele te miši znižan nivo izražanja gena za nevrotrofični faktor glia celic (glial cell-derived neurotrophsic factor, Gdnf), ki je pomemben za regulacijo plastičnosti možganov in je povezan z depresijo. Do tega je prišlo zaradi metilacije DNA za Gdnf gen in modifikacije histonov. &lt;br /&gt;
V raziskavi so uporabili dve vrsti miši: BALB, ki so na stres občutljive in B6 na stres neobčutljive miši. Opazovali so vedenje miši, ki so bile pod kroničnim blagim stresom (chronic ultra-mild stress, CUMS), ki je posledica okolja in psiholoških dejavnikov in ne zaradi prikrajšanja vode in hrane.&lt;br /&gt;
Ko so naredili resekvenacijo promotorja Gdnf obeh sevov, so ugotovili, da med njima ni razlik, zato so predvidevali, da morajo na izražanje tega gena vplivati epigenetske spremembe. Najprej so se posvetili histonom na področjih tega gena. Odkrili so, da je acetilacija precej zmanjšana pri miših, ki so slabo prilagojene na stres. Razlog za to so histonske deacetilaze, ki odstranijo acetilne skupine s histonov. Drugače se obnaša predvsem HDAC2 (histonska deacetilaza 2), saj je mRNA za ta encim veliko več pri miših BALB. Nadalje so odkrili, da stres vpliva na vezavo HDAC2 na Gdnf promotor. Inhibicija deacetilaze pa vodi do odpornosti na stres. Metilacija DNA na mestih, ki jih imenujemo CpG mesta, se ob stresu poveča pri vseh miškah. Metilacija se zgodi na citozinih, kar je stabilen epigenetski proces, ki regulira ekspresijo genov, ker vpliva na vezavo transkripcijskih faktorjev. Ta CpG mesta so blizu mesta začetka transkripcije. Prav ta mesta so ohranjena pri miših, podganah in človeku. Analize so pokazale, da so zaradi stresa pogosto metilirana. Pomembno vlogo pa imajo proteini, ki se vežejo na ta metilirana mesta. Eden izmed njih je MeCP2. Na njega se veže deacetilaza histonov 2, kar povzroči deacetilacijo histona in posledično zavre prepisovanje gena. V miših, ki so bolj odporne na stres, se MeCP2 povezuje z drugim proteinom, imenovanim CREB, ki dejansko promovira transkripcijo. Te informacije bodo zelo pomembne za način zdravljenja in diagnosticiranja nagnjenja k depresiji zaradi kroničnega stresa.[4]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;VPLIV DEPRESIJE MED NOSEČNOSTJO NA RAZVOJ POTOMCA&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Depresija je duševna motnja o kateri govorimo, ko posameznik poleg običajne žalosti kaže znake pobitosti, pesimizma, notranjega nemira, obupa ter (ali) samomorilnosti. Depresija se med drugim izraža tudi v zmanjšani sekreciji nevrotransmiterja serotonina, kar povzroči manjšo eksitacijo nevronov. Depresivne osebe so običajno tudi hitreje razdražljive, saj njihovo telo proizvaja večje količine kortizola, kortikotropin-sproščujočega hormona in noradrenalina. Nosečnice v depresiji so bolj nagnjene k splavu, prezgodnjem  rojstvu, imajo manjšo placento, novorojenčki takšnih mater pa imajo manjšo težo, povišano koncentracijo  kortizola ter zmanjšano koncentracijo serotonina.[] V novejših raziskavah je bilo ugotovljeno, da depresija med nosečnostjo, preko epigenetskih mehanizmov, poveča senzibilnost sistema stresnega odziva (HPA osi) v fetusu. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V nadaljevanju sta omenjeni dve bolje raziskani poti, ki razlagata ozadje epigenetskih sprememb v fetusu, ki lahko pozneje v življenju potomca vplivajo na spremembo  vedenja, čustvenega razvoja ter povečajo možnost razvoja depresije in podobnih mentalnih bolezni.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V prvem primeru depresija posredno povzroči zmanjšanje koncentracije serotonina v možganih fetusa. V možganih mater, ki so bile v 2.trimesečju nosečnosti depresivne, je prišlo do zmanjšanja metiliranosti promotorja SLC6A4 [slika], kar je vodilo do povečane sinteze transmembranskega transporterja serotonina, odgovornega za reabsorpcijo serotonina iz sinaptične špranje. Zmanjšana metilacija promotorja SLC6A4 je prisotna tudi v fetusu, vendar metilacija ni neposredna posledica padca koncentracije materinega serotonina, temveč je posledica širših fizioloških posledic depresije. Plod je v 2. trimesečju  v fazi intenzivne rasti in diferenciacije nevronov, kjer serotonin deluje kot trofičen fakor(nevronski rastni faktor) in regulira nevrogenezo, dendritogenezo in apoptozo nevronov. V primerjavi z materami, lahko zato  zmanjšana koncentracija serotonina v fetusu povzroči močnejše spremembe- drugačno »arhitekturo« možganov, kar se odraža v spremenjenem mentalnem in motoričnem razvoju dojenčka. &lt;br /&gt;
Hkrati depresija matere povzroči zmanjšanje koncentracije glukokortikoidnega receptorja (GR) v plodu, kar naposled vodi do povečane odzivnosti na stres. Iz poskusov na živalih je znano, da izpostavljenost stresu poveča metilacijo na 5’ CpG mestih znotraj nekodirajočega eksona 1(7) v hipokampusu mladiča. Omenjena metilacija veže HDAC (histonsko deacetilazo), kar prepreči acetilacijo histonov. DNA postane težje dostopna za vezavo transkripcijskih faktorjev kot je NGFI-A, kateremu se posledično zmanjša afiniteta vezave na promotor GR. V končni fazi se torej zmanjša transkripcija GR mRNA, kar vodi do zmanjšanja koncentracije GR. &lt;br /&gt;
Podobne rezultate so opazili tudi pri ljudeh, čeprav so, zaradi manjše invazivnosti, raziskovanja omejena na analizo DNA lahko dostopnih telesnih tekočin. Znotraj človeškega eksona 1F (homolog podganjega eksona 1(7)) na genu Nr3c1 se nahaja 13 CpG mest. Med CpG3 in CpG4 je vezavno mesto za transkripcijski faktor NGFI-A. V potomcih nosečnic, ki so bile v 3. trimesečju nosečnosti v depresiji, je bila ugotovljena povečana metilacija citozinov na CpG2 in CpG3 dinukleotidnih mestih. Povišano metilacijo CpG2 so zaznali tudi v potomcih mater, depresivnih v 2. trimesečju nosečnosti. Z analizo DNA potomcev starih 3 mesece so znanstveniki ugotovili, da je le povečana metilacija na CpG3 povezana z večjo odzivnostjo na stres (oslabljeno negativno regulacijo stresnega odziva HPA osi). Primer zdravila proti večanju senzibilnosti na glukokortikoide je trikostatin A. TSA  inhibira histonske deacetilaze (HDAC), torej povzroči večjo izpostavljenost DNA demetilazam, ki z odcepom metila olajšajo vezavo transkripcijskih faktorjev in posledično omogočijo večjo sintezo GR. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Da bi preprečili prenos negativnih vplivov depresivnega stanja nosečnic na potomce, so nosečnice v več raziskavah zdravili z antidepresivi, ki se vežejo na transmembranske receptorje za serotonin in tako preprečujejo reabsorpcijo serotonina (serotonin reuptake inhibitor- SRI) . Posledično se  v sinaptični špranji poveča koncentracija serotonina (5-HT). Večja koncentracija serotonina je skupaj s povišano koncentracijo cAMP v celični kulturi hipokampusa negovanih podganjih mladičev povečala ekspresijo histonske deacetilaze. HDAC se veže na ekson 1(7) in olajša vezavo NGFI-A na promotor in posledično olajša ekspresijo GR mRNA. Pričakovano bi bilo, da uporaba antidepresivov med nosečnostjo, zaradi zvišanja koncentracije serotonina v človeškem fetusu, povzroči podobne učinke, vendar raziskave tega ne potrjujejo.  Večina raziskav ne ugotavlja razlike med potomci, nezdravljenih depresivnih nosečnic ter med potomci, z antidepresivi zdravljenih nosečnic. Vzrok za to bi lahko bila protektivna funkcija placente, ki, ob povečani koncentraciji &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;VPLIV KAJENJA NA RAZVOJ ČLOVEŠKEGA FETUSA&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Poleg vpliva negovanja matere in prenatalnega stresa, povezanega s samomorilnostjo in depresijo pa se pri ljudeh kaže še ena vrsta stresa, ki je posledica načina življenja matere med nosečnostjo in ima tudi epigenetske posledice. Ta vrsta stresa predstavlja uživanje nedovoljenih škodljivih substanc, med katerimi je najbolj raziskovan cigaretni dim. Med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu so bile opažene posledice, ki so vključevale manjšo porodno težo, sindrom nenadne smrti dojenčka ali placenta previa (nenavadna lokacija placente nižje v maternici). V poznem otroštvu in zgodnji adolescenci so subjekti, ki so bili izpostavljeni cigaretnemu dimu matere, imeli bolj izražene hiperaktivnostne motnje pomanjkanja pozornosti in probleme s kopičenjem notranje trebušne maščobe oz. splošno debelostjo ter zdravstvenimi problemi, kot so astma, srčno-žilna obolenja, zmanjšana funkcionalnost pljuč,…&lt;br /&gt;
Izpostavljenost cigaretnemu dimu matere v nosečnosti je povezano s spremembami v možganih ploda in posledično v odraslem vedenju potomcev. Posledice kajenja so lahko epigenetskega izvora-metilacija DNA in genov, pomembnih za razvoj možganov, kot je gen za protein BDNF (brain-derived neurotrophic factor). BDNF je nevrotrofin, rastni faktor, ki deluje v centralnem in perifernem živčnem sistemu, kjer pomaga vzdrževati preživetje obstoječih nevronov in vzpodbuja rast in diferenciacijo novih nevronov in sinaps, zato igra pomembno vlogo v normalnem nevralnem razvoju.&lt;br /&gt;
Raziskovana je bila metilacija DNA v BDNF-6 eksonu. Rezultati predlagajo, da prenatalna izpostavljenost ploda cigaretnemu dimu lahko vodi k dolgoročnemu zmanjšanemu izražanju BDNF gena kot posledica povečanja DNA metilacije v promotorski regiji. V človeški odrasli populaciji je regija možganov, na katero je vpliv kajenja največji orbitofrontal cortex – OFC, to je regija frontalnega režnja v možganih, ki je odgovoren za učinke sprejemanja odločitev in pričakovanj. OFC regulira čustva in vedenje za načrtovanje, povezanim za dojemanje nagrad in kazni. Ugotovili so, da je OFC dovzeten za modifikacije preko materinega kajenja cigaret - prenatalno kajenje inducira napad na plodov OFC, kar vodi do stanjšanja njegove strukture. Materino kajenje cigaret poveča epigenetske modifikacije BDNF gena v potomcih, okrepi metilacijo na CG ponovitvah, najdenih v DNA v krvi izpostavljenih v odrasli dobi. Takšni mehanizmi imajo vpliv na ekspresijo BDNF gena, kar ima lahko kritične posledice na strukturo možganov.[5] &lt;br /&gt;
	Še en dokaz za metilacijo DNA zaradi vpliva kajenja med nosečnostjo so pokazale razlike v DNA metilacijskem vzorcu, prisotnem v otrocih, izpostavljenih cigaretnemu dimu. To so demonstrirali z uporabo 2 ponavljajočih DNA elementov - (LINE1- long interspersed nucleotide element 1) – dolgi vrinjeni nukleotidni element in kratek vrinjen nukleotidni element (AluYb8), ki sta služila kot nadomestna markerja za detekcijo globalne metilacije. Gen-specifične CpG metilacijske razlike pri izpostavljenih otrocih so se pokazale v nižji stopnji metilacije na AluYb8. Vpliv cigaretov na metilacijo LINE1 je bil opazovan na otrocih s skupnim GSTM1 ničtim genotipom. Diferenciacijska metilacija CpG je bila identificirana v 8 genih. 2 gena, AXL in PTPRO sta kazala visoko povečanje metilacijske dejavnosti v izpostavljenih otrocih. Ekspresija teh dveh genov je pod kontrolo DNA metilacije. Gen-specifična hipermetilacija ni unikatna in je bila opazovana tudi v raku, zato imata ta dva gena morda povezavo z rakom in razvojem astme. Globalna hipometilacija (na delih, ki nosijo zapise za konstitutivne gene) naj bi se odražala v kromosomski nestabilnosti in v povišani mutacijski dejavnosti, medtem ko lahko promotorska hipermetilacija (povezana s tkivno-specifičnimi geni) utiša izražanje tumor-supresorskih genov. [6,7]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Z vse boljšim razumevanjem mehanizma epigenetskega uravnavanja izražanja genov postaja vse bolj jasno, da poleg naključnih sprememb v DNA obstajajo tudi usmerjeni mehanizmi, ki pojasnjujejo molekularno ozadje vpliva okolja na razvoj osebka. Vsak osebek lahko torej s svojim načinom življenja, kot recimo s kajenjem in izpostavljenostjo stresnim faktorjem, spreminja acetilacijo histonov in metilacijo DNA in vsaj delno vpliva na delovanje svojega telesa ter potencialni razvoj bolezni. Po drugi strani, pa je splošno prepričanje, da je vsako drugačno delovanje organizma zelo škodljivo, včasih zmotno. Tako je denimo povečana anksioznost podgan, ki niso bile negovane, lahko prednost v nevarnem, stalno spreminjajočem se okolju. Skozi oči evolucije je torej tudi epigenetski prenos na videz negativnih učinkov lahko izjemno koristen.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==VIRI==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[1] Lick your rats. [citirano 15.4.2011] http://learn.genetics.utah.edu/content/epigenetics/rats/ &lt;br /&gt;
[2] Glukokortikoidni receptor. Wikipedija. [citirano 15.4.2011] http://en.wikipedia.org/wiki/Glucocorticoid_receptor &lt;br /&gt;
[3] MacGowan, O. P. in drugi. Epigenetic regulation of the glucocorticoid receptor in human brain associates with childhood abuse. Nature neuroscience, 2009, letn. 12, str. 342-348. http://www.nephrologie.insel.ch/fileadmin/nephro/nephro_user/Pdf/Daniel_Lienhard_2_6_2010.pdf&lt;br /&gt;
[4] Uchida, S. in drugi. Epigenetic status of Gdnf in the ventral striatum determines susceptibility and adaptation to daily stressful events. Neuron, 2011, letn. 69, str. 188-190.&lt;br /&gt;
http://74.125.155.132/scholar?q=cache:ZOTDHTtjT5cJ:scholar.google.com/&amp;amp;hl=sl&amp;amp;as_sdt=0&lt;br /&gt;
[5] Shahrdad Lotfipour, Tomas Paus.  Association Between Prenatal Exposure to Maternal Cigarette Smoking and the Brain and Behaviour of Adolescent Offspring.  University of California-Los Angeles, USA The Rotman Research Institute, University of Toronto, Canada. (Published online February 18, 2011)  http://www.child-encyclopedia.com/documents/Lotfipour-PausANGxp1.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[6] Carrie V. Breton, Hyang-Min Byun, Made Wenten, Fei Pan, Allen Yang and Frank D. Gilliland. Prenatal Tobacco Smoke Exposure Affects Global and Gene-specific DNA Methylation. (Originally Published in Press, on June 4, 2009) http://ajrccm.atsjournals.org/cgi/reprint/180/5/462.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[7] Frederica Perera, JulieHerbstman. Article in press. Prenatal environmental exposures, epigenetics, and disease. Columbia Center for Children’s Environmental Health, Mailman School of Public Health, Columbia University, New York, United States. 21 May 2010  Published by Elsevier Inc. 2011&lt;br /&gt;
http://ccceh.hs.columbia.edu/pdf-papers/PereraReproToxic2011.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[8] Tim F. Oberlander, Joanne Weinberg,Michael Papsdorf, Ruth Grunau,Shaila Misr in Angela M. Devlin. Prenatal exposure to maternal depression, neonatal methylation of human glucocorticoid receptor gene (NR3C1) and infant cortisol stress responses. Epigenetics, 2008 (marec/april); 3 (2): str. 97-106          http://www.landesbioscience.com/journals/epigenetics/article/6034/&lt;br /&gt;
[9] Amy L. Salisbury, Kathryn L. Ponder, James F. Padbury in Barry M. Lester. Clin Perinatol. 2009 (september) ; 36(3): 595–619  http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC2767264/pdf/nihms149863.pdf&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>Nives Naraglav</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Epigenetske_spremembe_kot_posledica_na%C4%8Dina_%C5%BEivljenja_-_psiholo%C5%A1ki_dejavniki&amp;diff=6074</id>
		<title>Epigenetske spremembe kot posledica načina življenja - psihološki dejavniki</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Epigenetske_spremembe_kot_posledica_na%C4%8Dina_%C5%BEivljenja_-_psiholo%C5%A1ki_dejavniki&amp;diff=6074"/>
		<updated>2011-04-18T19:43:02Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;Nives Naraglav: &lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Življenje današnjega človeka je polno stresa. Z njim so povezane mnoge psihološke bolezni, kot sta depresija in nagnjenost k samomorilnosti. Nekateri posežejo po cigaretih, da bi se odpočili od stresa, in posledično postanejo zasvojeni. Vsi ti dejavniki vplivajo na naše telo in potomce. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;VPLIV NEGOVANJA MLADIČEV NA RAZVOJ SISTEMA STRESNEGA ODZIVA&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Pomemben vpliv na epigenetske spremembe ima posebej mati v zgodnjem otroštvu. Kako pozorna je in koliko časa nameni negovanju, vpliva na gene potomcev. Raziskave so potekale predvsem na podganah, ki so imele skrbne in neskrbne matere. Ugotovili so, da so z lizanjem mladičev, le te pripravile na poznejše življenje. Podgane, ki so bile negovane, so proizvedle manj stresnega hormona in so bile bolj sproščene, medtem ko so tiste podgane, ki so jih matere bolj zanemarjale, v stresnih situacijah proizvedle več hormonov in so se slabše prilagodile na stres.[1]&lt;br /&gt;
V stresnem odgovoru sodelujejo živčni sistem in stresni hormoni. Povezava med hipotalamusom, hipofizo in nadledvičnimi žlezami je osrednja pot hormonov, ki sodelujejo pri boju s stresom. Ko smo v stresni situaciji, se začne v hipotalamusu izločati kortikotropin sproščujoči hormon CRH, ki potuje v hipofizo, kjer se pod njegovim vplivom začne izločati adrenokortikotropični hormon ACTH, ki se sprosti v kri. Ta stimulira nadledvično žlezo k izločanju kortizola in adrenalina. Oba hormona nam pomagata pri premagovanju stresne situacije s pospešenim srčnim utripom, povečanim krvnim pritiskom, povečano glukoneogenezo in tako naprej. Kortizol pa se nato veže na receptorje, ki se nahajajo v hipokampusu, ki da ukaz, da se stresni odgovor zaključi. Zanimivo je, kako se to dejansko zgodi.&lt;br /&gt;
Glukokortikoidni receptor (GR) je v neaktivni obliki v citosolu povezan s proteini toplotnega šoka (stresnimi proteini). Ko se nanj veže kortizol, se ti proteini sprostijo. Aktiviran receptor ima dve funkciji: homodimerizacijo in vstop v jedro, kjer regulira transkripcijo, ter represijo transkripcijskih faktorjev NF-κB in AP-1.[2] Obstaja tudi negativna povratna zveza s hipokampusom, ki sprejme signal, da je bil GR aktiviran, in ustavi stresni odgovor.[1] Torej več ko je GR, hitreje si opomoremo od stresa. &lt;br /&gt;
Količina GR je odvisna od metilacije promotorja za glukokortikoidni receptor. Gen, ki zapisuje glukokortikoidni receptor se imenuje Nr3c1 in se nahaja na petem kromosomu. Pri podganah so ugotovili povezavo med negovanjem mladičev in epigenetsko spremembo izražanja gena za glukokortikodni receptor. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;POVEZAVA MED ZLORABO V OTROŠTVU IN SAMOMOROM&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Stresne razmere v otroštvu lahko vodijo do nekaterih epigenetskih modifikacij. Pri ljudeh so opazili povezavo med zlorabo v otroštvu in spremenjenim HPA (hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza) stresnim odzivom in posledično nagnjenostjo k samomoru. Našli so epigenetske razlike na Nr3c1 promotorju med samomorilci, ki so bili v otroštvu zlorabljeni in takimi, ki niso bili. Zlorabljeni samomorilci so imeli manj mRNA za glukokortikoidni receptor in povečano metilacijo citozina na Nr3c1 promotorju. Tako so naredili povezavo med podganami in ljudmi, ki so jih starši zanemarjali in epigenetsko regulacijo izražanja glukokortikoidnega receptorja v hipokampusu. NGFI-A je transkripcijski faktor, ki omogoča izražanje gena za glukokortikoidni receptor. Ugotovili so, da je metilacija pri samomorilcih, ki so bili zlorabljeni povečana in značilna na specifičnih mestih promotorja. To je povzročilo, da se transkripcijski faktor ni mogel vezati na DNA in posledično se je znižalo prepisovanje mRNA za glukokortikoidni receptor.[3] &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Podoben molekularni mehanizem pa prav tako poveže stres z nagnjenostjo za depresijo.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;VPLIV STRESA NA RAZVOJ DEPRESIJE&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V današnjem času ko nam življenje narekuje hiter tempo, nam pogosto primanjkuje časa za sprostitev. Znanstveniki zato veliko časa posvetijo raziskovanju stresu in boleznim, povezanimi s prevelikim stresom, ki prizadene čedalje več ljudi. Odkrili so, da so epigenetske spremembe zaradi povečane izpostavljenosti stresu, povezane s predispozicijo za depresijo.&lt;br /&gt;
Raziskavo so naredili na miših, ki so se razlikovale v genomu in so kazale drugačno obnašanje na kronični stres. Opazili so, da so tiste miši, ki so bile občutljive na stres, kazale tudi znake depresije. Nadalje so odkrili, da so imele te miši znižan nivo izražanja gena za nevrotrofični faktor glia celic (glial cell-derived neurotrophsic factor, Gdnf), ki je pomemben za regulacijo plastičnosti možganov in je povezan z depresijo. Do tega je prišlo zaradi metilacije DNA za Gdnf gen in modifikacije histonov. &lt;br /&gt;
V raziskavi so uporabili dve vrsti miši: BALB, ki so na stres občutljive in B6 na stres neobčutljive miši. Opazovali so vedenje miši, ki so bile pod kroničnim blagim stresom (chronic ultra-mild stress, CUMS), ki je posledica okolja in psiholoških dejavnikov in ne zaradi prikrajšanja vode in hrane.&lt;br /&gt;
Ko so naredili resekvenacijo promotorja Gdnf obeh sevov, so ugotovili, da med njima ni razlik, zato so predvidevali, da morajo na izražanje tega gena vplivati epigenetske spremembe. Najprej so se posvetili histonom na področjih tega gena. Odkrili so, da je acetilacija precej zmanjšana pri miših, ki so slabo prilagojene na stres. Razlog za to so histonske deacetilaze, ki odstranijo acetilne skupine s histonov. Drugače se obnaša predvsem HDAC2 (histonska deacetilaza 2), saj je mRNA za ta encim veliko več pri miših BALB. Nadalje so odkrili, da stres vpliva na vezavo HDAC2 na Gdnf promotor. Inhibicija deacetilaze pa vodi do odpornosti na stres. Metilacija DNA na mestih, ki jih imenujemo CpG mesta, se ob stresu poveča pri vseh miškah. Metilacija se zgodi na citozinih, kar je stabilen epigenetski proces, ki regulira ekspresijo genov, ker vpliva na vezavo transkripcijskih faktorjev. Ta CpG mesta so blizu mesta začetka transkripcije. Prav ta mesta so ohranjena pri miših, podganah in človeku. Analize so pokazale, da so zaradi stresa pogosto metilirana. Pomembno vlogo pa imajo proteini, ki se vežejo na ta metilirana mesta. Eden izmed njih je MeCP2. Na njega se veže deacetilaza histonov 2, kar povzroči deacetilacijo histona in posledično zavre prepisovanje gena. V miših, ki so bolj odporne na stres, se MeCP2 povezuje z drugim proteinom, imenovanim CREB, ki dejansko promovira transkripcijo. Te informacije bodo zelo pomembne za način zdravljenja in diagnosticiranja nagnjenja k depresiji zaradi kroničnega stresa.[4]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;VPLIV DEPRESIJE MED NOSEČNOSTJO NA RAZVOJ POTOMCA&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Depresija je duševna motnja o kateri govorimo, ko posameznik poleg običajne žalosti kaže znake pobitosti, pesimizma, notranjega nemira, obupa ter (ali) samomorilnosti. Depresija se med drugim izraža tudi v zmanjšani sekreciji nevrotransmiterja serotonina, kar povzroči manjšo eksitacijo nevronov. Depresivne osebe so običajno tudi hitreje razdražljive, saj njihovo telo proizvaja večje količine kortizola, kortikotropin-sproščujočega hormona in noradrenalina. Nosečnice v depresiji so bolj nagnjene k splavu, prezgodnjem  rojstvu, imajo manjšo placento, novorojenčki takšnih mater pa imajo manjšo težo, povišano koncentracijo  kortizola ter zmanjšano koncentracijo serotonina.[] V novejših raziskavah je bilo ugotovljeno, da depresija med nosečnostjo, preko epigenetskih mehanizmov, poveča senzibilnost sistema stresnega odziva (HPA osi) v fetusu. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V nadaljevanju sta omenjeni dve bolje raziskani poti, ki razlagata ozadje epigenetskih sprememb v fetusu, ki lahko pozneje v življenju potomca vplivajo na spremembo  vedenja, čustvenega razvoja ter povečajo možnost razvoja depresije in podobnih mentalnih bolezni.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V prvem primeru depresija posredno povzroči zmanjšanje koncentracije serotonina v možganih fetusa. V možganih mater, ki so bile v 2.trimesečju nosečnosti depresivne, je prišlo do zmanjšanja metiliranosti promotorja SLC6A4 [slika], kar je vodilo do povečane sinteze transmembranskega transporterja serotonina, odgovornega za reabsorpcijo serotonina iz sinaptične špranje. Zmanjšana metilacija promotorja SLC6A4 je prisotna tudi v fetusu, vendar metilacija ni neposredna posledica padca koncentracije materinega serotonina, temveč je posledica širših fizioloških posledic depresije. Plod je v 2. trimesečju  v fazi intenzivne rasti in diferenciacije nevronov, kjer serotonin deluje kot trofičen fakor(nevronski rastni faktor) in regulira nevrogenezo, dendritogenezo in apoptozo nevronov. V primerjavi z materami, lahko zato  zmanjšana koncentracija serotonina v fetusu povzroči močnejše spremembe- drugačno »arhitekturo« možganov, kar se odraža v spremenjenem mentalnem in motoričnem razvoju dojenčka. &lt;br /&gt;
Hkrati depresija matere povzroči zmanjšanje koncentracije glukokortikoidnega receptorja (GR) v plodu, kar naposled vodi do povečane odzivnosti na stres. Iz poskusov na živalih je znano, da izpostavljenost stresu poveča metilacijo na 5’ CpG mestih znotraj nekodirajočega eksona 1(7) v hipokampusu mladiča. Omenjena metilacija veže HDAC (histonsko deacetilazo), kar prepreči acetilacijo histonov. DNA postane težje dostopna za vezavo transkripcijskih faktorjev kot je NGFI-A, kateremu se posledično zmanjša afiniteta vezave na promotor GR. V končni fazi se torej zmanjša transkripcija GR mRNA, kar vodi do zmanjšanja koncentracije GR. &lt;br /&gt;
Podobne rezultate so opazili tudi pri ljudeh, čeprav so, zaradi manjše invazivnosti, raziskovanja omejena na analizo DNA lahko dostopnih telesnih tekočin. Znotraj človeškega eksona 1F (homolog podganjega eksona 1(7)) na genu Nr3c1 se nahaja 13 CpG mest. Med CpG3 in CpG4 je vezavno mesto za transkripcijski faktor NGFI-A. V potomcih nosečnic, ki so bile v 3. trimesečju nosečnosti v depresiji, je bila ugotovljena povečana metilacija citozinov na CpG2 in CpG3 dinukleotidnih mestih. Povišano metilacijo CpG2 so zaznali tudi v potomcih mater, depresivnih v 2. trimesečju nosečnosti. Z analizo DNA potomcev starih 3 mesece so znanstveniki ugotovili, da je le povečana metilacija na CpG3 povezana z večjo odzivnostjo na stres (oslabljeno negativno regulacijo stresnega odziva HPA osi). Primer zdravila proti večanju senzibilnosti na glukokortikoide je trikostatin A. TSA  inhibira histonske deacetilaze (HDAC), torej povzroči večjo izpostavljenost DNA demetilazam, ki z odcepom metila olajšajo vezavo transkripcijskih faktorjev in posledično omogočijo večjo sintezo GR. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Da bi preprečili prenos negativnih vplivov depresivnega stanja nosečnic na potomce, so nosečnice v več raziskavah zdravili z antidepresivi, ki se vežejo na transmembranske receptorje za serotonin in tako preprečujejo reabsorpcijo serotonina (serotonin reuptake inhibitor- SRI) . Posledično se  v sinaptični špranji poveča koncentracija serotonina (5-HT). Večja koncentracija serotonina je skupaj s povišano koncentracijo cAMP v celični kulturi hipokampusa negovanih podganjih mladičev povečala ekspresijo histonske deacetilaze. HDAC se veže na ekson 1(7) in olajša vezavo NGFI-A na promotor in posledično olajša ekspresijo GR mRNA. Pričakovano bi bilo, da uporaba antidepresivov med nosečnostjo, zaradi zvišanja koncentracije serotonina v človeškem fetusu, povzroči podobne učinke, vendar raziskave tega ne potrjujejo.  Večina raziskav ne ugotavlja razlike med potomci, nezdravljenih depresivnih nosečnic ter med potomci, z antidepresivi zdravljenih nosečnic. Vzrok za to bi lahko bila protektivna funkcija placente, ki, ob povečani koncentraciji &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;VPLIV KAJENJA NA RAZVOJ ČLOVEŠKEGA FETUSA&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Poleg vpliva negovanja matere in prenatalnega stresa, povezanega s samomorilnostjo in depresijo pa se pri ljudeh kaže še ena vrsta stresa, ki je posledica načina življenja matere med nosečnostjo in ima tudi epigenetske posledice. Ta vrsta stresa predstavlja uživanje nedovoljenih škodljivih substanc, med katerimi je najbolj raziskovan cigaretni dim. Med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu so bile opažene posledice, ki so vključevale manjšo porodno težo, sindrom nenadne smrti dojenčka ali placenta previa (nenavadna lokacija placente nižje v maternici). V poznem otroštvu in zgodnji adolescenci so subjekti, ki so bili izpostavljeni cigaretnemu dimu matere, imeli bolj izražene hiperaktivnostne motnje pomanjkanja pozornosti in probleme s kopičenjem notranje trebušne maščobe oz. splošno debelostjo ter zdravstvenimi problemi, kot so astma, srčno-žilna obolenja, zmanjšana funkcionalnost pljuč,…&lt;br /&gt;
Izpostavljenost cigaretnemu dimu matere v nosečnosti je povezano s spremembami v možganih ploda in posledično v odraslem vedenju potomcev. Posledice kajenja so lahko epigenetskega izvora-metilacija DNA in genov, pomembnih za razvoj možganov, kot je gen za protein BDNF (brain-derived neurotrophic factor). BDNF je nevrotrofin, rastni faktor, ki deluje v centralnem in perifernem živčnem sistemu, kjer pomaga vzdrževati preživetje obstoječih nevronov in vzpodbuja rast in diferenciacijo novih nevronov in sinaps, zato igra pomembno vlogo v normalnem nevralnem razvoju.&lt;br /&gt;
Raziskovana je bila metilacija DNA v BDNF-6 eksonu. Rezultati predlagajo, da prenatalna izpostavljenost ploda cigaretnemu dimu lahko vodi k dolgoročnemu zmanjšanemu izražanju BDNF gena kot posledica povečanja DNA metilacije v promotorski regiji. V človeški odrasli populaciji je regija možganov, na katero je vpliv kajenja največji orbitofrontal cortex – OFC, to je regija frontalnega režnja v možganih, ki je odgovoren za učinke sprejemanja odločitev in pričakovanj. OFC regulira čustva in vedenje za načrtovanje, povezanim za dojemanje nagrad in kazni. Ugotovili so, da je OFC dovzeten za modifikacije preko materinega kajenja cigaret - prenatalno kajenje inducira napad na plodov OFC, kar vodi do stanjšanja njegove strukture. Materino kajenje cigaret poveča epigenetske modifikacije BDNF gena v potomcih, okrepi metilacijo na CG ponovitvah, najdenih v DNA v krvi izpostavljenih v odrasli dobi. Takšni mehanizmi imajo vpliv na ekspresijo BDNF gena, kar ima lahko kritične posledice na strukturo možganov.[5] &lt;br /&gt;
	Še en dokaz za metilacijo DNA zaradi vpliva kajenja med nosečnostjo so pokazale razlike v DNA metilacijskem vzorcu, prisotnem v otrocih, izpostavljenih cigaretnemu dimu. To so demonstrirali z uporabo 2 ponavljajočih DNA elementov - (LINE1- long interspersed nucleotide element 1) – dolgi vrinjeni nukleotidni element in kratek vrinjen nukleotidni element (AluYb8), ki sta služila kot nadomestna markerja za detekcijo globalne metilacije. Gen-specifične CpG metilacijske razlike pri izpostavljenih otrocih so se pokazale v nižji stopnji metilacije na AluYb8. Vpliv cigaretov na metilacijo LINE1 je bil opazovan na otrocih s skupnim GSTM1 ničtim genotipom. Diferenciacijska metilacija CpG je bila identificirana v 8 genih. 2 gena, AXL in PTPRO sta kazala visoko povečanje metilacijske dejavnosti v izpostavljenih otrocih. Ekspresija teh dveh genov je pod kontrolo DNA metilacije. Gen-specifična hipermetilacija ni unikatna in je bila opazovana tudi v raku, zato imata ta dva gena morda povezavo z rakom in razvojem astme. Globalna hipometilacija (na delih, ki nosijo zapise za konstitutivne gene) naj bi se odražala v kromosomski nestabilnosti in v povišani mutacijski dejavnosti, medtem ko lahko promotorska hipermetilacija (povezana s tkivno-specifičnimi geni) utiša izražanje tumor-supresorskih genov. [6,7]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Z vse boljšim razumevanjem mehanizma epigenetskega uravnavanja izražanja genov postaja vse bolj jasno, da poleg naključnih sprememb v DNA obstajajo tudi usmerjeni mehanizmi, ki pojasnjujejo molekularno ozadje vpliva okolja na razvoj osebka. Vsak osebek lahko torej s svojim načinom življenja, kot recimo s kajenjem in izpostavljenostjo stresnim faktorjem, spreminja acetilacijo histonov in metilacijo DNA in vsaj delno vpliva na delovanje svojega telesa ter potencialni razvoj bolezni. Po drugi strani, pa je splošno prepričanje, da je vsako drugačno delovanje organizma zelo škodljivo, včasih zmotno. Tako je denimo povečana anksioznost podgan, ki niso bile negovane, lahko prednost v nevarnem, stalno spreminjajočem se okolju. Skozi oči evolucije je torej tudi epigenetski prenos na videz negativnih učinkov lahko izjemno koristen.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==VIRI==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[1] Lick your rats. [citirano 15.4.2011] http://learn.genetics.utah.edu/content/epigenetics/rats/ &lt;br /&gt;
[2] Glukokortikoidni receptor. Wikipedija. [citirano 15.4.2011] http://en.wikipedia.org/wiki/Glucocorticoid_receptor &lt;br /&gt;
[3] MacGowan, O. P. in drugi. Epigenetic regulation of the glucocorticoid receptor in human brain associates with childhood abuse. Nature neuroscience, 2009, letn. 12, str. 342-348. http://www.nephrologie.insel.ch/fileadmin/nephro/nephro_user/Pdf/Daniel_Lienhard_2_6_2010.pdf&lt;br /&gt;
[4] Uchida, S. in drugi. Epigenetic status of Gdnf in the ventral striatum determines susceptibility and adaptation to daily stressful events. Neuron, 2011, letn. 69, str. 188-190.&lt;br /&gt;
http://74.125.155.132/scholar?q=cache:ZOTDHTtjT5cJ:scholar.google.com/&amp;amp;hl=sl&amp;amp;as_sdt=0&lt;br /&gt;
[5] Shahrdad Lotfipour, Tomas Paus.  Association Between Prenatal Exposure to Maternal Cigarette Smoking and the Brain and Behaviour of Adolescent Offspring.  University of California-Los Angeles, USA The Rotman Research Institute, University of Toronto, Canada. (Published online February 18, 2011)  http://www.child-encyclopedia.com/documents/Lotfipour-PausANGxp1.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[6] Carrie V. Breton, Hyang-Min Byun, Made Wenten, Fei Pan, Allen Yang and Frank D. Gilliland. Prenatal Tobacco Smoke Exposure Affects Global and Gene-specific DNA Methylation. (Originally Published in Press, on June 4, 2009) http://ajrccm.atsjournals.org/cgi/reprint/180/5/462.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[7] Frederica Perera, JulieHerbstman. Article in press. Prenatal environmental exposures, epigenetics, and disease. Columbia Center for Children’s Environmental Health, Mailman School of Public Health, Columbia University, New York, United States. 21 May 2010  Published by Elsevier Inc. 2011&lt;br /&gt;
http://ccceh.hs.columbia.edu/pdf-papers/PereraReproToxic2011.pdf&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>Nives Naraglav</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Epigenetske_spremembe_kot_posledica_na%C4%8Dina_%C5%BEivljenja_-_psiholo%C5%A1ki_dejavniki&amp;diff=6069</id>
		<title>Epigenetske spremembe kot posledica načina življenja - psihološki dejavniki</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Epigenetske_spremembe_kot_posledica_na%C4%8Dina_%C5%BEivljenja_-_psiholo%C5%A1ki_dejavniki&amp;diff=6069"/>
		<updated>2011-04-18T19:35:12Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;Nives Naraglav: &lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Življenje današnjega človeka je polno stresa. Z njim so povezane mnoge psihološke bolezni, kot sta depresija in nagnjenost k samomorilnosti. Nekateri posežejo po cigaretih, da bi se odpočili od stresa, in posledično postanejo zasvojeni. Vsi ti dejavniki vplivajo na naše telo in potomce. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;VPLIV NEGOVANJA MLADIČEV NA RAZVOJ SISTEMA STRESNEGA ODZIVA&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Pomemben vpliv na epigenetske spremembe ima posebej mati v zgodnjem otroštvu. Kako pozorna je in koliko časa nameni negovanju, vpliva na gene potomcev. Raziskave so potekale predvsem na podganah, ki so imele skrbne in neskrbne matere. Ugotovili so, da so z lizanjem mladičev, le te pripravile na poznejše življenje. Podgane, ki so bile negovane, so proizvedle manj stresnega hormona in so bile bolj sproščene, medtem ko so tiste podgane, ki so jih matere bolj zanemarjale, v stresnih situacijah proizvedle več hormonov in so se slabše prilagodile na stres.[1]&lt;br /&gt;
V stresnem odgovoru sodelujejo živčni sistem in stresni hormoni. Povezava med hipotalamusom, hipofizo in nadledvičnimi žlezami je osrednja pot hormonov, ki sodelujejo pri boju s stresom. Ko smo v stresni situaciji, se začne v hipotalamusu izločati kortikotropin sproščujoči hormon CRH, ki potuje v hipofizo, kjer se pod njegovim vplivom začne izločati adrenokortikotropični hormon ACTH, ki se sprosti v kri. Ta stimulira nadledvično žlezo k izločanju kortizola in adrenalina. Oba hormona nam pomagata pri premagovanju stresne situacije s pospešenim srčnim utripom, povečanim krvnim pritiskom, povečano glukoneogenezo in tako naprej. Kortizol pa se nato veže na receptorje, ki se nahajajo v hipokampusu, ki da ukaz, da se stresni odgovor zaključi. Zanimivo je, kako se to dejansko zgodi.&lt;br /&gt;
Glukokortikoidni receptor (GR) je v neaktivni obliki v citosolu povezan s proteini toplotnega šoka (stresnimi proteini). Ko se nanj veže kortizol, se ti proteini sprostijo. Aktiviran receptor ima dve funkciji: homodimerizacijo in vstop v jedro, kjer regulira transkripcijo, ter represijo transkripcijskih faktorjev NF-κB in AP-1.[2] Obstaja tudi negativna povratna zveza s hipokampusom, ki sprejme signal, da je bil GR aktiviran, in ustavi stresni odgovor.[1] Torej več ko je GR, hitreje si opomoremo od stresa. &lt;br /&gt;
Količina GR je odvisna od metilacije promotorja za glukokortikoidni receptor. Gen, ki zapisuje glukokortikoidni receptor se imenuje Nr3c1 in se nahaja na petem kromosomu. Pri podganah so ugotovili povezavo med negovanjem mladičev in epigenetsko spremembo izražanja gena za glukokortikodni receptor. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;POVEZAVA MED ZLORABO V OTROŠTVU IN SAMOMOROM&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Stresne razmere v otroštvu lahko vodijo do nekaterih epigenetskih modifikacij. Pri ljudeh so opazili povezavo med zlorabo v otroštvu in spremenjenim HPA (hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza) stresnim odzivom in posledično nagnjenostjo k samomoru. Našli so epigenetske razlike na Nr3c1 promotorju med samomorilci, ki so bili v otroštvu zlorabljeni in takimi, ki niso bili. Zlorabljeni samomorilci so imeli manj mRNA za glukokortikoidni receptor in povečano metilacijo citozina na Nr3c1 promotorju. Tako so naredili povezavo med podganami in ljudmi, ki so jih starši zanemarjali in epigenetsko regulacijo izražanja glukokortikoidnega receptorja v hipokampusu. NGFI-A je transkripcijski faktor, ki omogoča izražanje gena za glukokortikoidni receptor. Ugotovili so, da je metilacija pri samomorilcih, ki so bili zlorabljeni povečana in značilna na specifičnih mestih promotorja. To je povzročilo, da se transkripcijski faktor ni mogel vezati na DNA in posledično se je znižalo prepisovanje mRNA za glukokortikoidni receptor.[3] &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Podoben molekularni mehanizem pa prav tako poveže stres z nagnjenostjo za depresijo.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;VPLIV STRESA NA RAZVOJ DEPRESIJE&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V današnjem času ko nam življenje narekuje hiter tempo, nam pogosto primanjkuje časa za sprostitev. Znanstveniki zato veliko časa posvetijo raziskovanju stresu in boleznim, povezanimi s prevelikim stresom, ki prizadene čedalje več ljudi. Odkrili so, da so epigenetske spremembe zaradi povečane izpostavljenosti stresu, povezane s predispozicijo za depresijo.&lt;br /&gt;
Raziskavo so naredili na miših, ki so se razlikovale v genomu in so kazale drugačno obnašanje na kronični stres. Opazili so, da so tiste miši, ki so bile občutljive na stres, kazale tudi znake depresije. Nadalje so odkrili, da so imele te miši znižan nivo izražanja gena za nevrotrofični faktor glia celic (glial cell-derived neurotrophsic factor, Gdnf), ki je pomemben za regulacijo plastičnosti možganov in je povezan z depresijo. Do tega je prišlo zaradi metilacije DNA za Gdnf gen in modifikacije histonov. &lt;br /&gt;
V raziskavi so uporabili dve vrsti miši: BALB, ki so na stres občutljive in B6 na stres neobčutljive miši. Opazovali so vedenje miši, ki so bile pod kroničnim blagim stresom (chronic ultra-mild stress, CUMS), ki je posledica okolja in psiholoških dejavnikov in ne zaradi prikrajšanja vode in hrane.&lt;br /&gt;
Ko so naredili resekvenacijo promotorja Gdnf obeh sevov, so ugotovili, da med njima ni razlik, zato so predvidevali, da morajo na izražanje tega gena vplivati epigenetske spremembe. Najprej so se posvetili histonom na področjih tega gena. Odkrili so, da je acetilacija precej zmanjšana pri miših, ki so slabo prilagojene na stres. Razlog za to so histonske deacetilaze, ki odstranijo acetilne skupine s histonov. Drugače se obnaša predvsem HDAC2 (histonska deacetilaza 2), saj je mRNA za ta encim veliko več pri miših BALB. Nadalje so odkrili, da stres vpliva na vezavo HDAC2 na Gdnf promotor. Inhibicija deacetilaze pa vodi do odpornosti na stres. Metilacija DNA na mestih, ki jih imenujemo CpG mesta, se ob stresu poveča pri vseh miškah. Metilacija se zgodi na citozinih, kar je stabilen epigenetski proces, ki regulira ekspresijo genov, ker vpliva na vezavo transkripcijskih faktorjev. Ta CpG mesta so blizu mesta začetka transkripcije. Prav ta mesta so ohranjena pri miših, podganah in človeku. Analize so pokazale, da so zaradi stresa pogosto metilirana. Pomembno vlogo pa imajo proteini, ki se vežejo na ta metilirana mesta. Eden izmed njih je MeCP2. Na njega se veže deacetilaza histonov 2, kar povzroči deacetilacijo histona in posledično zavre prepisovanje gena. V miših, ki so bolj odporne na stres, se MeCP2 povezuje z drugim proteinom, imenovanim CREB, ki dejansko promovira transkripcijo. Te informacije bodo zelo pomembne za način zdravljenja in diagnosticiranja nagnjenja k depresiji zaradi kroničnega stresa.[4]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;VPLIV DEPRESIJE MED NOSEČNOSTJO NA RAZVOJ POTOMCA&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Depresija je duševna motnja o kateri govorimo, ko posameznik poleg običajne žalosti kaže znake pobitosti, pesimizma, notranjega nemira, obupa ter (ali) samomorilnosti. Depresija se med drugim izraža tudi v zmanjšani sekreciji nevrotransmiterja serotonina, kar povzroči manjšo eksitacijo nevronov. Depresivne osebe so običajno tudi hitreje razdražljive, saj njihovo telo proizvaja večje količine kortizola, kortikotropin-sproščujočega hormona in noradrenalina. Nosečnice v depresiji so bolj nagnjene k splavu, prezgodnjem  rojstvu, imajo manjšo placento, novorojenčki takšnih mater pa imajo manjšo težo, povišano koncentracijo  kortizola ter zmanjšano koncentracijo serotonina.[] V novejših raziskavah je bilo ugotovljeno, da depresija med nosečnostjo, preko epigenetskih mehanizmov, poveča senzibilnost sistema stresnega odziva (HPA osi) v fetusu. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V nadaljevanju sta omenjeni dve bolje raziskani poti, ki razlagata ozadje epigenetskih sprememb v fetusu, ki lahko pozneje v življenju potomca vplivajo na spremembo  vedenja, čustvenega razvoja ter povečajo možnost razvoja depresije in podobnih mentalnih bolezni.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V prvem primeru depresija posredno povzroči zmanjšanje koncentracije serotonina v možganih fetusa. V možganih mater, ki so bile v 2.trimesečju nosečnosti depresivne, je prišlo do zmanjšanja metiliranosti promotorja SLC6A4 [slika], kar je vodilo do povečane sinteze transmembranskega transporterja serotonina, odgovornega za reabsorpcijo serotonina iz sinaptične špranje. Zmanjšana metilacija promotorja SLC6A4 je prisotna tudi v fetusu, vendar metilacija ni neposredna posledica padca koncentracije materinega serotonina, temveč je posledica širših fizioloških posledic depresije. Plod je v 2. trimesečju  v fazi intenzivne rasti in diferenciacije nevronov, kjer serotonin deluje kot trofičen fakor(nevronski rastni faktor) in regulira nevrogenezo, dendritogenezo in apoptozo nevronov. V primerjavi z materami, lahko zato  zmanjšana koncentracija serotonina v fetusu povzroči močnejše spremembe- drugačno »arhitekturo« možganov, kar se odraža v spremenjenem mentalnem in motoričnem razvoju dojenčka. &lt;br /&gt;
Hkrati depresija matere povzroči zmanjšanje koncentracije glukokortikoidnega receptorja (GR) v plodu, kar naposled vodi do povečane odzivnosti na stres. Iz poskusov na živalih je znano, da izpostavljenost stresu poveča metilacijo na 5’ CpG mestih znotraj nekodirajočega eksona 1(7) v hipokampusu mladiča. Omenjena metilacija veže HDAC (histonsko deacetilazo), kar prepreči acetilacijo histonov. DNA postane težje dostopna za vezavo transkripcijskih faktorjev kot je NGFI-A, kateremu se posledično zmanjša afiniteta vezave na promotor GR. V končni fazi se torej zmanjša transkripcija GR mRNA, kar vodi do zmanjšanja koncentracije GR. &lt;br /&gt;
Podobne rezultate so opazili tudi pri ljudeh, čeprav so, zaradi manjše invazivnosti, raziskovanja omejena na analizo DNA lahko dostopnih telesnih tekočin. Znotraj človeškega eksona 1F (homolog podganjega eksona 1(7)) na genu Nr3c1 se nahaja 13 CpG mest. Med CpG3 in CpG4 je vezavno mesto za transkripcijski faktor NGFI-A. V potomcih nosečnic, ki so bile v 3. trimesečju nosečnosti v depresiji, je bila ugotovljena povečana metilacija citozinov na CpG2 in CpG3 dinukleotidnih mestih. Povišano metilacijo CpG2 so zaznali tudi v potomcih mater, depresivnih v 2. trimesečju nosečnosti. Z analizo DNA potomcev starih 3 mesece so znanstveniki ugotovili, da je le povečana metilacija na CpG3 povezana z večjo odzivnostjo na stres (oslabljeno negativno regulacijo stresnega odziva HPA osi). Primer zdravila proti večanju senzibilnosti na glukokortikoide je trikostatin A. TSA  inhibira histonske deacetilaze (HDAC), torej povzroči večjo izpostavljenost DNA demetilazam, ki z odcepom metila olajšajo vezavo transkripcijskih faktorjev in posledično omogočijo večjo sintezo GR. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Da bi preprečili prenos negativnih vplivov depresivnega stanja nosečnic na potomce, so nosečnice v več raziskavah zdravili z antidepresivi, ki se vežejo na transmembranske receptorje za serotonin in tako preprečujejo reabsorpcijo serotonina (serotonin reuptake inhibitor- SRI) . Posledično se  v sinaptični špranji poveča koncentracija serotonina (5-HT). Večja koncentracija serotonina je skupaj s povišano koncentracijo cAMP v celični kulturi hipokampusa negovanih podganjih mladičev povečala ekspresijo histonske deacetilaze. HDAC se veže na ekson 1(7) in olajša vezavo NGFI-A na promotor in posledično olajša ekspresijo GR mRNA. Pričakovano bi bilo, da uporaba antidepresivov med nosečnostjo, zaradi zvišanja koncentracije serotonina v človeškem fetusu, povzroči podobne učinke, vendar raziskave tega ne potrjujejo.  Večina raziskav ne ugotavlja razlike med potomci, nezdravljenih depresivnih nosečnic ter med potomci, z antidepresivi zdravljenih nosečnic. Vzrok za to bi lahko bila protektivna funkcija placente, ki, ob povečani koncentraciji &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;VPLIV KAJENJA NA RAZVOJ ČLOVEŠKEGA FETUSA&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Poleg vpliva negovanja matere in prenatalnega stresa, povezanega s samomorilnostjo in depresijo pa se pri ljudeh kaže še ena vrsta stresa, ki je posledica načina življenja matere med nosečnostjo in ima tudi epigenetske posledice. Ta vrsta stresa predstavlja uživanje nedovoljenih škodljivih substanc, med katerimi je najbolj raziskovan cigaretni dim. Med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu so bile opažene posledice, ki so vključevale manjšo porodno težo, sindrom nenadne smrti dojenčka ali placenta previa (nenavadna lokacija placente nižje v maternici). V poznem otroštvu in zgodnji adolescenci so subjekti, ki so bili izpostavljeni cigaretnemu dimu matere, imeli bolj izražene hiperaktivnostne motnje pomanjkanja pozornosti in probleme s kopičenjem notranje trebušne maščobe oz. splošno debelostjo ter zdravstvenimi problemi, kot so astma, srčno-žilna obolenja, zmanjšana funkcionalnost pljuč,…&lt;br /&gt;
Izpostavljenost cigaretnemu dimu matere v nosečnosti je povezano s spremembami v možganih ploda in posledično v odraslem vedenju potomcev. Posledice kajenja so lahko epigenetskega izvora-metilacija DNA in genov, pomembnih za razvoj možganov, kot je gen za protein BDNF (brain-derived neurotrophic factor). BDNF je nevrotrofin, rastni faktor, ki deluje v centralnem in perifernem živčnem sistemu, kjer pomaga vzdrževati preživetje obstoječih nevronov in vzpodbuja rast in diferenciacijo novih nevronov in sinaps, zato igra pomembno vlogo v normalnem nevralnem razvoju.&lt;br /&gt;
Raziskovana je bila metilacija DNA v BDNF-6 eksonu. Rezultati predlagajo, da prenatalna izpostavljenost ploda cigaretnemu dimu lahko vodi k dolgoročnemu zmanjšanemu izražanju BDNF gena kot posledica povečanja DNA metilacije v promotorski regiji. V človeški odrasli populaciji je regija možganov, na katero je vpliv kajenja največji orbitofrontal cortex – OFC, to je regija frontalnega režnja v možganih, ki je odgovoren za učinke sprejemanja odločitev in pričakovanj. OFC regulira čustva in vedenje za načrtovanje, povezanim za dojemanje nagrad in kazni. Ugotovili so, da je OFC dovzeten za modifikacije preko materinega kajenja cigaret - prenatalno kajenje inducira napad na plodov OFC, kar vodi do stanjšanja njegove strukture. Materino kajenje cigaret poveča epigenetske modifikacije BDNF gena v potomcih, okrepi metilacijo na CG ponovitvah, najdenih v DNA v krvi izpostavljenih v odrasli dobi. Takšni mehanizmi imajo vpliv na ekspresijo BDNF gena, kar ima lahko kritične posledice na strukturo možganov.[5] &lt;br /&gt;
	Še en dokaz za metilacijo DNA zaradi vpliva kajenja med nosečnostjo so pokazale razlike v DNA metilacijskem vzorcu, prisotnem v otrocih, izpostavljenih cigaretnemu dimu. To so demonstrirali z uporabo 2 ponavljajočih DNA elementov - (LINE1- long interspersed nucleotide element 1) – dolgi vrinjeni nukleotidni element in kratek vrinjen nukleotidni element (AluYb8), ki sta služila kot nadomestna markerja za detekcijo globalne metilacije. Gen-specifične CpG metilacijske razlike pri izpostavljenih otrocih so se pokazale v nižji stopnji metilacije na AluYb8. Vpliv cigaretov na metilacijo LINE1 je bil opazovan na otrocih s skupnim GSTM1 ničtim genotipom. Diferenciacijska metilacija CpG je bila identificirana v 8 genih. 2 gena, AXL in PTPRO sta kazala visoko povečanje metilacijske dejavnosti v izpostavljenih otrocih. Ekspresija teh dveh genov je pod kontrolo DNA metilacije. Gen-specifična hipermetilacija ni unikatna in je bila opazovana tudi v raku, zato imata ta dva gena morda povezavo z rakom in razvojem astme. Globalna hipometilacija (na delih, ki nosijo zapise za konstitutivne gene) naj bi se odražala v kromosomski nestabilnosti in v povišani mutacijski dejavnosti, medtem ko lahko promotorska hipermetilacija (povezana s tkivno-specifičnimi geni) utiša izražanje tumor-supresorskih genov. [6,7]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Z vse boljšim razumevanjem mehanizma epigenetskega uravnavanja izražanja genov postaja vse bolj jasno, da poleg naključnih sprememb v DNA obstajajo tudi usmerjeni mehanizmi, ki pojasnjujejo molekularno ozadje vpliva okolja na razvoj osebka. Vsak osebek lahko torej s svojim načinom življenja, kot recimo s kajenjem in izpostavljenostjo stresnim faktorjem, spreminja acetilacijo histonov in metilacijo DNA in vsaj delno vpliva na delovanje svojega telesa ter potencialni razvoj bolezni. Po drugi strani, pa je splošno prepričanje, da je vsako drugačno delovanje organizma zelo škodljivo, včasih zmotno. Tako je denimo povečana anksioznost podgan, ki niso bile negovane, lahko prednost v nevarnem, stalno spreminjajočem se okolju. Skozi oči evolucije je torej tudi epigenetski prenos na videz negativnih učinkov lahko izjemno koristen.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[1] Lick your rats. [citirano 15.4.2011] http://learn.genetics.utah.edu/content/epigenetics/rats/ &lt;br /&gt;
[2] Glukokortikoidni receptor. Wikipedija. [citirano 15.4.2011] http://en.wikipedia.org/wiki/Glucocorticoid_receptor &lt;br /&gt;
[3] MacGowan, O. P. in drugi. Epigenetic regulation of the glucocorticoid receptor in human brain associates with childhood abuse. Nature neuroscience, 2009, letn. 12, str. 342-348. http://www.nephrologie.insel.ch/fileadmin/nephro/nephro_user/Pdf/Daniel_Lienhard_2_6_2010.pdf&lt;br /&gt;
[4] Uchida, S. in drugi. Epigenetic status of Gdnf in the ventral striatum determines susceptibility and adaptation to daily stressful events. Neuron, 2011, letn. 69, str. 188-190.&lt;br /&gt;
http://74.125.155.132/scholar?q=cache:ZOTDHTtjT5cJ:scholar.google.com/&amp;amp;hl=sl&amp;amp;as_sdt=0&lt;br /&gt;
[5] Shahrdad Lotfipour, Tomas Paus.  Association Between Prenatal Exposure to Maternal Cigarette Smoking and the Brain and Behaviour of Adolescent Offspring.  University of California-Los Angeles, USA The Rotman Research Institute, University of Toronto, Canada. (Published online February 18, 2011)  http://www.child-encyclopedia.com/documents/Lotfipour-PausANGxp1.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[6] Carrie V. Breton, Hyang-Min Byun, Made Wenten, Fei Pan, Allen Yang and Frank D. Gilliland. Prenatal Tobacco Smoke Exposure Affects Global and Gene-specific DNA Methylation. (Originally Published in Press, on June 4, 2009) http://ajrccm.atsjournals.org/cgi/reprint/180/5/462.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[7] Frederica Perera, JulieHerbstman. Article in press. Prenatal environmental exposures, epigenetics, and disease. Columbia Center for Children’s Environmental Health, Mailman School of Public Health, Columbia University, New York, United States. 21 May 2010  Published by Elsevier Inc. 2011&lt;br /&gt;
http://ccceh.hs.columbia.edu/pdf-papers/PereraReproToxic2011.pdf&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>Nives Naraglav</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Epigenetske_spremembe_kot_posledica_na%C4%8Dina_%C5%BEivljenja_-_psiholo%C5%A1ki_dejavniki&amp;diff=6068</id>
		<title>Epigenetske spremembe kot posledica načina življenja - psihološki dejavniki</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Epigenetske_spremembe_kot_posledica_na%C4%8Dina_%C5%BEivljenja_-_psiholo%C5%A1ki_dejavniki&amp;diff=6068"/>
		<updated>2011-04-18T19:32:19Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;Nives Naraglav: &lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Življenje današnjega človeka je polno stresa. Z njim so povezane mnoge psihološke bolezni, kot sta depresija in nagnjenost k samomorilnosti. Nekateri posežejo po cigaretih, da bi se odpočili od stresa, in posledično postanejo zasvojeni. Vsi ti dejavniki vplivajo na naše telo in potomce. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;VPLIV NEGOVANJA MLADIČEV NA RAZVOJ SISTEMA STRESNEGA ODZIVA&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Pomemben vpliv na epigenetske spremembe ima posebej mati v zgodnjem otroštvu. Kako pozorna je in koliko časa nameni negovanju, vpliva na gene potomcev. Raziskave so potekale predvsem na podganah, ki so imele skrbne in neskrbne matere. Ugotovili so, da so z lizanjem mladičev, le te pripravile na poznejše življenje. Podgane, ki so bile negovane, so proizvedle manj stresnega hormona in so bile bolj sproščene, medtem ko so tiste podgane, ki so jih matere bolj zanemarjale, v stresnih situacijah proizvedle več hormonov in so se slabše prilagodile na stres.[1]&lt;br /&gt;
V stresnem odgovoru sodelujejo živčni sistem in stresni hormoni. Povezava med hipotalamusom, hipofizo in nadledvičnimi žlezami je osrednja pot hormonov, ki sodelujejo pri boju s stresom. Ko smo v stresni situaciji, se začne v hipotalamusu izločati kortikotropin sproščujoči hormon CRH, ki potuje v hipofizo, kjer se pod njegovim vplivom začne izločati adrenokortikotropični hormon ACTH, ki se sprosti v kri. Ta stimulira nadledvično žlezo k izločanju kortizola in adrenalina. Oba hormona nam pomagata pri premagovanju stresne situacije s pospešenim srčnim utripom, povečanim krvnim pritiskom, povečano glukoneogenezo in tako naprej. Kortizol pa se nato veže na receptorje, ki se nahajajo v hipokampusu, ki da ukaz, da se stresni odgovor zaključi. Zanimivo je, kako se to dejansko zgodi.&lt;br /&gt;
Glukokortikoidni receptor (GR) je v neaktivni obliki v citosolu povezan s proteini toplotnega šoka (stresnimi proteini). Ko se nanj veže kortizol, se ti proteini sprostijo. Aktiviran receptor ima dve funkciji: homodimerizacijo in vstop v jedro, kjer regulira transkripcijo, ter represijo transkripcijskih faktorjev NF-κB in AP-1.[2] Obstaja tudi negativna povratna zveza s hipokampusom, ki sprejme signal, da je bil GR aktiviran, in ustavi stresni odgovor.[1] Torej več ko je GR, hitreje si opomoremo od stresa. &lt;br /&gt;
Količina GR je odvisna od metilacije promotorja za glukokortikoidni receptor. Gen, ki zapisuje glukokortikoidni receptor se imenuje Nr3c1 in se nahaja na petem kromosomu. Pri podganah so ugotovili povezavo med negovanjem mladičev in epigenetsko spremembo izražanja gena za glukokortikodni receptor. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;POVEZAVA MED ZLORABO V OTROŠTVU IN SAMOMOROM&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Stresne razmere v otroštvu lahko vodijo do nekaterih epigenetskih modifikacij. Pri ljudeh so opazili povezavo med zlorabo v otroštvu in spremenjenim HPA (hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza) stresnim odzivom in posledično nagnjenostjo k samomoru. Našli so epigenetske razlike na Nr3c1 promotorju med samomorilci, ki so bili v otroštvu zlorabljeni in takimi, ki niso bili. Zlorabljeni samomorilci so imeli manj mRNA za glukokortikoidni receptor in povečano metilacijo citozina na Nr3c1 promotorju. Tako so naredili povezavo med podganami in ljudmi, ki so jih starši zanemarjali in epigenetsko regulacijo izražanja glukokortikoidnega receptorja v hipokampusu. NGFI-A je transkripcijski faktor, ki omogoča izražanje gena za glukokortikoidni receptor. Ugotovili so, da je metilacija pri samomorilcih, ki so bili zlorabljeni povečana in značilna na specifičnih mestih promotorja. To je povzročilo, da se transkripcijski faktor ni mogel vezati na DNA in posledično se je znižalo prepisovanje mRNA za glukokortikoidni receptor.[3] &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Podoben molekularni mehanizem pa prav tako poveže stres z nagnjenostjo za depresijo.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;VPLIV STRESA NA RAZVOJ DEPRESIJE&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V današnjem času ko nam življenje narekuje hiter tempo, nam pogosto primanjkuje časa za sprostitev. Znanstveniki zato veliko časa posvetijo raziskovanju stresu in boleznim, povezanimi s prevelikim stresom, ki prizadene čedalje več ljudi. Odkrili so, da so epigenetske spremembe zaradi povečane izpostavljenosti stresu, povezane s predispozicijo za depresijo.&lt;br /&gt;
Raziskavo so naredili na miših, ki so se razlikovale v genomu in so kazale drugačno obnašanje na kronični stres. Opazili so, da so tiste miši, ki so bile občutljive na stres, kazale tudi znake depresije. Nadalje so odkrili, da so imele te miši znižan nivo izražanja gena za nevrotrofični faktor glia celic (glial cell-derived neurotrophsic factor, Gdnf), ki je pomemben za regulacijo plastičnosti možganov in je povezan z depresijo. Do tega je prišlo zaradi metilacije DNA za Gdnf gen in modifikacije histonov. &lt;br /&gt;
V raziskavi so uporabili dve vrsti miši: BALB, ki so na stres občutljive in B6 na stres neobčutljive miši. Opazovali so vedenje miši, ki so bile pod kroničnim blagim stresom (chronic ultra-mild stress, CUMS), ki je posledica okolja in psiholoških dejavnikov in ne zaradi prikrajšanja vode in hrane.&lt;br /&gt;
Ko so naredili resekvenacijo promotorja Gdnf obeh sevov, so ugotovili, da med njima ni razlik, zato so predvidevali, da morajo na izražanje tega gena vplivati epigenetske spremembe. Najprej so se posvetili histonom na področjih tega gena. Odkrili so, da je acetilacija precej zmanjšana pri miših, ki so slabo prilagojene na stres. Razlog za to so histonske deacetilaze, ki odstranijo acetilne skupine s histonov. Drugače se obnaša predvsem HDAC2 (histonska deacetilaza 2), saj je mRNA za ta encim veliko več pri miših BALB. Nadalje so odkrili, da stres vpliva na vezavo HDAC2 na Gdnf promotor. Inhibicija deacetilaze pa vodi do odpornosti na stres. Metilacija DNA na mestih, ki jih imenujemo CpG mesta, se ob stresu poveča pri vseh miškah. Metilacija se zgodi na citozinih, kar je stabilen epigenetski proces, ki regulira ekspresijo genov, ker vpliva na vezavo transkripcijskih faktorjev. Ta CpG mesta so blizu mesta začetka transkripcije. Prav ta mesta so ohranjena pri miših, podganah in človeku. Analize so pokazale, da so zaradi stresa pogosto metilirana. Pomembno vlogo pa imajo proteini, ki se vežejo na ta metilirana mesta. Eden izmed njih je MeCP2. Na njega se veže deacetilaza histonov 2, kar povzroči deacetilacijo histona in posledično zavre prepisovanje gena. V miših, ki so bolj odporne na stres, se MeCP2 povezuje z drugim proteinom, imenovanim CREB, ki dejansko promovira transkripcijo. Te informacije bodo zelo pomembne za način zdravljenja in diagnosticiranja nagnjenja k depresiji zaradi kroničnega stresa.[4]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;VPLIV DEPRESIJE MED NOSEČNOSTJO NA RAZVOJ POTOMCA&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Depresija je duševna motnja o kateri govorimo, ko posameznik poleg običajne žalosti kaže znake pobitosti, pesimizma, notranjega nemira, obupa ter (ali) samomorilnosti. Depresija se med drugim izraža tudi v zmanjšani sekreciji nevrotransmiterja serotonina, kar povzroči manjšo eksitacijo nevronov. Depresivne osebe so običajno tudi hitreje razdražljive, saj njihovo telo proizvaja večje količine kortizola, kortikotropin-sproščujočega hormona in noradrenalina. Nosečnice v depresiji so bolj nagnjene k splavu, prezgodnjem  rojstvu, imajo manjšo placento, novorojenčki takšnih mater pa imajo manjšo težo, povišano koncentracijo  kortizola ter zmanjšano koncentracijo serotonina.[] V novejših raziskavah je bilo ugotovljeno, da depresija med nosečnostjo, preko epigenetskih mehanizmov, poveča senzibilnost sistema stresnega odziva (HPA osi) v fetusu. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V nadaljevanju sta omenjeni dve bolje raziskani poti, ki razlagata ozadje epigenetskih sprememb v fetusu, ki lahko pozneje v življenju potomca vplivajo na spremembo  vedenja, čustvenega razvoja ter povečajo možnost razvoja depresije in podobnih mentalnih bolezni.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V prvem primeru depresija posredno povzroči zmanjšanje koncentracije serotonina v možganih fetusa. V možganih mater, ki so bile v 2.trimesečju nosečnosti depresivne, je prišlo do zmanjšanja metiliranosti promotorja SLC6A4 [slika], kar je vodilo do povečane sinteze transmembranskega transporterja serotonina, odgovornega za reabsorpcijo serotonina iz sinaptične špranje. Zmanjšana metilacija promotorja SLC6A4 je prisotna tudi v fetusu, vendar metilacija ni neposredna posledica padca koncentracije materinega serotonina, temveč je posledica širših fizioloških posledic depresije. Plod je v 2. trimesečju  v fazi intenzivne rasti in diferenciacije nevronov, kjer serotonin deluje kot trofičen fakor(nevronski rastni faktor) in regulira nevrogenezo, dendritogenezo in apoptozo nevronov. V primerjavi z materami, lahko zato  zmanjšana koncentracija serotonina v fetusu povzroči močnejše spremembe- drugačno »arhitekturo« možganov, kar se odraža v spremenjenem mentalnem in motoričnem razvoju dojenčka. &lt;br /&gt;
Hkrati depresija matere povzroči zmanjšanje koncentracije glukokortikoidnega receptorja (GR) v plodu, kar naposled vodi do povečane odzivnosti na stres. Iz poskusov na živalih je znano, da izpostavljenost stresu poveča metilacijo na 5’ CpG mestih znotraj nekodirajočega eksona 1(7) v hipokampusu mladiča. Omenjena metilacija veže HDAC (histonsko deacetilazo), kar prepreči acetilacijo histonov. DNA postane težje dostopna za vezavo transkripcijskih faktorjev kot je NGFI-A, kateremu se posledično zmanjša afiniteta vezave na promotor GR. V končni fazi se torej zmanjša transkripcija GR mRNA, kar vodi do zmanjšanja koncentracije GR. &lt;br /&gt;
Podobne rezultate so opazili tudi pri ljudeh, čeprav so, zaradi manjše invazivnosti, raziskovanja omejena na analizo DNA lahko dostopnih telesnih tekočin. Znotraj človeškega eksona 1F (homolog podganjega eksona 1(7)) na genu Nr3c1 se nahaja 13 CpG mest. Med CpG3 in CpG4 je vezavno mesto za transkripcijski faktor NGFI-A. V potomcih nosečnic, ki so bile v 3. trimesečju nosečnosti v depresiji, je bila ugotovljena povečana metilacija citozinov na CpG2 in CpG3 dinukleotidnih mestih. Povišano metilacijo CpG2 so zaznali tudi v potomcih mater, depresivnih v 2. trimesečju nosečnosti. Z analizo DNA potomcev starih 3 mesece so znanstveniki ugotovili, da je le povečana metilacija na CpG3 povezana z večjo odzivnostjo na stres (oslabljeno negativno regulacijo stresnega odziva HPA osi). Primer zdravila proti večanju senzibilnosti na glukokortikoide je trikostatin A. TSA  inhibira histonske deacetilaze (HDAC), torej povzroči večjo izpostavljenost DNA demetilazam, ki z odcepom metila olajšajo vezavo transkripcijskih faktorjev in posledično omogočijo večjo sintezo GR. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Da bi preprečili prenos negativnih vplivov depresivnega stanja nosečnic na potomce, so nosečnice v več raziskavah zdravili z antidepresivi, ki se vežejo na transmembranske receptorje za serotonin in tako preprečujejo reabsorpcijo serotonina (serotonin reuptake inhibitor- SRI) . Posledično se  v sinaptični špranji poveča koncentracija serotonina (5-HT). Večja koncentracija serotonina je skupaj s povišano koncentracijo cAMP v celični kulturi hipokampusa negovanih podganjih mladičev povečala ekspresijo histonske deacetilaze. HDAC se veže na ekson 1(7) in olajša vezavo NGFI-A na promotor in posledično olajša ekspresijo GR mRNA. Pričakovano bi bilo, da uporaba antidepresivov med nosečnostjo, zaradi zvišanja koncentracije serotonina v človeškem fetusu, povzroči podobne učinke, vendar raziskave tega ne potrjujejo.  Večina raziskav ne ugotavlja razlike med potomci, nezdravljenih depresivnih nosečnic ter med potomci, z antidepresivi zdravljenih nosečnic. Vzrok za to bi lahko bila protektivna funkcija placente, ki, ob povečani koncentraciji &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;VPLIV KAJENJA NA RAZVOJ ČLOVEŠKEGA FETUSA&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Poleg vpliva negovanja matere in prenatalnega stresa, povezanega s samomorilnostjo in depresijo pa se pri ljudeh kaže še ena vrsta stresa, ki je posledica načina življenja matere med nosečnostjo in ima tudi epigenetske posledice. Ta vrsta stresa predstavlja uživanje nedovoljenih škodljivih substanc, med katerimi je najbolj raziskovan cigaretni dim. Med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu so bile opažene posledice, ki so vključevale manjšo porodno težo, sindrom nenadne smrti dojenčka ali placenta previa (nenavadna lokacija placente nižje v maternici). V poznem otroštvu in zgodnji adolescenci so subjekti, ki so bili izpostavljeni cigaretnemu dimu matere, imeli bolj izražene hiperaktivnostne motnje pomanjkanja pozornosti in probleme s kopičenjem notranje trebušne maščobe oz. splošno debelostjo ter zdravstvenimi problemi, kot so astma, srčno-žilna obolenja, zmanjšana funkcionalnost pljuč,…&lt;br /&gt;
Izpostavljenost cigaretnemu dimu matere v nosečnosti je povezano s spremembami v možganih ploda in posledično v odraslem vedenju potomcev. Posledice kajenja so lahko epigenetskega izvora-metilacija DNA in genov, pomembnih za razvoj možganov, kot je gen za protein BDNF (brain-derived neurotrophic factor). BDNF je nevrotrofin, rastni faktor, ki deluje v centralnem in perifernem živčnem sistemu, kjer pomaga vzdrževati preživetje obstoječih nevronov in vzpodbuja rast in diferenciacijo novih nevronov in sinaps, zato igra pomembno vlogo v normalnem nevralnem razvoju.&lt;br /&gt;
Raziskovana je bila metilacija DNA v BDNF-6 eksonu. Rezultati predlagajo, da prenatalna izpostavljenost ploda cigaretnemu dimu lahko vodi k dolgoročnemu zmanjšanemu izražanju BDNF gena kot posledica povečanja DNA metilacije v promotorski regiji. V človeški odrasli populaciji je regija možganov, na katero je vpliv kajenja največji orbitofrontal cortex – OFC, to je regija frontalnega režnja v možganih, ki je odgovoren za učinke sprejemanja odločitev in pričakovanj. OFC regulira čustva in vedenje za načrtovanje, povezanim za dojemanje nagrad in kazni. Ugotovili so, da je OFC dovzeten za modifikacije preko materinega kajenja cigaret - prenatalno kajenje inducira napad na plodov OFC, kar vodi do stanjšanja njegove strukture. Materino kajenje cigaret poveča epigenetske modifikacije BDNF gena v potomcih, okrepi metilacijo na CG ponovitvah, najdenih v DNA v krvi izpostavljenih v odrasli dobi. Takšni mehanizmi imajo vpliv na ekspresijo BDNF gena, kar ima lahko kritične posledice na strukturo možganov.[5] &lt;br /&gt;
	Še en dokaz za metilacijo DNA zaradi vpliva kajenja med nosečnostjo so pokazale razlike v DNA metilacijskem vzorcu, prisotnem v otrocih, izpostavljenih cigaretnemu dimu. To so demonstrirali z uporabo 2 ponavljajočih DNA elementov - (LINE1- long interspersed nucleotide element 1) – dolgi vrinjeni nukleotidni element in kratek vrinjen nukleotidni element (AluYb8), ki sta služila kot nadomestna markerja za detekcijo globalne metilacije. Gen-specifične CpG metilacijske razlike pri izpostavljenih otrocih so se pokazale v nižji stopnji metilacije na AluYb8. Vpliv cigaretov na metilacijo LINE1 je bil opazovan na otrocih s skupnim GSTM1 ničtim genotipom. Diferenciacijska metilacija CpG je bila identificirana v 8 genih. 2 gena, AXL in PTPRO sta kazala visoko povečanje metilacijske dejavnosti v izpostavljenih otrocih. Ekspresija teh dveh genov je pod kontrolo DNA metilacije. Gen-specifična hipermetilacija ni unikatna in je bila opazovana tudi v raku, zato imata ta dva gena morda povezavo z rakom in razvojem astme. Globalna hipometilacija (na delih, ki nosijo zapise za konstitutivne gene) naj bi se odražala v kromosomski nestabilnosti in v povišani mutacijski dejavnosti, medtem ko lahko promotorska hipermetilacija (povezana s tkivno-specifičnimi geni) utiša izražanje tumor-supresorskih genov. [6,7]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Z vse boljšim razumevanjem mehanizma epigenetskega uravnavanja izražanja genov postaja vse bolj jasno, da poleg naključnih sprememb v DNA obstajajo tudi usmerjeni mehanizmi, ki pojasnjujejo molekularno ozadje vpliva okolja na razvoj osebka. Vsak osebek lahko torej s svojim načinom življenja, kot recimo s kajenjem in izpostavljenostjo stresnim faktorjem, spreminja acetilacijo histonov in metilacijo DNA in vsaj delno vpliva na delovanje svojega telesa ter potencialni razvoj bolezni. Po drugi strani, pa je splošno prepričanje, da je vsako drugačno delovanje organizma zelo škodljivo, včasih zmotno. Tako je denimo povečana anksioznost podgan, ki niso bile negovane, lahko prednost v nevarnem, stalno spreminjajočem se okolju. Skozi oči evolucije je torej tudi epigenetski prenos na videz negativnih učinkov lahko izjemno koristen.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[1] Lick your rats. [citirano 15.4.2011] http://learn.genetics.utah.edu/content/epigenetics/rats/ &lt;br /&gt;
[2] Glukokortikoidni receptor. Wikipedija. [citirano 15.4.2011] http://en.wikipedia.org/wiki/Glucocorticoid_receptor &lt;br /&gt;
[3] MacGowan, O. P. in drugi. Epigenetic regulation of the glucocorticoid receptor in human brain associates with childhood abuse. Nature neuroscience, 2009, letn. 12, str. 342-348. http://www.nephrologie.insel.ch/fileadmin/nephro/nephro_user/Pdf/Daniel_Lienhard_2_6_2010.pdf&lt;br /&gt;
[4] Uchida, S. in drugi. Epigenetic status of Gdnf in the ventral striatum determines susceptibility and adaptation to daily stressful events. Neuron, 2011, letn. 69, str. 188-190.&lt;br /&gt;
http://74.125.155.132/scholar?q=cache:ZOTDHTtjT5cJ:scholar.google.com/&amp;amp;hl=sl&amp;amp;as_sdt=0&lt;br /&gt;
[5] Shahrdad Lotfipour, Tomas Paus.  Association Between Prenatal Exposure to Maternal Cigarette Smoking and the Brain and Behaviour of Adolescent Offspring.  University of California-Los Angeles, USA The Rotman Research Institute, University of Toronto, Canada. (Published online February 18, 2011)  http://www.child-encyclopedia.com/documents/Lotfipour-PausANGxp1.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[6] Carrie V. Breton, Hyang-Min Byun, Made Wenten, Fei Pan, Allen Yang and Frank D. Gilliland. Prenatal Tobacco Smoke Exposure Affects Global and Gene-specific DNA Methylation. (Originally Published in Press, on June 4, 2009) http://ajrccm.atsjournals.org/cgi/reprint/180/5/462.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[7] Frederica Perera, JulieHerbstman. Article in press. Prenatal environmental exposures, epigenetics, and disease. Columbia Center for Children’s Environmental Health, Mailman School of Public Health, Columbia University, New York, United States. 21 May 2010  Published by Elsevier Inc. 2011&lt;br /&gt;
http://ccceh.hs.columbia.edu/pdf-papers/PereraReproToxic2011.pdf&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>Nives Naraglav</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Epigenetske_spremembe_kot_posledica_na%C4%8Dina_%C5%BEivljenja_-_psiholo%C5%A1ki_dejavniki&amp;diff=6062</id>
		<title>Epigenetske spremembe kot posledica načina življenja - psihološki dejavniki</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Epigenetske_spremembe_kot_posledica_na%C4%8Dina_%C5%BEivljenja_-_psiholo%C5%A1ki_dejavniki&amp;diff=6062"/>
		<updated>2011-04-18T19:25:40Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;Nives Naraglav: &lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Življenje današnjega človeka je polno stresa. Z njim so povezane mnoge psihološke bolezni, kot sta depresija in nagnjenost k samomorilnosti. Nekateri posežejo po cigaretih, da bi se odpočili od stresa, in posledično postanejo zasvojeni. Vsi ti dejavniki vplivajo na naše telo in potomce. V nadaljevanju predstavljamo nekaj primerov epigenetskih sprememb in mehanizmov, zaradi katerih smo se epigenetsko spremenili. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;VPLIV NEGOVANJA MLADIČEV NA RAZVOJ SISTEMA STRESNEGA ODZIVA&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Pomemben vpliv na epigenetske spremembe ima posebej mati v zgodnjem otroštvu. Kako pozorna je in koliko časa nameni negovanju, vpliva na gene potomcev. Raziskave so potekale predvsem na podganah, ki so imele skrbne in neskrbne matere. Ugotovili so, da so z lizanjem mladičev, le te pripravile na poznejše življenje. Podgane, ki so bile negovane, so proizvedle manj stresnega hormona in so bile bolj sproščene, medtem ko so tiste podgane, ki so jih matere bolj zanemarjale, v stresnih situacijah proizvedle več hormonov in so se slabše prilagodile na stres.[1]&lt;br /&gt;
V stresnem odgovoru sodelujejo živčni sistem in stresni hormoni. Povezava med hipotalamusom, hipofizo in nadledvičnimi žlezami je osrednja pot hormonov, ki sodelujejo pri boju s stresom. Ko smo v stresni situaciji, se začne v hipotalamusu izločati kortikotropin sproščujoči hormon CRH, ki potuje v hipofizo, kjer se pod njegovim vplivom začne izločati adrenokortikotropični hormon ACTH, ki se sprosti v kri. Ta stimulira nadledvično žlezo k izločanju kortizola in adrenalina. Oba hormona nam pomagata pri premagovanju stresne situacije s pospešenim srčnim utripom, povečanim krvnim pritiskom, povečano glukoneogenezo in tako naprej. Kortizol pa se nato veže na receptorje, ki se nahajajo v hipokampusu, ki da ukaz, da se stresni odgovor zaključi. Zanimivo je, kako se to dejansko zgodi.&lt;br /&gt;
Glukokortikoidni receptor (GR) je v neaktivni obliki v citosolu povezan s proteini toplotnega šoka (stresnimi proteini). Ko se nanj veže kortizol, se ti proteini sprostijo. Aktiviran receptor ima dve funkciji: homodimerizacijo in vstop v jedro, kjer regulira transkripcijo, ter represijo transkripcijskih faktorjev NF-κB in AP-1.[2] Obstaja tudi negativna povratna zveza s hipokampusom, ki sprejme signal, da je bil GR aktiviran, in ustavi stresni odgovor.[1] Torej več ko je GR, hitreje si opomoremo od stresa. &lt;br /&gt;
Količina GR je odvisna od metilacije promotorja za glukokortikoidni receptor. Gen, ki zapisuje glukokortikoidni receptor se imenuje Nr3c1 in se nahaja na petem kromosomu. Pri podganah so ugotovili povezavo med negovanjem mladičev in epigenetsko spremembo izražanja gena za glukokortikodni receptor. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;POVEZAVA MED ZLORABO V OTROŠTVU IN SAMOMOROM&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Stresne razmere v otroštvu lahko vodijo do nekaterih epigenetskih modifikacij. Pri ljudeh so opazili povezavo med zlorabo v otroštvu in spremenjenim HPA (hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza) stresnim odzivom in posledično nagnjenostjo k samomoru. Našli so epigenetske razlike na Nr3c1 promotorju med samomorilci, ki so bili v otroštvu zlorabljeni in takimi, ki niso bili. Zlorabljeni samomorilci so imeli manj mRNA za glukokortikoidni receptor in povečano metilacijo citozina na Nr3c1 promotorju. Tako so naredili povezavo med podganami in ljudmi, ki so jih starši zanemarjali in epigenetsko regulacijo izražanja glukokortikoidnega receptorja v hipokampusu. NGFI-A je transkripcijski faktor, ki omogoča izražanje gena za glukokortikoidni receptor. Ugotovili so, da je metilacija pri samomorilcih, ki so bili zlorabljeni povečana in značilna na specifičnih mestih promotorja. To je povzročilo, da se transkripcijski faktor ni mogel vezati na DNA in posledično se je znižalo prepisovanje mRNA za glukokortikoidni receptor.[3] &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Podoben molekularni mehanizem pa prav tako poveže stres z nagnjenostjo za depresijo.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;VPLIV STRESA NA RAZVOJ DEPRESIJE&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V današnjem času ko nam življenje narekuje hiter tempo, nam pogosto primanjkuje časa za sprostitev. Znanstveniki zato veliko časa posvetijo raziskovanju stresu in boleznim, povezanimi s prevelikim stresom, ki prizadene čedalje več ljudi. Odkrili so, da so epigenetske spremembe zaradi povečane izpostavljenosti stresu, povezane s predispozicijo za depresijo.&lt;br /&gt;
Raziskavo so naredili na miših, ki so se razlikovale v genomu in so kazale drugačno obnašanje na kronični stres. Opazili so, da so tiste miši, ki so bile občutljive na stres, kazale tudi znake depresije. Nadalje so odkrili, da so imele te miši znižan nivo izražanja gena za nevrotrofični faktor glia celic (glial cell-derived neurotrophsic factor, Gdnf), ki je pomemben za regulacijo plastičnosti možganov in je povezan z depresijo. Do tega je prišlo zaradi metilacije DNA za Gdnf gen in modifikacije histonov. &lt;br /&gt;
V raziskavi so uporabili dve vrsti miši: BALB, ki so na stres občutljive in B6 na stres neobčutljive miši. Opazovali so vedenje miši, ki so bile pod kroničnim blagim stresom (chronic ultra-mild stress, CUMS), ki je posledica okolja in psiholoških dejavnikov in ne zaradi prikrajšanja vode in hrane.&lt;br /&gt;
Ko so naredili resekvenacijo promotorja Gdnf obeh sevov, so ugotovili, da med njima ni razlik, zato so predvidevali, da morajo na izražanje tega gena vplivati epigenetske spremembe. Najprej so se posvetili histonom na področjih tega gena. Odkrili so, da je acetilacija precej zmanjšana pri miših, ki so slabo prilagojene na stres. Razlog za to so histonske deacetilaze, ki odstranijo acetilne skupine s histonov. Drugače se obnaša predvsem HDAC2 (histonska deacetilaza 2), saj je mRNA za ta encim veliko več pri miših BALB. Nadalje so odkrili, da stres vpliva na vezavo HDAC2 na Gdnf promotor. Inhibicija deacetilaze pa vodi do odpornosti na stres. Metilacija DNA na mestih, ki jih imenujemo CpG mesta, se ob stresu poveča pri vseh miškah. Metilacija se zgodi na citozinih, kar je stabilen epigenetski proces, ki regulira ekspresijo genov, ker vpliva na vezavo transkripcijskih faktorjev. Ta CpG mesta so blizu mesta začetka transkripcije. Prav ta mesta so ohranjena pri miših, podganah in človeku. Analize so pokazale, da so zaradi stresa pogosto metilirana. Pomembno vlogo pa imajo proteini, ki se vežejo na ta metilirana mesta. Eden izmed njih je MeCP2. Na njega se veže deacetilaza histonov 2, kar povzroči deacetilacijo histona in posledično zavre prepisovanje gena. V miših, ki so bolj odporne na stres, se MeCP2 povezuje z drugim proteinom, imenovanim CREB, ki dejansko promovira transkripcijo. Te informacije bodo zelo pomembne za način zdravljenja in diagnosticiranja nagnjenja k depresiji zaradi kroničnega stresa.[4]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;VPLIV DEPRESIJE MED NOSEČNOSTJO NA RAZVOJ POTOMCA&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Depresija je duševna motnja o kateri govorimo, ko posameznik poleg običajne žalosti kaže znake pobitosti, pesimizma, notranjega nemira, obupa ter (ali) samomorilnosti. Depresija se med drugim izraža tudi v zmanjšani sekreciji nevrotransmiterja serotonina, kar povzroči manjšo eksitacijo nevronov. Depresivne osebe so običajno tudi hitreje razdražljive, saj njihovo telo proizvaja večje količine kortizola, kortikotropin-sproščujočega hormona in noradrenalina. Nosečnice v depresiji so bolj nagnjene k splavu, prezgodnjem  rojstvu, imajo manjšo placento, novorojenčki takšnih mater pa imajo manjšo težo, povišano koncentracijo  kortizola ter zmanjšano koncentracijo serotonina.[] V novejših raziskavah je bilo ugotovljeno, da depresija med nosečnostjo, preko epigenetskih mehanizmov, poveča senzibilnost sistema stresnega odziva (HPA osi) v fetusu. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V nadaljevanju sta omenjeni dve bolje raziskani poti, ki razlagata ozadje epigenetskih sprememb v fetusu, ki lahko pozneje v življenju potomca vplivajo na spremembo  vedenja, čustvenega razvoja ter povečajo možnost razvoja depresije in podobnih mentalnih bolezni.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V prvem primeru depresija posredno povzroči zmanjšanje koncentracije serotonina v možganih fetusa. V možganih mater, ki so bile v 2.trimesečju nosečnosti depresivne, je prišlo do zmanjšanja metiliranosti promotorja SLC6A4 [slika], kar je vodilo do povečane sinteze transmembranskega transporterja serotonina, odgovornega za reabsorpcijo serotonina iz sinaptične špranje. Zmanjšana metilacija promotorja SLC6A4 je prisotna tudi v fetusu, vendar metilacija ni neposredna posledica padca koncentracije materinega serotonina, temveč je posledica širših fizioloških posledic depresije. Plod je v 2. trimesečju  v fazi intenzivne rasti in diferenciacije nevronov, kjer serotonin deluje kot trofičen fakor(nevronski rastni faktor) in regulira nevrogenezo, dendritogenezo in apoptozo nevronov. V primerjavi z materami, lahko zato  zmanjšana koncentracija serotonina v fetusu povzroči močnejše spremembe- drugačno »arhitekturo« možganov, kar se odraža v spremenjenem mentalnem in motoričnem razvoju dojenčka. &lt;br /&gt;
Hkrati depresija matere povzroči zmanjšanje koncentracije glukokortikoidnega receptorja (GR) v plodu, kar naposled vodi do povečane odzivnosti na stres. Iz poskusov na živalih je znano, da izpostavljenost stresu poveča metilacijo na 5’ CpG mestih znotraj nekodirajočega eksona 1(7) v hipokampusu mladiča. Omenjena metilacija veže HDAC (histonsko deacetilazo), kar prepreči acetilacijo histonov. DNA postane težje dostopna za vezavo transkripcijskih faktorjev kot je NGFI-A, kateremu se posledično zmanjša afiniteta vezave na promotor GR. V končni fazi se torej zmanjša transkripcija GR mRNA, kar vodi do zmanjšanja koncentracije GR. &lt;br /&gt;
Podobne rezultate so opazili tudi pri ljudeh, čeprav so, zaradi manjše invazivnosti, raziskovanja omejena na analizo DNA lahko dostopnih telesnih tekočin. Znotraj človeškega eksona 1F (homolog podganjega eksona 1(7)) na genu Nr3c1 se nahaja 13 CpG mest. Med CpG3 in CpG4 je vezavno mesto za transkripcijski faktor NGFI-A. V potomcih nosečnic, ki so bile v 3. trimesečju nosečnosti v depresiji, je bila ugotovljena povečana metilacija citozinov na CpG2 in CpG3 dinukleotidnih mestih. Povišano metilacijo CpG2 so zaznali tudi v potomcih mater, depresivnih v 2. trimesečju nosečnosti. Z analizo DNA potomcev starih 3 mesece so znanstveniki ugotovili, da je le povečana metilacija na CpG3 povezana z večjo odzivnostjo na stres (oslabljeno negativno regulacijo stresnega odziva HPA osi). Primer zdravila proti večanju senzibilnosti na glukokortikoide je trikostatin A. TSA  inhibira histonske deacetilaze (HDAC), torej povzroči večjo izpostavljenost DNA demetilazam, ki z odcepom metila olajšajo vezavo transkripcijskih faktorjev in posledično omogočijo večjo sintezo GR. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Da bi preprečili prenos negativnih vplivov depresivnega stanja nosečnic na potomce, so nosečnice v več raziskavah zdravili z antidepresivi, ki se vežejo na transmembranske receptorje za serotonin in tako preprečujejo reabsorpcijo serotonina (serotonin reuptake inhibitor- SRI) . Posledično se  v sinaptični špranji poveča koncentracija serotonina (5-HT). Večja koncentracija serotonina je skupaj s povišano koncentracijo cAMP v celični kulturi hipokampusa negovanih podganjih mladičev povečala ekspresijo histonske deacetilaze. HDAC se veže na ekson 1(7) in olajša vezavo NGFI-A na promotor in posledično olajša ekspresijo GR mRNA. Pričakovano bi bilo, da uporaba antidepresivov med nosečnostjo, zaradi zvišanja koncentracije serotonina v človeškem fetusu, povzroči podobne učinke, vendar raziskave tega ne potrjujejo.  Večina raziskav ne ugotavlja razlike med potomci, nezdravljenih depresivnih nosečnic ter med potomci, z antidepresivi zdravljenih nosečnic. Vzrok za to bi lahko bila protektivna funkcija placente, ki, ob povečani koncentraciji &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;VPLIV KAJENJA NA RAZVOJ ČLOVEŠKEGA FETUSA&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Poleg vpliva negovanja matere in prenatalnega stresa, povezanega s samomorilnostjo in depresijo pa se pri ljudeh kaže še ena vrsta stresa, ki je posledica načina življenja matere med nosečnostjo in ima tudi epigenetske posledice. Ta vrsta stresa predstavlja uživanje nedovoljenih škodljivih substanc, med katerimi je najbolj raziskovan cigaretni dim. Med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu so bile opažene posledice, ki so vključevale manjšo porodno težo, sindrom nenadne smrti dojenčka ali placenta previa (nenavadna lokacija placente nižje v maternici). V poznem otroštvu in zgodnji adolescenci so subjekti, ki so bili izpostavljeni cigaretnemu dimu matere, imeli bolj izražene hiperaktivnostne motnje pomanjkanja pozornosti in probleme s kopičenjem notranje trebušne maščobe oz. splošno debelostjo ter zdravstvenimi problemi, kot so astma, srčno-žilna obolenja, zmanjšana funkcionalnost pljuč,…&lt;br /&gt;
Izpostavljenost cigaretnemu dimu matere v nosečnosti je povezano s spremembami v možganih ploda in posledično v odraslem vedenju potomcev. Posledice kajenja so lahko epigenetskega izvora-metilacija DNA in genov, pomembnih za razvoj možganov, kot je gen za protein BDNF (brain-derived neurotrophic factor). BDNF je nevrotrofin, rastni faktor, ki deluje v centralnem in perifernem živčnem sistemu, kjer pomaga vzdrževati preživetje obstoječih nevronov in vzpodbuja rast in diferenciacijo novih nevronov in sinaps, zato igra pomembno vlogo v normalnem nevralnem razvoju.&lt;br /&gt;
Raziskovana je bila metilacija DNA v BDNF-6 eksonu. Rezultati predlagajo, da prenatalna izpostavljenost ploda cigaretnemu dimu lahko vodi k dolgoročnemu zmanjšanemu izražanju BDNF gena kot posledica povečanja DNA metilacije v promotorski regiji. V človeški odrasli populaciji je regija možganov, na katero je vpliv kajenja največji orbitofrontal cortex – OFC, to je regija frontalnega režnja v možganih, ki je odgovoren za učinke sprejemanja odločitev in pričakovanj. OFC regulira čustva in vedenje za načrtovanje, povezanim za dojemanje nagrad in kazni. Ugotovili so, da je OFC dovzeten za modifikacije preko materinega kajenja cigaret - prenatalno kajenje inducira napad na plodov OFC, kar vodi do stanjšanja njegove strukture. Materino kajenje cigaret poveča epigenetske modifikacije BDNF gena v potomcih, okrepi metilacijo na CG ponovitvah, najdenih v DNA v krvi izpostavljenih v odrasli dobi. Takšni mehanizmi imajo vpliv na ekspresijo BDNF gena, kar ima lahko kritične posledice na strukturo možganov.[5] &lt;br /&gt;
	Še en dokaz za metilacijo DNA zaradi vpliva kajenja med nosečnostjo so pokazale razlike v DNA metilacijskem vzorcu, prisotnem v otrocih, izpostavljenih cigaretnemu dimu. To so demonstrirali z uporabo 2 ponavljajočih DNA elementov - (LINE1- long interspersed nucleotide element 1) – dolgi vrinjeni nukleotidni element in kratek vrinjen nukleotidni element (AluYb8), ki sta služila kot nadomestna markerja za detekcijo globalne metilacije. Gen-specifične CpG metilacijske razlike pri izpostavljenih otrocih so se pokazale v nižji stopnji metilacije na AluYb8. Vpliv cigaretov na metilacijo LINE1 je bil opazovan na otrocih s skupnim GSTM1 ničtim genotipom. Diferenciacijska metilacija CpG je bila identificirana v 8 genih. 2 gena, AXL in PTPRO sta kazala visoko povečanje metilacijske dejavnosti v izpostavljenih otrocih. Ekspresija teh dveh genov je pod kontrolo DNA metilacije. Gen-specifična hipermetilacija ni unikatna in je bila opazovana tudi v raku, zato imata ta dva gena morda povezavo z rakom in razvojem astme. Globalna hipometilacija (na delih, ki nosijo zapise za konstitutivne gene) naj bi se odražala v kromosomski nestabilnosti in v povišani mutacijski dejavnosti, medtem ko lahko promotorska hipermetilacija (povezana s tkivno-specifičnimi geni) utiša izražanje tumor-supresorskih genov. [6,7]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Z vse boljšim razumevanjem mehanizma epigenetskega uravnavanja izražanja genov postaja vse bolj jasno, da poleg naključnih sprememb v DNA obstajajo tudi usmerjeni mehanizmi, ki pojasnjujejo molekularno ozadje vpliva okolja na razvoj osebka. Vsak osebek lahko torej s svojim načinom življenja, kot recimo s kajenjem in izpostavljenostjo stresnim faktorjem, spreminja acetilacijo histonov in metilacijo DNA in vsaj delno vpliva na delovanje svojega telesa ter potencialni razvoj bolezni. Po drugi strani, pa je splošno prepričanje, da je vsako drugačno delovanje organizma zelo škodljivo, včasih zmotno. Tako je denimo povečana anksioznost podgan, ki niso bile negovane, lahko prednost v nevarnem, stalno spreminjajočem se okolju. Skozi oči evolucije je torej tudi epigenetski prenos na videz negativnih učinkov lahko izjemno koristen.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[1] Lick your rats. [citirano 15.4.2011] http://learn.genetics.utah.edu/content/epigenetics/rats/ &lt;br /&gt;
[2] Glukokortikoidni receptor. Wikipedija. [citirano 15.4.2011] http://en.wikipedia.org/wiki/Glucocorticoid_receptor &lt;br /&gt;
[3] MacGowan, O. P. in drugi. Epigenetic regulation of the glucocorticoid receptor in human brain associates with childhood abuse. Nature neuroscience, 2009, letn. 12, str. 342-348. http://www.nephrologie.insel.ch/fileadmin/nephro/nephro_user/Pdf/Daniel_Lienhard_2_6_2010.pdf&lt;br /&gt;
[4] Uchida, S. in drugi. Epigenetic status of Gdnf in the ventral striatum determines susceptibility and adaptation to daily stressful events. Neuron, 2011, letn. 69, str. 188-190.&lt;br /&gt;
http://74.125.155.132/scholar?q=cache:ZOTDHTtjT5cJ:scholar.google.com/&amp;amp;hl=sl&amp;amp;as_sdt=0&lt;br /&gt;
[5] Shahrdad Lotfipour, Tomas Paus.  Association Between Prenatal Exposure to Maternal Cigarette Smoking and the Brain and Behaviour of Adolescent Offspring.  University of California-Los Angeles, USA The Rotman Research Institute, University of Toronto, Canada. (Published online February 18, 2011)  http://www.child-encyclopedia.com/documents/Lotfipour-PausANGxp1.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[6] Carrie V. Breton, Hyang-Min Byun, Made Wenten, Fei Pan, Allen Yang and Frank D. Gilliland. Prenatal Tobacco Smoke Exposure Affects Global and Gene-specific DNA Methylation. (Originally Published in Press, on June 4, 2009) http://ajrccm.atsjournals.org/cgi/reprint/180/5/462.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[7] Frederica Perera, JulieHerbstman. Article in press. Prenatal environmental exposures, epigenetics, and disease. Columbia Center for Children’s Environmental Health, Mailman School of Public Health, Columbia University, New York, United States. 21 May 2010  Published by Elsevier Inc. 2011&lt;br /&gt;
http://ccceh.hs.columbia.edu/pdf-papers/PereraReproToxic2011.pdf&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>Nives Naraglav</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Epigenetske_spremembe_kot_posledica_na%C4%8Dina_%C5%BEivljenja_-_psiholo%C5%A1ki_dejavniki&amp;diff=6045</id>
		<title>Epigenetske spremembe kot posledica načina življenja - psihološki dejavniki</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Epigenetske_spremembe_kot_posledica_na%C4%8Dina_%C5%BEivljenja_-_psiholo%C5%A1ki_dejavniki&amp;diff=6045"/>
		<updated>2011-04-18T19:11:01Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;Nives Naraglav: New page: Življenje današnjega človeka je polno stresa. Z njim so povezane mnoge psihološke bolezni, kot sta depresija in nagnjenost k samomorilnosti. Nekateri posežejo po cigaretih, da bi se o...&lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Življenje današnjega človeka je polno stresa. Z njim so povezane mnoge psihološke bolezni, kot sta depresija in nagnjenost k samomorilnosti. Nekateri posežejo po cigaretih, da bi se odpočili od stresa, in posledično postanejo zasvojeni. Vsi ti dejavniki vplivajo na naše telo in potomce. V nadaljevanju predstavljamo nekaj primerov epigenetskih sprememb in mehanizmov, zaradi katerih smo se epigenetsko spremenili. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;VPLIV NEGOVANJA MLADIČEV NA RAZVOJ SISTEMA STRESNEGA ODZIVA&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Pomemben vpliv na epigenetske spremembe ima posebej mati v zgodnjem otroštvu. Kako pozorna je in koliko časa nameni negovanju, vpliva na gene potomcev. Raziskave so potekale predvsem na podganah, ki so imele skrbne in neskrbne matere. Ugotovili so, da so z lizanjem mladičev, le te pripravile na poznejše življenje. Podgane, ki so bile negovane, so proizvedle manj stresnega hormona in so bile bolj sproščene, medtem ko so tiste podgane, ki so jih matere bolj zanemarjale, v stresnih situacijah proizvedle več hormonov in so se slabše prilagodile na stres.[1]&lt;br /&gt;
V stresnem odgovoru sodelujejo živčni sistem in stresni hormoni. Povezava med hipotalamusom, hipofizo in nadledvičnimi žlezami je osrednja pot hormonov, ki sodelujejo pri boju s stresom. Ko smo v stresni situaciji, se začne v hipotalamusu izločati kortikotropin sproščujoči hormon CRH, ki potuje v hipofizo, kjer se pod njegovim vplivom začne izločati adrenokortikotropični hormon ACTH, ki se sprosti v kri. Ta stimulira nadledvično žlezo k izločanju kortizola in adrenalina. Oba hormona nam pomagata pri premagovanju stresne situacije s pospešenim srčnim utripom, povečanim krvnim pritiskom, povečano glukoneogenezo in tako naprej. Kortizol pa se nato veže na receptorje, ki se nahajajo v hipokampusu, ki da ukaz, da se stresni odgovor zaključi. Zanimivo je, kako se to dejansko zgodi.&lt;br /&gt;
Glukokortikoidni receptor (GR) je v neaktivni obliki v citosolu povezan s proteini toplotnega šoka (stresnimi proteini). Ko se nanj veže kortizol, se ti proteini sprostijo. Aktiviran receptor ima dve funkciji: homodimerizacijo in vstop v jedro, kjer regulira transkripcijo, ter represijo transkripcijskih faktorjev NF-κB in AP-1.[2] Obstaja tudi negativna povratna zveza s hipokampusom, ki sprejme signal, da je bil GR aktiviran, in ustavi stresni odgovor.[1] Torej več ko je GR, hitreje si opomoremo od stresa. &lt;br /&gt;
Količina GR je odvisna od metilacije promotorja za glukokortikoidni receptor. Gen, ki zapisuje glukokortikoidni receptor se imenuje Nr3c1 in se nahaja na petem kromosomu. Pri podganah so ugotovili povezavo med negovanjem mladičev in epigenetsko spremembo izražanja gena za glukokortikodni receptor. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;POVEZAVA MED ZLORABO V OTROŠTVU IN SAMOMOROM&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Stresne razmere v otroštvu lahko vodijo do nekaterih epigenetskih modifikacij. Pri ljudeh so opazili povezavo med zlorabo v otroštvu in spremenjenim HPA (hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza) stresnim odzivom in posledično nagnjenostjo k samomoru. Našli so epigenetske razlike na Nr3c1 promotorju med samomorilci, ki so bili v otroštvu zlorabljeni in takimi, ki niso bili. Zlorabljeni samomorilci so imeli manj mRNA za glukokortikoidni receptor in povečano metilacijo citozina na Nr3c1 promotorju. Tako so naredili povezavo med podganami in ljudmi, ki so jih starši zanemarjali in epigenetsko regulacijo izražanja glukokortikoidnega receptorja v hipokampusu. NGFI-A je transkripcijski faktor, ki omogoča izražanje gena za glukokortikoidni receptor. Ugotovili so, da je metilacija pri samomorilcih, ki so bili zlorabljeni povečana in značilna na specifičnih mestih promotorja. To je povzročilo, da se transkripcijski faktor ni mogel vezati na DNA in posledično se je znižalo prepisovanje mRNA za glukokortikoidni receptor.[3] &lt;br /&gt;
Podoben molekularni mehanizem pa prav tako poveže stres z nagnjenostjo za depresijo.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;OD STRESA DO DEPRESIJE&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V današnjem času ko nam življenje narekuje hiter tempo, nam pogosto primanjkuje časa za sprostitev. Znanstveniki zato veliko časa posvetijo raziskovanju stresu in boleznim, povezanimi s prevelikim stresom, ki prizadene čedalje več ljudi. Odkrili so, da so epigenetske spremembe zaradi povečane izpostavljenosti stresu, povezane s predispozicijo za depresijo.&lt;br /&gt;
Raziskavo so naredili na miših, ki so se razlikovale v genomu in so kazale drugačno obnašanje na kronični stres. Opazili so, da so tiste miši, ki so bile občutljive na stres, kazale tudi znake depresije. Nadalje so odkrili, da so imele te miši znižan nivo izražanja gena za nevrotrofični faktor glia celic (glial cell-derived neurotrophsic factor, Gdnf), ki je pomemben za regulacijo plastičnosti možganov in je povezan z depresijo. Do tega je prišlo zaradi metilacije DNA za Gdnf gen in modifikacije histonov. &lt;br /&gt;
V raziskavi so uporabili dve vrsti miši: BALB, ki so na stres občutljive in B6 na stres neobčutljive miši. Opazovali so vedenje miši, ki so bile pod kroničnim blagim stresom (chronic ultra-mild stress, CUMS), ki je posledica okolja in psiholoških dejavnikov in ne zaradi prikrajšanja vode in hrane.&lt;br /&gt;
Ko so naredili resekvenacijo promotorja Gdnf obeh sevov, so ugotovili, da med njima ni razlik, zato so predvidevali, da morajo na izražanje tega gena vplivati epigenetske spremembe. Najprej so se posvetili histonom na področjih tega gena. Odkrili so, da je acetilacija precej zmanjšana pri miših, ki so slabo prilagojene na stres. Razlog za to so histonske deacetilaze, ki odstranijo acetilne skupine s histonov. Drugače se obnaša predvsem HDAC2 (histonska deacetilaza 2), saj je mRNA za ta encim veliko več pri miših BALB. Nadalje so odkrili, da stres vpliva na vezavo HDAC2 na Gdnf promotor. Inhibicija deacetilaze pa vodi do odpornosti na stres. Metilacija DNA na mestih, ki jih imenujemo CpG mesta, se ob stresu poveča pri vseh miškah. Metilacija se zgodi na citozinih, kar je stabilen epigenetski proces, ki regulira ekspresijo genov, ker vpliva na vezavo transkripcijskih faktorjev. Ta CpG mesta so blizu mesta začetka transkripcije. Prav ta mesta so ohranjena pri miših, podganah in človeku. Analize so pokazale, da so zaradi stresa pogosto metilirana. Pomembno vlogo pa imajo proteini, ki se vežejo na ta metilirana mesta. Eden izmed njih je MeCP2. Na njega se veže deacetilaza histonov 2, kar povzroči deacetilacijo histona in posledično zavre prepisovanje gena. V miših, ki so bolj odporne na stres, se MeCP2 povezuje z drugim proteinom, imenovanim CREB, ki dejansko promovira transkripcijo. Te informacije bodo zelo pomembne za način zdravljenja in diagnosticiranja nagnjenja k depresiji zaradi kroničnega stresa.[4]&lt;br /&gt;
Poleg vpliva negovanja matere in prenatalnega stresa, povezanega s samomorilnostjo in depresijo pa se pri ljudeh kaže še ena vrsta stresa, ki je posledica načina življenja matere med nosečnostjo in ima tudi epigenetske posledice. Ta vrsta stresa predstavlja uživanje nedovoljenih škodljivih substanc, med katerimi je najbolj raziskovan cigaretni dim. Med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu so bile opažene posledice, ki so vključevale manjšo porodno težo, sindrom nenadne smrti dojenčka ali placenta previa (nenavadna lokacija placente nižje v maternici). V poznem otroštvu in zgodnji adolescenci so subjekti, ki so bili izpostavljeni cigaretnemu dimu matere, imeli bolj izražene hiperaktivnostne motnje pomanjkanja pozornosti in probleme s kopičenjem notranje trebušne maščobe oz. splošno debelostjo ter zdravstvenimi problemi, kot so astma, srčno-žilna obolenja, zmanjšana funkcionalnost pljuč,…&lt;br /&gt;
Izpostavljenost cigaretnemu dimu matere v nosečnosti je povezano s spremembami v možganih ploda in posledično v odraslem vedenju potomcev. Posledice kajenja so lahko epigenetskega izvora-metilacija DNA in genov, pomembnih za razvoj možganov, kot je gen za protein BDNF (brain-derived neurotrophic factor). BDNF je nevrotrofin, rastni faktor, ki deluje v centralnem in perifernem živčnem sistemu, kjer pomaga vzdrževati preživetje obstoječih nevronov in vzpodbuja rast in diferenciacijo novih nevronov in sinaps, zato igra pomembno vlogo v normalnem nevralnem razvoju.&lt;br /&gt;
Raziskovana je bila metilacija DNA v BDNF-6 eksonu. Rezultati predlagajo, da prenatalna izpostavljenost ploda cigaretnemu dimu lahko vodi k dolgoročnemu zmanjšanemu izražanju BDNF gena kot posledica povečanja DNA metilacije v promotorski regiji. V človeški odrasli populaciji je regija možganov, na katero je vpliv kajenja največji orbitofrontal cortex – OFC, to je regija frontalnega režnja v možganih, ki je odgovoren za učinke sprejemanja odločitev in pričakovanj. OFC regulira čustva in vedenje za načrtovanje, povezanim za dojemanje nagrad in kazni. Ugotovili so, da je OFC dovzeten za modifikacije preko materinega kajenja cigaret - prenatalno kajenje inducira napad na plodov OFC, kar vodi do stanjšanja njegove strukture. Materino kajenje cigaret poveča epigenetske modifikacije BDNF gena v potomcih, okrepi metilacijo na CG ponovitvah, najdenih v DNA v krvi izpostavljenih v odrasli dobi. Takšni mehanizmi imajo vpliv na ekspresijo BDNF gena, kar ima lahko kritične posledice na strukturo možganov.[5] &lt;br /&gt;
	Še en dokaz za metilacijo DNA zaradi vpliva kajenja med nosečnostjo so pokazale razlike v DNA metilacijskem vzorcu, prisotnem v otrocih, izpostavljenih cigaretnemu dimu. To so demonstrirali z uporabo 2 ponavljajočih DNA elementov - (LINE1- long interspersed nucleotide element 1) – dolgi vrinjeni nukleotidni element in kratek vrinjen nukleotidni element (AluYb8), ki sta služila kot nadomestna markerja za detekcijo globalne metilacije. Gen-specifične CpG metilacijske razlike pri izpostavljenih otrocih so se pokazale v nižji stopnji metilacije na AluYb8. Vpliv cigaretov na metilacijo LINE1 je bil opazovan na otrocih s skupnim GSTM1 ničtim genotipom. Diferenciacijska metilacija CpG je bila identificirana v 8 genih. 2 gena, AXL in PTPRO sta kazala visoko povečanje metilacijske dejavnosti v izpostavljenih otrocih. Ekspresija teh dveh genov je pod kontrolo DNA metilacije. Gen-specifična hipermetilacija ni unikatna in je bila opazovana tudi v raku, zato imata ta dva gena morda povezavo z rakom in razvojem astme. Globalna hipometilacija (na delih, ki nosijo zapise za konstitutivne gene) naj bi se odražala v kromosomski nestabilnosti in v povišani mutacijski dejavnosti, medtem ko lahko promotorska hipermetilacija (povezana s tkivno-specifičnimi geni) utiša izražanje tumor-supresorskih genov. [6,7]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[1] Lick your rats. [citirano 15.4.2011] http://learn.genetics.utah.edu/content/epigenetics/rats/ &lt;br /&gt;
[2] Glukokortikoidni receptor. Wikipedija. [citirano 15.4.2011] http://en.wikipedia.org/wiki/Glucocorticoid_receptor &lt;br /&gt;
[3] MacGowan, O. P. in drugi. Epigenetic regulation of the glucocorticoid receptor in human brain associates with childhood abuse. Nature neuroscience, 2009, letn. 12, str. 342-348. http://www.nephrologie.insel.ch/fileadmin/nephro/nephro_user/Pdf/Daniel_Lienhard_2_6_2010.pdf&lt;br /&gt;
[4] Uchida, S. in drugi. Epigenetic status of Gdnf in the ventral striatum determines susceptibility and adaptation to daily stressful events. Neuron, 2011, letn. 69, str. 188-190.&lt;br /&gt;
http://74.125.155.132/scholar?q=cache:ZOTDHTtjT5cJ:scholar.google.com/&amp;amp;hl=sl&amp;amp;as_sdt=0&lt;br /&gt;
[5] Shahrdad Lotfipour, Tomas Paus.  Association Between Prenatal Exposure to Maternal Cigarette Smoking and the Brain and Behaviour of Adolescent Offspring.  University of California-Los Angeles, USA The Rotman Research Institute, University of Toronto, Canada. (Published online February 18, 2011)  http://www.child-encyclopedia.com/documents/Lotfipour-PausANGxp1.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[6] Carrie V. Breton, Hyang-Min Byun, Made Wenten, Fei Pan, Allen Yang and Frank D. Gilliland. Prenatal Tobacco Smoke Exposure Affects Global and Gene-specific DNA Methylation. (Originally Published in Press, on June 4, 2009) http://ajrccm.atsjournals.org/cgi/reprint/180/5/462.pdf&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[7] Frederica Perera, JulieHerbstman. Article in press. Prenatal environmental exposures, epigenetics, and disease. Columbia Center for Children’s Environmental Health, Mailman School of Public Health, Columbia University, New York, United States. 21 May 2010  Published by Elsevier Inc. 2011&lt;br /&gt;
http://ccceh.hs.columbia.edu/pdf-papers/PereraReproToxic2011.pdf&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>Nives Naraglav</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Epigenetsko_uravnavanje_izra%C5%BEanja_genov&amp;diff=6034</id>
		<title>Epigenetsko uravnavanje izražanja genov</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Epigenetsko_uravnavanje_izra%C5%BEanja_genov&amp;diff=6034"/>
		<updated>2011-04-18T19:00:11Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;Nives Naraglav: /* Skupine */&lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;== Predstavitev seminarja 2010/11 ==&lt;br /&gt;
Seminarska tema pri predmetu Molekularna biologija (Biokemija, 2. letnik) v študijskem letu 2010/11 je Epigenetika.&lt;br /&gt;
Študenti se bodo razporedili v več skupin (po 3 študente) in obdelali isto temo z več vidikov. Pripravili bodo kratka predavanja znotraj letnika in napisali povzetek v obliki wiki-strani. Naslovi poglavij so:&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
# Mehanizem metilacije DNA&lt;br /&gt;
# Mehanizem modifikacije histonov&lt;br /&gt;
# Analiza metilacijskih vzorcev na DNA&lt;br /&gt;
# Analiza posttranslacijskih sprememb histonov&lt;br /&gt;
# Dedovanje metilacijskih vzorcev (možen uvod preko http://learn.genetics.utah.edu/content/epigenetics/inheritance/)&lt;br /&gt;
# Epigenetske spremembe kot posledica načina življenja - prehrana (možen uvod preko http://learn.genetics.utah.edu/content/epigenetics/nutrition/)&lt;br /&gt;
# Epigenetske spremembe kot posledica načina življenja - psihološki dejavniki (možen uvod preko http://learn.genetics.utah.edu/content/epigenetics/rats/)&lt;br /&gt;
# Ksenobiotiki in epigenetske spremembe&lt;br /&gt;
# Epigenetske spremembe in rak&lt;br /&gt;
# Epigenetske spremembe in debelost&lt;br /&gt;
# Epigenetski status in motnje delovanja možganov (možen uvod preko http://learn.genetics.utah.edu/content/epigenetics/brain/)&lt;br /&gt;
# Epigenetska regulacija celičnega cikla&lt;br /&gt;
# Epigenetika in staranje&lt;br /&gt;
# Projekt Čovekov epigenom&lt;br /&gt;
# (rezervna tema) &#039;&#039;Epigenetsko dogajanje pri rastlinah&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Vsako temo obdelajo trije študenti. Predlagate lahko tudi dodatne teme ali spremembe naslovov, če se vam to zdi smiselno. Vsaka skupina pripravi povzetek seminarja z vsaj 1000 besedami in ga objavi na tem wikiju. Povzetek ne vsebuje slikovnega gradiva, lahko pa vključuje povezave do slik in videov na spletu. Navedite do 5 ključnih virov (ti ne štejejo v vsoto 1000 besed), ki ste jih uporabili. Osredotočite se na osnovno temo, ki ste si jo izbrali in vključite čim manj splošnega uvoda. Pripravite tudi predstavitev, dolgo 8-10 min., ki bo na vrsti v projektnem tednu sredi aprila (po 7 predstavitev v 2 urah).&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Vse skupine morajo objaviti povzetek seminarja na wikiju najkasneje 18.4. opolnoči. Predstavitve seminarjev 1 - 7 bodo 20.4., ostalih seminarjev pa 22.4. Vsaka skupina ima za predstavitev do 10 minut časa, sledi pa razprava (2-5 min.). Vsak član skupine mora predstaviti en del seminarja, pri čemer mora biti delo enakomerno razdeljeno med vse. V povzetku navedite, kdo je napisal kateri del (na wiki-strani uporabite zavihek &#039;discussion&#039;).&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
=== Skupine ===&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;Skupine za projektno nalogo - po trije za vsako poglavje (imena in priimke vpišite v oklepaj za naslovom teme):&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
# &#039;&#039;[[Mehanizem metilacije DNA]]&#039;&#039; (Vito Frančič, Aleksander Krajnc, Žan Caf-Feldin)&lt;br /&gt;
# &#039;&#039;[[Mehanizem modifikacije histonov]]&#039;&#039; (Filip Kolenc, Nataša Simonič,Đorđe Dimitrijević)&lt;br /&gt;
# &#039;&#039;[[Analiza metilacijskih vzorcev na DNA]]&#039;&#039; (Veronika Rovanšek, Žan Železnik, Eva Tolar)&lt;br /&gt;
# &#039;&#039;[[Analiza posttranslacijskih sprememb histonov]]&#039;&#039; (Barbara Berki, Maruša Bratuš, Kaja Rupar)&lt;br /&gt;
# &#039;&#039;[[Dedovanje metilacijskih vzorcev]]&#039;&#039; (Brigita Razboršek, Tisa Primc, Urban Bezeljak)&lt;br /&gt;
# &#039;&#039;[[Epigenetske spremembe kot posledica načina življenja - prehrana]]&#039;&#039;  (Luka Bevc, Janja Juvančič, Tjaša Bigec)&lt;br /&gt;
# &#039;&#039;[[Epigenetske spremembe kot posledica načina življenja - psihološki dejavniki]]&#039;&#039; (Nives Naraglav,Urška Žbogar, Špela Podjed)&lt;br /&gt;
# &#039;&#039;[[Ksenobiotiki in epigenetske spremembe]]&#039;&#039; (Daša Janeš, Alenka Mikuž, Špela Baus)&lt;br /&gt;
# &#039;&#039;[[Epigenetske spremembe in rak]]&#039;&#039;  (Tjaša Berčič, Dino Ščuk,Nejc Perme)&lt;br /&gt;
# &#039;&#039;[[Epigenetske spremembe in debelost]]&#039;&#039;  (Kristina Bremec, Petra Gorečan, Špela Umek)&lt;br /&gt;
# &#039;&#039;[[Epigenetski status in motnje delovanja možganov]]&#039;&#039;     (Sabina Kolar, Elmina Handanovič, Tonja Pavlovič)&lt;br /&gt;
# &#039;&#039;[[Epigenetska regulacija celičnega cikla]]&#039;&#039; (Janez Meden, Primož Bembič, Uroš Stupar)&lt;br /&gt;
# &#039;&#039;[[Epigenetika in staranje]]&#039;&#039;      (Margareta Žlajpah, Maja Kogoj, Zala Rot)&lt;br /&gt;
# &#039;&#039;[[Projekt Čovekov epigenom]]&#039;&#039;     (Blaž Svetic, Kaja Tadić, Sabina Mavretič)&lt;br /&gt;
# (rezervna tema) &#039;&#039;Epigenetsko dogajanje pri rastlinah&#039;&#039;  (Damjana Hriberšek, Laura Ogrin)&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Naslov teme povežite z novo wiki-stranjo, na katero napišite povzetek. Na koncu besedila (pod viri) v novo vrstico dodajte naslednji oznaki:&amp;lt;nowiki&amp;gt;&lt;br /&gt;
[[Category:SEM]] [[Category:BMB]]&amp;lt;/nowiki&amp;gt;&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>Nives Naraglav</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Epigenetsko_uravnavanje_izra%C5%BEanja_genov&amp;diff=5377</id>
		<title>Epigenetsko uravnavanje izražanja genov</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Epigenetsko_uravnavanje_izra%C5%BEanja_genov&amp;diff=5377"/>
		<updated>2011-02-17T16:00:32Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;Nives Naraglav: &lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Seminarska tema pri predmetu Molekularna biologija (Biokemija, 2. letnik) v študijskem letu 2010/11 je Epigenetika.&lt;br /&gt;
Študenti se bodo razporedili v več skupin (po 3 študente) in obdelali isto temo z več vidikov. Pripravili bodo kratka predavanja znotraj letnika in napisali povzetek v obliki wiki-strani. Naslovi poglavij so:&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
# Mehanizem metilacije DNA&lt;br /&gt;
# Mehanizem modifikacije histonov&lt;br /&gt;
# Analiza metilacijskih vzorcev na DNA&lt;br /&gt;
# Analiza posttranslacijskih sprememb histonov&lt;br /&gt;
# Dedovanje metilacijskih vzorcev (možen uvod preko http://learn.genetics.utah.edu/content/epigenetics/inheritance/)&lt;br /&gt;
# Epigenetske spremembe kot posledica načina življenja - prehrana (možen uvod preko http://learn.genetics.utah.edu/content/epigenetics/nutrition/)&lt;br /&gt;
# Epigenetske spremembe kot posledica načina življenja - psihološki dejavniki (možen uvod preko http://learn.genetics.utah.edu/content/epigenetics/rats/)&lt;br /&gt;
# Ksenobiotiki in epigenetske spremembe&lt;br /&gt;
# Epigenetske spremembe in rak&lt;br /&gt;
# Epigenetske spremembe in debelost&lt;br /&gt;
# Epigenetski status in motnje delovanja možganov (možen uvod preko http://learn.genetics.utah.edu/content/epigenetics/brain/)&lt;br /&gt;
# Epigenetska regulacija celičnega cikla&lt;br /&gt;
# Epigenetika in staranje&lt;br /&gt;
# Projekt Čovekov epigenom&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Vsako temo obdelajo trije študenti. Predlagate lahko tudi dodatne teme ali spremembe naslovov, če se vam to zdi smiselno. Vsaka skupina pripravi povzetek seminarja z vsaj 1000 besedami in ga objavi na tem wikiju. Povzetek ne vsebuje slikovnega gradiva, lahko pa vključuje povezave do slik in videov na spletu. Navedite do 5 ključnih virov (ti ne štejejo v vsoto 1000 besed), ki ste jih uporabili. Pripravite tudi predstavitev, dolgo 8-10 min., ki bo na vrsti v projektnem tednu v začetku aprila 2011 (po 7 predstavitev v 2 urah).&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
----&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;Skupine za projektno nalogo - po trije za vsako poglavje (imena in priimke vpišite v oklepaj za naslovom teme):&#039;&#039;&lt;br /&gt;
# &#039;&#039;Mehanizem metilacije DNA&#039;&#039;&lt;br /&gt;
# &#039;&#039;Mehanizem modifikacije histonov&#039;&#039;&lt;br /&gt;
# &#039;&#039;Analiza metilacijskih vzorcev na DNA&#039;&#039;&lt;br /&gt;
# &#039;&#039;Analiza posttranslacijskih sprememb histonov&#039;&#039;&lt;br /&gt;
# &#039;&#039;Dedovanje metilacijskih vzorcev&#039;&#039; (Brigita Razboršek, Tisa Primc, Urban Bezeljak)&lt;br /&gt;
# &#039;&#039;Epigenetske spremembe kot posledica načina življenja - prehrana&#039;&#039;  (Luka Bevc, Janja Juvančič, Tjaša Bigec)&lt;br /&gt;
# &#039;&#039;Epigenetske spremembe kot posledica načina življenja - psihološki dejavniki&#039;&#039; (Nives Naraglav,...)&lt;br /&gt;
# &#039;&#039;Ksenobiotiki in epigenetske spremembe&#039;&#039;&lt;br /&gt;
# &#039;&#039;Epigenetske spremembe in rak&#039;&#039;  (Tjaša Berčič, Dino Ščuk,Nejc Perme)&lt;br /&gt;
# &#039;&#039;Epigenetske spremembe in debelost&#039;&#039;  (Kristina Bremec, Petra Gorečan, ...)&lt;br /&gt;
# &#039;&#039;Epigenetski status in motnje delovanja možganov&#039;&#039;     (Sabina Kolar, Elmina Handanovič, Tonja Pavlovič)&lt;br /&gt;
# &#039;&#039;Epigenetska regulacija celičnega cikla&#039;&#039;&lt;br /&gt;
# &#039;&#039;Epigenetika in staranje&#039;&#039;&lt;br /&gt;
# &#039;&#039;Projekt Čovekov epigenom&#039;&#039;     (Blaž Svetic, ...)&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Naslov teme povežite z novo wiki-stranjo, na katero napišite povzetek. Na koncu besedila (pod viri) v novo vrstico dodajte naslednji oznaki:&amp;lt;nowiki&amp;gt;&lt;br /&gt;
[[Category:SEM]] [[Category:BMB]]&amp;lt;/nowiki&amp;gt;&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>Nives Naraglav</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Ionski_kanal%C4%8Dki&amp;diff=5308</id>
		<title>Ionski kanalčki</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Ionski_kanal%C4%8Dki&amp;diff=5308"/>
		<updated>2011-01-27T07:52:27Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;Nives Naraglav: &lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Ionski kanalčki so transmembranski proteini, ki v lipidnem dvosloju tvorijo hidrofilne pore in tako omogočijo ionom  hiter prehod skozi membrano. Ioni skozi kanalčke prehajajo v skladu s svojim koncentracijskim gradientom in ne potrebujejo energije,  zato je njihov transport pasiven.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Večinoma so iono selektivni, torej glede na velikost in naboj prepuščajo le določene ione. To je razvidno na primeru Na in K kanalčka. K+ ion je večji od Na+ iona in zato ne more skozi natrijev kanalček. Po drugi strani pa Na+ niti ne more skozi kalijev kanalček, saj  ob prihodu v dani kanalček ne izgubi hidratacijskega ovoja, hidratizirani Na+ ion pa je prevelik, da bi lahko prešel skozi kalijev kanalček.&lt;br /&gt;
Ionski kanalčki se lahko nahajajo v dveh stanjih- v odprtem in zaprtem. Glede na regulacijo prehajanja med obema stanjema ločimo več vrst ionskih kanalčkov, glavni regulatorji ionskih kanalčkov pa so intracelularni, ekstracelularni ligandi, električni potencial in mehanski dražljaji.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Vpliv električnega potenciala in ekstracelularnih ligandov na ionske kanalčke&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Vpliv električnega potenciala je nazorno viden v primeru nastanka akcijskega potenciala. Na začetku nevron v svojem ravnotežnem stanju vzdržuje standardni mirovni potencial -60mV, natrijevi in kalijevi kanalčki pa so zaprti. Ko se specifičen ligand iz sinaptične reže veže na receptor in odpre natrijev kanalček, se membrana depolarizira (notranja membrana je malo manj negativno nabita).&lt;br /&gt;
Slika prikazuje  prenos signala prek G proteina in znotrajceličnega obveščevalca, ki povzroči odprtje ionskega kanalčka.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://discover8.com/public/images/upload_article_images/Ion_Channel.jpg&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Če se je potencial v notranjosti membrane spremenil za več kot 20mV, se odprejo še ostali natrijevi kanalčki, zaradi česar postane notranja membrana celice pozitivno nabita. V naslednji fazi se natrijevi kanalčki zaprejo, odprejo pa se kalijevi kanalčki.  Z odtekanjem kalijevih ionov postaja naboj na notranji membrani vse bolj negativen. Ko se ponovno vzpostavi ravnotežje se kalijevi kanalčki zaprejo, akcijski signal pa se prenese vzdolž aksona. Na sinaptičnih terminalih se, zaradi depolarizacije presinaptične membrane, odprejo kalcijevi kanalčki. Ker je koncentracija kalcija zunaj 1000 krat večja od koncentracije znotraj celice, kalcij vdre v celico in stimulira sekrecijo nevrotranzimerjev, recimo GABA, acetilholina, glutamata, ki kot ekstracelularni ligandi sprožijo oziroma zavrejo depolarizacijo na naslednji postsinaptični membrani.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Vpliv intracelularnih ligandov&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Ca2+ kanalčke pa najdemo tudi na membrani endoplazemskega retikuluma, kjer se odprejo ob vezavi IP3 (inizitol 1,4,5 trifosfat),  ki v tem primeru deluje kot intracelularni  ligand.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Pri senzorni transdukciii za vid imamo dvoje celic, ki so občutljive na svetlobo, in sicer paličice, ki so za razlikovanje črno/ belo, ter čepke, ki zaznavajo barve. Omenjene vidne čutnice imajo od Na+ in K+ odvisne ATP-azne  kanalčke. V zunanjem delu teh celic pa imamo od cGMP odvisne Na+ in Ca 2+ kanalčke. Količina cGMP je odvisna od količine svetlobe. Več je svetlobe,manj je cGMP in, pri temnih pogojih odprti Ca 2+ in Na+ kanalčki, se zaprejo.Membrana celice postane še bolj negativno nabita, torej se hiperpolarizira. Signal se nato prenese v ganglion (zunanjo plast mrežnice), slednji pa signal pošilja v vidni korteks.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Med ionske kanalčkem, ki so aktivirani z intracelularnimi ligandi spadajo tudi UCP proteini (mitohondrijski razklopni proteini). Zgrajeni si iz šestih α heliksov, ki prebadajo notranjo membrano mitohondrija rjavih adipocitov. Njihova naloga je uravnavanje toka protonov, nadzor nastajanja superoksida in ostalih reaktivnih kisikovih spojin, pomembno vlogo pa imajo tudi pri patogenezi diabetesa tipa 2 in termoregulaciji, saj protonov ne porabljajo za nastanek ATP molekule, ampak delujejo nesklopljeno z ATP sintazo, kar pa povzroča sproščanje toplote. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Vpliv mehanskega dražljaja&#039;&#039;&#039; &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Zvočno valovanje upogne ušesne dlačice notranjega ušesa, kar odpre kationske kanalčke, aktivira celice ušesnih dlačic, ki nato stimulirajo nevron, ki prenese informacijo v avditorni korteks možganov.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Viri:&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
David L. Nelson, Michale M. Cox Lehninger; Principles of biochemistry  5. izdaja, W. H. Freeman and company, 2008.&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>Nives Naraglav</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Ionski_kanal%C4%8Dki&amp;diff=5268</id>
		<title>Ionski kanalčki</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Ionski_kanal%C4%8Dki&amp;diff=5268"/>
		<updated>2011-01-12T10:19:06Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;Nives Naraglav: &lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Ionski kanalčki so transmembranski proteini, ki v lipidnem dvosloju tvorijo hidrofilne pore in tako omogočijo ionom  hiter prehod skozi membrano. Ioni skozi kanalčke prehajajo v skladu s svojim koncentracijskim gradientom in ne potrebujejo energije,  zato je njihov transport pasiven.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Večinoma so iono selektivni, torej glede na velikost in naboj prepuščajo le določene ione. To je razvidno na primeru Na in K kanalčka. K+ ion je večji od Na+ iona in zato ne more skozi natrijev kanalček. Po drugi strani pa Na+ niti ne more skozi kalijev kanalček, saj  ob prihodu v dani kanalček ne izgubi hidratacijskega ovoja, hidratizirani Na+ ion pa je prevelik, da bi lahko prešel skozi kalijev kanalček.&lt;br /&gt;
Ionski kanalčki se lahko nahajajo v dveh stanjih- v odprtem in zaprtem. Glede na regulacijo prehajanja med obema stanjema ločimo več vrst ionskih kanalčkov, glavni regulatorji ionskih kanalčkov pa so intracelularni, ekstracelularni ligandi, električni potencial in mehanski dražljaji.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Vpliv električnega potenciala in ekstracelularnih ligandov na ionske kanalčke&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Vpliv električnega potenciala je nazorno viden v primeru nastanka akcijskega potenciala. Na začetku nevron v svojem ravnotežnem stanju vzdržuje standardni mirovni potencial -60mV, natrijevi in kalijevi kanalčki pa so zaprti. Ko se specifičen ligand iz sinaptične reže veže na receptor in odpre natrijev kanalček, se membrana depolarizira (notranja membrana je malo manj negativno nabita).&lt;br /&gt;
Slika prikazuje  prenos signala prek G proteina in znotrajceličnega obveščevalca, ki povzroči odprtje ionskega kanalčka.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://discover8.com/public/images/upload_article_images/Ion_Channel.jpg&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Če se je potencial v notranjosti membrane spremenil za več kot 20mV, se odprejo še ostali natrijevi kanalčki, zaradi česar postane notranja membrana celice pozitivno nabita. V naslednji fazi se natrijevi kanalčki zaprejo, odprejo pa se kalijevi kanalčki.  Z odtekanjem kalijevih ionov postaja naboj na notranji membrani vse bolj negativen. Ko se ponovno vzpostavi ravnotežje se kalijevi kanalčki zaprejo, akcijski signal pa se prenese vzdolž aksona. Na sinaptičnih terminalih se, zaradi depolarizacije presinaptične membrane, odprejo kalcijevi kanalčki. Ker je koncentracija kalcija zunaj 1000 krat večja od koncentracije znotraj celice, kalcij vdre v celico in stimulira sekrecijo nevrotranzimerjev, recimo GABA, acetilholina, glutamata, ki kot ekstracelularni ligandi sprožijo oziroma zavrejo depolarizacijo na naslednji postsinaptični membrani.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Vpliv intracelularnih ligandov&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Ca2+ kanalčke pa najdemo tudi na membrani endoplazemskega retikuluma, kjer se odprejo ob vezavi IP3 (inizitol 1,4,5 trifosfat),  ki v tem primeru deluje kot intracelularni  ligand.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Pri senzorni transdukciii za vid imamo dvoje celic, ki so občutljive na svetlobo, in sicer paličice, ki so za razlikovanje črno/ belo, ter čepke, ki zaznavajo barve. Omenjene vidne čutnice imajo od Na+ in K+ odvisne ATP-azne  kanalčke. V zunanjem delu teh celic pa imamo od cGMP odvisne Na+ in Ca 2+ kanalčke. Količina cGMP je odvisna od količine svetlobe. Več je svetlobe,več je cGMP. Pri temnih pogojih se količina cGMP-ja zmanjša, K+ in Na+ kanalček se zapre, zaradi česar se membrana celice hiperpolarizira. Signal se tako prenese v ganglion (zunanjo plast mrežnice), slednji pa signal pošilja v vidni korteks.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Med ionske kanalčkem, ki so aktivirani z intracelularnimi ligandi spadajo tudi UCP proteini (mitohondrijski razklopni proteini). Zgrajeni si iz šestih α heliksov, ki prebadajo notranjo membrano mitohondrija rjavih adipocitov. Njihova naloga je uravnavanje toka protonov, nadzor nastajanja superoksida in ostalih reaktivnih kisikovih spojin, pomembno vlogo pa imajo tudi pri patogenezi diabetesa tipa 2 in termoregulaciji, saj protonov ne porabljajo za nastanek ATP molekule, ampak delujejo nesklopljeno z ATP sintazo, kar pa povzroča sproščanje toplote. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Vpliv mehanskega dražljaja&#039;&#039;&#039; &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Zvočno valovanje upogne ušesne dlačice notranjega ušesa, kar odpre kationske kanalčke, aktivira celice ušesnih dlačic, ki nato stimulirajo nevron, ki prenese informacijo v avditorni korteks možganov.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Viri:&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
David L. Nelson, Michale M. Cox Lehninger; Principles of biochemistry  5. izdaja, W. H. Freeman and company, 2008.&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>Nives Naraglav</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Ionski_kanal%C4%8Dki&amp;diff=5267</id>
		<title>Ionski kanalčki</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Ionski_kanal%C4%8Dki&amp;diff=5267"/>
		<updated>2011-01-12T10:17:45Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;Nives Naraglav: &lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Ionski kanalčki so transmembranski proteini, ki v lipidnem dvosloju tvorijo hidrofilne pore in tako omogočijo ionom  hiter prehod skozi membrano. Ioni skozi kanalčke prehajajo v skladu s svojim koncentracijskim gradientom in ne potrebujejo energije,  zato je njihov transport pasiven.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Večinoma so iono selektivni, torej glede na velikost in naboj prepuščajo le določene ione. To je razvidno na primeru Na in K kanalčka. K+ ion je večji od Na+ iona in zato ne more skozi natrijev kanalček. Po drugi strani pa Na+ niti ne more skozi kalijev kanalček, saj  ob prihodu v dani kanalček ne izgubi hidratacijskega ovoja, hidratizirani Na+ ion pa je prevelik, da bi lahko prešel skozi kalijev kanalček.&lt;br /&gt;
Ionski kanalčki se lahko nahajajo v dveh stanjih- v odprtem in zaprtem. Glede na regulacijo prehajanja med obema stanjema ločimo več vrst ionskih kanalčkov, glavni regulatorji ionskih kanalčkov pa so intracelularni, ekstracelularni ligandi, električni potencial in mehanski dražljaji.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Vpliv električnega potenciala in ekstracelularnih ligandov na ionske kanalčke&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Vpliv električnega potenciala je nazorno viden v primeru nastanka akcijskega potenciala. Na začetku nevron v svojem ravnotežnem stanju vzdržuje standardni mirovni potencial -60mV, natrijevi in kalijevi kanalčki pa so zaprti. Ko se specifičen ligand iz sinaptične reže veže na receptor in odpre natrijev kanalček, se membrana depolarizira (notranja membrana je malo manj negativno nabita).&lt;br /&gt;
Slika prikazuje  prenos signala prek G proteina in znotrajceličnega obveščevalca, ki povzroči odprtje ionskega kanalčka.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://discover8.com/public/images/upload_article_images/Ion_Channel.jpg&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Če se je potencial v notranjosti membrane spremenil za več kot 20mV, se odprejo še ostali natrijevi kanalčki, zaradi česar postane notranja membrana celice pozitivno nabita. V naslednji fazi se natrijevi kanalčki zaprejo, odprejo pa se kalijevi kanalčki.  Z odtekanjem kalijevih ionov postaja naboj na notranji membrani vse bolj negativen. Ko se ponovno vzpostavi ravnotežje se kalijevi kanalčki zaprejo, akcijski signal pa se prenese vzdolž aksona. Na sinaptičnih terminalih se, zaradi depolarizacije presinaptične membrane, odprejo kalcijevi kanalčki. Ker je koncentracija kalcija zunaj 1000 krat večja od koncentracije znotraj celice, kalcij vdre v celico in stimulira sekrecijo nevrotranzimerjev, recimo GABA, acetilholina, glutamata, ki kot ekstracelularni ligandi sprožijo oziroma zavrejo depolarizacijo na naslednji postsinaptični membrani.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Vpliv intracelularnih ligandov&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Ca2+ kanalčke pa najdemo tudi na membrani endoplazemskega retikuluma, kjer se odprejo ob vezavi IP3 (inizitol 1,4,5 trifosfat),  ki v tem primeru deluje kot intracelularni  ligand.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Pri senzorni transdukciii za vid imamo dvoje celic, ki so občutljive na svetlobo, in sicer paličice, ki so za razlikovanje črno/ belo, ter čepke, ki zaznavajo barve. Omenjene vidne čutnice imajo od Na+ in K+ odvisne ATP-azne  kanalčke. V zunanjem delu teh celic pa imamo od cGMP odvisne Na+ in Ca 2+ kanalčke. Količina cGMP je odvisna od količine svetlobe. Več je svetlobe,več je cGMP. Pri temnih pogojih se količina cGMP-ja zmanjša, K+ in Na+ kanalček se zapre, zaradi česar se membrana celice hiperpolarizira. Signal se tako prenese v ganglion (zunanjo plast mrežnice), slednji pa signal pošilja v vidni korteks.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Med ionske kanalčkem, ki so aktivirani z intracelularnimi ligandi spadajo tudi UCP proteini (mitohondrijski razklopni proteini). Zgrajeni si iz šestih α heliksov, ki prebadajo notranjo membrano mitohondrija rjavih adipocitov. Njihova naloga je uravnavanje toka protonov, nadzor nastajanja superoksida in ostalih reaktivnih kisikovih spojin, pomembno vlogo pa imajo tudi pri patogenezi diabetesa tipa 2 in termoregulaciji, saj protonov ne porabljajo za nastanek ATP molekule, ampak delujejo nesklopljeno z ATP sintazo, kar pa povzroča sproščanje toplote. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Vpliv mehanskega dražljaja&#039;&#039;&#039; &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Zvočno valovanje upogne ušesne dlačice notranjega ušesa, kar odpre kationske kanalčke, aktivira celice ušesnih dlačic, ki nato stimulirajo nevron, ki prenese informacijo v avditorni korteks možganov.&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>Nives Naraglav</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Ionski_kanal%C4%8Dki&amp;diff=5266</id>
		<title>Ionski kanalčki</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Ionski_kanal%C4%8Dki&amp;diff=5266"/>
		<updated>2011-01-12T10:17:23Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;Nives Naraglav: &lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;&#039;&#039;&#039;Ionski kanalčki&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Ionski kanalčki so transmembranski proteini, ki v lipidnem dvosloju tvorijo hidrofilne pore in tako omogočijo ionom  hiter prehod skozi membrano. Ioni skozi kanalčke prehajajo v skladu s svojim koncentracijskim gradientom in ne potrebujejo energije,  zato je njihov transport pasiven.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Večinoma so iono selektivni, torej glede na velikost in naboj prepuščajo le določene ione. To je razvidno na primeru Na in K kanalčka. K+ ion je večji od Na+ iona in zato ne more skozi natrijev kanalček. Po drugi strani pa Na+ niti ne more skozi kalijev kanalček, saj  ob prihodu v dani kanalček ne izgubi hidratacijskega ovoja, hidratizirani Na+ ion pa je prevelik, da bi lahko prešel skozi kalijev kanalček.&lt;br /&gt;
Ionski kanalčki se lahko nahajajo v dveh stanjih- v odprtem in zaprtem. Glede na regulacijo prehajanja med obema stanjema ločimo več vrst ionskih kanalčkov, glavni regulatorji ionskih kanalčkov pa so intracelularni, ekstracelularni ligandi, električni potencial in mehanski dražljaji.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Vpliv električnega potenciala in ekstracelularnih ligandov na ionske kanalčke&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Vpliv električnega potenciala je nazorno viden v primeru nastanka akcijskega potenciala. Na začetku nevron v svojem ravnotežnem stanju vzdržuje standardni mirovni potencial -60mV, natrijevi in kalijevi kanalčki pa so zaprti. Ko se specifičen ligand iz sinaptične reže veže na receptor in odpre natrijev kanalček, se membrana depolarizira (notranja membrana je malo manj negativno nabita).&lt;br /&gt;
Slika prikazuje  prenos signala prek G proteina in znotrajceličnega obveščevalca, ki povzroči odprtje ionskega kanalčka.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://discover8.com/public/images/upload_article_images/Ion_Channel.jpg&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Če se je potencial v notranjosti membrane spremenil za več kot 20mV, se odprejo še ostali natrijevi kanalčki, zaradi česar postane notranja membrana celice pozitivno nabita. V naslednji fazi se natrijevi kanalčki zaprejo, odprejo pa se kalijevi kanalčki.  Z odtekanjem kalijevih ionov postaja naboj na notranji membrani vse bolj negativen. Ko se ponovno vzpostavi ravnotežje se kalijevi kanalčki zaprejo, akcijski signal pa se prenese vzdolž aksona. Na sinaptičnih terminalih se, zaradi depolarizacije presinaptične membrane, odprejo kalcijevi kanalčki. Ker je koncentracija kalcija zunaj 1000 krat večja od koncentracije znotraj celice, kalcij vdre v celico in stimulira sekrecijo nevrotranzimerjev, recimo GABA, acetilholina, glutamata, ki kot ekstracelularni ligandi sprožijo oziroma zavrejo depolarizacijo na naslednji postsinaptični membrani.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Vpliv intracelularnih ligandov&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Ca2+ kanalčke pa najdemo tudi na membrani endoplazemskega retikuluma, kjer se odprejo ob vezavi IP3 (inizitol 1,4,5 trifosfat),  ki v tem primeru deluje kot intracelularni  ligand.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Pri senzorni transdukciii za vid imamo dvoje celic, ki so občutljive na svetlobo, in sicer paličice, ki so za razlikovanje črno/ belo, ter čepke, ki zaznavajo barve. Omenjene vidne čutnice imajo od Na+ in K+ odvisne ATP-azne  kanalčke. V zunanjem delu teh celic pa imamo od cGMP odvisne Na+ in Ca 2+ kanalčke. Količina cGMP je odvisna od količine svetlobe. Več je svetlobe,več je cGMP. Pri temnih pogojih se količina cGMP-ja zmanjša, K+ in Na+ kanalček se zapre, zaradi česar se membrana celice hiperpolarizira. Signal se tako prenese v ganglion (zunanjo plast mrežnice), slednji pa signal pošilja v vidni korteks.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Med ionske kanalčkem, ki so aktivirani z intracelularnimi ligandi spadajo tudi UCP proteini (mitohondrijski razklopni proteini). Zgrajeni si iz šestih α heliksov, ki prebadajo notranjo membrano mitohondrija rjavih adipocitov. Njihova naloga je uravnavanje toka protonov, nadzor nastajanja superoksida in ostalih reaktivnih kisikovih spojin, pomembno vlogo pa imajo tudi pri patogenezi diabetesa tipa 2 in termoregulaciji, saj protonov ne porabljajo za nastanek ATP molekule, ampak delujejo nesklopljeno z ATP sintazo, kar pa povzroča sproščanje toplote. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Vpliv mehanskega dražljaja&#039;&#039;&#039; &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Zvočno valovanje upogne ušesne dlačice notranjega ušesa, kar odpre kationske kanalčke, aktivira celice ušesnih dlačic, ki nato stimulirajo nevron, ki prenese informacijo v avditorni korteks možganov.&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>Nives Naraglav</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Ionski_kanal%C4%8Dki&amp;diff=5265</id>
		<title>Ionski kanalčki</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Ionski_kanal%C4%8Dki&amp;diff=5265"/>
		<updated>2011-01-12T10:16:11Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;Nives Naraglav: &lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;&#039;&#039;&#039;Ionski kanalčki&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Ionski kanalčki so transmembranski proteini, ki v lipidnem dvosloju tvorijo hidrofilne pore in tako omogočijo ionom  hiter prehod skozi membrano. Ioni skozi kanalčke prehajajo v skladu s svojim koncentracijskim gradientom in ne potrebujejo energije,  zato je njihov transport pasiven.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Večinoma so iono selektivni, torej glede na velikost in naboj prepuščajo le določene ione. To je razvidno na primeru Na in K kanalčka. K+ ion je večji od Na+ iona in zato ne more skozi natrijev kanalček. Po drugi strani pa Na+ niti ne more skozi kalijev kanalček, saj  ob prihodu v dani kanalček ne izgubi hidratacijskega ovoja, hidratizirani Na+ ion pa je prevelik, da bi lahko prešel skozi kalijev kanalček.&lt;br /&gt;
Ionski kanalčki se lahko nahajajo v dveh stanjih- v odprtem in zaprtem. Glede na regulacijo prehajanja med obema stanjema ločimo več vrst ionskih kanalčkov, glavni regulatorji ionskih kanalčkov pa so intracelularni, ekstracelularni ligandi, električni potencial in mehanski dražljaji.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Vpliv električnega potenciala na ionske kanalčke&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Vpliv električnega potenciala je nazorno viden v primeru nastanka akcijskega potenciala. Na začetku nevron v svojem ravnotežnem stanju vzdržuje standardni mirovni potencial -60mV, natrijevi in kalijevi kanalčki pa so zaprti. Ko se specifičen ligand iz sinaptične reže veže na receptor in odpre natrijev kanalček, se membrana depolarizira (notranja membrana je malo manj negativno nabita).&lt;br /&gt;
Slika prikazuje  prenos signala prek G proteina in znotrajceličnega obveščevalca, ki povzroči odprtje ionskega kanalčka.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://discover8.com/public/images/upload_article_images/Ion_Channel.jpg&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Če se je potencial v notranjosti membrane spremenil za več kot 20mV, se odprejo še ostali natrijevi kanalčki, zaradi česar postane notranja membrana celice pozitivno nabita. V naslednji fazi se natrijevi kanalčki zaprejo, odprejo pa se kalijevi kanalčki.  Z odtekanjem kalijevih ionov postaja naboj na notranji membrani vse bolj negativen. Ko se ponovno vzpostavi ravnotežje se kalijevi kanalčki zaprejo, akcijski signal pa se prenese vzdolž aksona. Na sinaptičnih terminalih se, zaradi depolarizacije presinaptične membrane, odprejo kalcijevi kanalčki. Ker je koncentracija kalcija zunaj 1000 krat večja od koncentracije znotraj celice, kalcij vdre v celico in stimulira sekrecijo nevrotranzimerjev, recimo GABA, acetilholina, glutamata, ki kot ekstracelularni ligandi sprožijo oziroma zavrejo depolarizacijo na naslednji postsinaptični membrani.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Vpliv intracelularnih ligandov&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Ca2+ kanalčke pa najdemo tudi na membrani endoplazemskega retikuluma, kjer se odprejo ob vezavi IP3 (inizitol 1,4,5 trifosfat),  ki v tem primeru deluje kot intracelularni  ligand.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Pri senzorni transdukciii za vid imamo dvoje celic, ki so občutljive na svetlobo, in sicer paličice, ki so za razlikovanje črno/ belo, ter čepke, ki zaznavajo barve. Omenjene vidne čutnice imajo od Na+ in K+ odvisne ATP-azne  kanalčke. V zunanjem delu teh celic pa imamo od cGMP odvisne Na+ in Ca 2+ kanalčke. Količina cGMP je odvisna od količine svetlobe. Več je svetlobe,več je cGMP. Pri temnih pogojih se količina cGMP-ja zmanjša, K+ in Na+ kanalček se zapre, zaradi česar se membrana celice hiperpolarizira. Signal se tako prenese v ganglion (zunanjo plast mrežnice), slednji pa signal pošilja v vidni korteks.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Med ionske kanalčkem, ki so aktivirani z intracelularnimi ligandi spadajo tudi UCP proteini (mitohondrijski razklopni proteini). Zgrajeni si iz šestih α heliksov, ki prebadajo notranjo membrano mitohondrija rjavih adipocitov. Njihova naloga je uravnavanje toka protonov, nadzor nastajanja superoksida in ostalih reaktivnih kisikovih spojin, pomembno vlogo pa imajo tudi pri patogenezi diabetesa tipa 2 in termoregulaciji, saj protonov ne porabljajo za nastanek ATP molekule, ampak delujejo nesklopljeno z ATP sintazo, kar pa povzroča sproščanje toplote. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Vpliv mehanskega dražljaja&#039;&#039;&#039; &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Zvočno valovanje upogne ušesne dlačice notranjega ušesa, kar odpre kationske kanalčke, aktivira celice ušesnih dlačic, ki nato stimulirajo nevron, ki prenese informacijo v avditorni korteks možganov.&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>Nives Naraglav</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Ionski_kanal%C4%8Dki&amp;diff=5264</id>
		<title>Ionski kanalčki</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Ionski_kanal%C4%8Dki&amp;diff=5264"/>
		<updated>2011-01-12T10:13:51Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;Nives Naraglav: &lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;&#039;&#039;&#039;Ionski kanalčki&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Ionski kanalčki so transmembranski proteini, ki v lipidnem dvosloju tvorijo hidrofilne pore in tako omogočijo ionom  hiter prehod skozi membrano. Ioni skozi kanalčke prehajajo v skladu s svojim koncentracijskim gradientom in ne potrebujejo energije,  zato je njihov transport pasiven.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Večinoma so iono selektivni, torej glede na velikost in naboj prepuščajo le določene ione. To je razvidno na primeru Na in K kanalčka. K+ ion je večji od Na+ iona in zato ne more skozi natrijev kanalček. Po drugi strani pa Na+ niti ne more skozi kalijev kanalček, saj  ob prihodu v dani kanalček ne izgubi hidratacijskega ovoja, hidratizirani Na+ ion pa je prevelik, da bi lahko prešel skozi kalijev kanalček.&lt;br /&gt;
Ionski kanalčki se lahko nahajajo v dveh stanjih- v odprtem in zaprtem. Glede na regulacijo prehajanja med obema stanjema ločimo več vrst ionskih kanalčkov, glavni regulatorji ionskih kanalčkov pa so intracelularni, ekstracelularni ligandi, električni potencial in mehanski dražljaji.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Vpliv električnega potenciala na ionske kanalčke&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Vpliv električnega potenciala je nazorno viden v primeru nastanka akcijskega potenciala. Na začetku nevron v svojem ravnotežnem stanju vzdržuje standardni mirovni potencial -60mV, natrijevi in kalijevi kanalčki pa so zaprti. Ko se specifičen ligand iz sinaptične reže veže na receptor in odpre natrijev kanalček, se membrana depolarizira (notranja membrana je malo manj negativno nabita).&lt;br /&gt;
Slika prikazuje  prenos signala prek G proteina in znotrajceličnega obveščevalca, ki povzroči odprtje ionskega kanalčka.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://discover8.com/public/images/upload_article_images/Ion_Channel.jpg&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Če se je potencial v notranjosti membrane spremenila za več kot 20mV, se odprejo še ostali natrijevi kanalčki, zaradi česar postane notranja membrana celice pozitivno nabita. V naslednji fazi se natrijevi kanalčki zaprejo, odprejo pa se kalijevi kanalčki.  Z odtekanjem kalijevih ionov postaja naboj na notranji membrani vse bolj negativen. Ko se ponovno vzpostavi ravnotežje se kalijevi kanalčki zaprejo, akcijski signal pa se prenese vzdolž aksona. Na sinaptičnih terminalih se, zaradi depolarizacije presinaptične membrane, odprejo kalcijevi kanalčki. Ker je koncentracija kalcija zunaj 1000 krat večja od koncentracije znotraj celice, kalcij vdre v celico in stimulira sekrecijo nevrotranzimerjev, recimo GABA, acetilholina, glutamata, ki kot ekstracelularni ligandi sprožijo oziroma zavrejo depolarizacijo na naslednji postsinaptični membrani.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Vpliv intracelularnih ligandov&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Ca2+ kanalčke pa najdemo tudi na membrani endoplazemskega retikuluma, kjer se odprejo ob vezavi IP3 (inizitol 1,4,5 trifosfat),  ki v tem primeru deluje kot intracelularni  ligand.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Pri senzorni transdukciii za vid imamo dvoje celic, ki so občutljive na svetlobo, in sicer paličice, ki so za razlikovanje črno/ belo, ter čepke, ki zaznavajo barve. Omenjene vidne čutnice imajo od Na+ in K+ odvisne ATP-azne  kanalčke. V zunanjem delu teh celic pa imamo od cGMP odvisne Na+ in Ca 2+ kanalčke. Količina cGMP je odvisna od količine svetlobe. Več je svetlobe,več je cGMP. Pri temnih pogojih se količina cGMP-ja zmanjša, K+ in Na+ kanalček se zapre, zaradi česar se membrana celice hiperpolarizira. Signal se tako prenese v ganglion (zunanjo plast mrežnice), slednji pa signal pošilja v vidni korteks.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Med ionske kanalčkem, ki so aktivirani z intracelularnimi ligandi spadajo tudi UCP proteini (mitohondrijski razklopni proteini). Zgrajeni si iz šestih α heliksov, ki prebadajo notranjo membrano mitohondrija rjavih adipocitov. Njihova naloga je uravnavanje toka protonov, nadzor nastajanja superoksida in ostalih reaktivnih kisikovih spojin, pomembno vlogo pa imajo tudi pri patogenezi diabetesa tipa 2 in termoregulaciji, saj protonov ne porabljajo za nastanek ATP molekule, ampak delujejo nesklopljeno z ATP sintazo, kar pa povzroča sproščanje toplote. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Vpliv mehanskega dražljaja&#039;&#039;&#039; &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Zvočno valovanje upogne ušesne dlačice notranjega ušesa, kar odpre kationske kanalčke, aktivira celice ušesnih dlačic, ki nato stimulirajo nevron, ki prenese informacijo v avditorni korteks možganov.&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>Nives Naraglav</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Ionski_kanal%C4%8Dki&amp;diff=5263</id>
		<title>Ionski kanalčki</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Ionski_kanal%C4%8Dki&amp;diff=5263"/>
		<updated>2011-01-12T10:12:02Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;Nives Naraglav: &lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;&#039;&#039;&#039;Ionski kanalčki&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Ionski kanalčki so transmembranski proteini, ki v lipidnem dvosloju tvorijo hidrofilne pore in tako omogočijo ionom  hiter prehod skozi membrano. Ioni skozi kanalčke prehajajo v skladu s svojim koncentracijskim gradientom in ne potrebujejo energije,  zato je njihov transport pasiven.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Večinoma so iono selektivni, torej glede na velikost in naboj prepuščajo le določene ione. To je razvidno predvsem na primeru Na in K kanalčka. K+ ion je večji od Na+ iona in zato ne more skozi natrijev kanalček. Po drugi strani pa Na+ niti ne more skozi kalijev kanalček, saj  ob prihodu v dani kanalček ne izgubi hidratacijskega ovoja, hidratizirani Na+ ion pa je prevelik, da bi lahko prešel skozi kalijev kanalček.&lt;br /&gt;
Ionski kanalčki se lahko nahajajo v dveh stanjih- v odprtem in zaprtem. Glede na regulacijo prehajanja med obema stanjema ločimo več vrst ionskih kanalčkov, glavni regulatorji ionskih kanalčkov pa so intracelularni, ekstracelularni ligandi, električni potencial in mehanski dražljaji.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Vpliv električnega potenciala na ionske kanalčke&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Vpliv električnega potenciala je nazorno viden v primeru nastanka akcijskega potenciala. Na začetku nevron v svojem ravnotežnem stanju vzdržuje standardni mirovni potencial -60mV, natrijevi in kalijevi kanalčki pa so zaprti. Ko se specifičen ligand iz sinaptične reže veže na receptor in odpre natrijev kanalček, se membrana depolarizira (notranja membrana je malo manj negativno nabita).&lt;br /&gt;
Slika prikazuje  prenos signala prek G proteina in znotrajceličnega obveščevalca, ki povzroči odprtje ionskega kanalčka.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://discover8.com/public/images/upload_article_images/Ion_Channel.jpg&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Če se je potencial v notranjosti membrane spremenila za več kot 20mV, se odprejo še ostali natrijevi kanalčki, zaradi česar postane notranja membrana celice pozitivno nabita. V naslednji fazi se natrijevi kanalčki zaprejo, odprejo pa se kalijevi kanalčki.  Z odtekanjem kalijevih ionov postaja naboj na notranji membrani vse bolj negativen. Ko se ponovno vzpostavi ravnotežje se kalijevi kanalčki zaprejo, akcijski signal pa se prenese vzdolž aksona. Na sinaptičnih terminalih se, zaradi depolarizacije presinaptične membrane, odprejo kalcijevi kanalčki. Ker je koncentracija kalcija zunaj 1000 krat večja od koncentracije znotraj celice, kalcij vdre v celico in stimulira sekrecijo nevrotranzimerjev, recimo GABA, acetilholina, glutamata, ki kot ekstracelularni ligandi sprožijo oziroma zavrejo depolarizacijo na naslednji postsinaptični membrani.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Vpliv intracelularnih ligandov&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Ca2+ kanalčke pa najdemo tudi na membrani endoplazemskega retikuluma, kjer se odprejo ob vezavi IP3 (inizitol 1,4,5 trifosfat),  ki v tem primeru deluje kot intracelularni  ligand.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Pri senzorni transdukciii za vid imamo dvoje celic, ki so občutljive na svetlobo, in sicer paličice, ki so za razlikovanje črno/ belo, ter čepke, ki zaznavajo barve. Omenjene vidne čutnice imajo od Na+ in K+ odvisne ATP-azne  kanalčke. V zunanjem delu teh celic pa imamo od cGMP odvisne Na+ in Ca 2+ kanalčke. Količina cGMP je odvisna od količine svetlobe. Več je svetlobe,več je cGMP. Pri temnih pogojih se količina cGMP-ja zmanjša, K+ in Na+ kanalček se zapre, zaradi česar se membrana celice hiperpolarizira. Signal se tako prenese v ganglion (zunanjo plast mrežnice), slednji pa signal pošilja v vidni korteks.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Med ionske kanalčkem, ki so aktivirani z intracelularnimi ligandi spadajo tudi UCP proteini (mitohondrijski razklopni proteini). Zgrajeni si iz šestih α heliksov, ki prebadajo notranjo membrano mitohondrija rjavih adipocitov. Njihova naloga je uravnavanje toka protonov, nadzor nastajanja superoksida in ostalih reaktivnih kisikovih spojin, pomembno vlogo pa imajo tudi pri patogenezi diabetesa tipa 2 in termoregulaciji, saj protonov ne porabljajo za nastanek ATP molekule, ampak delujejo nesklopljeno z ATP sintazo, kar pa povzroča sproščanje toplote. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Vpliv mehanskega dražljaja&#039;&#039;&#039; &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Zvočno valovanje upogne ušesne dlačice notranjega ušesa, kar odpre kationske kanalčke, aktivira celice ušesnih dlačic, ki nato stimulirajo nevron, ki prenese informacijo v avditorni korteks možganov.&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>Nives Naraglav</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Ionski_kanal%C4%8Dki&amp;diff=5262</id>
		<title>Ionski kanalčki</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Ionski_kanal%C4%8Dki&amp;diff=5262"/>
		<updated>2011-01-12T10:11:39Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;Nives Naraglav: &lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;&#039;&#039;&#039;Ionski kanalčki&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Ionski kanalčki so transmembranski proteini, ki v lipidnem dvosloju tvorijo hidrofilne pore in tako omogočijo ionom  hiter prehod skozi membrano. Ioni skozi kanalčke prehajajo v skladu s svojim koncentracijskim gradientom in ne potrebujejo energije,  zato je njihov transport pasiven.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Večinoma so iono selektivni, torej glede na velikost in naboj prepuščajo le določene ione. To je razvidno predvsem na primeru Na in K kanalčka. K+ ion je večji od Na+ iona in zato ne more skozi natrijev kanalček. Po drugi strani pa Na+ niti ne more skozi kalijev kanalček, saj  ob prihodu v dani kanalček ne izgubi hidratacijskega ovoja, hidratizirani Na+ ion pa je prevelik, da bi lahko prešel skozi kalijev kanalček.&lt;br /&gt;
Ionski kanalčki se lahko nahajajo v dveh stanjih- v odprtem in zaprtem. Glede na regulacijo prehajanja med obema stanjema ločimo več vrst ionskih kanalčkov, glavni regulatorji ionskih kanalčkov pa so intracelularni, ekstracelularni ligandi, električni potencial in mehanski dražljaji.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Vpliv električnega potenciala na ionske kanalčke&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Vpliv električnega potenciala je nazorno viden v primeru nastanka akcijskega potenciala. Na začetku nevron v svojem ravnotežnem stanju vzdržuje standardni mirovni potencial -60mV, natrijevi in kalijevi kanalčki pa so zaprti. Ko se specifičen ligand iz sinaptične reže veže na receptor in odpre natrijev kanalček, se membrana depolarizira (notranja membrana je malo manj negativno nabita).&lt;br /&gt;
Slika prikazuje  prenos signala prek G proteina in znotrajceličnega obveščevalca, ki povzroči odprtje ionskega kanalčka.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
http://discover8.com/public/images/upload_article_images/Ion_Channel.jpg&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Če se je potencial v notranjosti membrane spremenila za več kot 20mV, se odprejo še ostali natrijevi kanalčki, zaradi česar postane notranja membrana celice pozitivno nabita. V naslednji fazi se natrijevi kanalčki zaprejo, odprejo pa se kalijevi kanalčki.  Z odtekanjem kalijevih ionov postaja naboj na notranji membrani vse bolj negativen. Ko se ponovno vzpostavi ravnotežje se kalijevi kanalčki zaprejo, akcijski signal pa se prenese vzdolž aksona. Na sinaptičnih terminalih se, zaradi depolarizacije presinaptične membrane, odprejo kalcijevi kanalčki. Ker je koncentracija kalcija zunaj 1000 krat večja od koncentracije znotraj celice, kalcij vdre v celico in stimulira sekrecijo nevrotranzimerjev, recimo GABA, acetilholina, glutamata, ki kot ekstracelularni ligandi sprožijo oziroma zavrejo depolarizacijo na naslednji postsinaptični membrani.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Vpliv intracelularnih ligandov&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Ca2+ kanalčke pa najdemo tudi na membrani endoplazemskega retikuluma, kjer se odprejo ob vezavi IP3 (inizitol 1,4,5 trifosfat),  ki v tem primeru deluje kot intracelularni  ligand.&lt;br /&gt;
Pri senzorni transdukciii za vid imamo dvoje celic, ki so občutljive na svetlobo, in sicer paličice, ki so za razlikovanje črno/ belo, ter čepke, ki zaznavajo barve. Omenjene vidne čutnice imajo od Na+ in K+ odvisne ATP-azne  kanalčke. V zunanjem delu teh celic pa imamo od cGMP odvisne Na+ in Ca 2+ kanalčke. Količina cGMP je odvisna od količine svetlobe. Več je svetlobe,več je cGMP. Pri temnih pogojih se količina cGMP-ja zmanjša, K+ in Na+ kanalček se zapre, zaradi česar se membrana celice hiperpolarizira. Signal se tako prenese v ganglion (zunanjo plast mrežnice), slednji pa signal pošilja v vidni korteks.&lt;br /&gt;
Med ionske kanalčkem, ki so aktivirani z intracelularnimi ligandi spadajo tudi UCP proteini (mitohondrijski razklopni proteini). Zgrajeni si iz šestih α heliksov, ki prebadajo notranjo membrano mitohondrija rjavih adipocitov. Njihova naloga je uravnavanje toka protonov, nadzor nastajanja superoksida in ostalih reaktivnih kisikovih spojin, pomembno vlogo pa imajo tudi pri patogenezi diabetesa tipa 2 in termoregulaciji, saj protonov ne porabljajo za nastanek ATP molekule, ampak delujejo nesklopljeno z ATP sintazo, kar pa povzroča sproščanje toplote. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Vpliv mehanskega dražljaja&#039;&#039;&#039; &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Zvočno valovanje upogne ušesne dlačice notranjega ušesa, kar odpre kationske kanalčke, aktivira celice ušesnih dlačic, ki nato stimulirajo nevron, ki prenese informacijo v avditorni korteks možganov.&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>Nives Naraglav</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Ionski_kanal%C4%8Dki&amp;diff=5261</id>
		<title>Ionski kanalčki</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Ionski_kanal%C4%8Dki&amp;diff=5261"/>
		<updated>2011-01-12T10:11:07Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;Nives Naraglav: &lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;&#039;&#039;&#039;Ionski kanalčki&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Ionski kanalčki so transmembranski proteini, ki v lipidnem dvosloju tvorijo hidrofilne pore in tako omogočijo ionom  hiter prehod skozi membrano. Ioni skozi kanalčke prehajajo v skladu s svojim koncentracijskim gradientom in ne potrebujejo energije,  zato je njihov transport pasiven.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Večinoma so iono selektivni, torej glede na velikost in naboj prepuščajo le določene ione. To je razvidno predvsem na primeru Na in K kanalčka. K+ ion je večji od Na+ iona in zato ne more skozi natrijev kanalček. Po drugi strani pa Na+ niti ne more skozi kalijev kanalček, saj  ob prihodu v dani kanalček ne izgubi hidratacijskega ovoja, hidratizirani Na+ ion pa je prevelik, da bi lahko prešel skozi kalijev kanalček.&lt;br /&gt;
Ionski kanalčki se lahko nahajajo v dveh stanjih- v odprtem in zaprtem. Glede na regulacijo prehajanja med obema stanjema ločimo več vrst ionskih kanalčkov, glavni regulatorji ionskih kanalčkov pa so intracelularni, ekstracelularni ligandi, električni potencial in mehanski dražljaji.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Vpliv električnega potenciala na ionske kanalčke&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Vpliv električnega potenciala je nazorno viden v primeru nastanka akcijskega potenciala. Na začetku nevron v svojem ravnotežnem stanju vzdržuje standardni mirovni potencial -60mV, natrijevi in kalijevi kanalčki pa so zaprti. Ko se specifičen ligand iz sinaptične reže veže na receptor in odpre natrijev kanalček, se membrana depolarizira (notranja membrana je malo manj negativno nabita).&lt;br /&gt;
Slika prikazuje  prenos signala prek G proteina in znotrajceličnega obveščevalca, ki povzroči odprtje ionskega kanalčka.&lt;br /&gt;
http://discover8.com/public/images/upload_article_images/Ion_Channel.jpg&lt;br /&gt;
 Če se je potencial v notranjosti membrane spremenila za več kot 20mV, se odprejo še ostali natrijevi kanalčki, zaradi česar postane notranja membrana celice pozitivno nabita. V naslednji fazi se natrijevi kanalčki zaprejo, odprejo pa se kalijevi kanalčki.  Z odtekanjem kalijevih ionov postaja naboj na notranji membrani vse bolj negativen. Ko se ponovno vzpostavi ravnotežje se kalijevi kanalčki zaprejo, akcijski signal pa se prenese vzdolž aksona. Na sinaptičnih terminalih se, zaradi depolarizacije presinaptične membrane, odprejo kalcijevi kanalčki. Ker je koncentracija kalcija zunaj 1000 krat večja od koncentracije znotraj celice, kalcij vdre v celico in stimulira sekrecijo nevrotranzimerjev, recimo GABA, acetilholina, glutamata, ki kot ekstracelularni ligandi sprožijo oziroma zavrejo depolarizacijo na naslednji postsinaptični membrani.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Vpliv intracelularnih ligandov&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Ca2+ kanalčke pa najdemo tudi na membrani endoplazemskega retikuluma, kjer se odprejo ob vezavi IP3 (inizitol 1,4,5 trifosfat),  ki v tem primeru deluje kot intracelularni  ligand.&lt;br /&gt;
Pri senzorni transdukciii za vid imamo dvoje celic, ki so občutljive na svetlobo, in sicer paličice, ki so za razlikovanje črno/ belo, ter čepke, ki zaznavajo barve. Omenjene vidne čutnice imajo od Na+ in K+ odvisne ATP-azne  kanalčke. V zunanjem delu teh celic pa imamo od cGMP odvisne Na+ in Ca 2+ kanalčke. Količina cGMP je odvisna od količine svetlobe. Več je svetlobe,več je cGMP. Pri temnih pogojih se količina cGMP-ja zmanjša, K+ in Na+ kanalček se zapre, zaradi česar se membrana celice hiperpolarizira. Signal se tako prenese v ganglion (zunanjo plast mrežnice), slednji pa signal pošilja v vidni korteks.&lt;br /&gt;
Med ionske kanalčkem, ki so aktivirani z intracelularnimi ligandi spadajo tudi UCP proteini (mitohondrijski razklopni proteini). Zgrajeni si iz šestih α heliksov, ki prebadajo notranjo membrano mitohondrija rjavih adipocitov. Njihova naloga je uravnavanje toka protonov, nadzor nastajanja superoksida in ostalih reaktivnih kisikovih spojin, pomembno vlogo pa imajo tudi pri patogenezi diabetesa tipa 2 in termoregulaciji, saj protonov ne porabljajo za nastanek ATP molekule, ampak delujejo nesklopljeno z ATP sintazo, kar pa povzroča sproščanje toplote. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Vpliv mehanskega dražljaja&#039;&#039;&#039; &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Zvočno valovanje upogne ušesne dlačice notranjega ušesa, kar odpre kationske kanalčke, aktivira celice ušesnih dlačic, ki nato stimulirajo nevron, ki prenese informacijo v avditorni korteks možganov.&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>Nives Naraglav</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Ionski_kanal%C4%8Dki&amp;diff=5260</id>
		<title>Ionski kanalčki</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Ionski_kanal%C4%8Dki&amp;diff=5260"/>
		<updated>2011-01-12T10:10:12Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;Nives Naraglav: &lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;&#039;&#039;&#039;Ionski kanalčki&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
Ionski kanalčki so transmembranski proteini, ki v lipidnem dvosloju tvorijo hidrofilne pore in tako omogočijo ionom  hiter prehod skozi membrano. Ioni skozi kanalčke prehajajo v skladu s svojim koncentracijskim gradientom in ne potrebujejo energije,  zato je njihov transport pasiven.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Večinoma so iono selektivni, torej glede na velikost in naboj prepuščajo le določene ione. To je razvidno predvsem na primeru Na in K kanalčka. K+ ion je večji od Na+ iona in zato ne more skozi natrijev kanalček. Po drugi strani pa Na+ niti ne more skozi kalijev kanalček, saj  ob prihodu v dani kanalček ne izgubi hidratacijskega ovoja, hidratizirani Na+ ion pa je prevelik, da bi lahko prešel skozi kalijev kanalček.&lt;br /&gt;
Ionski kanalčki se lahko nahajajo v dveh stanjih- v odprtem in zaprtem. Glede na regulacijo prehajanja med obema stanjema ločimo več vrst ionskih kanalčkov, glavni regulatorji ionskih kanalčkov pa so intracelularni, ekstracelularni ligandi, električni potencial in mehanski dražljaji.&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Vpliv električnega potenciala na ionske kanalčke&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
Vpliv električnega potenciala je nazorno viden v primeru nastanka akcijskega potenciala. Na začetku nevron v svojem ravnotežnem stanju vzdržuje standardni mirovni potencial -60mV, natrijevi in kalijevi kanalčki pa so zaprti. Ko se specifičen ligand iz sinaptične reže veže na receptor in odpre natrijev kanalček, se membrana depolarizira (notranja membrana je malo manj negativno nabita).&lt;br /&gt;
Slika prikazuje  prenos signala prek G proteina in znotrajceličnega obveščevalca, ki povzroči odprtje ionskega kanalčka.&lt;br /&gt;
http://discover8.com/public/images/upload_article_images/Ion_Channel.jpg&lt;br /&gt;
 Če se je potencial v notranjosti membrane spremenila za več kot 20mV, se odprejo še ostali natrijevi kanalčki, zaradi česar postane notranja membrana celice pozitivno nabita. V naslednji fazi se natrijevi kanalčki zaprejo, odprejo pa se kalijevi kanalčki.  Z odtekanjem kalijevih ionov postaja naboj na notranji membrani vse bolj negativen. Ko se ponovno vzpostavi ravnotežje se kalijevi kanalčki zaprejo, akcijski signal pa se prenese vzdolž aksona. Na sinaptičnih terminalih se, zaradi depolarizacije presinaptične membrane, odprejo kalcijevi kanalčki. Ker je koncentracija kalcija zunaj 1000 krat večja od koncentracije znotraj celice, kalcij vdre v celico in stimulira sekrecijo nevrotranzimerjev, recimo GABA, acetilholina, glutamata, ki kot ekstracelularni ligandi sprožijo oziroma zavrejo depolarizacijo na naslednji postsinaptični membrani.&lt;br /&gt;
Vpliv intracelularnih ligandov&lt;br /&gt;
Ca2+ kanalčke pa najdemo tudi na membrani endoplazemskega retikuluma, kjer se odprejo ob vezavi IP3 (inizitol 1,4,5 trifosfat),  ki v tem primeru deluje kot intracelularni  ligand.&lt;br /&gt;
Pri senzorni transdukciii za vid imamo dvoje celic, ki so občutljive na svetlobo, in sicer paličice, ki so za razlikovanje črno/ belo, ter čepke, ki zaznavajo barve. Omenjene vidne čutnice imajo od Na+ in K+ odvisne ATP-azne  kanalčke. V zunanjem delu teh celic pa imamo od cGMP odvisne Na+ in Ca 2+ kanalčke. Količina cGMP je odvisna od količine svetlobe. Več je svetlobe,več je cGMP. Pri temnih pogojih se količina cGMP-ja zmanjša, K+ in Na+ kanalček se zapre, zaradi česar se membrana celice hiperpolarizira. Signal se tako prenese v ganglion (zunanjo plast mrežnice), slednji pa signal pošilja v vidni korteks.&lt;br /&gt;
Med ionske kanalčkem, ki so aktivirani z intracelularnimi ligandi spadajo tudi UCP proteini (mitohondrijski razklopni proteini). Zgrajeni si iz šestih α heliksov, ki prebadajo notranjo membrano mitohondrija rjavih adipocitov. Njihova naloga je uravnavanje toka protonov, nadzor nastajanja superoksida in ostalih reaktivnih kisikovih spojin, pomembno vlogo pa imajo tudi pri patogenezi diabetesa tipa 2 in termoregulaciji, saj protonov ne porabljajo za nastanek ATP molekule, ampak delujejo nesklopljeno z ATP sintazo, kar pa povzroča sproščanje toplote. &lt;br /&gt;
Vpliv mehanskega dražljaja &lt;br /&gt;
Zvočno valovanje upogne ušesne dlačice notranjega ušesa, kar odpre kationske kanalčke, aktivira celice ušesnih dlačic, ki nato stimulirajo nevron, ki prenese informacijo v avditorni korteks možganov.&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>Nives Naraglav</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Ionski_kanal%C4%8Dki&amp;diff=5259</id>
		<title>Ionski kanalčki</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Ionski_kanal%C4%8Dki&amp;diff=5259"/>
		<updated>2011-01-12T10:08:49Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;Nives Naraglav: New page: Ionski kanalčki Ionski kanalčki so transmembranski proteini, ki v lipidnem dvosloju tvorijo hidrofilne pore in tako omogočijo ionom  hiter prehod skozi membrano. Ioni skozi kanalčke pr...&lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;Ionski kanalčki&lt;br /&gt;
Ionski kanalčki so transmembranski proteini, ki v lipidnem dvosloju tvorijo hidrofilne pore in tako omogočijo ionom  hiter prehod skozi membrano. Ioni skozi kanalčke prehajajo v skladu s svojim koncentracijskim gradientom in ne potrebujejo energije,  zato je njihov transport pasiven.&lt;br /&gt;
Na+/k+ kanalčki&lt;br /&gt;
Večinoma so iono selektivni, torej glede na velikost in naboj prepuščajo le določene ione. To je razvidno predvsem na primeru Na in K kanalčka. K+ ion je večji od Na+ iona in zato ne more skozi natrijev kanalček. Po drugi strani pa Na+ niti ne more skozi kalijev kanalček, saj  ob prihodu v dani kanalček ne izgubi hidratacijskega ovoja, hidratizirani Na+ ion pa je prevelik, da bi lahko prešel skozi kalijev kanalček.&lt;br /&gt;
Ionski kanalčki se lahko nahajajo v dveh stanjih- v odprtem in zaprtem. Glede na regulacijo prehajanja med obema stanjema ločimo več vrst ionskih kanalčkov, glavni regulatorji ionskih kanalčkov pa so intracelularni, ekstracelularni ligandi, električni potencial in mehanski dražljaji.&lt;br /&gt;
Vpliv električnega potenciala na ionske kanalčke&lt;br /&gt;
Vpliv električnega potenciala je nazorno viden v primeru nastanka akcijskega potenciala. Na začetku nevron v svojem ravnotežnem stanju vzdržuje standardni mirovni potencial -60mV, natrijevi in kalijevi kanalčki pa so zaprti. Ko se specifičen ligand iz sinaptične reže veže na receptor in odpre natrijev kanalček, se membrana depolarizira (notranja membrana je malo manj negativno nabita).&lt;br /&gt;
Slika prikazuje  prenos signala prek G proteina in znotrajceličnega obveščevalca, ki povzroči odprtje ionskega kanalčka.&lt;br /&gt;
http://discover8.com/public/images/upload_article_images/Ion_Channel.jpg&lt;br /&gt;
 Če se je potencial v notranjosti membrane spremenila za več kot 20mV, se odprejo še ostali natrijevi kanalčki, zaradi česar postane notranja membrana celice pozitivno nabita. V naslednji fazi se natrijevi kanalčki zaprejo, odprejo pa se kalijevi kanalčki.  Z odtekanjem kalijevih ionov postaja naboj na notranji membrani vse bolj negativen. Ko se ponovno vzpostavi ravnotežje se kalijevi kanalčki zaprejo, akcijski signal pa se prenese vzdolž aksona. Na sinaptičnih terminalih se, zaradi depolarizacije presinaptične membrane, odprejo kalcijevi kanalčki. Ker je koncentracija kalcija zunaj 1000 krat večja od koncentracije znotraj celice, kalcij vdre v celico in stimulira sekrecijo nevrotranzimerjev, recimo GABA, acetilholina, glutamata, ki kot ekstracelularni ligandi sprožijo oziroma zavrejo depolarizacijo na naslednji postsinaptični membrani.&lt;br /&gt;
Vpliv intracelularnih ligandov&lt;br /&gt;
Ca2+ kanalčke pa najdemo tudi na membrani endoplazemskega retikuluma, kjer se odprejo ob vezavi IP3 (inizitol 1,4,5 trifosfat),  ki v tem primeru deluje kot intracelularni  ligand.&lt;br /&gt;
Pri senzorni transdukciii za vid imamo dvoje celic, ki so občutljive na svetlobo, in sicer paličice, ki so za razlikovanje črno/ belo, ter čepke, ki zaznavajo barve. Omenjene vidne čutnice imajo od Na+ in K+ odvisne ATP-azne  kanalčke. V zunanjem delu teh celic pa imamo od cGMP odvisne Na+ in Ca 2+ kanalčke. Količina cGMP je odvisna od količine svetlobe. Več je svetlobe,več je cGMP. Pri temnih pogojih se količina cGMP-ja zmanjša, K+ in Na+ kanalček se zapre, zaradi česar se membrana celice hiperpolarizira. Signal se tako prenese v ganglion (zunanjo plast mrežnice), slednji pa signal pošilja v vidni korteks.&lt;br /&gt;
Med ionske kanalčkem, ki so aktivirani z intracelularnimi ligandi spadajo tudi UCP proteini (mitohondrijski razklopni proteini). Zgrajeni si iz šestih α heliksov, ki prebadajo notranjo membrano mitohondrija rjavih adipocitov. Njihova naloga je uravnavanje toka protonov, nadzor nastajanja superoksida in ostalih reaktivnih kisikovih spojin, pomembno vlogo pa imajo tudi pri patogenezi diabetesa tipa 2 in termoregulaciji, saj protonov ne porabljajo za nastanek ATP molekule, ampak delujejo nesklopljeno z ATP sintazo, kar pa povzroča sproščanje toplote. &lt;br /&gt;
Vpliv mehanskega dražljaja &lt;br /&gt;
Zvočno valovanje upogne ušesne dlačice notranjega ušesa, kar odpre kationske kanalčke, aktivira celice ušesnih dlačic, ki nato stimulirajo nevron, ki prenese informacijo v avditorni korteks možganov.&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>Nives Naraglav</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=BIO2_Seminar-geslo&amp;diff=5258</id>
		<title>BIO2 Seminar-geslo</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=BIO2_Seminar-geslo&amp;diff=5258"/>
		<updated>2011-01-12T10:01:47Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;Nives Naraglav: &lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;*[[G proteini]] : Brigita Razboršek, Špela Podjed&lt;br /&gt;
*[[Verižna reakcija s polimerazo (PCR)]] : Maja Kogoj, Margareta Žlajpah&lt;br /&gt;
*[[Šaperoni]] : Tjaša Bigec, Janja Juvančič&lt;br /&gt;
*[[Lastnosti aminokislin]] : Tjaša Berčič, Sabina Kolar&lt;br /&gt;
*[[Mišična distrofija]] : Elmina Handanović, Dino Šćuk&lt;br /&gt;
*[[Ionski kanalčki]] : Nives Naraglav, Zala Rot&lt;br /&gt;
*[[Celična stena rastlin]] : Kaja Rupar, Maruša Bratuš&lt;br /&gt;
*[[&amp;quot;Sebični gen&amp;quot;]] : Eva Tolar, Sara Primec&lt;br /&gt;
*[[Epilepsija]] : Luka Bevc, Filip Kolenc&lt;br /&gt;
*[[Receptorji TLR]] : Špela Umek, Đorđe Dimitrijević&lt;br /&gt;
*[[Sindrom pridobljene imunske pomanjkljivosti (AIDS)]] : Urška Žbogar, Nejc Perme&lt;br /&gt;
*[[Nevrotransmiterji]] : Tanja Korpar, Nataša Simonič&lt;br /&gt;
*[[Receptorji]] : Aleksander Kranjc, Uroš Stupar&lt;br /&gt;
*[[Peptidna vez in peptidi]] : Vito Frančič, Žan Caf-Feldin&lt;br /&gt;
*[[Zaznavanje okusov]]: Tisa Primc, Urban Bezeljak&lt;br /&gt;
*[[Eritropoetin]]: Kristina Bremec, Petra Gorečan&lt;br /&gt;
*[[Poškodbe s prostimi radikali]]: Tonja Pavlovič, Tjaša Flis&lt;br /&gt;
*[[Splošna zgradba imunoglobulinov]] : Veronika Rovanšek&lt;br /&gt;
*[[Značilnosti genomov]] : Barbara Berki, Žan Železnik&lt;br /&gt;
*[[Polimeri nukleinskih kislin]] : Laura Ogrin, Damjana Hriberšek&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>Nives Naraglav</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=BIO2_Povzetki_seminarjev&amp;diff=4329</id>
		<title>BIO2 Povzetki seminarjev</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=BIO2_Povzetki_seminarjev&amp;diff=4329"/>
		<updated>2010-11-12T12:19:09Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;Nives Naraglav: &lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;== Đorđe Dimitrijević: PLC regulacija: nastajajoči modeli molekularnih mehanizmov ==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[http://en.wikipedia.org/wiki/Phosphoinositide_phospholipase_C Fosfoinozitol specifične  fosfolipaze C] so pogoste signalne komponente povezane z  aktivacijo večina celičnih receptorjev.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Družine PLC so kompleksni,  večdomenski proteini in skupaj pokrivajo širok spekter regulatornih interakcij, zajemajoč direktno vezavo  na podenote G proteinov, majhne GTPaze iz Rho in Ras družin, receptorne in ne-receptorne  tirozin- kinaze in lipidne komponente celičnih membran.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Nedavne strukturne določitve PLC komponent in njihovih kompleksov  z regulatornimi proteini in direktne mehanistične študije, s prejšnjimi deli, so zagotovile temelje za  predloge molekularnih mehanizmov, ki strogo regulirajo PLC aktivnost.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
PLC encimi najdeni v evkariontih sestavljajo sorodno skupino proteinov, ki cepijo polarno skupino glavo fosfatidilinozitola 4,5 bisfostata &lt;br /&gt;
( PtdIns( 4,5)P2 )[1,2]. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Najbolje dokumentirana  posledica te reakcije in prvenstven celični signalni odziv je  nastanek dveh sekundarnih obveščevalcev : &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Inozitol 1,4,5-trifosfat ( Ins(1,4,5)P3), univerzalen kalcij-mobiliziran sekundaren obveščevalec,&lt;br /&gt;
in diacilglicerol( DAG), aktivator več tipov efektorskih proteinov vključno z izooblikami protein- kinaz C.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Ti sekundarni obveščevalci zagotovijo skupen člen, od visoko specifičnih receptorjev za hormone, nevrotransmiterje, antigene, komponent zunajceličnega matriksa in rastnih faktorjev,do navzdol intracelularnih(znotrajceličnih) tarč. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
S tem načinom prispevajo k regulaciji raznovrstnih bioloških funkcij kot so celično gibanje, fertilizacija in senzorna transdukcija. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Ena izmed pomembnih vlog različnih fosfoinozitidnih vrst je v usmerjanju proteina k posebnim sub-celičnim razdelkom za pomemben nadzor membranskega razvrščanja in celičnega gibanja.[3-5]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/20870410 Povezava do originalnega članka]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
== Aleksander Krajnc: Oligomerne oblike z G proteinom sklopljenih receptorjev (GPCR) ==&lt;br /&gt;
Oligomerizacija je poglavitna lastnost receptorjev na celični membrani, ki velja tudi za z G proteinom sklopljene receptorje (GPCR-je). GPCR-je so dolgo smatrali za monomerne enote.  Kljub intenzivnim preučevanjem, razumevanje molekularnih funkcij in struktur še vedno ni čisto raziskano. Kot se je dokaz za združevanje receptorjev razvil iz eksperimentalnih celičnih linij v pomembne in vivo študije izoliranih kompleksov dimernega receptorja ter le-tega sklopljenega skupaj z G proteinom, je pričakovati, da bodo tudi strukturne osnove in funkcije oligomerizacije pri membranskem sporočanju kmalu pojasnjene. Kooperativna interakcija takšnih skupkov GPCR-jev pomembno vpliva na razširjanje signala skozi celično membrano in naprej do G proteinov. Obstoj oligomerizacije celičnih membranskih receptorjev je v celoti podkrepljena s termodinamskimi izračuni in izračuni za trajanje signala, da doseže različne kompartmente celice.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[http://www.google.si/imgres?imgurl=http://gecco.org.chemie.uni-frankfurt.de/researchImg/GPCR-model.jpg&amp;amp;imgrefurl=http://gecco.org.chemie.uni-frankfurt.de/research.html&amp;amp;usg=__fMYEK5wJDPMb82RccdcDil4aNIo=&amp;amp;h=405&amp;amp;w=300&amp;amp;sz=43&amp;amp;hl=sl&amp;amp;start=0&amp;amp;sig2=_e8lvi0fOktIZfT4Fy_0aw&amp;amp;zoom=1&amp;amp;tbnid=MN35y7n6ccUAKM:&amp;amp;tbnh=131&amp;amp;tbnw=97&amp;amp;ei=Ek6_TOn1EImLswb47oC6DQ&amp;amp;prev=/images%3Fq%3DGPCR%2Boligomerization%26um%3D1%26hl%3Dsl%26client%3Dfirefox-a%26sa%3DX%26rls%3Dorg.mozilla:sl:official%26biw%3D1600%26bih%3D709%26tbs%3Disch:1&amp;amp;um=1&amp;amp;itbs=1&amp;amp;iact=hc&amp;amp;vpx=681&amp;amp;vpy=357&amp;amp;dur=1189&amp;amp;hovh=261&amp;amp;hovw=193&amp;amp;tx=102&amp;amp;ty=242&amp;amp;oei=Ek6_TOn1EImLswb47oC6DQ&amp;amp;esq=1&amp;amp;page=1&amp;amp;ndsp=36&amp;amp;ved=1t:429,r:30,s:0 Model GPCR-ja obarvan po entropiji]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[http://www.google.si/imgres?imgurl=http://www.biochemsoctrans.org/bst/035/0749/bst0350749f02.gif&amp;amp;imgrefurl=http://www.biochemsoctrans.org/bst/035/0749/bst0350749f02.htm&amp;amp;usg=__OVNba3MRtMXsl-YUqxIybgTFg0w=&amp;amp;h=391&amp;amp;w=350&amp;amp;sz=51&amp;amp;hl=sl&amp;amp;start=0&amp;amp;sig2=qZQxByKX9fF2e9DHas8doA&amp;amp;zoom=1&amp;amp;tbnid=HWRz_7RVlVxOkM:&amp;amp;tbnh=139&amp;amp;tbnw=124&amp;amp;ei=WUy_TLCaFIqPswac-piqDQ&amp;amp;prev=/images%3Fq%3Dgpcr%2Boligomerization%26um%3D1%26hl%3Dsl%26biw%3D1600%26bih%3D709%26tbs%3Disch:1&amp;amp;um=1&amp;amp;itbs=1&amp;amp;iact=rc&amp;amp;dur=233&amp;amp;oei=WUy_TLCaFIqPswac-piqDQ&amp;amp;esq=1&amp;amp;page=1&amp;amp;ndsp=36&amp;amp;ved=1t:429,r:6,s:0&amp;amp;tx=68&amp;amp;ty=97 Predvidevana oligomerizacija mesta GPCR-jev razreda B]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
== Vito Frančič: Proteini WD40: središča v omrežju celičnih biokemijskih interakcij ==&lt;br /&gt;
Domene WD40 so beta propelerji, ki so večinoma sestavljeni iz sedmih WD ponovitev. Te ponovitve so kratki strukturni motivi sestavljeni iz približno 40 aminokislin in se pogosto končajo z dipeptidom triptofan-asparaginska kislina (W-D). Proteini, ki vsebujejo domene WD40, so velika družina in jih najdemo v vseh evkariontih. Njihove pomembne lastnosti so, da nimajo sposobnosti katalize, da večinoma opravljajo vlogo platform, na katerih se sestavljajo proteinski kompleksi, in da so močno zastopani v dosedaj raziskanih evkariontskih proteomih. Sodelujejo v mnogih pomembnih procesih, ki so nujni za preživetje celice, recimo signalna transdukcija, delitev celice, spremembe citoskeleta, kemotaksa, procesiranje      RNA, …  Domene WD40 so sposobne interagirati z mnogo različnimi tipi molekul in so zelo prilagodljive. Vse te lastnosti domen WD40 so najbolje razvidne iz primerov proteinov, ki vsebujejo te domene. Kompleks PRC2 (njegovi najbolj raziskani podenoti sta EED in RbAp46/48) igra pomembno vlogo pri utišanju gena Polycomb; proteini Seh1, Nup85, Sec13 in Nup145 igrajo pomembno vlogo pri sestavljanju plašča jedrnih por; na protein DDB1 deluje V-protein virusa SV5 ter s tem prepreči imunski odziv;  kompleks DDB1-DDB2 sobeluje v prepoznavanju in odpravljanju napak na DNA, ki so jo poškodovali UV žarki.&lt;br /&gt;
== Žan Caf-Feldin: Glikoliza: Zgolj bioenergetska vloga ali pot preživetja ==&lt;br /&gt;
V glavnih možganskih celicah nevronih in astrocitih poteka mnogo reakcij metabolizma. Raziskava se osredotoča na njihov odziv, ko v njih z NO zaustavimo mitohondrijsko dihanje, ki je eden od ključnih segmentov celičnega dihanja. Nevroni hitro po inhibiciji umrejo, medtem ko astrociti povečajo stopnjo glikolize in tako ohranijo mitohondrijski membranski potencial ter se izognejo apoptozi. Glavno vlogo pri povečanju glikolize igra encim 6-fosfofrukto-2-kinaze/fruktoze-2,6-bisfosfataze, izooblika 3 (PFKFB3), ki ga v nevronih primanjkuje saj se konstanto razgrajuje s pomočjo E3 ubikvintinske ligaze spodbujevalnega kompleksa anafaze/ciklosoma, (APC/C)– CDH1. PFKFB3 je odgovoren za produkcijo fruktoze-2,6-bisfosfata (F2,GP2), ki aktivira 6-fosfofrukto-1-kinazo (PFK1) in je neposredni glavni regulator glikolize. Za razliko od astrocitov, nevroni glukozo večinoma uporabljajo v fosfoglukonatni poti, ki regenerira reducirani glutation vendar ne proizvede zadostnega števila ATP, da bi lahko nadomestila količine dosežene brez inhibicije mitohondrijskega dihanja. Opazovanja so pokazala tudi, da bi lahko proteosomalni protein (APC/C)– CDH1 povezoval aktivacijo glikolize in celično razmnoževanje in reguliral proteine v ciklusu delitve celice.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[http://www.google.si/imgres?imgurl=http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/8/8d/Protein_PFKFB3_PDB_2axn.png&amp;amp;imgrefurl=http://en.wikipedia.org/wiki/File:Protein_PFKFB3_PDB_2axn.png&amp;amp;usg=__f7qfEIBpPDqqBN3Ctpdg3iHqc1I=&amp;amp;h=813&amp;amp;w=829&amp;amp;sz=410&amp;amp;hl=sl&amp;amp;start=0&amp;amp;zoom=1&amp;amp;tbnid=AgNK2e4TdSHS6M:&amp;amp;tbnh=137&amp;amp;tbnw=138&amp;amp;prev=/images%3Fq%3DPFKFB3%26um%3D1%26hl%3Dsl%26biw%3D1280%26bih%3D578%26tbs%3Disch:10%2C122&amp;amp;um=1&amp;amp;itbs=1&amp;amp;iact=rc&amp;amp;dur=235&amp;amp;ei=qIbATOCFOoqQjAejk7SlCg&amp;amp;oei=pobATNLeNoi6jAfSi_z0CQ&amp;amp;esq=2&amp;amp;page=1&amp;amp;ndsp=21&amp;amp;ved=1t:429,r:17,s:0&amp;amp;tx=65&amp;amp;ty=28&amp;amp;biw=1280&amp;amp;bih=578 Protein PFKFB3 ]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[http://www.google.si/imgres?imgurl=http://www.3drepertoire.org/media/complexes/EM/APCCdhXenopus.jpg&amp;amp;imgrefurl=http://www.3drepertoire.org/em_structures.html&amp;amp;usg=__2gDaVJImVS6R_LAcSjS42SQqw9o=&amp;amp;h=412&amp;amp;w=397&amp;amp;sz=59&amp;amp;hl=sl&amp;amp;start=0&amp;amp;zoom=1&amp;amp;tbnid=pOKTas9QYCeZ_M:&amp;amp;tbnh=121&amp;amp;tbnw=117&amp;amp;prev=/images%3Fq%3D%28APC/C%29%25E2%2580%2593%2BCDH1%26um%3D1%26hl%3Dsl%26biw%3D1280%26bih%3D578%26tbs%3Disch:10%2C228&amp;amp;um=1&amp;amp;itbs=1&amp;amp;iact=rc&amp;amp;dur=177&amp;amp;ei=WofATOHnNNW6jAf4-Z33CQ&amp;amp;oei=WofATOHnNNW6jAf4-Z33CQ&amp;amp;esq=1&amp;amp;page=1&amp;amp;ndsp=21&amp;amp;ved=1t:429,r:13,s:0&amp;amp;tx=53&amp;amp;ty=50&amp;amp;biw=1280&amp;amp;bih=578 Protein (APC/C)]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
== Brigita Razboršek: Adhezijski GPCR-ji - Odkrivanje pomena novih receptorjev ==&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
GPCR, receptorji, povezani z G proteini, znani tudi kot 7TM, sestavljajo največjo družino površinskih celičnih receptorjev,                           ki jih najdemo v mnogoceličarskih proteomih. Receptorji zaznajo specifičen ligand, prenesejo signal v celico in v njej sprožijo ustrezen znotrajceličen odziv. GPCR-je lahko glede na sekvenčno homologijo razdelimo v šest razredov. Adhezijski GPCR-ji predstavljajo drugi največji razred. V človeškem telesu jih najdemo kar 30.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Adhezijske GPCR definira:&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
- dolg N-terminalni konec z več funkcionalnimi domenami (najdemo ga na zunajcelični strani),&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
- zelo zapletena genomska struktura z več introni in izrezovalnimi mesti, &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
- 7TM regija, ki nima jasnih podobnosti s 7TM regijami drugih GPCR-jev,&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
- GPCR proteolitično mesto, ki povezuje velike zunajcelične regije s 7TM.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Adhezijskim GPCR-jem njihova raznolika struktura omogoča opravljanje več nalog, ki so odvisne od tkiva in vrste celic, kjer se nahajajo. Pomembno vlogo imajo v imunskem odzivu, pri tumorogenezi in v razvojni biologiji, znanstveniki pa odkrivajo vedno več funkcij, ki jih opravljajo ti edinstveni receptorji. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Viri:&lt;br /&gt;
1. Yona, S., Lin, H., Siu, W. O., Gordon, S., Stacey M.: Adhesion-GPCRs: emerging roles for novel receptors. Cell press, 2008,Vol.33,  &lt;br /&gt;
No. 10, 491-500&lt;br /&gt;
            &lt;br /&gt;
2. Bjarnadóttir, T. K., Fredrikson, R., Schiçth, H. B.: The Adhesion GPCRs: A unique family of G protein-coupled receptors with important roles in &lt;br /&gt;
both central and peripheral tissues. Cellular and Molecular Life Sciences , 2007, Vol. 64, 2104-2119&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
== Tisa Primc: Apoptoza inducirana prek smrtnih receptorjev ==&lt;br /&gt;
Apoptoza ali programirana celična smrt je naraven in nujno potreben proces, ki poteka v vseh večceličnih organizmih. V procesu smrti se iz organizma odstranjujejo nepotrebne in potencialno škodljive celice. Glavno vlogo pri tem odigrajo encimi kaspaze, ki so pred sproženjem procesa v celici prisotni v obliki cimogenov prokaspaz. Aktivacijo lahko sprožijo znotraj- ali izvencelični signali. Za slednje poskrbijo T limfociti, ki prepoznajo poškodovane in z virusi okužene celice. V ta namen imajo na svojem površju t.i. smrt-inducirajoče ligande, ki se vežejo na smrtne receptorje na membranah nevarnih celic. Ta povezava povzroči na intracelularnih domenah receptorjev določene konformacijske spremembe, ki omogočijo vezavo različnih adapterskih molekul, na katere se nato vežejo iniciatorske prokaspaze. Kompleksu, ki pri tem nastane pravimo DISC (Death Inducing Signalling Complex). Občutljivost celice na apoptotske signale je v veliki meri odvisna od razmerja med pro- in anti-apoptotskimi proteini iz Bcl-2 družine. Pomembno vlogo pri procesu pa odigrajo tudi mitohondriji. Med procesom pride do naluknjanja njihove zunanje membrane, pri čemer se v citosol sprostijo številni pro-apoptotski proteini, med katerimi ima glavno vlogo citokrom C. Sproščeni proteini še dodatno ojačajo signalno pot. Kaskada biokemičnih reakcij privede do morfoloških sprememb: zaradi razbitja citoskeleta se celica skrči, na površini se pojavijo mehurčkasti izrastki, jedro in mitohondriji se razgradijo, DNA pa se razreže na krajše fragmente. V končni fazi apoptoze celica razpade na apoptotska telesca, ki jih nato fagocitirajo sosednje celice in celice požiralke.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
== Nataša Simonič: Botulin in tetanus nevrotoksin: struktura, delovanje in terapevtska uporaba ==&lt;br /&gt;
Botulin (BoNT)[http://www.ebi.ac.uk/biomodels/ModelMonth/August2010/fig1.png] je eden najbolj smrtonosnih naravnih strupov. BoNT (150kDa), ki ga proizvajajo anaerobne bakterije &#039;&#039;Clostridium botulinum&#039;&#039; [http://www.millennium-ark.net/NEWS/08_Health/08_Health_pics/081201.clostridium.jpg], je zgrajen iz dveh polipeptidnih verig, lahke in težke, ki sta med seboj povezani z disulfidnim mostom. Je nevrotoksin, zavira sproščanje acetilholina v živčnomišičnih stikih in povzroči botulizem oz. mišično ohromelost. Sposobnost botulina za prekinjanje živčnega prenosa so v preteklosti izkoriščali v različne namene, npr. za zdravljenje očesnih obolenj. Danes je njegova uporaba močno razširjena, najdemo ga v botoksu, kot tudi pri zdravljenju aksilarne hiperhidroze (prekomerno potenje pod pazduhami).&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Tetanus nevrotoksin (TeNT)[http://www.rcsb.org/pdb/images/1fv3_bio_r_500.jpg?bioNum=2] proizvajajo anaerobne bakterije &#039;&#039;Clostridium tetani&#039;&#039; [http://www.humanillnesses.com/original/images/hdc_0001_0003_0_img0264.jpg]. Po zgradbi je podoben BonT, prav tako tudi po funkciji, tudi TeNT je nevrotoksin, ki inhibira sproščanje acetilholina. To privede do tetanusa, za katerega so značilni močni mišični krči.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Oba toksina uvrščamo med klostridijske toksine (CNT), saj spadata v isti rod. Mehanizem delovanja obeh nevrotoksinov je podoben, le da BoNT deluje na motornevrone, medtem ko TeNT na različne tipe nevronov.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Avtorji članka [http://bio.ijs.si/~zajec/bio2/seminarji/botulin.pdf] so razpravljali o strukturi, mehanizmu delovanja in terapevstki uporabi teh dveh toksinov v medicini in farmaciji. Raziskovanja strukture in mehanizma delovanja BoNT in TeNT so razkrila njune odlike. Uporabili bi jih lahko za izdelavo boljših cepiv ter novih zdravil (npr. nebolezenski klostridiji v vlogi &amp;quot;dostavljalca&amp;quot; protirakavih snovi v tumorske celice).&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Za lažjo predstavo kako delujeta BoNT in TeNT si lahko ogledate kratek filmček [http://www.youtube.com/watch?v=ufQSPrLhJFw&amp;amp;feature=related].&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
== Laura Ogrin: Kooperativni in nekooperativni ionski kanali CNG ==&lt;br /&gt;
CNG kanali so ionski prenašalni kanali, katerih delovanje je regulirano z molekulami cNMP. Njihove funkcije v celicah so zelo različne. Običajni CNG so po zgradbi heterotetrameri. Vsaka podenota ima posebno CNBD strukturo, na kateri je vezavno mesto za cNMP. Za odprtje takega kanala je potrebnih več molekul liganda. Mehanizem je kooperativen in poteka prek alosteričnih konformacij.&lt;br /&gt;
V raziskavi[http://bio.ijs.si/~zajec/bio2/seminarji/cyclic%20nucleotide%20gated%20channels.pdf] so natančneje preučili zgradbo in delovanje ionskega CNG kanala iz bakterije &#039;&#039;Mesorhizobium loti&#039;&#039; (mlCNG) in ionskega kanala iz celic morskega ježka (CNGK). Kanali mlCNG so homotetrameri. Štiri enake podenote so po zgradbi podobne podenotam klasičnih CNG kanalov. CNGK kanali pa so psevdotetrameri, kar pomeni, da gre za eno daljšo polipeptidno verigo, ki pa je na videz organizirana v štiri različne podenote. Tudi te podenote imajo veliko podobnosti s tistimi v klasičnih CNG kanalih. Kljub podobnostim pa se mlCNG in CNGK razlikujejo od klasičnih CNG kanalov in sicer je bistvena razlika v tem, da mlCNG in CNGK ne delujejo kooperativno, za odprtje kanala pa je potrebna samo ena molekula liganda (cNMP). Do te razlike je najverjetneje prišlo zaradi prilagajanja mehanizmov razmeram v okolju. Tako najdemo v okolju z nizko koncentracijo cNMP-ja pretežno kanale katerih delovanje je odvisno od ene molekule, medtem ko so v okolju z visoko koncentracijo liganda v prednosti kanali s kooperativnim mehanizmom. &lt;br /&gt;
S preučevanjem strukture so v raziskavi pojasnili tudi vzroke za selektivnost kanalov za določen ligand. Tako so mlCNG cAMP selektivni, medtem ko CNGK vežejo molekulo cGMP.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
== Žan Železnik: Biokemijska in strukturna osnova za trans-v-cis izomerizacijo retinoidov v kemiji vida ==&lt;br /&gt;
Pri pretvorbi svetlobnih dražljajev v elektrokemijski signal se 11-cis-retinal pretvarja v all-trans-retinal. Da je ta proces nemoten, se mora all-trans-retinal nenehno regenerirati nazaj v 11-cis obliko. To poteka v vizualnem ciklu, v fotoreceptorskih celicah ter v celicah retinalskega pigmentnega epitela. All-trans-retinal se najprej transportira v celice epitela, in se tam z encimom LRAT esterificira. All-trans-retinil estri so substrat za RPE65, ki katalizira endotermno izomerizacijo  all-trans-retinoidov v 11-cis obliko. Produkt, 11-cis-retinol je v večih stopnjah s pomočjo RDHjev oksidiran do zadnjega  metaboličnega koraka retinoidnega cikla - 11-cis-retinala. 11-cis-retinal se nato transportira nazaj v fotoreceptorske celice, kar zaključi cikel. Toda čeprav so koraki te metabolične poti znani, pa mehanizmi nekaterih reakcij še vedno niso raziskani.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
== Špela Podjed: Strukturne lastnosti RNA-stikal, ki vežejo metabolite ==&lt;br /&gt;
RNA-stikala so elementi neprevedenega dela mRNA, ki so sposobni vezave majhnih metabolitov. Do sedaj so jih odkrili že več kot dvajset, še vedno pa niso razkrili vseh lastnosti njihovih struktur. Najprej so jih odkrili in vitro. Ugotovili so, da naravni in umetni aptameri (del RNA, ki veže metabolit) uporabljajo skupne načine za vezavo liganda. Oboji uporabljajo parjenje baz, zlaganje aromatov in stabilizacijo z kovinskimi ioni. Naravni aptameri so večji in ligand s parjenjem baz in terciarnimi interakcijami med oddaljenimi deli vijačnice objamejo z vseh koncev. To zagotavlja veliko afiniteto RNA-stikala do liganda. Naravni aptameri so veliko bolj selektivni in specifični do liganda od njihovih umetnih modelov. Slednji so strukturno namreč preprostejši, vsebujejo manj nukleotidov in tako ne morejo dobro skriti metabolita v notranjost strukture. Poleg tega so odkrili tudi RNA-stikalo, ki je hkrati tudi ribocim, to je glmS [http://www.rcsb.org/pdb/explore/jmol.do?structureId=3L3C&amp;amp;bionumber=1], ki se avtokatalitično cepi ob vezavi metabolita glukozamin-6-fosfata. RNA-stikala so izredno pomembna, saj so zaradi njihove narave zelo primerna za manipulacijo izražanja genov in zaznavanje majhnih metabolitov. V človeku jih do sedaj še niso odkrili, zato so nadvse  primerna za razvoj zdravil proti bakterijam.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
== Nejc Perme: Mehanizmi zaznavanja glukoze v evkariontskih celicah ==&lt;br /&gt;
Glukoza je zelo pomemben vir ogljika in energije za evkariontske celice. Zato so razvile kompleksne mehanizme za natančno zaznavanje sprememb v koncentraciji.  V raziskavah, ki so potekale v kvasovkah, so odkrili tri mehanizme za zaznavanje glukoze:&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
1) Kot zaznavna molekula deluje sama heksokinaza 2.  Izkazalo se je, da se heksokinaza 2 lahko nahaja tudi v jedru, kjer neposredno interagira s transkripcijskimi faktorji (npr. Mig1), ki kontrolirajo ekspresijo genov. Da se heksokinaza pomakne v jedro pa mora prej prejeti signal od glukoze.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
2) Zaznavni molekuli sta dva proteina v membrani (Rgt2 in Snf3), ki sta homologna transportnim proteinom glukoze. Med seboj se razlikujeta v tem, da se Snf3 odzove na majhne koncentracije glukoze, Rgt2 pa na velike. Odzoveta se na enak način kot heksokinaza z represijo in ekspresijo nekaterih genov (pri tem ne vstopata v jedro)&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
3) Glukoza se zaznava z GPCR sistemom. Alfa-podenota se odcepi in aktivira adenilat ciklazo. Da postane adenilat ciklaza aktivna je potrebna še glukoza-6-fosfat.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Kako te mehanizmi zaznajo glukozo še ni znano, dokazano pa je, da imajo molekule pomembne vloge pri signalizaciji saj brez njih ne pride do celičnega odziva. Raziskovanje mehanizmov zaznavanja je šele v začetnih fazah, zato lahko pričakujemo, da bodo nadaljnje raziskave uspele razložiti kako naše celice zaznajo glukozo.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
== Urška Žbogar: Multifunkcionalnost glikolitičnih encimov ==&lt;br /&gt;
Glikoliza je biokemijska pot, ki se je razvila pod anaerobnimi pogoji in v kateri se 1 molekula glukoze pretvori v 2 molekuli piruvata. Ta pot je regulirana s številnimi encimi, za katere so novejše študije pokazale, da so bolj zapleteni, multi-funkcijski proteini, ne pa zgolj enostavne komponente glikolitične poti. Nekateri encimi opravljajo dodatne funkcije, in sicer v&lt;br /&gt;
regulaciji transkripcije: heksokinaza (HK)-2, laktat dehidrogenaza A (LDH-A), gliceraldehid-3-fosfat dehidrogenaza (GAPD) in enolaza (ENO)-1;&lt;br /&gt;
regulaciji apoptoze: glukokinaza, HK in GAPD;&lt;br /&gt;
stimulaciji celične motilitete: glukoza-6-fosfat izomeraza&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Glikoliza je glavni vir proizvodnje energije v pogojih, ko primanjkuje kisika zato je izražanje genov, ki kodirajo glikolitične encime pomembno za prilagoditev na hipoksijo (pomanjkanje kisika). Odziv na hipoksijo je posredovan s transkripcijskim faktorjem HIF-1, ki veže cis-regulatorne elemente za aktivacijo genov za odziv na hipoksijo, vključno s tistimi, ki kodirajo glikolitične encime. Rakave celice pa opravljajo glikolizo s povišano produkcijo laktata kljub prisotnosti zadostne količine kisika. Odvisnost rakavih celic od glikolize se kaže v spremenjenih tumornih mitohondrijih, ki niso sposobni vzdrževati normalnega oksidativnega metabolizma.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V primeru heksokinaze je glikolizna pot povezana z mitohondrijsko oksidativno fosforilacijo &lt;br /&gt;
in apoptozo (lokalizacija v mitohondriju). Multifunkcionalnost teh encimov dokazuje tudi lokalizacija glikolitičnih encimov v jedru, kjer sodelujejo kot komponente transkripcijskega koaktivatorja (LDH-A in GAPD) ali represorja (ENO1), medtem ko sama glikoliza poteka izključno v citoplazmi.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
== Urban Bezeljak: Na novo odkrite skrivnosti aktomiozinskega delovnega takta ==&lt;br /&gt;
Raziskave na primeru biokemijskega aktomiozinskega motorja[http://www.banyantree.org/jsale/actinmyosin/images/actin.gif] so postregle z nekaterimi dognanji, ki so in še bodo pomagali razumeti ostale fiziološke procese od celičnega premikanja do celičnega signaliziranja. Tako kot pri avtomobilskem motorju z notranjim izgorevanjem lahko tudi pri motornem proteinu miozinu definiramo „delovni takt“, korak kjer pride do nastanka mehanske moči. Delovni takt aktomiozina je ključni trenutek v miozinskem ATPaznem ciklu, v katerem služi hidroliza ATP kot vir energije in konformacijskih sprememb, ki povzročijo premik mišičnih filamentov.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[http://en.wikipedia.org/wiki/Myosin Molekula miozina] je sestavljena iz glave (motorne domene), vratu (vzvoda) in dolgega repa, ki se prepleta ter tvori debel mišični filament. Na motorni domeni najdemo aktinske vezavne regije, nukleotidno vezavno mesto ter elemente, ki posredujejo spremembe v nukleotidnem žepu do vzvoda oz. do vezavnih mest za aktin. Ko je na miozinsko glavo vezana molekula ATP, sta aktin in miozin razdružena, ko pa pride do hidrolize, se zaradi nastalih konformacijskih sprememb glava lahko veže na aktin, vzvodna ročica miozina pa v koraku delovnega takta zamahne in premakne filamenta. Sprostitev produktov hidrolize in ponovna vezava ATP označujeta začetek novega mehanokemičnega cikla. Odločilen pomen pri izvedbi učinkovitega miozinskega zamaha igra t.i. aktnska aktivacija, ki onemogoči nastanek jalovega zamaha, pri katerem aktin in miozin nista povezana. Mehanizem preusmeritve reakcijskega pretoka na učinkovito izvedbo biološke funkcije imenujemo kinetična izbira reakcijske poti. Zanjo je značilno, da sistem ubere termodinamsko manj ugodno, a hitrejšo reakcijsko pot, saj je ugodnejša (v našem primeru jalov zamah) kinetično ovirana.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
== Margareta Žlajpah: Regulacija HIF-1 proteina ==&lt;br /&gt;
&amp;quot;Hypoxia-inducible factors&amp;quot; ali drugače HIF proteini so skupina heterodimernih transkripcijskih faktorjev, ki se odzovejo na pomankanje kisika na celični ravni. Izmed vseh je HIF-1 protein najpomembnejši, saj je HIF-1 proteini tisi, ki je odgovoren za aktivacijo genov, ki kontrolirajo metabolne poti v takem okolju. Odgovor na &amp;quot;hypoxio&amp;quot; vključuje preklop iz aerobnega na anaerobni metabolizem in izražanje proteinov, ki regulirajo celično preživetje ali njeno smrt - apoptozo.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Pomankanje kisika v celici je značilno tako za popolnoma zdrave bolnike (posledica višinskih treningov ali visokih alpinističnih vzponov) kot tudi za tiste, ki so zboleli za rakom. Ena izmed redkih autosomnih bolezni raka je tudi von Hippel Lindau bolezen. V kombinaciji z HIF-1α proteinom, naj bi se VHL gen dekativiral in s tem dovolil rast dobro ožiljenih tumorjev v ledvicah, očesni mrežnici in centralnem živčnem sistemu.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Sam VHL protein (pVHL) pa ima tudi pomembno vlogo pri razgradnji HIF proteinov. Do sedaj je znanih nekaj različnih pVHL odvisnih mehanizmov po katerih se HIF protein razgradi, odkrili pa so tudi pVHL neodvisne mehanizme razgradnje. Po drugi strani pa je translacija še dokaj neodkrito področje biokemije, na katerem se iz dneva v dan pojavljajo nove ideje vendar natančnega mehanizma sinteze HIF proteina še ne poznamo.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Cilj znanstvenikov je dodobra spoznati regulacijo tako sinteze kot tudi razgradnje HIF-1 proteina, saj bi z novimi dognanji na tem področju bili korak bližje izdelavi zdravil proti raku, ter razumevanju odziva telesa na pomankanje kisika.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
== Nives Naraglav: Protein kinaze: evolucija dinamično reguliranih proteinov ==&lt;br /&gt;
Protein kinaze (PK) so v celicah zelo raznoliki in pogosti encimi, ki z odcepom fosfata iz molekule ATP, fosforilirajo ostale proteine. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Čeprav so si PK v neaktivne stanju med seboj zelo različne, pa obstajajo elementi, ki se pogosteje ponavljajo v aktivnih oblikah več evkariontskih protein kinaz. Takšni elementi so katalitična zanka, aktivacijski segment, GHI domena in F heliks. Da je encim aktiven, morajo biti ti elementi v medsebojni legi, ki omogoča tvorjenje regulatornega in katalitičnega hidrofobnega področja, ki nastaneta z interakcijami med seboj oddaljenih aminokislinskih ostankov.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Med preučevanjem evkariontskih PK in njihovih skupnih predhodnikov so znanstveniki ugotovili, da so prvi tekom evolucije razvili dinamičen način regulacije, ki je vezana na GHI domeno in aktivacijski segment, ki pa jih predhodniki nimajo. V dani raziskavi je podrobneje raziskano aktivno povezovanje elementov prek konformacijskih sprememb ter pomen različnih struktur pri aktivaciji in regulaciji evkariontskih PK.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Razumevanje načina povezovanja katalitičnega ogrodja, ki sestoji iz F heliksa in hidrofobnih področij, s preostali elementi katalitične podenote, je izhodišče za raziskovanje nepravilnosti, drugačnosti v delovanju kinaz.&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>Nives Naraglav</name></author>
	</entry>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=BIO2_2010_Seminar&amp;diff=4328</id>
		<title>BIO2 2010 Seminar</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=BIO2_2010_Seminar&amp;diff=4328"/>
		<updated>2010-11-12T12:13:05Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;Nives Naraglav: /* Seznam seminarjev- datumi za seminarje, pri katerih še ni navedena tema, so le informativni in se bodo še spremenili */&lt;/p&gt;
&lt;hr /&gt;
&lt;div&gt;= Biokemijski seminar =&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Seminarje vodi doc. dr. Gregor Gunčar in so na urniku vsako sredo in petek po eni uri predavanj iz Biokemije.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Ocena seminarjev predstavlja 30% končne ocene in vsebuje vse točke, ki jih študent/ka lahko zbere pri seminarju in ostalih dejavnostih, ki niso del pisnega izpita.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
== Seznam seminarjev- datumi za seminarje, pri katerih še ni navedena tema, so le informativni in se bodo še spremenili==&lt;br /&gt;
{| {{table}}&lt;br /&gt;
| align=&amp;quot;center&amp;quot; style=&amp;quot;background:#f0f0f0;&amp;quot;|&#039;&#039;&#039;Ime in priimek&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
| align=&amp;quot;center&amp;quot; style=&amp;quot;background:#f0f0f0;&amp;quot;|&#039;&#039;&#039;Naslov članka&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
| align=&amp;quot;center&amp;quot; style=&amp;quot;background:#f0f0f0;&amp;quot;|&#039;&#039;&#039;Rok za oddajo&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
| align=&amp;quot;center&amp;quot; style=&amp;quot;background:#f0f0f0;&amp;quot;|&#039;&#039;&#039;Rok za recenzijo&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
| align=&amp;quot;center&amp;quot; style=&amp;quot;background:#f0f0f0;&amp;quot;|&#039;&#039;&#039;Datum predstavitve&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
| align=&amp;quot;center&amp;quot; style=&amp;quot;background:#f0f0f0;&amp;quot;|&#039;&#039;&#039;Recenzent1&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
| align=&amp;quot;center&amp;quot; style=&amp;quot;background:#f0f0f0;&amp;quot;|&#039;&#039;&#039;Recenzent2&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
|-&lt;br /&gt;
| Gregor Gunčar||[[ skopiraj url naslov od svojega dela; od BIO2_Povzetki_seminarja dalje| naslov seminarja]]|||||||||&lt;br /&gt;
|-&lt;br /&gt;
| DIMITRIJEVIĆ ĐORĐE||[[BIO2_Povzetki_seminarjev#.C4.90or.C4.91e_Dimitrijevi.C4.87:_PLC_regulacija:_nastajajo.C4.8Di_modeli_molekularnih_mehanizmov|PLC regulacija: nastajajoči modeli molekularnih mehanizmov]]||20.10.||25.10.||29.10.||Berčič Tjaša||Berki Barbara&lt;br /&gt;
|-&lt;br /&gt;
| KRAJNC ALEKSANDER||[[BIO2_Povzetki_seminarjev#Aleksander_Krajnc:_Oligomerske_oblike_z_G_proteinom_sklopljenih_receptorjev_.28GPCR.29|Oligomerske oblike z G proteinom sklopljenih receptorjev (GPCR)]]||20.10.||25.10.||29.10.||Bevc Luka||Bezeljak Urban&lt;br /&gt;
|-&lt;br /&gt;
| FRANČIČ VITO||[[BIO2_Povzetki_seminarjev#Vito_Fran.C4.8Di.C4.8D:_Proteini_WD40:_sredi.C5.A1.C4.8Da_v_omre.C5.BEju_celi.C4.8Dnih_biokemijskih_interakcij|Proteini WD40: središča v omrežju celičnih biokemijskih interakcij]]||20.10.||25.10.||29.10.||Bigec Tjaša||Bratuš Maruša&lt;br /&gt;
|-&lt;br /&gt;
| CAF - FELDIN ŽAN||[http://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php/BIO2_Povzetki_seminarjev#.C5.BDan_Caf-Feldin:_Glikoliza:_Zgolj_bioenergetksa_vloga_ali_pot_pre.C5.BEivetja Glycolysis: a bioenergetic or a survival pathway?]||20.10.||27.10.||3.11.||Simonič Nataša||Bremec Kristina&lt;br /&gt;
|-&lt;br /&gt;
| ŽELEZNIK ŽAN||[[ BIO2_Povzetki_seminarjev#Žan_Železnik:_Biokemijska_in_strukturna_osnova_za_trans-v-cis_izomerizacijo_retinoidov_v_kemiji_vida|Biokemijska in strukturna osnova za trans-v-cis izomerizacijo retinoidov v kemiji vida ]]||28.10.||2.11.||5.11.||Caf-Feldin||Dimitrijević&lt;br /&gt;
|-&lt;br /&gt;
| PRIMC TISA||[[ BIO2_Povzetki_seminarjev#Tisa_Primc:_Apoptoza_inducirana_prek_smrtnih_receptorjev| Apoptoza inducirana prek smrtnih receptorjev ]]||28.10.||2.11.||5.11.||Frančič||Hadanović&lt;br /&gt;
|-&lt;br /&gt;
| RAZBORŠEK BRIGITA||[http://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php/BIO2_Povzetki_seminarjev#Brigita_Razbor.C5.A1ek:_Adhezijski_GPCR-ji_-_Odkrivanje_pomena_novih_receptorjev Adhezijski GPCR-ji: odkrivanje pomena novih receptorjev]||28.10.||3.11.||10.11.||Hriberšek||Juvančič&lt;br /&gt;
|-&lt;br /&gt;
| SIMONIČ NATAŠA||[http://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php/BIO2_Povzetki_seminarjev#Nata.C5.A1a_Simoni.C4.8D:_Botulin_in_tetanus_nevrotoksin:_struktura.2C_delovanje_in_terapevtska_uporaba Botulin in tetanus nevrotoksin: struktura, delovanje in terapevtska uporaba]||29.10.||5.11.||12.11.||Kogoj||Kolar&lt;br /&gt;
|-&lt;br /&gt;
| OGRIN LAURA||[[ BIO2_Povzetki_seminarjev#Laura_Ogrin:_Kooperativni_in_nekooperativni_ionski_kanali_CNG| Kooperativni in nekooperativni ionski kanali CNG]]||29.10.||5.11.||12.11.||Kolenc||Krajnc&lt;br /&gt;
|-&lt;br /&gt;
| DIMITRIJEVIČ ĐORĐE||||3.11.||10.11.||17.11.||||&lt;br /&gt;
|-&lt;br /&gt;
| PERME NEJC||[[ BIO2_Povzetki_seminarjev#Nejc_Perme:_Mehanizmi_zaznavanja_glukoze_v_evkariontskih_celicah|Mehanizmi zaznavanja glukoze v evkariontskih celicah]]||5.11.||12.11.||19.11.||Primc||Ogrin&lt;br /&gt;
|-&lt;br /&gt;
| PODJED ŠPELA||[[BIO2_Povzetki_seminarjev#.C5.A0pela_Podjed:_Strukturne_lastnosti_RNA-stikal.2C_ki_ve.C5.BEejo_metabolite| Strukturne lastnosti RNA-stikal, ki vežejo metabolite]]||5.11.||12.11.||19.11.||Perme||Rot&lt;br /&gt;
|-&lt;br /&gt;
| ŽBOGAR URŠKA||[http://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php/BIO2_Povzetki_seminarjev# Multifunkcionalnost glikolitičnih encimov]||10.11.||17.11.||24.11.||Podjed||Razboršek&lt;br /&gt;
|-&lt;br /&gt;
| NARAGLAV NIVES||[[ BIO2_Povzetki_seminarjev#Nives_Naraglav:_Protein_kinaze:_evolucija_dinamično_reguliranih_proteinov|Protein kinaze: evolucija dinamično reguliranih proteinov]]||12.11.||19.11.||26.11.||Rovanšek||Rupar&lt;br /&gt;
|-&lt;br /&gt;
| BEZELJAK URBAN||[[ BIO2_Povzetki_seminarjev#Urban_Bezeljak:_Na_novo_odkrite_skrivnosti_aktomiozinskega_delovnega_takta| Na novo odkrite skrivnosti aktomiozinskega delovnega takta]]||12.11.||19.11.||26.11.||Stupar||Šćuk&lt;br /&gt;
|-&lt;br /&gt;
| ŽLAJPAH MARGARETA||[[ BIO2_Povzetki_seminarjev#Margareta_Žlajpah:_Regulacija_HIF-1_proteina| Regulacija HIF-1 proteina]]||12.11.||19.11.||26.11.||Tolar||Žbogar&lt;br /&gt;
|-&lt;br /&gt;
| KOLAR SABINA||Bridging the GAP between insulin signaling and GLUT4 translocation||17.11.||24.11.||1.12.&lt;br /&gt;
|-&lt;br /&gt;
| HANDANOVIĆ ELMINA||A Biochemical Approach to the Problem of Aging||19.11.||26.11.||3.12.&lt;br /&gt;
|-&lt;br /&gt;
| BRATUŠ MARUŠA||Mitochondria as we don&#039;t know them ||19.11.||26.11.||3.12.&lt;br /&gt;
|-&lt;br /&gt;
| RUPAR KAJA||Sirtuin regulation of mitochondria- energy production, apoptosis, and signaling||2.12.||6.12.||8.12.&lt;br /&gt;
|-&lt;br /&gt;
| BERKI BARBARA||Mitochondrial Evolution||3.12.||7.12.||10.12.||||&lt;br /&gt;
|-&lt;br /&gt;
| JUVANČIČ JANJA||Versatility of the mitochondrial protein import machinery||3.12.||7.12.||10.12.||||&lt;br /&gt;
|-&lt;br /&gt;
| ROT ZALA||The mitochondrial uncoupling-protein homologues||3.12.||8.12.||15.12.||||&lt;br /&gt;
|-&lt;br /&gt;
| KOLENC FILIP||Post-translational modifications in signal integration||3.12.||10.12.||17.12.||||&lt;br /&gt;
|-&lt;br /&gt;
| ŠČUK DINO||Mechanisms of lipid-body formation||3.12.||10.12.||17.12.||||&lt;br /&gt;
|-&lt;br /&gt;
| BEVC LUKA||Hormone-sensitive lipase – new roles for an old enzyme||3.12.||10.12.||17.12.||||&lt;br /&gt;
|-&lt;br /&gt;
| MEDEN JANEZ||Regulatory crosstalk of the metabolic network||8.12.||15.12.||22.12.||Naraglav||Mikuž&lt;br /&gt;
|-&lt;br /&gt;
| ROVANŠEK VERONIKA||||10.12.||17.12.||24.12.||||&lt;br /&gt;
|-&lt;br /&gt;
| BERČIČ TJAŠA||||10.12.||17.12.||24.12.||||&lt;br /&gt;
|-&lt;br /&gt;
| BIGEC TJAŠA||||10.12.||17.12.||24.12.||||&lt;br /&gt;
|-&lt;br /&gt;
| KOGOJ MAJA||||22.12.||29.12.||5.1.||||&lt;br /&gt;
|-&lt;br /&gt;
| BREMEC KRISTINA||||24.12.||3.1.||7.1.&lt;br /&gt;
|-&lt;br /&gt;
| STUPAR UROŠ||||24.12.||3.1.||7.1.&lt;br /&gt;
|-&lt;br /&gt;
| TOLAR EVA||||24.12.||3.1.||7.1.&lt;br /&gt;
|-&lt;br /&gt;
| UMEK ŠPELA||||3.1.||7.1.||12.1.&lt;br /&gt;
|-&lt;br /&gt;
| HRIBERŠEK DAMJANA||||3.1.||7.1.||14.1.&lt;br /&gt;
|-&lt;br /&gt;
| KORPAR TANJA||||3.1.||7.1.||14.1.&lt;br /&gt;
|-&lt;br /&gt;
| PAVLOVIČ TANJA||||3.1.||7.1.||14.1.&lt;br /&gt;
|-&lt;br /&gt;
| GOREČAN PETRA||||5.1.||12.1.||19.1.&lt;br /&gt;
|-&lt;br /&gt;
| GREGORIČ TINA||||7.1.||14.1.||21.1.&lt;br /&gt;
|-&lt;br /&gt;
| PRIMEC SARA||||7.1.||14.1.||21.1.&lt;br /&gt;
|-&lt;br /&gt;
| FLIS TJAŠA||||7.1.||14.1.||21.1.&lt;br /&gt;
|}&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
== &amp;lt;span style=&amp;quot;background:#00FF00&amp;quot;&amp;gt;Gradivo za seminarje &amp;lt;/span&amp;gt;==&lt;br /&gt;
Gradivo za seminarje najdete na http://bio.ijs.si/~zajec/bio2/seminarji/&lt;br /&gt;
username: bio2&lt;br /&gt;
password: samozame&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==Naloga==&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Vaša naloga za seminar je:&amp;lt;br&amp;gt;&#039;&#039;&#039;&lt;br /&gt;
A) v skupini še z enim kolegom pripraviti opis enega gesla v poglavju Biokemijski leksikon&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
B) samostojno pripraviti seminar, katerega osnova je znanstveni članek, ki ga določi docent&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
===A: Leksikografsko geslo===&lt;br /&gt;
Za vpis gesla veljajo naslednja pravila:&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
* Geslo je lahko iz katere od že vpisanih kategorij ali pa izberete svoje. Če geslo še ni vpisano v [[Leksikon_BMB | kazalu]], ga smiselno uvrstite vanj.&lt;br /&gt;
* Do &#039;&#039;&#039;12. decembra 2010&#039;&#039;&#039; do 12. ure vpišite v tabelo skupin [[BIO2 Seminar-geslo]], katero temo ste si izbrali. Preden se odločite za svojo temo, preverite, da si ni iste izbral že kdo drug.&lt;br /&gt;
* Razlaga gesla naj obsega med 500 in 600 besed in vsaj eno povezavo na slikovno gradivo drugje na internetu. Ne nalagajte slik, ki so avtorsko zaščitene! &lt;br /&gt;
* Opis pod A morate dokončati do &#039;&#039;&#039;12. januarja 2010&#039;&#039;&#039; do 12. ure.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
===B: Seminar===&lt;br /&gt;
Za pripravo seminarja velja naslednje:&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
* Docent določi članek, ki ga boste obravnavali v okviru seminarja&lt;br /&gt;
* [[BIO2 Povzetki seminarjev|Povzetek seminarja]] opišete na wikiju v približno 200 besedah - najkasneje do dne ko morate oddati seminar recenzentom. Povezave do slik so dobrodošle, niso pa nujne.&lt;br /&gt;
* Povezavo do povzetka vnesete v tabelo seminarjev tekočega letnika.&lt;br /&gt;
* Seminar pripravite v obliki seminarske naloge na ~5-9 straneh A4 (pisava 12, enojni razmak, 2,5 cm robovi; važno je, da je obseg od 2800 do 3000 besed), vsebovati mora vsaj eno sliko. Slika mora imeti legendo in v besedilu mora biti na ustreznem mestu sklic na sliko. &lt;br /&gt;
* Natisnjen seminar oddajte dva tedna pred predstavitvijo vsakemu od recenzentov (docentu ga pošljite po e-pošti v formatu .doc ali .docx).&lt;br /&gt;
* Recenzenti do dneva določenega v tabeli določijo popravke in podajo oceno pisnega dela.&lt;br /&gt;
* Ustna predstavitev sledi na dan, ki je vpisan v tabeli. Za predstavitev je na voljo 20-30 minut. Recenzenti morajo biti na predstavitvi prisotni.&lt;br /&gt;
* Predstavitvi sledi razprava. Recenzenti podajo oceno predstavitve in postavijo vsaj dve vprašanji.&lt;br /&gt;
* Na dan predstavitve morate docentu oddati končno (popravljeno) in natisnjeno verzijo seminarja v enem izvodu.&lt;br /&gt;
* Seminarska naloga, povzetek in opis gesla morajo biti v slovenskem jeziku!&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==Ocenjevanje seminarjev==&lt;br /&gt;
Recenzenti ocenijo seminar tako, da izpolnijo [[https://spreadsheets.google.com/viewform?hl=en&amp;amp;formkey=dE1aOFU1aE1iMlBrNEJzLTRGeTdWZXc6MQ#gid=0 recenzentsko poročilo]] na spletu.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
== Mnenje o predstavitvi ==&lt;br /&gt;
Vsi, ki so bili na seminarju prisotni, &#039;&#039;&#039;morajo&#039;&#039;&#039; oceniti seminar, tako da oddajo svoje [https://spreadsheets.google.com/viewform?hl=en&amp;amp;formkey=dDlsbDlnclNrc3dIS2otRFdxUEFTNnc6MQ#gid=0 mnenje] najkasneje v treh dneh po predstavitvi.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==Urejanje spletnih strani na wikiju==&lt;br /&gt;
Wiki so razvili zato, da lahko spletne vsebine ureja vsakdo. Ukazi so preprosti, dokler si ne zamislite česa prav posebnega. Vseeno pa je Word v primerjavi z wikijem pravo čudežno orodje... Če imate težave z oblikovanjem besedila, si preberite poglavje o urejanju wiki-strani na Wikipediji ([http://en.wikipedia.org/wiki/Help:Editing tule] v angleščini in [http://sl.wikipedia.org/wiki/Wikipedija:Urejanje_strani tu] v slovenščini). Pomaga tudi, če pogledate, kako je zapisana kakšna stran, ki se vam zdi v redu: kliknite na zavihek &#039;Uredite stran&#039; in si poglejte, kako so vpisane povezave, kako nov odstavek in podobno. &#039;&#039;Na koncu seveda pod oknom za urejanje kliknite na &#039;Prekliči&#039;.&#039;&#039;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
==Citiranje virov==&lt;br /&gt;
Citiranje je možno po več shemah, važno je, da se v seminarju držite ene same.&lt;br /&gt;
Temeljno načelo je, da je treba vir navesti na tak način, da ga je mogoče nedvoumno poiskati.&lt;br /&gt;
Za citate v naravoslovju je najpogostejše citiranje po pravilniku ISO 690. [http://www.zveza-zotks.si/gzm/dokumenti/literatura.html Pravila], ki upoštevajo omenjeni standard, so pripravili pri ZTKS. Sicer pa ima vsaka revija lahko svoj način citiranja, ki ga je treba pri pisanju članka upoštevati.&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Citiranje knjig:&#039;&#039;&#039;&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
Priimek, I. &#039;&#039;Naslov&#039;&#039;. Kraj: Založba, letnica.&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
Priimek, I. &#039;&#039;Naslov: podnaslov&#039;&#039;. Izdaja. Kraj: Založba, letnica. Zbirka, številka. ISBN.&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Boyer, R. &#039;&#039;Temelji biokemije&#039;&#039;. Ljubljana: Študentska založba, 2005.&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
Glick BR in Pasternak JJ. &#039;&#039;Molecular biotechnology: principles and applications of recombinant DNA&#039;&#039;. 3. izdaja. Washington: ASM Press, 2003. ISBN 1-55581-269-4.&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
Če so avtorji trije, je beseda in med drugim in tretjim avtorjem. Če so avtorji več kot trije, napišemo samo prvega in dopišemo &#039;&#039;et al&#039;&#039;. (in drugi, po latinsko). Vse, kar je latinsko, pišemo poševno (npr. tudi imena rastlin in živali, pojme &#039;&#039;in vivo&#039;&#039;, &#039;&#039;in vitro&#039;&#039; ipd.). &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Citiranje člankov:&#039;&#039;&#039;&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
Priimek, I. Naslov. &#039;&#039;Naslov revije&#039;&#039;, letnica, letnik, številka, strani.&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
Lartigue C. &#039;&#039;et al&#039;&#039;. Genome transplantation in bacteria: changing one species to another. &#039;&#039;Science&#039;&#039;, 2007, letn. 317, str. 632-638.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Alternativni način citiranja (predvsem v družboslovju) je po pravilih APA, kjer članke citirajo takole:&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
Priimek, I. (letnica, številka). Naslov. Naslov revije, strani.&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
Lartigue C. &#039;&#039;et al.&#039;&#039; (2007, 317) Genome transplantation in bacteria: changing one species to another. &#039;&#039;Science&#039;&#039;, 632-638.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Revija Science uporablja skrajšani zapis:&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
C. Lartigue &#039;&#039;et al&#039;&#039;. Science 317, 632 (2007)&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
V diplomah na FKKT je treba navesti vire tako, da izpišete tudi naslov citiranega dela in strani od-do (ne samo začetne).&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&#039;&#039;&#039;Citiranje spletnih virov:&#039;&#039;&#039;&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
Priimek, I. &#039;&#039;Naslov dokumenta&#039;&#039;. Izdaja. Kraj: Založnik, letnica. Datum zadnjega popravljanja. [Datum citiranja.] spletni naslov&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
strangeguitars. &#039;&#039;On the brink of artificial life&#039;&#039;. 6. 10. 2007. [citirano 13. 11. 2007] http://www.metafilter.com/65331/On-the-brink-of-artificial-life&amp;lt;br&amp;gt;&lt;br /&gt;
Navedemo čim več podatkov; pogosto vseh iz pravila ne boste našli.&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>Nives Naraglav</name></author>
	</entry>
</feed>