Celična stena rastlin
Celična stena je zunajcelična struktura, značilna za rastlinske celice, s katero se, med drugim, ločijo od živalskih celic. Stena celico ščiti pred vplivi okolja, pomaga vzdrževati njeno obliko in preprečuje da bi v celico vdrlo preveč vode. Pomembna je tudi za rastlino kot celoto, saj celična stena specializiranih celic v rastlini omogoča, da rastlina kljub gravitacijski sili stoji pokončno.
Celična stena rastlinske celice je precej debelejša od celične membrane. Debela je od 0.1 pa tudi do nekaj mikrometrov. Kemijska sestava stene se razlikuje od vrste do vrste (pri nekaterih primerih je različna celo med različnimi celicami v isti rastlini), vendar pa imajo vse enako osnovno zgradbo. Glavna sestavina stene je polisaharid celuloza. Celični encim celulozna sintaza sintetizira celulozo, ki se poveže v celulozne mikrofibrile. Ti so potem s sekrecijo prenešeni v medcelični prostor, kjer se vgradijo med ostale polisaharide in proteine.
Mlada celica sprva izloči tanko in mehko steno, ki se imenuje primarna celična stena. V rastoči celici, so celulozna vlakna organizirana v smeri rasti celice in najbrž vplivajo na to kako celica raste. Kako celulozna sintaza »polaga« celulozna vlakna pa usmerjajo mikrotubuli in s tem določajo orientacijo celuloznih mikrofibril.
Med primarnimi stenami celic je osrednja lamela. To je debela plast lepljivih polisaharidov, ki jih imenujemo pektini. Osrednja lamela poveže celico z ostalimi.
Ko celica neha rasti ojača svojo steno. Nekatere celice to storijo tako, da izločijo določene snovi v primarno steno, ki zaradi teh dodatkov otrdi. Druge celice pa med primarno steno in celično membrano dodajo še tako imenovano sekundarno steno. Sekundarna stena je pogosto organizirana v več plasteh in ima močan in obstojen matriks, ki celici nudi zaščito in oporo.
Slika primarne in sekundarne celične stene, vmes je osrednja lamina: http://www.vcharkarn.com/uploads/119/119128.jpg
Primarna in sekundarna celična stena sta stalni tvorbi, ki se ne razgradita. Lahko pa se razgradijo pektinske molekule v osrednji lameli. Delna razgradnja pektinov poteka na primer med zorenjem sadja. Ker celice niso več tako močno povezane med seboj, je zrelo sadje dosti mehkejše od nezrelega sadja. Osrednja lamela se lahko v rastlinskem tkivu razgradi tudi samo na določenih mestih, na primer v vogalih, v katerih se sosednje celice stikajo med seboj. Na mestih z razgrajeno osrednjo lamelo celice niso več zlepljene med seboj in se zato malo razmaknejo – nastanejo medcelični prostori (prostori med stenama dveh sosednjih celic). Žive rastlinske celice, ki vsebujejo protoplast, so med seboj povezane s posebnimi strukturami – plazmodezmami. Plazmodezme so ozki kanalčki (luknjice), ki vodijo skozi stene sosednjih celic. Kanalčki so obdani s plazmalemo – plazmalema ene celice se nekako lijakasto nadaljuje v kanalček, na drugi strani stene pa se nadaljeje v plazmalemo sosednje celice. Skozi kanalčke iz ene celice v drugo vodi tudi ozka cevka endoplazemskega retikuluma. Plazmodezma tako omogoča direktni medcelični transport snovi in s tem komunikacijo med celicami.
Slika plazmodezme: http://en.wikipedia.org/wiki/File:Apoplast_and_symplast_pathways.svg
Zanimivost: Sestavine celičnih sten so za človeka neprebavljive, kar pomeni, da jih encimi v človeškem prebavilu ne morejo razgraditi. Celične stene v živilih opisujemo z izrazom vlaknine. Kljub nerazgradljivosti pa je zmerna vsebnost vlaknin v živilih koristna, saj pospešuje prebavo hrane.
