Kaj se zgodi z živčnimi celicami pri Parkinsonovi bolezni

Parkinsonova bolezen je nevrološka motnja, ki jo je leta 1817 prvi opisal angleški zdravnik James Parkinson. To je kronična, počasi napredujoča degenerativna bolezen živčevja , ki ima več posebnih značilnosti: tremor (tresenje) v mirovanju, počasno začenjanje gibov in mišično rigidnost. Kot najpogostejši vzrok pa znanstveniki navajajo dovzetnost posameznika za oksidativni stres in toksične snovi v okolju – določeni pesticidi in herbicidi ter kovine (Mn, Fe, Al). Raziskave so namreč pokazale, da imajo bolniki nizko raven naravnih antioksidantov in visoko raven železa v črnem jedru (substantia nigra). Bolezen je posledica poškodbe ali propada dopaminergičnih nevronov v črnem jedru– predel v možganskem deblu, kjer živčne celice proizvajajo dopamin in se pokaže šele, ko propade 60% celic in se količina dopamina zmanjša za 80%.

Na univerzi McGill so odkrili molekularno povezavo med Parkinsonovo boleznijo in pomanjkljivostjo sposobnosti komunikacije živčnih celic. Parkinsonova bolezen je posledica mutacije Parkin gena (funkcija Parkin gena še ni dobro opredeljena). Da bi bolje spoznali delovanje Parkin proteina, so znanstveniki naredili raziskave na normalnih in mutiranih oblikah. Dr. Fon in njegovi kolegi so pogledali, kje na genih se zgodijo mutacije in se osredotočili na mesta, ki so običajno mutirala in iskali proteine, ki se vežejo na to domeno proteina. Predvidevajo, da se Parkin gen veže na protein endofilin – A. Endofilin – A je osrednjega pomena v procesu sinaptičnega prenosa. Ena od zanimivih ugotovitev Dr. Fona in njegovih kolegov je napaka v sinaptičnih prenosih, po možnosti s spremenjeno sinaptično vezikularno endocitozo.