View source for MoClo: modularni klonirni sistem za standardizirano sestavljanje večgenskih konstruktov

Izvorni članek: Weber E, Engler C, Gruetzner R, Werner S, Marillonnet S (2011) A Modular Cloning System for Standardized Assembly of Multigene Constructs. PLoS ONE 6(2): e16765. [https://doi.org/10.1371/journal.pone.0016765]


== UVOD ==

Modularni klonirani sistem za standardizirano sestavljanje večgenskih konstruktov MoClo je hierarhična nadgradnja metode Golden Gate in omogoča učinkovito sestavljanje večgenskih konstruktov iz osnovnih modulov v želenem vrstnem redu v treh stopnjah. Na koncih posameznih fragmentov ležijo primerno orientirana prepoznavna zaporedja za restriktazo tipa IIs, ki cepi izven prepoznavnih zaporedij. Na mestu, kjer poteče restrikcija, leži značilno zaporedje štirih nukleotidov. Po restrikciji le-ti postanejo lepljivi konci, komplementarni med dvema moduloma.
Sistem poznamo od leta 2011, ko so njegovi avtorji objavili, da so v treh korakih sestavili večgenski konstrukt, dolg 33 kb, z enajstimi transkripcijskimi enotami, sestavljenimi iz 44 ločenih osnovnih modulov.

== STAREJŠI STANDARDIZIRANI SISTEMI SESTAVLJANJA S POMOČJO RESTRIKCIJSKIH ENCIMOV ==

Prve standardizirane konstrukte DNA so s pomočjo restriktaz namesto s homologno rekombinacijo pripravili po metodi [https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC38253/ NOMAD]. Knjižnice modulov s konci s prepoznavnim zaporedjem za restriktazo StyI so omogočale ligacijo v dizajniran vektor že leta 1996, vendar je bil postopek dolgotrajen: vsak konstrukt je bilo potrebno klonirati posebej. Leta 2003 je v uporabo stopil sistem [https://dspace.mit.edu/handle/1721.1/21168 BioBrick], ki je omogočil sestavljanje osnovnih bioloških delov. Konci le-teh so idempotentni – po ligaciji dveh delov absolutni konci ohranijo restrikcijska mesta. Pri biokockah isti postopek ponavljamo in dobimo vse večje konstrukte. Kasneje so uvedli razširitve sistema v smislu večjega števila standardov, ki omogočajo primernejše spoje med izbranimi deli, kar pomeni povečanje nabora restriktaz. Kljub temu tej metodi ni uspelo doseči združevanja več fragmentov DNA v enem samem koraku, prav tako je za pomnoževanje posameznih konstruktov potrebno načrtati/uporabiti zmeraj nove, unikatne začetne oligonukleotide. Od leta 2009 poznamo metodo kloniranja [https://journals.plos.org/plosone/article?id=10.1371/journal.pone.0005553 Golden Gate], pri kateri lahko z eno samo reakcijo učinkovito sestavimo želeni konstrukt iz tedaj devetih fragmentov DNA. Metoda temelji na delovanju restriktaz IIs, ki režejo izven prepoznavnih zaporedij (tako tudi pri NOMAD, medtem ko restriktaze pri BioBrick režejo prav tam). Če prepoznavna zaporedja zanje uvedemo na oba konca izbranega zaporedja v ustrezni orientaciji, lahko po restrikciji pridobimo fragment brez prepoznavnih zaporedij, izpostavi pa se spojitveno zaporedje (lepljivi konci). 

MoClo je nadgradnja metode Golden Gate, ki omogoča hierarhično sestavljanje osnovnih modulov do večgenskih konstruktov. Ta sistem kloniranja, predstavljen leta 2011, omogoča sestavljanje od osnovnih delov do večgenskih konstruktov v treh korakih, pri čemer lahko v vsakem koraku združimo večje število delov v predvideno zaporedje. Ob tem avtorji trdijo, da je sistem izjemno učinkovit. 
MoClo omogoča relativno enostavno izmenjavo fragmentov oz. modulov istega tipa, s čimer lahko pridobimo veliko število kombinacij (več)genskih konstruktov. Takšen pristop nam olajša optimizacijo želenega fenotipa. Uporaben je za [https://en.wikipedia.org/wiki/Gene_stacked_event nalaganje genov] in metabolni inženiring: od sinteze novih antibiotikov, biogoriv in drugih metabolitov do inženiringa [https://en.wikipedia.org/wiki/Minimal_genome minimalne prostoživeče celice].

== '''MoClo SISTEM''' ==

'''Modul''' je standardiziran fragment DNA in je že pripravljen za nadaljnje kloniranje po sistemu MoClo. Sistem je hierarhičen; tako poznamo '''module ničte, prve in druge ravni''', ki jih vključujemo v standardizirane '''destinacijske vektorje ničte, prve in druge ravni'''. '''Osnovni moduli so petih tipov''' glede na njihov biološki pomen: '''''promotorji, 5'-neprevedena zaporedja, signalni peptidi, kodirajoča zaporedja in terminatorji'''''. Shranjeni so v standardiziranem vektorju ničte ravni. Moduli prve ravni so samostojne '''''transkripcijske enote''''', moduli druge ravni pa '''''večgenski konstrukti'''''. Vsak tip modula iste ravni ima na obeh koncih '''prepoznavno zaporedje za restriktazo IIs''' ('''''BpiI ali BsaI''''') in '''značilno zaporedje štirih nukleotidov''' ('''''značilna škatla'''''), ki omogočajo sestavljanje osnovnih tipov v zmeraj enakem zaporedju, saj sta po dva konca med seboj komplementarna. Prepoznavnih zaporedij za restriktazo med moduli se po ligaciji v destinacijski vektor znebimo, kar onemogoči restrikcijo v nadaljnjih stopnjah kloniranja.

=== Ničta raven ===

Najosnovnejši gradniki oz. moduli ničte ravni so petih tipov: promotorji (P), 5’-neprevedene regije (U), signalni peptidi (S), kodirajoča zaporedja (C) in terminatorji (T). Vključimo jih v destinacijske vektorje pripadajočega tipa: pL0-P, pL0-U, pL0-S, pL0-C in pL0-T. V primeru, da kodirajoče zaporedje zapisuje za citosolni protein in zato nima signalnega peptida, ga vključimo v destinacijski vektor pL0-SC. Analogno velja za fuzije promotorjev in 5'-neprevedenih regij, ki jih vključimo v destinacijski vektor pL0-PU. Vsako zaporedje (v nadaljevanju: izbrano zaporedje), ki ga želimo dodati v knjižnico osnovnih modulov, najprej pomnožimo, pri čemer načrtamo začetne oligonukleotide z ustreznimi previsnimi konci: na 5'-konec oligonukleotida dodamo prepoznavno zaporedje za restriktazo BpiI, 2 nukleotida po izbiri, nato pa značilno zaporedje štirih nukleotidov, ki je standardizirano za posamezen tip osnovnega modula. Previsni konec torej izgleda tako: ''5'-tgaagacnn1234''. V isti reakciji se znebimo tudi prepoznavnih zaporedij za restriktaze IIs (BpiI in BsaI), in sicer tako, da načrtamo začetne oligonukleotide s previsnimi konci: ''5'-prepoznavno zaporedje za BpiI-nn-prepoznavno zaporedje za BpiI ali BsaI s tiho točkovno mutacijo-zaporedje, ki ga želimo pomnožiti''. Pri tem moramo paziti, da sta točkovni mutaciji v smernem in protismernem začetnem oligonukleotidu komplementarni.

Sledi prvi korak kloniranja, v katerem sestavimo pomnožena zaporedja v enega od osnovnih tipov (npr. pri fuziji kodirajočih zaporedij ali v primeru, ko smo morali pri PCR tudi točkovno mutirati del izbranega zaporedja, pri čemer smo dobili fragmentirano izbrano zaporedje s komplementarnimi konci). V istem koraku t. i. module ničte ravni vključimo v standardiziran destinacijski vektor ničte ravni. V reakciji nastopajo: produkt PCR, destinacijski vektor, restriktaza BpiI in T4 DNA ligaza. Destinacijski vektor ničte ravni ima ogrodje enako kot pUC19, zapis za odpornost na spektinomicin in zapis za podenoto betagalaktozidaze, LacZα. Na obeh koncih zapisa za LacZα od znotraj navzven ležijo: prepoznavno zaporedje za BpiI, značilna škatla in prepoznavno zaporedje za BsaI. Pri restrikciji s sledečo ligacijo pride do izmenjave zapisa za LacZα s produktom PCR, zato lahko po transformaciji ''E. coli'' DH5α ali DH10β in gojenju na selekcijskem gojišču s spektinomicinom in X-Gal lažje najdemo celice z želenim konstruktom (<font color=#F5F5F5>belo</font>-<font color=#6666FF>modri</font> test; pozitivne kolonije so <font color=#F5F5F5>bele</font> barve). Ničta raven omogoča sestavljanje modulov istega tipa, pri čemer za urejen vrstni red poskrbimo sami z izborom prekrivajočih se lepljivih koncev. S to ravnjo pridobimo osnovni modul določenega tipa, s tem pa tudi značilna prepoznavna in spojitvena zaporedja na obeh koncih vključka. Ker so vsi vključeni v vektor z enakim ogrodjem, lahko za vsa zaporedja (istega tipa) pri sekvenciranju pa tudi pri PCR na osnovi kolonije uporabimo enak par začetnih nukleotidov.

=== Prva raven ===

Prva raven kloniranja omogoča sestavljanje različnih tipov modulov ničte ravni v evkariontsko transkripcijsko enoto (TU). Slednjo vključimo v destinacijski vektor prve ravni z zapisom za rezistenco na ampicilin in ponovno na mesto zapisa za LacZα, ki ga od znotraj navzven obdajajo: prepoznavno zaporedje za BsaI, dve različni značilni škatli (prva pripada modulom ničte ravni, druga modulom prve ravni) in prepoznavno zaporedje za BpiI. Na voljo imamo sedem destinacijskih vektorjev prve ravni, ki se razlikujejo v drugi značilni škatli, imenujemo jih pL1F-x; x je število od 1 do 7. Tudi druge značilne škatle so kompatibilne med dvema moduloma prve ravni. V reakciji nastopajo vsi tipi modulov ničte ravni (vstavljeni v vektorje ničte ravni), destinacijski vektor prve ravni, restriktaza BsaI in T4 DNA ligaza. Po reakciji dobimo modul prve ravni – samostojno transkripcijsko enoto. Ker lahko v naslednjem koraku transkripcijske enote vstavimo tudi v obratni orientaciji, so avtorji pripravili še analogne destinacijske vektorje prve ravni z obratno orientacijo drugega značilnega zaporedja štirih nukleotidov, imenovane pL1R-x.

=== Druga raven ===

Druga raven kloniranja je namenjena pridobitvi večgenskih konstruktov, torej sestavljanju transkripcijskih enot. Vsak od sedmih destinacijskih vektorjev druge ravni (pL2-x; x je število od 1 do 7) je zasnovan tako, da ima zapis za rezistenco na kanamicin, pri reakciji pa poteče izmenjava operona za biosintezo kantaksantina (CRed), ki kolonije obarva <font color=#FF6347>rdeče</font> (po kloniranju so pozitivne kolonije <font color=#F5F5F5>bele</font>). Operon CRed je obdan s prepoznavnimi mesti za restriktazo BpiI, na 5'-koncu mu od znotraj navzven sledi druga značilna škatla, komplementarna modulom prve ravni (x v pL2-x predstavlja številko modula prve ravni, ki ga kloniramo na 5'-konec v destinacijski vektor druge ravni). Na 3'-koncu operona CRed prepoznavnemu mestu za BpiI sledi značilna škatla, ki je enaka pri vseh pL2-x. Da dosežemo ligacijo 3'-vstavljene TU, v reakcijo dodamo vektor, ki nosi zapis za končno povezovalno zaporedje (ang. ''end-linker''), pELE-x; x je število od 1 do 7 in predstavlja zaporedno številko modula prve ravni, ki ga kloniramo na 3'-konec v destinacijski vektor druge ravni. Na obeh straneh zapisa za končno povezovalno zaporedje od znotraj navzven ležita značilna škatla in prepoznavno mesto za BpiI.
V reakciji lahko nastopa največ šest modulov prve ravni (ker je 5'-značilno zaporedje pL1F-1 komplementarno 3'-značilnemu zaporedju pL1F-7), vektor s končnim povezovalnim zaporedjem, destinacijski vektor druge ravni, restriktaza BpiI in T4 DNA ligaza. To je zmeraj končna stopnja kloniranja po sistemu MoClo.

=== Višje ravni ===

Če želimo v destinacijski vektor druge ravni vnesti več kot šest TU, se poslužimo dodatnega nabora vektorjev s končnim linkerjem, pELB-x in pELR-x, x predstavlja število od 1 do 7. Ta tipa vektorjev nosita zapis za LacZα oz. CRed, ki ga od znotraj navzven obdajajo: prepoznavno zaporedje za BsaI oz. Esp3I, značilno zaporedje štirih nukleotidov in prepoznavno zaporedje za BpiI. V praksi ta dva seta vektorjev uporabimo namesto pELE-x in s tem uvedemo dve novi prepoznavni zaporedji za restriktazo BsaI oz. Esp3I. Uspešnost kloniranja fenotipsko ugotovimo z <font color=#FF6347>rdeče</font>-<font color=#6666FF>modrim</font> testom.

=== Negativne ravni ===

Poslužujemo se lahko tudi negativnih ravni, pri katerih posamezen osnovni modul razdelimo na manjše fragmente, ki še vedno omogočajo enak princip kloniranja. Pri tem pridobimo možnost enostavne zamenjave teh fragmentov. Primer uporabe so odprti bralni okvirji, ki kodirajo za fuzijo več proteinov, posameznih proteinskih domen ali za proteine s C-končnim signalnim peptidom.