BIO2 Povzetki seminarjev - Revision history

Umek Špela: /* Špela Umek: Membranski lipidi: lokalizacija in delovanje */

2011-02-06T12:43:16Z

Špela Umek: Membranski lipidi: lokalizacija in delovanje

← Older revision		Revision as of 12:43, 6 February 2011
Line 251:		Line 251:
	Membranski lipidi predstavljajo razred molekul z veliko strukturno diverziteto in širokim spektrom bioloških funkcij. V celični membrani se ne porazdeljujejo homogeno, ampak tvorijo številne mikrodomene, ki se med seboj razlikujejo v sestavi in fizikalnih lastnostih; hkrati je tudi [http://www.nature.com/nrm/journal/v9/n2/fig_tab/nrm2330_F2.html; sinteza] določenih strukturnih lipidov znotraj celice prostorsko omejena. Asimetrična razporejenost lipidov je posledica mnogih faktorjev, vključno z biofizikalnimi lastnostmi lipidov, da lahko spontano preidejo lipidni dvosloj, in prisotnostjo transporterjev, ki sodelujejo pri lipidni translokaciji, in ima velike funkcionalne posledice na membrani.		Membranski lipidi predstavljajo razred molekul z veliko strukturno diverziteto in širokim spektrom bioloških funkcij. V celični membrani se ne porazdeljujejo homogeno, ampak tvorijo številne mikrodomene, ki se med seboj razlikujejo v sestavi in fizikalnih lastnostih; hkrati je tudi [http://www.nature.com/nrm/journal/v9/n2/fig_tab/nrm2330_F2.html; sinteza] določenih strukturnih lipidov znotraj celice prostorsko omejena. Asimetrična razporejenost lipidov je posledica mnogih faktorjev, vključno z biofizikalnimi lastnostmi lipidov, da lahko spontano preidejo lipidni dvosloj, in prisotnostjo transporterjev, ki sodelujejo pri lipidni translokaciji, in ima velike funkcionalne posledice na membrani.

	Membranski lipidi se lahko pojavijo v različnih fazah, odvisno od njihove strukture in okolja. Te faze imajo specifične lastnosti, ki določajo orientacijo in mobilnost membranskih lipidov in proteinov, in tako vplivajo na funkcionalnost membrane. Fazne separacije znotraj lipidnega dvosloja povzročijo različna področja z različnimi razporeditvami lipidov in faznimi lastnostmi. Ob prečkanju [http://www.nature.com/nrm/journal/v9/n2/images/nrm2330-i3.jpg; fazne meje] pride do sprememb v eni fazi ali v dveh sočasnih fazah, ali celo v treh različnih koeksistenčnih fazah. Tako kot alosterični encimi omogočajo celici pridobiti nadzor nad metabolnimi aktivnostmi preko ~~kooperativvnega~~ delovanja encimskih podenot, tako imajo celice prednosti zaradi kooperativnega delovanja membran. Fazna separacija namreč ustvari fazno mejo s posebnim statusom: so fizične lokacije, na keterih se lastnosti membrane nenadno spremenijo. Celice te ostre spremembe uporabijo, da združijo skupaj določene komponente ali med seboj ločijo druge. Fazne meje so odvisne od lipidne sestave, vezanih ionov in agregacijskega stanja membranskih komponent, tako lahko majhne spremembe naštetih parametrov kontrolirajo fazno delovanje.		Membranski lipidi se lahko pojavijo v različnih fazah, odvisno od njihove strukture in okolja. Te faze imajo specifične lastnosti, ki določajo orientacijo in mobilnost membranskih lipidov in proteinov, in tako vplivajo na funkcionalnost membrane. Fazne separacije znotraj lipidnega dvosloja povzročijo različna področja z različnimi razporeditvami lipidov in faznimi lastnostmi. Ob prečkanju [http://www.nature.com/nrm/journal/v9/n2/images/nrm2330-i3.jpg; fazne meje] pride do sprememb v eni fazi ali v dveh sočasnih fazah, ali celo v treh različnih koeksistenčnih fazah. Tako kot alosterični encimi omogočajo celici pridobiti nadzor nad metabolnimi aktivnostmi preko kooperativnega delovanja encimskih podenot, tako imajo celice prednosti zaradi kooperativnega delovanja membran. Fazna separacija namreč ustvari fazno mejo s posebnim statusom: so fizične lokacije, na keterih se lastnosti membrane nenadno spremenijo. Celice te ostre spremembe uporabijo, da združijo skupaj določene komponente ali med seboj ločijo druge. Fazne meje so odvisne od lipidne sestave, vezanih ionov in agregacijskega stanja membranskih komponent, tako lahko torej majhne spremembe naštetih parametrov kontrolirajo fazno delovanje.

	Povezava do članka: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC2642958/		Povezava do članka: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC2642958/

Tonja Pavlovič: /* Tonja Pavlovič: Vloga adipokinov pri uravnavanju lipidnega metabolizma */

2011-01-17T16:23:17Z

Tonja Pavlovič: Vloga adipokinov pri uravnavanju lipidnega metabolizma

← Older revision		Revision as of 16:23, 17 January 2011
Line 267:		Line 267:
	Od 90-ih let prejšnjega stoletja so bili iz maščobnega tkiva poleg najpomembnejšega leptina izolirani tudi številni drugi adipokini, ki so bili raziskovani v povezavi z prekomerno telesno težo in razvojem debelosti, metabolnim sindromom, inzulinsko rezistenco, komorbidnostjo in drugimi patološkimi obolenji. Prispevek posameznih adipokinov k patofiziološkim značilnostim debelosti še ni v celoti določen, najnovejši podatki pa v osprednje postavljajo pomembno vlogo adipokinov v metabolizmu lipidov.		Od 90-ih let prejšnjega stoletja so bili iz maščobnega tkiva poleg najpomembnejšega leptina izolirani tudi številni drugi adipokini, ki so bili raziskovani v povezavi z prekomerno telesno težo in razvojem debelosti, metabolnim sindromom, inzulinsko rezistenco, komorbidnostjo in drugimi patološkimi obolenji. Prispevek posameznih adipokinov k patofiziološkim značilnostim debelosti še ni v celoti določen, najnovejši podatki pa v osprednje postavljajo pomembno vlogo adipokinov v metabolizmu lipidov.
	LEPTIN je bil prvič odkrit kot produkt gena OB, njegova bistvena naloga pa je pošiljanje signalov za zaviranje apetita. Sintetizirajo ga adipociti zato je količina leptina direktno vezana na maso belega maščobnega tkiva. Leptin zmanjšuje vnos hrane in povečuje porabo enegrije z delovanjem na hipotalamične celične populacije. Leptin deluje s pomočjo vezave na receptor LEP-Rb, ki prenaša zunajcelični signal večinoma preko JAK-STAT signalnih poti. Nivo leptina je tesno povezan z ITM, okvare genov leptina in leptinskih receptorjev pa povzročajo hudo debelost ali diabetes. Leptin ima tudi serijo lokalnih avtokrinih in parakrinih vlog v tkivih za shranjevanje triacilglicerolov, kjer vpliva na hitrost sinteze in razkroja lipidov. Pomembna je tudi njegova vloga v stimulaciji simpatičnega živčevja in s tem uravnavanja termogeneze pomočjo razklopa mitohondrijev v adipocitih belega maščobnega tkiva. Delovanje leptina se prepleta tudi z številnimi drugimi hormoni povezani z metabolizmom.		LEPTIN je bil prvič odkrit kot produkt gena OB, njegova bistvena naloga pa je pošiljanje signalov za zaviranje apetita. Sintetizirajo ga adipociti zato je količina leptina direktno vezana na maso belega maščobnega tkiva. Leptin zmanjšuje vnos hrane in povečuje porabo enegrije z delovanjem na hipotalamične celične populacije. Leptin deluje s pomočjo vezave na receptor LEP-Rb, ki prenaša zunajcelični signal večinoma preko JAK-STAT signalnih poti. Nivo leptina je tesno povezan z ITM, okvare genov leptina in leptinskih receptorjev pa povzročajo hudo debelost ali diabetes. Leptin ima tudi serijo lokalnih avtokrinih in parakrinih vlog v tkivih za shranjevanje triacilglicerolov, kjer vpliva na hitrost sinteze in razkroja lipidov. Pomembna je tudi njegova vloga v stimulaciji simpatičnega živčevja in s tem uravnavanja termogeneze pomočjo razklopa mitohondrijev v adipocitih belega maščobnega tkiva. Delovanje leptina se prepleta tudi z številnimi drugimi hormoni povezani z metabolizmom.
	ADIPONEKTIN je protein, ki sbodbuja oksidacijo maščobnih kislin ter zmanjšuje sintezo glukoze v jetrih. Adiponektin deluje večinoma preko dveh receptorjev, ki jih je po večini moč najti v skeletnih mišicah (ADIPOR1) in v jetrih (ADIPOR2). Pomanjkanje katerega od teh receptorjev pa je povezano z zmanjšano toleranco glukoze, potrošnjo energije ter koncentracijo holeserola v plazmi.		ADIPONEKTIN je protein, ki sbodbuja oksidacijo maščobnih kislin ter zmanjšuje sintezo glukoze v jetrih. Adiponektin deluje večinoma preko dveh receptorjev, ki jih je po večini moč najti v skeletnih mišicah (ADIPOR1) in v jetrih (ADIPOR2). Pomanjkanje katerega od teh receptorjev pa je povezano z zmanjšano toleranco glukoze, potrošnjo energije ter koncentracijo holeserola v plazmi. Obstajajo tudi številni drugi adipokini, ki niso tako podrobno raziskani in na različne načine vplivajo na metabolizem.
	Obstajajo tudi številni drugi adipokini, ki niso tako podrobno raziskani in na različne načine vplivajo na metabolizem.

Tonja Pavlovič at 16:22, 17 January 2011

2011-01-17T16:22:22Z

← Older revision		Revision as of 16:22, 17 January 2011
Line 263:		Line 263:

	Poleg vpliva na debelost ima leptin tudi presnovne in nevroendokrine učinke. Vpleta se v metabolizem glukoze in izločanje inzulina ter patogenezo polimetabolnega sindroma in sladkorne bolezni. Leptin ima pomembno vlogo tudi v uravnavanju hormonov nadledvične žleze, ščitničnih hormonov, spolnih hormonov in rastnega hormona. Pojasnitev mehanizma leptinske rezistence bo verjetno pomembno doprinesla k razumevanju patogeneze debelosti in z debelostjo povezanih bolezenskih stanj.		Poleg vpliva na debelost ima leptin tudi presnovne in nevroendokrine učinke. Vpleta se v metabolizem glukoze in izločanje inzulina ter patogenezo polimetabolnega sindroma in sladkorne bolezni. Leptin ima pomembno vlogo tudi v uravnavanju hormonov nadledvične žleze, ščitničnih hormonov, spolnih hormonov in rastnega hormona. Pojasnitev mehanizma leptinske rezistence bo verjetno pomembno doprinesla k razumevanju patogeneze debelosti in z debelostjo povezanih bolezenskih stanj.

			== Tonja Pavlovič: Vloga adipokinov pri uravnavanju lipidnega metabolizma ==
			Od 90-ih let prejšnjega stoletja so bili iz maščobnega tkiva poleg najpomembnejšega leptina izolirani tudi številni drugi adipokini, ki so bili raziskovani v povezavi z prekomerno telesno težo in razvojem debelosti, metabolnim sindromom, inzulinsko rezistenco, komorbidnostjo in drugimi patološkimi obolenji. Prispevek posameznih adipokinov k patofiziološkim značilnostim debelosti še ni v celoti določen, najnovejši podatki pa v osprednje postavljajo pomembno vlogo adipokinov v metabolizmu lipidov.
			LEPTIN je bil prvič odkrit kot produkt gena OB, njegova bistvena naloga pa je pošiljanje signalov za zaviranje apetita. Sintetizirajo ga adipociti zato je količina leptina direktno vezana na maso belega maščobnega tkiva. Leptin zmanjšuje vnos hrane in povečuje porabo enegrije z delovanjem na hipotalamične celične populacije. Leptin deluje s pomočjo vezave na receptor LEP-Rb, ki prenaša zunajcelični signal večinoma preko JAK-STAT signalnih poti. Nivo leptina je tesno povezan z ITM, okvare genov leptina in leptinskih receptorjev pa povzročajo hudo debelost ali diabetes. Leptin ima tudi serijo lokalnih avtokrinih in parakrinih vlog v tkivih za shranjevanje triacilglicerolov, kjer vpliva na hitrost sinteze in razkroja lipidov. Pomembna je tudi njegova vloga v stimulaciji simpatičnega živčevja in s tem uravnavanja termogeneze pomočjo razklopa mitohondrijev v adipocitih belega maščobnega tkiva. Delovanje leptina se prepleta tudi z številnimi drugimi hormoni povezani z metabolizmom.
			ADIPONEKTIN je protein, ki sbodbuja oksidacijo maščobnih kislin ter zmanjšuje sintezo glukoze v jetrih. Adiponektin deluje večinoma preko dveh receptorjev, ki jih je po večini moč najti v skeletnih mišicah (ADIPOR1) in v jetrih (ADIPOR2). Pomanjkanje katerega od teh receptorjev pa je povezano z zmanjšano toleranco glukoze, potrošnjo energije ter koncentracijo holeserola v plazmi.
			Obstajajo tudi številni drugi adipokini, ki niso tako podrobno raziskani in na različne načine vplivajo na metabolizem.

Krbr15970: /* Petra Gorečan: Leptin in uravnavanje telesne teže pri sesalcih */

2011-01-11T11:37:36Z

Petra Gorečan: Leptin in uravnavanje telesne teže pri sesalcih

← Older revision		Revision as of 11:37, 11 January 2011
Line 260:		Line 260:
	V plazmi so prisotni topni leptinski receptorji, ki delujejo kot vezavne beljakovine za leptin. V možganih so receptorji razporejeni na več področjih: v [http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/c/ce/Brain_chrischan_thalamus.jpg hipotalamusu], malih možganih, horioidnem pletežu in endoteliju možganskih kapilar. Leptin aktivira specifične receptorje v hipotalamusu, ki prek izražanja več nevropeptidov uravnavajo apetit in porabo energije v telesu. Najbolje poznan je nevropeptid Y (NPY). Leptinski receptorji spadajo v skupino citokinskih receptorjev. Aktivacija leptinskih receptorjev v možganih aktivira prenosnik signalov in aktivator transkripcije JAK (Janus Kinase).		V plazmi so prisotni topni leptinski receptorji, ki delujejo kot vezavne beljakovine za leptin. V možganih so receptorji razporejeni na več področjih: v [http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/c/ce/Brain_chrischan_thalamus.jpg hipotalamusu], malih možganih, horioidnem pletežu in endoteliju možganskih kapilar. Leptin aktivira specifične receptorje v hipotalamusu, ki prek izražanja več nevropeptidov uravnavajo apetit in porabo energije v telesu. Najbolje poznan je nevropeptid Y (NPY). Leptinski receptorji spadajo v skupino citokinskih receptorjev. Aktivacija leptinskih receptorjev v možganih aktivira prenosnik signalov in aktivator transkripcije JAK (Janus Kinase).

	Na različnih vrstah sesalcev so ugotovili, da zdravljenje z rekombinantnim leptinom zmanjša telesno težo. Rezultat ene od opravljenih raziskav je pokazal, da bi do zmanjšanja telesne teže in maščobne mase pri debelih osebah privedlo vsakodnevno dovajanje rekombinantnega leptina.		Na različnih vrstah sesalcev so ugotovili, da zdravljenje z rekombinantnim leptinom zmanjša telesno težo. Rezultat ene od opravljenih raziskav je pokazal, da naj bi do zmanjšanja telesne teže in maščobne mase pri debelih osebah privedlo vsakodnevno dovajanje rekombinantnega leptina.

	Poleg vpliva na debelost ima leptin tudi presnovne in nevroendokrine učinke. Vpleta se v metabolizem glukoze in izločanje inzulina ter patogenezo polimetabolnega sindroma in sladkorne bolezni. Leptin ima pomembno vlogo tudi v uravnavanju hormonov nadledvične žleze, ščitničnih hormonov, spolnih hormonov in rastnega hormona. Pojasnitev mehanizma leptinske rezistence bo verjetno pomembno doprinesla k razumevanju patogeneze debelosti in z debelostjo povezanih bolezenskih stanj.		Poleg vpliva na debelost ima leptin tudi presnovne in nevroendokrine učinke. Vpleta se v metabolizem glukoze in izločanje inzulina ter patogenezo polimetabolnega sindroma in sladkorne bolezni. Leptin ima pomembno vlogo tudi v uravnavanju hormonov nadledvične žleze, ščitničnih hormonov, spolnih hormonov in rastnega hormona. Pojasnitev mehanizma leptinske rezistence bo verjetno pomembno doprinesla k razumevanju patogeneze debelosti in z debelostjo povezanih bolezenskih stanj.

Krbr15970 at 10:01, 11 January 2011

2011-01-11T10:01:39Z

← Older revision		Revision as of 10:01, 11 January 2011
Line 254:		Line 254:

	Povezava do članka: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC2642958/		Povezava do članka: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC2642958/

			== Petra Gorečan: Leptin in uravnavanje telesne teže pri sesalcih ==
			[http://www.google.com/imgres?imgurl=http://www.3dchem.com/imagesofmolecules/Leptin.jpg&imgrefurl=http://www.3dchem.com/molecules.asp%3FID%3D154&usg=__ukDnKKVlM_htJb6mF1OR1hunVoA=&h=354&w=349&sz=32&hl=sl&start=0&zoom=1&tbnid=uX7W6rZUZxG_0M:&tbnh=134&tbnw=132&prev=/images%3Fq%3Dleptin%26hl%3Dsl%26sa%3DX%26rls%3Dcom.microsoft:sl:IE-SearchBox%26rlz%3D1I7ADBF_en%26biw%3D1209%26bih%3D551%26tbs%3Disch:1%26prmd%3Divns&itbs=1&iact=rc&dur=156&ei=ZScsTf3eEYTW4gaF1smACw&oei=RScsTbqsNs6Eswb80uneBw&esq=3&page=1&ndsp=18&ved=1t:429,r:2,s:0&tx=80&ty=100 Leptin] je hormon, ki ga izločajo maščobne celice – adipociti, v belem maščobnem tkivu. Je produkt gena ob (obese), ki so ga prvič izolirali iz laboratorijskih miši. Leptin in leptinska rezistenca (neodzivnost na leptin) imata pomembno vlogo v patogenezi debelosti.

			V plazmi so prisotni topni leptinski receptorji, ki delujejo kot vezavne beljakovine za leptin. V možganih so receptorji razporejeni na več področjih: v [http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/c/ce/Brain_chrischan_thalamus.jpg hipotalamusu], malih možganih, horioidnem pletežu in endoteliju možganskih kapilar. Leptin aktivira specifične receptorje v hipotalamusu, ki prek izražanja več nevropeptidov uravnavajo apetit in porabo energije v telesu. Najbolje poznan je nevropeptid Y (NPY). Leptinski receptorji spadajo v skupino citokinskih receptorjev. Aktivacija leptinskih receptorjev v možganih aktivira prenosnik signalov in aktivator transkripcije JAK (Janus Kinase).

			Na različnih vrstah sesalcev so ugotovili, da zdravljenje z rekombinantnim leptinom zmanjša telesno težo. Rezultat ene od opravljenih raziskav je pokazal, da bi do zmanjšanja telesne teže in maščobne mase pri debelih osebah privedlo vsakodnevno dovajanje rekombinantnega leptina.

			Poleg vpliva na debelost ima leptin tudi presnovne in nevroendokrine učinke. Vpleta se v metabolizem glukoze in izločanje inzulina ter patogenezo polimetabolnega sindroma in sladkorne bolezni. Leptin ima pomembno vlogo tudi v uravnavanju hormonov nadledvične žleze, ščitničnih hormonov, spolnih hormonov in rastnega hormona. Pojasnitev mehanizma leptinske rezistence bo verjetno pomembno doprinesla k razumevanju patogeneze debelosti in z debelostjo povezanih bolezenskih stanj.

Umek Špela: /* Špela Umek: Membranski lipidi: lokalizacija in delovanje */

2011-01-04T10:34:58Z

Špela Umek: Membranski lipidi: lokalizacija in delovanje

← Older revision		Revision as of 10:34, 4 January 2011
Line 252:		Line 252:

	Membranski lipidi se lahko pojavijo v različnih fazah, odvisno od njihove strukture in okolja. Te faze imajo specifične lastnosti, ki določajo orientacijo in mobilnost membranskih lipidov in proteinov, in tako vplivajo na funkcionalnost membrane. Fazne separacije znotraj lipidnega dvosloja povzročijo različna področja z različnimi razporeditvami lipidov in faznimi lastnostmi. Ob prečkanju [http://www.nature.com/nrm/journal/v9/n2/images/nrm2330-i3.jpg; fazne meje] pride do sprememb v eni fazi ali v dveh sočasnih fazah, ali celo v treh različnih koeksistenčnih fazah. Tako kot alosterični encimi omogočajo celici pridobiti nadzor nad metabolnimi aktivnostmi preko kooperativvnega delovanja encimskih podenot, tako imajo celice prednosti zaradi kooperativnega delovanja membran. Fazna separacija namreč ustvari fazno mejo s posebnim statusom: so fizične lokacije, na keterih se lastnosti membrane nenadno spremenijo. Celice te ostre spremembe uporabijo, da združijo skupaj določene komponente ali med seboj ločijo druge. Fazne meje so odvisne od lipidne sestave, vezanih ionov in agregacijskega stanja membranskih komponent, tako lahko majhne spremembe naštetih parametrov kontrolirajo fazno delovanje.		Membranski lipidi se lahko pojavijo v različnih fazah, odvisno od njihove strukture in okolja. Te faze imajo specifične lastnosti, ki določajo orientacijo in mobilnost membranskih lipidov in proteinov, in tako vplivajo na funkcionalnost membrane. Fazne separacije znotraj lipidnega dvosloja povzročijo različna področja z različnimi razporeditvami lipidov in faznimi lastnostmi. Ob prečkanju [http://www.nature.com/nrm/journal/v9/n2/images/nrm2330-i3.jpg; fazne meje] pride do sprememb v eni fazi ali v dveh sočasnih fazah, ali celo v treh različnih koeksistenčnih fazah. Tako kot alosterični encimi omogočajo celici pridobiti nadzor nad metabolnimi aktivnostmi preko kooperativvnega delovanja encimskih podenot, tako imajo celice prednosti zaradi kooperativnega delovanja membran. Fazna separacija namreč ustvari fazno mejo s posebnim statusom: so fizične lokacije, na keterih se lastnosti membrane nenadno spremenijo. Celice te ostre spremembe uporabijo, da združijo skupaj določene komponente ali med seboj ločijo druge. Fazne meje so odvisne od lipidne sestave, vezanih ionov in agregacijskega stanja membranskih komponent, tako lahko majhne spremembe naštetih parametrov kontrolirajo fazno delovanje.

			Povezava do članka: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC2642958/

Umek Špela: /* Špela Umek: Membranski lipidi: lokalizacija in delovanje */

2011-01-04T10:34:07Z

Špela Umek: Membranski lipidi: lokalizacija in delovanje

← Older revision		Revision as of 10:34, 4 January 2011
Line 249:		Line 249:
	== Špela Umek: Membranski lipidi: lokalizacija in delovanje ==		== Špela Umek: Membranski lipidi: lokalizacija in delovanje ==

	~~Lipidi~~ predstavljajo razred molekul z veliko strukturno diverziteto in širokim spektrom bioloških funkcij. V celični membrani se ne porazdeljujejo homogeno, ampak tvorijo številne mikrodomene, ki se med seboj razlikujejo v sestavi in fizikalnih lastnostih; hkrati je tudi [http://www.nature.com/nrm/journal/v9/n2/fig_tab/nrm2330_F2.html; sinteza] določenih strukturnih lipidov znotraj celice prostorsko omejena. Asimetrična razporejenost lipidov je posledica mnogih faktorjev, vključno z biofizikalnimi lastnostmi lipidov, da lahko spontano preidejo lipidni dvosloj, in prisotnostjo transporterjev, ki sodelujejo pri lipidni translokaciji, in ima velike funkcionalne posledice na membrani.		Membranski lipidi predstavljajo razred molekul z veliko strukturno diverziteto in širokim spektrom bioloških funkcij. V celični membrani se ne porazdeljujejo homogeno, ampak tvorijo številne mikrodomene, ki se med seboj razlikujejo v sestavi in fizikalnih lastnostih; hkrati je tudi [http://www.nature.com/nrm/journal/v9/n2/fig_tab/nrm2330_F2.html; sinteza] določenih strukturnih lipidov znotraj celice prostorsko omejena. Asimetrična razporejenost lipidov je posledica mnogih faktorjev, vključno z biofizikalnimi lastnostmi lipidov, da lahko spontano preidejo lipidni dvosloj, in prisotnostjo transporterjev, ki sodelujejo pri lipidni translokaciji, in ima velike funkcionalne posledice na membrani.

	Membranski lipidi se lahko pojavijo v različnih fazah, odvisno od njihove strukture in okolja. Te faze imajo specifične lastnosti, ki določajo orientacijo in mobilnost membranskih lipidov in proteinov, in tako vplivajo na funkcionalnost membrane. Fazne separacije znotraj lipidnega dvosloja povzročijo različna področja z različnimi razporeditvami lipidov in faznimi lastnostmi. Ob prečkanju [http://www.nature.com/nrm/journal/v9/n2/images/nrm2330-i3.jpg; fazne meje] pride do sprememb v eni fazi ali v dveh sočasnih fazah, ali celo v treh različnih koeksistenčnih fazah. Tako kot alosterični encimi omogočajo celici pridobiti nadzor nad metabolnimi aktivnostmi preko kooperativvnega delovanja encimskih podenot, tako imajo celice prednosti zaradi kooperativnega delovanja membran. Fazna separacija namreč ustvari fazno mejo s posebnim statusom: so fizične lokacije, na keterih se lastnosti membrane nenadno spremenijo. Celice te ostre spremembe uporabijo, da združijo skupaj določene komponente ali med seboj ločijo druge. Fazne meje so odvisne od lipidne sestave, vezanih ionov in agregacijskega stanja membranskih komponent, tako lahko majhne spremembe naštetih parametrov kontrolirajo fazno delovanje.		Membranski lipidi se lahko pojavijo v različnih fazah, odvisno od njihove strukture in okolja. Te faze imajo specifične lastnosti, ki določajo orientacijo in mobilnost membranskih lipidov in proteinov, in tako vplivajo na funkcionalnost membrane. Fazne separacije znotraj lipidnega dvosloja povzročijo različna področja z različnimi razporeditvami lipidov in faznimi lastnostmi. Ob prečkanju [http://www.nature.com/nrm/journal/v9/n2/images/nrm2330-i3.jpg; fazne meje] pride do sprememb v eni fazi ali v dveh sočasnih fazah, ali celo v treh različnih koeksistenčnih fazah. Tako kot alosterični encimi omogočajo celici pridobiti nadzor nad metabolnimi aktivnostmi preko kooperativvnega delovanja encimskih podenot, tako imajo celice prednosti zaradi kooperativnega delovanja membran. Fazna separacija namreč ustvari fazno mejo s posebnim statusom: so fizične lokacije, na keterih se lastnosti membrane nenadno spremenijo. Celice te ostre spremembe uporabijo, da združijo skupaj določene komponente ali med seboj ločijo druge. Fazne meje so odvisne od lipidne sestave, vezanih ionov in agregacijskega stanja membranskih komponent, tako lahko majhne spremembe naštetih parametrov kontrolirajo fazno delovanje.

Umek Špela: /* Špela Umek: Membranski lipidi: lokalizacija in delovanje */

2011-01-04T10:25:42Z

Špela Umek: Membranski lipidi: lokalizacija in delovanje

← Older revision		Revision as of 10:25, 4 January 2011
Line 250:		Line 250:

	Lipidi predstavljajo razred molekul z veliko strukturno diverziteto in širokim spektrom bioloških funkcij. V celični membrani se ne porazdeljujejo homogeno, ampak tvorijo številne mikrodomene, ki se med seboj razlikujejo v sestavi in fizikalnih lastnostih; hkrati je tudi [http://www.nature.com/nrm/journal/v9/n2/fig_tab/nrm2330_F2.html; sinteza] določenih strukturnih lipidov znotraj celice prostorsko omejena. Asimetrična razporejenost lipidov je posledica mnogih faktorjev, vključno z biofizikalnimi lastnostmi lipidov, da lahko spontano preidejo lipidni dvosloj, in prisotnostjo transporterjev, ki sodelujejo pri lipidni translokaciji, in ima velike funkcionalne posledice na membrani.		Lipidi predstavljajo razred molekul z veliko strukturno diverziteto in širokim spektrom bioloških funkcij. V celični membrani se ne porazdeljujejo homogeno, ampak tvorijo številne mikrodomene, ki se med seboj razlikujejo v sestavi in fizikalnih lastnostih; hkrati je tudi [http://www.nature.com/nrm/journal/v9/n2/fig_tab/nrm2330_F2.html; sinteza] določenih strukturnih lipidov znotraj celice prostorsko omejena. Asimetrična razporejenost lipidov je posledica mnogih faktorjev, vključno z biofizikalnimi lastnostmi lipidov, da lahko spontano preidejo lipidni dvosloj, in prisotnostjo transporterjev, ki sodelujejo pri lipidni translokaciji, in ima velike funkcionalne posledice na membrani.

	Membranski lipidi se lahko pojavijo v različnih fazah, odvisno od njihove strukture in okolja. Te faze imajo specifične lastnosti, ki določajo orientacijo in mobilnost membranskih lipidov in proteinov, in tako vplivajo na funkcionalnost membrane. Fazne separacije znotraj lipidnega dvosloja povzročijo različna področja z različnimi razporeditvami lipidov in faznimi lastnostmi. Ob prečkanju [http://www.nature.com/nrm/journal/v9/n2/images/nrm2330-i3.jpg; fazne meje] pride do sprememb v eni fazi ali v dveh sočasnih fazah, ali celo v treh različnih koeksistenčnih fazah. Tako kot alosterični encimi omogočajo celici pridobiti nadzor nad metabolnimi aktivnostmi preko kooperativvnega delovanja encimskih podenot, tako imajo celice prednosti zaradi kooperativnega delovanja membran. Fazna separacija namreč ustvari fazno mejo s posebnim statusom: so fizične lokacije, na keterih se lastnosti membrane nenadno spremenijo. Celice te ostre spremembe uporabijo, da združijo skupaj določene komponente ali med seboj ločijo druge. Fazne meje so odvisne od lipidne sestave, vezanih ionov in agregacijskega stanja membranskih komponent, tako lahko majhne spremembe naštetih parametrov kontrolirajo fazno delovanje.		Membranski lipidi se lahko pojavijo v različnih fazah, odvisno od njihove strukture in okolja. Te faze imajo specifične lastnosti, ki določajo orientacijo in mobilnost membranskih lipidov in proteinov, in tako vplivajo na funkcionalnost membrane. Fazne separacije znotraj lipidnega dvosloja povzročijo različna področja z različnimi razporeditvami lipidov in faznimi lastnostmi. Ob prečkanju [http://www.nature.com/nrm/journal/v9/n2/images/nrm2330-i3.jpg; fazne meje] pride do sprememb v eni fazi ali v dveh sočasnih fazah, ali celo v treh različnih koeksistenčnih fazah. Tako kot alosterični encimi omogočajo celici pridobiti nadzor nad metabolnimi aktivnostmi preko kooperativvnega delovanja encimskih podenot, tako imajo celice prednosti zaradi kooperativnega delovanja membran. Fazna separacija namreč ustvari fazno mejo s posebnim statusom: so fizične lokacije, na keterih se lastnosti membrane nenadno spremenijo. Celice te ostre spremembe uporabijo, da združijo skupaj določene komponente ali med seboj ločijo druge. Fazne meje so odvisne od lipidne sestave, vezanih ionov in agregacijskega stanja membranskih komponent, tako lahko majhne spremembe naštetih parametrov kontrolirajo fazno delovanje.

Umek Špela: /* Špela Umek: Membranski lipidi: lokalizacija in delovanje */

2011-01-04T10:07:59Z

Špela Umek: Membranski lipidi: lokalizacija in delovanje

← Older revision		Revision as of 10:07, 4 January 2011
Line 250:		Line 250:

	Lipidi predstavljajo razred molekul z veliko strukturno diverziteto in širokim spektrom bioloških funkcij. V celični membrani se ne porazdeljujejo homogeno, ampak tvorijo številne mikrodomene, ki se med seboj razlikujejo v sestavi in fizikalnih lastnostih; hkrati je tudi [http://www.nature.com/nrm/journal/v9/n2/fig_tab/nrm2330_F2.html; sinteza] določenih strukturnih lipidov znotraj celice prostorsko omejena. Asimetrična razporejenost lipidov je posledica mnogih faktorjev, vključno z biofizikalnimi lastnostmi lipidov, da lahko spontano preidejo lipidni dvosloj, in prisotnostjo transporterjev, ki sodelujejo pri lipidni translokaciji, in ima velike funkcionalne posledice na membrani.		Lipidi predstavljajo razred molekul z veliko strukturno diverziteto in širokim spektrom bioloških funkcij. V celični membrani se ne porazdeljujejo homogeno, ampak tvorijo številne mikrodomene, ki se med seboj razlikujejo v sestavi in fizikalnih lastnostih; hkrati je tudi [http://www.nature.com/nrm/journal/v9/n2/fig_tab/nrm2330_F2.html; sinteza] določenih strukturnih lipidov znotraj celice prostorsko omejena. Asimetrična razporejenost lipidov je posledica mnogih faktorjev, vključno z biofizikalnimi lastnostmi lipidov, da lahko spontano preidejo lipidni dvosloj, in prisotnostjo transporterjev, ki sodelujejo pri lipidni translokaciji, in ima velike funkcionalne posledice na membrani.
	Membranski lipidi se lahko pojavijo v različnih fazah, odvisno od njihove strukture in okolja. Te faze imajo specifične lastnosti, ki določajo orientacijo in mobilnost membranskih lipidov in proteinov, in tako vplivajo na funkcionalnost membrane. Fazne separacije znotraj lipidnega dvosloja povzročijo različna področja z različnimi razporeditvami lipidov in faznimi lastnostmi. Ob prečkanju ~~fazne meje pride do sprememb v eni fazi ali v dveh sočasnih fazah, ali celo v treh različnih koeksistenčnih fazah~~ [http://www.nature.com/nrm/journal/v9/n2/images/nrm2330-i3.jpg]. Tako kot alosterični encimi omogočajo celici pridobiti nadzor nad metabolnimi aktivnostmi preko kooperativvnega delovanja encimskih podenot, tako imajo celice prednosti zaradi kooperativnega delovanja membran. Fazna separacija namreč ustvari fazno mejo s posebnim statusom: so fizične lokacije, na keterih se lastnosti membrane nenadno spremenijo. Celice te ostre spremembe uporabijo, da združijo skupaj določene komponente ali med seboj ločijo druge. Fazne meje so odvisne od lipidne sestave, vezanih ionov in agregacijskega stanja membranskih komponent, tako lahko majhne spremembe naštetih parametrov kontrolirajo fazno delovanje.		Membranski lipidi se lahko pojavijo v različnih fazah, odvisno od njihove strukture in okolja. Te faze imajo specifične lastnosti, ki določajo orientacijo in mobilnost membranskih lipidov in proteinov, in tako vplivajo na funkcionalnost membrane. Fazne separacije znotraj lipidnega dvosloja povzročijo različna področja z različnimi razporeditvami lipidov in faznimi lastnostmi. Ob prečkanju [http://www.nature.com/nrm/journal/v9/n2/images/nrm2330-i3.jpg; fazne meje] pride do sprememb v eni fazi ali v dveh sočasnih fazah, ali celo v treh različnih koeksistenčnih fazah. Tako kot alosterični encimi omogočajo celici pridobiti nadzor nad metabolnimi aktivnostmi preko kooperativvnega delovanja encimskih podenot, tako imajo celice prednosti zaradi kooperativnega delovanja membran. Fazna separacija namreč ustvari fazno mejo s posebnim statusom: so fizične lokacije, na keterih se lastnosti membrane nenadno spremenijo. Celice te ostre spremembe uporabijo, da združijo skupaj določene komponente ali med seboj ločijo druge. Fazne meje so odvisne od lipidne sestave, vezanih ionov in agregacijskega stanja membranskih komponent, tako lahko majhne spremembe naštetih parametrov kontrolirajo fazno delovanje.

Umek Špela: /* Špela Umek: Membranski lipidi: lokalizacija in delovanje */

2011-01-04T10:06:07Z

Špela Umek: Membranski lipidi: lokalizacija in delovanje

← Older revision		Revision as of 10:06, 4 January 2011
Line 249:		Line 249:
	== Špela Umek: Membranski lipidi: lokalizacija in delovanje ==		== Špela Umek: Membranski lipidi: lokalizacija in delovanje ==

	Lipidi predstavljajo razred molekul z veliko strukturno diverziteto in širokim spektrom bioloških funkcij. V celični membrani se ne porazdeljujejo homogeno, ampak tvorijo številne mikrodomene, ki se med seboj razlikujejo v sestavi in fizikalnih lastnostih; hkrati je tudi sinteza določenih strukturnih lipidov znotraj celice prostorsko omejena. Asimetrična razporejenost lipidov je posledica mnogih faktorjev, vključno z biofizikalnimi lastnostmi lipidov, da lahko spontano preidejo lipidni dvosloj, in prisotnostjo transporterjev, ki sodelujejo pri lipidni translokaciji, in ima velike funkcionalne posledice na membrani.		Lipidi predstavljajo razred molekul z veliko strukturno diverziteto in širokim spektrom bioloških funkcij. V celični membrani se ne porazdeljujejo homogeno, ampak tvorijo številne mikrodomene, ki se med seboj razlikujejo v sestavi in fizikalnih lastnostih; hkrati je tudi [http://www.nature.com/nrm/journal/v9/n2/fig_tab/nrm2330_F2.html; sinteza] določenih strukturnih lipidov znotraj celice prostorsko omejena. Asimetrična razporejenost lipidov je posledica mnogih faktorjev, vključno z biofizikalnimi lastnostmi lipidov, da lahko spontano preidejo lipidni dvosloj, in prisotnostjo transporterjev, ki sodelujejo pri lipidni translokaciji, in ima velike funkcionalne posledice na membrani.
	Membranski lipidi se lahko pojavijo v različnih fazah, odvisno od njihove strukture in okolja. Te faze imajo specifične lastnosti, ki določajo orientacijo in mobilnost membranskih lipidov in proteinov, in tako vplivajo na funkcionalnost membrane. Fazne separacije znotraj lipidnega dvosloja povzročijo različna področja z različnimi razporeditvami lipidov in faznimi lastnostmi. Ob prečkanju fazne meje pride do sprememb v eni fazi ali v dveh sočasnih fazah, ali celo v treh različnih koeksistenčnih fazah [http://www.nature.com/nrm/journal/v9/n2/images/nrm2330-i3.jpg]. Tako kot alosterični encimi omogočajo celici pridobiti nadzor nad metabolnimi aktivnostmi preko kooperativvnega delovanja encimskih podenot, tako imajo celice prednosti zaradi kooperativnega delovanja membran. Fazna separacija namreč ustvari fazno mejo s posebnim statusom: so fizične lokacije, na keterih se lastnosti membrane nenadno spremenijo. Celice te ostre spremembe uporabijo, da združijo skupaj določene komponente ali med seboj ločijo druge. Fazne meje so odvisne od lipidne sestave, vezanih ionov in agregacijskega stanja membranskih komponent, tako lahko majhne spremembe naštetih parametrov kontrolirajo fazno delovanje.		Membranski lipidi se lahko pojavijo v različnih fazah, odvisno od njihove strukture in okolja. Te faze imajo specifične lastnosti, ki določajo orientacijo in mobilnost membranskih lipidov in proteinov, in tako vplivajo na funkcionalnost membrane. Fazne separacije znotraj lipidnega dvosloja povzročijo različna področja z različnimi razporeditvami lipidov in faznimi lastnostmi. Ob prečkanju fazne meje pride do sprememb v eni fazi ali v dveh sočasnih fazah, ali celo v treh različnih koeksistenčnih fazah [http://www.nature.com/nrm/journal/v9/n2/images/nrm2330-i3.jpg]. Tako kot alosterični encimi omogočajo celici pridobiti nadzor nad metabolnimi aktivnostmi preko kooperativvnega delovanja encimskih podenot, tako imajo celice prednosti zaradi kooperativnega delovanja membran. Fazna separacija namreč ustvari fazno mejo s posebnim statusom: so fizične lokacije, na keterih se lastnosti membrane nenadno spremenijo. Celice te ostre spremembe uporabijo, da združijo skupaj določene komponente ali med seboj ločijo druge. Fazne meje so odvisne od lipidne sestave, vezanih ionov in agregacijskega stanja membranskih komponent, tako lahko majhne spremembe naštetih parametrov kontrolirajo fazno delovanje.