BIO2 Povzetki seminarjev 2016 - Revision history

Nika Zaveršek: /* Biokemija- Povzetki seminarjev 2016/2017 */

2017-12-29T22:58:20Z

Biokemija- Povzetki seminarjev 2016/2017

← Older revision		Revision as of 22:58, 29 December 2017
Line 144:		Line 144:
	Bolezen javorjevega sirupa (MSUD), fenilketonurija (PKU), hiperamonemija (HA), citrulinemija (CTLN), tirozinemija, cistinoza in Hartnupova bolezen so presnovne bolezni aminokislin, ki se dedujejo avtosomno recesivno. Bolezen javorjevega sirupa se pojavi zaradi nedelovanje encima BCKDH (ang. »branched-chain α-ketoacid dehydrogenase complex«), zato se v urinu poveča koncentracija α-ketokislin, ki dajejo urinu značilen vonj po javorjevm sirupu. Nedelovanje encima fenilalanin hidroksilaza (PAH), ki sodeluje pri presnovi fenilalanina v tirozin pa povzroči fenilketonurijo. Tirozinemija, ki je posledica pomanjkanja oz. nedelovanje encimov v metabolni poti tirozina, delimo jo na tri tipe: Tirozinemija tipa I ( pomanjkanje encima fumarilacetoacetate (FAH), ki katalizira razgradnjo fumarilacetoacetata v acetoacetat in fumarat), Tirozinemija tipa II ( pomanjkanje encima tirozin aminotrasnferaze (TAT) v jetrih, ki tirozin pretvori v p-hidroksilfenilpiruvat), Tirozinemija tipa III ( pomanjkanje p-hidroksifenilpiruvat dioksigenaza ). Cistinoza pa je bolezen, ki je posledica okvarjenega transporta cistina iz lizosomov v citoplazmo, pri čemer se cistin kopiči v celicah in jih poškoduje zaradi tvorbe kristalov. Hiperamoniemija in citrulinemija sta bolezni, ki ju povzroči nedelovanje nedelovanja encimov v ciklu sečnine. Za hiperamoniemijo je značilna zvišana koncentracija amoniaka v krvi, ki je posledica zaradipomanjkanja encima ornitin transkarbamilaze (OTC). Citrulinemijo delimo na dva tipa, Citrulinemijo tipa I ali klasično citrulinemijo, pri kateri gre za pomanjaknja argininosukcinata, ter Citrulinemijo tipa II, kjer gre za pomanjkanje citronov. Bolezni zdravimo oz. omejimo njene posledice s strogo vseživljenjsko dieto, pri kateri omejimo vnos določene aminokisline v organizem.		Bolezen javorjevega sirupa (MSUD), fenilketonurija (PKU), hiperamonemija (HA), citrulinemija (CTLN), tirozinemija, cistinoza in Hartnupova bolezen so presnovne bolezni aminokislin, ki se dedujejo avtosomno recesivno. Bolezen javorjevega sirupa se pojavi zaradi nedelovanje encima BCKDH (ang. »branched-chain α-ketoacid dehydrogenase complex«), zato se v urinu poveča koncentracija α-ketokislin, ki dajejo urinu značilen vonj po javorjevm sirupu. Nedelovanje encima fenilalanin hidroksilaza (PAH), ki sodeluje pri presnovi fenilalanina v tirozin pa povzroči fenilketonurijo. Tirozinemija, ki je posledica pomanjkanja oz. nedelovanje encimov v metabolni poti tirozina, delimo jo na tri tipe: Tirozinemija tipa I ( pomanjkanje encima fumarilacetoacetate (FAH), ki katalizira razgradnjo fumarilacetoacetata v acetoacetat in fumarat), Tirozinemija tipa II ( pomanjkanje encima tirozin aminotrasnferaze (TAT) v jetrih, ki tirozin pretvori v p-hidroksilfenilpiruvat), Tirozinemija tipa III ( pomanjkanje p-hidroksifenilpiruvat dioksigenaza ). Cistinoza pa je bolezen, ki je posledica okvarjenega transporta cistina iz lizosomov v citoplazmo, pri čemer se cistin kopiči v celicah in jih poškoduje zaradi tvorbe kristalov. Hiperamoniemija in citrulinemija sta bolezni, ki ju povzroči nedelovanje nedelovanja encimov v ciklu sečnine. Za hiperamoniemijo je značilna zvišana koncentracija amoniaka v krvi, ki je posledica zaradipomanjkanja encima ornitin transkarbamilaze (OTC). Citrulinemijo delimo na dva tipa, Citrulinemijo tipa I ali klasično citrulinemijo, pri kateri gre za pomanjaknja argininosukcinata, ter Citrulinemijo tipa II, kjer gre za pomanjkanje citronov. Bolezni zdravimo oz. omejimo njene posledice s strogo vseživljenjsko dieto, pri kateri omejimo vnos določene aminokisline v organizem.

	Nika Zaveršek: Povezava velike depresivne motnje z razmerjem med omega-6 in omega-3 maščobnimi kislinami		===Nika Zaveršek: Povezava velike depresivne motnje z razmerjem med omega-6 in omega-3 maščobnimi kislinami===
	Velika depresivna motnja je duševna motnja, ki jo spremljajo občutki tesnobe, letargije, razdražljivosti, krivde, težave s koncentracijo, izguba veselja in zanimanja do običajno prijetnih dejavnosti. Takšno počutje lahko povzroči tudi samomorilne misli. Pojavi se lahko v kateremkoli življenjskem obdobju posameznika, vendar se to najpogosteje zgodi med dvajsetim in tridesetim letom. V zadnjih desetletjih je depresija postala bolj pogosta. V tem časovnem okvirju pa se je drastično spremenila tudi prehrana v tem delu sveta, in sicer predvsem v razmerju zaužitih esencialnih omega-6 in omega-3 maščobnih kislin, ki je od ugotovljenega idealnega razmerja 2:1, ki sicer niha od posameznika do posameznika, narastla do zaužitih 15-20:1, kar je posledica prehrane gojenih živali, ki so tudi sesalci in so jim te maščobne kisline esencialne, v zadnjih desetletjih, pa jih vedno več hranijo s sojo, ki vsebuje omega-6 maščobne kisline. Povečano razmerje lahko povzroči nevrološke, kognitivne bolezni, bolezni srca in ožilja, možganov in ožilja ter bolezni povezanih z razpoloženjem.		Velika depresivna motnja je duševna motnja, ki jo spremljajo občutki tesnobe, letargije, razdražljivosti, krivde, težave s koncentracijo, izguba veselja in zanimanja do običajno prijetnih dejavnosti. Takšno počutje lahko povzroči tudi samomorilne misli. Pojavi se lahko v kateremkoli življenjskem obdobju posameznika, vendar se to najpogosteje zgodi med dvajsetim in tridesetim letom. V zadnjih desetletjih je depresija postala bolj pogosta. V tem časovnem okvirju pa se je drastično spremenila tudi prehrana v tem delu sveta, in sicer predvsem v razmerju zaužitih esencialnih omega-6 in omega-3 maščobnih kislin, ki je od ugotovljenega idealnega razmerja 2:1, ki sicer niha od posameznika do posameznika, narastla do zaužitih 15-20:1, kar je posledica prehrane gojenih živali, ki so tudi sesalci in so jim te maščobne kisline esencialne, v zadnjih desetletjih, pa jih vedno več hranijo s sojo, ki vsebuje omega-6 maščobne kisline. Povečano razmerje lahko povzroči nevrološke, kognitivne bolezni, bolezni srca in ožilja, možganov in ožilja ter bolezni povezanih z razpoloženjem.
	Razmerje omega-6:omega-3 maščobnih kislin vpliva na sestavo fosfolipidov v membrani in s tem na njeno fluidnost ter sintezo eikozanoidov, ki regulirajo vnetja, zato poznamo pro- in protivnetne. Izkaže pa se, da ti eikozanoidi ne regulirajo samo vnetij, ampak tudi vse druge mehanizme povezane z njimi, kot so HPA os in posledično sinteza kortizola, ta pa regulira sintezo nevrotransmiterjev npr.: serotonin. Fluidnost membran pa poleg tega vpliva tudi na kvartarno strukturo membranskih proteinov v nevronih in tako na njihovo afiniteto za nevrotransmiterje		Razmerje omega-6:omega-3 maščobnih kislin vpliva na sestavo fosfolipidov v membrani in s tem na njeno fluidnost ter sintezo eikozanoidov, ki regulirajo vnetja, zato poznamo pro- in protivnetne. Izkaže pa se, da ti eikozanoidi ne regulirajo samo vnetij, ampak tudi vse druge mehanizme povezane z njimi, kot so HPA os in posledično sinteza kortizola, ta pa regulira sintezo nevrotransmiterjev npr.: serotonin. Fluidnost membran pa poleg tega vpliva tudi na kvartarno strukturo membranskih proteinov v nevronih in tako na njihovo afiniteto za nevrotransmiterje.

Nika Zaveršek: /* Biokemija- Povzetki seminarjev 2016/2017 */

2017-12-29T22:57:19Z

Biokemija- Povzetki seminarjev 2016/2017

← Older revision		Revision as of 22:57, 29 December 2017
Line 143:		Line 143:
	=== Tanja Zupan: Presnovne bolezni aminokislin ===		=== Tanja Zupan: Presnovne bolezni aminokislin ===
	Bolezen javorjevega sirupa (MSUD), fenilketonurija (PKU), hiperamonemija (HA), citrulinemija (CTLN), tirozinemija, cistinoza in Hartnupova bolezen so presnovne bolezni aminokislin, ki se dedujejo avtosomno recesivno. Bolezen javorjevega sirupa se pojavi zaradi nedelovanje encima BCKDH (ang. »branched-chain α-ketoacid dehydrogenase complex«), zato se v urinu poveča koncentracija α-ketokislin, ki dajejo urinu značilen vonj po javorjevm sirupu. Nedelovanje encima fenilalanin hidroksilaza (PAH), ki sodeluje pri presnovi fenilalanina v tirozin pa povzroči fenilketonurijo. Tirozinemija, ki je posledica pomanjkanja oz. nedelovanje encimov v metabolni poti tirozina, delimo jo na tri tipe: Tirozinemija tipa I ( pomanjkanje encima fumarilacetoacetate (FAH), ki katalizira razgradnjo fumarilacetoacetata v acetoacetat in fumarat), Tirozinemija tipa II ( pomanjkanje encima tirozin aminotrasnferaze (TAT) v jetrih, ki tirozin pretvori v p-hidroksilfenilpiruvat), Tirozinemija tipa III ( pomanjkanje p-hidroksifenilpiruvat dioksigenaza ). Cistinoza pa je bolezen, ki je posledica okvarjenega transporta cistina iz lizosomov v citoplazmo, pri čemer se cistin kopiči v celicah in jih poškoduje zaradi tvorbe kristalov. Hiperamoniemija in citrulinemija sta bolezni, ki ju povzroči nedelovanje nedelovanja encimov v ciklu sečnine. Za hiperamoniemijo je značilna zvišana koncentracija amoniaka v krvi, ki je posledica zaradipomanjkanja encima ornitin transkarbamilaze (OTC). Citrulinemijo delimo na dva tipa, Citrulinemijo tipa I ali klasično citrulinemijo, pri kateri gre za pomanjaknja argininosukcinata, ter Citrulinemijo tipa II, kjer gre za pomanjkanje citronov. Bolezni zdravimo oz. omejimo njene posledice s strogo vseživljenjsko dieto, pri kateri omejimo vnos določene aminokisline v organizem.		Bolezen javorjevega sirupa (MSUD), fenilketonurija (PKU), hiperamonemija (HA), citrulinemija (CTLN), tirozinemija, cistinoza in Hartnupova bolezen so presnovne bolezni aminokislin, ki se dedujejo avtosomno recesivno. Bolezen javorjevega sirupa se pojavi zaradi nedelovanje encima BCKDH (ang. »branched-chain α-ketoacid dehydrogenase complex«), zato se v urinu poveča koncentracija α-ketokislin, ki dajejo urinu značilen vonj po javorjevm sirupu. Nedelovanje encima fenilalanin hidroksilaza (PAH), ki sodeluje pri presnovi fenilalanina v tirozin pa povzroči fenilketonurijo. Tirozinemija, ki je posledica pomanjkanja oz. nedelovanje encimov v metabolni poti tirozina, delimo jo na tri tipe: Tirozinemija tipa I ( pomanjkanje encima fumarilacetoacetate (FAH), ki katalizira razgradnjo fumarilacetoacetata v acetoacetat in fumarat), Tirozinemija tipa II ( pomanjkanje encima tirozin aminotrasnferaze (TAT) v jetrih, ki tirozin pretvori v p-hidroksilfenilpiruvat), Tirozinemija tipa III ( pomanjkanje p-hidroksifenilpiruvat dioksigenaza ). Cistinoza pa je bolezen, ki je posledica okvarjenega transporta cistina iz lizosomov v citoplazmo, pri čemer se cistin kopiči v celicah in jih poškoduje zaradi tvorbe kristalov. Hiperamoniemija in citrulinemija sta bolezni, ki ju povzroči nedelovanje nedelovanja encimov v ciklu sečnine. Za hiperamoniemijo je značilna zvišana koncentracija amoniaka v krvi, ki je posledica zaradipomanjkanja encima ornitin transkarbamilaze (OTC). Citrulinemijo delimo na dva tipa, Citrulinemijo tipa I ali klasično citrulinemijo, pri kateri gre za pomanjaknja argininosukcinata, ter Citrulinemijo tipa II, kjer gre za pomanjkanje citronov. Bolezni zdravimo oz. omejimo njene posledice s strogo vseživljenjsko dieto, pri kateri omejimo vnos določene aminokisline v organizem.

			Nika Zaveršek: Povezava velike depresivne motnje z razmerjem med omega-6 in omega-3 maščobnimi kislinami
			Velika depresivna motnja je duševna motnja, ki jo spremljajo občutki tesnobe, letargije, razdražljivosti, krivde, težave s koncentracijo, izguba veselja in zanimanja do običajno prijetnih dejavnosti. Takšno počutje lahko povzroči tudi samomorilne misli. Pojavi se lahko v kateremkoli življenjskem obdobju posameznika, vendar se to najpogosteje zgodi med dvajsetim in tridesetim letom. V zadnjih desetletjih je depresija postala bolj pogosta. V tem časovnem okvirju pa se je drastično spremenila tudi prehrana v tem delu sveta, in sicer predvsem v razmerju zaužitih esencialnih omega-6 in omega-3 maščobnih kislin, ki je od ugotovljenega idealnega razmerja 2:1, ki sicer niha od posameznika do posameznika, narastla do zaužitih 15-20:1, kar je posledica prehrane gojenih živali, ki so tudi sesalci in so jim te maščobne kisline esencialne, v zadnjih desetletjih, pa jih vedno več hranijo s sojo, ki vsebuje omega-6 maščobne kisline. Povečano razmerje lahko povzroči nevrološke, kognitivne bolezni, bolezni srca in ožilja, možganov in ožilja ter bolezni povezanih z razpoloženjem.
			Razmerje omega-6:omega-3 maščobnih kislin vpliva na sestavo fosfolipidov v membrani in s tem na njeno fluidnost ter sintezo eikozanoidov, ki regulirajo vnetja, zato poznamo pro- in protivnetne. Izkaže pa se, da ti eikozanoidi ne regulirajo samo vnetij, ampak tudi vse druge mehanizme povezane z njimi, kot so HPA os in posledično sinteza kortizola, ta pa regulira sintezo nevrotransmiterjev npr.: serotonin. Fluidnost membran pa poleg tega vpliva tudi na kvartarno strukturo membranskih proteinov v nevronih in tako na njihovo afiniteto za nevrotransmiterje

TZ9126: /* Biokemija- Povzetki seminarjev 2016/2017 */

2017-11-30T18:06:05Z

Biokemija- Povzetki seminarjev 2016/2017

← Older revision		Revision as of 18:06, 30 November 2017
Line 140:		Line 140:

	Nealkoholna maščobna bolezen jeter je bolezen jeter ki prizadene jetra ljudi ki ne konzumirajo alkohola.Kot nam pove ime,se ta proces začne s kopičenjem velikega števila maščob v hepatocitih,celicah v jetrih.V takem stanju prihaja do diabetesa tipa 2, inzulinske rezistence ter celo ciroze.Jetra lahko vsebujejo maščobe v svojih celicah, a njihove funkcije zaradi tega večinoma niso motene,a z različnimi mehanizmi lahko to stanje napreduje do nealkoholnega steatohepatitisa (NASH).Inzulinska rezistenca je povezana z NAFLD in je glavni biološki mehanizem ki privede do diabetesa tipa 2.Pri tem tipu diabetesa je značilno izločanje inzulina v kri,ki ne vpliva na koncentracijo glukoze v krvi. Inzulin se izloča tudi, če je koncentracija glukoze normalna. Čeprav se izloča inzulin od β-celic, se inzulinski receptorji na tarčnih celicah ne aktivirajo, ta pojav se imenuje inzulinska rezistenca. Pri diabetesu tega tipa je znanih več mehanizmov, ki potencialni lahko sodelujejo pri nastanku bolezni. Vključujejo se akumulacija na hepatocelične lipide,celično in tkivno vnetje ter stres ER.Glede na dobljene rezultate nam ta raziskava pove da je za inzulinsko rezistenco najbolj odgovoren citosolni DAG,ki povzroča 64% simptomov inzulinske rezistence in diabetesa tipa 2 pri te osebah.Ostali mehanizmi ki so bili omenjeni, To so ceramidi,ki so tudi ena izmed vrst lipidov, vnetje tkiv ter celično vnetje in stres ER. tukaj se te tri niso iskazali za vzroke za insulinsko rezistenco in diabetes tipa 2 pri tistih osebah ki imajo nealkoholno maščobno bolezen jeter.		Nealkoholna maščobna bolezen jeter je bolezen jeter ki prizadene jetra ljudi ki ne konzumirajo alkohola.Kot nam pove ime,se ta proces začne s kopičenjem velikega števila maščob v hepatocitih,celicah v jetrih.V takem stanju prihaja do diabetesa tipa 2, inzulinske rezistence ter celo ciroze.Jetra lahko vsebujejo maščobe v svojih celicah, a njihove funkcije zaradi tega večinoma niso motene,a z različnimi mehanizmi lahko to stanje napreduje do nealkoholnega steatohepatitisa (NASH).Inzulinska rezistenca je povezana z NAFLD in je glavni biološki mehanizem ki privede do diabetesa tipa 2.Pri tem tipu diabetesa je značilno izločanje inzulina v kri,ki ne vpliva na koncentracijo glukoze v krvi. Inzulin se izloča tudi, če je koncentracija glukoze normalna. Čeprav se izloča inzulin od β-celic, se inzulinski receptorji na tarčnih celicah ne aktivirajo, ta pojav se imenuje inzulinska rezistenca. Pri diabetesu tega tipa je znanih več mehanizmov, ki potencialni lahko sodelujejo pri nastanku bolezni. Vključujejo se akumulacija na hepatocelične lipide,celično in tkivno vnetje ter stres ER.Glede na dobljene rezultate nam ta raziskava pove da je za inzulinsko rezistenco najbolj odgovoren citosolni DAG,ki povzroča 64% simptomov inzulinske rezistence in diabetesa tipa 2 pri te osebah.Ostali mehanizmi ki so bili omenjeni, To so ceramidi,ki so tudi ena izmed vrst lipidov, vnetje tkiv ter celično vnetje in stres ER. tukaj se te tri niso iskazali za vzroke za insulinsko rezistenco in diabetes tipa 2 pri tistih osebah ki imajo nealkoholno maščobno bolezen jeter.

			=== Tanja Zupan: Presnovne bolezni aminokislin ===
			Bolezen javorjevega sirupa (MSUD), fenilketonurija (PKU), hiperamonemija (HA), citrulinemija (CTLN), tirozinemija, cistinoza in Hartnupova bolezen so presnovne bolezni aminokislin, ki se dedujejo avtosomno recesivno. Bolezen javorjevega sirupa se pojavi zaradi nedelovanje encima BCKDH (ang. »branched-chain α-ketoacid dehydrogenase complex«), zato se v urinu poveča koncentracija α-ketokislin, ki dajejo urinu značilen vonj po javorjevm sirupu. Nedelovanje encima fenilalanin hidroksilaza (PAH), ki sodeluje pri presnovi fenilalanina v tirozin pa povzroči fenilketonurijo. Tirozinemija, ki je posledica pomanjkanja oz. nedelovanje encimov v metabolni poti tirozina, delimo jo na tri tipe: Tirozinemija tipa I ( pomanjkanje encima fumarilacetoacetate (FAH), ki katalizira razgradnjo fumarilacetoacetata v acetoacetat in fumarat), Tirozinemija tipa II ( pomanjkanje encima tirozin aminotrasnferaze (TAT) v jetrih, ki tirozin pretvori v p-hidroksilfenilpiruvat), Tirozinemija tipa III ( pomanjkanje p-hidroksifenilpiruvat dioksigenaza ). Cistinoza pa je bolezen, ki je posledica okvarjenega transporta cistina iz lizosomov v citoplazmo, pri čemer se cistin kopiči v celicah in jih poškoduje zaradi tvorbe kristalov. Hiperamoniemija in citrulinemija sta bolezni, ki ju povzroči nedelovanje nedelovanja encimov v ciklu sečnine. Za hiperamoniemijo je značilna zvišana koncentracija amoniaka v krvi, ki je posledica zaradipomanjkanja encima ornitin transkarbamilaze (OTC). Citrulinemijo delimo na dva tipa, Citrulinemijo tipa I ali klasično citrulinemijo, pri kateri gre za pomanjaknja argininosukcinata, ter Citrulinemijo tipa II, kjer gre za pomanjkanje citronov. Bolezni zdravimo oz. omejimo njene posledice s strogo vseživljenjsko dieto, pri kateri omejimo vnos določene aminokisline v organizem.

Jurij Nastran: /* Biokemija- Povzetki seminarjev 2016/2017 */

2017-01-12T00:02:37Z

Biokemija- Povzetki seminarjev 2016/2017

← Older revision		Revision as of 00:02, 12 January 2017
Line 136:		Line 136:

	Zadnja leta se številni posamezniki z disforijo spola odločajo za spremembo spola v skladu s svojo spolno identiteto. To je mogoče s hormonsko terapijo (ang. CSHT = cross-sex hormone thrapy) in nazadnje s kirurškim posegom (ang. SRS = sex reassignment surgery). Če disforijo spola odkrijejo že pri najstnikih je možna tudi terapija zaviranja spolnih hormonov (ang. HST = hormone-surpressive therapy). HST poteka prek dovajanja analogov GnRH (gonadotropin sproščujočega hormona), ki lahko delujejo prek direktnega zaviranja nastanka spolnih hormonov, prek zaviranja signalnih molekul za nastanek spolnih hormonov (LH, FSH) ali pa prek spodbujanja izločanja teh molekul ter povečanja učinka negaivne povratne zanke.Trans-ženske jemljejo sintetične derivate estrogenov, trans-moški pa sintetične derivate testosterona ali pa uporabljajo testosteronski gel oz. testosteronski obliž. Stalno pojavljajoče se vprašanje je tudi ali se lahko kot posledice teh terapij pojavijo osteoporoza, srćno-žilne bolezni ali rak. Nevarnost osteoporoze se lahko pojavi zaradi zmanjšanja kostne mase ali mineralne gostote zaradi terapije s ciproteroni, srčno-žilne bolezni so predvsem posledica uporabe konjugiranih estrogenov, ki so jih za terapijo uporabljali v preteklosti, razne vrste ženskih rakov pa se lahko pojavijo zaradi jemanja estrogenov v kombinaciji s progesteroni. Največje tveganje se pojavlja v povezavi z rakom dojk. Kljub temu, da je tovrstna hormonska terapija tretirana kot varna, jo izvajajo premalo časa (najdalj 30 let pri istem pacientu), da bi to lahko zagotovo trdili.		Zadnja leta se številni posamezniki z disforijo spola odločajo za spremembo spola v skladu s svojo spolno identiteto. To je mogoče s hormonsko terapijo (ang. CSHT = cross-sex hormone thrapy) in nazadnje s kirurškim posegom (ang. SRS = sex reassignment surgery). Če disforijo spola odkrijejo že pri najstnikih je možna tudi terapija zaviranja spolnih hormonov (ang. HST = hormone-surpressive therapy). HST poteka prek dovajanja analogov GnRH (gonadotropin sproščujočega hormona), ki lahko delujejo prek direktnega zaviranja nastanka spolnih hormonov, prek zaviranja signalnih molekul za nastanek spolnih hormonov (LH, FSH) ali pa prek spodbujanja izločanja teh molekul ter povečanja učinka negaivne povratne zanke.Trans-ženske jemljejo sintetične derivate estrogenov, trans-moški pa sintetične derivate testosterona ali pa uporabljajo testosteronski gel oz. testosteronski obliž. Stalno pojavljajoče se vprašanje je tudi ali se lahko kot posledice teh terapij pojavijo osteoporoza, srćno-žilne bolezni ali rak. Nevarnost osteoporoze se lahko pojavi zaradi zmanjšanja kostne mase ali mineralne gostote zaradi terapije s ciproteroni, srčno-žilne bolezni so predvsem posledica uporabe konjugiranih estrogenov, ki so jih za terapijo uporabljali v preteklosti, razne vrste ženskih rakov pa se lahko pojavijo zaradi jemanja estrogenov v kombinaciji s progesteroni. Največje tveganje se pojavlja v povezavi z rakom dojk. Kljub temu, da je tovrstna hormonska terapija tretirana kot varna, jo izvajajo premalo časa (najdalj 30 let pri istem pacientu), da bi to lahko zagotovo trdili.

			=== Andrej Ivanovski: Celični mehanizem insulinske rezistence pri nealkoholni maščobni bolezni jeter ===

			Nealkoholna maščobna bolezen jeter je bolezen jeter ki prizadene jetra ljudi ki ne konzumirajo alkohola.Kot nam pove ime,se ta proces začne s kopičenjem velikega števila maščob v hepatocitih,celicah v jetrih.V takem stanju prihaja do diabetesa tipa 2, inzulinske rezistence ter celo ciroze.Jetra lahko vsebujejo maščobe v svojih celicah, a njihove funkcije zaradi tega večinoma niso motene,a z različnimi mehanizmi lahko to stanje napreduje do nealkoholnega steatohepatitisa (NASH).Inzulinska rezistenca je povezana z NAFLD in je glavni biološki mehanizem ki privede do diabetesa tipa 2.Pri tem tipu diabetesa je značilno izločanje inzulina v kri,ki ne vpliva na koncentracijo glukoze v krvi. Inzulin se izloča tudi, če je koncentracija glukoze normalna. Čeprav se izloča inzulin od β-celic, se inzulinski receptorji na tarčnih celicah ne aktivirajo, ta pojav se imenuje inzulinska rezistenca. Pri diabetesu tega tipa je znanih več mehanizmov, ki potencialni lahko sodelujejo pri nastanku bolezni. Vključujejo se akumulacija na hepatocelične lipide,celično in tkivno vnetje ter stres ER.Glede na dobljene rezultate nam ta raziskava pove da je za inzulinsko rezistenco najbolj odgovoren citosolni DAG,ki povzroča 64% simptomov inzulinske rezistence in diabetesa tipa 2 pri te osebah.Ostali mehanizmi ki so bili omenjeni, To so ceramidi,ki so tudi ena izmed vrst lipidov, vnetje tkiv ter celično vnetje in stres ER. tukaj se te tri niso iskazali za vzroke za insulinsko rezistenco in diabetes tipa 2 pri tistih osebah ki imajo nealkoholno maščobno bolezen jeter.

Anaobaha: /* Biokemija- Povzetki seminarjev 2016/2017 */

2017-01-10T19:35:10Z

Biokemija- Povzetki seminarjev 2016/2017

← Older revision		Revision as of 19:35, 10 January 2017
Line 1:		Line 1:
	== Biokemija- Povzetki seminarjev 2016/2017 ==		== Biokemija- Povzetki seminarjev 2016/2017 ==
	Nazaj na osnovno [http://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php/BIO2_Seminar_2016 stran]		Nazaj na osnovno [http://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php/BIO2_Seminar_2016 stran]
			=== Ana Obaha: Hormonska regulacija: prilagoditev rastlin na nizke temperature ===
			Mraz predstavlja za rastline neugodne in stresne razmere. Pri temperaturah pod lediščem začne voda zmrzovati, kar lahko poškoduje membrane in celične stene, poteka akumulacija ROS, kar lahko prav tako škoduje membranam, razvijajo se proteini. Zato se morajo rastline za preživetje prilagoditi na te neugodne razmere. To poteka preko različnih mehanizmov, ki so pod vplivom hormonov. Pri tem so pomembni predvsem trije: giberelin, abscizinska kislina in salicilna kislina. Prvi je pomemben pri spodbujanju rasti, zato mora biti njegovo delovanje pod stresom prekinjeno. To poteka preko proteinov DELLA in transkripcisjkih faktorjev CBF, ki preprečijo izražanje genov povezanih z giberelinom. Abscizinska kislina pa ima ravno nasproten pomen prvega: ustavlja rast. Zato je njena koncentracija pri nizkih temperaturah povišana. To pa preko kaskade reakcij sproži aktivacijo transkripcijskih faktorjev, ki se vežejo na odzivne elemente genov povezanih z ABA signalizacijo in poslednično se poveča toleranca rastlnih na mraz. Podobno je pri tretjem hormonu, salicilni kislini. Njena koncentracije je v mrzlem prav tako povišana, le da so mehanizmi njene signalizacije še zelo nepoznani. Dokazana pa je povezava z povečano koncentracijo prolina. Ta ima pomembno vlogo saj stabilizira membrane in proteine. Področje prilagoditve rastlin na mraz je še slabo raziskano. Vendar poteka vse več raziskav, ki skušajo s pomočjo genskega inžiniringa spremeniti rastline tako, da bodo zmožne preživeti mraz.

	=== Karmen Žbogar: Oksidativna fosforilacija v rakavih celicah ===		=== Karmen Žbogar: Oksidativna fosforilacija v rakavih celicah ===
	Mitohondriji so celični organeli, ki imajo pomembno vlogo pri spremembah metabolizma, presnovnih poteh, prav tako pa nadzorujejo življenje in smrt celic. Rakave celice za svoje preživetje prilagodijo svoj metabolizem in okolje. Pri oksidativni fosforilaciji mitohondriji za sintezo ATP porabijo skoraj ves celični kisik, med samim procesom pa proizvajajo stranske produkte imenovane ROS (reaktivne kisikove spojine), ki so eden od vzrokov za karcinogenezo. Eden od pomembnih encimov v rakavih celicah je HK-II in povišanje njegove koncentracije v celicah je ena od presnovnih sprememb v tumorskih mitohondrijih. V tumorjih se pojavljajo še naslednje spremembe: zmanjšana oksidacija substratov, spremenjeno izražanje in aktivnost podenot dihalne verige, mutacije mtDNA, spremenjen nadzor apoptoze, oslabljena organizacija tako ATP-aze kot kompleksov dihalne verige. Kako natančno so mitohondrijske funkcije in rak povezani, je še nerazrešeno in pomembno vprašanje v biokemiji. Kljub številnim študijam, celovita celična in molekularna osnova za združitev tumorjev z bioenergetiko mitohondrijev še ni popolnoma opredeljena. V tumorskih mitohondrijih so najdene velike spremenljivosti mehanizmov in ravno raziskave teh mehanizmov bodo v prihodnosti prispevale koristne informacije za diagnosticiranje raka in tudi terapevtske pristope.		Mitohondriji so celični organeli, ki imajo pomembno vlogo pri spremembah metabolizma, presnovnih poteh, prav tako pa nadzorujejo življenje in smrt celic. Rakave celice za svoje preživetje prilagodijo svoj metabolizem in okolje. Pri oksidativni fosforilaciji mitohondriji za sintezo ATP porabijo skoraj ves celični kisik, med samim procesom pa proizvajajo stranske produkte imenovane ROS (reaktivne kisikove spojine), ki so eden od vzrokov za karcinogenezo. Eden od pomembnih encimov v rakavih celicah je HK-II in povišanje njegove koncentracije v celicah je ena od presnovnih sprememb v tumorskih mitohondrijih. V tumorjih se pojavljajo še naslednje spremembe: zmanjšana oksidacija substratov, spremenjeno izražanje in aktivnost podenot dihalne verige, mutacije mtDNA, spremenjen nadzor apoptoze, oslabljena organizacija tako ATP-aze kot kompleksov dihalne verige. Kako natančno so mitohondrijske funkcije in rak povezani, je še nerazrešeno in pomembno vprašanje v biokemiji. Kljub številnim študijam, celovita celična in molekularna osnova za združitev tumorjev z bioenergetiko mitohondrijev še ni popolnoma opredeljena. V tumorskih mitohondrijih so najdene velike spremenljivosti mehanizmov in ravno raziskave teh mehanizmov bodo v prihodnosti prispevale koristne informacije za diagnosticiranje raka in tudi terapevtske pristope.

Veronika Razpotnik: /* Biokemija- Povzetki seminarjev 2016/2017 */

2017-01-09T15:42:09Z

Biokemija- Povzetki seminarjev 2016/2017

← Older revision		Revision as of 15:42, 9 January 2017
Line 129:		Line 129:

	Glavna vloga maščevja je dolgoročna hramba energije v obliki lipidov v lipidnih kapljicah. Poleg očitne metabolne vloge maščevja se v zadnjih dveh desetletjih raziskuje tudi njegova endokrina vloga. Maščevje sprošča različne snovi, med katere spadajo tudi t.i. adipokini – citokini, ki jih sprošča maščevje. Adipokini vplivajo tako na metabolne kot tudi vnetne procese. Raziskave na tem področju so se začele po odkritju adipokina leptina leta 1994. Ta v hipotalamusu inhibira občutek lakote. Njegovemu delovanju nasprotuje hormon grelin, ki ga sprošča določen tip želodčnih celic, ko je želodec prazen. Eden izmed adipokinov je tudi adiponektin. Ta se v človeškem telesu izraža skoraj izključno v maščevju in ima podoben učinek kot inzulin. Veže se na zanj specifičen receptor, kar med drugim povzroči povečano transkripcijo genov za glukozne transporterje GLUT4 ter olajša njihovo translokacijo. Adipokin rezistin ima domnevno vlogo pri rezistenci na inzulin, vendar to trditev zaenkrat obkroža še kontroverza, namreč raziskave v povezavi z rezistinom ne dajejo ponovljivih in enakih rezultatov. Za razliko od adiponektina se v človeškem telesu ne izraža v adipocitih, temveč v makrofagih. Adipociti sproščajo tudi citokin interleukin 6, ki ga ponavadi asociiramo s celicami imunskega sistema. Tudi ta ima vpliva na metabolne procese v celicah. Področje adipokinov je še relativno mlado in malokaj je že točno obrazloženo, obstaja pa velik potencial za razvoj zdravil na podlagi poznavanja mehanizmov delovanja.		Glavna vloga maščevja je dolgoročna hramba energije v obliki lipidov v lipidnih kapljicah. Poleg očitne metabolne vloge maščevja se v zadnjih dveh desetletjih raziskuje tudi njegova endokrina vloga. Maščevje sprošča različne snovi, med katere spadajo tudi t.i. adipokini – citokini, ki jih sprošča maščevje. Adipokini vplivajo tako na metabolne kot tudi vnetne procese. Raziskave na tem področju so se začele po odkritju adipokina leptina leta 1994. Ta v hipotalamusu inhibira občutek lakote. Njegovemu delovanju nasprotuje hormon grelin, ki ga sprošča določen tip želodčnih celic, ko je želodec prazen. Eden izmed adipokinov je tudi adiponektin. Ta se v človeškem telesu izraža skoraj izključno v maščevju in ima podoben učinek kot inzulin. Veže se na zanj specifičen receptor, kar med drugim povzroči povečano transkripcijo genov za glukozne transporterje GLUT4 ter olajša njihovo translokacijo. Adipokin rezistin ima domnevno vlogo pri rezistenci na inzulin, vendar to trditev zaenkrat obkroža še kontroverza, namreč raziskave v povezavi z rezistinom ne dajejo ponovljivih in enakih rezultatov. Za razliko od adiponektina se v človeškem telesu ne izraža v adipocitih, temveč v makrofagih. Adipociti sproščajo tudi citokin interleukin 6, ki ga ponavadi asociiramo s celicami imunskega sistema. Tudi ta ima vpliva na metabolne procese v celicah. Področje adipokinov je še relativno mlado in malokaj je že točno obrazloženo, obstaja pa velik potencial za razvoj zdravil na podlagi poznavanja mehanizmov delovanja.

			=== Veronika Razpotnik: Hormonska terapija s ciljem spremembe spola pri transseksualcih ===

			Zadnja leta se številni posamezniki z disforijo spola odločajo za spremembo spola v skladu s svojo spolno identiteto. To je mogoče s hormonsko terapijo (ang. CSHT = cross-sex hormone thrapy) in nazadnje s kirurškim posegom (ang. SRS = sex reassignment surgery). Če disforijo spola odkrijejo že pri najstnikih je možna tudi terapija zaviranja spolnih hormonov (ang. HST = hormone-surpressive therapy). HST poteka prek dovajanja analogov GnRH (gonadotropin sproščujočega hormona), ki lahko delujejo prek direktnega zaviranja nastanka spolnih hormonov, prek zaviranja signalnih molekul za nastanek spolnih hormonov (LH, FSH) ali pa prek spodbujanja izločanja teh molekul ter povečanja učinka negaivne povratne zanke.Trans-ženske jemljejo sintetične derivate estrogenov, trans-moški pa sintetične derivate testosterona ali pa uporabljajo testosteronski gel oz. testosteronski obliž. Stalno pojavljajoče se vprašanje je tudi ali se lahko kot posledice teh terapij pojavijo osteoporoza, srćno-žilne bolezni ali rak. Nevarnost osteoporoze se lahko pojavi zaradi zmanjšanja kostne mase ali mineralne gostote zaradi terapije s ciproteroni, srčno-žilne bolezni so predvsem posledica uporabe konjugiranih estrogenov, ki so jih za terapijo uporabljali v preteklosti, razne vrste ženskih rakov pa se lahko pojavijo zaradi jemanja estrogenov v kombinaciji s progesteroni. Največje tveganje se pojavlja v povezavi z rakom dojk. Kljub temu, da je tovrstna hormonska terapija tretirana kot varna, jo izvajajo premalo časa (najdalj 30 let pri istem pacientu), da bi to lahko zagotovo trdili.

Jurij Nastran: /* Biokemija- Povzetki seminarjev 2016/2017 */

2017-01-04T22:45:34Z

Biokemija- Povzetki seminarjev 2016/2017

← Older revision		Revision as of 22:45, 4 January 2017
Line 118:		Line 118:

	Za rakave celice je značilno, da se metabolne poti nekoliko razlikujejo od tistih pri zdravih celicah. Znanstvene raziskave so pokazale, da imata aminokislini serin in glicin v rakavih celicah veliko večjo vlogo kot v zdravih celicah. Serin pri pretvorbi v glicin odda eno-ogljično skupino (»one-carbon unit«), ki se prenese v t.i. eno-ogljični metabolizem (»one-carbon metabolism«). Pri razgradnji glicina pa poleg amonijaka in ogljikovega dioksida prav tako nastajajo eno-ogljične skupine. Eno-ogljični metabolizem sestavljata dva cikla, folatni cikel in cikel metionina, ki sta med seboj povezana. Temelji na prenosu eno-ogljičnih skupin z ene molekule na drugo, pri čemer nastajajo produkti, ki omogočajo sintezo drugih, za celico potrebnih molekul (proteini, lipidi, nukleotidi…) in tako omogoča rast in razmnoževanje celic. Poskusi na rakavih celicah so pokazali, da povečana koncentracija glicina, predvsem pa serina poveča frekvenco celičnih delitev. Za uspešno delovanje celic mora biti torej metabolizem serina in glicina dobro reguliran. Primer regulacije je pretvorba fosfoenilpiruvata v piruvat, ki jo katalizira encim PKM2. PKM2 ima majhne katalitične sposobnosti, serin pa deluje kot alosterični aktivator. Kadar je serina v celici dovolj, se le-ta veže na PKM2 in pospeši pretvorbo. Kadar serina ni dovolj, je pretvorba slaba, intermediati glikolize pa se porabijo za sintezo serina. Na podlagi ugotovitev se že pojavljajo ideje, da bi z omejevanjem vnosa ali sinteze serina vplivali na zdravljenje raka.		Za rakave celice je značilno, da se metabolne poti nekoliko razlikujejo od tistih pri zdravih celicah. Znanstvene raziskave so pokazale, da imata aminokislini serin in glicin v rakavih celicah veliko večjo vlogo kot v zdravih celicah. Serin pri pretvorbi v glicin odda eno-ogljično skupino (»one-carbon unit«), ki se prenese v t.i. eno-ogljični metabolizem (»one-carbon metabolism«). Pri razgradnji glicina pa poleg amonijaka in ogljikovega dioksida prav tako nastajajo eno-ogljične skupine. Eno-ogljični metabolizem sestavljata dva cikla, folatni cikel in cikel metionina, ki sta med seboj povezana. Temelji na prenosu eno-ogljičnih skupin z ene molekule na drugo, pri čemer nastajajo produkti, ki omogočajo sintezo drugih, za celico potrebnih molekul (proteini, lipidi, nukleotidi…) in tako omogoča rast in razmnoževanje celic. Poskusi na rakavih celicah so pokazali, da povečana koncentracija glicina, predvsem pa serina poveča frekvenco celičnih delitev. Za uspešno delovanje celic mora biti torej metabolizem serina in glicina dobro reguliran. Primer regulacije je pretvorba fosfoenilpiruvata v piruvat, ki jo katalizira encim PKM2. PKM2 ima majhne katalitične sposobnosti, serin pa deluje kot alosterični aktivator. Kadar je serina v celici dovolj, se le-ta veže na PKM2 in pospeši pretvorbo. Kadar serina ni dovolj, je pretvorba slaba, intermediati glikolize pa se porabijo za sintezo serina. Na podlagi ugotovitev se že pojavljajo ideje, da bi z omejevanjem vnosa ali sinteze serina vplivali na zdravljenje raka.

			=== Jurij Nastran: Noradrenalin proti dopaminu: Delovanje prefrontalnega korteksa ===
			Adrenalin ali epinefrin, ki se kot hormon proizvaja v središčih nadledvičnih žlez, povzroča povečano koncentracijo glukoze v krvi, povečan krvni pretok do mišic ter zato večja količina glukoze, ki v nekem času prispe do mišic, kar občutimo kot naval energije. Podobno vlogo ima tudi njegov manj znani prekurzor noradrenalin. Oba ne delujeta le kot hormona, temveč tudi kot nevrotransmiterja, katerih prekurzor dopamin je prav tako pomemben nevrotransmiter. Dopamin in noradrenalin sta dva izmed najpomembnejših nevromodulatorjev prefrontalnem korteksu oz. prefrontalnega korteksa. Njihovi funkciji kot nevrotransmiterja sta ključni za razumevanje hormonskih sprostitev, do katerih pride zaradi signalizacije nevronov v nevroendokrinem sistemu, poleg tega pa je to pomembno za regulacijo adrenalina in noradrenalina kot hormonov. Mehanizmi regulacije noradrenalina in dopamina, ki so se evolucionarno razvili zaradi funkcij teh nevrotransmiterjev, namreč vplivajo na koncentracije adrenalina in noradrenalina, ki regulirata metabolične procese kot hormona. V zadnjih letih so bili dodobra raziskani noradrenalinski receptorji α in β ter dopaminski receptorji D1 – D5. Učinki njihove aktivacije ter nekateri mehanizmi po katerih aktivacija le teh vpliva na prenos signala v aktivirajočih ter inhibitornih nevronih so nam postali znani šele v zadnjih desetih letih, danes pa lahko te vplive že poskušamo analizirati, ter predlagati implikacije za druge procese v prefrontalnem korteksu.

	=== Ana Halužan Vasle: Estrogeni - več kot le spolni hormoni ===		=== Ana Halužan Vasle: Estrogeni - več kot le spolni hormoni ===

Jost.Hocevar: /* Biokemija- Povzetki seminarjev 2016/2017 */

2017-01-04T16:59:31Z

Biokemija- Povzetki seminarjev 2016/2017

← Older revision		Revision as of 16:59, 4 January 2017
Line 122:		Line 122:

	Estrogeni so bili dolgo časa poznani le kot spolni hormoni. V zadnjih desetletjih pa v ospredje vse bolj prihaja njihova vloga v metabolizmu tako žensk kot tudi moških. Poznamo tri vrste estrogenov, med katerimi je najpomembnejši estradiol. Na celice deluje preko estrogenskih receptorjev (ER), ki so bili odkriti v letu 1958. Sprva je veljalo prepričanje, da obstaja le ERα, kasneje pa se je izkazalo, da poznamo tudi obliko ERβ. O vplivih ERα, ki je bil odkrit prvi, je znanega veliko več kot o ERβ. V hipotalamusu estradiol uravnava potrebo po hranjenju, kar se kaže v izgubljanju telesne teže. Vpliva na termogenezo v rjavem maščobnem tkivu, s čimer zviša temperaturo. V skeletnih mišicah in belem maščobnem tkivu vpliva na izražanje glukoznega transporterja tipa 4 glede na razmerje ERα in ERβ. Raziskave na področju estrogenov in njihovih signalnih poti so pomembne za izboljšanje kvalitete življenja žensk po menopavzi, saj je v tem obdobju zaradi močnega upada koncentracije estradiola povišano tveganje za obolenji, povezanimi z debelostjo. Zaradi pozitivnih učinkov estrogenov na izgubljanje teže bi bili ti lahko uporabni pri načrtovanju terapij za zdravljenje debelosti. A ker je o samih mehanizmih delovanja estrogenov in njihovih signalnih poteh znanega zelo malo, bo razvoj takšnih zdravil verjetno trajal še nekaj časa.		Estrogeni so bili dolgo časa poznani le kot spolni hormoni. V zadnjih desetletjih pa v ospredje vse bolj prihaja njihova vloga v metabolizmu tako žensk kot tudi moških. Poznamo tri vrste estrogenov, med katerimi je najpomembnejši estradiol. Na celice deluje preko estrogenskih receptorjev (ER), ki so bili odkriti v letu 1958. Sprva je veljalo prepričanje, da obstaja le ERα, kasneje pa se je izkazalo, da poznamo tudi obliko ERβ. O vplivih ERα, ki je bil odkrit prvi, je znanega veliko več kot o ERβ. V hipotalamusu estradiol uravnava potrebo po hranjenju, kar se kaže v izgubljanju telesne teže. Vpliva na termogenezo v rjavem maščobnem tkivu, s čimer zviša temperaturo. V skeletnih mišicah in belem maščobnem tkivu vpliva na izražanje glukoznega transporterja tipa 4 glede na razmerje ERα in ERβ. Raziskave na področju estrogenov in njihovih signalnih poti so pomembne za izboljšanje kvalitete življenja žensk po menopavzi, saj je v tem obdobju zaradi močnega upada koncentracije estradiola povišano tveganje za obolenji, povezanimi z debelostjo. Zaradi pozitivnih učinkov estrogenov na izgubljanje teže bi bili ti lahko uporabni pri načrtovanju terapij za zdravljenje debelosti. A ker je o samih mehanizmih delovanja estrogenov in njihovih signalnih poteh znanega zelo malo, bo razvoj takšnih zdravil verjetno trajal še nekaj časa.

			=== Jošt Hočevar: Maščobno tkivo - endokrina žleza ===

			Glavna vloga maščevja je dolgoročna hramba energije v obliki lipidov v lipidnih kapljicah. Poleg očitne metabolne vloge maščevja se v zadnjih dveh desetletjih raziskuje tudi njegova endokrina vloga. Maščevje sprošča različne snovi, med katere spadajo tudi t.i. adipokini – citokini, ki jih sprošča maščevje. Adipokini vplivajo tako na metabolne kot tudi vnetne procese. Raziskave na tem področju so se začele po odkritju adipokina leptina leta 1994. Ta v hipotalamusu inhibira občutek lakote. Njegovemu delovanju nasprotuje hormon grelin, ki ga sprošča določen tip želodčnih celic, ko je želodec prazen. Eden izmed adipokinov je tudi adiponektin. Ta se v človeškem telesu izraža skoraj izključno v maščevju in ima podoben učinek kot inzulin. Veže se na zanj specifičen receptor, kar med drugim povzroči povečano transkripcijo genov za glukozne transporterje GLUT4 ter olajša njihovo translokacijo. Adipokin rezistin ima domnevno vlogo pri rezistenci na inzulin, vendar to trditev zaenkrat obkroža še kontroverza, namreč raziskave v povezavi z rezistinom ne dajejo ponovljivih in enakih rezultatov. Za razliko od adiponektina se v človeškem telesu ne izraža v adipocitih, temveč v makrofagih. Adipociti sproščajo tudi citokin interleukin 6, ki ga ponavadi asociiramo s celicami imunskega sistema. Tudi ta ima vpliva na metabolne procese v celicah. Področje adipokinov je še relativno mlado in malokaj je že točno obrazloženo, obstaja pa velik potencial za razvoj zdravil na podlagi poznavanja mehanizmov delovanja.

NejcArh: /* Nejc Arh: Metabolizem L-arginina in imunski sistem */

2017-01-04T16:22:33Z

Nejc Arh: Metabolizem L-arginina in imunski sistem

← Older revision		Revision as of 16:22, 4 January 2017
Line 63:		Line 63:

	===Nejc Arh: Metabolizem L-arginina in imunski sistem===		===Nejc Arh: Metabolizem L-arginina in imunski sistem===
	L-arginin ima v telesu poleg izgradnje proteinov še številne druge funkcije. V imunskem sistem je pomemben predvsem kot ~~subtrat~~ dvema encimoma: arginazi (ARG) in sintazi dušikovega oksida (NOS). Ravnotežje med njunim delovanjem je ključno za usmerjanje imunskega sistema k vnetnemu oz. protivnetnemu odzivu. V M1 makrofagih prevladuje NOS2, ki skrbi za sintezo mikroorganizmom-toksičnega NO. V M2 makrofagih arginaza z znižanjem zunajcelične koncentracije L-arginina pripomore k supresiji T-celic, L-ornitin pa se pretvori naprej: med drugimim tudi v poliamine, ki vzpodbudijo celično delitev in regeneracijo tkiva. Posebna populacija delno diferenciiranih celic mieloične linije (MDSC) z akivnostjo tako ARG kot NOS po več različnih mehanizmih zavirajo število in odzivnost T-celic. Med načini inhibicije so izguba CD3ζ verige, prekinitev IL-2 signalizacije, sprožitev apoptoze (preko več poti) in zavrtje G0-G1 faze celičnega cikla. Dolgotrajno povečanje MDSC populacije je značilno za raka in nekatera kronična obolenja saj lahko popolnoma izniči odziv T-limfocitov na določen antigen. Številne terapije so trenutno v razvoju, med drugim: inhibitorji ARG/NOS, ki zavrejo delovanje imunosupresivnih celic; vitamin A/D3, ki vzpodbudi diferenciacijo MDSC v »odrasle« mieloične celice in prehrambeno dopolnilo L-arginina v primeru malarije, vnetja črevesa in okužb pri novorojenčkih.		L-arginin ima v telesu poleg izgradnje proteinov še številne druge funkcije. V imunskem sistem je pomemben predvsem kot substrat dvema encimoma: arginazi (ARG) in sintazi dušikovega oksida (NOS). Ravnotežje med njunim delovanjem je ključno za usmerjanje imunskega sistema k vnetnemu oz. protivnetnemu odzivu. V M1 makrofagih prevladuje NOS2, ki skrbi za sintezo mikroorganizmom-toksičnega NO. V M2 makrofagih arginaza z znižanjem zunajcelične koncentracije L-arginina pripomore k supresiji T-celic, L-ornitin pa se pretvori naprej: med drugimim tudi v poliamine, ki vzpodbudijo celično delitev in regeneracijo tkiva. Posebna populacija delno diferenciiranih celic mieloične linije (MDSC) z akivnostjo tako ARG kot NOS po več različnih mehanizmih zavirajo število in odzivnost T-celic. Med načini inhibicije so izguba CD3ζ verige, prekinitev IL-2 signalizacije, sprožitev apoptoze (preko več poti) in zavrtje G0-G1 faze celičnega cikla. Dolgotrajno povečanje MDSC populacije je značilno za raka in nekatera kronična obolenja saj lahko popolnoma izniči odziv T-limfocitov na določen antigen. Številne terapije so trenutno v razvoju, med drugim: inhibitorji ARG/NOS, ki zavrejo delovanje imunosupresivnih celic; vitamin A/D3, ki vzpodbudi diferenciacijo MDSC v »odrasle« mieloične celice in prehrambeno dopolnilo L-arginina v primeru malarije, vnetja črevesa in okužb pri novorojenčkih.

	===Tomaž Žigon: Vpliv ureaz v naravi===		===Tomaž Žigon: Vpliv ureaz v naravi===

Ana Haluzan Vasle: /* Biokemija- Povzetki seminarjev 2016/2017 */

2017-01-03T16:52:05Z

Biokemija- Povzetki seminarjev 2016/2017

← Older revision		Revision as of 16:52, 3 January 2017
Line 118:		Line 118:

	Za rakave celice je značilno, da se metabolne poti nekoliko razlikujejo od tistih pri zdravih celicah. Znanstvene raziskave so pokazale, da imata aminokislini serin in glicin v rakavih celicah veliko večjo vlogo kot v zdravih celicah. Serin pri pretvorbi v glicin odda eno-ogljično skupino (»one-carbon unit«), ki se prenese v t.i. eno-ogljični metabolizem (»one-carbon metabolism«). Pri razgradnji glicina pa poleg amonijaka in ogljikovega dioksida prav tako nastajajo eno-ogljične skupine. Eno-ogljični metabolizem sestavljata dva cikla, folatni cikel in cikel metionina, ki sta med seboj povezana. Temelji na prenosu eno-ogljičnih skupin z ene molekule na drugo, pri čemer nastajajo produkti, ki omogočajo sintezo drugih, za celico potrebnih molekul (proteini, lipidi, nukleotidi…) in tako omogoča rast in razmnoževanje celic. Poskusi na rakavih celicah so pokazali, da povečana koncentracija glicina, predvsem pa serina poveča frekvenco celičnih delitev. Za uspešno delovanje celic mora biti torej metabolizem serina in glicina dobro reguliran. Primer regulacije je pretvorba fosfoenilpiruvata v piruvat, ki jo katalizira encim PKM2. PKM2 ima majhne katalitične sposobnosti, serin pa deluje kot alosterični aktivator. Kadar je serina v celici dovolj, se le-ta veže na PKM2 in pospeši pretvorbo. Kadar serina ni dovolj, je pretvorba slaba, intermediati glikolize pa se porabijo za sintezo serina. Na podlagi ugotovitev se že pojavljajo ideje, da bi z omejevanjem vnosa ali sinteze serina vplivali na zdravljenje raka.		Za rakave celice je značilno, da se metabolne poti nekoliko razlikujejo od tistih pri zdravih celicah. Znanstvene raziskave so pokazale, da imata aminokislini serin in glicin v rakavih celicah veliko večjo vlogo kot v zdravih celicah. Serin pri pretvorbi v glicin odda eno-ogljično skupino (»one-carbon unit«), ki se prenese v t.i. eno-ogljični metabolizem (»one-carbon metabolism«). Pri razgradnji glicina pa poleg amonijaka in ogljikovega dioksida prav tako nastajajo eno-ogljične skupine. Eno-ogljični metabolizem sestavljata dva cikla, folatni cikel in cikel metionina, ki sta med seboj povezana. Temelji na prenosu eno-ogljičnih skupin z ene molekule na drugo, pri čemer nastajajo produkti, ki omogočajo sintezo drugih, za celico potrebnih molekul (proteini, lipidi, nukleotidi…) in tako omogoča rast in razmnoževanje celic. Poskusi na rakavih celicah so pokazali, da povečana koncentracija glicina, predvsem pa serina poveča frekvenco celičnih delitev. Za uspešno delovanje celic mora biti torej metabolizem serina in glicina dobro reguliran. Primer regulacije je pretvorba fosfoenilpiruvata v piruvat, ki jo katalizira encim PKM2. PKM2 ima majhne katalitične sposobnosti, serin pa deluje kot alosterični aktivator. Kadar je serina v celici dovolj, se le-ta veže na PKM2 in pospeši pretvorbo. Kadar serina ni dovolj, je pretvorba slaba, intermediati glikolize pa se porabijo za sintezo serina. Na podlagi ugotovitev se že pojavljajo ideje, da bi z omejevanjem vnosa ali sinteze serina vplivali na zdravljenje raka.

			=== Ana Halužan Vasle: Estrogeni - več kot le spolni hormoni ===

			Estrogeni so bili dolgo časa poznani le kot spolni hormoni. V zadnjih desetletjih pa v ospredje vse bolj prihaja njihova vloga v metabolizmu tako žensk kot tudi moških. Poznamo tri vrste estrogenov, med katerimi je najpomembnejši estradiol. Na celice deluje preko estrogenskih receptorjev (ER), ki so bili odkriti v letu 1958. Sprva je veljalo prepričanje, da obstaja le ERα, kasneje pa se je izkazalo, da poznamo tudi obliko ERβ. O vplivih ERα, ki je bil odkrit prvi, je znanega veliko več kot o ERβ. V hipotalamusu estradiol uravnava potrebo po hranjenju, kar se kaže v izgubljanju telesne teže. Vpliva na termogenezo v rjavem maščobnem tkivu, s čimer zviša temperaturo. V skeletnih mišicah in belem maščobnem tkivu vpliva na izražanje glukoznega transporterja tipa 4 glede na razmerje ERα in ERβ. Raziskave na področju estrogenov in njihovih signalnih poti so pomembne za izboljšanje kvalitete življenja žensk po menopavzi, saj je v tem obdobju zaradi močnega upada koncentracije estradiola povišano tveganje za obolenji, povezanimi z debelostjo. Zaradi pozitivnih učinkov estrogenov na izgubljanje teže bi bili ti lahko uporabni pri načrtovanju terapij za zdravljenje debelosti. A ker je o samih mehanizmih delovanja estrogenov in njihovih signalnih poteh znanega zelo malo, bo razvoj takšnih zdravil verjetno trajal še nekaj časa.