BIO2 Povzetki seminarjev 2022 - Revision history

Tpojbic at 16:43, 20 January 2023

2023-01-20T16:43:33Z

← Older revision		Revision as of 16:43, 20 January 2023
Line 26:		Line 26:
	==Tea Amidović - Karakterizacija glikoproteoma==		==Tea Amidović - Karakterizacija glikoproteoma==
	Glikozilacija, ena od najpogostejših posttranslacijskih modifikacij, spremeni proteine in lipide na različne načine, kar ima za posledico prodorno foliacijo celične površine. Kljub veliki kompleksnosti v živalskih sistemih imajo glikanske strukture ključne biološke in fiziološke vloge, pomagajo pri zvijanju proteinov in pri biološkem prepoznavanju. Proteinski glikokonjugati, ki nastanejo kot rezultat glikozilacije, lahko prispevajo k pomembnim biološkim funkcijami. Razumevanje biologije glikokonjugata na ravni konjugata lahko zagotovi pomembne vpoglede v razvoj bioloških označevalcev in zdravil. Ugotavljamo, da so glikokonjugati več kot vsota njihovih posameznih komponent glikana in proteina. Nove raziskave, ki so osredotočene na glikom, kažejo na združevanje glikoma in proteoma na vseh ravneh, od glikanskih nizov do glikoproteomike in krioelektronske mikroskopije. Popolna analiza glikoproteinskih konjugatov kot tudi njihovih komponent je zdaj mogoča zahvaljujoč novim metodam. Vse večja zbirka orodij za karakterizacijo strukture, interakcij in bioloških funkcij proteinskih glikokonjugatov za razumevanje in nadzorovanje teh skrivnostnih biomolekul postaja ključnega pomena za preučevanje glikoproteoma.		Glikozilacija, ena od najpogostejših posttranslacijskih modifikacij, spremeni proteine in lipide na različne načine, kar ima za posledico prodorno foliacijo celične površine. Kljub veliki kompleksnosti v živalskih sistemih imajo glikanske strukture ključne biološke in fiziološke vloge, pomagajo pri zvijanju proteinov in pri biološkem prepoznavanju. Proteinski glikokonjugati, ki nastanejo kot rezultat glikozilacije, lahko prispevajo k pomembnim biološkim funkcijami. Razumevanje biologije glikokonjugata na ravni konjugata lahko zagotovi pomembne vpoglede v razvoj bioloških označevalcev in zdravil. Ugotavljamo, da so glikokonjugati več kot vsota njihovih posameznih komponent glikana in proteina. Nove raziskave, ki so osredotočene na glikom, kažejo na združevanje glikoma in proteoma na vseh ravneh, od glikanskih nizov do glikoproteomike in krioelektronske mikroskopije. Popolna analiza glikoproteinskih konjugatov kot tudi njihovih komponent je zdaj mogoča zahvaljujoč novim metodam. Vse večja zbirka orodij za karakterizacijo strukture, interakcij in bioloških funkcij proteinskih glikokonjugatov za razumevanje in nadzorovanje teh skrivnostnih biomolekul postaja ključnega pomena za preučevanje glikoproteoma.

			==Taja Pojbič - Pentoza fosfatna pot in rak==
			Ko glukoza vstopi v celico, lahko vstopi v več metabolnih poti iz katerih celica pridobi potrebne produkte za rast in razvoj. Ena izmed teh je pentoza-fosfatna pot, ti. fosfoglukonatna pot, s katero preko oksidativne in neoksidativne veje celica pridobi NADPH in ribozo-5-fosfat. NADPH celica potrebuje za ohranjanje redukcijskega potenciala oziroma obrambo pred oksidativnim stresom in za sintezo številnih molekul, kot so maščobne kisline; ribozo-5-fosfat pa za nastanek nukleotidov iz katerih lahko sintetizira DNA, RNA in koencime. Metabolizem rakastih celic se od normalnih razlikuje v tem, da porabi veliko več glukoze in sebi v prid regulira metabolne poti in tako ostane v prednosti. Različne spremembe v pentoza-fosfatni poti vplivajo na hitrejšo tumorgenezo s povečanjem njene aktivnosti, da nastane več produktov, ki hkrati omogočijo hitrejšo proliferacijo rakastih celic, kot tudi zaščito pred apoptozo. Spremembe v tej katabolni poti povzročijo njeni encimi in različni onkogeni proteini (tisti, ki povzročajo tumorje) ter tumorski supresorji. Inhibicija teh regulatornih faktorjev postaja vedno večjega pomena za premagovanje različnih vrst raka. Problem predstavlja predvsem visoka specifičnost mehanizmov, ki se močno razlikujejo za vsak tip tumorja.

	==Urša Lah - Acetil-CoA in njegova vloga pri regulaciji kromatina==		==Urša Lah - Acetil-CoA in njegova vloga pri regulaciji kromatina==

Matija Novel: /* Matija Novel - Dopaminski transporter: regulacija in mehanizem interakcije z dopaminom */

2023-01-10T18:47:27Z

Matija Novel - Dopaminski transporter: regulacija in mehanizem interakcije z dopaminom

← Older revision		Revision as of 18:47, 10 January 2023
Line 95:		Line 95:

	==Matija Novel - Dopaminski transporter: regulacija in mehanizem interakcije z dopaminom ==		==Matija Novel - Dopaminski transporter: regulacija in mehanizem interakcije z dopaminom ==
	Dopaminski transporter (DAT) kontrolira homeostazo dopamina, zato sta njegova funkcionalnost in regulacija ključnega pomena za normalno delovanje možganov pri ~~funkciijah gibanja~~, ~~zavestnosti~~, ~~razpoloženja~~ in ~~motivacije~~. Zaradi dokaj novega odkritja stukture DAT v Drosophila melanogaster (dDAT), so lahko s homološkim modeliranjem ustvarili strukturo človeškega dopaminskega receptorja (hDAT) in s tehniko molekularne dinamike simulirali prenos dopamina. S kristalografijo se da opaziti le 1 konformacijo, a s pomočjo simulacij se lahko vidi, da je prisotnih še drugih 5. Pri spremembah konformacije so pomembni nastanki solnih mostičkov, ki stabilizirajo zaprtje tako zunajceličnih vrat (EC gate) kot znotrajceličnih vrat (IC gate). Na zunanji strani je prisoten le en solni most in ena vez, ki stabilizira zaprtje EC vrat, na citosolni strani membrane pa dva solna mosta. Znano je že, da poleg dopamina se prenesejo zraven še dva natrijeva iona ter en kloridni ion. Dopamin se najprej veže na prepoznavno mesto S0 in nato na vezavno mesto S1 preko aminokislinskih ostankov D79 in D476. Premik drugega natrijevega iona povzroči majhen vdor vode, kar sproži nagib transmembranskega heliksa 5. Ob tem dogodku prodre še več molekul vode kar povzroči, da se vezi med ostalimi ioni, dopaminom in tranporterjem oslabijo, kar se izrazi z dodatnimi konformacijskimi spremembami. Za dokončni odcep dopamina od transporterja je pa ključnega pomena, da je aminokislinski ostanek D79 protoniran. Regulacija prenosa dopamina je kompleksna, ki je lahko ~~regulirana neposredno~~ ali ~~posredno~~.		Dopaminski transporter (DAT) kontrolira homeostazo dopamina, zato sta njegova funkcionalnost ter regulacija ključnega pomena za normalno delovanje možganov in ima pomembno vlogo pri funkcijah kot so gibanje, zavestnost, razpoloženje in motivacija. Zaradi dokaj novega odkritja stukture DAT v Drosophila melanogaster (dDAT), so lahko s homološkim modeliranjem ustvarili strukturo človeškega dopaminskega receptorja (hDAT) in s tehniko molekularne dinamike simulirali prenos dopamina. S kristalografijo se da opaziti le 1 konformacijo, a s pomočjo simulacij se lahko vidi, da je prisotnih še drugih 5. Pri spremembah konformacije so pomembni nastanki solnih mostičkov, ki stabilizirajo zaprtje tako zunajceličnih vrat (EC gate) kot znotrajceličnih vrat (IC gate). Na zunanji strani je prisoten le en solni most in ena vez, ki stabilizira zaprtje EC vrat, na citosolni strani membrane pa dva solna mosta. Znano je že, da poleg dopamina se prenesejo zraven še dva natrijeva iona ter en kloridni ion. Dopamin se najprej veže na prepoznavno mesto S0 in nato na vezavno mesto S1 preko aminokislinskih ostankov D79 in D476. Premik drugega natrijevega iona povzroči majhen vdor vode, kar sproži nagib transmembranskega heliksa 5. Ob tem dogodku prodre še več molekul vode kar povzroči, da se vezi med ostalimi ioni, dopaminom in tranporterjem oslabijo, kar se izrazi z dodatnimi konformacijskimi spremembami. Za dokončni odcep dopamina od transporterja je pa ključnega pomena, da je aminokislinski ostanek D79 protoniran. Regulacija prenosa dopamina je kompleksna, s prekrivajočimi regulatornimi procesi, ki imajo lahko neposreden ali posreden učinek. Ena od neposrednih in bolje raziskanih regulacij je vpliv holesterola, ki pomaga pri prenosu dopamina skozi DAT.

	==Sofija Stevanović - Vpliv prekomernega izražanja RRM2 na odpornost na kemoterapijo ==		==Sofija Stevanović - Vpliv prekomernega izražanja RRM2 na odpornost na kemoterapijo ==

Matija Novel: /* Matija Novel - Dopaminski transporter: regulacija in mehanizem interakcije z dopaminom */

2023-01-10T18:40:50Z

Matija Novel - Dopaminski transporter: regulacija in mehanizem interakcije z dopaminom

← Older revision		Revision as of 18:40, 10 January 2023
Line 95:		Line 95:

	==Matija Novel - Dopaminski transporter: regulacija in mehanizem interakcije z dopaminom ==		==Matija Novel - Dopaminski transporter: regulacija in mehanizem interakcije z dopaminom ==
	Dopaminski transporter (DAT) kontrolira homeostazo dopamina, zato sta njegova funkcionalnost in regulacija ključnega pomena za normalno delovanje možganov pri funkciijah gibanja, zavestnosti, razpoloženja in motivacije. Zaradi dokaj novega odkritja stukture DAT v Drosophila melanogaster (dDAT), so lahko s homološkim modeliranjem ustvarili strukturo človeškega dopaminskega receptorja (hDAT) in s tehniko molekularne dinamike simulirali prenos dopamina. S kristalografijo se ~~opaztri~~ le 1 konformacijo, a s pomočjo simulacij se lahko vidi, da je prisotnih še drugih 5. Pri spremembah konformacije so pomembni nastanki solnih mostičkov, ki stabilizirajo zaprtje tako zunajceličnih vrat (EC gate) kot znotrajceličnih vrat (IC gate). Na zunanji strani je prisoten le en solni most in ena vez, ki stabilizira zaprtje EC vrat, na citosolni strani membrane pa dva solna mosta. Znano je že, da poleg dopamina se prenesejo zraven še dva natrijeva iona ter en kloridni ion. Dopamin se najprej veže na prepoznavno mesto S0 in nato na vezavno mesto S1 preko aminokislinskih ostankov D79 in D476. Premik drugega natrijevega iona povzroči majhen vdor vode, kar sproži nagib transmembranskega heliksa 5. Ob tem dogodku prodre še več molekul vode kar povzroči, da se vezi med ostalimi ioni, dopaminom in tranporterjem oslabijo, kar se izrazi z dodatnimi konformacijskimi spremembami. Za dokončni odcep dopamina od transporterja je pa ključnega pomena, da je aminokislinski ostanek D79 protoniran. Regulacija prenosa dopamina je kompleksna, ki je lahko regulirana neposredno ali posredno.		Dopaminski transporter (DAT) kontrolira homeostazo dopamina, zato sta njegova funkcionalnost in regulacija ključnega pomena za normalno delovanje možganov pri funkciijah gibanja, zavestnosti, razpoloženja in motivacije. Zaradi dokaj novega odkritja stukture DAT v Drosophila melanogaster (dDAT), so lahko s homološkim modeliranjem ustvarili strukturo človeškega dopaminskega receptorja (hDAT) in s tehniko molekularne dinamike simulirali prenos dopamina. S kristalografijo se da opaziti le 1 konformacijo, a s pomočjo simulacij se lahko vidi, da je prisotnih še drugih 5. Pri spremembah konformacije so pomembni nastanki solnih mostičkov, ki stabilizirajo zaprtje tako zunajceličnih vrat (EC gate) kot znotrajceličnih vrat (IC gate). Na zunanji strani je prisoten le en solni most in ena vez, ki stabilizira zaprtje EC vrat, na citosolni strani membrane pa dva solna mosta. Znano je že, da poleg dopamina se prenesejo zraven še dva natrijeva iona ter en kloridni ion. Dopamin se najprej veže na prepoznavno mesto S0 in nato na vezavno mesto S1 preko aminokislinskih ostankov D79 in D476. Premik drugega natrijevega iona povzroči majhen vdor vode, kar sproži nagib transmembranskega heliksa 5. Ob tem dogodku prodre še več molekul vode kar povzroči, da se vezi med ostalimi ioni, dopaminom in tranporterjem oslabijo, kar se izrazi z dodatnimi konformacijskimi spremembami. Za dokončni odcep dopamina od transporterja je pa ključnega pomena, da je aminokislinski ostanek D79 protoniran. Regulacija prenosa dopamina je kompleksna, ki je lahko regulirana neposredno ali posredno.

	==Sofija Stevanović - Vpliv prekomernega izražanja RRM2 na odpornost na kemoterapijo ==		==Sofija Stevanović - Vpliv prekomernega izražanja RRM2 na odpornost na kemoterapijo ==

Matija Novel at 18:39, 10 January 2023

2023-01-10T18:39:42Z

← Older revision		Revision as of 18:39, 10 January 2023
Line 93:		Line 93:
	==Lara Zupanc - Sinteza vitamina D in njegova vloga pri imunskem sistemu ==		==Lara Zupanc - Sinteza vitamina D in njegova vloga pri imunskem sistemu ==
	Vitamin D je steroidni hormon in vitamin topen v maščobah. Njegova prednost pred ostalimi vitamini je ta, da ga lahko telo samo sintetizira. Sinteza poteka v koži, kjer se 7-dehidroholesterol ob prisotnosti UVB svetlobe pretvori v predvitamin D3 in nato v vitamin D3. Vitamin D3 predstavlja neaktivno obliko vitamina D. V takšni obliki ga lahko v telo vnesemo tudi s prehrano ali prehranskimi dopolnili. Svojo pot nadaljuje po krvnem obtoku vezan na vitamin D vezavne proteine. Ko prispe do jeter, se tu hidroksilira v 25-hidroksi-vitamin D. Nato v ledvicah po ponovni hidroksilaciji nastane 1,25-dihidroksi-vitamin D, ki predstavlja aktivno obliko vitamina D. Vitamin D ima poleg njegove dobro poznane vloge pri absorbciji kalcija in ohranjanja zdravih kosti tudi vlogo pri imunskem sistemu. Veliko celic imunskega sistema ima sposobnost proizvajati aktivno obliko vitamina D in v mnogih je prisoten še receptor za vitamin D, ki omogoča, da se celice odzovejo na aktivirani vitamin D. Njegov vpliv je opazen tako na prirojenem kot tudi pri prilagojenem imunskem sistemu. V prirojenem imunskem sistemu vpliva na monocite in makrofage, kjer sproži sintezo katelicidina, ki uniči membrano bakterij in ovojnice respiratornih virusov. V prilagojenem imunskem sistemu pa vpliva na proliferacijo in diferenciacijo limfocitov B in T.		Vitamin D je steroidni hormon in vitamin topen v maščobah. Njegova prednost pred ostalimi vitamini je ta, da ga lahko telo samo sintetizira. Sinteza poteka v koži, kjer se 7-dehidroholesterol ob prisotnosti UVB svetlobe pretvori v predvitamin D3 in nato v vitamin D3. Vitamin D3 predstavlja neaktivno obliko vitamina D. V takšni obliki ga lahko v telo vnesemo tudi s prehrano ali prehranskimi dopolnili. Svojo pot nadaljuje po krvnem obtoku vezan na vitamin D vezavne proteine. Ko prispe do jeter, se tu hidroksilira v 25-hidroksi-vitamin D. Nato v ledvicah po ponovni hidroksilaciji nastane 1,25-dihidroksi-vitamin D, ki predstavlja aktivno obliko vitamina D. Vitamin D ima poleg njegove dobro poznane vloge pri absorbciji kalcija in ohranjanja zdravih kosti tudi vlogo pri imunskem sistemu. Veliko celic imunskega sistema ima sposobnost proizvajati aktivno obliko vitamina D in v mnogih je prisoten še receptor za vitamin D, ki omogoča, da se celice odzovejo na aktivirani vitamin D. Njegov vpliv je opazen tako na prirojenem kot tudi pri prilagojenem imunskem sistemu. V prirojenem imunskem sistemu vpliva na monocite in makrofage, kjer sproži sintezo katelicidina, ki uniči membrano bakterij in ovojnice respiratornih virusov. V prilagojenem imunskem sistemu pa vpliva na proliferacijo in diferenciacijo limfocitov B in T.

			==Matija Novel - Dopaminski transporter: regulacija in mehanizem interakcije z dopaminom ==
			Dopaminski transporter (DAT) kontrolira homeostazo dopamina, zato sta njegova funkcionalnost in regulacija ključnega pomena za normalno delovanje možganov pri funkciijah gibanja, zavestnosti, razpoloženja in motivacije. Zaradi dokaj novega odkritja stukture DAT v Drosophila melanogaster (dDAT), so lahko s homološkim modeliranjem ustvarili strukturo človeškega dopaminskega receptorja (hDAT) in s tehniko molekularne dinamike simulirali prenos dopamina. S kristalografijo se opaztri le 1 konformacijo, a s pomočjo simulacij se lahko vidi, da je prisotnih še drugih 5. Pri spremembah konformacije so pomembni nastanki solnih mostičkov, ki stabilizirajo zaprtje tako zunajceličnih vrat (EC gate) kot znotrajceličnih vrat (IC gate). Na zunanji strani je prisoten le en solni most in ena vez, ki stabilizira zaprtje EC vrat, na citosolni strani membrane pa dva solna mosta. Znano je že, da poleg dopamina se prenesejo zraven še dva natrijeva iona ter en kloridni ion. Dopamin se najprej veže na prepoznavno mesto S0 in nato na vezavno mesto S1 preko aminokislinskih ostankov D79 in D476. Premik drugega natrijevega iona povzroči majhen vdor vode, kar sproži nagib transmembranskega heliksa 5. Ob tem dogodku prodre še več molekul vode kar povzroči, da se vezi med ostalimi ioni, dopaminom in tranporterjem oslabijo, kar se izrazi z dodatnimi konformacijskimi spremembami. Za dokončni odcep dopamina od transporterja je pa ključnega pomena, da je aminokislinski ostanek D79 protoniran. Regulacija prenosa dopamina je kompleksna, ki je lahko regulirana neposredno ali posredno.

	==Sofija Stevanović - Vpliv prekomernega izražanja RRM2 na odpornost na kemoterapijo ==		==Sofija Stevanović - Vpliv prekomernega izražanja RRM2 na odpornost na kemoterapijo ==

Patricija Kolander at 23:36, 6 January 2023

2023-01-06T23:36:58Z

← Older revision		Revision as of 23:36, 6 January 2023
Line 105:		Line 105:
	==Filip Petrovič - Amilin kot povzročitelj diabetes tip 2 ==		==Filip Petrovič - Amilin kot povzročitelj diabetes tip 2 ==
	Amilin je 37 aminokislin dolg polipeptid it kalcitoninske družine proteinov, ki ima v telesu hormonsko vlogo. Nastaja v β celicah Langerhansovih otočkov v pankreasu. Zanj so sprva zmotno mislili, da inhibira delovanje inzulina, vendar so novejše raziskave pokazale, da pravzaprav drži nasprotno, amilin ima namreč vlogo pri zniževanju koncentracije glukoze v krvi in inhibira proizvodnjo glukagona. Ob velikih koncentracijah amilina v telesu se poveča verjetnost za agregacijo le-tega v amiloid – fibrilarne oblike proteinov z značilnimi β strukturami. Amilinske amiloidne strukture izkazujejo citotoksične lastnosti in so glavni razlog, da se diabetes tipa 2 klasificira kot amiloidna bolezen. Amilinski amiloidni agregati namreč preko različnih mehanizmov povzročajo škodo in inducirajo apoptozo v β celicah Langerhansovih otočkov, ki poleg amilina proizvajajo tudi hormon inzulin. Zaradi pomanjkanja inzulina tako stanje klasificira kot diabetes tipa 2. V zadnjih 20 letih je bilo narejeno mnogo raziskav o preprečevanju nastanka amiloidnih struktur in odkritih je bilo precej možnih molekul za dosego cilja. Prav tako pa obstajajo terapije za diabetes tipa 2, ki zaradi ugodnega vpliva ne-amiloidnega amilina na nivo krvenga sladkorja uporabljajo amilin v kombinaciji z drugimi zdravili za zdravljenje diabetesa, kot npr. Lispro (analog inzulina), Metmorfin in Rosiglitazone.		Amilin je 37 aminokislin dolg polipeptid it kalcitoninske družine proteinov, ki ima v telesu hormonsko vlogo. Nastaja v β celicah Langerhansovih otočkov v pankreasu. Zanj so sprva zmotno mislili, da inhibira delovanje inzulina, vendar so novejše raziskave pokazale, da pravzaprav drži nasprotno, amilin ima namreč vlogo pri zniževanju koncentracije glukoze v krvi in inhibira proizvodnjo glukagona. Ob velikih koncentracijah amilina v telesu se poveča verjetnost za agregacijo le-tega v amiloid – fibrilarne oblike proteinov z značilnimi β strukturami. Amilinske amiloidne strukture izkazujejo citotoksične lastnosti in so glavni razlog, da se diabetes tipa 2 klasificira kot amiloidna bolezen. Amilinski amiloidni agregati namreč preko različnih mehanizmov povzročajo škodo in inducirajo apoptozo v β celicah Langerhansovih otočkov, ki poleg amilina proizvajajo tudi hormon inzulin. Zaradi pomanjkanja inzulina tako stanje klasificira kot diabetes tipa 2. V zadnjih 20 letih je bilo narejeno mnogo raziskav o preprečevanju nastanka amiloidnih struktur in odkritih je bilo precej možnih molekul za dosego cilja. Prav tako pa obstajajo terapije za diabetes tipa 2, ki zaradi ugodnega vpliva ne-amiloidnega amilina na nivo krvenga sladkorja uporabljajo amilin v kombinaciji z drugimi zdravili za zdravljenje diabetesa, kot npr. Lispro (analog inzulina), Metmorfin in Rosiglitazone.

			==Patricija Kolander - Vpliv metabolitov črevesnega mikrobioma na apetit ==
			Črevesni mikrobiom ima pomembno vlogo v vzdrževanju energijske homoestaze. Metaboliti, ki jih proizvajajo te mikrobi so izredno pomembne signale molekule. Ti so kratkoverižne maščobne kisline, žolčne kisline in različne aminokisline. Vsi imajo vlogo v regulaciji apetita. Spremembe v sestavi mikrobioma vodijo v številne metabolne bolezni kot so debelost, anoreksija in bulimija, zato je raziskovanje poti, kako te metaboliti vplivajo na apetit, izrednega pomena. Metaboliti direktno ali indirektno vplivajo na izražanje oreksigenih in anoreksigenih molekul. Oreksigeni oz. tisti ki spodbujajo apetit so ghrelin, NPY, AgRP, anoreksigeni oz. tisti ki zmanjšujejo apetit pa so leptin, inzulin, -MSH, POMC.
			Kratkoverižne maščobne kisline lahko z vezavo na receptor FFAR2 povzročijo izločanje leptina in inzulina, ki vplivata na občutek sitosti. Lahko vplivajo tudi na izražanje peptida POMC iz nevronov v možganih, kar ta signal še ojača.
			ClpB je bakterijski protein, ki deluje anoreksigeno in je zelo podoben proteinu -MSH. Črevesni mikrobiom sodeluje tudi v sintezi imunoglobulinov. IgG lahko z -MSH tvorijo imunski kompleks, ki pa ima v posameznikih z različno telesno težo različno afiniteto do svojih receptorjev. To vodi do različnega dojemanja lakote.
			Črevesne bakterije imajo pomembno vlogo tudi v metabolizmu triptofana. Njihovi metaboliti stimulirajo izražanje encima, ki je potreben za sintezo serotonina, ki zavira apetit s svojim delovanjem na anoreksigene nevrone v hipotalamusu.
			Črevesni mikrobiom tako vpliva na apetit, imunski sistem in naše počutje.

Filip Petrovič: /* POVZETKI SEMINARJEV BIOKEMIJA 2022/23 */

2023-01-06T16:09:15Z

POVZETKI SEMINARJEV BIOKEMIJA 2022/23

← Older revision		Revision as of 16:09, 6 January 2023
Line 102:		Line 102:
	==Miljan Trajković - Vloga in učinki zdravljenja s testosteronom (androgeni) pri transspolnih moških ==		==Miljan Trajković - Vloga in učinki zdravljenja s testosteronom (androgeni) pri transspolnih moških ==
	Zdravstvena oskrba transspolnih oseb je raznoliko in rastoče klinično področje z neizkoriščenimi vrzelmi na področju farmakološkega in biokemijskega znanja. Zdravljenje transspolnih oseb vključuje hormonsko terapijo za potrditev spola in/ali operacijo za uskladitev njihovih telesnih karakteristik s spolno identiteto, ker na ta način lahko ublažijo spolno disforijo. Hormonsko zdravljenje (zdravljenje s testosteronom (androgeni) ali estrogenom), ki je del standardne medicinske oskrbe transspolnih odraslih, usklajuje sekundarne spolne karakteristike s posameznikovo spolno identiteto in izražanjem. Androgenska terapija je temelj zdravljenja pri preoblikovanju žensk v moške, oziroma transspolnih moških, in sicer ima ključne kardiološke in metabolične posledice. Testosteron oz. androgeni imajo veliko želenih ter neželenih in neznanih učinkov, ki še vedno niso dovolj raziskani. Želeni učinki vključujejo povečano poraščenost obraza in telesa, povečano mišično maso in moč, zmanjšano maščobno maso, poglobitev glasu, prenehanje menstrualnega cikla in zmanjšanje spolne disforije, stresa ter depresije. Doseganje teh ciljev je povezano z možnimi neželenimi učinki in tveganji androgenske terapije. Večina učinkov hormonskega zdravljenja se začne razvijati v nekaj mesecih od začetka zdravljenja, ostali pa se razvijejo v poznejših fazah. Sicer, glavna omejitev pri preučevanju zdravljenja z androgenskimi zdravili, tj. androgenskimi hormoni, pri transspolnih moških so namreč pomanjkanje kakovostnih podatkov zaradi majhnega števila nadzorovanih študij (deloma zaradi etičnih vprašanj) in težave pri pridobivanju relevantnih vzorcev transspolne populacije.		Zdravstvena oskrba transspolnih oseb je raznoliko in rastoče klinično področje z neizkoriščenimi vrzelmi na področju farmakološkega in biokemijskega znanja. Zdravljenje transspolnih oseb vključuje hormonsko terapijo za potrditev spola in/ali operacijo za uskladitev njihovih telesnih karakteristik s spolno identiteto, ker na ta način lahko ublažijo spolno disforijo. Hormonsko zdravljenje (zdravljenje s testosteronom (androgeni) ali estrogenom), ki je del standardne medicinske oskrbe transspolnih odraslih, usklajuje sekundarne spolne karakteristike s posameznikovo spolno identiteto in izražanjem. Androgenska terapija je temelj zdravljenja pri preoblikovanju žensk v moške, oziroma transspolnih moških, in sicer ima ključne kardiološke in metabolične posledice. Testosteron oz. androgeni imajo veliko želenih ter neželenih in neznanih učinkov, ki še vedno niso dovolj raziskani. Želeni učinki vključujejo povečano poraščenost obraza in telesa, povečano mišično maso in moč, zmanjšano maščobno maso, poglobitev glasu, prenehanje menstrualnega cikla in zmanjšanje spolne disforije, stresa ter depresije. Doseganje teh ciljev je povezano z možnimi neželenimi učinki in tveganji androgenske terapije. Večina učinkov hormonskega zdravljenja se začne razvijati v nekaj mesecih od začetka zdravljenja, ostali pa se razvijejo v poznejših fazah. Sicer, glavna omejitev pri preučevanju zdravljenja z androgenskimi zdravili, tj. androgenskimi hormoni, pri transspolnih moških so namreč pomanjkanje kakovostnih podatkov zaradi majhnega števila nadzorovanih študij (deloma zaradi etičnih vprašanj) in težave pri pridobivanju relevantnih vzorcev transspolne populacije.

			==Filip Petrovič - Amilin kot povzročitelj diabetes tip 2 ==
			Amilin je 37 aminokislin dolg polipeptid it kalcitoninske družine proteinov, ki ima v telesu hormonsko vlogo. Nastaja v β celicah Langerhansovih otočkov v pankreasu. Zanj so sprva zmotno mislili, da inhibira delovanje inzulina, vendar so novejše raziskave pokazale, da pravzaprav drži nasprotno, amilin ima namreč vlogo pri zniževanju koncentracije glukoze v krvi in inhibira proizvodnjo glukagona. Ob velikih koncentracijah amilina v telesu se poveča verjetnost za agregacijo le-tega v amiloid – fibrilarne oblike proteinov z značilnimi β strukturami. Amilinske amiloidne strukture izkazujejo citotoksične lastnosti in so glavni razlog, da se diabetes tipa 2 klasificira kot amiloidna bolezen. Amilinski amiloidni agregati namreč preko različnih mehanizmov povzročajo škodo in inducirajo apoptozo v β celicah Langerhansovih otočkov, ki poleg amilina proizvajajo tudi hormon inzulin. Zaradi pomanjkanja inzulina tako stanje klasificira kot diabetes tipa 2. V zadnjih 20 letih je bilo narejeno mnogo raziskav o preprečevanju nastanka amiloidnih struktur in odkritih je bilo precej možnih molekul za dosego cilja. Prav tako pa obstajajo terapije za diabetes tipa 2, ki zaradi ugodnega vpliva ne-amiloidnega amilina na nivo krvenga sladkorja uporabljajo amilin v kombinaciji z drugimi zdravili za zdravljenje diabetesa, kot npr. Lispro (analog inzulina), Metmorfin in Rosiglitazone.

Miljan01: /* POVZETKI SEMINARJEV BIOKEMIJA 2022/23 */

2022-12-30T22:07:06Z

POVZETKI SEMINARJEV BIOKEMIJA 2022/23

← Older revision		Revision as of 22:07, 30 December 2022
Line 99:		Line 99:
	==Martin Kresal - Vloga leptina pri debelosti in suhosti ==		==Martin Kresal - Vloga leptina pri debelosti in suhosti ==
	Hormon leptin je bil v zadnjih dveh desetletjih najden kot eden ključnih hormonov, ki prenaša informacije o zalogi energije. Ta hormon je sintetiziran večinoma v maščobnem tkivu in je upoštevan kot pomemben regulator nevroendokrinih funkcij in energijske bilance. Njegovo delovanje pa je postalo zanimivo, ko so izvajali poskuse na miših, kjer so gen, ki vsebuje zapis za leptin iz miši odstranili in so miši postale opazno predebele. Takšne miši angleško imenujemo obese mice in jih označujemo z ob/ob. Ko pa so tem predebelim mišim dodajali domerke leptina so miši začele izgubljati maščevje in s tem zmanjšale telesno maso, kar je pokazalo izjemno uporabne lastnosti leptina. S tem pa so se odprla razna vprašanja, kako naj leptin uporabimo za zdravljenje predebelih ljudi. Študije leptina so zaradi povečevanja števila predebelih ljudi bile osredotočene predvsem na zdravljenje debelosti z različnimi načini doziranja odmerkov leptina in njegovih analogov. Kljub velikemu številu raziskav pa za človeka znanstvenikom še ni uspelo doseči velikih odkritij na tem področju, pa vendar so raziskave vodile v boljše razumevanje funkcije leptina in povečale zanimanje za raziskave leptinskega zdravljenja v prihodnosti.		Hormon leptin je bil v zadnjih dveh desetletjih najden kot eden ključnih hormonov, ki prenaša informacije o zalogi energije. Ta hormon je sintetiziran večinoma v maščobnem tkivu in je upoštevan kot pomemben regulator nevroendokrinih funkcij in energijske bilance. Njegovo delovanje pa je postalo zanimivo, ko so izvajali poskuse na miših, kjer so gen, ki vsebuje zapis za leptin iz miši odstranili in so miši postale opazno predebele. Takšne miši angleško imenujemo obese mice in jih označujemo z ob/ob. Ko pa so tem predebelim mišim dodajali domerke leptina so miši začele izgubljati maščevje in s tem zmanjšale telesno maso, kar je pokazalo izjemno uporabne lastnosti leptina. S tem pa so se odprla razna vprašanja, kako naj leptin uporabimo za zdravljenje predebelih ljudi. Študije leptina so zaradi povečevanja števila predebelih ljudi bile osredotočene predvsem na zdravljenje debelosti z različnimi načini doziranja odmerkov leptina in njegovih analogov. Kljub velikemu številu raziskav pa za človeka znanstvenikom še ni uspelo doseči velikih odkritij na tem področju, pa vendar so raziskave vodile v boljše razumevanje funkcije leptina in povečale zanimanje za raziskave leptinskega zdravljenja v prihodnosti.

			==Miljan Trajković - Vloga in učinki zdravljenja s testosteronom (androgeni) pri transspolnih moških ==
			Zdravstvena oskrba transspolnih oseb je raznoliko in rastoče klinično področje z neizkoriščenimi vrzelmi na področju farmakološkega in biokemijskega znanja. Zdravljenje transspolnih oseb vključuje hormonsko terapijo za potrditev spola in/ali operacijo za uskladitev njihovih telesnih karakteristik s spolno identiteto, ker na ta način lahko ublažijo spolno disforijo. Hormonsko zdravljenje (zdravljenje s testosteronom (androgeni) ali estrogenom), ki je del standardne medicinske oskrbe transspolnih odraslih, usklajuje sekundarne spolne karakteristike s posameznikovo spolno identiteto in izražanjem. Androgenska terapija je temelj zdravljenja pri preoblikovanju žensk v moške, oziroma transspolnih moških, in sicer ima ključne kardiološke in metabolične posledice. Testosteron oz. androgeni imajo veliko želenih ter neželenih in neznanih učinkov, ki še vedno niso dovolj raziskani. Želeni učinki vključujejo povečano poraščenost obraza in telesa, povečano mišično maso in moč, zmanjšano maščobno maso, poglobitev glasu, prenehanje menstrualnega cikla in zmanjšanje spolne disforije, stresa ter depresije. Doseganje teh ciljev je povezano z možnimi neželenimi učinki in tveganji androgenske terapije. Večina učinkov hormonskega zdravljenja se začne razvijati v nekaj mesecih od začetka zdravljenja, ostali pa se razvijejo v poznejših fazah. Sicer, glavna omejitev pri preučevanju zdravljenja z androgenskimi zdravili, tj. androgenskimi hormoni, pri transspolnih moških so namreč pomanjkanje kakovostnih podatkov zaradi majhnega števila nadzorovanih študij (deloma zaradi etičnih vprašanj) in težave pri pridobivanju relevantnih vzorcev transspolne populacije.

Martin Kresal: /* POVZETKI SEMINARJEV BIOKEMIJA 2022/23 */

2022-12-30T18:50:05Z

POVZETKI SEMINARJEV BIOKEMIJA 2022/23

← Older revision		Revision as of 18:50, 30 December 2022
Line 98:		Line 98:

	==Martin Kresal - Vloga leptina pri debelosti in suhosti ==		==Martin Kresal - Vloga leptina pri debelosti in suhosti ==
	Hormon leptin je bil v zadnjih dveh desetletjih najden kot eden ključnih hormonov, ki prenaša informacije o zalogi energije. Ta hormon je sintetiziran večinoma v maščobnem tkivu in je upoštevan kot pomemben regulator nevroendokrinih funkcij in energijske bilance. Njegovo delovanje pa je postalo zanimivo, ko so izvajali poskuse na miših, kjer so gen, ki vsebuje zapis za leptin iz miši odstranili in so miši postale opazno predebele. Ko pa so tem predebelim mišim dodajali domerke leptina so miši začele izgubljati maščevje in s tem zmanjšale telesno maso, kar je pokazalo izjemno uporabne lastnosti leptina. S tem pa so se odprla razna vprašanja, kako naj leptin uporabimo za zdravljenje predebelih ljudi. Študije leptina so zaradi povečevanja števila predebelih ljudi bile osredotočene predvsem na zdravljenje debelosti z različnimi načini doziranja odmerkov leptina in njegovih analogov. Kljub velikemu številu raziskav pa za človeka znanstvenikom še ni uspelo doseči velikih odkritij na tem področju, pa vendar so raziskave vodile v boljše razumevanje funkcije leptina in povečale zanimanje za raziskave leptinskega zdravljenja v prihodnosti.		Hormon leptin je bil v zadnjih dveh desetletjih najden kot eden ključnih hormonov, ki prenaša informacije o zalogi energije. Ta hormon je sintetiziran večinoma v maščobnem tkivu in je upoštevan kot pomemben regulator nevroendokrinih funkcij in energijske bilance. Njegovo delovanje pa je postalo zanimivo, ko so izvajali poskuse na miših, kjer so gen, ki vsebuje zapis za leptin iz miši odstranili in so miši postale opazno predebele. Takšne miši angleško imenujemo obese mice in jih označujemo z ob/ob. Ko pa so tem predebelim mišim dodajali domerke leptina so miši začele izgubljati maščevje in s tem zmanjšale telesno maso, kar je pokazalo izjemno uporabne lastnosti leptina. S tem pa so se odprla razna vprašanja, kako naj leptin uporabimo za zdravljenje predebelih ljudi. Študije leptina so zaradi povečevanja števila predebelih ljudi bile osredotočene predvsem na zdravljenje debelosti z različnimi načini doziranja odmerkov leptina in njegovih analogov. Kljub velikemu številu raziskav pa za človeka znanstvenikom še ni uspelo doseči velikih odkritij na tem področju, pa vendar so raziskave vodile v boljše razumevanje funkcije leptina in povečale zanimanje za raziskave leptinskega zdravljenja v prihodnosti.

Martin Kresal: /* POVZETKI SEMINARJEV BIOKEMIJA 2022/23 */

2022-12-30T18:48:07Z

POVZETKI SEMINARJEV BIOKEMIJA 2022/23

← Older revision		Revision as of 18:48, 30 December 2022
Line 96:		Line 96:
	==Sofija Stevanović - Vpliv prekomernega izražanja RRM2 na odpornost na kemoterapijo ==		==Sofija Stevanović - Vpliv prekomernega izražanja RRM2 na odpornost na kemoterapijo ==
	Encim RNR ima ključno vlogo pri replikaciji ter popravljanju DNA, ker zagotavlja zadostno raven deoksinukleotidov (dNTP). Mala podenota encima, RRM2, ima pomemben vpliv pri kemorezistenci ter tumorigenezi. Pri rakavih celicah in bolnikih, odpornih na kemoterapijo je ekspresija RRM2 precej izražena. Izražanje RRM2 je regulirano na genski, transkripcijski ter posttranskripcijski ravni. Kemoterapevtiki delujejo tako da zavirajo replikacijo DNA, ter popravljanje poškodb. Zaradi tega na nek način tekmujejo s RRM2, ki prispeva nujno potrebne dNTP da naj bi se replikacija sprožila. RRM2 je zato potencialna tarča za premagovanje kemorezistence. Zaviranje ekspresije RRM2 je pomembno pri uspešni kemoterapiji. Takrat ko je njeno izražanje znižano, ni zadostnih količin dNTP-ja ter se posledično ne more sprožiti replikacija. Celični cikel je po tem v kontrolni točki faze S, kar spodbuja zamik napredovanja celičnega cikla. To omogoča, da se vsa potrebna popravila izvedejo pred začetkom replikacije DNA in mitoze, kar bo zmanjšalo proliferacijo rakavih celic. Obstaja več različnih inhibitorjev ter načinov zaviranja izražanja RRM2. Med najbolj pogosto uporabljenimi zaviralci sodijo hidroksiurea in triapin, ki delujejo po principu kelatiranja železa iz RRM2. Tarča RRM2 je lahko tudi siRNA, s katero se utiša njeno izražanje. Tudi nekateri zaviralci kinaz, kot je flavopiridol so zelo dobri inhibitorji. Zaviralci RRM2 so upanje v novo protirakavo zdravljenje kot samostojno sredstvo ali v kombinaciji z drugimi terapijami.		Encim RNR ima ključno vlogo pri replikaciji ter popravljanju DNA, ker zagotavlja zadostno raven deoksinukleotidov (dNTP). Mala podenota encima, RRM2, ima pomemben vpliv pri kemorezistenci ter tumorigenezi. Pri rakavih celicah in bolnikih, odpornih na kemoterapijo je ekspresija RRM2 precej izražena. Izražanje RRM2 je regulirano na genski, transkripcijski ter posttranskripcijski ravni. Kemoterapevtiki delujejo tako da zavirajo replikacijo DNA, ter popravljanje poškodb. Zaradi tega na nek način tekmujejo s RRM2, ki prispeva nujno potrebne dNTP da naj bi se replikacija sprožila. RRM2 je zato potencialna tarča za premagovanje kemorezistence. Zaviranje ekspresije RRM2 je pomembno pri uspešni kemoterapiji. Takrat ko je njeno izražanje znižano, ni zadostnih količin dNTP-ja ter se posledično ne more sprožiti replikacija. Celični cikel je po tem v kontrolni točki faze S, kar spodbuja zamik napredovanja celičnega cikla. To omogoča, da se vsa potrebna popravila izvedejo pred začetkom replikacije DNA in mitoze, kar bo zmanjšalo proliferacijo rakavih celic. Obstaja več različnih inhibitorjev ter načinov zaviranja izražanja RRM2. Med najbolj pogosto uporabljenimi zaviralci sodijo hidroksiurea in triapin, ki delujejo po principu kelatiranja železa iz RRM2. Tarča RRM2 je lahko tudi siRNA, s katero se utiša njeno izražanje. Tudi nekateri zaviralci kinaz, kot je flavopiridol so zelo dobri inhibitorji. Zaviralci RRM2 so upanje v novo protirakavo zdravljenje kot samostojno sredstvo ali v kombinaciji z drugimi terapijami.

			==Martin Kresal - Vloga leptina pri debelosti in suhosti ==
			Hormon leptin je bil v zadnjih dveh desetletjih najden kot eden ključnih hormonov, ki prenaša informacije o zalogi energije. Ta hormon je sintetiziran večinoma v maščobnem tkivu in je upoštevan kot pomemben regulator nevroendokrinih funkcij in energijske bilance. Njegovo delovanje pa je postalo zanimivo, ko so izvajali poskuse na miših, kjer so gen, ki vsebuje zapis za leptin iz miši odstranili in so miši postale opazno predebele. Ko pa so tem predebelim mišim dodajali domerke leptina so miši začele izgubljati maščevje in s tem zmanjšale telesno maso, kar je pokazalo izjemno uporabne lastnosti leptina. S tem pa so se odprla razna vprašanja, kako naj leptin uporabimo za zdravljenje predebelih ljudi. Študije leptina so zaradi povečevanja števila predebelih ljudi bile osredotočene predvsem na zdravljenje debelosti z različnimi načini doziranja odmerkov leptina in njegovih analogov. Kljub velikemu številu raziskav pa za človeka znanstvenikom še ni uspelo doseči velikih odkritij na tem področju, pa vendar so raziskave vodile v boljše razumevanje funkcije leptina in povečale zanimanje za raziskave leptinskega zdravljenja v prihodnosti.

Sofija Stevanović at 16:31, 30 December 2022

2022-12-30T16:31:26Z

← Older revision		Revision as of 16:31, 30 December 2022
Line 93:		Line 93:
	==Lara Zupanc - Sinteza vitamina D in njegova vloga pri imunskem sistemu ==		==Lara Zupanc - Sinteza vitamina D in njegova vloga pri imunskem sistemu ==
	Vitamin D je steroidni hormon in vitamin topen v maščobah. Njegova prednost pred ostalimi vitamini je ta, da ga lahko telo samo sintetizira. Sinteza poteka v koži, kjer se 7-dehidroholesterol ob prisotnosti UVB svetlobe pretvori v predvitamin D3 in nato v vitamin D3. Vitamin D3 predstavlja neaktivno obliko vitamina D. V takšni obliki ga lahko v telo vnesemo tudi s prehrano ali prehranskimi dopolnili. Svojo pot nadaljuje po krvnem obtoku vezan na vitamin D vezavne proteine. Ko prispe do jeter, se tu hidroksilira v 25-hidroksi-vitamin D. Nato v ledvicah po ponovni hidroksilaciji nastane 1,25-dihidroksi-vitamin D, ki predstavlja aktivno obliko vitamina D. Vitamin D ima poleg njegove dobro poznane vloge pri absorbciji kalcija in ohranjanja zdravih kosti tudi vlogo pri imunskem sistemu. Veliko celic imunskega sistema ima sposobnost proizvajati aktivno obliko vitamina D in v mnogih je prisoten še receptor za vitamin D, ki omogoča, da se celice odzovejo na aktivirani vitamin D. Njegov vpliv je opazen tako na prirojenem kot tudi pri prilagojenem imunskem sistemu. V prirojenem imunskem sistemu vpliva na monocite in makrofage, kjer sproži sintezo katelicidina, ki uniči membrano bakterij in ovojnice respiratornih virusov. V prilagojenem imunskem sistemu pa vpliva na proliferacijo in diferenciacijo limfocitov B in T.		Vitamin D je steroidni hormon in vitamin topen v maščobah. Njegova prednost pred ostalimi vitamini je ta, da ga lahko telo samo sintetizira. Sinteza poteka v koži, kjer se 7-dehidroholesterol ob prisotnosti UVB svetlobe pretvori v predvitamin D3 in nato v vitamin D3. Vitamin D3 predstavlja neaktivno obliko vitamina D. V takšni obliki ga lahko v telo vnesemo tudi s prehrano ali prehranskimi dopolnili. Svojo pot nadaljuje po krvnem obtoku vezan na vitamin D vezavne proteine. Ko prispe do jeter, se tu hidroksilira v 25-hidroksi-vitamin D. Nato v ledvicah po ponovni hidroksilaciji nastane 1,25-dihidroksi-vitamin D, ki predstavlja aktivno obliko vitamina D. Vitamin D ima poleg njegove dobro poznane vloge pri absorbciji kalcija in ohranjanja zdravih kosti tudi vlogo pri imunskem sistemu. Veliko celic imunskega sistema ima sposobnost proizvajati aktivno obliko vitamina D in v mnogih je prisoten še receptor za vitamin D, ki omogoča, da se celice odzovejo na aktivirani vitamin D. Njegov vpliv je opazen tako na prirojenem kot tudi pri prilagojenem imunskem sistemu. V prirojenem imunskem sistemu vpliva na monocite in makrofage, kjer sproži sintezo katelicidina, ki uniči membrano bakterij in ovojnice respiratornih virusov. V prilagojenem imunskem sistemu pa vpliva na proliferacijo in diferenciacijo limfocitov B in T.

			==Sofija Stevanović - Vpliv prekomernega izražanja RRM2 na odpornost na kemoterapijo ==
			Encim RNR ima ključno vlogo pri replikaciji ter popravljanju DNA, ker zagotavlja zadostno raven deoksinukleotidov (dNTP). Mala podenota encima, RRM2, ima pomemben vpliv pri kemorezistenci ter tumorigenezi. Pri rakavih celicah in bolnikih, odpornih na kemoterapijo je ekspresija RRM2 precej izražena. Izražanje RRM2 je regulirano na genski, transkripcijski ter posttranskripcijski ravni. Kemoterapevtiki delujejo tako da zavirajo replikacijo DNA, ter popravljanje poškodb. Zaradi tega na nek način tekmujejo s RRM2, ki prispeva nujno potrebne dNTP da naj bi se replikacija sprožila. RRM2 je zato potencialna tarča za premagovanje kemorezistence. Zaviranje ekspresije RRM2 je pomembno pri uspešni kemoterapiji. Takrat ko je njeno izražanje znižano, ni zadostnih količin dNTP-ja ter se posledično ne more sprožiti replikacija. Celični cikel je po tem v kontrolni točki faze S, kar spodbuja zamik napredovanja celičnega cikla. To omogoča, da se vsa potrebna popravila izvedejo pred začetkom replikacije DNA in mitoze, kar bo zmanjšalo proliferacijo rakavih celic. Obstaja več različnih inhibitorjev ter načinov zaviranja izražanja RRM2. Med najbolj pogosto uporabljenimi zaviralci sodijo hidroksiurea in triapin, ki delujejo po principu kelatiranja železa iz RRM2. Tarča RRM2 je lahko tudi siRNA, s katero se utiša njeno izražanje. Tudi nekateri zaviralci kinaz, kot je flavopiridol so zelo dobri inhibitorji. Zaviralci RRM2 so upanje v novo protirakavo zdravljenje kot samostojno sredstvo ali v kombinaciji z drugimi terapijami.