<?xml version="1.0"?>
<feed xmlns="http://www.w3.org/2005/Atom" xml:lang="en">
	<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?action=history&amp;feed=atom&amp;title=Receptorji</id>
	<title>Receptorji - Revision history</title>
	<link rel="self" type="application/atom+xml" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?action=history&amp;feed=atom&amp;title=Receptorji"/>
	<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Receptorji&amp;action=history"/>
	<updated>2026-06-16T12:40:44Z</updated>
	<subtitle>Revision history for this page on the wiki</subtitle>
	<generator>MediaWiki 1.45.3</generator>
	<entry>
		<id>https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Receptorji&amp;diff=5230&amp;oldid=prev</id>
		<title>Vito Francic: New page: Receptorji so proteini na celični membrani ali redkeje v citoplazmi ali celičnem jedru na katero se specifično vežejo telesu lastne snovi (hormoni, živčni prenašalci) ali substance,...</title>
		<link rel="alternate" type="text/html" href="https://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php?title=Receptorji&amp;diff=5230&amp;oldid=prev"/>
		<updated>2011-01-11T19:04:26Z</updated>

		<summary type="html">&lt;p&gt;New page: Receptorji so proteini na celični membrani ali redkeje v citoplazmi ali celičnem jedru na katero se specifično vežejo telesu lastne snovi (hormoni, živčni prenašalci) ali substance,...&lt;/p&gt;
&lt;p&gt;&lt;b&gt;New page&lt;/b&gt;&lt;/p&gt;&lt;div&gt;Receptorji so proteini na celični membrani ali redkeje v citoplazmi ali celičnem jedru na katero se specifično vežejo telesu lastne snovi (hormoni, živčni prenašalci) ali substance, vnešene v telo (na primer: strupi, zdravila) ter posledično sprožijo nek signalni mehaniznem.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Signalni mehanizmi lahko intergirajo specifično biološko funkcijo, kot je prenos živčnega signala; odgovarjajo na hormone in rastne faktorje; zaznavajo signale za svetlobo, vonj, okus; in kontrolirajo celični cikel. Pogosto je končen rezultat prenesenega signala fosforilacija nekaj specifični tarčnih proteinov, ki spremenijo svojo aktivnost in s tem aktivnost cele celice.  &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Ko je signal nenehno prisoten, se receptorski sistem lahko adaptira/desenzitivira na signal; ko le-ta pade pod določeno mejo, receptorski sistemi postanejo nazaj aktivni. Pomislite, kaj se zgodi vašemu vidnemu sistemu, ko iz močne svetlobe stopite v temno sobe, ali obratno, iz teme na svetlobo. &lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Molekularne detajle različnih signalnih poti delimo glede na tip receptorjev. Sprožilec vsakega sistema je drugačen, a vendar imajo vsi iste splošne značilnosti: signal interagira z receptorjem; aktiviran receptor interagira z celično mašinerijo, ki proizvede sekundarni signal, ali spremembo v aktivnosti celičnih proteinov; in nato se signal prekine. Za ilustracijo splošnih značilnosti signalih sistemov, si bomo na hitro pogledali šest osnovnih tipov receptorjev.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
1.	Z G-proteinom sklopljeni receptorji, ki indirektno aktivirajo (skozi GTP vezavne proteine, ali G proteine) encime, ki generirajo intracelularni sekundarni obveščevalec, najpogosteje cAMP. Ciklični AMP stimulira cAMP odvisno protein kinazo, da ta fosforilira ključne tarčne encime in spremeni aktivnost. Ti tipi receptorjev so najlažje ilustrirani z β-adrenergničim receptorskim sistemom, ki zaznava epinefrin (adrenalin).&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/f/f7/Adrenoceptor-Signal_transduktion.PNG]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
2.	Receptor tirozin kinaza, receptorji, ki so v plazemski membrani in so hkrati encimi. Aktivirani so z ekstracelularnim ligandom, ki sproži fosforilacijo cele kaskade citosolnih ali membranskih proteinov. Dobra primera sta inzulinski receptor (INS-R) in receptor za epidermalni rastni faktor (EGF-R).&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/8/8c/Insulin_glucose_metabolism.jpg]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
3.	Receptor gvanilil ciklaza, ki je membranski receptor z encimatsko citosolno domeno. Intracelularni sekundarni obveščevalec teh receptorjev, ciklični gvanozin monofosfat (cGMP), aktivira citosolno protein kinazo (PKG), ki fosforilira citosolne proteine in s tem spremeni njihove aktivnosti.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
4.	Ionski kanali so v plazmalemi in se odpirajo in zapirajo kot odziv na vezavo kemičnih ligandov, ali sprememb v transmembranskem potencialu. Ključni so pri signaliziranju v nevronih. To so najenostavnejši prenašalci signala. Acetilholin receptorski ionski kanal je primer tega mehanizma.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[http://upload.wikimedia.org/wikipedia/en/5/5c/LGIC.png]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
5.	Adhezijski receptorji, so receptorji, ki interagirajo z makromolekulskimi komponentami v ekstracelularnem matriksu (kot je kolagen) in posredujejo ukaze citoskeletnemu sistemu o migraciji celice, ali adheziji na matriks. Integrini, ki predstavljajo glavni tip in igrajo pomembno vlogo pri imunskem odzvanju, strjevanju krvi, angiogenezi in v tumorski metasazi.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
6.	Jedrni receptorji (steroidni receptorji), ki vežejo specifične ligande (kot je hormon estrogen) in spremenijo hitrost transkripcije in translacije specifičnih. Steroidni hormoni delujejo po mehanizmih, ki so z roko v roki povezani z regulacijo ekspresije genov.&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
[http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/3/3e/Nuclear_Receptor_Structure.png]&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
Viri&lt;br /&gt;
&lt;br /&gt;
David L. Nelson, Michale M. Cox &amp;#039;&amp;#039;Lehninger; Principles of biochemistry&amp;#039;&amp;#039; 5. izdaja, W. H. Freeman and company, 2008.&lt;/div&gt;</summary>
		<author><name>Vito Francic</name></author>
	</entry>
</feed>