TBK2017 Povzetki seminarjev - Revision history

Maja Kolar at 13:16, 3 March 2019

2019-03-03T13:16:39Z

← Older revision		Revision as of 13:16, 3 March 2019
Line 12:		Line 12:

	Nanodelci postajajo čedalje pomembnejši pri razvoju zdravil, saj imajo določene posebnosti, ki omogočajo tarčno usmerjanje zdravil in zmanjševanje njihovih stranskih učinkov (npr. pri kemoterapiji). Vendar so predhodne raziskave pokazale določene pomanjkljivosti. S sintezo posebnega ščita, imenovanega proteinski koronski ščit (PCS), so raziskovalci rešili te omejitve. Ugotovili so namreč, da PCS zmanjša interakcije nanodelcev s serumskimi proteini in omogoči, da makrofagi teh delcev ne fagocitirajo. Tako nanodelci ostanejo več časa v krvi in prenesejo zdravila na ciljno mesto (npr. v tumorje). Nanodelci so namreč sposobni prenašati sorazmerno velike količine molekul (npr. zdravil), ki jih vstavimo v njihove pore. Znanstveniki so PCS sintetizirali tako, da so nanodelce prevlekli s posebnimi proteini. Obnašanje tako prevlečenih nanodelcev so opazovali z različnimi poskusi. Ko so mišim vbrizgali različne nanodelce, so ugotovili, da so se v tumorjih najbolj nakopičili tisti s PCS. To je dokazalo hipotezo, da lahko ti nanodelci uspešno prinesejo zdravila v tumorje, ne da bi pri tem prišlo do imunskega odziva, torej fagocitoze delcev. Zato bodo tudi v prihodnje nanodelci s PCS imeli pomembno vlogo pri zdravljenju različnih obolenj, ne le rakavih, saj povečujejo učinkovitost zdravljenja.		Nanodelci postajajo čedalje pomembnejši pri razvoju zdravil, saj imajo določene posebnosti, ki omogočajo tarčno usmerjanje zdravil in zmanjševanje njihovih stranskih učinkov (npr. pri kemoterapiji). Vendar so predhodne raziskave pokazale določene pomanjkljivosti. S sintezo posebnega ščita, imenovanega proteinski koronski ščit (PCS), so raziskovalci rešili te omejitve. Ugotovili so namreč, da PCS zmanjša interakcije nanodelcev s serumskimi proteini in omogoči, da makrofagi teh delcev ne fagocitirajo. Tako nanodelci ostanejo več časa v krvi in prenesejo zdravila na ciljno mesto (npr. v tumorje). Nanodelci so namreč sposobni prenašati sorazmerno velike količine molekul (npr. zdravil), ki jih vstavimo v njihove pore. Znanstveniki so PCS sintetizirali tako, da so nanodelce prevlekli s posebnimi proteini. Obnašanje tako prevlečenih nanodelcev so opazovali z različnimi poskusi. Ko so mišim vbrizgali različne nanodelce, so ugotovili, da so se v tumorjih najbolj nakopičili tisti s PCS. To je dokazalo hipotezo, da lahko ti nanodelci uspešno prinesejo zdravila v tumorje, ne da bi pri tem prišlo do imunskega odziva, torej fagocitoze delcev. Zato bodo tudi v prihodnje nanodelci s PCS imeli pomembno vlogo pri zdravljenju različnih obolenj, ne le rakavih, saj povečujejo učinkovitost zdravljenja.

			===Maja Kolar: Pomen velikosti aksonskih mitohondrijev v možganih===

			Nevroni spadajo med najbolj polarizirane celice v naravi. To jim omogoča oblikovanje različnih lokaliziranih struktur, kot so akson in dendriti. Možgansko skorjo sestavljajo kortikalni nevroni, v katerih se oblike mitohondrijev razlikujejo glede na lokacijo; v dendritih in somi so dolge, cevaste oblike, medtem ko so v izrastkih aksona veliko krajši in kroglasti. Majhnost aksonskih mitohondrijev je povezana predvsem s fizijo oz. binarno cepitvijo, ki poteka prek oligomerizacije Drp1 proteina iz skupine dinaminov zunanji membrani. Ker je Drp1 citoplazemski protein, se z mitohondrijsko zunanjo membrano veže prek 4 različnih receptorjev, nevroznanstveniki Univerze v Columbiji, Lewis in sodelavci, pa so raziskovali predvsem receptor MFF (ang. mitochondrial fission factor), saj je v kortikalnih nevronih najpogostejši. Ekspresijo MFF gena so Lewis in sodelavci zavirali prek uporabe shRNA (ang. short hairpin RNA) ki je umetno izdelan RNA in se uporablja za RNA posege pri zaviranju ekspresije tarčnih genov. Z raziskavo so dokazali, da MFF nima znatnega vpliva na membranski potencial mitohondrijev in na njihovo skupno sposobnost pridelave ATP, je pa z zmanjšanim delovanjem izrazito vplival na povečanje presinaptičnih mitohondrijev. To je povečalo mitohondrijsko sposobnost absorpcije Ca2+ ionov med nevrotransmisijo, kar je vodilo do zmanjšanega presinaptičnega citoplazemskega kopičenja Ca2+. Posledično se je zmanjšalo sproščanje nevrotransmitorjev v sinaptično špranjo, zmanjšala aksonska razvejanost v možganih in oslabila medsebojna povezanost nevronov.

NinaV: /* Nina Varda: Kompleksne molekule, ki se zvijajo kot proteini, lahko nastanejo spontano */

2019-03-01T07:06:02Z

Nina Varda: Kompleksne molekule, ki se zvijajo kot proteini, lahko nastanejo spontano

← Older revision		Revision as of 07:06, 1 March 2019
Line 7:		Line 7:
	===Nina Varda: Kompleksne molekule, ki se zvijajo kot proteini, lahko nastanejo spontano===		===Nina Varda: Kompleksne molekule, ki se zvijajo kot proteini, lahko nastanejo spontano===

	Proteini in nukleinske kisline so ključne za delovanje živih organizmov. ~~Zanj~~ je značilno, da se zvijejo v posebne konformacije, ki določajo njihove funkcije. A načrt po katerem bi se makromolekule zvijale še ni bil odkrit. Tako se je razvilo področje raziskovanja foldamerov (sintetičnih oligomerov, ki se zvijajo v sekundarne in terciarne strukture npr. v vijačnice in plošče). Otto in sodelavci so v svoji raziskavi predstavili kompleksno molekulo, ki lahko nastane spontano. Iz gradnika, ki ga sestavljata aminokislinska in adeninska podenota, so pridobili makrocikel iz 15 gradnikov. 15mer se je tako v kristalni obliki, kot tudi v raztopini zvil, zaradi nekovalentnih interakcij med gradniki. Najbolj opazen strukturni motiv je nalaganje aromatskih obročev v kupe (sekundarne strukture). Ena molekula se zvije v 5 kupov, pri čemer je vsak sestavljen iz treh fenilnih obročev in dveh adeninskih obročev. Ker so kupi med sabo orientirani, je prisotna tudi terciarna struktura. Pri nekaterih foldamerih so že bile odkrite katalitske in inhibitorne lastnosti. Ker so foldameri, ki so zaradi svoje terciarne zgradbe relativno kompleksni, sposobni spontanega nastanka, je možno, da so se pojavili in imeli pomembno vlogo že v zgodnjih fazah nastanka življenja.		Proteini in nukleinske kisline so ključne za delovanje živih organizmov. Zanje je značilno, da se zvijejo v posebne konformacije, ki določajo njihove funkcije. A načrt po katerem bi se makromolekule zvijale še ni bil odkrit. Tako se je razvilo področje raziskovanja foldamerov (sintetičnih oligomerov, ki se zvijajo v sekundarne in terciarne strukture npr. v vijačnice in plošče). Otto in sodelavci so v svoji raziskavi predstavili kompleksno molekulo, ki lahko nastane spontano. Iz gradnika, ki ga sestavljata aminokislinska in adeninska podenota, so pridobili makrocikel iz 15 gradnikov. 15mer se je tako v kristalni obliki, kot tudi v raztopini zvil, zaradi nekovalentnih interakcij med gradniki. Najbolj opazen strukturni motiv je nalaganje aromatskih obročev v kupe (sekundarne strukture). Ena molekula se zvije v 5 kupov, pri čemer je vsak sestavljen iz treh fenilnih obročev in dveh adeninskih obročev. Ker so kupi med sabo orientirani, je prisotna tudi terciarna struktura. Pri nekaterih foldamerih so že bile odkrite katalitske in inhibitorne lastnosti. Ker so foldameri, ki so zaradi svoje terciarne zgradbe relativno kompleksni, sposobni spontanega nastanka, je možno, da so se pojavili in imeli pomembno vlogo že v zgodnjih fazah nastanka življenja.


	===Anja Konjc: Nanodelci v boju proti raku===		===Anja Konjc: Nanodelci v boju proti raku===

	Nanodelci postajajo čedalje pomembnejši pri razvoju zdravil, saj imajo določene posebnosti, ki omogočajo tarčno usmerjanje zdravil in zmanjševanje njihovih stranskih učinkov (npr. pri kemoterapiji). Vendar so predhodne raziskave pokazale določene pomanjkljivosti. S sintezo posebnega ščita, imenovanega proteinski koronski ščit (PCS), so raziskovalci rešili te omejitve. Ugotovili so namreč, da PCS zmanjša interakcije nanodelcev s serumskimi proteini in omogoči, da makrofagi teh delcev ne fagocitirajo. Tako nanodelci ostanejo več časa v krvi in prenesejo zdravila na ciljno mesto (npr. v tumorje). Nanodelci so namreč sposobni prenašati sorazmerno velike količine molekul (npr. zdravil), ki jih vstavimo v njihove pore. Znanstveniki so PCS sintetizirali tako, da so nanodelce prevlekli s posebnimi proteini. Obnašanje tako prevlečenih nanodelcev so opazovali z različnimi poskusi. Ko so mišim vbrizgali različne nanodelce, so ugotovili, da so se v tumorjih najbolj nakopičili tisti s PCS. To je dokazalo hipotezo, da lahko ti nanodelci uspešno prinesejo zdravila v tumorje, ne da bi pri tem prišlo do imunskega odziva, torej fagocitoze delcev. Zato bodo tudi v prihodnje nanodelci s PCS imeli pomembno vlogo pri zdravljenju različnih obolenj, ne le rakavih, saj povečujejo učinkovitost zdravljenja.		Nanodelci postajajo čedalje pomembnejši pri razvoju zdravil, saj imajo določene posebnosti, ki omogočajo tarčno usmerjanje zdravil in zmanjševanje njihovih stranskih učinkov (npr. pri kemoterapiji). Vendar so predhodne raziskave pokazale določene pomanjkljivosti. S sintezo posebnega ščita, imenovanega proteinski koronski ščit (PCS), so raziskovalci rešili te omejitve. Ugotovili so namreč, da PCS zmanjša interakcije nanodelcev s serumskimi proteini in omogoči, da makrofagi teh delcev ne fagocitirajo. Tako nanodelci ostanejo več časa v krvi in prenesejo zdravila na ciljno mesto (npr. v tumorje). Nanodelci so namreč sposobni prenašati sorazmerno velike količine molekul (npr. zdravil), ki jih vstavimo v njihove pore. Znanstveniki so PCS sintetizirali tako, da so nanodelce prevlekli s posebnimi proteini. Obnašanje tako prevlečenih nanodelcev so opazovali z različnimi poskusi. Ko so mišim vbrizgali različne nanodelce, so ugotovili, da so se v tumorjih najbolj nakopičili tisti s PCS. To je dokazalo hipotezo, da lahko ti nanodelci uspešno prinesejo zdravila v tumorje, ne da bi pri tem prišlo do imunskega odziva, torej fagocitoze delcev. Zato bodo tudi v prihodnje nanodelci s PCS imeli pomembno vlogo pri zdravljenju različnih obolenj, ne le rakavih, saj povečujejo učinkovitost zdravljenja.

Anja Konjc at 21:22, 28 February 2019

2019-02-28T21:22:15Z

← Older revision		Revision as of 21:22, 28 February 2019
Line 8:		Line 8:

	Proteini in nukleinske kisline so ključne za delovanje živih organizmov. Zanj je značilno, da se zvijejo v posebne konformacije, ki določajo njihove funkcije. A načrt po katerem bi se makromolekule zvijale še ni bil odkrit. Tako se je razvilo področje raziskovanja foldamerov (sintetičnih oligomerov, ki se zvijajo v sekundarne in terciarne strukture npr. v vijačnice in plošče). Otto in sodelavci so v svoji raziskavi predstavili kompleksno molekulo, ki lahko nastane spontano. Iz gradnika, ki ga sestavljata aminokislinska in adeninska podenota, so pridobili makrocikel iz 15 gradnikov. 15mer se je tako v kristalni obliki, kot tudi v raztopini zvil, zaradi nekovalentnih interakcij med gradniki. Najbolj opazen strukturni motiv je nalaganje aromatskih obročev v kupe (sekundarne strukture). Ena molekula se zvije v 5 kupov, pri čemer je vsak sestavljen iz treh fenilnih obročev in dveh adeninskih obročev. Ker so kupi med sabo orientirani, je prisotna tudi terciarna struktura. Pri nekaterih foldamerih so že bile odkrite katalitske in inhibitorne lastnosti. Ker so foldameri, ki so zaradi svoje terciarne zgradbe relativno kompleksni, sposobni spontanega nastanka, je možno, da so se pojavili in imeli pomembno vlogo že v zgodnjih fazah nastanka življenja.		Proteini in nukleinske kisline so ključne za delovanje živih organizmov. Zanj je značilno, da se zvijejo v posebne konformacije, ki določajo njihove funkcije. A načrt po katerem bi se makromolekule zvijale še ni bil odkrit. Tako se je razvilo področje raziskovanja foldamerov (sintetičnih oligomerov, ki se zvijajo v sekundarne in terciarne strukture npr. v vijačnice in plošče). Otto in sodelavci so v svoji raziskavi predstavili kompleksno molekulo, ki lahko nastane spontano. Iz gradnika, ki ga sestavljata aminokislinska in adeninska podenota, so pridobili makrocikel iz 15 gradnikov. 15mer se je tako v kristalni obliki, kot tudi v raztopini zvil, zaradi nekovalentnih interakcij med gradniki. Najbolj opazen strukturni motiv je nalaganje aromatskih obročev v kupe (sekundarne strukture). Ena molekula se zvije v 5 kupov, pri čemer je vsak sestavljen iz treh fenilnih obročev in dveh adeninskih obročev. Ker so kupi med sabo orientirani, je prisotna tudi terciarna struktura. Pri nekaterih foldamerih so že bile odkrite katalitske in inhibitorne lastnosti. Ker so foldameri, ki so zaradi svoje terciarne zgradbe relativno kompleksni, sposobni spontanega nastanka, je možno, da so se pojavili in imeli pomembno vlogo že v zgodnjih fazah nastanka življenja.


			===Anja Konjc: Nanodelci v boju proti raku===

			Nanodelci postajajo čedalje pomembnejši pri razvoju zdravil, saj imajo določene posebnosti, ki omogočajo tarčno usmerjanje zdravil in zmanjševanje njihovih stranskih učinkov (npr. pri kemoterapiji). Vendar so predhodne raziskave pokazale določene pomanjkljivosti. S sintezo posebnega ščita, imenovanega proteinski koronski ščit (PCS), so raziskovalci rešili te omejitve. Ugotovili so namreč, da PCS zmanjša interakcije nanodelcev s serumskimi proteini in omogoči, da makrofagi teh delcev ne fagocitirajo. Tako nanodelci ostanejo več časa v krvi in prenesejo zdravila na ciljno mesto (npr. v tumorje). Nanodelci so namreč sposobni prenašati sorazmerno velike količine molekul (npr. zdravil), ki jih vstavimo v njihove pore. Znanstveniki so PCS sintetizirali tako, da so nanodelce prevlekli s posebnimi proteini. Obnašanje tako prevlečenih nanodelcev so opazovali z različnimi poskusi. Ko so mišim vbrizgali različne nanodelce, so ugotovili, da so se v tumorjih najbolj nakopičili tisti s PCS. To je dokazalo hipotezo, da lahko ti nanodelci uspešno prinesejo zdravila v tumorje, ne da bi pri tem prišlo do imunskega odziva, torej fagocitoze delcev. Zato bodo tudi v prihodnje nanodelci s PCS imeli pomembno vlogo pri zdravljenju različnih obolenj, ne le rakavih, saj povečujejo učinkovitost zdravljenja.

NinaV: /* Ana Scott: Nukleaza, ki povzroči partanatos oziroma od PARP-1 odvisno celično smrt */

2019-02-28T20:30:33Z

Ana Scott: Nukleaza, ki povzroči partanatos oziroma od PARP-1 odvisno celično smrt

← Older revision		Revision as of 20:30, 28 February 2019
Line 3:		Line 3:

	Partanatos je ena izmed vrst celične smrti, ki nastopi zaradi prevelike aktivnosti poli(ADP-riboza) polimeraze 1 (PARP-1) v jedru. Pogost je v primeru možganske kapi, infarkta in nevrodegenerativnih boleznih, zaradi česar bi boljše poznavanje samega procesa omogočilo razvoj novih načinov zdravljenja teh obolenj. V predhodnih raziskavah so ugotovili, da partanatos nastopi, ko molekule poli-ADP-riboze, ki jih PARP-1 sintetizira, preidejo iz jedra v citosol, kjer aktivirajo premestitev indukcijskega faktorja apoptoze (AIF) iz mitohondrijev v jedro. Temu sledi razrez DNA. Nukleaza, ki povzroči razrez DNA, je bila do nedavnega manjkajoči člen v partanatosu. Skupini raziskovalcev je uspelo odkriti, da je iskana nukleaza inhibitorni dejavnik migracije makrofagov (MIF). Pokazali so, da se med partanatosom MIF veže na AIF in se skupaj z njim premesti v jedro, kjer povzroči fragmentacijo DNA. Inhibicija nukleazne aktivnosti MIF se je v modelu možganske kapi pri miših odrazila v 75-odstotnem zmanjšanju volumna prizadetega tkiva, pospešeno pa je bilo tudi okrevanje. Rezultati raziskave odpirajo potencialne možnosti za zdravljenje akutnih in kroničnih nevroloških bolezni, v katerih nastopi partanatos.		Partanatos je ena izmed vrst celične smrti, ki nastopi zaradi prevelike aktivnosti poli(ADP-riboza) polimeraze 1 (PARP-1) v jedru. Pogost je v primeru možganske kapi, infarkta in nevrodegenerativnih boleznih, zaradi česar bi boljše poznavanje samega procesa omogočilo razvoj novih načinov zdravljenja teh obolenj. V predhodnih raziskavah so ugotovili, da partanatos nastopi, ko molekule poli-ADP-riboze, ki jih PARP-1 sintetizira, preidejo iz jedra v citosol, kjer aktivirajo premestitev indukcijskega faktorja apoptoze (AIF) iz mitohondrijev v jedro. Temu sledi razrez DNA. Nukleaza, ki povzroči razrez DNA, je bila do nedavnega manjkajoči člen v partanatosu. Skupini raziskovalcev je uspelo odkriti, da je iskana nukleaza inhibitorni dejavnik migracije makrofagov (MIF). Pokazali so, da se med partanatosom MIF veže na AIF in se skupaj z njim premesti v jedro, kjer povzroči fragmentacijo DNA. Inhibicija nukleazne aktivnosti MIF se je v modelu možganske kapi pri miših odrazila v 75-odstotnem zmanjšanju volumna prizadetega tkiva, pospešeno pa je bilo tudi okrevanje. Rezultati raziskave odpirajo potencialne možnosti za zdravljenje akutnih in kroničnih nevroloških bolezni, v katerih nastopi partanatos.


			===Nina Varda: Kompleksne molekule, ki se zvijajo kot proteini, lahko nastanejo spontano===

			Proteini in nukleinske kisline so ključne za delovanje živih organizmov. Zanj je značilno, da se zvijejo v posebne konformacije, ki določajo njihove funkcije. A načrt po katerem bi se makromolekule zvijale še ni bil odkrit. Tako se je razvilo področje raziskovanja foldamerov (sintetičnih oligomerov, ki se zvijajo v sekundarne in terciarne strukture npr. v vijačnice in plošče). Otto in sodelavci so v svoji raziskavi predstavili kompleksno molekulo, ki lahko nastane spontano. Iz gradnika, ki ga sestavljata aminokislinska in adeninska podenota, so pridobili makrocikel iz 15 gradnikov. 15mer se je tako v kristalni obliki, kot tudi v raztopini zvil, zaradi nekovalentnih interakcij med gradniki. Najbolj opazen strukturni motiv je nalaganje aromatskih obročev v kupe (sekundarne strukture). Ena molekula se zvije v 5 kupov, pri čemer je vsak sestavljen iz treh fenilnih obročev in dveh adeninskih obročev. Ker so kupi med sabo orientirani, je prisotna tudi terciarna struktura. Pri nekaterih foldamerih so že bile odkrite katalitske in inhibitorne lastnosti. Ker so foldameri, ki so zaradi svoje terciarne zgradbe relativno kompleksni, sposobni spontanega nastanka, je možno, da so se pojavili in imeli pomembno vlogo že v zgodnjih fazah nastanka življenja.

Brigita Lenarčič: /* Ana Scott: Naslov seminarja */

2019-02-17T08:53:10Z

Ana Scott: Naslov seminarja

← Older revision		Revision as of 08:53, 17 February 2019
Line 1:		Line 1:
	[[TBK2017-seminar\|Nazaj na osnovno stran]]		[[TBK2017-seminar\|Nazaj na osnovno stran]]
	===Ana Scott~~: Naslov seminarja===~~		===Ana Scott: Nukleaza, ki povzroči partanatos oziroma od PARP-1 odvisno celično smrt===
	~~Tekst ....~~

	~~'''Uroš Prešern~~: Nukleaza, ki povzroči partanatos oziroma od PARP-1 odvisno celično smrt~~'''~~

	Partanatos je ena izmed vrst celične smrti, ki nastopi zaradi prevelike aktivnosti poli(ADP-riboza) polimeraze 1 (PARP-1) v jedru. Pogost je v primeru možganske kapi, infarkta in nevrodegenerativnih boleznih, zaradi česar bi boljše poznavanje samega procesa omogočilo razvoj novih načinov zdravljenja teh obolenj. V predhodnih raziskavah so ugotovili, da partanatos nastopi, ko molekule poli-ADP-riboze, ki jih PARP-1 sintetizira, preidejo iz jedra v citosol, kjer aktivirajo premestitev indukcijskega faktorja apoptoze (AIF) iz mitohondrijev v jedro. Temu sledi razrez DNA. Nukleaza, ki povzroči razrez DNA, je bila do nedavnega manjkajoči člen v partanatosu. Skupini raziskovalcev je uspelo odkriti, da je iskana nukleaza inhibitorni dejavnik migracije makrofagov (MIF). Pokazali so, da se med partanatosom MIF veže na AIF in se skupaj z njim premesti v jedro, kjer povzroči fragmentacijo DNA. Inhibicija nukleazne aktivnosti MIF se je v modelu možganske kapi pri miših odrazila v 75-odstotnem zmanjšanju volumna prizadetega tkiva, pospešeno pa je bilo tudi okrevanje. Rezultati raziskave odpirajo potencialne možnosti za zdravljenje akutnih in kroničnih nevroloških bolezni, v katerih nastopi partanatos.		Partanatos je ena izmed vrst celične smrti, ki nastopi zaradi prevelike aktivnosti poli(ADP-riboza) polimeraze 1 (PARP-1) v jedru. Pogost je v primeru možganske kapi, infarkta in nevrodegenerativnih boleznih, zaradi česar bi boljše poznavanje samega procesa omogočilo razvoj novih načinov zdravljenja teh obolenj. V predhodnih raziskavah so ugotovili, da partanatos nastopi, ko molekule poli-ADP-riboze, ki jih PARP-1 sintetizira, preidejo iz jedra v citosol, kjer aktivirajo premestitev indukcijskega faktorja apoptoze (AIF) iz mitohondrijev v jedro. Temu sledi razrez DNA. Nukleaza, ki povzroči razrez DNA, je bila do nedavnega manjkajoči člen v partanatosu. Skupini raziskovalcev je uspelo odkriti, da je iskana nukleaza inhibitorni dejavnik migracije makrofagov (MIF). Pokazali so, da se med partanatosom MIF veže na AIF in se skupaj z njim premesti v jedro, kjer povzroči fragmentacijo DNA. Inhibicija nukleazne aktivnosti MIF se je v modelu možganske kapi pri miših odrazila v 75-odstotnem zmanjšanju volumna prizadetega tkiva, pospešeno pa je bilo tudi okrevanje. Rezultati raziskave odpirajo potencialne možnosti za zdravljenje akutnih in kroničnih nevroloških bolezni, v katerih nastopi partanatos.

Brigita Lenarčič: /* Ana Scott: Naslov seminarja */

2019-02-17T08:51:30Z

Ana Scott: Naslov seminarja

Show changes

Karmenmlinar: /* Ana Scott: Naslov seminarja */

2018-05-22T19:49:15Z

Ana Scott: Naslov seminarja

← Older revision		Revision as of 19:49, 22 May 2018
Line 152:		Line 152:

	Nukleozid je purinska ali primidnska baza povezana z ribozo ali deoksiribozo preko N-glikozidne vezi. S vezavo fosfatne skupine na hidroksilno skupino sladkorja nastanejo nukleotidi, ki poleg tega, da gradijo RNA in DNA, imajo še mnoge druge pomembne vloge. Glede na funkcije, ki jih ima RNA, znanstveniki sklepajo, da se je življenje začelo z njenim nastankom oziroma z nastankom njene prednice, saj bi bila ta zmožna samoreplikacije in sinteze proteinov. Sinteza gradnikov RNA (pre-RNA) v prebiotičnem svetu je zato ključnega pomena za začetek življenja. Raziskovalci iz Ludwig-Maximilians Univerzitete v Munchnu so na enostavem način, le s spreminjanjem koncentacije, temperature in pH, sintetizirali adenozin, gvanozin in njune derivate iz prebiotično priznanih spojin (mravljična kislina, ocetna kislina, natrijev nitrat, propandinitril, amidini, nikelj, železo). Vsi nastali nukleozidi so prisotni v vseh živih bitjih, zato lahko sklepamo, da so bili tudi prisotni v skupnem predniku.		Nukleozid je purinska ali primidnska baza povezana z ribozo ali deoksiribozo preko N-glikozidne vezi. S vezavo fosfatne skupine na hidroksilno skupino sladkorja nastanejo nukleotidi, ki poleg tega, da gradijo RNA in DNA, imajo še mnoge druge pomembne vloge. Glede na funkcije, ki jih ima RNA, znanstveniki sklepajo, da se je življenje začelo z njenim nastankom oziroma z nastankom njene prednice, saj bi bila ta zmožna samoreplikacije in sinteze proteinov. Sinteza gradnikov RNA (pre-RNA) v prebiotičnem svetu je zato ključnega pomena za začetek življenja. Raziskovalci iz Ludwig-Maximilians Univerzitete v Munchnu so na enostavem način, le s spreminjanjem koncentacije, temperature in pH, sintetizirali adenozin, gvanozin in njune derivate iz prebiotično priznanih spojin (mravljična kislina, ocetna kislina, natrijev nitrat, propandinitril, amidini, nikelj, železo). Vsi nastali nukleozidi so prisotni v vseh živih bitjih, zato lahko sklepamo, da so bili tudi prisotni v skupnem predniku.

			'''Mlinar Karmen: Učinkovito in vivo zdravljenje ALI s spiralnimi, amfipatičnimi, peptoidnimi posnemalci proteinov v pljučnem surfaktantu'''

			Med vdihom se alveoli razširijo in na njihovi površini se pojavi velika površinska napetost, ki jo zmanjšuje pljučni surfaktant (lipoproteinski kompleks). Pomanjkanje ali disfunkcija pljučnega surfaktanta vodi do akutne poškodbe pljuč (ALI), za katero ni znanega zdravila. Možna je terapija z nadomestnim surfaktantom, a ta pri kliničnih raziskavah ne kaže stalnih rezultatov in je precej draga. Dva izmed ključnih proteinov v pljučnem surfaktantu sta proteina B in C, ki ju je težko sintetizirati v aktivni obliki, zato so raziskovalci razvili njune peptoidne (poli-N-substituirane glicinske) posnemalce pB in pC. V raziskavi so preučili delovanje pB in pC ter njuno sposobnost ublažitve škodljivih fizioloških in biokemijskih odzivov povezanih z ALI. Ugotovili so, da so peptoidno izboljšani surfaktanti enako ali celo bolje učinkoviti pri blaženju stanj povezanih z ALI kot je živalski surfaktant. Najbolje se je izkazal surfaktant s pC, ki je v parih meritvah presegal živalskega. Surfaktant s pB se ni izkazal za preveč učinkovitega in je v povprečju imel le nekoliko boljše rezultate kot negativna kontrola. Za precej uspešnega pa se je izkazal tudi surfaktant z obema posnemalcema (pB in pC). Poleg tega pa je zdravljenje s peptoidno izboljšanimi surfaktanti v primerjavi z živalskimi cenovno ugodnejše, omogoča načrtovano zdravljenje, izogne se imunskemu odzivu ipd. Raziskava kaže, da imajo peptoidno izboljšani surfaktanti velik potencial, da postanejo uporaben biomaterial za zdravljenje ALI.

Lara Hrvatin: /* Ana Scott: Naslov seminarja */

2018-05-22T19:14:14Z

Ana Scott: Naslov seminarja

← Older revision		Revision as of 19:14, 22 May 2018
Line 148:		Line 148:

	Interakcije protein-protein (PPI) so pogoste in lahko so tarča raznih zdravil. Pomembni zaviralci PPI so ribosomsko sintetizirani in posttranslacijsko modificirani peptidi, med katere uvrščamo tudi lantipeptide, za katere so značilne tioeterske vezi, ki vodijo do ciklične oblike. V študiji so raziskovalci s pomočjo tehnologije rekombinantne DNA sintetizirali značilne peptide, ki jih je lantipeptid sintetaza (ProcM) dehidrirala in ciklizirala do nastanka dvocikličnih lantipeptidov. Med njimi so iskali takšne, ki bi lahko inhibirali interakcijo med p6 (protein virusa HIV) in UEV (ubikvitin E2 domena človeškega proteina TSG101). Z bakterijskim reverznim dvohibridnim sistemom so odkrili lantipeptid XY3-3, ki je deloval kot specifični inhibitor, zato so preverili njegovo delovanje z merjenjem IC50. Z odstranitvijo vodilnega zaporedja peptida so dobili boljše rezultate, torej k inhibiciji najbolj prispeva protein sredice, prav tako pa je pomembno pravilno zaporedje aminokislin. S poskusi in vivo so določilo mejo citotoksičnosti in dokazali, da lahko XY3-3-Tat inhibira tudi virusno brstenje. Raziskovalcem je tako uspelo ustvariti knjižnico dvocikličnih lantipeptidov in spodbuditi k nadaljnjemu raziskovanju njihove biološke aktivnosti (predvsem inhibicija PPI).		Interakcije protein-protein (PPI) so pogoste in lahko so tarča raznih zdravil. Pomembni zaviralci PPI so ribosomsko sintetizirani in posttranslacijsko modificirani peptidi, med katere uvrščamo tudi lantipeptide, za katere so značilne tioeterske vezi, ki vodijo do ciklične oblike. V študiji so raziskovalci s pomočjo tehnologije rekombinantne DNA sintetizirali značilne peptide, ki jih je lantipeptid sintetaza (ProcM) dehidrirala in ciklizirala do nastanka dvocikličnih lantipeptidov. Med njimi so iskali takšne, ki bi lahko inhibirali interakcijo med p6 (protein virusa HIV) in UEV (ubikvitin E2 domena človeškega proteina TSG101). Z bakterijskim reverznim dvohibridnim sistemom so odkrili lantipeptid XY3-3, ki je deloval kot specifični inhibitor, zato so preverili njegovo delovanje z merjenjem IC50. Z odstranitvijo vodilnega zaporedja peptida so dobili boljše rezultate, torej k inhibiciji najbolj prispeva protein sredice, prav tako pa je pomembno pravilno zaporedje aminokislin. S poskusi in vivo so določilo mejo citotoksičnosti in dokazali, da lahko XY3-3-Tat inhibira tudi virusno brstenje. Raziskovalcem je tako uspelo ustvariti knjižnico dvocikličnih lantipeptidov in spodbuditi k nadaljnjemu raziskovanju njihove biološke aktivnosti (predvsem inhibicija PPI).

			'''Lara Hrvatin: Nihanje koncentracije, temperature in ph omogoča prebiotično sintezo nukleozidov'''

			Nukleozid je purinska ali primidnska baza povezana z ribozo ali deoksiribozo preko N-glikozidne vezi. S vezavo fosfatne skupine na hidroksilno skupino sladkorja nastanejo nukleotidi, ki poleg tega, da gradijo RNA in DNA, imajo še mnoge druge pomembne vloge. Glede na funkcije, ki jih ima RNA, znanstveniki sklepajo, da se je življenje začelo z njenim nastankom oziroma z nastankom njene prednice, saj bi bila ta zmožna samoreplikacije in sinteze proteinov. Sinteza gradnikov RNA (pre-RNA) v prebiotičnem svetu je zato ključnega pomena za začetek življenja. Raziskovalci iz Ludwig-Maximilians Univerzitete v Munchnu so na enostavem način, le s spreminjanjem koncentacije, temperature in pH, sintetizirali adenozin, gvanozin in njune derivate iz prebiotično priznanih spojin (mravljična kislina, ocetna kislina, natrijev nitrat, propandinitril, amidini, nikelj, železo). Vsi nastali nukleozidi so prisotni v vseh živih bitjih, zato lahko sklepamo, da so bili tudi prisotni v skupnem predniku.

KlementinaP: /* Klementina Polanec: Knjižnica lantipeptidov v pomoč pri iskanju inhibitorja interakcije protein-protein */

2018-05-22T15:21:16Z

Klementina Polanec: Knjižnica lantipeptidov v pomoč pri iskanju inhibitorja interakcije protein-protein

← Older revision		Revision as of 15:21, 22 May 2018
Line 144:		Line 144:

	Celice Treg igrajo pomembno vlogo pri regulaciji imunskega sistema in preventivi proti avtoimunimi boleznimi. Na različne načine inhibirajo delovanje drugih celic T, pogosto z izločanjem snovi, ki preprečijo izražanje citokinov – signalnih molekul. Z inhibicijo izražanja citokinov pa onemogočijo proliferacijo in diferenciacijo drugih limfocitov ter aktivacijo makrofagov. V preteklih letih je bilo narejenih že veliko študij o celicah Treg , vendar pa do sedaj ni bilo znano, kaj povzroči imunosupresivnost Treg celic v tumorskem mikrookolju. V tumorju postanejo celice Treg izredno imunosupresivne kljub prisotnosti antigenov, ki se izražajo specifično pri tumorjih. Raziskovalci iz Univerze v Michiganu so ugotovili, da so celice Treg v tumorskem okolju zelo apoptotične. Na apoptotičnost celic Treg pa vpliva velika koncentracija ROS. Apoptotične celice Treg so celo boljši zaviralci imunskega odziva kot žive celice Treg. Vzrok za imunosupresijo je proizvodnja in sproščanje ATP iz celice in nato pretvorba tega s pomočjo membranskih proteinov CD39 in CD73 v adenozin. Adenozin pa preko receptorja A2A zavira izražanje citokinov v T-celicah. Apoptotične celice Treg lahko ravno na ta način zmanjšajo efektivnost imunoterapije z blokado PD-L1.		Celice Treg igrajo pomembno vlogo pri regulaciji imunskega sistema in preventivi proti avtoimunimi boleznimi. Na različne načine inhibirajo delovanje drugih celic T, pogosto z izločanjem snovi, ki preprečijo izražanje citokinov – signalnih molekul. Z inhibicijo izražanja citokinov pa onemogočijo proliferacijo in diferenciacijo drugih limfocitov ter aktivacijo makrofagov. V preteklih letih je bilo narejenih že veliko študij o celicah Treg , vendar pa do sedaj ni bilo znano, kaj povzroči imunosupresivnost Treg celic v tumorskem mikrookolju. V tumorju postanejo celice Treg izredno imunosupresivne kljub prisotnosti antigenov, ki se izražajo specifično pri tumorjih. Raziskovalci iz Univerze v Michiganu so ugotovili, da so celice Treg v tumorskem okolju zelo apoptotične. Na apoptotičnost celic Treg pa vpliva velika koncentracija ROS. Apoptotične celice Treg so celo boljši zaviralci imunskega odziva kot žive celice Treg. Vzrok za imunosupresijo je proizvodnja in sproščanje ATP iz celice in nato pretvorba tega s pomočjo membranskih proteinov CD39 in CD73 v adenozin. Adenozin pa preko receptorja A2A zavira izražanje citokinov v T-celicah. Apoptotične celice Treg lahko ravno na ta način zmanjšajo efektivnost imunoterapije z blokado PD-L1.

			'''Klementina Polanec: Knjižnica lantipeptidov v pomoč pri iskanju inhibitorja interakcije protein-protein'''

			Interakcije protein-protein (PPI) so pogoste in lahko so tarča raznih zdravil. Pomembni zaviralci PPI so ribosomsko sintetizirani in posttranslacijsko modificirani peptidi, med katere uvrščamo tudi lantipeptide, za katere so značilne tioeterske vezi, ki vodijo do ciklične oblike. V študiji so raziskovalci s pomočjo tehnologije rekombinantne DNA sintetizirali značilne peptide, ki jih je lantipeptid sintetaza (ProcM) dehidrirala in ciklizirala do nastanka dvocikličnih lantipeptidov. Med njimi so iskali takšne, ki bi lahko inhibirali interakcijo med p6 (protein virusa HIV) in UEV (ubikvitin E2 domena človeškega proteina TSG101). Z bakterijskim reverznim dvohibridnim sistemom so odkrili lantipeptid XY3-3, ki je deloval kot specifični inhibitor, zato so preverili njegovo delovanje z merjenjem IC50. Z odstranitvijo vodilnega zaporedja peptida so dobili boljše rezultate, torej k inhibiciji najbolj prispeva protein sredice, prav tako pa je pomembno pravilno zaporedje aminokislin. S poskusi in vivo so določilo mejo citotoksičnosti in dokazali, da lahko XY3-3-Tat inhibira tudi virusno brstenje. Raziskovalcem je tako uspelo ustvariti knjižnico dvocikličnih lantipeptidov in spodbuditi k nadaljnjemu raziskovanju njihove biološke aktivnosti (predvsem inhibicija PPI).

Nika Bostic: /* Ana Scott: Naslov seminarja */

2018-05-15T23:12:18Z

Ana Scott: Naslov seminarja

← Older revision		Revision as of 23:12, 15 May 2018
Line 143:		Line 143:
	'''Nika Boštic: Oksidativni stres kontrolira apoptozo regulatornih T-celic in njihovo zaviralno aktivnost ter odpornost na blokado PD-L1 v tumorjih'''		'''Nika Boštic: Oksidativni stres kontrolira apoptozo regulatornih T-celic in njihovo zaviralno aktivnost ter odpornost na blokado PD-L1 v tumorjih'''

	Celice Treg igrajo pomembno vlogo pri regulaciji imunskega sistema in preventivi proti avtoimunimi boleznimi. Na različne načine inhibirajo delovanje drugih celic T, pogosto z izločanjem snovi, ki preprečijo izražanje citokinov – signalnih molekul~~, ki spodbujajo~~ proliferacijo in diferenciacijo drugih limfocitov ter ~~aktivirajo makrofage~~. V mikrookolju ~~raka pa~~ postanejo celice Treg izredno imunosupresivne kljub prisotnosti antigenov, ki se izražajo specifično pri tumorjih. Raziskovalci iz Univerze v Michiganu so ugotovili, da so celice Treg v tumorskem okolju zelo apoptotične. Na apoptotičnost celic Treg ~~v tumorju~~ pa vpliva velika koncentracija ROS. Apoptotične celice Treg so celo boljši zaviralci imunskega odziva kot žive celice Treg. Vzrok za imunosupresijo pa je proizvodnja in sproščanje ATP iz celice in nato pretvorba tega v adenozin. Adenozin pa preko receptorja A2A zavira izražanje citokinov v T-celicah. Apoptotične celice Treg lahko ravno na ta način zmanjšajo efektivnost imunoterapije z blokado PD-L1.		Celice Treg igrajo pomembno vlogo pri regulaciji imunskega sistema in preventivi proti avtoimunimi boleznimi. Na različne načine inhibirajo delovanje drugih celic T, pogosto z izločanjem snovi, ki preprečijo izražanje citokinov – signalnih molekul. Z inhibicijo izražanja citokinov pa onemogočijo proliferacijo in diferenciacijo drugih limfocitov ter aktivacijo makrofagov. V preteklih letih je bilo narejenih že veliko študij o celicah Treg , vendar pa do sedaj ni bilo znano, kaj povzroči imunosupresivnost Treg celic v tumorskem mikrookolju. V tumorju postanejo celice Treg izredno imunosupresivne kljub prisotnosti antigenov, ki se izražajo specifično pri tumorjih. Raziskovalci iz Univerze v Michiganu so ugotovili, da so celice Treg v tumorskem okolju zelo apoptotične. Na apoptotičnost celic Treg pa vpliva velika koncentracija ROS. Apoptotične celice Treg so celo boljši zaviralci imunskega odziva kot žive celice Treg. Vzrok za imunosupresijo je proizvodnja in sproščanje ATP iz celice in nato pretvorba tega s pomočjo membranskih proteinov CD39 in CD73 v adenozin. Adenozin pa preko receptorja A2A zavira izražanje citokinov v T-celicah. Apoptotične celice Treg lahko ravno na ta način zmanjšajo efektivnost imunoterapije z blokado PD-L1.