Virusi, ki jih uporabljamo pri genskem zdravljenju - Revision history

Uroš Prešeren: /* Tkivna specifičnost */

2018-05-13T19:25:38Z

Tkivna specifičnost

← Older revision		Revision as of 19:25, 13 May 2018
Line 21:		Line 21:
	Zahtevnejši del zdravljenja z Ad-vektorji je varna dostava do željenega tkiva. Adenovirusi se glede na serotip vežejo na različne receptorje epitelnih celic, ki se izražajo precej tkivno nespecifično. Interagirajo tudi s koagulacijskim faktorjem X, ki povzroči vezavo vektorja na hepatocite – le-te prestrežejo kar 80 % virusnih delcev iz sistemskega obtoka.		Zahtevnejši del zdravljenja z Ad-vektorji je varna dostava do željenega tkiva. Adenovirusi se glede na serotip vežejo na različne receptorje epitelnih celic, ki se izražajo precej tkivno nespecifično. Interagirajo tudi s koagulacijskim faktorjem X, ki povzroči vezavo vektorja na hepatocite – le-te prestrežejo kar 80 % virusnih delcev iz sistemskega obtoka.

	Učinkovitejše usmerjanje je moč doseči z modifikacijami proteinov kapside, npr. z genetsko zamenjavo domen, ključnih za interakcije z receptorjem. Najprimernejša je uporaba homolognih domen serotipov iste družine, saj večja sorodnost pomeni manjše tveganje za porušitev stabilnosti kapside. Specifični ligandi so lahko vgrajeni tudi v prokariontske viruse, katerih stopnja transdukcije sesalskih celic je sicer nizka.		Učinkovitejše usmerjanje je moč doseči z modifikacijami proteinov kapside, npr. z genetsko zamenjavo domen ključnih za interakcije z receptorjem. Najprimernejša je uporaba homolognih domen serotipov iste družine, saj večja sorodnost pomeni manjše tveganje za porušitev stabilnosti kapside. Specifični ligandi so lahko vgrajeni tudi v prokariontske viruse, katerih stopnja transdukcije sesalskih celic je sicer nizka.

	Uporaba nekovalentno vezanih adapterjev omogoča modifikacijo virusnih proteinov, katerih struktura ni natančno znana. Na eni strani se adapter veže na ključno mesto virusnega proteina, na drugi strani pa na izbrani tkivno specifičen receptor. Ker obstaja nevarnost disociacije adapterja, je ta način uporaben za predklinične raziskave.		Uporaba nekovalentno vezanih adapterjev omogoča modifikacijo virusnih proteinov, katerih struktura ni natančno znana. Na eni strani se adapter veže na ključno mesto virusnega proteina, na drugi strani pa na izbrani tkivno specifičen receptor. Ker obstaja nevarnost disociacije adapterja, je ta način uporaben za predklinične raziskave.

Uroš Prešeren: /* Priprava vektorjev */

2018-05-13T19:07:32Z

Priprava vektorjev

← Older revision		Revision as of 19:07, 13 May 2018
Line 11:		Line 11:
	=== Priprava vektorjev ===		=== Priprava vektorjev ===

	Adenovirusni genom vsebuje ~~ti.~~ zgodnje (E, ''early'') in pozne gene. Najprej se prepiše regija E1, ki kodira za dva nujno potrebna proteina za virusno razmnoževanje: E1A, ki spodbuja prepis ostalih genov zgodnje faze, in E1B, ki zavira p53 in s tem preprečuje sprožitev apoptoze, preden bi nastali virioni. V odsotnosti genov E1 se virus ne more razmnoževati, kar omogoča konstrukcijo varnih vektorjev za gensko zdravljenje. Priprava konstruktov poteka v celični liniji, katere genom regijo E1 vsebuje (npr. HEK293).		Adenovirusni genom vsebuje tako imenovane zgodnje (E, ''early'') in pozne gene. Najprej se prepiše regija E1, ki kodira za dva nujno potrebna proteina za virusno razmnoževanje: E1A, ki spodbuja prepis ostalih genov zgodnje faze, in E1B, ki zavira p53 in s tem preprečuje sprožitev apoptoze, preden bi nastali virioni. V odsotnosti genov E1 se virus ne more razmnoževati, kar omogoča konstrukcijo varnih vektorjev za gensko zdravljenje. Priprava konstruktov poteka v celični liniji, katere genom regijo E1 vsebuje (npr. HEK293).

	Prva generacija Ad-vektorjev je v izogib imunogenosti vsebovala še delecijo regije E3 (ki za replikacijo sicer ni obvezna); vključiti je bilo mogoče do 8,2 kb DNA. Ker je prepis ostalih virusnih proteinov v manjši meri vseeno možen, vektorji zaradi proženja imunskega odziva niso bili učinkoviti. Druga generacija Ad-vektorjev vsebuje dodatno delecijo E2 ali E4. Insercijska kapaciteta znaša do 14 kb.		Prva generacija Ad-vektorjev je v izogib imunogenosti vsebovala še delecijo regije E3 (ki za replikacijo sicer ni obvezna); vključiti je bilo mogoče do 8,2 kb DNA. Ker je prepis ostalih virusnih proteinov v manjši meri vseeno možen, vektorji zaradi proženja imunskega odziva niso bili učinkoviti. Druga generacija Ad-vektorjev vsebuje dodatno delecijo E2 ali E4. Insercijska kapaciteta znaša do 14 kb.

Uroš Prešeren: /* Idealen virusni vektor */

2018-05-13T19:06:31Z

Idealen virusni vektor

← Older revision		Revision as of 19:06, 13 May 2018
Line 3:		Line 3:

	== Idealen virusni vektor ==		== Idealen virusni vektor ==
	Idealen virusni vektor naj bi omogočal možnost prenosa čim večjega odseka DNA, pri čemer bi bila stopnja transdukcije čim višja, zaželena je tudi selektivnost, ki bi omogočala transdukcijo le določenega tipa celic. Za dolgoročno uspešnost zdravljenja je potrebno, da se vstavljeni gen izraža v zadostni meri tudi več mesecev ali let po transdukciji. Virusni vektor ne sme sprožiti imunskega odziva ter ne sme biti zmožen virusne replikacije znotraj organizma. Ena izmed nevarnosti, ki se ji želimo izogniti, je tudi insercijska mutageneza, ki je posledica integracije virusne DNA v gostiteljski genom in lahko vodi v pretirano proliferacijo celic. Ker v naravi ne obstaja virus, ki bi zadostil vsem ~~tem~~ zahtevam, je potrebno uporabiti ~~primerne že poznane~~ viruse in jih modificirati do te mere, da bodo ustrezali zahtevanim kriterijem. Pri tem se najpogosteje uporabljajo adenovirusi, AAV (''adeno associated viruses''), gamaretrovirusi, lentivirusi in herpesvirusi.		Idealen virusni vektor naj bi omogočal možnost prenosa čim večjega odseka DNA, pri čemer bi bila stopnja transdukcije čim višja, zaželena je tudi selektivnost, ki bi omogočala transdukcijo le določenega tipa celic. Za dolgoročno uspešnost zdravljenja je potrebno, da se vstavljeni gen izraža v zadostni meri tudi več mesecev ali let po transdukciji. Virusni vektor ne sme sprožiti imunskega odziva ter ne sme biti zmožen virusne replikacije znotraj organizma. Ena izmed nevarnosti, ki se ji želimo izogniti, je tudi insercijska mutageneza, ki je posledica integracije virusne DNA v gostiteljski genom in lahko vodi v pretirano proliferacijo celic. Ker v naravi ne obstaja virus, ki bi zadostil vsem navedenim zahtevam, je potrebno uporabiti čim primernejše viruse in jih modificirati do te mere, da bodo ustrezali zahtevanim kriterijem. Pri tem se najpogosteje uporabljajo adenovirusi, AAV (''adeno associated viruses''), gamaretrovirusi, lentivirusi in herpesvirusi.

	== Adenovirusni vektorji ==		== Adenovirusni vektorji ==

Uroš Prešeren: /* Idealen virusni vektor */

2018-05-13T19:04:26Z

Idealen virusni vektor

← Older revision		Revision as of 19:04, 13 May 2018
Line 3:		Line 3:

	== Idealen virusni vektor ==		== Idealen virusni vektor ==
	Idealen virusni vektor naj bi omogočal možnost prenosa čim večjega odseka DNA, pri čemer bi bila stopnja transdukcije čim višja, zaželena je tudi selektivnost, ki bi omogočala transdukcijo le določenega tipa celic. Za dolgoročno uspešnost zdravljenja je potrebno, da se vstavljeni gen izraža v zadostni meri tudi več mesecev ali let po transdukciji. Virusni vektor ne sme sprožiti imunskega odziva ter ne sme biti zmožen virusne replikacije znotraj organizma. Ena izmed nevarnosti, ki se je želimo izogniti, je tudi insercijska mutageneza, ki je posledica integracije virusne DNA v gostiteljski genom in lahko vodi v pretirano proliferacijo celic. Ker v naravi ne obstaja virus, ki bi zadostil vsem tem zahtevam, je potrebno uporabiti primerne že poznane viruse in jih modificirati do te mere, da bodo ustrezali zahtevanim kriterijem. Pri tem se najpogosteje uporabljajo adenovirusi, AAV (''adeno associated viruses''), gamaretrovirusi, lentivirusi in herpesvirusi.		Idealen virusni vektor naj bi omogočal možnost prenosa čim večjega odseka DNA, pri čemer bi bila stopnja transdukcije čim višja, zaželena je tudi selektivnost, ki bi omogočala transdukcijo le določenega tipa celic. Za dolgoročno uspešnost zdravljenja je potrebno, da se vstavljeni gen izraža v zadostni meri tudi več mesecev ali let po transdukciji. Virusni vektor ne sme sprožiti imunskega odziva ter ne sme biti zmožen virusne replikacije znotraj organizma. Ena izmed nevarnosti, ki se ji želimo izogniti, je tudi insercijska mutageneza, ki je posledica integracije virusne DNA v gostiteljski genom in lahko vodi v pretirano proliferacijo celic. Ker v naravi ne obstaja virus, ki bi zadostil vsem tem zahtevam, je potrebno uporabiti primerne že poznane viruse in jih modificirati do te mere, da bodo ustrezali zahtevanim kriterijem. Pri tem se najpogosteje uporabljajo adenovirusi, AAV (''adeno associated viruses''), gamaretrovirusi, lentivirusi in herpesvirusi.

	== Adenovirusni vektorji ==		== Adenovirusni vektorji ==

Uroš Prešeren: /* Idealen virusni vektor */

2018-05-13T19:03:34Z

Idealen virusni vektor

← Older revision		Revision as of 19:03, 13 May 2018
Line 3:		Line 3:

	== Idealen virusni vektor ==		== Idealen virusni vektor ==
	Idealen virusni vektor naj bi omogočal možnost prenosa čim večjega odseka DNA, pri čemer bi bila stopnja transdukcije čim višja, zaželena je tudi selektivnost ~~za določen tip~~ celic. Za ~~dolgotrajno~~ uspešnost zdravljenja je potrebno, da se vstavljeni gen izraža v zadostni meri tudi več let po transdukciji. ~~Za zagotovitev varnega genskega zdravljenja virusni~~ vektor ne sme sprožiti imunskega odziva ter ne sme biti zmožen virusne replikacije. Ena izmed nevarnosti je tudi insercijska mutageneza, ki je posledica integracije virusne DNA v gostiteljski genom in lahko vodi v pretirano proliferacijo celic. Ker v naravi ne obstaja virus, ki bi zadostil vsem tem zahtevam, je potrebno ~~obstoječe~~ viruse modificirati do te mere, da bodo ustrezali zahtevanim kriterijem. Pri tem se najpogosteje uporabljajo adenovirusi, AAV (''adeno associated viruses''), gamaretrovirusi, lentivirusi in herpesvirusi.		Idealen virusni vektor naj bi omogočal možnost prenosa čim večjega odseka DNA, pri čemer bi bila stopnja transdukcije čim višja, zaželena je tudi selektivnost, ki bi omogočala transdukcijo le določenega tipa celic. Za dolgoročno uspešnost zdravljenja je potrebno, da se vstavljeni gen izraža v zadostni meri tudi več mesecev ali let po transdukciji. Virusni vektor ne sme sprožiti imunskega odziva ter ne sme biti zmožen virusne replikacije znotraj organizma. Ena izmed nevarnosti, ki se je želimo izogniti, je tudi insercijska mutageneza, ki je posledica integracije virusne DNA v gostiteljski genom in lahko vodi v pretirano proliferacijo celic. Ker v naravi ne obstaja virus, ki bi zadostil vsem tem zahtevam, je potrebno uporabiti primerne že poznane viruse in jih modificirati do te mere, da bodo ustrezali zahtevanim kriterijem. Pri tem se najpogosteje uporabljajo adenovirusi, AAV (''adeno associated viruses''), gamaretrovirusi, lentivirusi in herpesvirusi.

	== Adenovirusni vektorji ==		== Adenovirusni vektorji ==

Uroš Prešeren: /* Gensko zdravljenje */

2018-05-13T18:56:22Z

Gensko zdravljenje

← Older revision		Revision as of 18:56, 13 May 2018
Line 1:		Line 1:
	== Gensko zdravljenje ==		== Gensko zdravljenje ==
	Gensko zdravljenje je metoda, pri kateri z vnosom dednega materiala v celico uravnavamo ali modificiramo ekspresijo genov z namenom zdravljenja različnih bolzeni. Glavni področji, kjer se gensko zdravljenje lahko aplicira, sta zdravljenje bolezni, ki so posledica genskih okvar, in zdravljenje rakavih obolenj. Gensko zdravljenje je tesno povezano z uporabo virusnih vektorjev ~~zaradi njihove zmožnosti~~ vstopa in vnosa dednega materiala v gostiteljsko celico. Možna sta dva načina vnosa virusnih vektorjev v celico, to sta ''in vivo'' ter ''ex vivo''. Pri metodi ''in vivo'' virusne vektorje dovedemo ~~lokalo~~ ali preko sistemske cirkulacije, pri metodi ''ex vivo'' pa celice, ki jih želimo transducirati, izoliramo in jih po transdukciji vstavimo nazaj v organizem.		Gensko zdravljenje je metoda, pri kateri z vnosom dednega materiala v celico uravnavamo ali modificiramo ekspresijo genov z namenom zdravljenja različnih bolzeni. Glavni področji, kjer se gensko zdravljenje lahko aplicira, sta zdravljenje bolezni, ki so posledica genskih okvar, in zdravljenje rakavih obolenj. Gensko zdravljenje je tesno povezano z uporabo virusnih vektorjev, saj izkorišča njihovo sposobnost vstopa in vnosa dednega materiala v gostiteljsko celico. Možna sta dva načina vnosa virusnih vektorjev v celico, to sta ''in vivo'' ter ''ex vivo''. Pri metodi ''in vivo'' virusne vektorje dovedemo v organizem lokalno ali preko sistemske cirkulacije, pri metodi ''ex vivo'' pa celice, ki jih želimo transducirati, izoliramo in jih po transdukciji vstavimo nazaj v organizem.

	== Idealen virusni vektor ==		== Idealen virusni vektor ==

Uroš Prešeren: /* Gensko zdravljenje */

2018-05-13T16:49:45Z

Gensko zdravljenje

← Older revision		Revision as of 16:49, 13 May 2018
Line 1:		Line 1:
	== Gensko zdravljenje ==		== Gensko zdravljenje ==
	Gensko zdravljenje je metoda, pri kateri z vnosom dednega materiala v celico uravnavamo ali modificiramo ekspresijo genov. Glavni področji, kjer se gensko zdravljenje lahko aplicira, sta zdravljenje bolezni, ki so posledica genskih okvar, in zdravljenje rakavih obolenj. Gensko zdravljenje je tesno povezano z uporabo virusnih vektorjev zaradi njihove zmožnosti vstopa in vnosa dednega materiala v gostiteljsko celico. Možna sta dva načina vnosa virusnih vektorjev v celico, to sta ''in vivo'' ter ''ex vivo''. Pri metodi ''in vivo'' virusne vektorje dovedemo lokalo ali preko sistemske cirkulacije, pri metodi ''ex vivo'' pa celice, ki jih želimo transducirati, izoliramo in jih po transdukciji vstavimo nazaj v organizem.		Gensko zdravljenje je metoda, pri kateri z vnosom dednega materiala v celico uravnavamo ali modificiramo ekspresijo genov z namenom zdravljenja različnih bolzeni. Glavni področji, kjer se gensko zdravljenje lahko aplicira, sta zdravljenje bolezni, ki so posledica genskih okvar, in zdravljenje rakavih obolenj. Gensko zdravljenje je tesno povezano z uporabo virusnih vektorjev zaradi njihove zmožnosti vstopa in vnosa dednega materiala v gostiteljsko celico. Možna sta dva načina vnosa virusnih vektorjev v celico, to sta ''in vivo'' ter ''ex vivo''. Pri metodi ''in vivo'' virusne vektorje dovedemo lokalo ali preko sistemske cirkulacije, pri metodi ''ex vivo'' pa celice, ki jih želimo transducirati, izoliramo in jih po transdukciji vstavimo nazaj v organizem.

	== Idealen virusni vektor ==		== Idealen virusni vektor ==

Uroš Prešeren: /* Gensko zdravljenje */

2018-05-13T16:48:41Z

Gensko zdravljenje

← Older revision		Revision as of 16:48, 13 May 2018
Line 1:		Line 1:
	== Gensko zdravljenje ==		== Gensko zdravljenje ==
	Gensko zdravljenje je metoda, pri kateri z vnosom dednega materiala v celico uravnavamo ali modificiramo ~~ekspresije~~ genov. Glavni področji, kjer se gensko zdravljenje lahko aplicira, sta zdravljenje bolezni, ki so posledica genskih okvar, in zdravljenje rakavih obolenj. Gensko zdravljenje je tesno povezano z uporabo virusnih vektorjev zaradi njihove zmožnosti vstopa in vnosa dednega materiala v gostiteljsko celico. Možna sta dva načina vnosa virusnih vektorjev v celico, to sta ''in vivo'' ter ''ex vivo''. Pri metodi ''in vivo'' virusne vektorje dovedemo lokalo ali preko sistemske cirkulacije, pri metodi ''ex vivo'' pa celice, ki jih želimo transducirati, izoliramo in jih po transdukciji vstavimo nazaj v organizem.		Gensko zdravljenje je metoda, pri kateri z vnosom dednega materiala v celico uravnavamo ali modificiramo ekspresijo genov. Glavni področji, kjer se gensko zdravljenje lahko aplicira, sta zdravljenje bolezni, ki so posledica genskih okvar, in zdravljenje rakavih obolenj. Gensko zdravljenje je tesno povezano z uporabo virusnih vektorjev zaradi njihove zmožnosti vstopa in vnosa dednega materiala v gostiteljsko celico. Možna sta dva načina vnosa virusnih vektorjev v celico, to sta ''in vivo'' ter ''ex vivo''. Pri metodi ''in vivo'' virusne vektorje dovedemo lokalo ali preko sistemske cirkulacije, pri metodi ''ex vivo'' pa celice, ki jih želimo transducirati, izoliramo in jih po transdukciji vstavimo nazaj v organizem.

	== Idealen virusni vektor ==		== Idealen virusni vektor ==

Andreja Habič: /* Adenovirusni vektorji */

2018-05-13T16:44:56Z

Adenovirusni vektorji

← Older revision		Revision as of 16:44, 13 May 2018
Line 23:		Line 23:
	Učinkovitejše usmerjanje je moč doseči z modifikacijami proteinov kapside, npr. z genetsko zamenjavo domen, ključnih za interakcije z receptorjem. Najprimernejša je uporaba homolognih domen serotipov iste družine, saj večja sorodnost pomeni manjše tveganje za porušitev stabilnosti kapside. Specifični ligandi so lahko vgrajeni tudi v prokariontske viruse, katerih stopnja transdukcije sesalskih celic je sicer nizka.		Učinkovitejše usmerjanje je moč doseči z modifikacijami proteinov kapside, npr. z genetsko zamenjavo domen, ključnih za interakcije z receptorjem. Najprimernejša je uporaba homolognih domen serotipov iste družine, saj večja sorodnost pomeni manjše tveganje za porušitev stabilnosti kapside. Specifični ligandi so lahko vgrajeni tudi v prokariontske viruse, katerih stopnja transdukcije sesalskih celic je sicer nizka.

	Uporaba nekovalentno vezanih adapterjev omogoča modifikacijo ~~virusov~~, katerih struktura ni natančno znana. Na eni strani se adapter veže na ključno mesto virusnega proteina, na drugi strani pa na izbrani tkivno specifičen receptor. Ker obstaja nevarnost disociacije adapterja, je ta način uporaben za predklinične raziskave.		Uporaba nekovalentno vezanih adapterjev omogoča modifikacijo virusnih proteinov, katerih struktura ni natančno znana. Na eni strani se adapter veže na ključno mesto virusnega proteina, na drugi strani pa na izbrani tkivno specifičen receptor. Ker obstaja nevarnost disociacije adapterja, je ta način uporaben za predklinične raziskave.

	Bolj varna je kovalentna vezava adapterjev, npr. polietilenglikolnih (PEG) polimerov z vezanim ligandom. Plašč iz PEG deluje tudi kot zaščita pred celicami imunskega sistema in preprečuje vezavo vektorja na hepatocite.		Bolj varna je kovalentna vezava adapterjev, npr. polietilenglikolnih (PEG) polimerov z vezanim ligandom. Plašč iz PEG deluje tudi kot zaščita pred celicami imunskega sistema in preprečuje vezavo vektorja na hepatocite.

Uroš Prešeren at 15:50, 13 May 2018

2018-05-13T15:50:08Z

← Older revision		Revision as of 15:50, 13 May 2018
Line 3:		Line 3:

	== Idealen virusni vektor ==		== Idealen virusni vektor ==
	Idealen virusni vektor naj bi omogočal možnost prenosa čim večjega odseka DNA, pri čemer bi bila stopnja transdukcije čim višja, zaželena je tudi selektivnost za določen tip celic. Za dolgotrajno uspešnost zdravljenja je potrebno, da se vstavljeni gen izraža v zadostni meri tudi več let po transdukciji. Za zagotovitev varnega genskega zdravljenja virusni vektor ne sme sprožiti imunskega odziva ter ne sme biti zmožen virusne replikacije. Ena izmed nevarnosti je tudi insercijska mutageneza, ki je posledica integracije virusne DNA v gostiteljski genom in lahko vodi v pretirano proliferacijo celic. Ker v naravi ne obstaja virus, ki bi zadostil vsem tem zahtevam, je potrebno obstoječe viruse modificirati do te mere, da bodo ustrezali zahtevanim kriterijem. Pri tem se najpogosteje uporabljajo adenovirusi, AAV (adeno associated viruses), gamaretrovirusi, lentivirusi in herpesvirusi.		Idealen virusni vektor naj bi omogočal možnost prenosa čim večjega odseka DNA, pri čemer bi bila stopnja transdukcije čim višja, zaželena je tudi selektivnost za določen tip celic. Za dolgotrajno uspešnost zdravljenja je potrebno, da se vstavljeni gen izraža v zadostni meri tudi več let po transdukciji. Za zagotovitev varnega genskega zdravljenja virusni vektor ne sme sprožiti imunskega odziva ter ne sme biti zmožen virusne replikacije. Ena izmed nevarnosti je tudi insercijska mutageneza, ki je posledica integracije virusne DNA v gostiteljski genom in lahko vodi v pretirano proliferacijo celic. Ker v naravi ne obstaja virus, ki bi zadostil vsem tem zahtevam, je potrebno obstoječe viruse modificirati do te mere, da bodo ustrezali zahtevanim kriterijem. Pri tem se najpogosteje uporabljajo adenovirusi, AAV (''adeno associated viruses''), gamaretrovirusi, lentivirusi in herpesvirusi.

	== Adenovirusni vektorji ==		== Adenovirusni vektorji ==
Line 43:		Line 43:

	== Retrovirusni in lentivirusni vektorji ==		== Retrovirusni in lentivirusni vektorji ==
	[[Retrovirusi]] se od AdV in AAV ločijo po tem, da je njihov genom v obliki molekule RNA, poleg tega pa so virioni obdani z lipidno ovojnico. Zmožnost vgradnje virusne DNA v gostiteljski genom daje retrovirusom velik potencial za uporabo v genskem zdravljenju. Integracija gena v genom omogoča, da se tudi ta med celično delitvijo podvoji, zaradi česar so retrovirusni vektorji primerni za transdukcijo delečih se celic (npr. hematopoetske celice). Ostale prednosti so nizka imunogenost, širok celični tropizem in zmožnost vnosa gena velikosti 8–9 kb. Ker regija LTR (long terminal repeat) virusnega genoma vsebuje močan ojačevalec in promotor, lahko v primeru, da se virusna DNA integrira v bližini protoonkogenov, pride do nekontrolirane proliferacije celic. To je tudi glavna pomanjkljivost retrovirusnih vektorjev, ki močno omejuje njihovo uporabo v medicini.		[[Retrovirusi]] se od AdV in AAV ločijo po tem, da je njihov genom v obliki molekule RNA, poleg tega pa so virioni obdani z lipidno ovojnico. Zmožnost vgradnje virusne DNA v gostiteljski genom daje retrovirusom velik potencial za uporabo v genskem zdravljenju. Integracija gena v genom omogoča, da se tudi ta med celično delitvijo podvoji, zaradi česar so retrovirusni vektorji primerni za transdukcijo delečih se celic (npr. hematopoetske celice). Ostale prednosti so nizka imunogenost, širok celični tropizem in zmožnost vnosa gena velikosti 8–9 kb. Ker regija LTR (''long terminal repeat'') virusnega genoma vsebuje močan ojačevalec in promotor, lahko v primeru, da se virusna DNA integrira v bližini protoonkogenov, pride do nekontrolirane proliferacije celic. To je tudi glavna pomanjkljivost retrovirusnih vektorjev, ki močno omejuje njihovo uporabo v medicini.

	Prvotno so se pri genskem zdravljenju največ uporabljali gamaretrovirusni vektorji, v zadnjem času pa jih izpodrivajo lentivirusni vektorji (najpogosteje se uporablja virus HIV), saj so ti sposobni transdukcije tudi nedelečih se celic, poleg tega pa imajo tudi nižjo stopnjo insercijske mutageneze.		Prvotno so se pri genskem zdravljenju največ uporabljali gamaretrovirusni vektorji, v zadnjem času pa jih izpodrivajo lentivirusni vektorji (najpogosteje se uporablja virus HIV), saj so ti sposobni transdukcije tudi nedelečih se celic, poleg tega pa imajo tudi nižjo stopnjo insercijske mutageneze.

	=== Priprava vektorjev ===		=== Priprava vektorjev ===
	Lentivirusni vektorji so dandanes modificirani do te stopnje, da imajo odstranjene skoraj vse virusne elemente, s čimer je onemogočena virusna replikacija v organizmu, hkrati je zmanjšana možnost insercijske mutageneze. Ohranjena sta le element ψ, ki je udeležen pri pakiranju genoma v virionski delec in element RRE (Rev response element), ki sodeluje pri od Rev-odvisnem transportu virusne mRNA iz jedra. Znotraj regij LTR je izbrisana regija U3, s čimer sta ti regiji inaktivirani, kar zmanjša možnost insercijske mutageneze. Ugotovljeno je bilo, da pomožni geni (''nef'', ''vpr'', ''vif'' in ''vpu'') za replikacijo virusa ''in vitro'' niso nujno potrebni, zato so bili odstranjeni. ~~Z inaktivacijo regije LTR~~ tudi ~~protein Tat ni več potreben~~. Edini nujno potrebni geni za tvorbo lentivirusnega vektorja so ''gag'', ''pol'', ''env'' in ''rev''. Ker so ti geni potrebni le za nastanek viriona, ne pa tudi za samo transdukcijo in integracijo, so zapisani na pomožnih vektorjih, ki so skupaj z vektorjem, ki vsebuje gen za željeni protein in nujne elemente virusne DNA, vstavljeni v celično linijo primerno za tvorbo lentivirusnih vektorjev.		Lentivirusni vektorji so dandanes modificirani do te stopnje, da imajo odstranjene skoraj vse virusne elemente, s čimer je onemogočena virusna replikacija v organizmu, hkrati je zmanjšana možnost insercijske mutageneze. Ohranjena sta le element ψ, ki je udeležen pri pakiranju genoma v virionski delec in element RRE (''Rev response element''), ki sodeluje pri od Rev-odvisnem transportu virusne mRNA iz jedra. Znotraj regij LTR je izbrisana regija U3, s čimer sta ti regiji inaktivirani, kar zmanjša možnost insercijske mutageneze. Ugotovljeno je bilo, da pomožni geni (''nef'', ''vpr'', ''vif'' in ''vpu'') za replikacijo virusa ''in vitro'' niso nujno potrebni, zato so bili odstranjeni. Protein Tat z nadomestitvijo virusnega promotorja z evkariontskim izgubi svojo vlogo pri regulaciji transkripcije, zato je tudi gen ''tat'' odstranjen iz genoma. Edini nujno potrebni geni za tvorbo lentivirusnega vektorja so ''gag'', ''pol'', ''env'' in ''rev''. Ker so ti geni potrebni le za nastanek viriona, ne pa tudi za samo transdukcijo in integracijo, so zapisani na pomožnih vektorjih, ki so skupaj z vektorjem, ki vsebuje gen za željeni protein in nujne elemente virusne DNA, vstavljeni v celično linijo primerno za tvorbo lentivirusnih vektorjev.

	=== Tkivna specifičnost ===		=== Tkivna specifičnost ===
Line 58:		Line 58:
	== Viri ==		== Viri ==

	[1] K.B. Kaufmann, H. Bu, A. Galy, A. Schambach, M. Grez, Gene therapy on the move, (2013) 1642–1661. doi:10.1002/emmm.201202287.		1. K.B. Kaufmann, H. Bu, A. Galy, A. Schambach, M. Grez, Gene therapy on the move, (2013) 1642–1661. doi:10.1002/emmm.201202287.

	[2] C. Capasso, M. Garofalo, M. Hirvinen, V. Cerullo, The evolution of adenoviral vectors through genetic and chemical surface modifications, Viruses. 6 (2014) 832–855. doi:10.3390/v6020832.		2. C. Capasso, M. Garofalo, M. Hirvinen, V. Cerullo, The evolution of adenoviral vectors through genetic and chemical surface modifications, Viruses. 6 (2014) 832–855. doi:10.3390/v6020832.

	[3] R. Waehler, S.J. Russell, D.T. Curiel, Engineering targeted viral vectors for gene therapy, 8 (2007) 573–587. doi:10.1038/nrg2141.		3. R. Waehler, S.J. Russell, D.T. Curiel, Engineering targeted viral vectors for gene therapy, 8 (2007) 573–587. doi:10.1038/nrg2141.

	[4] L. Vannucci, M. Lai, F. Chiuppesi, L. Ceccherini-nelli, M. Pistello, Viral vectors : a look back and ahead on gene transfer technology, (2013) 1–22.		4. L. Vannucci, M. Lai, F. Chiuppesi, L. Ceccherini-nelli, M. Pistello, Viral vectors : a look back and ahead on gene transfer technology, (2013) 1–22.

	[5] D. Escors, K. Breckpot, Lentiviral Vectors in Gene Therapy : Their Current Status and Future Potential, (2010) 107–119. doi:10.1007/s00005-010-0063-4.		5. D. Escors, K. Breckpot, Lentiviral Vectors in Gene Therapy : Their Current Status and Future Potential, (2010) 107–119. doi:10.1007/s00005-010-0063-4.

	[[Category:SEM]] [[Category:BMB]]		[[Category:SEM]] [[Category:BMB]]