Proti antibiotikom odporni psevdomonas in acinetobakter

Uvod

Acinetobakter in psevdomonas sta rodova gramnegativnih bakterij, ki predstavljata velik izziv v današnjem zdravstvu. Problematični sta predvsem vrsti Acinetobacter baumanii in Pseudomonas aeruginosa. Pogosto se pojavljata v bolnišnicah, kjer napadeta predvsem imunsko oslabljene posameznike. Povzročata različna vnetja, pogosta je ventilatorska pljučnica, s katero se okužijo bolniki priključeni na dihalne aparate. Kar 30-70 % tovrstnih okužb se konča s smrtnim izidom. Zaradi vse večje odpornosti na nam znane antibiotike ju je organizacija WHO uvrstila v skupino najbolj kritičnih bakterij. Zaradi napačne in prekomerne uporabe antibiotikov, se število odpornih bakterij povečuje, s tem pa se povečuje tudi potreba po razvoju novih zdravil. Zato, da to lahko storimo pa moramo dobro poznati mehanizme odpornosti, proti katerim se borimo.

Zdravljenje okužb in problemi, s katerimi se srečujemo

Zdravljenje se prične z odvzemom vzorca bakterijske kulture, na kateri testiramo potencialne antibiotike. Če to ni možno, se pogosto poskusi s kombinacijo betalaktamskega antibiotika ter aminoglikozida ali kinolona. Leta 2005 smo na ta način pozdravili kar 90 % vseh okužb, dandanes pa se zaradi vse večje odpornosti ta odstotek hitro manjša. Zato moramo posegati po antibiotikih, ki smo jih prej uporabljali le v skrajni sili. S tem ustvarjamo selekcijski pritisk, ki povečuje razvoj in širjenje novih mehanizmov odpornosti. Rodovi psevdomonas, acinetobakter in enterobakterije so tako razvili odpornost na vse splošno uporabljane antibiotike, celo karbapeneme.

Kolistin

V začetku 21. stoletja smo nujno potrebovali novo rešitev, ki se je pokazala v obliki antibiotika kolistina. Odkrit je bil že leta 1959, a dolgo časa ni bil v uporabi zaradi domnevne strupenosti za ledvice. Je ciklični kationski dekapeptid, povezan z maščobno kislino. Deluje na podlagi elektrostatske interakcije med pozitivno nabitim antibiotikom in negativno nabitimi lipopolisaharidi (LPS), ki se nahajajo na zunanji membrani gramnegativnih bakterij. V normanih okoliščinah so LPS stabilizirani z dvovalentnimi kationi. Kolistin ione umakne in tako zmoti strukturo bakterijske membrane. To povzroči uhajanje celične vsebine v okolico in posledično lizo celice. Ima tudi protivneten učinek, saj se veže na Lipid A, komponento LPS, ki v živalih povzroča hud imunski odziv in zmanjša njegovo imunogenost. Čeprav za kolistin že dolgo poznamo dva naravna mehanizma odpornosti, je odstotek takih bakterij dovolj majhen, da to ni povzročalo večjih težav. Ker pa je bil antibiotik poceni, so ga dolgo uporabljali v živalski industriji na Kitajskem. Posledično so leta 2013 v črevesju prašiča že našli E. coli, ki je nanj odporna. Leta 2015 so ugotovili, da je odpornost prenosljiva, saj se gen zanjo (mcr-1) nahaja na plazmidu. Plazmid se je razširil že v Evropo in ZDA, kar pomeni, da bo kmalu tudi ta antibiotik neučinkovit.

Zaključek

Pomembno je, da se zavedamo resnosti problema in poskušamo ukrepati na čim več nivojih. Pri rodovih kot sta acinetobakter in psevdomonas je izjemno pomembna preventiva, saj so tovrstna vnetja pogosto posledica stika z okuženo opremo ali osebjem. Pomembno je varčevanje z antibiotiki, učinkovito odstranjevanje biofilmov v bolnicah ter pravi ukrepi v primeru izbruhov. Predvsem pa moramo čimprej najti novo zdravilo, ki bi nam lahko pomagalo v boju proti gramnegativnim bakterijam.