BIO2 Povzetki seminarjev 2014: Difference between revisions

From Wiki FKKT
Jump to navigationJump to search
Line 2: Line 2:
Nazaj na osnovno [http://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php/BIO2_Seminar_2014 stran]
Nazaj na osnovno [http://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php/BIO2_Seminar_2014 stran]


=== Ime in priimek: Naslov seminarja ===
=== Tadej Ulčnik: Različna dinamika in aktivnost dveh steroidnih receptorjev na istem promotorju ===




Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipiscing elit. Nunc nulla lacus, malesuada vel maximus nec, hendrerit maximus ante. Donec ac pharetra nisi. Morbi vel nisi ac sapien lacinia interdum. Ut viverra tristique magna. Donec in libero scelerisque, sollicitudin turpis et, facilisis lectus. Cras venenatis urna id elit pretium mattis. Aenean vitae interdum nibh.Vestibulum egestas tempus commodo. Ut venenatis ex id urna ornare, sed ullamcorper nibh porttitor. Cras fermentum mattis dui vel aliquet. Suspendisse eu commodo lacus, fringilla convallis arcu. Suspendisse ac convallis eros. Cras a erat vel velit pulvinar finibus. Proin vel magna bibendum, ornare nisl ut, luctus metus. Nam vitae diam odio. Donec condimentum arcu vel lorem consectetur, et condimentum ante volutpat. Curabitur facilisis dolor eget metus gravida aliquam. Nulla eget lacus consequat, viverra ante cursus, malesuada velit. Fusce commodo congue leo, id cursus mauris consequat ut. Donec dignissim urna pellentesque, luctus ante consectetur, fermentum risus. Morbi a sodales leo. Proin non scelerisque magna. Phasellus semper, sapien ut tempor accumsan, lorem massa vulputate ipsum, ut faucibus elit elit non ex. Donec placerat dapibus quam, in consectetur odio fermentum et. Nulla sit amet nisl enim. Proin placerat sagittis nisl, nec tincidunt dolor commodo a. Interdum et malesuada fames ac.
Transkripcijski faktorji so proteini, ki se specifično vežejo na DNA ter s tem omogočijo vezavo RNA polimeraze. Delujejo kot regulatorji izražanja genov. Primer transkripcijskih faktorjev so jedrni steroidni receptorji. Steroidni receptorji se nahajajo v citosolu in se aktivirajo ob vezavi steroidnih hormonov. Določeni vsebujejo med sabo podobno domeno, s katero se lahko več različnih receptorjev veže na isto zaporedje na promotorju. Še vedno ni znano kaj vse vpliva na potek translacije, tudi sami mehanizmi delovanja ostajajo še skrivnost. Primerjava aktivnosti in dinamike dveh podobnih steroidnih receptorjev, androgenega in glukokortikoidnega, ki imata v celici vlogo transkripcijskih faktorjev, je pokazala, da čeprav sta si receptorja podobna, to ne velja za njuno delovanje. Na promotorju nista bila ves čas prisotna v enaki količini, tudi količina prepisanega gena je bila različna. Ob dodatku inhibitorjev sta ta različno uspešno preprečevala transkripcijo, kar se je poznalo pri številu vezanih polimeraz in pri količini prepisanih mRNA. Za ta konkretni primer je bilo dokazano, da čeprav sta oba receptorja vplivala na izražanje gena, nista delovala na enak način in v enaki meri. Kaj vse je vplivalo na to je težko določiti, tako da to ostaja predmet nadaljnjih raziskav.

Revision as of 22:15, 15 October 2014

Biokemija- Povzetki seminarjev 2014/2015

Nazaj na osnovno stran

Tadej Ulčnik: Različna dinamika in aktivnost dveh steroidnih receptorjev na istem promotorju

Transkripcijski faktorji so proteini, ki se specifično vežejo na DNA ter s tem omogočijo vezavo RNA polimeraze. Delujejo kot regulatorji izražanja genov. Primer transkripcijskih faktorjev so jedrni steroidni receptorji. Steroidni receptorji se nahajajo v citosolu in se aktivirajo ob vezavi steroidnih hormonov. Določeni vsebujejo med sabo podobno domeno, s katero se lahko več različnih receptorjev veže na isto zaporedje na promotorju. Še vedno ni znano kaj vse vpliva na potek translacije, tudi sami mehanizmi delovanja ostajajo še skrivnost. Primerjava aktivnosti in dinamike dveh podobnih steroidnih receptorjev, androgenega in glukokortikoidnega, ki imata v celici vlogo transkripcijskih faktorjev, je pokazala, da čeprav sta si receptorja podobna, to ne velja za njuno delovanje. Na promotorju nista bila ves čas prisotna v enaki količini, tudi količina prepisanega gena je bila različna. Ob dodatku inhibitorjev sta ta različno uspešno preprečevala transkripcijo, kar se je poznalo pri številu vezanih polimeraz in pri količini prepisanih mRNA. Za ta konkretni primer je bilo dokazano, da čeprav sta oba receptorja vplivala na izražanje gena, nista delovala na enak način in v enaki meri. Kaj vse je vplivalo na to je težko določiti, tako da to ostaja predmet nadaljnjih raziskav.