BIO2 Povzetki seminarjev 2026
POVZETKI SEMINARJEV BIOKEMIJA 2026/27
Brina Zelič - uporaba nanodelcev za raziskovanje celične sinalizacije
Nanodelci so zelo majhni delci, ki imajo pogosto drugačne lastnosti od večjih delov istega materiala. Vedno bolj se jih uporablja za raziskovanje celičnih procesov, saj so bolj natančni od klasičnih metod. Takšna nanodelce običajno sestavlja jedro iz izbranega materiala, ter ovoj ligandov, ki omogoča vezavo nanodelca. Poznamo različne nanodelce, ki v celici zaznavajo različne dejavnike. Ti so protonski pretok skozi membrano, kovinski ioni v celici, raztopljen kisik in temperatura v celici. Poleg preučevanja lahko z nanodelci nekatere procese tudi upravljamo. To najlažje naredimo z kovinskimi nanodelci v magnetnem polju, kjer njihovo premikanje vpliva na ionske kanalčke in membrane, na katere so nanodelci vezani. S posebnimi nanodelci lahko manipuliramo tudi temperaturo v celici. Ti vsrkajo magnetno ali svetlobno energijo in jo pretvorijo v toplotno, kar vpiva na stanje v celici. Na področju razvoja nanodelcev za raziskovanje celične signalizacije je aktivnih več skupin znanstvenikov, na primer Wang et al., Pan et al., Lee et al., Tay et al., Huang et al., Chen et al. in Xie et al. Čeprav se zdi nanotehnologija popolna rešitev za preučevanje celične signalizacije, vseeno pride z določenimi problemi. Ti so večinoma zaradi morebitne nenatančnosti meritev, nejasnosti rezultatov, cene tehnologije in slabo raziskanih učinkov nanodelcev na človeka in okolje.
Nala Zec Jesenko - Strukturni vpogledi v usmerjeno signaliziranje receptorjev GPCR: od statičnih modelov do dinamike
Razvoj usmerjenih ligandov za receptorje, sklopljene s proteini G (GPCR), predstavlja eno najbolj privlačnih področij sodobne farmakologije, saj ponuja možnost ločevanja terapevtskih učinkov od neželenih stranskih učinkov. Klasična hipoteza predpostavlja, da usmerjeni agonisti stabilizirajo specifična aktivna stanja celotnega receptorja, ki prednostno omogočajo vezavo proteinov G ali arestinov. V seminarski nalogi je na podlagi preglednega članka Seyedabadi et al. (2022) analizirana strukturna osnova receptorjev GPCR, sklopljenih z znotrajceličnimi partnerji. Analiza razkriva nepričakovano odsotnost bistvenih globalnih razlik med kompleksi, saj se proteini G, kinaze GRK in arestini vežejo v skoraj identično odprto medvijačno votlino receptorja. Avtorji opozarjajo, da usmerjenost morda določajo subtilne lokalne prerazporeditve posameznih stranskih verig znotraj vezavnega žepa ali specifična fosforilacijska koda kinaz GRK. Seyedabadi et al. prav tako izpostavljajo metodološke pasti celičnih presejalnih testov, predvsem vpliv nespecifičnega signalnega ozadja celice ter zamenjavo fizikalne rekrutacije arestina z dejanskim prenosom signala. Pod vprašaj je postavljena avtonomnost arestinskega signaliziranja, saj domnevno arestinsko usmerjeni mutanti motiva DRY razkrivajo prikrito aktivacijo proteinov G. Avtorji zaključujejo, da usmerjenost ne izvira iz statičnih globalnih stanj, temveč iz dinamike vezavnih poti in energijskega profila receptorja.
Tim Bregar Zaletelj - Vloga β-arrestinov pri nevrodegenerativnih boleznih
Za nevrodegenerativne bolezni je značilno postopno propadanje določene populacije živčnih celic, kar vodi v vse izrazitejše motnje delovanja živčnega sistema. Njihove klinične posledice, kot so motnje spomina in mišljenja, spremembe vedenja ter težave z gibanjem, so odvisne predvsem od tega, katera možganska področja so prizadeta. Alzheimerjeva bolezen, Parkinsonova bolezen in frontotemporalna lobarna degeneracija se razlikujejo po značilnih simptomih in patoloških spremembah, vendar imajo nekatere skupne celične in molekularne značilnosti. Mednje sodijo motnje znotrajceličnega signaliziranja, spremenjeno delovanje sinaps ter moteno odstranjevanje poškodovanih ali nepravilno zvitih proteinov, katerih kopičenje lahko prispeva k napredovanju bolezni. β-arrestina 1 in 2 sta pomembna regulatorja celičnega signaliziranja, ki bi lahko povezovala več omenjenih procesov. Poleg uravnavanja odzivnosti receptorjev, sklopljenih z G-proteini (GPCR), delujeta kot prilagodljiva ogrodna proteina, ki omogočata povezovanje različnih encimov in signalnih partnerjev ter s tem vplivata na številne znotrajcelične signalne poti. Njuno delovanje je večplastno, saj lahko v različnih celičnih okoliščinah povzroča različne, tudi nasprotujoče si učinke. Zato je njun pomen pri nevrodegenerativnih boleznih odvisen od vrste proteina, celičnega okolja in bolezenskega mehanizma. Namen naloge je predstaviti osnovne značilnosti izbranih nevrodegenerativnih bolezni, pojasniti fiziološko delovanje β-arrestinov 1 in 2 ter pregledati in primerjati dosedanje ugotovitve o njuni vlogi pri Alzheimerjevi bolezni, Parkinsonovi bolezni in frontotemporalni lobarni degeneraciji.
Petra Vdovč - Vloga natrijevih kanalčkov pri lajšanju bolečine
Že v preteklosti so bile v uporabi spojine, s katerimi so si ljudje lajšali bolečine. Eden takih je bil opij, kasneje pa morfij, pri katerih je bila izpostavljenost odvisnosti zelo visoka. Dandanes še vedno potekajo raziskave, s katerimi znanstveniki želijo odkriti molekule, ki bi delovale specifično in vplivale na izražanje oziroma ne izražanje le določenega signala. Pokazano je bilo, da bi bil učinkovit način reguliranja signala bolečine prek napetostno odvisnih natrijevih kanalčkov (Nav), ki so prisotni na nociceptorjih. Na teh nevronih so bili najdeni trije ključni Nav: Nav1.7, Nav1.8 in Nav1.9. Vse nadaljnje raziskave so potekale na podlagi vplivov na te tri kanalčke. S pomočjo lokalnega anestetika lidokaina so odkrili molekuli QX-314 in BW-031, ki specifično vežeta le Nav, ki prenašajo signal bolečine. Zanimali so se tudi za nekaj rastlinskih in živalskih strupov s podobno vlogo anestetikov in analgetikov. Te so raziskovali na podlagi strupa tetrodotoksina. Odkrili pa so tudi reguliranje z beta-podenotami, z RRR motivom na zanki natrijevega kanalčka in s proteinom CRMP-2. Le nekaj od raziskanih načinov je tudi klinično uporabljenih.
Lara Stoilov Spasova - Več kot zgolj hormon ljubezni ‒ oksitocin in receptor OTR
Hormon ljubezni, oksitocin, je nevropeptid in peptidni hormon, sestavljen iz devetih aminokislin. Ob njegovem odkritju leta 1906 so njegovo vlogo povezali z njegovo očitno fiziološko funkcijo – krčenjem maternične stene in pospeševanjem poroda, a je vloga oksitocina v našem telesu veliko več kot zgolj to. Oksitocin nastaja v največji meri v možganih, od koder potem vstopi v kri. Oksitocinski receptorji spadajo v družino receptorjev sklopljenih z G-proteini in se nahajajo tako v možganih kot tudi v številnih ostalih organih, kar nakazuje na izjemno raznoliko in pomembno vlogo oksitocina. Oksitocin poleg pospeševanja poroda vpliva tudi na socialno povezovanje, zaupanje, empatijo, zmanjšanje strahu in ravni stresa. Sintetični oksitocin se uporablja za sprožitev in pospešitev poroda, za zmanjšanje pogostosti poporodne krvavitve in pri materah nedonošenčkov včasih za spodbujanje izločanja mleka. Zlati standard za merjenje koncentracije oksitocina je radioimunski test, ki omogoča ponovljive meritve in je zelo specifična in občutljiva metoda, je pa mogoče oksitocin meriti tudi z ustrezno izvedeno metodo ELISA. Raziskave na področju oksitocina nakazujejo, da oksitocin resnično vpliva na socialno povezovanje, zaupanje in ljubezen, a ne univerzalno in neposredno kot bi morda mislili, ampak je njegov vpliv bolj kompleksen in odvisen tudi od posameznika, njegove osebnosti ter njegovih izkušenj.
Ema Šinkovec - Navigacija v živčevju: Kako akson najde svojo pot
Delovanje našega živčnega sistema je odvisno od številnih različnih signalov, ki pomagajo nevrone usmerjati na določena mesta. Del nevronske celice, ki te signale prepozna in se nanje odzove, imenujemo akson. Ta signale zaznava in se jim prilagaja s pomočjo rastnih stožcev. Signale ločujemo na privlačne in oddajne, razlikujejo pa se tudi glede na signalne proteine in njihove receptorje, ki tvorijo kompleks in te signale oddajajo. Aktivacijo in prenos signala pri različnih signalizacijskih kompleksih regulirajo drugi proteini, vplivi okolja in procesi. V tej seminarski nalogi sem predstavila 5 ključnih vrst kombinacij proteinov in receptorjev, njihovo splošno zgradbo ter razložila kako pride do sproženja signala in kakšna je njegova pot po iniciaciji. Kompleksi, v katere sem se poglobila, so: Eph/efrin, Slit/Robo, semaforin/pleksin, netrin/DCC in RGM/neogenin. Opisala sem tudi vlogo lipidnih raftov na usmerjanje živčnih celic ter kje in kako so ti za signalizacijo v živčevju ključni.
Urban Dragan - Vloga dopaminskega in glutamatnega signaliziranja v patofiziologiji shizofrenije
Shizofrenija je kronična duševna motnja, ki prizadene približno 1% svetovne populacije in se najpogosteje pojavi v zgodnji odraslosti. Zanjo so značilni pozitivni simptomi, kot so halucinacije in blodnje, ter negativni simptomi, kot so motnje koncentracije in zmedenost. Pri razumevanju njenega nastanka sta pomembni dopaminska in glutamatna hipoteza. Dopaminska hipoteza predpostavlja, da je pri shizofreniji moteno uravnavanje dopaminskega signaliziranja. Dopamin se kot nevrotransmitor veže na dopaminske receptorje in vpliva na delovanje živčnih celic. Najpomembnejši dopaminski receptorji so GPCR (G-protein coupled receptor), med katerimi štejemo receptorje D1, D2, D3, D4 in D5. Vezava dopamina na D1 receptor povzroči nastajanje cikličnega adenozin monofosfata (cAMP), ki nadaljno fosfolizira druge proteine. D2 receptorji imajo ravno nasproten učinek, saj zavirajo nastajanje cAMP. Receptorji D2 so pomembna tarča antipsihotikov, ki z zmanjšanjem dopaminskega signaliziranja pomagajo ublažiti predvsem pozitivne simptome. Druga hipoteza imenovana glutamatna hipoteza poudarja pomen motenega delovanja glutamatnega sistema, zlasti receptorjev NMDA. Vezava nevrotransmitorja glutamata in ostalih ustreznih ligandov omogoča pretok kalcijevih ionov v postsinaptično živčno celico ter sodelujejo pri prenosu informacij. Njihovo zmanjšano delovanje lahko poruši ravnovesje med vzbujevalnim in zaviralnim signaliziranjem ter negativno vpliva na živčni sistem (razvijejo se pozitivni simptomi shizofrenije). Sodobne raziskave zato proučujejo medsebojno povezanost dopaminskih in glutamatnih mehanizmov, kar prispeva k boljšemu razumevanju patofiziologije shizofrenije in razvoju učinkovitejših načinov zdravljenja.
Klara Kajtna Pirnat - Vpogled v mehanizme prehranskih alergij in protialergijski potencial polifenolov
Alergija je pretiran odziv imunskega sistema, na proteine običajno neškodljivih snovi, alergenov, ki jih napačno prepozna kot škodljive. Reakcija na alergen vodi v sekrecijo histamina in drugih proinflamatornih molekul, kar sproži simptome alergij, ki so lahko nadležni a blagi ali celo smrtno nevarni. Kljub vse boljšemu razumevanju mehanizmov poteka alergijskih reakcij, nismo nič bližje odkritju zdravila zanje, čeprav se z njimi spopada vse več ljudi po celem svetu. V tem seminarju je glede na pregledni članek opisan splošen potek imunskega odziva na alergen ter nekaj signalnih poti, ki jih sproži vezava antigena na FcεRI-IgE kompleks, ki sproži degranulacijo mastocitov, kar je razlog za vnetni odziv telesa. Poleg tega pa članek obravnava tudi fenolne strukture, ki jih najdemo v sadju in zelenjavi, in so znane po svojih zdravju ugodnih lastnostih, kot potencialne stabilizatorje mastocitov. Na kratko so opisani rezultati dosedanjih raziskav o njihovem vplivu na FcεRI uravnavane signalne poti, z inhibicijo ativcije kinaz, ter posledične blokade signala.
Luka Gradišek - Proučevanje metabolizma rakavih celic kot ključ do novih strategij zdravljenja
Za celice je glavni vir energije presnova glukoze, ki se začne z glikolizo, in pri aerobnih pogojih nadaljuje v mitohondriju s Krebsovim ciklom in dihalno verigo. Pri glikolizi nastane piruvat, ki v aerobnih pogojih vstopi v mitohondrij. Sledi Krebsov cikel in oksidativna fosforilacija v dihalni verigi, kar je energijsko zelo učinkovit proces, pri katerem nastane 12,5 molekul ATP na eno molekulo piruvata. Pri pomanjkanju kisika pa se piruvat pretvori v laktat, namesto, da bi vstopil v mitohondrij, kar je energijsko veliko manj učinkovito, saj je laktat še vedno energijsko bogata molekula, vendar zaradi pomanjkanja kisika v mitohondrijih ne more potekati oksidativna fosforilacija, ki bi omogočala učinkovit nastanek ATP-ja. Rakave celice pa prilagodijo svoj metabolizem, tako da v njih namesto oksidativne fosforilacije v mitohondrijih pospešeno poteka glikoliza in pretvorba piruvata v laktat, tudi pri aerobnih pogojih, ko bi sicer lahko potekal energijsko učinkovitejši Krebsov cikel v mitohondrijih. Takšno spremembo metabolizma imenujemo Warburgov efekt, ki je značilen za skoraj vse oblike raka. Čeprav se na prvi pogled zdi, da je takšna prilagoditev metabolizma za rakave celice neugodna, je zanje ključna, saj predstavlja pomembno prednost, ki jim omogoča intenzivno rast ter delitve in pomaga pri odpornosti na kemoterapije in obrambne mehanizme v telesu. Inhibiranje različnih korakov pospešene glikolize ali encimov, ki pri tem sodelujejo, zato predstavlja novo obetavno orožje v boju proti raku.
Ana Zupan - Vloga encima AMPK pri regulaciji metabolizma med telesno aktivnostjo
Telesna vadba in krčenje skeletnih mišic povečata potrebo po energiji in zvišata razmerje med AMP in ATP, kar omogoči aktivacijo od AMP odvisne kinaze (AMPK). AMPK je heteromerni kompleks sestavljen iz podenot α, β in γ. Sodeluje pri različnih molekularnih in signalnih mehanizmih, pri katerih omogoča prilagoditve in presnovne odzive v različnih tkivih med telesno vadbo in okrevanjem po njej. Vloga in delovanje AMPK imata vpliv pri uravnavanju celičnega metabolizma, in sicer pri privzemu glukoze, oksidaciji maščobnih kislin ter strukturnih prilagoditvah v skeletnih mišicah, srcu, jetrih in možganih. Manjša aktiviranost acetil-CoA karboksilaze (ACC) omogoča lažjo oksidacijo maščobnih kislin. Pri privzemu glukoze spodbuja translokacijo prenašalcev GLUT4 na celično membrano preko signalnih poti. Aktivacija AMPK pri vzdržljivostni vadbi izboljša mitohondrijsko biogenezo, delitev mitohondrijev in mitofagijo. Različne strukture kompleksa AMPK, ki se aktivirajo pri telesni aktivnosti, različno vplivajo na spremembo koncentracij AMP in ATP, na fosforilacijo tarčnih proteinov in prenašalcev ter izražanje genov za mitohondrijsko biogenezo. Aktivacija AMPK med telesno vadbo spodbuja nastajanje ATP pri procesih, kot so oksidacija maščobnih kislin, mitohondrijska biogeneza in mitofagija ter zavira procese, ki energijo porabljajo, s tem pa prilagodi procese v skeletnih mišicah in v drugih organih v telesu.
Tara Petrović - Vloga glikolize v patogenezi in zdravljenju sindroma policističnih jajčnikov
Sindrom policističnih jajčnikov (PCOS) je kompleksna presnovna in hormonska motnja, ki pomembno vpliva na reproduktivno zdravlje žensk. V zadnjih letih se vse več pozornosti namenja povezavi med PCOS in spremembami v celičnem metabolizmu, predvsem glikolizi, saj celicam zagotavlja energijo, potrebno za normalen razvoj foliklov, zorenje jajčnih celic in uspešno reprodukcijo. Pri šenskah s PCOS so opisane spremembe v izražanju in delovanju različnih glikolitičnih encimov, kar povzroči pomanjkanje energije v granuloznih celicah (zmanjšana tvorba ATP-a), vodi do nepravilnega razvoja foliklov, motenj ovulacije ter zmanjšane plodnosti.Motnje glikolize so povezane tudi s hiperandrogenizmom, kroničnim vnetjem, oksidativnim stresom in inzulinsko rezistenco. Ti procesi medsebojno vplivajo drug na drugega in ustvarjajo okolje, v katerem se delovanje jajčnikov postopno slabša. Posledice se kažejo kot slabša kakovost jajčnih celic ter zmanjšana dovzetnost endometrija za implantacijo zarodka, kar lahko pomembno prispeva k težavam z zanositvijo in neplodnosti.Razumevanje teh procesov je pomembno tudi z vidika zdravljenja. Raziskave kažejo, da izboljšanje glikolitične aktivnosti pomembno prispeva k lajšanju simptomov PCOS. Zdravljenje z metforminom, inozitoli ter nekaterimi komplementarnimi pristopi ugodno vpliva na občutljivost na inzulin. Raziskujejo se tudi komplementarni pristopi kot so akupunktura. Čeprav je povezava med glikolizo in PCOS vse jasnejša, so radi kompleksnosti bolezni potrebne nadaljne raziskave za boljše razumevanje teh mehanizmov in razvoj učinkovitejših oblik zdravljenja.
Katja Kačinari Kravanja -Cirkadiana regulacija glikolize in metabolne homeostaze
Cirkadiani sistem postavlja urnik našemu celičnemu metabolizmu in skrbi za presnovno ravnovesje, predvsem prek vpliva na glikolizo, mitohondrijsko energetiko in izražanje metabolnih genov. Ključno vlogo pri tem imata transkripcijska faktorja CLOCK in BMAL1, ki uravnavata delovanje osrednje in perifernih bioloških ur preko transkripcijsko-translacijske povratne zanke. Ta dva faktorja nadzorujeta izražanje mnogih metabolnih genov, tudi tistih za privzem glukoze, glikolizo in delovanje mitohondrijev. Kot povezava med cirkadianim ritmom in celičnim metabolizmom nastopa kofaktor NAD⁺, ki preko encima deacetilaze SIRT3 uravnava aktivnost mitohondrijskih encimov in celično dihanje. Cirkadiano regulacijo presnove dodatno usmerja povezava med cirkadianimi regulatorji in dejavnikom hipoksije HIF-1α, ki vpliva na uravnanost glikolize in oksidacijo piruvata v mitohondrijih. Cirkadiana regulacija in presnovni procesi vplivajo drug na drugega in skupaj ohranjajo celično ravnovesje. Genetske napake v biološki uri ali njena desinhronizacija zaradi okoljskih dejavnikov, kot so nepravilen čas prehranjevanja, izmensko delo in pomanjkanje spanja, lahko porušijo presnovno ravnovesje. To vodi v razvoj inzulinske rezistence, sladkorne bolezni, debelosti in kardiovaskularnih bolezni. Raziskave kažejo, da bi časovno omejeno prehranjevanje in časovno prilagojeno zaviranje glikolitičnega encima PFKFB3 lahko pomagala ohraniti presnovno zdravje ter preprečiti ali zdraviti presnovne bolezni. Tako se odpirajo možnosti za nove terapevtske pristope, ki upoštevajo časovno odvisnost celičnih presnovnih procesov.
Nina Pulić - Vloga L-karnitina na okrevanje mišic po telesni vadbi
L-karnitin je naravni derivat aminokislin, ki ima aktivno biološko vlogo v presnovnem procesu. Njegova glavna naloga je razgradnja dolgoverižnih maščobnih kislin, saj omogoča njihov trasnport v mitohondrije, kjer se lahko uporabi za pridobivanje energije. Kljub njegovi pomembni vlogi v presnovi energije še ni popolnoma jasno, v kolikšni meri dodajanje L-karnitina v obliki prehranskega dopolnila prispeva k regeneraciji mišic. Zato bo v seminarju predstavljena biokemijska vloga L-karnitina, ki nam pomaga podrobneje preučiti in razložiti, kakšen je lahko njegov vpliv na oksidativni stres ter poškodbe in bolečine mišičnih celic po telesni aktivnosti. Cilj je s primerjavo ugotovitev različnih znanstvenih raziskav oceniti, ali so učinki suplementacije z L-karnitinom dovolj izraziti na rešitev omenjenih težav, da upravičujejo njegovo uporabo. Izsledki seminarja temeljijo na pregledu in analizi več znanstvenih člankov ter povzema njihove rezultate raziskav o uporabi L-karnitina pri okrevanju po vadbi, pri čemer so obravnavani različni dejavniki oksidativnega stresa in mišičnih poškodb. Ugotovitve kažejo, da bi lahko suplementacija z L-karnitinom v določenih okoliščinah pomagala k zmanjšanju oksidativnega stresa, mišičnih poškodb in bolečin po telesni vadbi. Zaradi različnih rezultatov raziskav ni mogoče zanesljivo trditi, da L-karnitin izboljša okrevanje pri vseh posameznikih in vrstah telesne aktivnosti.
Ema Zajec - Kako vadba povečuje zmogljivost Krebsovega cikla
Skeletna mišica potrebuje ATP kot neposreden vir energije za krčenje in delovanje ionskih črpalk. Ker je zaloga ATP zelo majhna, mišica za obnavljanje uporablja tri med seboj povezane sisteme: fosfokreatinski, glikolitični in oksidativni sistem. Najhitrejši je fosfokreatinski sistem, ki lahko zagotovi ATP za nekaj sekund intenzivnega napora. Glikoliza sintetizira ATP zelo hitro, a manj učinkovito, saj nastaja tudi laktat. Oksidativna fosforilacija počasneje sintetizira ATP, a je učinkovitejša na dolgi rok. Krebsov cikel je zelo pomemben za oksidativno fosforilacijo, saj v mitohondrijih zagotavlja reduciranje kofaktorjev NADH in FADH2, ki v dihalni verigi omogočata sintezo ATP. Glavni članek je sistematični pregled, ki preučuje učinke treh oblik vadbe na rast mitohondrijev in kapilar v skeletni mišici. Upoštevali so mitohondrijske kazalnike, ki sodelujejo tako v Krebsovem ciklu kot v oksidativni fosforilaciji. Poznamo tri glavne tipe skeletnih mišičnih vlaken, ki se razlikujejo glede na hitrost krčenja in način presnove (oksidativna in glikolitična). Poudarjen je tudi pomen kapilarizacije, ki skrbi za bolj učinkovito difuzija kisika, in VO2max, kjer je zelo pomemben dejavnik minutni volumen srca. Rezultati analize so pokazali, da je povečanje števila mitohondrijev neodvisno od tipa vadbe, kapilarizacija pa se najbolj poveča pri zmerno intenzivni vzdržljivostni vadbi. Izboljšanje so pri netreniranih posameznikih opazili že v prvih štirih tednih treninga.
Urška Kreft - Vpliv nepravilne S-nitrozilacije encimov Krebsovega cikla na mitohondrijsko disfunkcijo in razvoj nevrodegenerativnih bolezni
S-nitrozilacija je pomembna posttranslacijska modifikacija proteinov, pri kateri se na cisteinske ostanke veže nitrozilna skupina, s čimer se lahko spremeni njihovo delovanje. Pri uravnavanju številnih celičnih procesov ima pomembno vlogo, vendar lahko njena prekomerna vezava povzroči motnje v delovanju različnih encimov. Njen vpliv je pomemben pri encimih Krebsovega cikla, saj spremembe njihove aktivnosti vplivajo na mitohondrijsko proizvodnjo energije. Raziskave kažejo, da je med pomembnejšimi tarčami S-nitrozilacije encim -ketoglutarat dehidrogenaza, katere zmanjšana aktivnost omeji presnovni pretok skozi cikel citronske kisline. Takšne spremembe vodijo v mitohondrijsko disfunkcijo in posledično tudi v zmanjšano energijsko oskrbo živčnih celic ter izgubo sinaps. Ker so živčne celice zaradi svoje visoke energijske porabe še posebej občutljive na moteno mitohondrijsko delovanje, so te spremembe ključne za njihovo delovanje in preživetje. Številne raziskave nepravilno S-nitrozilacijo povezujejo z napredovalimi nevrodegenerativnimi boleznimi, predvsem Alzheimerjevo in Parkinsonovo boleznijo. Eksperimentalne raziskave na človeških nevronih so pokazale, da lahko uporaba dimetil sukcinata delno obnovi presnovno delovanje in zmanjša izgubo sinaps. Kot možen terapevtski pristop se raziskuje tudi uravnavanje nastajanja in odstranjevanja S-nitroziliranih proteinov. Poznavanje teh mehanizmov tako odpira nove možnosti za raziskovanje mitohondrijske disfunkcije in razvoj možnih terapevtskih pristopov pri nevrodegenerativnih boleznih.