BIO2 Povzetki seminarjev
Đorđe Dimitrijević: PLC regulacija: nastajajoči modeli molekularnih mehanizmov
Fosfoinozitol specifične fosfolipaze C so pogoste signalne komponente povezane z aktivacijo večina celičnih receptorjev.
Družine PLC so kompleksni, večdomenski proteini in skupaj pokrivajo širok spekter regulatornih interakcij, zajemajoč direktno vezavo na podenote G proteinov, majhne GTPaze iz Rho in Ras družin, receptorne in ne-receptorne tirozin- kinaze in lipidne komponente celičnih membran.
Nedavne strukturne določitve PLC komponent in njihovih kompleksov z regulatornimi proteini in direktne mehanistične študije, s prejšnjimi deli, so zagotovile temelje za predloge molekularnih mehanizmov, ki strogo regulirajo PLC aktivnost.
PLC encimi najdeni v evkariontih sestavljajo sorodno skupino proteinov, ki cepijo polarno skupino glavo fosfatidilinozitola 4,5 bisfostata ( PtdIns( 4,5)P2 )[1,2].
Najbolje dokumentirana posledica te reakcije in prvenstven celični signalni odziv je nastanek dveh sekundarnih obveščevalcev :
Inozitol 1,4,5-trifosfat ( Ins(1,4,5)P3), univerzalen kalcij-mobiliziran sekundaren obveščevalec, in diacilglicerol( DAG), aktivator več tipov efektorskih proteinov vključno z izooblikami protein- kinaz C.
Ti sekundarni obveščevalci zagotovijo skupen člen, od visoko specifičnih receptorjev za hormone, nevrotransmiterje, antigene, komponent zunajceličnega matriksa in rastnih faktorjev,do navzdol intracelularnih(znotrajceličnih) tarč.
S tem načinom prispevajo k regulaciji raznovrstnih bioloških funkcij kot so celično gibanje, fertilizacija in senzorna transdukcija.
Ena izmed pomembnih vlog različnih fosfoinozitidnih vrst je v usmerjanju proteina na posebnih subceličnih razdelkih za pomemben nadzor membranskega razvrščanja in celičnega gibanja.[3-5]
Aleksander Krajnc: Oligomerske oblike z G proteinom sklopljenih receptorjev (GPCR)
Oligomerizacija je poglavitna lastnost receptorjev na celični membrani, ki velja tudi za z G proteinom sklopljene receptorje (GPCR-je). GPCR-je so dolgo smatrali za monomerne enote. Kljub intenzivnim preučevanjem, razumevanje molekularnih funkcij in struktur še vedno ni čisto raziskano. Kot se je dokaz za združevanje receptorjev razvil iz eksperimentalnih celičnih linij v pomembne in vivo študije izoliranih kompleksov dimernega receptorja ter le-tega sklopljenega skupaj z G proteinom, je pričakovati, da bodo tudi strukturne osnove in funkcije oligomerizacije pri membranskem sporočanju kmalu pojasnjene. Kooperativna interakcija takšnih skupkov GPCR-jev pomembno vpliva na razširjanje signala skozi celično membrano in naprej do G proteinov. Obstoj oligomerizacije celičnih membranskih receptorjev je v celoti podkrepljena s termodinamskimi izračuni in izračuni za trajanje signala, da doseže različne kompartmente celice.
Model GPCR-ja obarvan po entropiji
Predvidevana oligomerizacija mesta GPCR-jev razreda B
Vito Frančič: Proteini WD40: središča v omrežju celičnih biokemijskih interakcij
Domene WD40 so beta propelerji, ki so večinoma sestavljeni iz sedmih WD ponovitev. Te ponovitve so kratki strukturni motivi sestavljeni iz približno 40 aminokislin in se pogosto končajo z dipeptidom triptofan-asparaginska kislina (W-D). Proteini, ki vsebujejo domene WD40, so velika družina in jih najdemo v vseh evkariontih. Njihove pomembne lastnosti so, da nimajo sposobnosti katalize, da večinoma opravljajo vlogo platform, na katerih se sestavljajo proteinski kompleksi, in da so močno zastopani v dosedaj raziskanih evkariontskih proteomih. Sodelujejo v mnogih pomembnih procesih, ki so nujni za preživetje celice, recimo signalna transdukcija, delitev celice, spremembe citoskeleta, kemotaksa, procesiranje RNA, … Domene WD40 so sposobne interagirati z mnogo različnimi tipi molekul in so zelo prilagodljive. Vse te lastnosti domen WD40 so najbolje razvidne iz primerov proteinov, ki vsebujejo te domene. Kompleks PRC2 (njegovi najbolj raziskani podenoti sta EED in RbAp46/48) igra pomembno vlogo pri utišanju gena Polycomb; proteini Seh1, Nup85, Sec13 in Nup145 igrajo pomembno vlogo pri sestavljanju plašča jedrnih por; na protein DDB1 deluje V-protein virusa SV5 ter s tem prepreči imunski odziv; kompleks DDB1-DDB2 sobeluje v prepoznavanju in odpravljanju napak na DNA, ki so jo poškodovali UV žarki.
Ime in priimek: Naslov seminarja
Maecenas vitae consequat nunc. Curabitur erat mi, pulvinar vitae gravida eu, varius id justo. Sed vestibulum laoreet tortor, varius mattis magna gravida adipiscing. Nunc venenatis velit ac lectus cursus tincidunt. Sed congue, orci vel rutrum rhoncus, nulla tellus vestibulum magna, ut bibendum lectus lectus id lacus. Praesent enim diam, lobortis quis auctor et, blandit vel nunc. Quisque arcu ipsum, vestibulum vel consequat eget, porttitor pellentesque risus. Integer ut nunc nunc, nec pellentesque nulla. Etiam nunc neque, congue at mattis sit amet, vulputate eget ipsum. Maecenas ac massa nisi. Nam ut sem quis orci cursus dictum. Donec vestibulum quam ligula, elementum pretium nisl. Morbi pretium ullamcorper libero at vehicula. In sit amet nibh lacus. Vivamus ac tortor quis nisi rhoncus pretium. In vel ante dapibus lorem viverra tempor vitae sed metus. Nullam lorem nulla, bibendum et sagittis a, condimentum in mi. Duis commodo, velit sit amet porta ornare, enim magna consequat purus, vitae mattis est risus nec massa. Nam at mauris ante, in sagittis lorem. Suspendisse potenti.
