Talk:TBK2020 Povzetki seminarjev

Glukokortikoidi so hormoni s širokim spektrom delovanja in vplivajo na različne procese v telesu. Izpostavljenost glukokortikoidom v perinatalnem in zgodnjem postnatalnem ima lahko dolgoročne posledice na posameznika in njegov imunski odziv. Izpostavljenost glukokortikoidom v perinatalnem obdobju povzroča slabše delovanje CD8 T-celic, saj te v manjši meri proizvajajo specifični interferon γ (IFN-γ), ki inducira in uravnava številne imunske odzive. Kot posledica izpostavljenost glukokortikoidom se spremeni tudi oblika molekule DNA pri CD8 T-celic, in sicer tako da se zmanjša dostopnost do genov, ki regulirajo sintezo IFN-γ. Torej pride do epigenetskih sprememb, ki bi se lahko prenesle še v naslednjo generacijo. Glukokortikoidi v perinatalnem obdobju povzročijo reprogramiranje HPA-osi, ki je ena glavnih nevroendokrinih sistemov in regulira sintezo stresnih hormonov. Izpostavljenost glukokortikoidom lahko povzroči zmanjšano ali prekomerno delovanje HPA-osi, kar je odvisno od tipa stresorja. Zmanjšano delovanje HPA-osi povzroča nižjo sistemsko raven hormonov CORT in posledično slabši imunski odziv, ker se tako zmanjša količina CD8 T-celic. HPA-os je najbolj dovzetna za reprogramiranje ravno okoli rojstva. Da bi posledice izpostavljenosti stresu v perinatalnem obdobju zmanjšale, se v placenti nahaja encim 11b-HSD2, ki preprečuje, da bi materini glukokortikoidi prišli do ploda. Postnatalno mladiči se mladiči zaščitijo z obdobjem manjše senzitivnosti na stres in tako preprečijo, da se HPA-os nepravilno reprogramira.