AptaVita - diagnostika pomanjkanja vitaminov z aptacimi
Problem: SKRITA LAKOTA
Mikrohranila so vitamini in minerali, ki jih telo potrebuje v zelo majhnih količinah. Njihov vpliv na zdravje pa je ključnega pomena in pomanjkanje katerega koli od mikrohranil lahko povzroči huda in celo življenjsko nevarna stanja [1]. Pomanjkanje mikrohranil, za katerega se uporablja tudi izraz skrita lakota, je pomemben zdravstveni problem, ki vpliva povzroča slabi telesni in duševni razvoj otrok, ranljivost ali poslabšanje bolezni, duševno zaostalost in slepoto [2]. Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije je skrita lahkota prizadela več kot dve milijardi ljudi po vsem svetu, zlasti v državah z nizkimi in srednjimi dohodki. Uspešna strategija za spopadanje s skrito lakoto mora biti trajnostna, stroškovno učinkovita in sposobna prinesti koristi v najbolj oddaljene in marginalizirane skupine ljudi [3]. Trenutno se za detekcijo ravni mikrohranil uporabljajo kvantitativni laboratorijski testi, kot sta visokozmogljiva tekočinska kromatografija (HPLC) in masna spektrometrija (MS). Te diagnostične tehnike so drage in zahtevajo usposobljeno osebje, zaradi česar niso dostopne večini držav z nizkimi dohodki. To je skupino navdihnilo, da je razvila hitri diagnostični test, ki bi bil sposoben diagnosticirati pomanjkanje mikrohranil v regijah z nizkimi dohodki [4].
Ideja: APTAVITA AptaVita je nov modularni biosenzor, ki omogoča diagnosticiranje pomanjkanja vitaminov iz krvi, kar pripomore k spopadanju s skrito lakoto in povečanju razpoložljivih podatkov o pomanjkanju mikrohranil. Delovanje AptaVite temelji na uporabi aptacimov, ki so integrirani v genetsko vezje z reporterskim genom, ki se izraža v brezceličnem sistemu. Encimska aktivnost proteina, ki ga kodira reporterski gen, povzroči spremembo barve subsrata na papirni podlagi, ki se nato kvantificira in inerpretira s prenosno strojno opremo [4].
APTACIMI Aptacimi so sintetične RNA molekule, ki združujejo lastnosti aptamerov in ribocimov, saj vsebujejo domeno, ki veže majhno molekulo, protein ali kovinski ion in zaporedje ribocima, ki cepi samega sebe. V projektu so izkoristili lastnost ribocimov, da se cepijo samo v odsotnosti liganda. V prisotnosti liganda pa se le ta veže na specifično zaporedje znotraj velike zanke aptacima, kar vpliva na interakcije z manjšo zanko in s tem ovira samocepitev [4].
DRIVER Za iskanje ustreznih aptacimov so uporabili metodo de novo hitrega in vitro razvoja RNA-biosenzorjev (DRIVER) [4]. Metoda DRIVER se začne s sintezo visoko raznolike knjižnice potencialnih biosenzorjev. Med krogi, v katerih so prisotni ligandi, nerazcepljene molekule RNA ohranijo nespremenjeno zaporedje predpone na 5'-koncu iz prejšnjega kroga. Ta RNA-zaporedja se pomnožijo z verižno reakcijo s polimerazo (PCR) z uporabo začetnih oligonukleotidov, ki se vežeta na ohranjeno predpono in obrazilo. Med krogi, v katerih so tarčni ligandi odsotni, se molekule RNA, ki se samorazcepijo, regenerirajo z dodatkom druge predpone. Nato ponovno poteče pomnoževanje s PCR, vendar se uporabijo začetni oligonukleotidi, ki se vežejo na novo predpono in obrazilo. Z večkratno ponovitvijo tega postopka vsak krog selektivno obogati želeno podmnožico zaporedij iz knjižnice. Sčasoma v populaciji prevladujejo zaporedja RNA, katerih cepitev uravnavajo ciljni ligandi. Po številnih krogih selekcije se s pomočjo NGS v knjižnicah identificirajo zaporedja, ki se cepijo v odsotnosti liganda in ostanejo necepljena v njegovi prisotnosti [4, 5]. Izvedba Izvedbo DRIVER so začeli s sintezo dveh knjižnic z 1012 potencialnimi biosenzorji. Kot osnovo so uporabili zaporedje sTRSV ribocima (satellite RNA of the tobacco ringspot virus (sTRSV)), dve zanki katerega sta bili naključno spremenjeni in podaljšani. Prvo knjižnico so sestavljala zaporedja s 30 nukleotidov dolgo veliko zanko (N30). Druga knjižnica je vsebovala zaporedja z veliko zanko dolgo 60 nukleotidov (N60) [4]. Skupina se je odločila, da bo ločeno izvajala iskanje aptacimov, ki se specifično vežejo na folat (vitamin B9), in aptacimov za vezavo na mešanico vitaminov. Na podlagi združljivosti pufrov in razširjenosti pomanjkanja vitaminov so izbrali naslednje vodotopne vitamine: tiamin pirofosfat (B1), riboflavin (B2), piridoksal 5′-fosfat (B6) in kobalamin (B12). Tako so dobili štiri vzorce za iskanje primernih aptacimov [4]. V projektu so začeli z dvema krogoma brez liganda, da so odstranili zaporedja, ki se ne cepijo. Sledilo je 60 izmenjajočih se krogov v prisotnosti liganda in njegovi odsotnosti. Ker so poskus izvajali ročno, so za potrditev prisotnosti produktov transkripcije po vsakem krogu izvedli Urea-PAGE. Ravno s pomočjo Urea-PAGE so zaznali, da so se knjižnice N60 postopoma izgubili in po 43 krogih selekcije ni bilo prisotne nobene lise, zato so poskus nadaljevali s knjižnico N30. Verjetno je podaljšanje velike zanke povzročilo veliko spremembo strukture aptacima, ki je ovirala samocepitev in s tem proces selekcije [4]. Od vseh kandidatov so kot potencialna aptacima izbrali dve zaporedji iz vzorca z dodanim folatom in tri iz vzorca z vitaminsko mešanico. Prvi kandidat iz vzorca s folatom je pokazal 2,56-kratno razliko v prisotnosti med vzorcem z ligandom in vzorcem brez liganda. Ostala zaporedja pa so pokazala spremembo manjšo od 2-krat. Majhno razliko bi lahko razložili z omejenim številom krogov (63), ki so jih izvedli [4].
Genetsko vezje Zasnovali so genetsko vezje, kjer je izražanje reporterskega gena odvisno od dostopnosti vezavnega mesta za ribosom (RBS). Konstrukt je modularen in lahko služi kot predloga za oblikovanje drugih vezij, specifičnih za določen ligand, z zamenjavo aptacimske domene. Kot reporterski gen so izbrali gen lacZ, ki kodira encim β-galaktozidazo. β-galaktozidaza cepi substrat klorofenol rdeče β-D-galaktopiranozid (CPRG) v klorofenol rdeče (CPR), kar zaznamo kot spremembo barve iz rumene v rdečo. Ob vezavi liganda se aptacim stabilizira in RBS ostane v celoti vezan na protismiselno verigo, kar onemogoči prevajanje. Cepitev aptacima v odsotnosti liganda sprosti RBS in se ribosom lahko veže na RBS, kar privede do cepitve substrata in nastanka CRP [4]. Pripravljeno genetsko vezje (BBa_K3806014) je bilo sestavljeno iz: • T7-promotorja (BBa_K3633015) • cRBS: teofilin-vezavnega aptacima obdanega z RBS in anti-RBS (BBa_K3806010) • Reporterskega gena lacZ z optimizirano rabo kodona za E.coli (BBa_K3806012) • 3' UTR (BBa_K3806013) • T7-terminatorja (BBa_K395601). Ustvarjen konstrukt so uspešno izrazili v brezceličnih sistemih PURExpress in PUREFrex2.0, ki sta različici sistema za sintezo proteinov z uporabo rekombinantnih elementov (PURE) [6]. Osnovne komponente sistema PURE so RNA polimeraza iz bakteriofaga T7, 70S ribosom iz E. coli, molekule tRNA, 31 translacijskih faktorjev ter pufer, ki vsebuje tRNA, NTP, aminokisline, DTT in številne druge komponente [7]. Stopnja izražanja reporterskega gena je bila nizka, zato so domnevali, da čeprav se aptacim cepi, protismiselni fragment ostane vezan na RBS, kar ovira translacijo [4]. Da bi izboljšali izražanje so zasnovali nov konstrukt (BBa_K3806016), v katerem so uporabili drugo zaporedje teofilin-vezavnega aptacima obdanega z RBS in anti-RBS (BBa_K3806015), semi-cRBS. Zaporedje protismiselne verige so spremenii tako, da je bilo samo devet nukleotidov, vključno s štirimi nukleotidi RBS, komplementarnih protismiselni verigi, kar naj bi izboljšalo ločitev protismiselne verige od RBS. Oba konstrukta, cRBS in semi-cRBS, so izrazili v odsotnosti in prisotnosti teofilina v sistemu PURExpress z uporabo CPRG kot substrata [4]. Nastajanje produkta so določili z merjenjem absorbance pri 575 nm. Meritve so pokazali, da je bil konstrukt semi-cRBS bolje izražen kot začetni konstrukt cRBS. Pri uporabi konstrukta semi-cRBS so opazili večji dinamični razpon in hitrejši odzivni čas. Poleg tega v skladu s pričakovanji je prisotnost teofilina v obeh modelih povzročila zmanjšano izražanje v primerjavi z odsotnostjo teofilina. Dodatek 5 mM teofilina po 1,5 urah izražanja povzroči 33,3% zmanjšanje izražanja semi-cRBS, v nasprotju s 6,1 % zmanjšanjem pri cRBS, kar potrjuje izboljšan odzivni čas sistema pri uporabi semi-cRBS [4].
Liofilizirana brezcelična papirna osnova Skupina je želela razviti komplet za merjenje koncentracije vitaminov, ki je neodvisen od hladne verige, zato so se odločili za liofilizacijo komponent, potrebnih za detekcijo. Tri komponente: plazmid, ki vsebuje konstrukt aptacima in reporterskega gena, brezcelični sistem PURE in rumeni substrat CPRG so posušili z zamrzovanjem na papirnatih diskih [4]. Po 5 dneh shranjevanja pri sobni temperaturi so papirnate diske rehidrirali z vodo ali teofilinom in inkubirali pri 37 °C 24 ur. Neposredno po rehidraciji niso opazili spremembe barve papirne plošče. Po 24 urah pa je bila opazna rahla sprememba barve iz rumene v oranžno na disku, ki je bil rehidriran z vodo in vseboval semi-cRBS genetski konstrukt [4]. Zmerna sprememba barve je verjetno posledica izgube encimske aktivnosti med postopkom sušenja z zamrzovanjem, saj je test brez koraka liofilizacije pokazal močno spremembo barve za pogoje brez teofilina [4].
Zadnji korak v načrtovanju je bil povezava meritve absorbance s koncentracijo vitamina. Zasnovali so strojno opremo, ki omogoča izražanje in merjenje absorbance. Zaprta škatla omogoča izražanje pri konstantnih 37 °C in ščiti papirnate diske, na katerih poteka izražanje, pred svetlobnim onesnaževanjem. Škatla vsebuje LED diode, ki oddajajo svetlobo v območju 550-600 nm z vrhom pri 574 nm. To ustreza vrhu absorpcije CPR, ki jo odčitajo svetlobni senzorji znotraj naprave. Meritve so pokazle, da je naprava sposobna razlikovati med različnimi koncentracijami CPR [4].