Antiidiotipska protitelesa
Imunski sistem lahko razumemo kot mrežo povezav medsebojno reagirajočih molekul. V imunskem odzivu, to je odzivu organizma na tujek, ki je navadno neka nelastna beljakovina, nastanejo številni tipi protiteles[1] in vsako protitelo reagira z različnim spektrom antigenov.
Antigen [2] je vsaka snov, ki lahko v organizmu povzroči imunski odziv, nanj se veže molekula protitelesa, in sicer so na obeh vrstah molekul posebna mesta, namenjena vezavi. Makromolekule antigena so ponavadi veliko večje kot vezišče za antigen na protitelesu. Protitelo se zato veže samo s specifičnim delom makromolekule antigena, ki jo imenujemo antigenska determinanta ali epitop. Za en epitop obstaja v telesu več idiotopov, skupek vseh idiotopov pa imenujemo idiotip. Protitelesa proti določenemu idiotipu, torej protitelesa, ki prepoznajo in se vežejo na primarna protitelesa in tako delujejo kot negativna povratna zveza pri imunskem odgovoru, imenujemo antiidiotipska protitelesa.
Antiidiotipska protitelesa ob odkritju, da je antiidiotip notranja podoba antigena (proti protitelesom, ki prepoznajo antigen, nastanejo antiidiotipi, ki jih spozna naslednja skupina protiteles, anti-antiidiotipi; na isti idiotip se vežeta antigen in antiidiotip, kar pomeni, da sta si antigen in antiidiotip strukturno podobna) predstavljajo možnost za pripravo cepiv. Taka cepiva bi imela veliko prednost posameznika ne bi izpostavljala katerikoli obliki patogenega mikroorganizma. Možnost priprave takega cepiva je pomembna tudi, ko relevantnega gena ni mogoče klonirati ali ni znan. Antiidiotipska protitelesa lahko izkoristimo tudi za pripravo vakcin.[3].
viri:
Neli Hevir: Fakulteta za farmacijo, Univerza v Ljubljani, 2005
Marjan Vozelj: Temelji imunologije, DZS 2000
