Proteini jedrnih por direktno stimulirajo izražanje genov celičnega cikla in razvojnih genov znotraj nukleoplazme

V celicah evkariontov je DNA [1] shranjena v jedru. Jedro je obdano z jedrnim ovojem iz dveh membran (notranje in zunanje jedrne membrane), med katerima je perinuklearni prostor. Pod notranjo jedrno membrano leži jedrna lamina, ki daje mehansko oporo jedrni ovojnici in je sestavljena iz intermediarnih filamentov – laminov.

Kjer se zunanja in notranja jedrna membrana združita, nastanejo jedrne pore.[2] Jedrne pore gradijo kompleksi proteinov, ki omogočajo prehajanje ionov, molekul RNA in proteinov, tako iz jedra v citoplazmo, kot tudi iz citoplazme v jedro. Transport skozi pore je reguliran. Kompleksi por (30-100 nm) so sestavljeni iz beljakovinskih molekul, ki spreminjajo obliko in s tem tudi velikost kanala, skozi katerega poteka transport.[3] Povprečno ima eno jedro okoli 3000 jedrnih por.

Jedrni transport je za delovanje celice osrednjega pomena, saj je gibanje snovi skozi pore potrebno tako za izražanje genov, kot za ohranjanje kromosomov.

Primarna funkcija kompleksov jedrnih por, je regulacija transporta med jedrom in citoplazmo. Vendar pa imajo nekatere komponente, ki sestavljajo jedrne pore, svojo vlogo tudi znotraj citoplazme, kjer direktno uravnavajo izražanje genov, predvsem tistih, ki so udeleženi pri razvoju in tistih, ki sodelujejo v procesu celičnega cikla.

»gene gating» hypothesis (Blobel, 1985) [4]predvideva povezavo aktivnih genov s kompleksi jedrnih por, z namenom povečanja učinkovitosti jedrnega izstopa molekule mRNA, po končanem procesu transkripcije znotraj jedra.