Epilepsija
O epilepsiji govorimo, kadar se zaradi nenadne nepravilne dejavnosti nevronov pojavijo napadi. Večina ljudi dobi takšen napad le enkrat v življenju, če pa se le ta večkrat ponovi, govorimo o epilepsiji. Napade, ki nastopajo med prebolevanjem akutnih nevroloških bolezni (npr. vnetja možganov, zastrupitve, presnovne motnje) ne štejemo k epilepsiji. Diagnozo epilepsije postavimo, če se po preboleli bolezni napadi še vedno ponavljajo.
Epilepsijo pogosto spremlja nenadzorovano krčenje mišic, kar je posledica motenj v delovanju možganov. Po celem svetu ima epilepsijo prb. 45 milijonov ljudi, od tega skoraj 90% v nerazvitih državah. Pogosteje se pojavlja pri otrocih in ljudeh nad 65 letom starosti, vendar se lahko pojavi kadarkoli. Epilepsija ni posledica posamezne motnje, temveč večih različnih motenj v možganih. V večini primerov (62%) je vzrok neznan, med ostale pa spadajo: kap (9%), poškodbe glave (9%), alkohol (6%), nevrodegenerativne bolezni (4%), statična encepalopatija (3.5%), možganski tumorji (3%) in infekcije (2%). Vrsto epilepsije določamo glede na 5 smernic:
1. Po prvem vzroku 2. Po vrsti opaženih napadov 3. Po izvoru napadov v možganih 4. Kot del medicinskih sindromov 5. Po dogodku, ki sproži napade
VZROK
Napadi se pri epilepsiji ponavadi zgodijo sponatano, včasih pa je za to potreben vzrok. To imenujemo refleksna epilepsija. Primer tega je fotoobčutljiva epilepsija, ki jo povzroči utripanje luči. Čeprav nekatere stvari same po sebi ne sprožijo napada, pa lahko pogosto pri tem sodelujejo. To so npr. alkohol, toplotni šok, pomanjkanje spanja, čustveni stres, . . . Nekatere vrste epilepsij povzročajo tudi nekatere mutacije genov. Okvara genov, ki kodirajo napetostne kanalčke in ionske kanalčke lahko vodijo do nekaterih vrst epilepsij. Normalni možgani lahko razvijejo epilepsijo tudi po poškodi na možganih.
DIAGNOZA
Za diagnozo je najpomembnejši opis epileptičnih napadov; bolnikovi občutki, če se jih spominja, in opis očividcev. Med preiskovalnimi metodami je pomemben elektroencefalogram (EEG), saj lahko zazna epileptično motnjo v možganih tudi, ko preiskovanec nima epileptičnega napada. V posebnih primerih je smiselno EEG preiskave opravljati tudi tako dolgo, da preiskovanec doživi epileptični napad med preiskavo. Za odkrivanje vzroka epilepsije so uporabne slikovne metode, ki prikažejo obliko možganov (MRT, CT) in tiste, ki prikažejo spremembe v lokalnem metabolizmu v prizadetem delu možganov (PET, SPECT).
Zdravljenje
Epilepsijo zdravijo večinoma z zdravili, ki imajo antikovulzivni učinek (blažijo mišične krče). Ta zdravila imajo pogosto stranske učinke , zaradi česar lahko tudi bistveno poslabšajo kakovost življenja, zato se jih predpiše glede na pogostost in intenzivnost napadov. Za tiste, katerim ta zdravila ne pomagajo, imajo tudi možnost operacije v primeru, da je izvor v možganih lokaliziran in poznan.Na začetku 20. stol. so za zdravljenje epilepsije uvedli tudi posebno dieto. Ta način zdravljenja se je z razvojem zdravil pozabil, vendarse je v 90ih letih začel spet uveljavljati pri ljudeh, ki so odporni na zdravila. Kako ta dieta učinkuje na epilepsijo ni znano, vendar pri veliko ljudeh pomaga. VIRI: http://en.wikipedia.org/wiki/Epilepsy http://www.nlm.nih.gov/medlineplus/epilepsy.html
