Polimeraze
Polimeraze uvrstimo med encime. Omogočajo sintezo nukleinskih kislin, zato sodelujejo pri podvojevanju RNA in DNA v procesu replikacije in trankripcije. Polimerazna aktivnost običajno poteka v smeri 5' proti 3' koncu , pri določenih pa tudi v smeri 3' proti 5'koncu. Pri DNA polimerazi je potreben začetni oligonukletid, da se polimeraza aktivira. Torej so polimeraze življensko pomembni encimi, saj bi bila rast celic in obnavljanje celic brez nje nemogoča. Kofaktorji pri polimerazah so kovinski ioni (npr. dva magnezijeva iona). Poznamo več polimeraz, običajno jih poimenujemo tako, da besedi polimeraza dodamo rimsko številko ali grško črko (npr. polimeraza I, polimeraza α…). Pomembna lastnost nekaterih polimeraz je eksonukleazna aktivnost. Ta omogoča odpravljanje določenih napak v DNA ali RNA. Izrezovanje napačnega nukleotida poteka v smeri 3' proti 5' koncu, kadar je napaka v nukleotidu na koncu 3' koncu (to lahko poteče, kadar na novo sintetizirana nukleinska kislina še ni sklenjena z matrično nukleinsko kislino). Popravljaja pa lahko poteka tudi v smeri 5' proti 3' in takšna aktivnost lahko poteka tudi sedaj, ko je sintetizirana veriga že sparjena z matrično verigo. Polimeraze se danes uporabljajo v laboratorijih, kjer z njihovo pomočjo lahko iz ene celice vzgojijo več celic, tako da se te podvojujejo (PCR tehnika). Reverzna traskriptaza sodi med polimeraze, njena posebnost je da RNA prepiše v DNA. Ta proces uporabljajo retrovirusi, kateri imajo RNA, reverzna trankriptaza pa jo prepiše v gostiteljsko celico kot DNA.
Viri:
- Roodney Boyer: Temelji Biokemije / Ljubljana : Študentska založba, 2005 ([Ljubljana] : Pleško)
- Lehinger : Principles of biochemistry; ffifth edition ; david l. nelson, michael m. cox
