Prve človeške inducirane pluripotentne celice

Uvod

Ob številnih možnostih, ki jih ponujajo embrionalne matične celice (ES), se pojavlja nekaj ključnih problemov. Pridobivanje ES celic je etično sporno, saj se v procesu izolacije notranje celične mase iz blastule uniči zarodek. V primeru uporabe tujih ES celic, kot vira celic za uporabo v regenerativni medicini, bi bile te celice izpostavljene tudi imunski zavrnitvi vsadka (Yamanaka, 2009). Za rešitev tega problema ocenjujejo in preizkušajo dve možni rešitvi. Prva je etično sporna, terapevtsko kloniranje, druga novejša metoda, s katero se je mogoče izogniti uničevanju zarodkov in veliko obljublja, pa so inducirane pluripotentne matične celice (iPSC). Inducirane pluripotente matične celice sta odkrila Takahashi in Yamanaka leta 2006. Odkritje je pomenilo pomembno prelomnico pri pridobivanju potencialno uporabnih pluripotentnih celic brez uničevanja zarodkov. Prav tako je bilo odmevno na področju jedrnega reprogramiranja, saj so dokazali, da je možno z retroviralnim vnosom in ektopičnim izražanjem štirih dejavnikov- Oct3/4, Sox2, Klf4 in c-Myc, diferencirane mišje fibroblaste vrniti v pluripotentno stanje. Enaki štirje faktorji pa so sodelovali pri nastanku IPS celic iz odraslih človeških fibroblastov. hiPS celice so bile podobne hES celicam v morfologiji, proliferaciji, izražanju genov in telomerazni aktivnosti. Sama uporaba ES celic se sooča z etičnimi problemi, ki zavirajo njihovo uporabo. Poleg tega pa je težko ustvariti specifične ES celice za človeka ali bolezen, a prav njihova specifičnost je pogoj za učinkovito izrabo.