Limfociti T Slika 1 nastajajo v kostnem mozgu in nato potujejo naprej v timus, kjer dozorijo do popolne imunske zmožnosti Slika 2. Med zorenjem v timusu pridobijo na svoji membrani receptor za antigen T – celični receptor(TCR). Ta receptor lahko spozna antigen samo, če je vezan z membranskimi proteini imenovanimi molekule poglavitnega histokompatibilnostnega kompleksa(PHK). Limfociti T ne spoznajo topnih antigenov, pač pa samo peptide, ki nastanejo iz razgrajenih antigenov in so vezani na proteine, ki jih kodira PHK in ki so izraženi na površini drugih lastnih celic. V odgovor na antigensko spodbujevanje izločajo celice T proteinske hormone – citokine, ki so pomembna vez med naravno in specifično T-celično imunostjo.

Vrste limfocitov T in njihova aktivacija

Celice T pomagalke(TH) in citotoksične celice T(TC) se razlikujejo med seboj po membranskih glikoproteinih CD4 in CD8. Celice T, ki izražajo CD4 delujejo navadno kot celice TH in pomagajo celicam B, da izdelujejo protitelesa, celice T, ki pa imajo na membrani CD8(bolj poredko tudi CD4), so celice TC in uničujejo z virusom okužene celice Slika 3.

TH

Ko celice TH spoznajo antigen(t.j. kompleks peptid-PHK), se v njej sprožijo biološki odgovori, ki predstavljajo T-celično aktivacijo in se kažejo v prepisovanju večih genov, ki so bili v nespodbujenih celicah mirujoči, ter s tem povzročijo razrast klona celic TH, specifičnih za spodbujevalni antigen. Del nastalih celic se razvije v efektorske celice T, drug del pa v mirujoče spominske celice TH, specifične za isti antigen. Slednje po ponovni izpostavitvi antigenu omogočajo močnejši sekundarni imunski odziv. Razmnoževanje celic TH v odgovor na spoznanje antigenaje predvsem posledica avtokrinega delovanja citokinov. Aktivirane celice TH izločajo citokine, med katerimi je zlasti pomemben interlevkin 2(IL-2), ki pospeši razmnoževanje in rast celic TH, med drugim pa celice TH na ta način tudi pošiljajo signale celicam B, citotoksičnim, vnetnim in endotelijskim celicam, da lahko tudi same izdelajo protitelesa. IL-2 zelo hitro razpada, zato je njegova učinkovita koncentracija samo v neposredni bližini aktivirane celice T pomagalke, kar je pomembno za aktivacijo celic, ki so neposredno vpletene v imunski odziv, in ne tudi tiste, ki se odzivajo na druge antigene. Funkcijski in mitotični odzivi celic T na antigensko stimulacijo trajajo le kratek čas in hitro prenehajo, ko se antigen odstrani.

TC

Aktivacija celic Tc je v veliki meri podobna aktivaciji celic TH. Za diferenciacijo naivnih celic Tc v citotoksične celice so potrebni vsaj trije zaporedni signali:

- za antigen specifični signal, ki se prenese prek T-celičnega receptorja po spoznanju kompleksa peptid-molekula PHK,

- kostimulacijski signal, ki se prenese z interakcijo CD28-B7,

- signal, ki se sproži ob interakciji IL-2 z močno afinitetnim receptorjem za IL-2. Ta povzroči razmnoževanje in diferenciacijo z antigenom aktiviranih predhodnih TC v efektorske TC.

Količina IL-2, ki ga izloča aktivirana predhodna TC, včasih zadostuje, da se spodbudita njeno lastno razmnoževanje in diferenciacija, kar posebej velja za spominske TC, ker imajo nižji prag aktivacije kot naivne celice.

Superantigeni

Aktivacija T celic je možna tudi s superantigenom. Superantigeni obidejo normalni mehanizem aktivacije T celic - obdelavo in predstavitev antigena.

Nepravilnosti pri aktivaciji in funkciji celic T

Poznanih je več vrst abnormalnosti pri T-celičnih odzivih na antigensko in mitogeno spodbujevanje. Take abnormalnosti so povezane z imunsko pomanjkljivostjo različnih kliničnih stopenj in nastanejo zaradi različnih mehanizmov:

- zaradi pomanjkanja izražanja T-celičnega receptorskega kompleksa TC CD3,

- zaradi nezadostnega izdelovanja citokinov, predvsem IL-2, IFN-γ,

- zaradi pomanjkljivega izražanja receptorjev za IL-2.

Ti bolniki imajo selektivne T-celične ali mešane T-celične in B-celične imunske pomanjkljivosti, kljub normalnemu ali povečanemu številu krvnih limfocitov.