Posttranslacijske modifikacije histonov in njihov pomen

UVOD

Histoni so skupina celičnih proteinov, ki sodelujejo v ureditvi dolgih DNA molekul v strukturo kromatina. Znanih je več vrst histonov, za namene naše seminarske naloge pa so pomembni tipi histonov v celičnem jedru. Poznamo jih 4, in sicer H2A, H2B, H3 ter H4. Dva dimera H2A-H2B ter en tetramer H3-H4 tvorijo histonski oktamer, okoli katerega se ovija DNA. Jedrni histoni si delijo podobno zgradbo; vsak ima namreč globularno domeno iz 3 alfa vijačnih heliksov ter N-terminalni konec oblikovan v t.i. »repek«. V oktameru se domene histonov usmerijo v skupno središče, repki pa štrilo ven. Na ta način so N-terminalni konci izpostavljeni delovanju določenim proteinom, ki specifično modificirajo lastnosti histonov oziroma njihove interakcije z molekulami DNA. Poznamo več tipov modifikacij histonov: metilacija, acetilacija, fosforilacija, ubikvitinacija, ADP ribozilacija, sumoilacija, deiminacija, proteinska izomerizacija. Za vsako od teh modifikacij ima celica nabor encimov, kateri katalizirajo prenose specifičnih funkcionalnih skupin na točno določen aminokislinski ostanek histonskega repka (enako velja za obratno pot). Sprememba strukture ali lastnosti histonskega N-terminalnega konca pa ima velik vpliv na interakcije med histoni samimi ter molekulo DNA. Pogosto je razlog sprememba elektrostatskega naboja, posledično se spreminja ohlapnost oziroma tesnost navitja DNA molekule okoli histonskih oktamerov. Na podlagi tega lahko zaključimo, da imajo histonske modifikacije 2 glavni funkciji: organizacijo kromatina v bodisi ev-, bodisi heterokromatin, ter regulacijo transkripcije genov.

ACETILACIJA

Acetilacija je do danes najbolj raziskana modifikacija histonov. Gre za reverzibilen proces pripenjanja acetilne skupine iz acetil koencima A na N-terminalni repek enega od histonov. To reakcijo katalizirajo encimi iz skupine acetiltransferaz in imajo visoko stopnjo specifičnosti. Vsem je namreč skupno, da acetilno skupino prenašajo le na lizinske aminokislinske ostanke na N-terminalni konec histona, znotraj skupine pa se razlikujejo po tarčnem histonu in določeni lokaciji lizinskega ostanka, kateremu pripnejo acetilno skupino. Obstajajo pa tudi izjeme – opažene so bile namreč tudi acetilacije lizina na globularni domeni histona H3. Pripetje acetilne skupine na določeno mestu na določenem histonu pa ima, kot že napovedano v uvodu, velik vpliv tako na strukturo kromatina, kot tudi na regulacijo transkripcije genov. Že iz samih lastnosti molekule DNA, histonov in acetilne skupine lahko sklepamo, da se te spremembe dogajajo na podlagi variiranja elektrostatskega naboja. DNA je namreč negativno nabita, histonski repki pa imajo pozitiven naboj; ustvarja se elektrostatski privlak, ki ohranja molekulo DNA tesno ovito okoli histonskih oktamerov. Acetilna skupina, vezana na lizinski ostanek, pa spremeni naboj N-terminalnega repka v negativnega in s tem povzroči tvorbo odbojne interakcije med histonom in DNA. Posledično je molekula DNA bolj ohlapno navita okoli histonskega oktamera. Regijam kromatina, kjer je DNA bolj ohlapno navita okoli histonov oz. »sproščena«, pravimo evkromatin. V takem stanju je DNA izpostavljena delovanju raznih transkripcijskih faktorjev, ki lahko poženejo mehanizem transkripcije DNA. Torej, acetilacija histonov pozitivno regulira transkripcijo genov. Medtem ko pa encimi reverznega procesa, deacetilacije, povzročijo ravno nasproten učinek. Z odstranitvijo acetilne skupine iz histonskih repkov se zopet vzpostavi elektrostatski privlak z molekulo DNA, kar povzroči tesno navitje okoli histonov in ureditev kromatina v prepisno neaktiven heterokromatin.

METILACIJA

Metilacija je zelo stabilna modifikacija histonov. Kljub stabilnosti je reverzibilna modifikacija. Poteče lahko na lizinu ali argininu histonov H3 ali H4. Vpliva na tvorbo heterokromatina ter povzroči aktivacijo ali represijo transkripcije. Metilacija ne spremeni naboja aminokisline, temveč temelji na spremembi drugih interakcij kromatina kot so na primer hidrofobne interakcije. Metilirana mesta na histonih pa lahko predstavljajo tudi vezavna mesta za različne proteine, ki sodelujejo pri transkripciji, demetilaciji, … Za proces metilacije so ključni encimi metiltransferaze, ki so specifične za lizin ali arginin. Le-te prenesejo metilne skupine z S-adenil metionina na lizin ali arginin. Dodajo lahko od ene do treh metilnih skupin na lizin in do dve metilno skupini na arginin. Najbolj pogosta je metilacija lizinov na histonu H3. Metilacije arginina so redkejše kot in imajo lahko prav tako pozitiven ali negativen vpliv na transkripcijo. Znana so tri mesta metilacije lizina, ki povzročijo aktivacijo transkripcije in to so H3K4, H3K36 in H3K79. Na ta mesta metilacije se povezujejo različni proteinski kompleksi, predvsem v povezavi z RNA polimerazo II. Ta mesta so pomembna tako pri iniciaciji transkripcije, kot tudi pri elungaciji. Najverjetneje je njihova naloga tudi pri prekinitvi nepravilne iniciacije transkripcije, posredno vlogo pa imajo tudi pri ohranjanju heterokrmatina. Metilacijska mesta na lizinu za represijo transkripcije so H3K9, H3K27 in H4K20. Metilacija na H3K9 je povezana z utišanjem genov evkromatina in formacijo utišanega heterokromatina. Metilacija na mestu H3K27 je povezana z utišanjem HOX gena, ki je pomemben pri pravilnem razvoju embria ter utišanjem neaktivnega kromosoma X. H4K20 pa ima deluje pri nastanku heterokromatina in ima vlogo pri popravljanju DNA.

DEMETILACIJA

Demetilacija lizina poteka z encimi demetilazami, ki jih uvrščamo v dve skupine glede na njihovo katalitično domeno: LSD1 domeno in JmjC domeno. Znano je, da LSD1 demetilira H3K4 in tako povzroči represijo transkripcije. LSD1 pa se lahko poveže v kompleks z drugimi proteini in odstrani metilno skupino s H3K4 in na ta način transkripcijo aktivira. JmjC lahko v povezavi z različnimi proteini demetilira H3K4, H3K9 in H3K36.

DEIMINACIJA

Je modifikacija, ki modificira arginin H3 in H4 v citrulin. Deiminacija lahko povzroči demetilacijo arginina, saj metilna skupina ne more več ostati vezana. Posledično je aktivacija transkripcije prekinjena.

DRUGE MODIFIKACIJE

UBIKVITINACIJA

Ubikvitiacija je modifikacija, ki poteka predvsem a lizinih podenot H2A, H2B, H1 in H3. Najverjetneje ta modifikacija predstavlja mesto za vezavo drugih proteinov in na ta način vpliva na transkripcijo. Pri vezavi ubikvitina na histone sodelujejo encimi E1, E2 in E3, molekulo pa odstranijo izopeptidaze.

SUMOILACIJA

Sumoilacija poteka na lizinih histonov H2A, H2B, H3 in H4 in povzroči represijo transkripcije. Vpliva tudi na aktivnost deacetilaz.

POLI ADP-RIBOZILACIJA

Poteka lahko na vseh histonih. Je modifikacija, ki jo ob manjši poškodbi DNA povzroči encim ADP-riboza polimeraza-1. Ta sprememba povzroči lokalno dekondenzacijo kromatina.