Alzheimerjeva bolezen

From Wiki FKKT

Jump to: navigation, search

Alzheimerjeva bolezen je najpogostejši vzrok demence. Demenca je kronična bolezen, ki prizadene spomin. Je skupek simptomov in znakov, ki se pojavljajo pri bolniku in so lahko posledica različnih bolezni. Pri demenci gre torej za upad prej obstoječih intelektualnih in spominskih sposobnosti.

Prvi znak Alzheimerjeve demence je izguba kratkoročnega spomina. Približno 60% vseh bolnikov z demenco ima Alzheimerjevo bolezen. Leta 1907 je Alois Alzheimer opisal bolezen pri 51-letni ženski; imela je spominske motnje, motnje govora, poimenovanja in razumevanja. V bolničinih možganih je po smrti opazil značilne spremembe (senilne lehe in nevrofibrilarne pentlje), za katere je domneval, da so vzrok upadu umskih sposobnosti.

Najpomembnejši dejavnik pri nastanku Alzheimerjeve demence je starost. Alzheimerjeva bolezen večinoma prizadene starejše od 65 let; pred 50. letom se bolezen zelo redko pokaže. Zanjo zboli od 5 do 10 % vseh starejših od 65 let. Ljudje, ki imajo bolnika z Alzheimerjevo demenco med bližnjimi sorodniki, imajo večjo možnost, da bodo tudi sami zboleli za to boleznijo.

Znano je, da so v možganih bolnikov z Alzheimerjevo boleznijo senilne lehe in nevrofibrilarne pentlje. V senilnih lehah se kopiči spremenjena oblika beljakovine, ki je sicer v zdravih možganih. V živčnih celicah pa se kopičijo v vijačnico zvite nitaste strukture, ki oblikujejo nevrofibrilarne pentlje. Zaradi kopičenja senilnih leh in nevrofibrilarnih pentelj odmirajo živčne celice. Bolniki letno izgubijo pet odstotkov možganskih celic, na ključnih področjih spomina pa celo deset. Možgani bolnikov pogosto tehtajo manj kot 1000 g v primerjavi z zdravimi, ki tehtajo 1300 g. Alzheimerjeva bolezen ni nalezljiva. Kaže pa, da kajenje in možganske poškodbe povečajo verjetnost za nastanek Alzheimerjeve bolezni.

Bolniki so veliko breme za svojce ali druge osebe, ki za bolnika skrbijo. Čeprav je najprimernejše domače okolje, v katerem so preživeli večino življenja, je pogosto potrebno poskrbeti za nastanitev v ustanovi, kjer lahko zanje ustrezno poskrbijo.


POTEK BOLEZNI

Značilno za Alzheimerjevo bolezen je, da se začne neopazno z motnjami spomina predvsem za sveže dogodke, napreduje pa razmeroma počasi, zlasti pri poznem začetku. Možna so krajša ali daljša obdobja, ko se bolezen upočasni. Od začetnih težav do smrti mine od 3 do 20, v povprečju pa od 8 do 9 let. V začetnem stadiju so bolniki še razmeroma urejeni, prevladujejo težave s pozabljivostjo, z zbranostjo, s slabšo časovno orientacijo itn. Bolniki postajajo neuvidevni za bolezenske težave. Čeprav so huje spominsko moteni, zanikajo vsakršne težave, upirajo se vsaki spremembi, interesni krog se jim oži, sposobnost abstraktnega mišljenja in drugih višjih možganskih dejavnosti se manjša, osebnostne poteze se spremenijo. V tem stadiju se najpogosteje pojavljajo tudi zapleti osnovne bolezni, kot so vznemirjenost, halucinacije, delirantna stanja, značilni ponavljajoči zaposlitveni nemir in epileptični napadi. V zadnjem stadiju so bolniki povsem nebogljeni in v celoti odvisni od drugih.

ZDRAVLJENJE

Alzheimerjeva bolezen še ni ozdravljiva, saj kljub zdravljenju bolezenski proces napreduje. Znano je, da v možganih bolnikov z Alzheimerjevo boleznijo v večji meri propadejo tiste živčne celice, ki uporabljajo za prenos informacij acetilholin. Najpomembnejša zdravila spadajo v skupino zaviralcev encima acetilholinesteraze. Z zaviranjem encima acetilholinesteraze povečajo koncentracijo acetilholina, ki je eden izmed prenašalcev impulzov med živčnimi celicami v možganih in je pomemben za spoznavne sposobnosti. Količina acetilholina je namreč pri Alzheimerjevi bolezni zaradi propadanja živčnih celic zmanjšana, zdravila pa prek povečanja koncentracije acetilholina izboljšajo spoznavne sposobnosti. Zdravila, ki sodijo med zaviralce acetilholinesteraze so donepezil, rivastigmin in galantamin. Ti zmanjšajo delovanje encima acetilholinesteraze, ki razgrajuje acetilholin. Zato se poveča količina razpoložljivega acetilholina v možganih. S tem lahko zadržimo napredovanje bolezni za 6 do 12 mesecev, lahko pa dosežemo tudi začasno izboljšanje. Zdravljenje priporočajo zlasti pri začetnih in srednje napredujočih oblikah bolezni. Kadar bolezen spremljajo izrazita vznemirjenost, depresivnost, blodnjava prepričanja ali halucinacije so pogosto uspešna zdravila antidepresivi, antipsihotiki in benzodiazepini.

Personal tools