Agaroza: Difference between revisions

From Wiki FKKT
Jump to navigationJump to search
No edit summary
No edit summary
 
Line 1: Line 1:
:'''Agaroza''' je [[polisaharid]], ki je sestavljen n-dimerov ß-D-glaktoze in 3,6-anhidro-α-L-galaktopiranoze. [http://http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/c/ca/Agarose_polymere.png skica molekule]
'''Agaroza''' je [[polisaharid]], ki je sestavljen iz velikega števila med seboj linearno povezanih dimerov ß-D-glaktoze in 3,6-anhidro-α-L-galaktopiranoze [http://commons.wikimedia.org/wiki/File:Agarose_polymere.svg (skica molekule)]. Agaroza ima molekulsko formulo C<sub>12</sub>H<sub>18</sub>O<sub>9</sub> in molekulsko maso 306,46 Da. Nahaja se v trdnem stanju, ki je bele do rumenkaste barve in brez vonja. Stali se pri približno 85 °C.
Uporablja se v [[elektroforeznih metodah]] za ločevanje bioloških makromolekul po velikosti, predvsem velikih [[proteinov]] – kot so [[nukleinske kisline]] v [[DNA]], ker se le-te na poliakrilamidnem gelu »zataknejo« zaradi svoje velikosti.  
 
:Agaroza skupaj z agaropektinom tvori agar, ki ga lahko izoliramo iz rdečih morskih alg kot sta Gelidium in Gracillaria, in ima zelo široko uporabo; v kulinariki kot nadomestilo za živalsko želatino, v laboratorijih kot gojišče za bakterije, glive ter ostale mikroorganizme.  
Uporablja se v [[elektroforezne metode|elektroforeznih metodah]] za ločevanje bioloških makromolekul po velikosti, predvsem velikih [[proteini|proteinov]] in [[nukleinske kisline|nukeinskih kislin]], ker se le-te na poliakrilamidnem gelu »zataknejo« zaradi svoje velikosti.  
Agarozni gel je odkrila Fannie Hesse leta 1882, v laboratoriju kjer je Koch preučeval rast bakterij na različnih gojiščih.  
 
Ta je nadomestil gojišča iz želatine, mesa, kruha, krompirja… ker ima boljše fizične lastnosti; je čistejši od želatine, omogoča inkubacijo kultur pri visokih temperaturah, je odporen na večino metaboličnih [[encimov]] [[prokariont]]skih organizmov. [http://books.google.si/books?id=nuCT5RVToN4C&dq=agarose&hl=sl&source=gbs_navlinks_s]
Agaroza skupaj z [[agaropektin|agaropektinom]] tvori [[agar]], ki ga lahko izoliramo iz rdečih morskih alg iz rodov ''Gelidium'' in ''Gracillaria'', in ima zelo široko uporabo; v kulinariki kot nadomestilo za živalsko želatino, v laboratorijih kot gojišče za bakterije, glive ter ostale mikroorganizme.  
:Agaroza ima molekulsko formulo C<sub>12</sub>H<sub>18</sub>O<sub>9</sub> in molekulsko maso 306,46 Da. Nahaja se v trdnem stanju, ki je bele do rumenkaste barve in brez vonja. Stali se pri 88 °C, medtem ko se gel stali pri 850 °C in tako omogoča gojenje kultur tudi pri visokih temperaturah.
 
Agarni gel je za gojišče prvič uporabil nemški mikrobiolog Walther Hesse leta 1882 v svojem domačem laboratoriju in to na predlog svoje žene Fanny Angeline Hesse. S tem je nadomestil gojišča iz želatine, mesa, kruha, krompirja… ker ima boljše fizične lastnosti; je čistejši od želatine, omogoča inkubacijo kultur pri visokih temperaturah, je odporen na večino metaboličnih [[enicimi|encimov]] prokariontskih organizmov. [http://books.google.si/books?id=nuCT5RVToN4C&dq=agarose&hl=sl&source=gbs_navlinks_s]
 
----
----
== Viri ==   
== Viri ==   

Latest revision as of 10:36, 4 February 2013

Agaroza je polisaharid, ki je sestavljen iz velikega števila med seboj linearno povezanih dimerov ß-D-glaktoze in 3,6-anhidro-α-L-galaktopiranoze (skica molekule). Agaroza ima molekulsko formulo C12H18O9 in molekulsko maso 306,46 Da. Nahaja se v trdnem stanju, ki je bele do rumenkaste barve in brez vonja. Stali se pri približno 85 °C.

Uporablja se v elektroforeznih metodah za ločevanje bioloških makromolekul po velikosti, predvsem velikih proteinov in nukeinskih kislin, ker se le-te na poliakrilamidnem gelu »zataknejo« zaradi svoje velikosti.

Agaroza skupaj z agaropektinom tvori agar, ki ga lahko izoliramo iz rdečih morskih alg iz rodov Gelidium in Gracillaria, in ima zelo široko uporabo; v kulinariki kot nadomestilo za živalsko želatino, v laboratorijih kot gojišče za bakterije, glive ter ostale mikroorganizme.

Agarni gel je za gojišče prvič uporabil nemški mikrobiolog Walther Hesse leta 1882 v svojem domačem laboratoriju in to na predlog svoje žene Fanny Angeline Hesse. S tem je nadomestil gojišča iz želatine, mesa, kruha, krompirja… ker ima boljše fizične lastnosti; je čistejši od želatine, omogoča inkubacijo kultur pri visokih temperaturah, je odporen na večino metaboličnih encimov prokariontskih organizmov. [1]


Viri


Zunanje povezave