Fosfolipaze (splošno)
Fosfolipaze so v naravi zelo razširjeni encimi, ki hidrolizirajo estrske vezi na fosfolipidih. Glede na položaj estrske vezi v fosfogliceridu, ki jo cepijo, jih delimo fosfolipaze A1, A2, B, C in D. Fosfolipaze naravnega izvora se uporabljajo za:
- ugotavljanje strukturne funkcije fosfolipidov in njihove vlogo
- določanje asimetrične organizacije fosfolipidov v bioloških membranah
- kot modeli intracelularnih sesalskih fosfolipaz, ki jih ne moremo dobiti v zadostnih količinah za encimatske ali farmakološke študije
- kot pontencialni modeli kliničnih motenj.
So komponente različnih kačjih strupov, toksinov in različnih strupenih snovi. Če želimo razumeti njihovo delovanje, moramo poznati tudi delovanje posameznih sestavin v čisti obliki. Fosfolipaza A1 (PLA1) je tako v evkariontskih kot prokariontskih celicah, je topen encim, ki je lizosomih in citoplazmi, ima kisel pH optimum, medtem ko pa je pH-optimuma encima vezanega na membrano bazičen. Fosfolipaza A2 /PLA2) je zelo pomembna pri astmi, saj s svojim delovanjem sprošča arahidonsko kislino, ki je prekurzor za prostaglandine, leukotriene in tromboksane. fosfolipazo C (PLC) producira vrsta bakterij, med katerimi je najpomembnejša bakterija vrste Clostridium perfringens, ki sprošča fosfolipazo C z letalnim učinkom pod imenom α-toksin. α-toksin je bil prvi bakterijski toksin okarakteriziran kot encim; je letalen, citolitičen in nekrotičen. Fosfolipazo D (PLD) so najprej našli v rastlinskih celicah in so rastline še vedno najpogostejši vir tega encima. Nahaja se tudi v bakterijah in sesalskih tkivih.
Slike:
- http://www.phmd.pl/images/ryciny/20080111114847.jpg
- http://www.phmd.pl/images/ryciny/20060308093740.jpg
- Mesta delovanja različnih fosfolipaz
Viri
- V. Čurin Šerbec: Študij toksičnega mesta na amododitoksinu A s pomočjo monoklinskih teles, stran 4,5 in 6
- J. Šribar: Izolacija dveh visokomolekularnih receptorjev fosfolipaz A2 iz prašiča in njuna nadaljna karakterizacija, stran 1 in 2
