Dekstrani

Dekstran (lat. dexter - desni) je rezervni polisaharid, ki ga najdemo v kvasovkah in bakterijah. Bakterije rodu Leuconostoc (L. mesenteroides in L. dextranicum) v ustni votlini iz saharoze sintetizirajo ekstracelularni dekstran, ki se kopiči in je pomembna komponenta zobnih oblog. Zaradi svojih lastnosti se dekstrane uporablja na številnih področjih. Najbolj razširjen je v medicini in farmaciji, uporabljajo ga tudi v kmetijstvu in celo fotografiji.

Zgradba in lastnosti

Dekstran je polisaharid, ki ima glavno verigo iz glukoznih ostankov povezanih z α(1→6) glikozidnimi vezmi in razvejitve z α(1→2), α(1→3) in α(1→4) glikozidnimi vezmi. Stopnja razvejanosti je okoli 5% Kemijska struktura dekstrana. Dekstran je topen v vodi in nekterih drugih topilih (metilsulfid, formamid, etilenglikol in glicerol). Njegova molekulska masa se giblje od 10 do 50.000 kilodaltonov.

Uporaba

Vsestranska uporaba dekstrana je posledica njegovih ugodnih lastnosti (topen v vodi, biokompatibilen, biorazgradljiv, stabilen ostane več kot 5 let). V medicini ga uporabljajo za preprečevanje tromboze. Pri tem dekstran povzroči spremembo v strukturi krvnega strdka (bolj enakomerno razporejene krvne ploščice s preprostejšim fibrinom), da se tako lažje razgradi. Uporaben je tudi kot nadomestilo za izgubljeno kri, zamenjava za krvno plazmo in kot snov za širjenje prostornine (angl. volume expansion) pri anemiji. V teh primerih se navadno uporabljajo dekstran 40, dekstran 60 in dekstran 70 (številka pomeni molekulsko maso v kilodaltonih).

Viri

• Boyer, Rodney F.: Temelji biokemije. Ljubljana: Študentska založba, 2005. Stran 195
• Tišler, Miha: Organska kemija. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1982. Stran 387
• Johnson, Ted L.; Case, Christine L.: Laboratory experiments in microbiology. Redwood City: The Benjamin/Cummings Publishing Company, 1995. Stran 325-327
• Dextran, EN Wikipedia
• Dekstrani, HR wikipedia

Zunanje povezave

• Pharmacosmos, Dextran properties
• A.N. de Belder: Dextran