Siderofori: Difference between revisions
No edit summary |
No edit summary |
||
(One intermediate revision by the same user not shown) | |||
Line 1: | Line 1: | ||
'''Siderofori''' | '''Siderofori''' (grško: prenašalci železa) so molekule z molekulskimi masami 400-1500 Da, ki jih proizvaja veliko mikroorganizmov, recimo [[bakterije]], [[glive]] in [[alge]], da iz okolja pridobijo železo. Znanih je več kot 500 različnih sideroforov, od teh jih nekatere bakterije izločajo več, ne le eno vrsto. | ||
Železo je življenjsko pomemben element za celice, ki pa ga morajo dobiti iz okolja. Redko se nahaja v topni obliki Fe2+. Večina ga je v spojinah z oksidacijskim številom 3+, te pa so v vodi slabo topne. V ta namen so nekateri mikroorganizmi razvili siderofore, ki jih izločajo v okolje, ti se tesno povežejo z Fe3+ ioni (najmočneje se nanje veže enterobaktin[http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/4/48/Enterobactin.svg (glej sliko)] ), jih pripeljejo v celice, kjer se reducirajo v obliko Fe2+. Ti niso več tako tesno vezani na siderofore, zato se lahko koristno uporabijo pri celičnih procesih, sideroforne molekule pa se lahko znova uporabijo. | Železo je življenjsko pomemben element za celice, ki pa ga morajo dobiti iz okolja. Redko se nahaja v topni obliki Fe2+. Večina ga je v spojinah z oksidacijskim številom 3+, te pa so v vodi slabo topne. V ta namen so nekateri mikroorganizmi razvili siderofore, ki jih izločajo v okolje, ti se tesno povežejo z Fe3+ ioni (najmočneje se nanje veže enterobaktin[http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/4/48/Enterobactin.svg (glej sliko)] ), jih pripeljejo v celice, kjer se reducirajo v obliko Fe2+. Ti niso več tako tesno vezani na siderofore, zato se lahko koristno uporabijo pri celičnih procesih, sideroforne molekule pa se lahko znova uporabijo. | ||
Prvi izolirani siderofor je bil [[mikobaktin]] 1954, trenutno pa jih uporabljajo v medicini za zdravljenje bolezni, povezanih z železom (npr. zdravljenje zastrupitev z železom), pri prenosu antibiotikov do bakterij, imajo pa tudi velik potencial pri reševanju okoljskih problemov, kot so rjavenje, nalaganje težkih kovin, razgradnja barvil, delo z odplakami ... | Prvi izolirani siderofor je bil [[mikobaktin]] 1954, trenutno pa jih uporabljajo v medicini za zdravljenje bolezni, povezanih z železom (npr. zdravljenje zastrupitev z železom), pri prenosu antibiotikov do bakterij, imajo pa tudi velik potencial pri reševanju okoljskih problemov, kot so rjavenje, nalaganje težkih kovin, razgradnja barvil, delo z odplakami ... | ||
== Viri == | == Viri == | ||
* | *Ochiai, E.: Bioinorganic chemistry: A survey, Elsevier, 2008 | ||
* | *Steed J.W., Atwood J.L.:Supramolecular chemistry, John Wiley & Sons, 2000 | ||
[[Category:LEX]] | [[Category:LEX]] |
Latest revision as of 19:17, 9 March 2013
Siderofori (grško: prenašalci železa) so molekule z molekulskimi masami 400-1500 Da, ki jih proizvaja veliko mikroorganizmov, recimo bakterije, glive in alge, da iz okolja pridobijo železo. Znanih je več kot 500 različnih sideroforov, od teh jih nekatere bakterije izločajo več, ne le eno vrsto.
Železo je življenjsko pomemben element za celice, ki pa ga morajo dobiti iz okolja. Redko se nahaja v topni obliki Fe2+. Večina ga je v spojinah z oksidacijskim številom 3+, te pa so v vodi slabo topne. V ta namen so nekateri mikroorganizmi razvili siderofore, ki jih izločajo v okolje, ti se tesno povežejo z Fe3+ ioni (najmočneje se nanje veže enterobaktin(glej sliko) ), jih pripeljejo v celice, kjer se reducirajo v obliko Fe2+. Ti niso več tako tesno vezani na siderofore, zato se lahko koristno uporabijo pri celičnih procesih, sideroforne molekule pa se lahko znova uporabijo.
Prvi izolirani siderofor je bil mikobaktin 1954, trenutno pa jih uporabljajo v medicini za zdravljenje bolezni, povezanih z železom (npr. zdravljenje zastrupitev z železom), pri prenosu antibiotikov do bakterij, imajo pa tudi velik potencial pri reševanju okoljskih problemov, kot so rjavenje, nalaganje težkih kovin, razgradnja barvil, delo z odplakami ...
Viri
- Ochiai, E.: Bioinorganic chemistry: A survey, Elsevier, 2008
- Steed J.W., Atwood J.L.:Supramolecular chemistry, John Wiley & Sons, 2000